Tako lepo je pisati pismo človeku, ki ga ne poznaš, ki si ga samo predstavljaš in dvomiš, da bi ga kdaj v življenju srečal. Nocoj sem sam z družinico v tej sobici. Dolg hodnik je pred vrati in še ves diši po kadilu in žegnani vodi. Tako nekako, kakor po nauku v cerkvi, ko se vonljiv dim zaprede med oltarno cvetje in truden leži ob nogah pozlačenih svetnikov. Na koru diši, pod lečo, med starimi klopmi, na lestencih in na motnih šipah in kakor skoz kopreno je videti božje oko iznad glavnega oltarja. Še vrvi v zvonici di-še, še stopinje stare ženice, ki zadnja odhaja iz cerkve. Tako je nocoj v moji sobici. Žena spi, otroka tudi. Mirno dihajo in njih sapa diši po kadilu. Jaz bedim kakor Jožef. Zagrnil sem Helenco, zakaj mrzlo je pri meni, čeprav kadilo še vedno moli pred vrati. Rotija s stisnjenimi ročicami spi v vozičku, ustka kakor drobna jagoda. Prav drobno poslušam. Mežim, toda vse vidim. Daj mi roko in pojdi z menoj. Mesec visi nad Stražo in Blejsko jezero je zaledenela plošča. Gmajne so tihe in bele, kakor v vato položene. Sedaj ne smeš spregovoriti besedice. Obstaniva na gazi, moj dragi neznanec, in skleniva roke. Zvezde so nad nama in noč je prozorna. Zrak je prepojen s čudno vonjavo. Mirno stojiva, da ne hrstne snežena gruda. Večnost je naslonjena na grajsko streho. Jo vidiš? Svetniški starec s štolo, ki naslonjen na drobno, križasto pregrajo spovednega okenca, posluša grehe sveta. Pst! V bronu cerkvenih zvonov drhti. Prav nalahno. Slišiš? Kakor bi otrok božal strune pozabljenih gosli. Zdaj boš slišal godbo mojih zvonov, božično pesem mojega doma. To niso navadni zvonovi, to smo mi, hrepenenja naša, ki so obešena na jarme. Cuješ? Blejski zvon. Kakor bi nekdo igral na srebrno piščal iz pravljic. Si slišal kdaj že tak glas? Nikoli, zakaj ni ga nikjer več. Samo za samo božično noč se izlušči iz tega zvona kakor biser. Jutri bo drugače pel. Počakaj, zdaj naju bo zalilo zvonjenje od vseh krajev. V Ribnem zvoni. Prisluhni! Čez Stražo drse glasovi, kakor bi žuborelo iz orgel. Gospod Janez sloni na oknu v starinskem talarju in se smehlja. Ti ga ne poznaš. Droban, star. Si ga slišal, kako je vzdihnil? Sedem Samarij, kako lepo zvoni! In to? Iz Zasipa, prijatelj. Čez Gmajno se nosijo glasovi mimo pokopališča na Jamna, prav do blejske cerkve. Na drugem koncu padajo v Piškovco, da se srečajo z glasovi žirovniških zvonov in da z njimi odpotujejo budit zvonove v Lesce in Begunje, v Radovljico in prav do Brezij. Slišiš šumenje Židanih rut? Toplo je po hišah, kadilo pod stropom in zdaj bo treba ven v mraz. Okna v župniščih so svetla, potice diše po vseh gazeh in mize so pre-grnjene z belimi prti. Pst! Zdajle bo Potokarjev Nace prislonil lok na violino, da bo zadrhtelo po cerkvi, kakor bi nekdo s previdno, ljubečo roko naravnal slap nageljnov čez kor. Božična igra. V prvi klopi sedi Benka. Sedemdeset let ima, pa vidiš, da ima oči petletnega otroka. In Jernejevec in Ožbovec in Obram in Devš in Mr-kovec in Vižar. Sami gruntarji. Poglej jih, kakor da so iz voska. Mr-kovec briše solze z mašnih bukvic. Ne govori! Tako lepo je pisati pismo na sveti večer neznanemu človeku. V sobici imam mrzlo in otročiča spita. Daj mi roko, neznani! Srečen božič! KAREL MAUSER prišla je lepa, Božič obhajamo sredi trde zime, ko naravne sile počivajo, ko je moč sonca do kraja pošla, ko mraz in led oklepata vso naravo v spone navidezne smrti. To je čas, ko se vsak, kdor le more, drži dčma, ko se je starosvetna družina zbirala okoli tople peči. Svetonočni spomin ožarja te dneve, ki jih domiselna simbolika povzdiguje tudi na zunaj: božično okrasje z dre-veščkom, kateremu je novo pojmovanje požlahtnilo nekdanji poganski smisel; jaslice in luč v njih, ki stalno spominjata na zmago svetlobe nad temo in milosti nad grehom; obredi, ki jih opravlja kot posebno svečeniško službo hišni gospodar in so docela prekrili nekdanje poganske obrede; bedenje na sveti večer do polnočnice kot spomin bedenja betlehemskih pastirjev; in naposled polnočnica kot živa obnovitev betlehemskega dogodka. Božič je tihi, prisrčni praznik družine in zato izraziti družinski praznik. Prav tako pa je praznovanje božiča, praznika Kristusovega rojstva, v krščanskih narodih dandanes tako globoko zakoreninjeno, da ga še tako neugodne okoliščino ne izrujejo. Spodobi se in stara navada je, da se za velike praznike v hiši in okoli nje vse počisti. Ženske so imele zato o svetem postu že od nekdaj obilo dela. Treba je bilo Posebno v hiši poribati pod, mizo, klopi in stole. Gospodarji in hlapci so se na božično bitjo po svoje potrudili, da so že dopoldne pripravili klajo za živino in da so v hlevu opravili, preden je v cerkvi zazvonilo „večernico“; o mraku je moralo biti vse postorjeno. sveta noč Poleg božičnega okrasja je božična peka med najstarejšimi znamenji božičnega praznika. Ob raznih poticah zavzema božični kruh posebno, obredno mesto. Treba ga je položiti na mizo in ga pokriti z belim prtom. Na mizi mora ostati vse tri „božiče". Družina je med božičnimi prazniki, kjer je mogoče, ob mčtrgi za pečjo. Miza je te dni posvečena. Božični hleb je po raznih slovenskih pokrajinah različen. Spečejo navadno tri: eden je pšeničen, drugi ržen in tretji ajdov. o Ko se naredi mrak in se oglasi večerni zvon, prevzame svečeniško službo gospodar, obdan od svojih domačih. Začne se obredno kajenje in kropljenje po hiši, okoli nje in po vseh gospodarskih poslopjih. Pokadijo in pokropijo vsaj od daleč tudi njive, vinograde, travnike okoli domačije. V primerni, na moč preprosti posodi si naloži gospodar žerjavice in nanjo nasuje predvsem blagoslovljenega lesa iz cvetne butare in „blagoslovljenih" rož iz telov-ske