VESTNIK gnmmm)t)mnmmttntm<><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><><>000 naročiia podkomisije OZN pripravi/ znani italijanski izvedenec proj. Capotorti o pravicah pripadnikov etničnih, verskih in jezikovnih manjšin. 5 to štadijo je biia astvarjena soiidna podiaga za nadaij-nje normativno dcio OZN na področja zaščite manjšin, ki ma bo moraia svetovna organizacija tadi v bodoče posvečati pažnjo. Dragi de/ je posvečen vprašanjem narodnosti v Sioveniji oz. /agosiaviji. Meianija Mihes, Aihina Fiih in Ferenc /anger obravnavajo vprašanje aporabe jezika pri šoiski miadini; Ferenc 77ajoš govori o pravnem poiožaja narodnosti v .Sloveniji; Fnnio Opasti oce-njaje dejavnost in izkašnje samoupravne interesne skapnosti itaiijanske narodnosti na Primorskem; 3tefan .Svoš pa prikazaje stike pripadnikov madžarske narodnosti' v občinah Fendava in Marsha .Sobota z matičnim narodom ("pri čemer je posebno iiastrativen izvieček iz programa kaitarno-prosvetnega sodeiovanja z Madžarsko v /etik 7977—79). Zeio obširno mesto v reviji zavzemajo prispevki o siovenski in hrvaški manjšini v /taiiji, Zvstriji in na Madžarskem. Na to področje nas povede najprej /čare/ 3iškovič s svojo oceno konference o etničnih in jezikovnih skapnostih v videmski pokrajini, ki je biia ieta 7977? v Vidma. Miran Tčomac siika poiožaj hrvaške manjšine v itaii-janski pokrajini Moiise, ki po ocenah šteje od 3300 do 4000 ijadi, živečih v treh zaseikih ob vzhodnem vznožja zlpeninov. Dašan Nečak kritično ocenjaje nastanek, deio in zakijačke tako imenovane 5tadijshe komisije za probieme siovenske narodnostne skapine na TGoroškcm, ki je biia astanovijena ieta 7973 z namenom, da bi po-magaia čim boij širokogradno, manjšini prijazno, predvsem pa v skiada z doiočiii čiena 7 državne pogodbe rešiti nekatera vprašanja manjšinske zaščite, vendar je v dobrih dveh ietih svojega deia do-segia prav nasprotne reza./tate, saj so njeni zakijački tiažiii ieta 7976 kot podiaga za agotavijanje manjšin in za tako imenovani zakon o narodnih skapinah; koroški Siovenci so kot znano sodeiovanje v komisiji odkioniii. O tem, kakšen je zakon o narodnih skapinah v praksi, pa govori Fone Zorn, ki svoj pregied enoietne veijavnosti tega zakona zakijačaje z agotovitvijo samega kancierja 7Čredkega, ki je morai priznati, da gre pri zakona o narodnih skapinah za mini-maino, nezadovoijivo rešitev, sprejeto brez pristanka neposredno prizadete siovenske manjšine. Neposredno aii vsaj posredno z manjšinsko probiematiko je povezan tadi zadnji dei revije, kjer Drago Draškovič ocenjaje razne novosti s področja strokovne iiteratare, medtem ko je Fone Zorn sestavi/ bibiiograjijo čiankov o koroškem vprašanja v periodičnem tiska v ietih 7937—7934 in tako izpoinii časovni presiedek v tozadevnem pregieda tiska povojne dobe. Za zakijaček pa je dodano še obsežno gradivo, kjer so navedeni raziični dokamenti — od spomenic, viog in zakonskih osnatkov za giobaino zaščito siovenske narodnostne skapnosti v 7taiiji do zakonov in odredb, ki jih poznamo v Zvstriji kot tako imenovano „sedmojaiijsko zakonodajo", s katero se je Zvstrija podaia na nevarno pot revizije državne pogodbe. Naj ob konca še omenimo, da so v reviji navedene tadi števiine znanstvene pabiikacije k manjšinski probiematiki, ki so jih izdaii /nštitat za narodnostna vprašanja v Fjabijani, .Siovenski raziskovaini inštitat v Frsta in Siovenski znanstveni inštitat v Ceiovca. Za vsakogar, ki se bavi z manjšinsko probiematiko, bo zanimiva tadi nova števiika zbornika „7?azprave in gradivo". Dobite jo v knjigarni „Naša knjiga" v Ceiovca, kjer stane 790 šiiingov. JUŽNA UHOLSKA: zaMeva po izpoJnifvi „pa^efa" Gradnja dunajske boinišnice se spreminja v ,,največji škanda!" V hudi stiski in defenzivi se je znašla prejšnji teden vodilna stranka v Avstriji, ko je neki dunajski list začel objavljati podrobnosti iz poročila kontrolnega urada mesta Dunaj o gradnji splošne bolnišnice na Dunaju. Poročilo je povzročilo hudo ogorčenje v obeh opozicijskih strankah, pa tudi mnogi člani in prijatelji SPO so se začudeno vpraševali, kako je moglo pod socialistično vlado priti do „največjega gradbenega škandala" v drugi republiki, kakor velik del tiska imenuje dogodke okoli gradnje dunajske bolnišnice. Saj je ta zadeva pred komaj enim letom tako razbrila duhove, da je prišlo do odstopa ministrice za zdravje Leodolterjeve, pa tudi finančni minister Androsch se je takrat moral bati za svoj stolček. Z gradnjo splošne bolnišnice na Dunaju, ki bo — če bo sploh kdaj dograjena — po kapaciteti največja v Avstriji in med najveČjimi v Evropi, hkrati pa tudi pravi nečloveški bunker sredi mesta, na najbolj neustreznem kraju Dunaja, kakor se je že izkazalo, so začeli že pred približno dvajsetimi Ibti, torej še v času vladne'koalicije, tako da poleg SPO nosi tudi DVP velik det odgovornosti za celotni škandal. Skoraj deset let po pričetku gradbenih del so razna podjetja (med njimi menda tudi takšna, ki imajo svoj naslov v nekem poštnem predalu na nekem otoku blizu Anglije) zidala brez vsakršnega skupnega gradbenega načrta kar tja v en dan. Tako vsaj izhaja iz poročila kontrolnega urada. Po izjavah iz časov začetka gradbenih del je razvidno, da so odgovorni politiki predvidevali gradbene stroške v višini ene milijarde šilingov. Zdaj je moral finančni minister na vprašanje dVP-jevskega referenta za zdravstvo v parlamentu priznati, da že dosedanji stroški gradnje dosegajo 36,7 milijarde šilingov, in to brez davkov in obresti za najete kredite. GVP je zahtevala takojšnji odstop dosedanjega odgovornega triumvirata za načrtovanje in izgradnjo bolnišnice, katerega člani spadajo menda med dobre prijatelje finančnega ministra. Govornik FPO pa je spričo takih povezav dejal, da je treba preprečiti italijanske razmere, kar se tiče povezovanja politike s kupčijami. Kontrolni urad je namreč odkril kar neverjetne podrobnosti osebnega okoriščanja v zvezi z gradnjo splošne bolnišnice na Dunaju. Tako je neki ..strokovnjak" dobil 34.000 šilingov za šest strani obsegajočo ekspertizo o vprašanju, kako se naj bolniki prevažajo v novo bolnišnico (in kjer je prišel do zaključka, da tega problema ni mogoče rešiti, dokler bolnišnica ne bo dograjena). Tako imenovani ..delovni razgovori", ki so bili zelo priljubljeni