LETO Vlil 19 3 4 Priložena je knjiga H. G. Wellsa: Boj z Marsovci Ali ste že slišali čudovito zgodbo matere in hčere, ki sta preveč ljubili in veliko trpeli? vročekrvno Varva- Flegont Osipovič poroči vročekrvno Varvj ruško s svojim slepim in grdim sinom, resnici jo je pa namenil sebi in jo ob vs< resnici jo je pa namenil sebi in jo ob vsakem koraku zalezuje. Ona pa se zaljubi v njegovega oskrbnika, ki je prihajal k njej po žlebu skozi okno. Ko ga Osipovič zaloti. mu zadrgne zanko okoli roke in ga pusti, da je tako visel v burji in viharju. Sad prepovedane ljubezni je Marfa. Na nekem izletu s slepim možem in hčerko Marfo jih napadejo volkovi. Da bi se jih ubranil, zahteva mož. da vrže volkovom malo Marfo. V svoji veliki ljubezni do otroka si Varva-ruška ne ve drugače pomagati, kakor da sune s sani svojega slepega moža, ki postane plen lačnih volkov. To povest dobite zastonj, če nam pridobite enega naročnika. imam v spominu odličen okus dr. Pirčeve sladne kave Dr. Pirčeva sladna kava ie redilna in krepilna hrana. Priporočam Jo tudi Vam. Družine, kupujte samo domač izdelek, in to ie izborna Dr. PIRČEVA sladna kava Modni atelje VERA NEBOTIČNIK, 6. nadstropje LJUBLJANA GAJEVA ULICA 1 Telefon številka 24-63 Eleganca Točnost Solidnost »KUVERTA“ D. Z O. Z. LJUBLJANA Karlovška c. 2 Vožarski pot 1 Telefon 28-07 Telefon 28-07 Tvornica kuvert in pisemskega papirja Ob zvoku strastnega jazza pozablja na dnevne skrbi . . . Vsa srečna se privije k svojemu ljubemu . . . Danes je tako lepa, da jo vsi občudujejo. Vse kar imata na sebi, jima je dobavila tvrdka Pavel Magdič modna trgovina Ljubljana Aleksandrova cesta Za dame fino Benger-perilo, nogavice in rokavice. Za gospode frak in smoking srajce, samoveznice, klobuki itd. in vse kar potrebujeta sodobna dama in gospod. Da boste lepi na plesu si nabavite sebi primerno plesno toaleto. Pariške modele Vam nudi v veliki izbiri tvrdka DRAGO GORUP & Co., Ljubljana Miklošičeva cesta štev. 16/1. Hiša Del. m. (Bamberg). Telefon 32-33. Kočija je zavila po ulicah. Jezdec je jezdil za njo. Gospod Melhior se je ozrl in je s skritim ponosom pogledal na svojega spremljevalca. Ulice so bile oživljene, polne gospode in njenega spremstva. Ko se je kočija počasi pomikala naprej, je gospod Melhior pozdravljal na levo in desno, kajti na oknih in na ulicah je videl mnogo znancev. Gospod Orest je medtem ogledoval nove cerkvene stolpe, vrtove in hiše, ki so nastali v času, odkar je bil zapustil jezuitski kolegij. Dvorec gospe Zaborske je stal blizu stare palače, bil je prenovljen in obdan s širokim vrtom. Ta kraj si je izbrala gospa Matilda zaradi svoje sestre, ki je bila častna mati v samostanu Klarisinj. Njeno samostansko ime je bilo mati Klotilda. V prejšnjem življenju se je imenovala Gertruda in je bila znana ljubljanska krasotica. S sestro Matildo sta sloveli dolgo kot dve boginji. Njiju imeni sta bili izbrani po volji njiju matere, ki je bila zelo pobožna žena. Ob svoji smrti je zapustila starka mnogo premoženja za samostane in njena zadnja želja je bila, da bi obe hčeri posvetili svoje življenje Bogu in skrbi za večno zveličanje. Toda ta želja se je pobožni ženi le deloma izpolnila. Obe sestri, Matilda in Gertruda, sta bili obdani od tako obilnega števila snubačev in oboževalcev, da sta pozabili na željo svoje pokojne matere. Matilda se je poročila z gospodom Zaborskim, ki je kmalu umrl. Njen zakon je ostal brez otrok; sklenila je da bo poslej živela pobožno, Bogu dopadljivo življenje. Kmalu nato se je poročila tudi sestra Gertruda s kontem de Martiči. Toda njen zakon ni bil srečen. Konte je preživel večino svojega življenja v velikih mestih in se ni mogel privaditi mirnemu domu. Potoval je mnogo po Italiji in je zalezel v dolgove. Gospa Gertruda je nekaj časa žalovala za svojo izgubljeno srečo, potem se je pomirila. ptijntdj Obe sestri sta mislili, da jima ni usojena zakonska sreča, ker nista izpolnili poslednje želje svoje matere. (Dalje prihodnjič.) Ivan Vuk: Trenotek aj je rahlo naletaval sneg. Če je človek gledal v sanjarski zamišljenosti skozi okno, se mu je zdelo, kakor da v zraku raze veta jo drobni beli cveti češenj in gloga in padajo, nežno prhutajoč v hrepenenju ljubezni, na zemljo, poljubljajoč jo z deviškim poljubom ... Tam v veliki kavarni je sedela pri velikem oknu družba. Dolgočasno je gledala skozi okno na ulico, podzavestno opazujoč na ulici hodeče ljudi in snežinke, ki so padale po njih suknjah in klobukih tiho in nežno kakor pena. Včasi, če je šla mimo kakšna dama ali gospodična, ki se je 9 svojim pojavom nekoliko močneje dotaknila očes, je zaživela govorica o njenih nogah, o njenem nosku, o njenih očeh, o njeni postavi... Včasi se je pri taki priliki ta ali oni izmed družbe spomnil mikavne zgodbice s plesa ali z izleta, ovil tisto zgodbico v leposlovno obliko in jo pripovedoval. Ostali so poslušali, kadili, se smejali, tuintam kakšno pripomnili, da je dobila zgodbica idilično-humoristično noto. Joža Grmič se je hkrati nagnil nekoliko bliže k oknu in gledal. Njegov obraz z jastrebjimi potezami, kar ga je delalo samozavestnega, je dobil ostrejšo potezo tam med obrvmi. «Kaj vidiš?s> ista se oglasila dva in tudi pogledala. «Aha,» sta rekla, «Zorislavo, operno pevko? Čedno dekle!* Vsi so pogledali in slišalo se je odobravanje. «Stopa, da se človeku zdi, kakor da je brez teže... Elastično je tisto telo v kožuhu in človeku resnično zagomazi v srcu, če jo tako pogleda.» «Njen obraz je kakor mleko*, je dodal drugi. «Kaj je sicer na njem in na nji sploh lepega, ne veš povedati. Vse je kakor iz enega, nedeljeno, in zdi se, če bi kaj bilo malo drugačno, bi se že ne ujemalo s celoto. To so umetnosti narave, ki včasi oblikuje z vso prezicnostjo svoj umotvor.* «No, no...«, se je nasmejal Joža Grmič. «Saj nisi v ateljeju ... Dober model je bil in zato je odtisk tudi lep. Poznal sem tisti model.* France Krm, korepetitor v operi, je pripomnil: N/ • iz zivi|en|a Korak z nepredpisane ceste življenja odjekne na otrocih do četrtega kolena. T 1 •• , lz knjige knjig. «Izborna pevka je. To moram reči.* «In nič več?» Gledali so ga, on pa je zmeden povesil oči. «Repeticije imaš z njo, kaj?* V tistem vprašanju je bilo skrito tudi nekaj, kar je korepetitorja oznevoljilo. «Tuintam», je rekel mrzlo. «Navadno ima dirigent Žmin opravka z njo.. Ali (pogledal je svareče po vseh), vsa čast ji. Njen pojav je tak, da te prisili ostati v mejah spoštovanja. Klavir, bogme, poje res vse drugače, če spremlja Zori-slavo, in pesem zveni vse lepše, kakor jo je zložil skladatelj, vendar je to vse, kar si upaš misliti pri nji.» «Eh, beži, beži!» je rekel Joža Grmič in se skrivnostno nasmehnil. «Vsaka ženska je premagljiva, seveda, ne vselej in ne od vsakogar. Poznam te reči. Njena mati je bila tudi krasna ženska. Samoglava, da se tako izrazim, do skrajnosti. Vsak je bil prepričan, da je nedosegljiva. Tudi jaz. Pa kljub vsemu vendarle ni bila.