procesije, šele v novejšem času tudi pravega kadila. Ob tej žerjavici iz „svetih" lesov in rož prižgejo nato luč, ki jo nosijo pri obhodu s seboj. Obhod se spremeni kar v sprevod, med katerim molijo angelovo češčenje ali rožni venec. Marsikje nosi eden izmed otrok razpelo iz bogkovega kota naprej, drugi pa svčti. Gospodar „kadi", gospodinja si navadno vzame posodico z blagoslovljeno vodo; s smrekovo vejico kropi v obliki križa povsod, koder stopajo. o Po končanem obhodu se družina vrne v hišo. Žerjavico so stresli na ognjišče, blagoslovljena voda pride na svoje mesto. Sledi nato obvezna skupna molitev. Molijo vse tri dele ali pa vsaj veseli del rožnega venca. Šele ko je to opravljeno, pride večerja na mizo ali na mčtrgo ob peči. Luč gori na mizi, luč v jaslicah ali pred njimi: danes v spomin na Luč sveta, ki je to noč prišla na svet. Vso noč mora goreti luč. Družina je zbrana v hiši, kjer diši po tlečih rožah in po kadilu. Vso se je umirilo. Otroci se kar ne (Dalje na 6. strani) Kaj pravi zgodovina? Dogodek v Betlehemu se v Betlehem. Nazaret je daleč od Betlehema: skoraj sto petdeset kilometrov. Pota niso bila posebno dobra, ker jih Rim še ni utegnil popraviti s svojo tehniko. Z oslom, na katerem so jezdili celo najsiro-mašnejši, je trajalo potovanje štiri polne dni. TISTI ČAS JE IZŠLO POVELJE... Nekako trideset let, preden je nastopil Janez Krstnik ob Jordanu, je bilo v Palestini ljudsko štetje. Judje niso imeli radi statističnih predpisov, kjer preštevajo človeka po sto in tisoč, kakor živino. Toda Rim je zahteval, da vpišejo v uradne sezname ime, poklic in premoženje prebivavcev po njegovih pokrajinah. Tako je bilo laže določiti davke in najti v vojnem času uporabne sile. V Palestini je bilo štetje zamotano: ljudi niso popisovali v kraju, kjer so živeli, ampak v kraju, od koder je izhajala družina, ki ji je kdo pripadal. Sicer pa to ni bilo nič izrednega. Premikanje sem in tja po cestah se tudi ni zdelo tako neznosno ljudem, ki so še nedavno imeli pred očmi nomadski vzor kot Hebrejci. Torej „tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet. In hodili so se vsi popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem — bil je namreč iz hiše in rodovine Davidove — da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča." Kdo je bila ta dvojica, ki nam jo kaže evangelist, pokorno cesarjevemu povelju, na poti? Mož in žena, zvezana s svetimi vezmi zakona, prav tako pa tudi ljubezni. Ali bi bilo sicer potrebno, da gre mlada žena v takem stanju na težko pot, ko so bili klicani k popisovanju samo možje, če ne bi hotela zakonca skupaj nositi težkega bremena? Bila sta siromaka, mož in žena iz delovnega ljudstva, ki sta imela več poguma kakor drahem, iz preprostega ljudstva, ki vedno vdano uboga oblast. Mož je bil delavec, tesar, kakor mislijo. Eden tistih obrtnikov-polje-delcev, ki so sestavljali veliko množico palestinskih prebivavcev in katerih pobožnost, red in marljivost pri delu je pripomogla, da se je judovsko občestvo po povratku iz Babilona zopet zakoreninilo v zemlji svojih dedov. Ime mu je bilo Jožef, ime, ki je bilo v Izraelu zelo staro. Evangelij zavija tega moža v senco, ponižnost in molk, da ga bolj uganemo, kakor gledamo. Zrel mož, ki ga je življenjska skušnja naučila modrosti in umerjenosti. Njegova žena je bila gotovo mnogo mlajša od njega. Običaj je bil, da so možili komaj dozorela dekleta, medtem ko so moški čakali do petindvajsetega leta, včasih pa še več. Mala štirinajstletna Judinja se zdi že kakor dozorela žena. Ime ji je Marija. Ime je bilo v tedanji Palestini tako razširjeno, kakor je danes po naših tarah. Kaj bi mogli videti na njej zdaj na pot v Betlehem drugega kakor skromno ženico, bogato vere in skritih kreposti, pokorno možu in na videz podobno mladim materam, kakršne še danes srečujemo z otrokom na rami ali ob boku v Sveti deželi? Dvoje ponižnih bitij. Napotila sta KO PA V MESTO PRIDETA . . . Ko se je konec soteske prikazal ves bel Jeruzalem, ki je še poudaril obris dolgega, mračnosivega hrbta, na katerem leži, poln stolpov in palač, se je od ginjenosti stisnilo srce vsakemu izraelskemu sinu. Lepo, ganljivo potovanje za pobožne duše, pa tudi trda pot za mlado, nosečo ženo, ki se je štiri ali pet dni stresala na živinčetu. Dve uri od svetega mesta sta končno prišla v Betlehem. Po toliko skalah in pustinjah, kjer spominja na življenje samo grmičevje ter tu in tam šop škrlatnih anemon in ciklam, je človeka dvignil pogled na majhno belo mesto, ki je, približno osemsto metrov visoko, ležalo na pobočju dveh sorodnih gričev. Na drugi strani se je zopet začenjala puščava, podobna kipečemu svincu, ki se bo vsak hip strdil, ter se nagibala proti Mrtvemu morju. Okrog mesteca so ležali vrtovi, zlatorumena polja in srebr-nosivi oljčni gaji. Ali ni prav Betlehemu napovedal prerok Mihej slavno bodočnost? „A ti, Betlehem-Efrata, majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada v Izraelu: njegov izhod je od nekdaj, iz dni starodavnosti." Ali sta mogla pozabiti na prerokbo Jožef in Marija, ki sta izhajala iz Davida, še posebno, ker sta vedela, kakšnega čudeža jamstvo je otrok, ki ga je nosila Marija v svojem telesu? Veliko upanje ju je krepilo in morda sta si govorila, da je Cezar samo zato podpisal svoj odlok ter zbral svoje uradnike in pisarje, da se uresniči, kar se je od nekdaj moralo zgodili. Božji načrti so namreč ljudem neznani in najmogočnejši med ljudmi so orodje v njegovih rokah. Potniki bi se mogli takoj na začetku Betlehema ustaviti v prostorni zgradbi, gostišču. Morda je šlo za „Kanaanski han“. V takih karavanskih postajah, ki jih še vedno najdemo na Vzhodu, ni nobene