in se jih je udeleževalo precej ljudi, za katere pa se sploh ne ve, kaj imajo opraviti z izgradnjo bolnišnice, so se menda odvijali v dunajskih nočnih lokalih — očitno so gospodje strokovnjaki študirali človeško anatomijo, da bi lahko poskrbeli za čim udobnejše postelje v novi bolnišnici. Oskrbo cvetja v direkciji je imela na skrbi posebna firma. . . Takih in podobnih primerov pa je še in še. Dejstvo pa je, da plača eno polovico stroškov za gradnjo bolnišnice republika Avstrija in idrugo polovico mesto Dunaj; torej so to denarji in davki delovnih ljudi iz cele Avstrije. V interesu verodostojnosti „zastopnii-kov" ljudstva v parlamentu in v vladi je upati, da bo čim prej prišlo do razjasnitve tega škandala. Ali bo do tega prišlo že v parlamentu ali pa bo za pojasnitev moralo skrbeti javno tožilstvo, bo pakazala bližnja prihodnost. Mimo vsega tega pa je upati, da bo že sedaj kot „du-najska sramota" označena bolnišnica čim prej dograjena — v interesu tistih bolnikov, ki si ne morejo privoščiti ..delovnih pogovorov" ne privatnih klinik in se morajo zato stiskati v stari bolnišnici, včasih po petnajst do dvajset v sobi. Tja bi morali poslati tiste gospode, ki so odgovorni za sedanji škandal . . . V vseh govorih, ki so se zvrstili na žalni seji v Celovcu in na poslovitveni slovesnosti v Kotmari vasi, je bila v ospredju ugotovitev, da jemljemo slovo °d borca in revolucionarja, od sodelavca in prijatelja — od človeka, ki je Postal in bo ostal simbol naše napredne usmeritve, simbol našega doslednega boja za pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem ter za sožitje med narodi in državami v duhu humanih odnosov in enakopravnega sodelovanja. ^ „Ma svoji iivijenjski poti se je tovariš Gašper ob vsaki pretomni zgodovinski situaciji odiočii za tisto pot, na kateri je iahko ostai sredi svojega tjud-**va, ki ga je najboij ijubii in za ka-jorega je siednjič tudi izgoret, " je de-)ol na žalni seji tajnik ZSO dipl. inž. heliks Wieser ..Tako je biio ieta 1941, se je kot eden izmed prvih na Koroškem odiočii za oborožen boj proti 'ošizmu; tako je po vojni odiočno nastopi) proti razdirainemu deiovanju hviztinške siovenske emigracije in proti vnašanju staiinističnih idej med korono ijudstvo." Bil je dosleden revolucionar, neumoren delavec, aktivist in do zadnjega Poln načrtov in idej. Njegov antifašizem ni nehal leta 1945, vneto in požrtvovalno ga je prenašal na mlajše rodove. Stal je vedno na čelu tistih, hi so se zavzemali za vsestransko povezavo in sodelovanje z matičnim narodom in njegovo državo. Nikoli se ni odpovedal sodelovanju z avstrijskimi demokrati, neprestano jih je iskal v vseh političnih strukturah. Dosledno in brezkompromisno je gradil in zagovar-lol frontovski značaj naše Zveze slovanskih organizacij in vztrajal na akcijski enotnosti vseh narodno zavednih na Koroškem v borbi za narodne [n socialne pravice tudi takrat, ko je e-ta bjla izpostavljena težkim preizkušnjam. ..Dela! si neumorno, dostedno, razsoja) si se, ves si gorei in izgoreva) *s tjudstvo, za čtoveka, ki si ga ijubi), pravice, za čiovečanstvo, v katero ji verovat tudi v najhujšem času zgo-**°vine našega koroškega in vsega sto-Venskega tjudstva. Za vse to naj se ti Zfhvatim s Titovimi besedami, da je *'3čen tisti, ki je ustvari) za svoje tjud-j*vo nekaj vrednega, kajti ijudstvo ga "" ohraniio v trajnem spominu. " ^ V času, ko so rafaii oznanjati zati-C"emu ijudstvo, da so se koroški Stožci uprti nasitju in uspešno vodijo Partizansko borbo, je ime Gašper po-Maio znano v Podjuni, Rožu in Zitji, Po vsej stovenski Koroški in še preko nje," je naglasil sekretar ZKP Lipej Kolenik. „S svojimi soborci partizani Pa si šet tudi preko Drave na Svinško Pianino in oznanjat tam narodu sosedu, da brez borbe ni svobode." Tudi po zmagi nad fašizmom se je tovariš Gašper vedno in povsod boril la pravice zatiranega ljudstva in za sporazumevanje ter sodelovanje z na- rodom sosedom. Neprecenljive pa so njegove zasluge predvsem za zbiranje gradiva in dokumentov o partizanski borbi na Koroškem; veliko je zbral, napisal in otel pozabi. Po njegovi zamisli je bilo postavljenih širom Koroške preko 40 partizanskih spomenikov in obeležij, ki spominjajo na revolucijo in uporni Korotan. Postal je eden najvidnejših in najbolj zaslužnih narodnih delavcev, povezctn z rodno grudo in koroškim človekom. Svoje misli in ideje pa je znal posredovati tudi drugim, posebno našemu mlademu rodu, v katerega je imel neomajno zaupanje; mladim je posvečal vso skrb in jih bogatil z izkušnjami in idejami narodnoosvobodilnega boja. ..Zgubiti smo nenadomesttjivega čto-veka in tovariša, ki ga bomo vedno pogrešati. V totažbo nam bo to, da nam je zapustit neprecentjiv zakiad — nešteto mtadih, ki jim je bit za zgted in ki bodo širiti njegovo misei. Hudo nam je, ko nas je tako nepričakovano zapustit, ho jebitšepotnživtjenjske votje in načrtov. Najboij pa to občutimo bivši partizani, ki vemo, kaj pomeni izgubiti svojega komandanta, iskrenega tovariša sredi boja. Ohraniti ga bomo v častnem spominu. " # Predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zvvitter je na poslovitveni slovesnosti v Kotmari vasi dejal, da je tovariš Gašper že v mladih letih postal revolucionar, predan v zvestobi svojemu slovenskemu rodu in napredni socialni misli. Hotel je biti svoboden človek, zato je tudi takoj, ko je legla mora nacifašizma nad naše ljudstvo, ko so izseljevali naše ljudi — med njimi tudi Gašperjeve starše in sina —, ko so prepovedali naš jezik ter mučili in uničevali naše najboljše ljudi po kacetih, odšel v partizane — med borce za svobodo in lepšo bodočnost. „Tu je šete do kroja vzptamtei ogenj njegove revotucionarne mtadosti in se razžaret v ptomen tjubezni do teptanega naroda in predanosti gioboko čioveškim ideaiom protifašistične na-rodnoosvobodiine borbe," je naglasil predsednik ZSO. ..Gašper je v tej borbi postat, bit in bo ostat najvišji vzor protifašističnega borca, tik sposobnega potitičnega organizatorja in detavca, pojem resničnega revotucionarja; njegovo ime je in bo vedno povezano z našo borbo v najtežjem času narodne zgodovine!" Vendar ne le v borbi, tudi za čas po zmagi nad fašizmom to velja za Gašperja, ko je v Osvobodilni fronti, v Demokratični fronti in v sedanji Zvezi slovenskih organizacij razvijal požrtvovalno dejavnost na vseh področjih narodnega dela ter postal takorekoč utelešena podoba naprednih idealov protifašistične narodnoosvobodilne borbe, kot so: nacionalna in socialna osvoboditev, bratstvo in mirno sožitje med narodi, svoboda in mir na svetu. „Ko v imenu ZSO jemtjem zadnje stavo od tovariša Gašperja, bi se mu žetei zahvatiti za neprecenijivi deiež, kigajedoprinašatvdotgitežkiborbi za dosego nacionalne in sociatne enakopravnosti naše narodne skupnosti, ki še vedno ni končana in ki jo hočemo nadatjevati — to se zavezujemo — v smisiu njegovega revotucionarnega zgieda. tn ta zaveza bo najboij ivoren spomin nanj in na njegovo resnično čtovečnost." 