* «Kako, kako?... Ti poznaš njeno mater? Zori-slavino? ... Povej!* Joža Grmič je zamahnil z roko, kakor da hoče nekaj odgnati, in rekel: «Zgodbica je sicer zanimiva, pa ni da bi pravil.s Ali to je bilo, kakor bi vlil olja v ogenj. Silili so vanj, češ da se samo baha, v resnici pa ne ve nič. Takšni naskoki pa človeka kajpada izzivajo. Zato so izzvali tudi Jožo Grmiča. «No, pa naj bo, saj smo prijatelji*, je rekel in se ogledal po kavarni. Malo ljudi je sedelo pri mizah, vsi so bili zatopljeni v časopise ali v tihe razgovore. Nedaleč od tam je sedel za mizo en sam mlad človek, tehnik ali nekaj takega, ker je študiral tehnične revije, ki jih je imel cel kup pred seboj. cPovedal vam bom.* Srebnil je vode iz kozarca. «Da, tudi mati Zorislave je bila dobra pevka. Samo nastopna ni mnogo. Stremljenja, da bi se uveljavila, pokazala drugim svojo sposobnost in veljavo, ni bilo v nji. To se večkrat dogodi s talenti, da ostanejo nekako zakopani. Bilo mi je takrat dvajset let.* Grmič se je nasmehnil, kakor pri spominu na nekaj, česar ni znal prav izrabiti. prijatelj «In to veste,* je nadaljeval, »da človek z dvajsetimi leti, če se zaljubi, ni pameten.j »Govori, govori!* so ga vzpodbujali. »Nekako neprijetno mi je danes ob spominu na to zgodbico,» je rekel Joža Grmič, «dasi mi ni žal, da sem jo doživel. Slučaj me je namreč seznanil z gospo Jožico. Tako ji je bilo ime. Ponosna ženska je bila to, nekoliko preveč sama vase zaljubljena ... Njen mož je bil dobričina-budalo. Dal ji je vse, kar je hotela, a če ji je kaj predlagal ali svetoval, je naredila ravno nasprotno. Domišljala si je, da ji je vse dovoljeno, a nji ne sme nihče nič prepovedati. Moža je včasi takšno postopanje razjezilo, da jo je ozmerjal, isaj drugače tudi ni mogel — a ona je kakor nalašč in kljubovalno naredila nasprotno, govoreč: Ker me žališ, vidim, da mi nečeš dobro. On pa, da ji dokaže, kako ji je dober, ji je zvečer prinesel kakšno darilo___ Da ne mešam ... Ona je nastopala na koncertih. To veste, da koncertov ni ravno mnogo in zato je nastopala bolj redko. Nekoč ni bilo na razpolago spremljevalca na klavirju. Jaz sem pa tisti čas tudi brenkal po klavirju. Pa pravi njen mož: Gospod, moja žena bi morala te dni nastopiti. Ali bi ne bili tako prijazni, da bi jo spremljali? «Kaj si se z njim poznal?* «Ne. Ali povedali so mu o meni in je prišel kar na dom.* «A njo? Njo si poznal?* «Takrat je še nisem osebno poznal. Samo slišal sem, da je lepa in ponosna. No, za spremljevanje mi vkljub temu ni bilo. In sem odklonil. On pa mi je prigovarjal in celo rekel, da mi plača ... Saj veste, dvajset let mi je bilo, in denarja oče ni rad dajal. Pa sem rekel: No, pa naj bo! Tako sem prišel k njim. In tako isem začel zahajati tja. Vabila sta me oba. Ona, da sem ji igral in jo spremljal, kajti pela je krasno, on pa, ker je tako hotela ona. Bil je. kakor sem že rekel, dobričina-budalo. Pri vsakem njenem nastopu sem jo spremljal samo jaz. Nobenega drugega ni marala, dasi, priznam, nisem bil kdove kako dober pianist. In pela je, da so ljudje kar vriskali, in vedno je morala ponavljati. V človeku se ob takih prilikah vzbudi nerazumljivo čuvstvo. Nekaj ti brez besed govori, da je to nekaj tvojega. Čutil sem, da poje samo meni, in to me je spravljalo v nekako nerazumljivo radost in strah. Veste, so v človeku taki trenotki, da sam ne ve, kaj je in kako bi. Tako se je začelo. Njen mož je bil vedno v službi razen zvečer. Ali jaz sem prihajal k njim tudi podnevi. Tako rekoč vsak dan. Sama sva bila z njo. Igral sem, ona pa je pela. Bila je res kakor nedotakljiva. Vkljub mojim dvajsetim letom me je začela mikati njena bližina. Čutil sem se srečnega, če sem jo videl. Zato sem porabil vsak tre-notek, da sem šel k nji. Še šolo sem zanemarjal.* Vsi so ga napeto gledali. «To je trajalo nekaj mesecev. Razumeli boste, da pride, če se dva neprestano, dan za dnem, vidita, samo po sebi do ozkega prijateljstva. Če sta pa ta dva moški in ženska takšne ali drugačne starosti, je medsebojna privlačnost neizbežna. Saj Weininger v svoji knjigi ,Spol in značaj' govori: Ljubim te — pomeni: hočem te. Tisto hotenje po ženskem utripu, po moškem objetju je pra-nagon razmnoževanja, ki so ga pa zaradi lepšega oblekli v: ljubim te.* «A njen mož ni nič opazil?» Vse oči so gledale vpraša joče na Jožo Grmiča. «Bil je dobričina-budalo, sem že rekel», je odgovoril. «Smatral je vse za prijateljstvo, na ženo se je zanašal kakor na svetinjo. Nji je včasi povedal, da je nekoliko preveč domačnosti v mojem vedenju. Žena si, ji je rekel. Čast svojo in mojo boš znala čuvati, to verujem. Vendar, draga Jožica, omeji te obiske. Ljudje bodo govorili in — z ognjeni in slamo se ni šaliti, vkljub vsemu. Ona mu je seveda s svojo lastno energijo izbila vse sumnje. Govoriš, kakor da sem kakšna lahkomiselna ženska. Saj to ni noben greh, če imam prijatelja. Ko mi je to pripovedovala, se je smejala vsa zadovoljna. In tisti smeh me je podžgal. Vzbudila se je v meni nekaka zavest ali nekakšno samoljubje, ki me je dražilo: Kaj sem res tak, da bi ne smel pogledati ženske? ... Da bi ne smel čutiti njene ljubezni? Govorilo mi je še drugo: Omo-žena je ... Ne ruši zakonskega miru, zakaj s tem bo nesrečna tudi ona. Pa je zopet nekaj drugega reklo: Ljubezen je žrtev... Za solncem pride vedno dež in nič se na svetu ne dobi zastonj. Kaj tisto, kar bo, to, kar je sedaj, se mora vzeti. Take debate so se vršile v možganih in jaz sem kolebal kakor veja v vetru. No, nekoč, ko mi je pripovedovala, da jo je mož ozmerjal in ji rekel, da ne smem več prihajati, če njega ni doma, je vsa razljučena rekla: On si domišljuje, da moram samo njega gledati, in bi rad, da bi ga ljubila kakor kakšno dekle. Po teh letih zakona — živela sta že petnajst let skupaj — pa se človek naveliča... Takšni so vsi moški: sami smejo vse, ženski pa nič ne dovole. In kakor da delam nekaj, kar ni dobro. Bogme, znala se je, vsaj zdelo se mi je, opravičevati. Tega, da je ravnal z njo kakor s sebi enakim in je ni držal, kakor je to navada pri moških, ki gledajo v ženski le žensko, ni mogla razumeti. Nisem vedel še takrat, da ženske hočejo nad sabo nadzorstvo, a če ga ni, zabredejo in dolže moža, češ: ti si kriv, zakaj me nisi držal! In kajpada je v meni tudi vstal odpor: Zakaj bi ne smel hoditi? Ta odpor ni dovoljeval drugih razmišljanj. Ko človeka objame tisto poželenje, ki se, kakor veste, imenuje ljubezen, takrat ni mesta za razmišljanja. Tikala vas bom, je rekla naenkrat. Nalašč, ker je tak. Hočete? Pri srcu mi je bilo, kakor da me je nekaj z mehko, toplo roko prijelo. Samo pogledal sem jo, reči nisem mogel nič. Ona pa se je nasmejala. Njena roka je šla po mojem licu in rekla je: Norček... prijatelj Joža Grmič je srebnil vode. Ostali pa so sedeli in poslušali. Ker ni nadaljeval, je vprašal korepetitor Krm: «No, kako pa se je končalo?