udobnosti. Živali se pod milim nebom stiskajo v štirioglatem ograjenem prostoru, ljudje pa so za silo pod streho v lesenem stebrišču. Majhne in redke, slabo opremljene sobice, so zelo drage. Na vse štiri vetrove odprta gostilna bi bila utrujeni dvojici sicer vabljiva, ko bi ne bila prenapolnjena. Nomadom, ki so redno prihajali v Betlehem, da si kupijo žita in prodajo tkanine in svoj sir, so se namreč pridružili še vsi tisti, ki so prišli zaradi popisa. Ni si težko predstavljati pisane trume, gneče voz, vpitja in značilnega izparevanja. Osli rigajo, velblodi bi se radi utrgali, ženske se prepirajo za kot, kjer ni prepiha. Nad vsem pa plava vonj po topli masti, ki izhaja iz množic na Vzhodu od Grčije do Egipta, od Alžira do Teherana. Razumljivo, da Jožef ni peljal Marije v ta vrvež. TAM NA GMAJN'CI, V REVNI ŠTAL'CI Njen čas se je namreč bližal. Najstarejše izročilo pravi, da je Jožef popeljal ženo v votlino, eno tistih votlin, kakor jih še danes toliko vidimo v Palestini — betlehemski griči so jih polni — in so služile čredam za hleve. Mlada žena naj bi vsaj tu našla tišino in mir. „In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli." Stavek vzbuja vtis, da je bila Marija sama in ji ni pomagala nobena ženska. Jasli vidimo še danes. Podobne so čolnastim koritom, v katere sipamo ječmen za živino. Dogodek, ki mu je bila priča siromašna votlina, ni smel ostati tajnost. „Ne daleč stran so bili pastirji, ki so ponoči čuti na polju pri svojih čredah." Ali so bili vaški pastirji, ki so čez noč segnali svoje živino v tamarje ter so zapovrstjo bedeli, da bi varovali svoje imetje pred divjimi zvermi in tatovi? Ali pa so bili morda pravi nomadi, ki nikoli ne seženejo svojih ovac v staje, ampak jim ponoči samo privežejo nogo k repu? „In glej, angel Gospodov je pristopil k njim in svetloba Gospodova jih je obsvetila in silno so se prestrašili. Angel jim je rekel: ,Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.' In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.“ Nebo je razodelo ponižnim čuvarjem čred, česar svet še ni videl — da je prišel na zemljo tisti, ki se bo imenoval dobrega pastirja. Daniel Rops V Indiji umirajo milijoni v pozabi Število beguncev iz Vzhodnega Pakistana v Indijo je doseglo že devet milijonov. Vsak dan pribeži v že itak prenaseljeno indijsko Bengalijo 60.000 beguncev. Beg bengalskega ljudstva se je pričel v začetku aprila in doslej reka obupancev ni usahnila, kljub uradnim zagotovilom, da se ti lahko brez strahu vrnejo. Indijska vlada je sicer začela klicati na pomoč svetovno javnost, vlade bogatih držav in Organizacijo združenih narodov, a prvi odzivi, ki bi lahko največ zalegli, so bili kaj skromni. Svet je spet enkrat odpovedal, vest svetovne javnosti je zaspala. Izjema so bile le posamezne dobrodelne organizacije, katerih pomoč pa je bila ob tolikem pomanjkanju kakor kaplja v morje. Okrog 80 odstotkov beguncev je hindujcev, ostali so pretežno muslimani. V Vzhodnem Pakistanu je namreč vojska najbolj lovila hindujce: obtožili so jih sodelovanja z Indijo, češ da so najbolj vneti pri- staši odcepitve Vzhodnega Pakistana in s tem glavni krivci vsega zla. Begunce so v Indiji deloma namestili v posebna taborišča, deloma jih pa preselijo v notranjost dežele. Kljub temu pomenijo ti preveliko breme za prenaseljeno in zaostalo Bengalijo, ki ima že sama več kot dva milijona brezposelnih, v glavnem mestu Kalkuti pa več kot dva milijona ljudi brez strehe. Obupno bedo beguncev in zmedo zaradi prenaseljenosti je še povečalo pred nekaj meseci monsunsko deževje, ki je delto Gangesa in Bramaputre spremenilo v neskončna poplavljena polja in močvirja. Zaradi poplav in zaradi nehigienskih razmer v taboriščih je kmalu izbruhnila še epidemija kolere in drugih nalezljivih bolezni. Te še vedno neusmiljeno kosijo med begunci. Na poplavljenih področjih je umrlo brez števila okuženih in izčrpanih beguncev, ki niso imeli več toliko moči, da bi se po tako dolgi poti, ki so jo prehodili, še mogli prebiti do taborišč: smrt jih je dohitela v blatu in vodi, kjer so njihova trupla postala hrana divjadi. Posebno poglavje te žaloigre so otroci in stari ljudje, ki jih domači prinesejo čez mejo v Indijo. Ostarelim in bolehnim je že vnaprej usojeno, da pomanjkanja in novih naporov ne bodo prenesli. Otrök pod desetim letom je že več kot poldrugi milijon. Tako kot za druge primanjkuje tudi zanje najosnovnejše hrane, najbolj nujno potrebnih beljakovin. Na desetti-soče otrok je okuženih z raznimi nalezljivimi boleznimi. Nekateri menijo, da preti celemu milijonu nebogljenih otrok počasno in strahotno umiranje. Pogosto se dogaja, da so indijske oblasti prisiljene zmanjšati skromne dnevne obroke hrane beguncem, bodisi ker so prometne zveze slabe, bodisi ker poidejo zaloge. Normalni dnevni obrok hrane za odrasle je 400 gramov riža, včasih tudi nekaj zelenjave, za otroke 200 gramov riža. Obstajajo tri vrste beguncev: tisti, ki so se zatekli k sorodnikom, tisti po raznih taboriščih in pa nepregledne množice tistih, ki ne najdejo nobenega zatočišča in v skupinah blodijo naokrog, nemo ždijo ob poteh in cestah in čakajo nadaljnje usode. Indija se sicer trudi, da bi begunce preskrbela z vsem potreb- PRIŠLA JE LEPA, SVETA NOČ (Nadaljevanje s 3. strani) morejo nagledati jaslic. Nekdo začne peti. Druga za drugo se oglašajo stare božične. Med najlepšimi so, kar imamo pesmi. Nič ni v njih zlaganega. Preprosti človek jih je ustvaril iz globokega doživljanja cvetonočne skrivnosti. Nikdar v letu ni takšnega sočutja v družini. Saj se tudi zlepa ne zbe-ro vsi družinski člani pod domačo streho: za božič pa pridejo vsi, ki so sicer zdoma, domov