0 Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevž Grilc je prav tako poudaril, da se je tovariš Gašper vse svoje življenje boril za pravico in napredek. V najtežji dobi našega naroda se je vključil v aktivni boj proti nacističnemu nasilju, po vojni pa se je zavzemal na enotnost vseh zdravih narodnih sil v borbi za izpolnitev člena 7 državne pogodbe. Kot človek in kot tovariš je zaslužil spoštovanje in kot takega ga bomo ohranili v častnem spominu. # Poslovilne besede odsotnega predsednika KZ-Verbanda je prebral dr. Mirko Messner, ki je spomnil na revolucionarno pot tovariša Gašperja in njegov protifašistični boj. „Vse svoje življenje je posvetil boju proti fašizmu in krivici. Od sklenitve avstrijske državne pogodbe dalje se je z nami vred trudil za izpolnitev njenih določil, posebno še njenega 7. člena. Zahvaljujemo se mu prisrčno za vse to, za njegovo borbeno življenje, za njegovo zvestobo, za tovariški odnos, ki ga je izpričeval zmeraj in povsod. Ohranili ga bomo v častnem spominu." # Besede slovesa v imenu lovskih tovarišev je izrekel podpredsednik Kluba prijateljev lova Fric Kumer. Naglasil je zasluge tovariša Gašperja kot ustanovitelja in dolgoletnega predsednika naše lovske organizacije. Orisal ga je kot velikega prijatelja narave, kot vzornega tovariša, kot človeka, ki je bil prežet z mislijo humanizma. Tudi v naši lovski organizaciji je zapustila njegova smrt veliko praznino, ki jo bodo skušali napolniti s tem, da bodo nadaljevali njegovo delo. Q Kot zastopnik koroškega deželnega glavarja Wagnerja je v obeh deželnih jezikih spregovoril župan Hanzi Ogris in poudaril: ..Zvezni predsednik repubtike Avstrije je pokojnemu prvoborcu in organizatorju antifašističnega boja na Koroškem med prvimi podeiit častni znak za zastuge za osvoboditev Avstrije. S tem odtikovanjem je predsednik države tudi uradno izrekel priznanje doprinosu pokojnega in koroških Stovencev v borbi proti fašističnim okupatorjem za osvoboditev naše države. Za vetiki prispevek pokojnega v tej borbi mu dotgujemo vsi zahvato in trajno časten spomin. " 3 ..Koroški partizani smo poznali Gašperja kot dobrega tovariša, hrabrega soborca, sposobnega organizatorja, predanega političnega delavca, neustrašnega borca za pravice svojega ljudstva in hkrati zagovornika prijateljskega in mirnega sožitja z narodom sosedom," je poudaril podpredsednik Zveze koroških partizanov Janez Wutte-Luc. „Oseba Gašperja ni bila le za tiste, ki so bili njegovi neposredni soborci, marveč za vse koroške in sploh vse partizane že v času borbe lik vzornega antifašističnega prvoborca in neosporavanega voditelja koroških partizanov." Tovariš Gašper pa tudi po končani vojni ni miroval — ostal je zvest idealom narodnoosvobodilne borbe in se za uresničitev njenih pridobitev zavzemal v številnih odgovornih političnih funkcijah. Predvsem pa je vedno ostal partizan: ustanovil je Zvezo koroških partizanov in bil njen predsednik, neutrudljivi glasnik in zvest tolmač njenih teženj vse do svoje prerane smrti. Priboritev invalidnin partizanskim sirotam in invalidom ter postavitev nagrobnih spomenikov in obeležij padlim partizanskim junakom širom naše zemlje so v prvi vrsti njegova zasluga in njegovo delo. Zlasti pa je s svojo knjigo „Gamsi na plazu" postavil trajen spomenik koroškemu partizanstvu in borbi koroških Slovencev sploh. 2e sedaj je jasno, da bo to njegovo delo vedno ostalo najvažnejše izhodišče in temelj vseh bodočih raziskav protifašističnega narodnoosvobodilnega gibanja na Koroškem; v vseh delih, kar se jih bo pisalo o partizanih in njihovih bojih na Koroškem, bo ostalo Gašperjevo ime na prvem častnem mestu. „Ko se sedaj postavtjam v imenu Zveze koroških partizanov od tovariša Gašperja, se mu zahvatjujem za vse to njegovo vetičastno deto, za njegovo tovarištvo in za njegovo vedno čtove-ško prijatetjstvoc Tovariša Gašperja koroški partizani nikdar ne bomo pozabiti. Stava mu!" # Kot zadnji se je od tovariša Gašperja poslovil predsednik Odbora koroških partizanov v Ljubljani, soborec od prvega dne partizanstva in njegov najožji prijatelj Pavle Žaucer-Matjaž. Spomnil se je na čase, ko so prvi partizani na Koroškem sejali seme upora in prižigali plamenico oborožene vstaje, ki se je pozneje tako mogočno razgorela v boj za narodno in socialno osvoboditev slovenskega ljudstva, pa tudi nemško govorečega človeka na Koroškem. „Ta oborožen, antifašistični boj na koroških fieh, v takratni Ostmarki, na tteh takozvanega tisočietnega Hitierje-vega rajha, pomeni nov vzgon žive siovenske zavesti in odtočnosti, pomeni prerod narodne biti koroških Stovencev; pomenit pa je tudi iuč vodnico in svetet up za vsakega Avstrijca demokratičnega duha v rojstvo nove, demokratične Avstrije. Plod tega boja v skupni fronti z velikimi zavezniki je avstrijska držcvna pogodba v vsej njeni razsežnosti demokratične obnove druge republike in posebej še njen 7. člen. Pravice, ki so zagotovljene v tem členu, so danes poroštvo in temelj žilave borbe za narodnostni obstoj in razvoj slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem, tzpotnjevanje teh pravic, ki so mednarodno in meddržavno zagotovijene, so preizkus demokratičnosti in iskrenosti sprejemanja načet tistine Združenih narodov. Zanemarjanje uresničevanja 7. čtena pa je odraz tako neizpotnjevanja ustavnih obvez, kakor tudi nezadostnega premagovanja nacionatistične nestrpnosti in šovinizma." V okviru boja za uresničevanje pridobitev protifašističnega narodnoosvobodilnega boja je prikazal tov. Matjaž tudi liktov. Gašperja, ki se je vse življenje dosledno boril in razdajal za