* Joža Grmič se je nekoliko zgenil, kakor iz zamišljenosti. «Kako? ... Njen mož naju je nekoč, slučajno, vrag si vedi, bila sva že preveč neprevidna, dobil, ko sva skupaj sedela na enem fotelju.* Oči vseh so se zaiskrile. «Pardon ... popolnoma nedolžna reč. Ker povem vam, da tega še danes ne razumem, zakaj sem bil takrat tako platonične narave. Prijetna mi je bila njena bližina, njene roke, njena usta .. A dalje si nisem upal, niti pomislil nisem na kaj drugega... Kako je bilo z njo, ne vem, ali žarela je v lica kakor vrtnica. Tedaj mi je bila najmilejša. Nisem pa še razumel, da je tisto žarenje hrepenenje po sreči, da je ono sad tistega drevesa Spoznanja, nekoč prepovedanega, kar naredi človeka bogu enakega. Danes, zdi se mi, ko na to mislim, mi je žal. Ker zakaj bi ne bil srečen in bi ne osrečeval, zakaj bi ne postal bog, pa četudi za trenotek, če je takšno hotenje v obeh.* «No, kaj je rekel njen mož, ko vaju je tako zagledal?* Joža Grmič je počasi pokimal z glavo. «Obstal je, kakor da je okamenel. Z obraza je izginila vsa barva. A to le za hip. Gospa Jožica je skočila pokoncu. V glasu je bilo, kakor da se je utrgala struna. Ti si? On pa je rekel: Da. Jaz... Ozrl se je name, ki sem obsedel v fotelju, pogledal njo in r kel: Ne zamerita ... Nisem vedel... So trenotki v življenju, šola, ki ga pouči, da ne zaupaj nikomur! ... Če danes o tem premišljujem, vidim, da je bil to čudak. Ne bom govoril o krivdi, je nadaljeval počasi. Vsi trije smo krivi. Vi, mladi človek, ste pozabili, da je ta dama poročena žena in da izrabljate gostoljubje. Ti, Jožica, si pozabila, da so za vsako reč in korak svoje meje. Jaz, ker sem dopuščal priliko... Odidite, gospod, in ne prihajajte več ... To je edina mirna rešitev ... Ona pa je rekla z glasom, ki se mi je zdel nenavadno kljubovalen: Ne. Ti boš prihajal... Kdo ima pravico tako govoriti... Prijatelja sva, in jaz se prijateljem ne odrečem ... Danes vem, da ona ni razumela globine odpuščanja, ampak je tisti mirni glas svojega moža smatrala za nekakšno ponižanje. Takrat pa se mi je zdela kot odločna, samozavestna ženska, ki me je s svojo odločnostjo tako rekoč pozivala, da moram tudi jaz pokazati svojo odločnost. Vstal sem in rekel: Gospod, če gospa reče, da lahko prihajam, bom prihajal... Jaz spoštujem gospo in jo bom branil!* Jože Grmič je pogledal ostale in rekel: cVeste, budalo je bil tisti njen mož. Če bi meni kdo danes v takem slučaju to rekel, jaz bi mu prisolil takšno klofuto, da bi videl zvezde. On pa je pogledal na svojo ženo. Videl sem, da mu je obraz še bolj pobledel. Ti vztrajaš? Ona pa je dvignila glavo visoko, kakor znajo to ženske, če hočejo izraziti svojo moč in kljubovalnost: Vztrajam ... Hvala! je odgovoril tiho in odšel. Ko je odšel, pa je bilo v meni in v njej, kakor da se je prekinil v naju električni tok... Sesedla se je na stol, in jaz sem obstal kakor onemel. Samo tiho je rekla: Kaj je rekel? Odšel je, sem tiho odgovoril. Kam? je zakričala, in v tistem kriku je bila groza, da sem planil k vratom. Obema je bilo, kakor da stojiva ob grobu.* Joža Grmič je utihnil. Srebnil je vodo iz kozarca in se zagledal na ulico. Videlo se je, da ga je spomin prevzel. Ostali so nekaj trenotkov molčali. Nato pa je vprašal korepetitor Krm: «Samomor?» Joža Grmič je pogledal in zmajal z glavo: «Groza naju je bilo pred to mislijo, vendar, kakor sem rekel, dobričina je bil in velik filozof in psiholog. Ni se ubil. In danes vem, da je imel svoja čuvstva v oblasti. Kaj se izplača zaradi nezvestobe ene ženske vreči življenje od sebe? Kaj se izplača tako imenovani greh drugega maščevati na samem sebi, pa četudi je to greh lastne žene? ... Če se natančneje pogleda, spoznaš, da je tista bolečina pojav podzavestne in privzgojene tradicije o privatni lastnini. Saj smatramo vkljub oboževanju ali prav za prav zaradi oboževanja, da je ženska last moža, ki jo vzame za ženo, in se je zato noben drug ne sme dotekniti, ona pa nobenega drugega pogledati. Ko trezno premišljaš, vidiš, da je ta reč nekoliko drugačna. Po mojem greši ženska le tedaj, če ji je ljubček vse, a moža pri tem prezira ih zanemarja. To pa v tem primeru ni bilo, vsaj videl nisem, da bi bilo. Ona je imela res da svoje muhe. Možu je rada kljubovala. Drugače pa ga je cenila in bila ponosna nanj. Rada je omenjala, kako je pameten in dober.* «Torej ji je odpustil?* «Tudi takrat si nisem mogel razložiti, kako je mogel biti tak dobričana-budalo. No, danes sem drugega mnenja. Če ženska svojim čuvstvom žrtvuje svojo čast, je pač to trenotni padec. Saj ima tudi kri v žilah kakor moški. Če se pa ženska, s katero si živel petnajst let, naenkrat zave, da je v lahkomiselnosti, v omotici erotike naredila korak, ki bi ga z duševnim privoljenjem ne naredila, in to pokaže, tedaj začutiš v sebi čuvstvo, ki mu pravijo odpuščanje. In to čuvstvo je bolj zdravilno kakor v prvem razburjenju stisnjena pest in škripajoči zobje. To sem tudi takoj videl. Nje nisem več spoznal. Oči so ji blestele kakor vragu in s prstom mi je kazala vrata: Izginite! V glasu je bilo, kakor da je nabrušen mesarski nož. Jaz seveda sem se uprl. Kako bi ne, ko pa sem naenkrat začutil, da jo silno ljubim, in mi je ves ta kaos zakonskih razvalin nekako tiho šepetal, da bo sedaj ona lahko resnično moja. Draga, sem rekel, ljubljena ... Stopil sem bliže, da bi jo prijel.Ona pa je rekla s takim prezirom, da se mi je noga ustavila: Smrkovec. Če sem si preveč dovolila, je grdo, a da ste se vi drznili... tako študentovsko... Še zavedel se nisem, da me na- prijatelj enkrat vice. Bila mi je naenkrat kakor boginja, ki se je pojavila, da me požene iz raja, v katerem sem prelomil zapoved. V možganih so mi švigala vprašanja, ki so iskala odgovora: Ali je to ona, Jožica, tista, ki sem jo spremljal na klavirju, ki mi je pela in sem jo tikal, ki se je smejala in mi dala čutiti, da ji nisem vseeno? Ali je to ona? Odgovora nisem našel. Arhangel, lepši v tem svojem obupnem gnevu kakor v ljubimkanju, me je z gesto svojega prsta tako rekoč vrgel iz sobe.* Joža Grmič je segel v lase, nato pa srknil iz kozarca. Videlo se mu je na očeh, da je živo obudil spomine. «Si se kdaj še srečal z enim ali drugim?* Zmajal je z glavo: »Z nobenim ... Ah, če bi kdo vedel, koliko sem prestal. V prsih me je bolelo nekaj, kakor bi mi kdo žgal jetra in srce. Hrepenenje po nji mi je peklo oči in stiskalo grlo. Miru nisem našel. Takšne bolečine erotičnega poraza iso hujše od vsake druge bolečine.