PESMI Slavko Mih al i 6 METAMORFOZA Rad bi odkril, od kod pribaja ta praznina, tako da se spreminjam v nekakšno prosojno jezero, ki dno mu vidite labko, vendar brez rib. Vendar brez školjk:, brez rakov, brez podvodnega rastlinstva, ki ima vsaj neko ime, a jaz sem danes brezimen. Narahlo me sploh ni. In takole, o praznini govoreč, potiskam vodo v jezero in voda premetava pesek in vsa tista drobna biljeca, ki so polegla se po dnu. Meša se mi že. Po mestu blodim s sklonjeno glavo kot neko drugo jezero, temno predvsem, potem pa še strupeno; da ne govorimo o teh ogabnih bitjih, ki se plazijo po dnu, tako da zdaj sam sebi že zaudarjam. IZGNANA BALADA Materi, očetu Zgodilo se je iznenada Tako, južni veter je bil v zraku Jesen je bila podobnejša pomladi Zgodilo se je to z nasmehom sonca na ustih Ta človek, sicer z rameni kakor gora Sicer z izvorom vsega modrega v očeh Sicer z rokami težkimi kot grom Ce bi s pestjo zamahnil bi se dolgo culo 102 Ta človek je ta nenavadni dan Pravim: neka deklica si je odpela bluzo (Skoz okno se zagleda namesto v ogledalo) Pravim: na obali vrba je pognala mačice Oglaša se iz globine A vse oblake razprši A zapoje s tako ubranim Otrpnila je ulica (kot da zdrknila obleka) Najprej od sramu Potem od silne radosti Neki prodajalec pomaranč je na stežaj odprl vrata trgovine In še mu ni bilo dovolj In še mu ni bilo dovolj Se premalo In napisal je nad vrata Vzemite si kar vam pripada Toda za nočjo ki je sledila Za minutami ki so prišle v temnih oblekah Za sekundami s cilindri in bambusovimi palicami Prekleti veter s severa zaveje Deklica zapne si bluzo Mačice osule so se z vrbe Prodajavec spravi se nad odjemavce Začenši od predmestja A ta človek ki je pel 103 glasom ji na tla je Pomanjšan do mikroba Do negibnosti podložen bo izgnan Nekdo je pač moral plačati STRELJANJE OB ZORI Puškine oevi so že napolnjene — le oficir da cigareto pokadi do kraja Njegovo zeleno čelo prezirljivo v mraku se blešči Lep posel vstajati pred zoro Da vsaj plačan si; no — znano je kdo' bo imel koristi Obsojenec vztrepeče kot suh list Človek brez imena ki nihče ga ne bo več iskal Neprijetno mu je vse to prizadevanje Samo da bi bilo čimprej končano Toda v bližnjem grmu, pravijo, zapel je slavec Pevci so slepi; — niti slutil ni kaj Skoraj zraven njega se dogaja Zaverovan v življenje poželjivo se mu je predajal s svojim spevom; bil je smrtnonosen, razdiralen, končen NIHČE NE BI OMAHOVAL Vetrovi so za nas skrbeli, preden smo prišli Morda vsakogar tako pričakajo Stare kuštrave glave, ki vanje je vsajena zgodovina Ali pa obzirno se obnašajo in nič ne govorijo Nam res lahko povedali bi vso resnico Poznani te fante: niti eden ne bi omahoval Že med rojstvom smo se izučili obrtništva smrti In hitro izpopolnili ga do popolnosti 104 Resnično nepotrebne so bile vse te slovesnosti Ce bi bili brez upanja, bi kdo lahko posumil Samo z rameni smo skomignili in vsi po vrsti jeli jemati Dobro in zlo, oboje brez okusa Škoda da nas niste bolje izkoristili Obsedeni vetrovi, ki še zmerom skrivoma bolehate od stare slave Naša trda srca bi lahko izbojevala še prenekatero zmago Razumite že vendar: naše roke niso še zadosti zaposlene Zakaj ste v svojih predvidevanjih nas že vnaprej prečrtali Obsedeni vetrovi, res ste slabi gospodarji Mi smo dobra surovina, le da jo je treba še predelati Pristali bi na najbolj nore pustolovščine Čeprav le drobna vzmet, nihče se ne bi upiral Če smo že tu, zakaj se ne bi malo pozabavali Samo ne čakajte, da bomo mi prišli na dan s predlogi To je vaše delo, pametni vetrovi, ki poznate sleherno skrivnost Vesolja LJUBEZEN DO RESNIČNE ZEMLJE Odzgoraj led odspodaj prsti vode Videl boš kako sam sebi hrbtenico led drobi Odspodaj sanje in kdo ne bi za nami šel Pri tako dragem poslu kakor je ljubezen Ah odzgoraj ah odspodaj Prišel bo nekdo tretji in bo zversko vešč Zgoraj sam in spodaj zlomljen do drobovja Za nekoga ki pa noče razumeti 105 To je Korana zakaj ne tudi Donava Resnična si samo kadar si celovita, zemlja, In bo prišel četrti in bo z istimi besedami lagal Ki tudi mi zaradi njih izgubljali smo bitke Ne stri tega strahu, navdiha polnega Ker je sedaj; v preteklost ne verjamem Ce pa prihodnost trkala bo na ta vrata Bo postavljena na cesto; naj se oglasi pozneje Živim za tebe, ki nocoj mi lomiš ustnice in vezeš prste Za vse vas, ki do kolen ste z mano v blatu Ene same zdajšnje bede ne zamenjal bi za vsa prihodnja carstva Te mrežaste megle oči hlepečih a tako sanjavih Prevedel Ciril Zlobec 106