stvar svojega slovenskega ljudstva na Koroškem, bil zakoreninjen v dedovino svojih prednikov, bil borec za demokracijo in mir, organizator in pobudnik antifašističnega boja obeh narodov na Koroškem. ..Sožitje med večinskim narodom in stovensko manjšino na Koroškem je vrednotit kot stvar osnovnih medčto-veških odnosov, kot zadevo spiošne in srčne kutture ter humanizma. Germanizacija pa je bita za Gašperja obiika družbene prišite večine nad manjšino in jo je z narodnim odpcdništvom občutit in štet za greh zoper čtovekovo čast in dostojanstvo, kot greh zoper materinščino in narodna izročita, kot kršitev naravnega in etementarnega družbenega reda. " Vsak, tudi najmanjši izraz ali gesta dobre volje s strani večinskega naroda pa sta Gašperju navdihovala zadovoljstvo in sta mu utrjevala vero in zaupanje v zmago pravice in resnice. Kako prepričevalno nam je Gašper predočeval vse večjo pomoč in podporo avstrijskih demokratov v pravičnem narodnostnem boju koroških Slovencev in kako pozorno je sledil vsakemu primeru pomoči v mednarodni javnosti. Z največjim zaupanjem pa se je seveda zanašal na trajno in izdatno pomoč matičnega naroda in jugoslovanske družbene skupnosti. „Vere in zaupanja v lepši človekov jutrišnji dan smrt ne more izničiti," je ob koncu dejal tovariš Matjaž. ,To nam ostane kot tolažba, ko se poslavljamo od tebe, dragi naš Gašper. Po-slcvljam se od tebe v imenu vseh tvojih najbližjih, vseh, ki smo te neizmerno cenili in spoštovali ter te imeli srčno radi. Ko se poslavljam v imenu koroških partizanov, tvojih soborcev in ko izrekam ob tvoji krsti zahvalo in priznanje tvojemu življenjskemu delu v imenu Zveznega in Republiškega odbora ZZB NOV in v imenu Republiške konference SZDL Slovenije, ti : partizansko zvestobo obtjubtjam in za-gotavtjam, da bomo po tvojem vzgte-du in vzoru ohranjati in razvijati svette tradicije partizanstva, da se bomo zavzeti za uresničitev vseh tvojih zamisti in idej, da bomo dograjevati in dopoi-njevati vse tisto, kar si ti detat in snovat do svojega zadnjega srčnega utripa. Postavtjamo se od tebe, dragi Gašper, ki si bit in boš ostat svetet, po-osebijen simbot koroškega antifašističnega boje, simbot koroškega partizanstva. S partizanskim pozdravom, s top-to mistijo ter z občutki tjubezni in hva-težnosti naj ti vetja v zadnje stovo: ohraniti te bomo v naših srcih, našem najiepšem spominu. Stava ti tovariš Gašper, iegendarni junak koroškega partizanstva!" Slovo matične Slovenije Matična Stovenija se je od Karta Prušnika-Gašperja postovita v sredo "*'nuiega tedna — najprej na žatni seji in potem na postovitni stovesnosti na 'jubtjanskih Zatah-Navju. Stovesa so se udetežiti poteg svojcev pokojnika in Zastopnikov ZSO in ZKP vodiini predstavniki družbeno-potitičnega živtjenja S'ovenije ter števitni Gašperjevi soborci in prijatetji. Ha žaini seji je govorit podpredsednik borčevske organizacije Stovenije Stane Markič, na postovitni Hovesnosti pa podpredsednik borčevske organizacije Jugosiavije Janko Rudotf. Oba govornika sta orisaia tik Gašperja kot partizana, revotucionarja ter °orca za pravice stovenskega naroda na Koroškem. ..Njegovo deto je vtkano " Prizadevanja stovenske narodnostne skupnosti na avstrijskem Koroškem za Uresničitev njenih pravic in z njim se je zapisat med najvidnejše sinove sio-^onskega neroda. Zato njegovo ime in njegov tik ostajata za nas simbot pra-'rične borbe koroških Stovencev in simbot njihove odtočnosti, da ostanejo sestavni del demokratičnih sit za nove odnose v Evropi." Občni zbor SPO ..Bitka" v Bičovsu Enajst samostojnih prireditev, petnajst gostovanj sosednjih društev, šest gostovanj domačih skupin pri sosednjih društvih in trinajst društvenih sej, je biianca deia SPD „Bi!ka" v Biičovsu v času posiov-ne dobe odbora, ki je na občnem zboru 22. marca 1980 pri Mikiavžu svojemu čianstvu podat pregied svoje kuiturne bere. Tako je poročiio tajnika R. Reichmana gotovo eden izmed tistih faktorjev, ki SPD „Bi)ka" uvršča med tista društva z bogato samostojno prosvetno dejavnostjo. Občni zbor SPD „Bilka" je bil iep primer, kako se delo oziroma odgovornosti posameznih področij dajo razdeliti med odbornike, kar je brez dvoma garant za boljše uspehe. Tako so poleg tajnika o delu še poročali Rupert Gasser o delu mešanega zbora, Marjan Einspieler o moškem zboru, Herbert Seher o rožanskem izobraževalnem tednu, za celotno delovanje pa je seveda odgovarjal predsednik To- ni Schellander. Slednji je med gosti pozdravil bilčovskega župana Hanzija Ogrisa, občinske mandatarje, Štefanijo Ouantschnig, Franca Gasserja in Tonija Krušica, predsednika in tajnika Slovenske prosvetne zveze Valentina Polanška in Francija Sadolška. Plodno delovanje Slovenskega prosvetnega društva „Bilka" v Biičovsu je v svojih pozdravnih besedah pohvalil župan Hanzej Ogris, Novo vodstvo Avstndjsko-sovjetskcga društvo Koroška dežetna skupina Avstrij-sko-sovjetskega društva je imeta v nedeijo svojo dežetno konferenco (občni zbor), na kateri je bi! izvotjen za novega predsednika dipt. inž. dr. Anton Hofstatter. Prejšnji predsednik viadni svetnik Vaientin Just je sam zaprosi!, da se ga razreši te funkcije (star je že 84 tet). Do!go!etni predsednik katerega so počastiti s cveticami in prisrčnimi besedami, je ob tej prHožnosti obtjubit, da bo še nadatjnjih 16 !et, ki jih mis!i preživeti, pomaga! z nasveti in dejanji društvu, na kar so ga sogtasno izvoliti za častnega predsednika. Prav tako sogtasno so na zboru iz-votiti štiri podpredsednike in sicer — namenstnika dežetnega gtavarja, Ervina Frtihbauerja: bivšega predsednika koroškega dežetnega zbora, Hansa Pawtika; predsednika obratnega sveta, Hermanna Kottienza in mestnega svetnika inž. Amtmanna iz Betjaka. Poteg pismenih čestitk in pozdravov s strani SPD, KPD in DVP so občni zbor pozdraviti dežetni posta-nec dr. Paska, v imenu dežetnega gtavarja; Zupan Guggenberger, v imenu občine in gospod Sackenfetd v imenu sovjetske ambasade na Dunaju. Detovno poročito je dat tajnik društva Johann Perdacher, kateremu gre zahvata, da je bito društvo žeto aktivno in uspešno. Njegovo poročito je bito z zadovotjtsvom vzeto na znanje. Novi predsednik je izrazit žetjo, da bi se novo izvotjeno predsedstvo na prihodnjem občnem zboru tudi „postavito" s takšnim detovnim poročitom. Zvezna