* Za hip je nastal molk. Zunaj je padal sneg, ljudje so hodili po ulici in mimo okna kavarne. Joža Grmič je globoko potegnil sapo v pljuča in, izdihajoč jo, rekel: «Tako, vidite, se je odigrala tista, rekel bi. simfonija zakonske nezvestobe in odpuščanja. Ne intonirala bi se pa, če bi njen mož, kakor sem že rekel, ne bil tak dobričina-budalo, ampak bi jo držal — saj veste, ženska je ženska in potrebuje močne roke — bolj trdno. Naučil sem se pa ene resnice: čim lepša je namreč ženska, tem trdnejša pest mora biti njeni duševnosti in čuvstvovanju čuvaj ... Ker sama sebe ne zna čuvati.* Malo omizje je molčalo, ko je končal Joža Grmič svojo zgodbo. Bilo je, kakor da je nekaj neprijetnega leglo mednje. Samo korepetitor Krm je rekel: »Vendar... tvoj greh je za tretjino večji od njenega in njegovega. Gostoljubnost si zlorabil... jaz bi te, ne zameri, pretepel, ako bi bil on.» Joža Grmič je dvignil glavo in ironično rekel: «Poznam tvojo navdušenost. Zaljubljen si v Zorislavo ... Daj, kakor mati je .. .* Vsi so se prisiljeno zasmejali. Od sosednje mize pa je vstal mlad človek, odložil revije in stopil k Joži Grmiču. Brez vsake besede je zamahnil in po vsej kavarni je zazvenel glasen tlesk dlani ob obraz Jože Grmiča. «Gospod,» so vzkliknili. «Gospod, kaj je?» V vzkliku je bilo mešano čuvstvo presenečenja s čudnim nerazumevanjem. Mladi človek pa je rekel mirno: »Kar je pozabil dobričina-budalo, sem izpopolnil jaz, njegov sin.* Poklonil se je z vso vljudnostjo in sedel nazaj za svojo mizo in se zopet zatopil v revije. Vsi drugi so molče vstali in odšli, samo Joža Grmič je obsedel ves bled in strmel v mladega človeka ... Dokaz Paul Burke je dobil lani za svoj roman »Zna-čaji* ameriško literarno nagrado. o je Tom Mitchell zastore neslišno zaprl za seboj in oprezno prižgal svojo žepno svetilko, je začel hitro in po načrtu preiskovati sobo. Znašel se je v majhni sobi s preprostim, udobnim pohištvom, ki jo je lastnik najbrže uporabljal zvečer. Peč je bila še zmeraj topla, kozarci, do polovice izpraznjena steklenica in tobak — vse je še ležalo razmetano po mizi. Tom Mitchell si je vzel pest smotk, skušnjavam steklenice pa ni podlegel. V poslovnih urah se mu je zdela vzdržnost nekaj samo ob sebi umevnega. Spretno je prebrskal predale pisalne mize, v njih pa ni našel ničesar, kar bi se izplačalo •vzeti. Potem je preiskal še vsebino male omare brez uspeha. In videl je še, da v tej sobi ne sme računati na boljši plen. Paul Burke: Kakor senca se je splazil k težkim zastorom na drugi strani sobe. Temu, da se je znal gibati skoraj neslišno, da je bil spreten kakor mačka, da se je znal tudi v najgloblji temi umakniti nastavljenemu pohištvu in da je imel jeklene živce, se je moral zahvaliti, da je mogel doslej opravljati svoj vlomilski poklic s precej zadovoljivim uspehom. Pred vratci je obstal in prisluhnil; potem je oprezno segel z levico skozi zastore. Tedaj pa se je zgrozil. Začutil je okoli svojega zapestja jeklen prijem in nekaj ga je s silo potegnilo v sosedno sobo. Preden se je še prav zavedel, je že zagorela luč, in Tom je zagledal posmehljivo se režeč obraz velikega, močnega moža, ki ga je še zmeraj stiskal za zapestje in mu z desnico molil revolver pod nos. »Desno roko kvišku!* je začul Tom. «Ali imate kaj orožja s seboj?* Tom je odkimal. Bil je dobrodušen fant, ki še muhe ne bi bil mogel ubiti. Možak pa je segel v njegove žepe in se prepričal na lastne oči, da je res neoborožen. »Sedite na stol!* je velel neznanec, ki ga je tako neprijetno presenetil. Tom Mitchell je ubogal; tudi če bi bil hotel storiti kaj drugega, tega ne bi bil smel. Moral je ubogati. Njegov nasprotnik je bil dosti močnejši od njega in razen tega še oborožen. Mimo tega je trpel Tom še zmeraj na posledicah svetovne vojne. »Torej vlomilec, pravi vlomilec! In kakor nalašč nocojšnjo noč!* je dejal možak, kakor bi govoril sa- ptljiiMj memu sebi. »Kakšna sreča! Prilezli ste seveda skozi balkonsko okno. Ali niste bili nič presenečeni, ker je bilo odprto?* Toni Mitchell se je 'v svojem življenju izučil, da v nekaterih okoliščinah človek kar ne more biti dovolj oprezen v besedah, in je zato rajši molčal. »In k temu še prav moderen vlomilec*, je možak nadaljeval in pogledal rokavice na Tomovih rokah. »Odtiski prstov so nevarni, kajne? Sodim, da ste hoteli ukrasti Ebnerjeve demante.* »Še nikoli nisem slišal besedice o njih*, je Tom kratko odvrnil. To je bilo tudi res. Tom Mitchell je bil mož preprostega okusa; dokler mu je .poslovno delovanje' toliko neslo, da je lahko plačeval najemnino za svoje mirno stanovanje, dokler je imel za pivo in vino in še za svojega pol tucata papig, ki jih je redil, je bil zadovoljen. Tudi v to hišo je prišel le zato, da dobi nekaj malega: računal je, da bo v pisalni mizi nekaj stotakov in še kakšna druga malenkost, ki jo bo lahko vzel s seboj. »O Ebnerjevi ovratnici ste pa nedvomno že kaj slišali*, je vztrajal možak z revolverjem. Vsi ljudje vaše vrste ga poznajo; srčkani kamenčki so vredni malone milijon.* Tom je mirno obstal. Nekaj čudnega je zbudilo njegovo pozornost. Res nenavadno! Kakor je videl, je bil njegov nasprotnik v salonski obleki, v fraku in z belo kravato; toda poskrobljena srajca je bila vsa zmečkana, kravato je imel postrani in oprsnik je imel odpet. »Nič ne vem o vaših demantih,* je naposled dejal Tom, »res ne. Toda kaj mi to pomaga? Dobili ste me. Pokličite takoj policijo.* »To se bo seveda zgodilo*, je potrdil možak in se surovo zasmejal. »Bojim pa se, da boste morali še prej pozdraviti gospoda Elmerja v njegovi sobi. Jaz sem namreč njegov sluga.* »No, prav,* je dejal Tom in vstal; »če me mora hišni gospodar na vsak način videti, je tiajbolje, da se komedija čim prej konča.* Sluga je odrinil zastor s cevjo pištole. »Pojdite tiho pred mano, da ne bova motila drugih ljudi v hiši. In nikar ne poskušajte kakšne neumnosti!* Kratek hodnik ju je vodil do drugega zastora. Potem se je znašel Tom v veliki sobi, ki je bila polna knjižnih omar. Velika blagajna je stala v kotu. Njena vrata so bila na stežaj odprta in okoli nje je ležalo po tleh vse polno papirjev. V globokem naslanjaču pri pisalni mizi je nekdo negibno sedel in roka mu je visela čez stolovo naslonilo.* »To je gospod Elmer*, je kratko dejal sluga. Tom je napravil nekaj korakov proti naslanjaču, toda iznenada je odskočil pred tem, kar je zagledal. Veliki, močni možak v naslanjaču je bil mrtev; višnjevkasto-rdeče pege na obeh straneh njegovega vrata so pričale, da ga je nekdo zadavil. Oči so mu skoraj skočile iz jamic in usta je imel odprta. »Za božjo voljo, umorjen je», je šepnil Tom. »Zadavljen je. Kdo ga je — vi ste ga umorili!