na obisk, če le utegnejo, da skupaj praznujejo. Mati postavi po večerji skledo ali pehar lešnikov in orehov na mizo. V presledkih med petjem, med poslušanjem štorij segajo vsi prid- no po njih, jih tarejo, grizejo. Takšna je navada po vsem Slovenskem. Tako je laže počakati do polnočnice. Človek bi dejal, da je to res edini smisel te prijetne navade. o Hitro, prehitro potečejo ure do polnočnice. Otroke je že prej zmagal spanec. Mati jih je spravila v posteljo. Skoraj se je treba pripraviti na odhod k tari. Ponavadi je odšla vsa družina k polnočnici, samo eden je ostal doma za varuha. Za pot v temni zimski noči in po ozki snežni gazi so si bili že tedne prej pripravili plamenic. Kmalu se oglasi v farni cerkvi zvon, ki slovesno vabi k polnočnici. Niko Kuret nim, a sama vsega ne zmore. Doslej je porabila zanje 350 milijonov dolarjev, prihodnjih šest mesecev bi potrebovala več ko pol milijarde dolarjev. Tuje države in mednarodne dobrodelne organizacije so doslej premalo pomagale. Dokončne rešitve si ni mogoče predstavljati brez možnosti, da se vrnejo begunci domov. A kdaj bo to možno? Saj se prepadi med obema stranema z novimi mrtvimi samo poglabljajo. Klic sodobne mladine: Jezus prihaja! 2e zadnjič smo poročali, kako je med mladimi Američani nastala in se sedaj vedno bolj širi po svetu nekakšna verska revolucija v Jezusovem imenu. Danes nekaj več o njej. Pripadniki te revolucije ne predstavljajo večine mladine, kot tudi hipijevstvo in uživanje mamil ni nikoli zajelo večine. Gibanje temelji na treh različnih duhovnih tokovih, ki se imenujejo: 9 Jezusovo ljudstvo (tudi Poulični kristjani ali Jezusovi veseljaki). Po noši in obnašanju so najbolj nenavadna skupina. rrT_ Predlanskim, ko so minevali zadnji jesenski dnevi in je ravno gosta megla ležala nad reko Muro, so pri tikovih že zdavnaj opravili vinsko trgatev v štrigovskih goricah. Potrgali in olupili so koruzo, pomikali repo, deloma so že tudi posejali, zadnjikrat so nagnali na polje na pašo, ne samo krav in svinj, izpustili so iz hlevov tudi konje, ja, ce-16 pes Belko ni vzdržal doma na dvorišču, temveč je vesel letal z repom mahajoč za živino, ki se je razpasla na vse strani, po njivah in kolnikih. V zadnjih letih pastirja niso več imeli, zato je za živino počasi in okorno stopal mali brkati, rdečelični, od sonca ožgani, petinsedem- deset let stari likov oče, ki si je neprestano s predpasnikom brisal solzne oči. V tistih meglenih, zadnjih jesenskih dneh se je namreč od doma za vedno poslavljala štiridesetletna hčerka Maričika. Trideset let je delala na precej velikem posestvu — tako kot nekoč hlapec Jernej. Že z desetimi leti je morala začeti delati, takrat še majhna Maričika, z materjo v koruzi, pomagala je nositi nažeto travo za krave, na konec, na rob njive. V celi vasi, ja, v celi fari so ljudje govorili, da so llkovi zelo bogati, oni sami pa tega niso verjeli, čeprav so nekoč imeli dva hlapca in dve služkinji. Sedem otrok je bilo pri hiši. Eden, najstarejši, je postal duhovnik. To je bila seveda tudi vroča in iskrena želja ne samo matere, temveč tudi očeta. Kdo bi jima to štel v zlo! Mama je bila namreč trdno prepričana, da duhovnik ne bo nikdar jedel črnega kruha. Takih vrlih, dobrih mater je bilo veliko po Prekmurju. Tudi Godino-va in Kranjčeva sta si tako mislili in natihoma želeli, naj bi njuni si- novi postali duhovniki. Toda prišlo je drugače, kot tolikokrat v našem življenju drugače pride, kot pa si to sami želimo. V Prekmurju imamo veliko duhovnikov, to je nemajhna zasluga naših vernih prekmurskih mater. Tudi dva znana, dobra in vrla prekmurska pisatelja Kranjca in Godino imamo, ki pa nista postala duhovnika, kot sta si to njuni materi nekoč skrivaj in natihoma želeli, ko sta jih ob nedeljah in praznikih pošiljali v cerkev k maši. Na dvorišču pri Ifkovih je ležalo še ogromno dela. Poln Skedenj samih buč, iz katerih bi bilo treba vsak čas jemati semenje, na gumnu je ležala olupljena koruza, ki bi jo bilo treba še spraviti v koruznjake ... Vse to je pustila Maričika dvema petinsedemdesetletnima starčkoma in neomoženi sestri Femiki, ki je v mladih letih vedno sanjala, kako bo nekoč mirno gospodarila in kuhala bratu duhovniku v kakem prekmurskem župnišču. Uboga Femika, kako se je vračunala! Maričika, ki v osnovni šoli ni bila ohranitev narodne zavesti. Poudaril je tudi, da je zdomska Slovenija gotovo v povojnem času več kulturno in materialno dala domovini kot domovina njej. — Glasbena matica je letos uvedla koncertni abonma. Predvidenih je devet koncertov s kvalitetnim sporedom. — Tržaški vladni komisar je sprejel na vljudnostnem obisku deželnega svetovavca in tajnika slovenske skupnosti dr. Draga Štoka. Ta je komisarja seznanil z vprašanji slovenske skupnosti in še posebej za hitrejši in lažji postopek za vračanje poitalijančenih priimkov v prvotne slovenske. Omenil je tudi, da napovedani shod MSI žali čustva Slovencev, ki so morali pod fašizmom veliko trpeti. — Na televizijski oddaji „Deželna tribuna“ za deželi Furlanija—Julijska krajina je za listo Slovenske skupnosti nastopil dr. Drago Stoka. Kot edini govornik je tudi v slovenščini povzel, kar je najprej povedal v italijanščini. — Svetoivanska mladina je v splošno pohvalo predstavila igro „Krojaček-junaček". — Igravska družina na slovenski ra- dijski postaji Trst slavi 25-letnico svojih oddaj. — V Slomškovem domu v Bazovici je prav razgibano društveno življenje. Ansambel „Condor" pridno vadi za nastope. Glasbena šola niti v počitniškem času ni odpovedala vaj. „Tržaški oktet“ se pripravlja na nastop v Kulturnem domu. Cerkveni zbor je povabil še pevke iz Gro-čane, da se bo dostojno predstavil na