tajnica Avstrijsko-Sovjet-skega društva dr. Margarethe.Ktug-Steiger je v svojem referatu orisata natoge društva in poudarita, da je društvo mnogo pripomogto, da ima Avstrija v Sovjetski zvezi dobro ime. ki se je vsem društvenikom zahvalil za marljivo delovanje na kulturnem področju v občini Bilčovs ter izrazil željo, di bi tudi v prihodnje društvo bilo tako uspešno kot doslej. Na občnem zboru je spregovoril tudi predsednik Slovenske prosvetne zveze Valentin Polanšek, ki je društvu čestital k doseženim uspehom, posebno pa je naglasil, da je v bodoče treba posvetiti posebno skrb šolstvu, konkretno prijavi otrok k dvojezičnemu pouku, saj je znanje materinega jezika osnova za uspešno kulturno delovanje in utrjevanje slovenske narodne zavesti. Občni zbor je izvolil tudi nov odbor ter referente za posamezna področja. Novi predsednik SPD „Bilka" je postal Gašper Ogris Martič, 1. podpredsednik Peter Sit-ter 2. Hanzi Reichmann, tajnik Ru-pej Reichmann, namestnik Ani Va-lentinič, blagajnik Gregor Reichmann, namestnik Štefan Schellander; referenta za mešani pevski zbor Rupej in Monika Gasser, za moški zbor Marjan Einspieler, za izobraževanje Herbert in T. Schellander, za odrsko dejavnost Tomi Gasser in Ogris Lipej, za mladino Milan Kropivnik in Sigi Hobel. Pričujoči odbor in referenti za posamezne dejavnosti so gotovo garant za uspešno delovanje SPD „Bi!ka" v novo poslovni dobi, pri čemer pa je seveda nujno potrebno sodelovanje vseh ljubiteljev slovenske kulture. Tako kot drugod je tudi v Biičovsu na prvem mestu zborovsko petje, ki ga ima na skrbi zborovodja Joško Boštiančič. To se je videlo tudi na občnem zboru, saj je občni zbor s pesmijo okviril društveni mešani pevski zbor. FILMSKA PREDSTAVA V BOROVLJAH Tudi slovensko prosvetno društvo Borovlje je počastilo spomin 30. obletnice smrti Prežihovega Vo-ranca. V nedeljo 16. marca je namreč vabilo na filmsko predstavo v svojo društveno sobo pri Bundru v Borovljah, kjer je predstavnik Slovenske prosvetne zveze J. Me-čina predvajal film „Boj na požiralniku", posnet po istoimenski noveli koroškega pisatelja Prežihovega Voranca. Film je pri udeležencih našel izredno dober sprejem, posebno pri SREČANJE bivših dijakov iz internata v Radovijici s profesorjem Žitnikom v ponedeijek 7. apriia 1980 ob 14. uri v hoteiu Obir v Žeiezni Kapli. Arena Verona vabi starejših ljudeh, ki so ta čas, ki ga film prikazuje sami še doživeli. Tedaj so mali kmetje prestajali hude čase, Prežihovi Dihurji pa so se poleg dela pri velikih kmetih morali boriti še s požiralnikom, ki jim je odnašal in uničeval poljske pridelke. Prežihov Voranc je te čase mojstrsko obdelal v svojih literarnih deiih, režiser Janez Drozg pa je Boj na požiralniku upodobil na filmskem platnu. Veseli nas tudi, da smo med igralci videti tudi naša rojaka Marijana Srienca in Miho Kapa. Priporočamo, da film „Boj na požiralniku" vidi čimveč ljudi, posebno mladina, saj je film odličen prikaz slovenske kulture. Naj se ob tej priložnosti zahvalimo Stovenski prosvetni zvezi, ki nam je omogočila ogled filma. Potetne igre v Veroni v Italiji so svetovno znana prireditev imenovana tudi Arena Verona, katero bo tetos predvidoma obiskato nad 500.000 tjudi. Program teh prireditev bo potekat od 10. jutija do 30. avgusta. Otvoritveni komad poletnih iger v Veroni bo „La Cioconda". Nato bosta stediti Verdijeva „Aida" in George Bizetova „Carmen" (v francoskem jeziku), ki bosta mobilizirati na tisoče prijatetjev opere. Z grandiozno zasedbo pevcev pod vodstvom maestra Riccarda Muti-ja bo predstava Verdijevega komada „Missa di Requiem". Posebno veiiko zanimanje vtada tudi za tri batetne večere, kjer bo med drugim! ptesat tudi Wassitjew od Botšoj teatra. Letošnje potetne igre so že 56. Zanimivo je vedeti, da je Verdijevo „Aido" skupno obiskato že nad 5 mitijonov obiskovatcev, kar priča o ogromni pritjubtjenosti te opere. Vsekakor so tetošnje potetne igre v Veroni višek umetniškega ustvarjanja in s tem tudi privtačnost prve vrste. Ze koncem februarja so prodati 100 procentov več vstopnic kot prejšnje teto, kar prepričtjivo dokazuje kakšno izredno zanimanje vtada za stavnostne potetne igre v Veroni. Za Avstrijo, Švico in Zvezno republiko je informacijski center, kjer dobite statno informacije o stavnost-nih igrah v Veroni — 5020 Salzburg, MertensstraBe 13, tet.: 74 3 60 in 74 3 27. Naj še omenimo, da se bodo v Veroni od 25. avgusta do 18. septembra odvijati še gtasbeni tedni imenovani STRESA. Na programu bo 12 rednih in en izreden koncert. Tudi za te tedne vtada vetiko zanimanje. ZVEZA SLOVENSKIH ORGANIZACtJ NA KOROŠKEM OSREDNJA PISARNA V CELOVCU deluje vsak dan od ponedeljka do petka, od 8. do 17. ure. Posebne uradne ure vsak četrtek od 9. do 12. ure pa so namenjene tistim, ki se želijo o raznih problemih pogovoriti s sekretarjem ZSO, tov. Feliksom VVieserjem OKRAJNA PISARNA PLIBERK posluje vsak torek od 9. do 12. ure. V pisarni bodo: 1. 4. 1980 dipl. Inž. Franci Einspieler: gospodarska in kmečka vprašanja 8. 4. 1980 Teodor Domej: mladinska vprašanja Namesto vencev Ob smrti tovariša Karia Prušni-ka-Gašperja sta namesto venca # Zveza slovenskih izseljencev častnemu članu # Slovensko planinsko društvo Celovec bivšemu blagajniku v smislu želje pokojnikove žene darovala ustrezen znesek dijaškemu domu Slovenskega šolskega društva v Celovcu. V smislu želje pokojnikove žene sta tudi Angela in Nace Spendier iz Šentilja prispevala 1000 šilingov dijaškemu domu SšD v Celovcu. Rodna Žetezna Kapta se je pos!ovi!a od tovariša Gašperja „Dragi Gašper, danes greš zadnjič skozi Tvojo Železno Kapto", je z globoko prizadetostjo povedal Peter Kuhar, predsednik SPD „Zar-ja" v Železni Kapli in organizacijski sekretar ZKP, ko se je ob krsti s posmrtnimi ostanki tovariša Karla Prušnika-Gašperja pred kapelsko mrliško vežico poslavljal od koroškega prvoborca, poiitika in rodoljuba. Besede Petra Kuharja so prevzele tudi števitne rojake iz Železne Kaple in okolice, ki so se prejšnjo sredo zbrali ob krsti Gašperja, da se za vedno poslovijo od človeka, ki je prav v Železni Kapii organiziral protifašistični boj in ki je močno vplivai na vseslovenski upor proti nacizmu po vsej Koroški. Peter Kuhar pa se je poslovil tudi od Gašperja- prosvetaša, saj je prav on ustanovil moški pevski zbor