* »Ne, prijateljček moj*, se je posmehljivo zarežal sluga. »Kdo drug je mogel biti kakor vi?» Za trenutek sta strmela brez besed drug v drugega; iznenada pa je doumel Tom pomen teh besed. »Vi ste ga zadavili*, je sluga nadaljeval. »Nekako ste zvedeli, da bo ostala ovratnica nocoj doma in da jo bo gospod Elmer sam stražil. Vlomili ste v hišo, zadavili gospoda Elmerja, ko je v naslanjaču zadremal, potem pa ste vdrli v bhigajno in ste hoteli prav tedaj izginiti, ko sem prišel jaz v sobo. Tako vsaj bom jaz dogodek popisal. Seveda boste tudi vi poskušali vse zanikati in hoteli boste natvesti policiji bajko o vlomu, toda kdo bo verjel vlomilcu, ki je bil že bogve kolikokrat kaznovan?* Tom je postal iznenada docela miren. »Imenitno,* je dejal in prikimal, »imenitno izmišljeno! Zdi se mi pa vendar, da ima vaš načrt nekaj lepotnih napak. Kaj pa sem, na primer, storil z ovratnico?* »Najbrže ste jo vrgli z balkona svojemu pomagaču, ki vas je spodaj čakal in stražil*, je sluga resno odgovoril in se spet nasmehnil. «Kaj če ne najdejo tega pomočnika? Pod balkonom je na vrtu cela kopica od-tiskov čevljev, vaših, ki ste jih sami tam pustili, in drugih. Pred dvema urama sem jih napravil cel kup s tujimi čevlji. Malo preden ste se prikazali, sem te čevlje v peči sežgal. Če ne bi bili vi prišli kakor naročeni, bi bil policiji sam rekel, da so morali biti vlomilci.* Potem je začel iznenada metati stole po tleh. Nato je pritisnil na stikalo sobnega zvonca in začel na ves glas kričati: »Pomagajte! Pomagajte! Za božjo voljo! Gospod je umorjen!* V nekaj trenutkih je priteklo najmanj šest služabnikov v sobo. »Primite trdno možaka, ki sem ga ujel*, je zaklical. Jaz pa moram takoj poklicati policijo in zdravnika. In da se nihče ničesar ne dotakne, dokler ne pridejo uradniki.* Tom Mitchell, ki sta ga trdno držala vrtnar in šofer, je bil menda med vsemi temi ljudmi najmirnejši. Samo on je ostal ravnodušen in še trenil ni z očmi. Delal se je tako, kakor da ga vse to ne bi nič brigalo, še nekaj minut kesneje, ko so prišli policisti. Sluga je začel tedaj pripovedovati svojo zgodbo na videz razburjeno, vendar pa jasno in prepričevalno. »Ali bi radi kaj pripomnili?* je vprašal Toma uradnik, ki je vodil preiskavo. In Tom je povedal svojo resnično zgodbo mirno in natanko in se še zmenil ni za posmehovanje vseh ljudi v sobi. »Če že hočete tajiti, bi si pač morali izmisliti pametnejše izgovore*, je odvrnil naposled uradnik, ko je Tom končal. »Neumnosti, ki ste nam jih nakvasili, vam pač nihče ne bo verjel.* »Še trenutek,'prosim*, je dejal Tom mirno, ko mu je hotel uradnik zvezati roke. Zavihal je svoj desni rokav in potegnil iz njega svojo roko, ki je bila do komolca umetna. »Zdaj mi pa povejte,* je vzkliknil in zagrozil slugi s krci jem desne roke, od katere je visel prazen rokav, »zdaj mi pa povej, lopov, kako more človek, ki ima le eno roko, in še to samo levico — desno je vzel vrag pri bitki ob Somni — kako more tak človek zadaviti moža, ki je skoraj dvakrat večji od njega, in potem še vdreti v blagajno? Povej mi to, razbojnik morilski!* V zakonu. Gospod Koren in gospa Korenovka gresta v gledališče. »Ali dobro vidiš?* vpraša ona. »O, da.» »Ali Sediš udobno?* »O, da.» »Ali ne vleče.* »O, ne.» »Potem pa zamenjajva prostor.* prijatelj Valentin P. Kata jev : El&SIEiVlPILJ-lIR Katajev je sovjetski pisatelj, rojen 1897 v Odesi. Znan posebno po romanu »De-fravdanti*. Ljubljansko gledališče je igralo njegovo komedijo »Kvadratura kroga*, lani pa so uprizorili njegov skeč »Milijon težav*. V slovenskem tisku je izšlo tudi že nekaj njegovih kratkih humoresk, ki jim pridružujemo še naslednjo. tej omari*, je dejal upravnik muzeja, »se nahaja, edini te vrste v vsem SSSR, redek eksemplar prebivalca iz dobe leta 1905.» »Voščena figura ali strašilo?* se je resno zainteresiral nekdo od izletnikov. »Ne, dragi moj sodrug,* je ponosno pripomnil upravnik, »ne. To ni ne voščena figura ne strašilo, marveč stvarni, od moljev in zoba časa nedotaknjeni, izredni eksemplar prebivalca iz dobe leta 1905.» »Kako to?» so vprašali vsi izletniki hkratu. »Pa tako. Edini primer letargičnega sna na tem svetu. Čudež v duhu Wellsa. Človek se je pred dvajsetimi leti onesvestil, pa se še do danes ni zavedel.* »Nemogoče!* »Bežite s vojim .nemogoče*! Stvar je bila takale. Tega prebivalca so leta 1905. po pomoti zadržali skupno z nekaterimi demonstranti ter ga odvedli na policijo. »Kdo si?» je vprašal dežurni uradnik. «Jaz, vaše blagorodje, jaz sem uradnik dvanajstega razreda, in ... nič takšnega nisem.* — »Ej, lažeš! A zakaj ti je videti v očeh osvoboditeljsko gibanje? Molči! Kateri stranki pripadaš?* In ga je kresnil s pestjo. A ta človeček je padel v najglobljo otrplost, ki se je potem prevrgla v letargičen sen. Svoje dni so mnogo pisali o tem celo tuji listi. Niti najboljši zdravniki mu niso znali pomagati. A ugleden profesor je izjavil naravnost: »E, zdaj se ta subjekt pred dvajsetimi leti ne bo prebudil iz letargičnega sna.* No, zdaj vidite, kako je s to zadevo, dragi sodrugi!* »Kaj, pa se je zares ohranil? A kako zanimivo in poučno bi ga bilo videti!* »Saj, saj, takoj ga boste videli. Takšen, veste, zanimiv eksemplar. Kratkomalo, manjka mi besed. Dežnik, galoše, srebrna ura — vse v najlepšem redu. Izreden primer prebivalca. Prste si boste obliznili...» Prosim, prepričajte se.» S temi besedami je upravnik odprl omaro — in iznenada, poražen, odskočil. Omara je bila prazna. »Izginil je!» je žalostno kriknil upravnik. »Ukradli so ga, gotovo,* so dejali izletniki, »žalostno dejstvo!* »Nemogoče, da bi ga bili ukradli! Res je, križe z grobov kradejo. Dogodi se. A do mrtvecev še niso prišli.* »Pa kaj potem? Kaj? Sam pač ni odšel?* »Dovolite, sodrugi! Prav zdaj je vendar preteklo dvajset let. Mogoče se je prebudil, in potemtakem ...» »Zelo verjetno.* »V tem primeru,* je zakričal upravnik, »ga moramo hitro najti. Sicer utegne nesreča1 še pod avtobus pasti. In jaz odgovarjam zanj.- Kako to, da ga vratar ni opazil? Oprostite, sodrugi! Hiteti moram, hiteti!* Ko se je bil prebudil iz letargičnega sna, si je prebivalec najprej otipal noge — da mu niso morda propadle galoše, potem dežnik, se useknil, se previdno splazil iz omare in nemoteno odšel na ulico. »Domov! Čim prej domov!* je zašepetal. »Za božjo voljo, kaj si bo neki mislila moja žena? Kaj bo rekel tajnik! Prenočiti na policiji — kakšna sramota! Ko-čijaž, Tretja meščanskaja!* «Dva rublja.* »E, batjuška, ti si se menda volčjih jagod prenažrl! Petnajst kopejk!* »Ti sam si se prenažrl volčjih jagod! Čeden popotnik si!» »Capin! Še žalil me boš! Bi rad na policijo, a?» »Glejte si ga no, še z žandarji mi grozi!* »Ah, ti živina! Posmehuješ se oblasti? Si protidrža-ven? Čakaj, golobček, ta hip te zapišem! Žandar!!!* »Poglej ga!» je kliknil kočijaž z rešpektom. »Le kje so ljudje izvohali, da dobijo tudi ob nedeljah žganje? Jaz tega ne vem. A vsekakor ga ni popil več ko dve steklenici, ko se pa še drži na nogah in kriči: žan-darr!» Prebivalec je skrbno zapisal številko predrznega ko-čijaža in šel peš dalje. »Sodrug, povejte mi no, kod pa se pride do Dmi-trovske?