Nekoliko črtic iz mojih mladih let.
(Spisal Matija   Torkar.)
Več prijateljev in tovarišev meje nagovarjalo, naj jim podam o sebi kak obširnejši življenjepis, kakor ga je podal blagega mi spomina moj šestnajstletni sošolec, rajni gospod prof. Josip Marn v svojem „Jezičniku" XXX. 1. 1892., na str. 20 in 21. Pravijo, da za menoj ne bo nihče več vedel in opisoval zanimivih po-drobnostij iz dobe našega probujanja. A vsakdo ve, kako sitno delo mi s tem nakladajo moji dragi znanci, ker je težko zaradi prirojenega samoljubja držati se povsodi popolne nepristra-nosti. Zato naj mi nihče ne zameri *), da namestu obširnega življenjepisa podam le nekoliko Črtic iz mladostne dobe, zlasti še, ker mi moje poznejše bivanje v Gorotanu in tedanje delovanje na političnem polju ne more dati prostega duška; tudi ni politika predmet lepoznan-skemu listu.
Rodil sem se, kakor gosp. Marn prav piše, dne 27. svečana 1. 1832., a ne v Zasipih (Zaspih), kakor on pravi, ampak pod Zasipi v vasi „ Mužje " , ki štejejo jednajst hišnih Številk in so združene s hišnimi številkami zasipski-mi. Krstil me je v Gradu tedanji župnik gosp. Ivan Pristov, ki je bil ob jed-nem zasipski administrator pred dohodom domačega župnika plem. g. Josipa Hillmaverja. Tu najprej omenjam, da ne pišem imena svoje rojstvene župnije, kakor se doslej povsodi bere in je še celo rajni Metelko
J) Da ne bi kdo napačno umeval in sodil čislanega gospoda pisatelja, treba opomniti, da ga je največ urednik tega lista prosil, naj opiše svoje življenje. Zvedenec ve, da taki življenjepisi najlepše pojasnjujejo ono d6bo, v kateri so živeli opisani možje. Gospod pisatelj je imel obilo prilike, da je natančno opazoval svojo d&bo, in ima dovolj kritičnega duha, da o posameznostih sodi po pravici. Upajmo, da doda temu spisu še drugi del.
Uredništvo. „DOM in SVET«   1895, št. 18.
pisal, „Zasp" ali celo „Zaspo", ampak „Zasip". „Zaspo" nihče ne govori v blejskem okraju ; ob robu savskega obrežja proti globokemu jarku brezniške strani pa je res dovolj zasipov in posipov. Gotovo je, da ime vasi „Zasip" izvira od zasipanja. Da se spodnji del vasi imenuje „Mužje", opravičeno je zato, ker že v malem deževju res dokaj vode rado cezi iz obrežja, in se takoj pod „Mužjami" nahajajo najbistrejši, najhladnejši studenci, izvirajoči iz podnožja Holm-skega gorovja. Ti napajajo ljudi in blago, on-dotne rovte, loke in se-nožeti, viseče proti Savi. Se sedaj se mi v kraški zaduhli vročini Cesto toži po hladnih, bistrih in sre-brnočistih izvirkih, ko moram piti kapnico. Nad vse krasen je razgled nad Zasipi vrh tako imenovanega Holma pri kapelici svete Katarine na poti proti slapu na Radolni po vsi blejski in brezniški okolici doli do Kranja in svetega Jošta; in prav ta prekrasni razgled, mislim, je imel Prešern pred očmi, ko sta mu iztekli izpod peresa zlati vrstici:
Dežela  Kranjska  nima lepš'ga  kraja,
Ko je z okoFco ta — podoba  raja.
Matija Torkar. (Fotogr. dr. Fr. L.)
Iz otročjih let omenjam le nekaterih izrednih, bolj smešnih dogod-bic, kakoršnih ni doživel vsakdo. Tako n. pr. me je moral zibati od mene osem let starejši brat Anton. A ker ga je mikalo na vas med druge paglavcke, domisli si, da naveže zibel na dolg motvoz in me tako ziblje tudi iz daljave. Cesto pa se je prigodilo, da je preobrnil zibel in mene. Ko je prišla mati s polja domov, našla me je poveznjenega in na vse grlo kričečega; po Antonu je pa pela leskovka, dasi ga ni hotela poboljšati. Zame je imelo to ljubeznivo zibanje — tako so rekah — to dobro stran, da so se
35