v Žeiezni Kapli, poslovi! pa se je tudi od Gašperja lovca in iskrenega tovariša. Pesem, ki je prišla iz grl pevcev moškega zbora SPD „Zarja" je donela žalostno a vendar s pogumom, ki ga je pevcem vliva! pokojni Gašper. Mnogo izmed njih je nekoč sledilo njegovemu vzoru, je povedal Peter Kuhar, ko so se prikijučili partizanskemu boju in s tem plemeniti viziji svobode in enakopravnosti med narodi. Gašperju pa so v slovo zapeli tudi kapelški lovci, ki jim je bii dober svetovatec in učitelj. Tako se je vsa Železna Kapla dostojno poslovila od svojega rojaka, čigar ime bo v zgodovini tega kraja in njegovega protifašističnega boja zapisano z veliko spoštljivostjo, ki nam vsem pomeni svobodo, mir in enakopravnost med narodi. Števitni izrazi sožatja Ob smrti tovariša Gašperja so pokojnikova družina, Zveza sioven-skih organizacij in Zveza koroških partizanov prejele neštete pismene in brzojavne izraze sožalja, kjer je bit prikazan svetel lik tovariša Gašperja, poudarjena izguba, ki jo je povzročila njegova smrt, in izraženo zagotovilo, da bo ostal kot človek, revolucionar in borec simbol boja za pravice siovenskega ljudstva na Koroškem ter vzor v prizadevanjih za sožitje med narodi in za napredek človeštva. Ker vsebine teh pisem in brzojavk ne moremo objaviti, niti ne moremo našteti vseh osebnosti in organizacij, navajamo tukaj ie izbor iz ogromnega števila tistih, ki so pismeno izrazili sožalje: zvezni predsednik republike Avstrije dr. Rudolf Kirchschlager, avstrijski zvezni kancler dr. Bruno Kreisky, avstrijski notranji minister Erwin Lane, član predsedstva SFR Jugoslavije Sergej Kraigher in Lidija Sentjurc, član predsedstva CK ZKJ Stane Dolanc, veleposlanik SFRJ v Avstriji Novak Pribičevič, generalni konzul SFRJ v Celovcu Milan Samec, predsednik predsedstva SR Slovenije Viktor Avbelj, članica predsedstva SRS Vida Tomšič, predsednik skupščine SRS Milan Kučan, predsednik izvršnega sveta SRS dr. Anton Vratuša, predsednik CK ZKS France Popit in sekretar predsedstva CK ZKS Franc Šetinc, predsednik SZDL Slovenije Mitja Ribičič, predsednik Zveze združenj borcev NOV Jugoslavije Kosta Nadj, predsednik ZZB NOV Slovenije Janez Vipotnik, predsednik borčevske organizacije Hrvaške Ivica Gretič, predsednik zvze-nega komiteja za vprašanja borcev in vojnih invalidov Jugoslavije Milan Vukasovič, predsednik komiteja za borce in voiaške invalide Slovenije Boris Čižmek. predsednik Gospodarske zbornice Jugoslavije litja Vakič, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Andrej Verbič, predsednik Zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner. Zveza telesnokulturnih organizacij Slovenije, predsednik Lovske zveze Slovenije Lojze Briški, Kul-turno-informativni center SFRJ na Dunaju, republiški komite za mednarodne odnose SR Slovenije, dr. Marijan Brecelj, Ivan Maček-Ma-tija, Pepca Kardelj, Ela Ulrih-Ate-na, Tone Turnher, predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Trstu Boris Race, pokrajinski odbor zveze italijanskih partizanov ANPI v Trstu, Tržaški partizanski pevski zbor, Narodni svet koroških Slovencev, Hrvatski akademski klub na Dunaju, predsednica Kluba stovensih študentov na Dunaju Monika Srienc, deželno vodstvo KPA za Koroško, predsedstvo KZ-Verbanda Dunaj, koroško deželno vodstvo Zveze socialističnih borcev za svobodo in žrtev fašizma, predsednik deželnega vodstva KZ-Verbanda Josef Ni-schelwitzer, sekretar Komunistične zveze Avstrije Wa)ter Lindner, sekretar celovške skupine Komunistične zveze Avstrije VVerner Win-tersteiner. Skupnost otroškega varstva Maribor; občinske skupščine, družbenopolitične organizacije, kulturne skupnosti, lovske družine in borčevske organizacije iz številnih občin Slovenije ter mnogi osebni znanci, bivši soborci in prijatelji. Vsem prisrčna hvala! „... vigredič pojejo te drobne tičice..." (Dva pevska nastopa šentjakobskega zbora „Rož") „Da rojak prost bo vsak ..naš narodni koncept, manifest, ki nam je prešel v kri... Prav je, da smo 9a postavili na vrh svojega nastopa v celovškem glasbenem domu, kamor nas je pretekli petek povabilo celovško kulturno društvo. Zbralo se je kar dovolj poslušalcev, med njimi tudi nekaj takih, ki znajo samo nemško. Občutiti je bilo, da smo takoj ustvariti izrazni stik 'n to nam je povzdignilo glasove. Odmevali so prijetno in glasno loveč se med visokimi stebri pripravne srednje dvorane. Naše domače narodne so poslušalci sprejeli kakor priljubljene stare prijatelje: z živim zanimanjem in prisrčnim aplavzom. Osrednji del je izpolnila Ljuba vigred in segrela naše občinstvo, ki se je bilo zaradi letošnjega hladnega marca skoraj pritreslo v dvorano. Tudi Lipa nam je znova ozelenela, da so se imele siničke kam skriti.. Potem pa smo Stovemko pro:vetno druMvo ..Botovlje" vabi na dramsko predstavo Emila Freliha v treh dejanjih VRNIL SE JE v nedeljo 13. apriia 1980 ob 14.30 uri Pri Cingeltu na Trati. Ljubitelji odrske umetnosti prisrčno vabljeni! zašli le tudi v bližnjo preteklost, v hercegovski kras, med puške in bajonete in podoživljali s poslušalci vred narodno žalost naših južnih slovanskih bratov, tragiko, ki jim jo je storil okupatorski škorenj. Škoda, profesor, ki je pesmi povezoval oziroma komentiral v obeh jezikih, kakor da je gluh za vsebino te pesmi. Saj bi bil lahko pošteno povedal v obeh jezikih zgodovinsko resnico o narodnoosvobodilni borbi pa naj sedi v prvi vrsti kak škof ali kak župan. Tudi pri Prešernovi Zdravljici ni v prvi vrsti pomembno, da je ..Trinklied", temveč izpoved svobodoljubja, slovenskega narodnega ponosa in mednarodnega miroljublja. V drugem delu koncerta se je razpel lok naših pesmi od Anitinih oči na Portugalskem, do valov mogočne reke VVolge pa do najbolj ponižanih tega sveta, do črncev v Ameriki. Stoletja jih je beli kolonialist izžemal za svoje profite, mi-sionarji so jih tolažili z odrešenikom Kristusom, tako so nastali njegovi obupni kriki, obrnjeni na Križanega. Naše koroško narodno črnstvo pa smo dan navrh skušali prikazati Salzburžanom. Tamkajšnji solidarnostni komite za pravice koroških Slovencev nas je povabil na pobudo salzburških slovenskih študentov. Zapeli smo jim v glavnem rožanske ljudske pesmi. Povezoval jih je Janko Merkač, prikazoval naše kmečko življenje in delo, tu in tam pa vpletel kako literarno besedilo