* je vprašal prebivalca mlad pasant. «Kaaj?» se je naježil prebivalec. »Za koga me pa imate? Vi mislite nemara, da pripadam osvoboditelj-ski stranki? Nisem sodrug!* »Potem pač državljan. Oprostite.* »Nisem državljan.* «T, kdo pa ste potemtakem?* »Taz, jaz sem uradnik dvanajstega razreda in nosim odlikovanje svete Ane tretje stopnje. A če so me po pomoti pridržali z revolucionarji, to, mladiček, še ni dokaz...» Mladenič je uDrl svoj pogled prebivalcu v oči in se previdno umaknil v stran. »Kakšna neprijetnost*, je zamrmral prebivalec. »Že na ulici mi pravijo sodrug. Bog varuj, še tajniku bo prišlo na ušesa. Skoroda gotovo je, da me bodo pahnili iz službe. Treba je nekaj ukreniti...» Prebivalec je zaril roke globlje v žepe in zapel: »Bože, carja hrani.* (Carska himna.) »Ej, kolporter! Daj mi, dragi, dve številki .Ruskago Znameni*.* (Dnevnik v carski Rusiji.) »Kaaj —?» ».Znameni*, ti pravim, .Ruskago* mi daj dve številki, ali še bolje: tri.* »Takih listov ni.» »Ni? E, pa mi daj .Novoje Vremja*.* (Tudi dnevnik v carski Rusiji.) »Nimam.* »No, kaj pa imaš potem?* ».Delavski list*, .Pravica*, .Rdeča zvezda*.» »Glejte ga nesramnega smrkavca! Si protidržaven? Z nelegalnostmi kupčuješ? Čakaj, na policijo te spravim, capin!* »Nimate pravice. Jaz plačujem davke.* »Dobro! Ti bom že pokazal davke!!* Prebivalec je skrbno zapisal .osebni popis* in številko puntarskega kolporterja ter šel dalje, dolgočasno škripajoč z gulošami. Nad fasado velike zgradbe je prebral napis: »Moskovski komite Ruske komunistične stranke.* V*TA Ali je tehnika res neromantična? Tehnika, racionalizacija, ki je usmerjena samo na potrebno stvarnost, čedalje bolj uničuje romantiko. Tako trdijo mnogi ljudje. Preden podpišem to trditev, pa moramo pogledati, kaj prav za prav razumemo pod romantiko. Ne mislimo posebne smeri v umetnosti, ki nosi to ime, ampak tisti izraz občutja, ki se izraža v besedah: »Kako je to romantično!* kaj je prav za prav romantično? Viteške igre in turnirji za lepo žensko — jezero ponoči s ščipom in sanjavo mandolino — ozka, mračna gorska soteska s šumečim slapom? Neromantičen je pa na primer zavarovalni agent, ki vas zbudi zjutraj na vse zgodaj, odtrgan hlačni gumb ali pa izložbeno okno v trgovini z železnino. Kako bomo najlepše izrazili to, kar se zdi dandanašnjemu človeku rpmantično? Rekli bomo, da je to dogodek, doživljaj, ki je na kakršenkoli način nekaj posebnega, pravljičnega ali vsaj vsakdanjega in ki zbudi v nas smisel, občutek za lepoto, pa tudi srečo, veselje, občudovanje in zadovoljnost. In če je to res, potem romantika ni prav nič v zvezi z zlagano sentimentalnostjo. Če to drži, potem si romantika in tehnika nista sovražnika in ne moreta druga druge izključevati. Romantika lahko nastane iz tehnike ih tehnika je prav lahko romantična. Na primer kolo! Sama stvarna, hladna tehnika je v njem. Toda kako romantičen je izlet s kolesom po gorskih cestah! Vse polno občutkov in romantičnih doživljajev, ki bi bili brez stroja-kolesa morda nedosežni. Ali pa sedimo doma pri zvočniku. Samo malo zavrtimo gumb na stroju in iznenada je vsa soba polna nežnih zvokov Puccinijeve opere iz milanske Scale. Ali to ni romantika? In ko je pred nekaj leti v Avstriji nenadno pritisnila zima, še preden so mogle lastovke odleteti na jug, so polovili na tisoče teh drobnih, izstradanih in premrlih živalc, naložili na letala in prepeljali čez zasnežene gore v deželo njih hrepenenja, v solnce. Ali nismo bili tedaj priče nedopo-vedno lepe, romantične pravljice s pomočjo tehnike? S pomočjo razkričane, brezčutne, mrzle, stvarne tehnike? Ali ste se že kdaj vozili ponoči z vlakom? Strmeli ste skozi okno v iskre, ki so švigale mimo vas in se izgubljale kakor bežne misli. In zasanjali ste se nekam daleč, daleč. Tudi teh prelepih sanj bi ne bilo brez tehnike. In — ali ni moderna pravljica, da so v Ameriki, tej deželi vseh mogočosti, v nekem mestu telefonsko centralo, ogromno poslopje, kar pri tleh odžagali, deli na valjarje in prepeljali na boljši prostor, ne da bi bilo vse mrzlično delo v tem poslopju, kjer kar mrgoli ljudi, tudi le za trenutek pretrgano? In ko je med tem čudežnim potovanjem poklical po telefonu Mr. Smith iz Sydneya v Avstraliji ter zahteval zvezo z mestno bolnico, tedaj gospodična v telefonskem uradu ni rekla: «Žal mi je, toda zdaj se selimo*, ampak le: mete čitati članka ob njih. Drugi dan sta se rojaka zopet dobila. — Kaj si naredil s tisto pijačo? ga je vprašal rojak. — Prodal sem jo svojemu stricu, ki živi v New Yorku. Ta je že tako dve leti slep... Kreuger in vojvoda. »Kralja vžigalic* Ivarja Kreugerja, ki je doživel tako žalosten konec, je obiskal nekoč visok gospod. Čeprav je Kreuger vedel, da je gospod imenitnega rodu, mu je vendar rekel, naj počaka, ker mora nujno opraviti kratek razgovor. »Vzemite stol», mu je dejal. »Takoj se vrnem!* Užaljeno ga je gospod opozoril, da je vojvoda de C. »A, tako! No, pa vzemite dva stola*, je mirno odvrnil Kreuger. m Poglejte dobro te slike... prijatelj Pavel Breznik: Upton Sfnclalrov film ,Grmenje nad Mehiko* Naši čitatelji so spoznali v »Alkoholu* mojstra ameriškega romana, pisatelja, ki je razširil sloves sodobnega ' ameriškega slovstva preko vsega sveta, saj je izšlo v prevodih do avgusta 1930. v jezikih 34 dežel 622 njegovih knjig, kar je vsekakor rekord tudi za Ameriko. Le malokomu je pa znano, da se Upton Sinclair bavi tudi s filmanjem, ali bolje rečeno, da se kot moderni ameriški in svetovni pisatelj bavi z vsemi načini izražanja. Tako se ne smemo čuditi, ako je začel pravkar po svetovnih filmskih gledališčih pohod film, ki nosi njegovo ime. Slavni ruski izdelovatelj filmov Sergej Eisenstein, ki se je proslavil s filmom »Potemkinom* in »Dvajsetimi dnevi, ki so pretresli svet*, je prišel leta 1930. v Ameriko, da bi tudi tu pokazal, kaj zna. Najprej se je oglasil pri Uptonu Sinclairu in mu povedal, da gre v Hollywood z namenom, da bi tam vrtel kakšen film, in da bi njegova slava v Rusiji zelo trpela, ako. bi se mu ne posrečilo, ustvariti vsaj en film o Ameriki. Toda Hollywood velikega Rusa ni pustil blizu, in tako je ta iskal kapitalista, ki bi mu financiral snimanje večjega filma. Upton Sinclair in njegova žena sta bila pripravljena dati primerno vsoto na razpolago in Eisenstein se je odločil, da napravi ekspedicijo v Mehiko in da bo v tej klasični deželi stare indijanske kulture, koje razvaline pričajo povsod še o slavni preteklosti, filmal prizore svojega filma. Toda komaj je ekspedicija prestopila mehiško mejo. so vse člane vrgli v ječo, ker je nekdo poslal policiji v Mehiko brzojavko, da je to ekspedicija, ki hoče pod krinko filmanja delati boljševiško propagando. Ni dvoma, da je bila ta brzojavka odposlana od Eisensteinovih konkurentov v Hollywoodu, ki so mu hoteli onemogočiti delovanje