reviji cerkvenih zborov. — V župnijski dvorani v Devinu sta priredila kulturni večer kulturno-športni krožek in pevski zbor „Fantje izpod Grmade". — Krožek absolventov slovenske trgovske akademije je povabil na II. slikarsko tekmovanje samouke in profesionalce. — Slovensko gledališče je v Kulturnem domu pripravilo dramo in komedijo „Bobni v noči". KOROŠKA — Krščanska kulturna zveza je priredila v Tinjah organizacijski tečaj. Univ. asistent dr. Erik Prunč je govoril o temi “Od organiziranja do organizacije“, o demokraciji in načelih v organizaciji, kaplan Ivan Matko o poslova- nju v organizaciji, župnik Lovro Kašelj pa o pogojih dobrega govornika in o njegovem nastopu. — Pester kulturni večer je pripravilo v Bilčovsu pri Miklavžu Slov. prosvetno društvo „Bilka“. — Prosvetno društvo iz goriškega Štan-dreža je bilo v gosteh v Št. Jakobu. Nad 50 pevcev in igravcev je koroške rojake razvedrilo z lepimi pesmimi, dramska skupina pa je predstavila Čehovega „Medveda“ in Levstikovega „Junteza“. J. Z., M. Nemčija Stavek „Tedaj začne kristjan jecljati“ je bil mišljen tako, da smo kristjani za verske debate premalo pripravljeni. V. J., R., Nemčija Vaša prispevka sta prav gotovo pisana z veliko dobre volje. Nista pa toliko zanimiva, da bi ju mogli objaviti v Naši luči. najboljša učenka, je v svojem srcu imela in gojila samo eno željo: priti v svet, se nekaj izučiti in nekaj postati. Naredila je enoletno Kmetijsko-gospodarsko šolo v Rakičanu in enoletno vrtnarsko šolo v Medlogu pri Celju. Toda razmere v domovini, predvsem za kmečke, delovne ljudi niso bile najboljše, to sta videla in v srcu čutila oba prekmurska pisatelja Ferdo Godina in Miško Kranjec. Isto pa je uvidela in spoznala nešolana, preprosta, pridna in delavna Maričika. Kaj pa je imela od vsega težkega dela na domači zemlji? Roke so ji bile žuljave in tako razpokane, da jih ji je oče vsak večer pozno v noč ob goreči petrolejki z raztopljenim lojem mazal in zdravil. Denarja in plačila za delo pa Maričika itak ni nikdar dobila, niti si ga ni želela, saj je bila srečna in zadovoljna že, če se zaradi prevelikega davka niso prepirali in kregali in če je slišala, da so ga pravočasno plačali. Toda nedopovedljivo težko je bilo kmečko življenje takoj po drugi svetovni vojni in ni ga bilo človeka, ki bi se za kme- ta-delavca zavzel in povedal na pristojnem mestu, kako je na deželi. Maričika je veliko brala, ne samo „Kmečki glas", skrivaj si je nabavljala knjige in jih brala v hlevu pri česanju in čiščenju krav, kajti mami ni bilo po volji, če jo je zalotila, da je brala knjige, ko je bilo pa vedno toliko dela. Skoraj pri vsaki drugi hiši v vasi je bil že kdo na delu v inozemstvu, v Kanadi ali v Nemčiji. Začeli so prihajati domov na obisk z denarnicami, polnimi samih tujih valut. Ni trajalo dolgo, že je bilo v vasi, kjer so se še pred nedavnim po vaški cesti podile krave in biki, vse polno avtomobilov. Avtomobila si sicer ni Maričika nikdar želela, vendar mikal jo je tuji denar, s katerim bi potem lahko pomagala očetu in materi, da bi se lepše oblekla in da bi laže živela. Čeprav sta oba, oče in mati milo jadikovala in prosila: „Maričika, ostani pri nama, saj vidiš, da sva stara in onemogla!“, teh želj in prošenj ni poslušala, dasiravno so ji tekle solze po licu. „Trideset let sem preveč in zastonj garala," si je mislila Maričika, ko so likov oče, opotekajoč se, z glavo samo kimajoč, žalostno kot še nikdar v življenju, vpregali kobilo v koleselj, da bi odpeljali Ma-ričiko na najbližjo železniško postajo, v Ljutomer. Celo dolgo pot od Bistrice pa do železniške postaje nista spregovorila besedice. Ne zaradi sovraštva, iz ljubezni drug do drugega sta molčala ... Vlak, ki je prihajal iz Veržeja proti Ljutomeru, je neusmiljeno žvižgal. Maričika je vsa zmedena prijela že nekoliko raztrgan, pleten, na pol prazen kovček, ki ga je pred leti s seboj nosil in vlačil brat Vanč, ki je skoraj polovico svojega življenja študiral. Vlak je obstal. Slovo je bilo težko, besed slovesa ni bilo, saj jih tudi ni moglo biti. Stari, že osiveli likov oče je prvikrat v življenju poljubil hčerko Maričiko na lice. Hotel ji je reči „Zbogom!“, pa ni spravil besede iz sebe. I. I. V. L., OJE., Nemčija Kot ste mogoče sami že opazili, v Naši luči pesmi ne objavljamo, razen otroških na straneh za otroke. Tako tudi Vaša ne pride v poštev. Ne dvomimo pa o njeni kvaliteti. F. M., D., Nemčija Gotovo je, da se Vam dela velika krivica. A ker naše revije Nemci ne berejo, je objavljanje takih člankov v njej brezpredmetno. Mogoče bi poskušali objaviti to v kakšnem nemškem časopisu ali reviji. Vsem bralcem Naše luči Zaključen je 20. letnik Naše luči. Upamo, da ste v glavnem z revijo zadovoljni. Priporočamo se še za naprej. Ostanite njeni naročniki, pridobite še druge zanjo! To bo najlepše priznanje njenim izdajateljem. Uredništvo in uprava Uganke • Tinček in Tonček sta si podobna kot jajce jajcu. Sta tudi enako velika in vedno enako oblečena. Mislite, da sta dvojčka? Ne, nista. Čeprav sta istega dne, ob isti uri in istega leta rojena. Torej le dvojčka? Ne. Imata tudi isto mater. Na, ta je pa dobra! Kaj pravite, kaj sta? • Trije kovboji in trije Indijanci hočejo priti preko reke, a imajo na razpolago le majhen čoln, v katerega gresta samo dva človeka. Ne zaupajo si med seboj in sklenejo, da mora biti vselej enako število Indijancev in belcev na enem od obeh bregov. Kolikokrat so morali veslati čez reko? REŠITEV UGANK iz prejšnje številke: 1. Ob 10,50. — 2. Leta 1753. — 3. Na prvem 22, na drugem 14, na tretjem 12. — 4. 