J. Perkoniga, P. Handkeja in J. Messnerja. (Iz nerazumljivih razlogov je navedel avtorstvo samo od prvih dveh.) Dvorana v katoliškem domu je bila kar lepo zasedena, med poslušalci je bil tudi pisatelj P. Handke. Zdi se mi, da smo v Salzburgu dosegli svoj namen. Da smo po svojih močeh prikazali Salzburžanom našo pevsko kulturo in našo narodno politično problematiko. Nazadnje pa še to: naš zborovodja nas je uspešno vodit samo z eno roko, to se pravi z levo, desno ima namreč v mavcu. Upam pa, da mu to levičarstvo ne bo delalo pri nadaljnjem trudu kakih težav. Čfrtov OBVESTILO SLOVENSKE ŠPORTNE ZVEZE Seminar :a Jportne funkcionarje bo v ta!U od četrtka 3. aprila do :obote S. aprila 1980 v domu ZTKOS v Planici. Prihod v četrtek do 18. ure, odhod v :oboto po ko!ilu. Interesenti naj se javijo v pisarni SSD najkasneje do 1. aprila. Pestra kulturna dejavnost v Železni Kapli Krajevni odbor Zveze slovenskih ^ena v Železni Kapli je preteklo sredo vabil na predavanje dr. Toma Hribernika iz Kranja. Zanimivega Predavanja se je udeležilo lepo število obiskovalcev — skoraj štirideset, največ seveda žena. Predavatelj je namreč govoril o Poapnenju žil, visokem in nizkem krvnem pritisku, o srčni in pljučni astmi, sladkorni bolezni ter o plivu vremena in lune na zdravje. Predavatelj dr. Hribernik je znal uporabiti preproste besede, tako, da so njegova izvajanja bila razumljiva vsem navzočim. Ko je govoril o načinih zdravljenja posameznih bolezni, je posebno važnost polagal rekreativnemu življenju in pravilni prehrani. Pri tem je navajal tudi primere iz svoje prakse. Čeprav je predavanje trajalo ^ve uri, so le-temu poslušalci pozorno sledili. To pa je tudi dokaz, da je za taka predavanja pri nas veliko zanimanja. Torej še več podobnih predavanj! Kapelške žene so se referentu zahvalile s stekleničko domačega zdra- vila ter šopkom cvetja, dr. Hribernik pa je svoj honorar poklonil otroškemu vrtcu v Škocijanu, za kar se mu posebej zahvaljujemo. * Da je naše občinstvo željno tudi slovenskih predstav, se je pokazalo zadnjo nedeljo. Domala polna farna dvorana občinstva, je z veliko pozornostjo spremljalo dogajanja v ..Boju na požiralniku". Film se je obiskovalcem zelio dopadel, še posebej je zamaknila precej znana govorica igralcev, torej domače podjunsko narečje. Prežihov Voranc je v svoji noveli, ki so jo posneli na film, opisal kmečke ljudi iz domačih gora ter njihovo samorasliost in ljubezen do svoje zemlje, predvsem pa njihovo hrepenenje po boljšem in lepšem življenju. Za predvajanje filma ter organizacijo velja zahvala SPZ in SPD „Zar-ja". * Prejšnjo soboto, so se v našem kraju mudili predstavniki avtobusnih prevoništev iz zahodne Nemčije. Le tem sta se predstavila moški zbor pod vodstvom Joška Wrulicha in mladinska folklorna skupina pod vodstvom Traudije Uršič. Gostje so zelo pozorno sledili slovenskemu petju in vezanemu besedilu, ki ga je podajal Miha Traunik. Tako So bili na kratko seznanjeni s kulturnimi prizadevanji ter življenjem koroških Slovencev. * Že na vseh letošnjih prireditvah nastopata društvena zbora v novih oblekah. Nabava je bila potrebna, ker sta se oba zbora močno pomladila in pritegnila vrsto novih pevk in pevcev. Mešani zbor zdaj šeteje 45 članov. Nove obleke sio stale ogromno denarja, društveniki pa so uspeli veliko sredstev zbrati pri domačinih, katerim velja najlepša zahvala za finančno in moralno podporo domačega društva. SPD „Zarja" pa pričakuje pomoč in podporo tudi še z javne strani in upa, da bo tako možno poravnati vse tozadevne račune. Naši pianinci obiskati Jadran Minulo soboto in nedeljo smo bili slovenski planinci na Koroškem, kar se zelo čudno sliši, na izletu na otokoma Cresu in Lošinju. Naš glavni cilj je bil vzpon na 588 m visoki Osor na Lošinju, ki ga pa zaradi slabega vremena v nedeljo (dež in megla) nismo mogli „osvojiti". Kljub temu je bil izlet prijeten in poln privlačnih zanimivosti. Pot nas je vodila (z omnibusom) iz Celovca preko Ljubljane in Opatije v Rabac (pol poti med Opatijo in Puljem). Tam smo se zapeljali na ladjo, ki nas je v eno in pol urni vožnji prepeljala oblakov. Da bi se še povzpeli nanj pa je že bilo prepozno, zato pa so nekateri sklenili, da se bodo v mesecu maju ponovno podali na pot in drugič poskusili srečo. Vožnja oziroma potovanje po obeh otokih je pravi užitek. Kamor si pogledal si bil soočen ze lepotami in posebnostmi tega otoškega sveta — z bujno vegetacijo in pa tudi s peščenimi kraškimi predeli, ki jih oblikujejo vetrovi celine — burja. Tudi vsak večji kraj obeh otokov ima bogato preteklost. Zanimivo je tudi vedeti, da so Mosto Cres na otoitu Cres v mesto Cres na otoku Cres. Slednji je drugi največji otok (takoj za Krkom) na Jadranu in je dolg 75 kilometrov. Od Lošinja ga loči 11 m širok umetni kamnal preko katerega vodi poseben most, ki omogoča plovbo ladjam po kanalu. Ta most loči otok Cres od otoka Lošinja. Nekdcj sla bila Cres in Lošinj en otok. Kraj ob tem kanalu se imenuje Osor, gora nad njim na otoku Lošinju pa prav tako Osor. Naselje Osor je zgodovinsko zelo pomembno, saj je tam ohranjenih celo vrsto spomenikov rimskega in srednjeveškega obdobja. Ko smo že pri zgodovini naj še omenimo, da sta bila Cres in Lošinj z ostalimi malimi otoki do zadnje vojne italijansko ozemlje. Najvažnejši kraj otoka Lošinja pa je vsekakor Mali Lošinj, eden najbolj obiskanih turističnih krajev v Kvarnerskem zalivu. Prenočevali smo v Malem Lošinju v hotelu Betlvue in se naslednjega dne ob slabem vremenu poslovili od tega lepega turističnega kraja polnega sredozemskega rastlinstva. Oba otoka povezuje nad 100 km dolga asfaltirana cesta, ki vodi mimo silno zanimivih atrakcij, kot je na primer sladkovodno jezero Vrana, ki se ponaša s 84 metri globine (toliko kot Vrbsko jezero) in katerega dno se nahaja 68 m pod morsko gladino. To jezero je fenomen in še vedno ne dovolj raziskano. Jezero Vrana je rezervoar pitne vode za ves Cres in Lošinj. Najpomembnejše naselje otoka Cresa je istoimensko mestece in pristanišče Cres, ki je hkrati tudi eno največjih otoških mest Jugoslavije. Ker smo se z odhodom v Malem Lošinju zaradi dežja zakasnili, smo se tem bolj jezili, ko smo se peljali pod Osorjem in ko je pokukalo sonce iz od Napoleonovega časa (1813) pa do konca prve svetovne vojne v tem