v Ameriki. Šele po intervenciji Sinclairovi so to ekspedicijo izpustili, nakar je začela svoje fotografsko delo. Eisenstein je v kratkem vzljubil krasno deželo in namesto štiri mesece je tam. ostal štirinajst mesecev, a namesto preračunjenih 20.000 metrov filma je posnel nad 70.000 metrov. Sinclairu je zmanjkalo denarja za tako velikansko podjetje. Začel si je izposojati od vseh prijateljev, in žena je celo morala zastaviti hišo, v kateri stanujeta. Pisala sta vsem ljudem, o katerih sta vedela, da imajo denar in se zanimajo za Mehiko ali pa za filmsko umetnost in slovstvo. Eisenstein je pošiljal svoje posnetke iz Mehike in Sinclair jih je kazal vsem, ki so se za stvar zanimali. Splošno mnenje je bilo, da še nikoli niso videli tako bajno lepih filmskih posnetkov. Slednjič je pa Sinclairu kljub vsemu zmanjkalo de-darja in — zdravja. Skrbi in neprestano naporno delo so ga vrgli na bolniško posteljo. Bil je ves uničen. Hkrati je zvedel, da ima Eisenstein pogodbo s svojo vlado in da je že precej prekoračil svoj dopust. Dobil je že pismeni ukor zaradi svoje predolge odsotnosti. Tako je ta zadeva Sinclaira naposled zamotala v same neprijetnosti, v rusko politiko, v mehiško politiko, v politiko hollywoodskih študijev. Film, ki so ga skrajšali, je popolnoma nepolitičen. Eisenstein je bil namreč od vsega početka mnenja, da ni mogoče, da bi Rusi v Mehiki snimali političen film in ga nato kazali v Zedinjenih državah. Film je zgodovinski in prikazuje stiskanje mehiških «peonov» (tlačanov) pred tridesetimi leti pod vlado predsednika Diaza. Film je torej sestavljen na podlagi zgodovinskih dejstev in ga je odobrila vlada republike Mehike. Kaže tudi slike iz stare mehiške civilizacije in španskega vpliva v deželi, verskega in kulturnega. Zdaj film po Ameriki že kažejo, in sicer z velikim uspehom. V tem filmu igrajo samo mehiški delavci in kmetje in ni v njem nobenega »zvezdnika* ali pa »zvezde*. Imenuje se »Grmenje nad Mehiko* in je nem film. Čudovito godbo, ki ga spremlja, je zložil Hugo Riesenfeld. Enako kakor Charlie Chaplin, je namreč tudi Sergej Eisenstein nasprotnik govorečega filma. Chaplin je ustvaril »Luči velemesta*, sedaj pa je Eisenstein ustvaril »Grmenje nad Mehiko*, film, ki ga Rob.Wagner imenuje največje filmsko delo za »Lučmi velemesta*. Charlie Chaplin kakor tudi Douglas Fairbanks sta se o tem filmu izrazila vprav navdušeno. Upajmo, da ga bomo kmalu videli tudi pri nas. Spomin — človekov dobrotnik in škodljivec Dandanašnje težko življenje, vse polno denarnih skrbi, in vsakdanja enoličnost, vse to škodljivo vpliva na naš živčni sestav in manjša naše razumske sposobnosti. Naši možgani so sestavljeni— lahko rečemo — iz dveh oddelkov: iz spomina in razuma. Spomin lahko primerjamo z nekakim skladiščem, kjer imamo spravljene različne snovi, ki jih po potrebi dovajamo razumu, da jih predela. To miselno delo lahko izrazimo z besedami, s čimer postane tudi drugim razumljivo. Čim logičnejši je izraz naših misli, tem bolj neovirano in brezhibno deluje naš spomin, tem manj je oškodovan po škodljivih vplivih. Naš spomin je torej nekakšno skladišče, v katerem je vse polno snovi, takih, ki imajo za nas veliko vrednost, pa tudi takih, ki so brez vrednosti. K prvim spada raznovrstno znanje, ki širi naše obzorje in nam je potrebno pri izvrševanju poklica. Snovi brez vrednosti pa sestoje iz dogodkov vsakdanjega življenja, malenkostnih pripetljajev in podatkov, ki si jih hočemo za- ptijalclj C^oj ten> k0W\ 5CHICHF JEL pomniti, pa jih vendar sčasoma pozabimo. Ali pa je potrebno obremenjevati spomin s snovmi brez vrednosti? Gotovo ne. Te brez potrebe obtežujejo spomin in ovirajo s tem naše mišljenje. Pri snoveh, ki jih dovajamo spominu, ne gre za kolikost, ampak za kakovost. Duševno hrano moramo uživati po enakih načelih kakor telesno. Skleda krompirja ima, čeprav se z njim nasitimo, za prehrano manj vrednosti kakor eno samo jajce. Krompir sicer napolni želodec in nas trenotno nasiti, ne more pa dati telesu tistih hranilnih snovi, ki jih ima jajce. Tako je tudi pri duševni hrani. Snov, po kakovosti velike vrednosti, ne obtežuje spomina tako zelo kakor manj vredne snovi, ki jih moramo nuditi spominu več, če ga hočemo nasititi. To pa gotovo kvarno vpliva na spomin in s tem tudi na mišljenje. Katere snovi pa imajo za nas vrednost in katere so brez vrednosti? Neka duševna snov je lahko za spomin brez vrednosti, utegne pa imeti za razum veliko vrednost. Primer naj nam to pojasni! V časniku čitamo o umoru. S tem dogodkom se začne baviti naš razum, ki hoče priti dogodku do dna, to je, odgovoriti na vprašanje, kakšni so bili motivi in vzroki tega umora. Če pa naprtimo to snov spominu in jo hočemo v njem trajno shraniti, postane pritežek brez vrednosti. Drug primer: Nekdo nas je razžalil. To ni snov za spomin, ker more le kvarno vplivati. Le razum se sme s tem baviti., V takih primerih večkrat slišimo: cTega nikdar ne pozabim.* To ni prav. Vprav v tem tiči umetnost, kako si ohraniti brezhiben spomin, da pozabimo brezpomembne vsakdanje dogodke in si vtisnemo v spomin le take, ki so našemu duševnemu in gospodarskemu napredku koristni. Vsakdo bi si moral ustvariti lastni miselni krog, v katerem bi morale biti le take misli, ki so njegovim razmeram potrebne. Nihče ne more vsega vedeti in si vsega zapomniti. Obremenjevati si spomin z nepotrebnimi stvarmi je kvarno. Knjigovodja si ne bo zapomnil številk, ki jih piše. Njegova naloga je računska, zgolj razumska. Če hoče vedeti, koliko je ta ali oni še dolžan, ne bo klical na pomoč spomina, ampak bo pogledal v knjigo. Tako je tudi z drugimi duševnimi snovmi, med katerimi jih je veliko brez vrednosti, s katerimi pa vendar mučimo spomin. Zato moramo vsako snov najprej z razumom presoditi, ima li za nas vrednost ali je nima. Ravnati se po opisanih načelih ne bo tako težko, kakor se zdi na hitri pogled. Kakšen smisel pa naj bi imelo, ko bi se hoteli neprestano baviti z novicami? Naravnost greše pa tisti, ki zanašajo nevšečne novice v svoj dom. Domačnost naj bi služila človeku v du- ševni in telesni odpočitek. Če že življenje ni tako lepo, kakor bi lahko bilo, ga izkušajmo vsaj, kolikor je v naši moči, olepšati. Spomin, ki je eden najlepših in najkoristnejših darov, naj nam bo v življenjskem boju pomoč, ne pa ovira! T. Nesrečni Smoleč. Smolcu umira žena. Umira in umira, pa ne more umreti. Smoleč sedi ob njeni postelji. Že tri dni in tri noči. Četrto jutro mu reče: cčutim, da bom umrla. Prosim te, bodi tako dober in pojdi pri pogrebu z mojo materjo, svojo taščo. Veš, da ne bodo ljudje jezikali.* Smoleč se obotavlja. Dolgo, dolgo. Potem pravi: cNo, naj bo. Ampak, da veš: vse veselje mi bo pokvarjeno.* prijatelj Skodelico- rhr%i0'B ... 1 ■' •-• ' v* - ■ • * • i'.'* ' >*. ■ ( ■ ' :-’-r " ■ Kj & ■ ' • • . . i V , /4 /4tW-vv i o im v*.