Od jutra raste dan
Najpomembnejše naloge razvoja v letu 1983, ki izhajajo iz sprememb in dopolnitev planskih dokumentov ter izhodišč dolgoročnega programa ckonomske stabilizacije, smo opre-delili v resoluciji za leto 1983. Mednje sodijo:
—  povečanje izvoza blaga in storitev na konvertibilno področje,
—  uskladitev porabe, tako splošne kot skupne in osebne, z materialnimi možnostmi,
—  učinkovitejše gospodarjenje, varčevanje, boljše delo, boljše izkoriščanje delovnega časa in proizvodnih zmogljivo-sti ter zaostritev odgovornosti za gospodarjenje z zdruienimi sredstvi.
Da bi zagotovili in dosegli materialne okvire razvoja, ki smojih v resoluciji opredelili s stopnjami rasti, smoprevzeti vsak svoj del obveznosti.
ln leto, v katerem smo vsakdo in vsi zadolženi za te obvez-nosti, se je ze začelo. Naši napori in ukrepi so usmerjeni k ohranjevanju rastiproizvodnje na lanski ravni, k preusmer-janju v nove dejavnosti, k novim proizvodnim programom, na nova triišča v Jugoslaviji in svetu. Obveznosti za realiza-cijo 15-odstotne stopnje rasti izvoza na konvertibilno po-dročje bodo morale prevzeti tudi nove delovne organizacije. Zaostrene moinosti gospodarjenja moralno obvezujejo tudi tiste, ki zaradi anomalij v cenah na domačem triišču in dru-gih slabosti ekonomske politike še kar dotna iivijo najlepše, da se vključijo v krog izvoznikov in pomagajo tudi mate-rialno nositi breme ekonomske stabilizacije.
Najrazličnejše krize, ki pestijo svetovno gospodarstvo ob vseh naših tegobah, ki smo si jih nakopali tudi po nepotreb-nem in neodgovorno, ne puščajo nobenih dvomov, da bo v boju za ohranitev položaja na svetovnem irgu, v boju za ohranitev doseženega gospodarskega razvoja in s tem druž-benega in osebnega standarda zrnoglo lekmovati do vsehpo-drobnosti usklajeno in organizirano združeno delo. Pridnih delavcev je vnašihdelovnih okoljih veliko, nisopa v vsehde-lovnih organizacijah spodbujeni, vodeni in organizirani za doseganje čimvečje produktivnosti in ekonomičnega poslo-vanja. Tudi varčujemo še ne kaj prida. Resolucije, poročila, sklepi, stališča in drugi dokumenti nam vztrajno prihajajo v roke kot lepo vezano in debelo gradivo, vsakpapir dajemo v posebno belo srajčko in veliko kuverto, kar je postalo simbol naše uradniške pripadnosti. Hvalimo se z vsak dan vecjimi nakladami takih in drugačnih publikacij in informacij, ki le-žijo po vseh kotih, v resnici pa smo čedalje bolj neobveščeni, ker smo s paplrjem zamenjali pogovor, medsebojno sezna-njanje in govorjeno besedo. Kruh režemo v debelih kosih in ga kakor presiti otroci odmetavamo...
In tudi za splošno skupno porabo bomo imeli letos in v prihodnje manj denarja. Vsak zase pa bi zmogel prispevati, da bi ga potrebovali še manj — da bi ga več ostajalo gospo-darstvu.
Če se bomo prav obrnili, se usmerili k delu in aktivnostim, ki smo jih v zadnjih letih opustili v brezglavi tekmi za dobri-nami, bomo morda našli več časa za prostovoljno delo v kra-jevnih skupnostih, za družino, za šport in rekreacijo, za so-Ijudi —in znova bomo odkrili radosti in užitke, ki jih rri mo-goče kupiti in plačati z denarjem. Prepričana sem, da je od zavesti o lem, kaj mora kdo storiti, kaj prispevati, kako se ravnati in kako dolgo moramo organizirano vzdržati, odvi-sno, da nam bosta dobro delo in varčevanjepostala vodilo in vsakodfievnmjmuume, navada in vrednota.
GABRIJELA JELEN