48 km. novice od doma |#oS nroifiin Z izvlečki iz slovenskih revij in časopisov, ki izhajajo doma in po svetu, skušamo zasledovati dogajanje med Slovenci. Za utemeljenost komentarjev in mnenj ne odgovarjamo. Iz podane snovi naj si bravci sami ustvarijo sodbo o življenju slovenske družbe! — Op. ured. KdJ pidVIJO doma in po svetu CELJE — V zadnjih letih je zraslo novo stanovanjsko naselje „Otok". Naselje ima že dalj časa pozimi težave z ogrevanjem, čeprav so zgradili posebno kurilnico na Otoku, ki je last podjetja „Plinarna-vodo-vod“. Nove hiše nimajo dimnikov in so zato navezane le na ogrevanje iz celjske toplarne, ki pa ima preveč priključkov in ne zmore ogrevati stanovanj. Ker ljudje nočejo plačevati za ogrevanje, ki ga ni, je prišlo do sporov. GORNJA RADGONA — V prvih osmih mesecih letos je odšlo v inozemstvo iz te občine 117 delavcev. Lani jih je v istem obdobju odpotovalo 261. Največ jih je odšlo leta 1965: kar 555. Mnogo jih je pa odšlo mimo zavoda za zaposlovanje. GORNJA RADGONA — Konec oktobra je bila sklicana občinska konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki naj bi razpravljala o nalogah organizacije. Konference ni bilo, ker so prišli le redki člani konference. „Delo" pravi, da bi bilo treba poiskati vzroke za te vrste pojave, ki jih je vedno več. Zdi se, da so se ljudje naveličali poslušati dolgovezne govore, ki jih ne razumejo in ničesar ne povedo, in ostanejo raje doma pri koristnejšem delu. GORNJA RADGONA — Mura verjetno v tem stoletju ni imela v Pomurju tako majhnega pretoka kot letos v oktobru, ko je struga na številnih mestih pokazala dno. Zaradi tega je obtičalo v svojih pristaniščih vseh pet Prodov, ki so ponekod za prebivavce edina vez med obrežji. Zanje pomeni to velike obvoze tudi po več deset kilometrov daleč čez oddaljene mostove, kar je zlasti prizadelo kmete, ki še niso pospravili vseh pridelkov. NE ZAMUDI NITI URE! DELO MBBUlia. rillB. M. IIIM« IM« zr~z:z Zaposlovanje tujih delavcev (v Zahodni Nemčiji, op. NL) stagnira. Odpuščanja so na dnevnem redu. V kölnskem „Deutzu“ so odpustili oktobra 300 tujih delavcev, v novembru jih nameravajo prav toliko, številna podjetja, zlasti iz kovinske stroke, delajo v petek samo do opoldne ali pa sploh ne. Nadur ni več, kar gostujoči delavci bridko občutijo. Opaziti je, da delodajavci odpuščajo za vsako malenkost, za vsak prekršek delovne discipline. Oblasti so začele preprečevati tako imenovano „Familienzusammenführung“, torej združevanje družin tujih delavcev v ZRN. Seveda so vse to za zdaj še simptomi (= znaki) morebitnega razvoja v bližnji prihodnosti, ne pa dokazi bližajoče se krize. Tujih delavcev v ZRN je še vedno 2,2 milijona, med njimi je 476.000 Jugoslovanov (60.000 več kot lani). Toda „zlati časi“ so minili, trdijo vsi, ki opazujejo sedanji položaj in napovedujejo „zaostritev razmer“ v letu 1972. Optimisti v gospodarskem ministrstvu menijo, da bo prišlo na trgu tuje delovne moči do „umiritve“. Ostalo naj bi torej pri 2,2 milijona, vsaj dokler mednarodno gospodarstvo ne bo prebrodilo sedanje krize denarnega sistema in dokler se ne umirijo in stabilizirajo devizni tečaji; to utegne trajati približno leto dni. Tuji delavci bi bili prizadeti samo, kolikor še niso v Nemčiji — skoraj ustavil bi se namreč svež priliv. Sindikati, ki sicer zavračajo pesimizem privatnih industrialcev in terjajo enajstodstotno zvišanje plač, napovedujejo desetodstotno zmanjšanje števila tujih delavcev, torej za približno 200.000. Po odstotkih bi potem lahko sklepali, da bi bilo prizadetih okrog 40.000 jugoslovanskih delavcev, na splošno pa sodijo, da bi bilo število dosti manjše, če bi se napovedi uresničile, kajti jugoslovanski delavci so bolj iskani kot drugi. Tako imenovani „neodvisni“ gospodarski krogi, večinoma od industrije odvisni gospodarski inštituti, pa predvidevajo za prihodnje leto manj ugoden razvoj in sodijo, da bi se število tujih delavcev utegnilo zmanjšati za 20 odstotkov. Torej za približno 400.000. Po tej matematiki bi torej izgubilo kakih 80.000 do 100.000 Jugoslovanov svoje delovno mesto, v resnici pa bi praktično ostalo brez dela „samo“ kakih 50.000 naših. Tudi zahodne Nemce bi recesija ( upadanje gospodarske dejavnosti) prizadela, toda neprimerno manj kot tuje delavce. ZRN je s svojim 0,7 odstotka brezposelnosti (147.000) globoko na dnu svetovne lestvice, saj ima na primer Nizozemska 1,5, švedska 2,7, Velika Britanija 4, Italija 4,5, Kanada 5 in ZDA celo 6 odstotkov brezposelnih. Če bi se število brezposelnih zvišalo na primer na 2 odstotka, bi bil to sicer na prvi pogled ogromen skok, po mednarodnih merilih pa samo „normalizacija“. Seveda gre ves čas samo za napovedi in predvidevanja, za katera ni nujno, da se uresničijo. Toda pripraviti se je treba za vsak primer. V domovini je treba že zdaj temeljito misliti na božične in novoletne praznike, ko bo prišlo v Jugoslaviji kakih 300.000 „zdomcev", Mnogi izmed njih bodo tako poskušali najti delo doma, tudi tisti, ki še niso dokončali svojega „varčevalnega programa“. Na sestankih in srečanjih, ki jih pri- pravljajo v domovini, naj nalijejo našim delavcem čistega vina: ne neodgovorno obljubljati in potem ne izpolniti, temveč realno pretehtati zaposlitvene možnosti pri nas. Lani so bili taki sestanki dostikrat bolj manifestacija čustvene povezanosti in sejmi neizpolnjenih obljub kot pa možnost za resnično informacijo. Posebej naj tisti, ki nameravajo nadaljevati delo v Zahodni Nemčiji, strogo pazijo na natančno izpolnjevanje vseh obveznosti in dogovorov. Ne zamudi niti ure, gre glas po barakah in podstrešnicah, vrni se pravočasno, tudi če si bolan: marsikatera tvrdka „komaj čaka“ na množične zamude po Novem letu. da bo potem imela formalni (= prazen) razlog in opravičilo za odpust. Naši