#. in okusne i: Ji- . dr. Pirčeve sladne kave je vla-Ada-njc zajfrib ivc matiea- vuaie ^neolt. jc u/i želiva, /plodcu, dajte Ivojvm cfrio&vm 4a,mc dc-mae izdeieA, i-vt U je Dr. Pirčeva sladna kava Ženin pravi tako. Služkinja Micka je odpovedala službo. Pravi, da se bo poročila. Gospa se čudi: «Kako pa je to? Saj ste zmeraj pravili, da se ne boste omožili, ker se bojite, da ne bi dobili otrok?» Pa pravi Micka: «Je že res, gospa, toda moj ženin je dejal, naj me nič ne skrbi. Če bi nama bili otroci namenjeni, bi jih morala že davno dobiti.» Dogodivščina. Jernej je bil pri Korenovih na obisku. Na deželi. Še prenočil je pri njih. Ponoči pa ga je prijelo nekaj človeškega. Vstane in začne iskati. Išče dobro uro. Hiša je majhna, sila velika. Kaj je Jerneju še preostalo? Zagledal je široko, globoko vazo. In priroda je zmagala. Čez teden dni dobi Jernej v Ljubljano pismo. Od Korenovih. In Korenovi mu pišejo: «Ni se vam treba opravičevati. Vse razumemo. Toda brzojavite, kje jeb .Mr ZAVAROVALNA D. D. V Podružnica za Slovenijo v Ljubljani | ZAGREBU Lastna palača GLAVNA ZASTOPSTVA: MARIBOR • CELJE* KRANJ • ORMOŽ Izvršuje vsa zavarovanja Največje veselje otrok so Pauerjevi keksi piškoti, biskviti, vafeljni, napolitanke in vse druge dobre reči Moderno in higienično urejena tvornica je B.Pauer d. z o. z. Ljubljana VIL, Celovška Dobro blago zahteva tudi okusno zunanjost Opremite torej Vaše izdelke z lepimi ovoji, modernimi etiketami itd., ki Vam jih dobavi po nizki ceni TELEFON 25-69 litografični zavod ČEMAŽAR IOSIP Ljubljana, Igriška ulica št. 6 prijatelj Prijateljem naše ugankarske rubrike. Na željo reševalcev ugank bomo v letošnjem letu nekoliko izpremenili deljenje naigrad, predvsem zato, da pritegnemo še več stalnih prijateljev te rubrike. Vsaka uganka bo ocenjena po težavnosti rešitve z določenim številom točk. Vse uganke v vsaki številki bodo štele skupaj 60 točk. Nagrade se bodo delile vsako polletje, zato pa bodo toliko večje. Dobili jih bodo tisti reševalci, ki bodo dosegli največ točk v tistem polletju. Rešitve bomo sprejemali vsak mesec do dvajsetega. Nagrade, ki jih bomo razdelili, ko prejmemo rešitve ugank iz šeste številke, so naslednje: . Reševalec, ki doseže največ točk, dobi knjižno polico v vrednosti 300 dinarjev. Dvajset naslednjih reševalcev dobi vsak po eno zbirko petih gospodinjskih knjig v vrednosti po 150 dinarjev. Deset reševalcev dobi v platno vezan roman Nine Smirnove »Marf a». Vsi ostali reševalci pa dobe prekrasen lesorez slikar ja-grafika Elka Justina: »Dva starca*. * Rešitev ugank iz decemberske številke. Dopolnilnica: S — Anton Aškerc. Rebus: Zaspanec ne pričaka medveda. Izločilnica: Levstik, Vodnik, Stritar, Kosovel, Gradnik. Magičen lik: popek, omelo, pelin, Elija, konak. Skrivalnica: Vse prve in druge črke posameznih besed dajo: Lakota ne razlikuje suhega kruha in kolača. Izpremenilnica: Roka, reka, peka, pesa, pest. Razvijamo in kopiramo Vam prvovrstno Vaše filme v štirih urah. Uganke POSETNICA (10 točk). (Dr. Gvan Olgfemft Gospod je časnikar. DOPOLNILNICA (6 točk). OK I BAOPUOS ********** AS ERAESAOD Namestu zvezdic vstavi prave črke, da dobiš v navpičnih vrstah samostalnike, v srednji vodoravni pa slovenskega pesnika. SKRIT PREGOVOR (10 točk). Gradež, zaslomba, bolnišnica, cement, zamorec, praprot, Litija. Iz vsake besede vzemi tri zaporedne črke in sestavi iz njih pregovor. ČRKOVNICA (10 točk). ČHPPDZZS PTŠČARJO E O A Z I A C I R R K I V M E Č E I U O R G A K ZLOGOVNICA (6 točk). Iz zlogov: a, ca, ca, ce, če, dov, je, ko, lji, me, ni, nje, no, pa, ra, se, sta, sto, vi, vo, sestavi pet krajev v Sloveniji. Uredi jih tako, da ti dajo vse prve črke ime večjega mesta na Gorenjskem. DOPOLNILNICA (4 točke), vas, sel, juha, Elo, kor, os, Rija. Vsaki besedi dodaj spredaj še po eno črko, da dobiš nove besede. Vse nove črke ti dajo dalmatinski otok. ŠTEVILNICA (14 točk). 20, III, 18, 10, 8, II, 12, 8, II — 8, II — 1, IV, 8 — 13, IV, 10, 12 — 7, V, 4, III, 7 — 13, IV, 14, I, 19, IV, 18. «Živalce in roparje* za pravilne rešitve ugank v 10.številki so dobili: Anton T e m e n t, Koprivnica; Franjo Wehl, Djevdjelija; Vinko Jalen, Rateče, Gorenjsko; Ana Sed la k, Ljubljana; Stanko Košir, Novo mesto; Viljem Sladič, Ljubljana; Justin Ažman, Kropa; Jožef Pristovnik, Dravograd-Meža; Ivan Bevc, Ljubljana; Silva Pirc, Ljubljana; Srečko Zalokar, Celje; inž. Vladimir Šega, Domžale; Herman P o ž u n, Zagorje ob Savi; Josip Zabukovšek, Slivnica; Stanko Ivanc, Zagorje ob Savi; Emil Gabrovšek, Ljubljana; Franc Marčič, Maribor; Franjo Novak, Metkovič; Josip Karis, Ljubljana; Elza Gobec, Beograd. Škerjančeve «Nurodne napeve*, ki so bili razpisani za rešitev ugank v 11. številki, so dobili: Danica Ki-ferle, Brusnice pri Novem mestu; Stana Gajšek, Senovo pri Rajhenburgu; Jože Šeško, Kočevje; Stanko Vičič, Mozirje; Slavko Savinšek, Beograd; Josip Zabukovšek, Slivnica pri Mariboru; K n e z -Kruleč, Črna pri Prevaljah; Anica Zupančič, Ljubljana; Franjo Sirnik, Ljubljana; Rado Vivod, Teharje pri Celju; Josip Kocmut, Smederevo. Naročnina za revijo »Prijatelj* in 10 knjig znaša za vse leto Din 132'—, za pol leta Din 68' , za četrt leta Din 35-—, za vezavo v platno se doplača Din 60"—. Posamezna knjiga Din 30"—. Izdaja konzorcij revije »Prijatelj*. Rokopisi se ne vračajo. Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravništvo Emil Podkrajšek, tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani, predstavnik Miroslav Ambrožič, oba v Ljubljani. Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani, Dalmatinova ul. 10/1. Telefon 24-87. Vas pouči o vsem kar se važnega zgodi v naši domovini in po širnem svetu. * Vas kot svojega naročnika zavaruje za primer nezgode za Din 10.000- ki se Vam takoj izplačajo, če je bila naročnina v redu poravnana. * Vam nudissvojim priznanim, vedno uspešnim malim oglasnikom največje koristi; sleherna številka Jutra Vam nudi vse, kar potrebujete. "T I I | |*v v Za ples, gledališče in družbo 5705-26 Plesni čeveljček iz svilenega atlasa. ^ 9875-26 Iz laka ali rjavega ševroja z okrasom iz prave kačje kože. Eleganten čeveljček iz laka alicmega semiša s kombinacijo iz prave kačje kože. 9375-23 iz satena ali bar-jružbo in ples. Ne tderobi praktične 99.-, iz svilenega Praktičen čeveljčel žuna. Prikladen za sme manjkati v d dame. Isti iz laka □ atlasa Din 69.-. 9305-54 ta laka, ■emišem. J 5705-21 Eleganten 'plesni čeveljček iz svilenega atlasa, okusno okrašen. Nenadomestljiv k večerni Salonski čeveljček iz 1 kombiniran s črnim ali si' Za čajanke in zabave. ZA OBISK ZA SPREHOD I 1345-63 Za udobno hojo so najboljši čevlji iz satena ali baržuna z nizko pelo. 1845-54 črni ali rjavi iz baržuna, kombinirani z usnjem. 1875-32 Udobni lakirani čevlji z okrasom iz pravega kačjega* usnja.