delu Jadranskega morja vladali avstrijski Habsburžani. Po razsulu cvstrijske monarhije sta prišla kot smo že omenili otoka Cres in Lošinj z nekaterimi manjšimi otočki v italijansko last, ostali jadranski otoki pa so postali jugoslovanski. V zadnji vojni pa je še tema dvema otokoma zasijala svoboda. Srečanje koroških borcev V soboto je bilo na Bledu tradicionalno srečanje bivših partizanov in aktivistov, ki so v zadnji vojni sodelovali v narodnoosvobodilni borbi na Koroškem. S koroškega se je udeležila srečanja večja skupina bivših partizanov in aktivistov s podpredsednikom Janezom Wuttejem-Lucom na čelu. Srečanja so se udeležili tudi predsednik zveze združenj koroških borcev inž. Pavel Žaucer-Matjaž in številni predstavniki družbenopolitičnega življenja Gorenjske. Težišče srečanja je bilo v znamenju smrti tovariša Karla Prušnika-Gašper-ja. Z žalostjo v srcu so se govorniki spominjali težke izgube, ki je prizadela bivše borce in prebivalce obeh strani Karavank. V hotelu ..Svoboda", kjer je bilo srečanje, je bila tudi žalna knjiga, v katero so se vpisali vsi udeleženci. Ob tej priložnosti so tudi prebrali odlomek iz knjige ..Gamsi na plazu", ki jo je napisa) tov. Prušnik. Na srečanju so podelili tudi spominske znake koroškega partizanstva. Valentin Polanšek 24 t.det Samo nekaj korakov so biti še od Petelinove gostilne, Pa slišijo ženski glas: Vrničeva Rezi je govorila s stražarjema, ki sta običajno stala kakih pet korakov nad gostilno ed cesti. Besede so krožile okoli šaljive vsebine. Zdaj sta začela Domen in Gašper glasno nemško govoriti. Janez je korakal nekaj metrov za njima, zadaj pa še trije borci. Domen je slutil policista, ki je stal malodane na betoniranem podstavku ob Fridijevi hiši. Pred stražarjema Gašper in Domen obstojita. Vrničeva Rezi je odtavala dol na vogal k veliki cesti, koder mimo se pride na kapelški glavni trg. Kot na notranje povelje si Partizana zbereta vsak svojega. Domen posveti svojemu Policistu v obraz in pridušeno sikne: ..Roke kvišku!" Domen niti ne sliši, da se je Gašperjev policist glasno zasmejal, kajti mislil je, da pijana dopustnika zbijata bedaste šale. Tedajci pa ponovi Gašper trše in pritisne Pištolo na stražarja: ..Roke kvišku! Partizani!" Otrpneli policist gre z rokami navzgor. Že je Janez pri T)ki in iztrga mavzerico začudenemu Nemcu. Potem so ju hoteli potisniti v bližnjo vežo in jima zabičevali, da ju pri Prvi glasni besedi pobijejo. Na cesti ni kazalo slačiti policistov. Zakaj kraj, kjer se je vse to bliskovito odigravalo, Je vsekakor bil izpostavljen nepričakovanim preseneče- njem. Gašper je odločil naglo, da morata z njimi za Pančevo vito: ..Uniformo in obutev hočemo, pa vaju izpustimo!" V preplašenih stražarjih pa je počil strah. Začela sta suvati krog sebe... že sta se izmuznila krepkim partizanskim prijemom ... pas s pištolo so jima še odvzeli. Pa ju je že požrla tema. Nič drugega ni preostalo, kakor takoj izginiti. Vsi zasopli so lezli po Košarjevem pašniku, ko je začelo v Kapli vreti: rakete so švigale v zrak, motorji so zabrneli, glasovi so se pojavljali. Janez je bil vsekakor zadovoljen z akcijo, saj so zaplenili dve dobri mavzerici, dve .nulahterici' in oba policijska pasova z naboji. Na javki tik nad obvrhško šolo je sede! obveščevalec Matevž. Čaka) je le Lovca, ki je bil dober terenec tega kraja. Pripravljali so sestanek aktivistov od Oblastnega komiteja, da se oceni terensko delo in reorganizira področje preko Zečan proti Rožni dolini. Matevž je čakal na Johanovo skupino, ki uspešno obdelava teren levo od Bete vse tja do Košute in Spodnjega Roža. Bilo je izborno skrivališče, kjer je tičal Matevž. Za dober lučaj spodaj pod zaraščeno strmino je stala lesena šola, poslopje, ki ga je v ta pristni slovenski kraj postavila ponemčevalna roka Sudmarke leto dni pred prihodom hitlerizma v Avstrijo. Matevž je nabrat od tukajšnjih domačinov dosti o prvem učitelju, ki je bil vnet hitlerjanec in že vgriznil v rusko zemljo zunaj na fronti, kamor je pohitel s takim navdušenjem teta 1941. V Matevževem želodcu je že krepko krulilo. Pričakoval je, da mu bo prinesel kdo od Pohribovškove kmetije kaj jesti. Vsak dan je dobival hrano od teh ljudi, če se je najavil ponoči skrivaje, da se nahaja v svojem skrivališču na javki. Matevž se je sam pri sebi čudil, kaj so nekateri Obvrhčani tako preplašeni in skrajno nezaupljivi. Ali je vse to posledica nacisktičnega ustrahovanja, odkar so letos junija in pred nekaj dnevi partizani likvidirali dva domačina kmeta, strupena nacistična priganjača? Ako je primerjal Matevž svojo domačo grapo, je ugotovil, da je tam ljudstvo bolj strnjeno v OF, če izvzame Jelšnika in morda v Meddolju še koga. Premišljeval je večkrat o tem, kaj imajo Obvrhčani, ali so malce preveč zaprti vase? Ker so taka majhna samostojna župnija bolj odrezana od sveta? Dočim drugi okoličani Kaple le večkrat pridejo v trg in nekako malo bolj v svet! Matevž si ni znal razložiti, kaj je v teh ljudeh. Četudi je imel na drugi strani dosti zvez z raznimi hišami in družinami, ki so delovale za partizane. Opažal je, da so nekateri ljudje bolj dostopni, ki so se v sedanjem ali prejšnjem rodu priženili ali primožili v ta gorski kraj bodisi z jezerske, potoške ali bodisi s kapelške ali z zečanske. Isto je veljalo tudi za Podhribovščka. Gospodar je prišel iz Meddotja. Nanj si se lahko zanesel. Matevž je slišal mnogo o davnih propadlih obvrhških kmetijah, katerih je menda nad ducat, in samo velike, ki so tekom zadnjih sto let šle rakom žvižgat. Podobno kot okoli Lenarta v Šali. Morda še v hujši obliki. Tako so Obvrhčani danes samo še pod Obirjem spodaj lastniki svoje zemlje. Vrhovi, najlepši gozdovi in celo sam Obir so v tujčevih pesteh. Morda to ponižujoče dejstvo tudi tako razkrajajoče vpliva na tukajšnjega prebivalca? Morda sem pa jaz, si poočita Matevž, le preveč enostransko obveščen? Treba je razumeti tukajšnjega človeka. Treba je občudovati morda prav preostale Obvrhčane brez Obirja in najvišjih obvrhških vrhov, da vztrajajo v tem usodnem kraju, ki ga okoli in okoli obdaja tujčeva last! Tako je prišel na Johana, domačina Obvrhčana, ki že trpi toliko let in se bori za boljšo bodočnost tudi tukajšnjih svojih ljudi. Jo- 28. marec 1980 O boleznih srca Z?/dgor očfro??! :/! JcJow, j:w je v s/