delavci so z meddržavnimi pogodbami sicer dokaj zaščiteni — če so člani zahodnonemških sindikatov, še dodatno — toda pogoj za uveljavitev njihovih pravic je, da izpolnjujejo svoje obveznosti. Po deželi gre glas, da cele skupine zdravih fantov iz posameznih krajev, ki vse leto niso bili niti en dan na bolniškem dopustu, po praznikih množično obolijo tudi za deset, dvajset dni — in tudi vsi prinesejo veljavna zdravniška spričevala. Takšnih očitnih primerov podaljševanja novoletnih dopustov letos ne mislijo tolerirati (= trpeti) — to je sklenjena stvar in s tem mora računati vsakdo, ki namerava še naprej delati v Zahodni Nemčiji. ,1 „Selektivno“ (= izbirno) odpuščanje grozi sicer v prvi vrsti Špancem, Portugalcem, Turkom in Grkom, ki so večinoma nekvalificirani delavci in se razen tega izredno težko vključujejo v tukajšnje življenje. Italijani so zaščiteni z določili Zahodnoevropske gospodarske skupnosti, Jugoslovani pa z meddržavnimi pogodbami in slovesom, da so posebno prilagodljivi in sposobni. Toda zmotno in neodgovorno bi bilo s tem špekulirati, kakor je sploh nesmiselno računati na nekakšno sentimentalnost (= mehko-čutnost) neke države, ki preživlja krizo, recesijo, ali pa tudi samo manjše motnje v svojem gospodarskem sistemu. Delo, Ljubljana, 6. novembra 1971, str. 15. DO DEVIZ Z IZVOZOM DELAVCEV Kakor se govori, so naše tovarne na tem, da začno montirati avtomobile, ki so jih doslej uvažale. Kot piše „Borba“, gre menda za vozila peugeot in BMW. Na kakšni podlagi bi se pri nas začela montaža teh avtomobilov? Odgovor utegne biti razviden iz tega, kar je povedal predstavnik tovarne Tomos na seji upravnega odbora jugoslovanske zbornice za razvoj gospodarskega sodelovanja s Francijo. Rekel je, da nekatera naša podjetja pridejo do deviz dejansko z izvozom delavcev. Francoski delodajavci bi namreč — po dogovoru s svojimi jugoslovanskimi kooperanti — izplačevali pri njih zaposlenim jugoslovanskim delavcem samo del zaslužka, kolikor ga potrebujejo za življenjske stroške, ostanek pa bi prenesli na naše podjetje, ki bi delavcem izplačevalo protivrednost v dinarjih. Te devize v blagajni domačega podjetja bi se, na podlagi predpisov, obravnavale kot dohodek od izvoza storitev; podjetje ima pravico, da zadrži zase celoten znesek. S tem denarjem bi uvažali avtomobilske dele in jih v naših tovarnah montirali. Predstavnik Tomosa je dejal, da so v dogovarjanju o takšnem načinu kooperacije, kolikor je njemu znano, že precej daleč prišli. Kaj bodo ukrenili proti našim podjetjem, ki se pečajo s takimi rečmi, je povsem negotovo — saj delajo v skladu z zakonom!? Delo, Ljubljana, 10. novembra 1971, str. 3. PISMO IZ MÜNCHNA Sklenil sem, da bom šel po stopinjah slovenskega zdomca, in sem jo mahnil v Nemčijo. Zdaj sem v Münchnu. To je bilo včasih nemško mesto, bavarska prestolnica, zdaj pa so tu vsi tisti, ki pri nas niso bili za kdove kakšno rabo. ILIRSKA BISTRICA — V poskusno obratovanje so spustili čistilne naprave, sestavljene iz štirih plavajočih turbin; čistijo odpadne vode iz tovarn „Lesonit“ in „TOK" (tovarna organskih kislin) in še odplake, ki se stekajo v kanalizacijsko omrežje Ilirske Bistrice. Čistilne naprave so bile skoraj v celoti izdelane doma. Onesnaženost reke Reke se bo že v prvi stopnji očiščevanja zmanjšala za polovico, kot upajo. KOPER — Pred nedavnim so začeli v koprski luki graditi skladišče za tekoče kemikalije. Nobena izmed jugoslovanskih luk namreč nima skladiščnih prostorov za „tekoče tovore“. Koprsko skladišče bo lahko oskrbovalo ne le jugoslovansko kemično industrijo, ampak tudi Srednjo in Vzhodno Evropo. KRANJ — Vse Gorenjce je zajela huda nevolja, ko so brali, da so slovenski zastopniki izjavili, da so načrte za cestni predor pod Karavankami opustili, čeprav je na avstrijskih kartah, izdanih letos septembra, trasa predora že vrisana. Izmenjava blaga in turistični promet sta se v zadnjih letih tako dvignila, da je odlaganje del za predor neodgovorno dejanje. KRIŽE pri TRŽIČU — Kmetijska zadruga v Križah je po nekaj letih krize in izgub prišla do tega, da se poljedelstvo ne splača in se je odločila, da zemljo, ki so jo pred leti vzeli, spet prepustijo kmetom. Od 120 hektarjev zemlje, ki jo ima zadruga, so je obdelali letos le 40. Okrog 60 hektarov je bilo v zakupu, dosti njih pa ni bilo obdelanih. LENDAVA — Republiški cestni sklad je izločil iz programa kategorizacije cest v Sloveniji že v črtano traso regionalne ceste iz lendavske občine čez Bistrice in Raz-križje do Ljutomera ter čez Ptuj v notranjost Slovenije. Domačini so s tem precej prizadeti, saj gre za važno povezavo lendavske in ljutomerske občine, ki ju loči Mura. Zaradi take odločitve bi tudi padla v vodo graditev mostu med Bistrica-mi in Razkrižjem. LJUBLJANA — Letošnja kmetijska proizvodnja je za 8% večja od lanske. Poljščin je za 11% več, živino- reja pa se je povečala le za 2%. Letos ie bil rekorden pridelek pšenice v Jugoslaviji: S milijonov 611 tisoč ton. To je doslej najbolj bogata letina pšenice. Povprečno je bil pridelek pšenice povsod za 40% večji od lanskega. LJUBLJANA — Konec oktobra so izvolili po trojnem glasovanju v slovenski skupščini Marka Kržišnika in Nika Belopavloviča za poslanca v centralni skupščini v Beogradu. Imenovana bosta zasedla mesti Mitje Ribičiča in Marka Bulca, ki sta bila po partijski odločitvi poslana v predsedstvo države. LJUBLJANA — Okrožni javni tožilec v Ljubljani je ukazal zapleniti 3. številko glasila komunistične študentske organizacije „Tribuna". Vzrok zaplembe je članek Pavla Kristana „Cenjeni predsednik SFRJ Josip Broz Tito". Tožilec trdi, da vsebina in trditev članka žalita čast in dobro ime predsednika republike. Študentje so se zgražali nad Titovo udeležbo v Persepoli ob 2500-letnici Perzije. LJUBLJANA — V slovenski skupščini so govorili o tem, kolikšni so dolgovi in terjatve v slovenskem gospodarstvu. Terjatve slovenskega gospodarstva znašajo 21,5 milijarde dinarjev, obveznosti (dolgovi) pa 14,7 milijarde dinarjev. Gospodarstva drugih jugoslovanskih republik dolgujejo slovenskemu gospodarstvu 8,5 milijarde dinarjev, samo pa je zadolženo v drugih republikah za 4 milijarde. LJUBLJANA — Statistični urad je ugotovil, da je v Sloveniji 14,6 odstotkov ljudi, ki so starejši od 60 let, da se število kmečkega prebi-vavstva vedno manjša in da upada rodnost. Število novorojenčkov je padlo od 18,2 na 15,4 na tisoč pre-bivavcev. Pri vzrokih smrti so na prvem mestu obolenja srca in ožilja, dalje rakava oboljenja, bolezni dihal in prebavil, nato pa poškodbe in nasilna smrt. LJUBLJANA — Čeprav se bo bencin podražil za najmanj 30 par in nafta za 20 par pri litru, bo še vedno premalo denarja za ceste v Sloveniji. Podražitev goriva bo prinesla republiškemu cestnemu skladu o- Šel sem po Leopoldstraße in nekako se nisem znašel, vtis sem imel, kot da sem v Sarajevu. „Bitte, kje lahko pridem do gostilne Pri volu?“ sem v šolski nemščini nagovoril gospoda, ki mi je prišel nasproti. „Ne znam nemško, jaz sem Turek,“ mi je odvrnil. Ustavil sem drugega. „Ne vem, Italijan sem,“ je povedal. Tretji je bil naš. „K Volu ne hodi," mi je svetoval, „tam so sami naši. Čuden lokal, gostje so ga pokvarili.“ šla sva v prvo gostilno in med drugimi bavarskimi specialitetami so mi ponujali tudi čevapčiče in pizzo. „Čez bova pa slivovko Radenkovič, tipiš minhensko,“ mi je dejal novi znanec. Povedal mi je, da dela v Nemčiji že tretje leto. „Pa vzdržiš med temi kapitalističnimi izkoriščevavci?“ sem ga povprašal. „Z njimi se še da,“ je odvrnil, „huje je, ker sem prišel sem s posredovanjem našega podjetja.“ „Kaj pa je to hudega?“ „Oni poberejo skoraj polovico mojega zaslužka. V edino tolažbo mi je, ker vem, da bom od tega denarja nekaj nazaj dobil.“ „Nazaj? Kdaj?“ „Ko se bom vrnil domov. Naše podjetje namreč z markami kupuje stroje in opremlja novo tovarno. Ko se bom vrnil, bom dobil delo v njej." „Ali pa tudi ne ...“ Evgen Jurič Delo, Ljubljana, 25. sept. 1971, str. 22. DELAVEC MORA ČAKATI NA STANOVANJE 15 DO 18 LET V naših velikih, zelo razvitih industrijskih podjetjih mora delavec ča-kakati na stanovanje 15 do 18 let, druge kategorije zaposleni pa v tem času spremenijo po dvoje in troje stanovanj. Družbene razlike gredo še naprej, če upoštevamo resnične razlike v pogojih in možnostih šolanja. Zanimivo bi bilo ugotoviti, koliko sredstev iz skladov za izobraževanje, ki se pretežno oblikujejo iz osebnih dohodkov zaposlenih, se porabi za šolanje okrog tistih socialnih kategorij, ki pripadajo zgornjim družbenim slojem. Resnične družbene razlike pa dobijo še drugačne razsežnosti, če primerjamo skupne dohodke na člana družine, ker je znano, da je v delavskih družinah povprečno zdaleč manj zaposlenih, piše v „Slobodni Dalmaciji“ dr. Srdjan Vrcan, izredni profesor pravne fakultete v Splitu. Delo, Ljubljana, 29. oktobra 1971, str. 3. MIZERNI POLOŽAJ SLOVENSKEGA IGRAVCA Predsednik izvršnega odbora Borštnikovega srečanja Branko Gombač je prejel od igravca Drame Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane pismo, v katerem ga obvešča, da odklanja letošnjo Borštnikovo nagrado, ki jo je dobil za vlogo profesorja Higginsa v Shawovi komediji „Pygmalion“ na odru ljubljanske Drame. V svojem pismu je Boris Kralj napisal med drugim tudi naslednje: „Na videz zveneče občasne nagrade ne morejo biti krinka za nezavidljiv družbeni in naravnost mizerni položaj slovenskega igravca. Napori, ki jih vloži igravec v oblikovanje vlog, so včasih nečloveški in vendar se vrednotenje teh naporov ne more primerjati niti s telovadno popevkarskimi. Ker ne želim sodelovati pri podpiranju takšne kulturne politike, odklanjam to, kakor tudi vse eventualne bodoče nagrade, dokler se stanje v slovenski kulturi bistveno ne spremeni.“ Delo, Ljubljana, 3. novembra 1971, str. 5. USTVARILI SMO NERAZUMLJIV JEZIK Mira Stupica je bila deležna burnega ploskanja, ko je rekla (na kongresu kulturne akcije Srbije, op. NL): „Medtem ko razmišljam o raznih naših skrbeh in poslušam govornike, se sprašujem, kako smo mogli, kako smo smeli ustvariti tak jezik prividov, jezik zid, jezik brez vsebine, jezik, ki je neutruden v svoji nezmožnosti, da bi karkoli povedal. Jezik, ki mnogo govori, a nam ne pove, kaj nas čaka, temveč nas zapira v našo negotovost. Jezik, ki je odločen po tonu, a neučinkovit po svoji naravi in pomenu, jezik, ki je bolj aroganten kot argumentiran (= objesten kot dokazujoč), jezik, s katerim pogosteje obračunavajo, teže pa z njim plačujemo račune, jezik, ki odtujuje, namesto da bi zbiral. Skratka, ustvarili smo jezik, ki je nerazumljiv za sedanji resni čas in družbo. Ne izgovarjajmo besed, ki jih ne moremo izpolniti!“ Delo, Ljubljana, 29. oktobra 1971, str. 2. SAMO SLOVENSKO NE! Ni še dolgo tega, kar smo bili deležni prav nesramnih diskriminacij na avstrijsko-jugoslovanski meji (Ljubelj). Ko je javnost postala pozorna na način ravnanja avstrijskih carinikov do slovensko ali srbohrvatsko govorečih potnikov, je bilo čutiti, da bo Deželna finančna direkcija v Celovcu le ukrepala. Da temu ni tako, tale pripetljaj na Ljubelju. V ponedeljek, 11, 10. 1971, mi je avstrijski carinik dal na Ljubelju tole informacijo: „Z menoj lahko govorite nemško, italijansko, francosko in angleško.“ Na vprašanje, ali mogoče ne obvlada tudi slovenskega ali srbskega in hrvaškega jezika (saj je njegovo delovno mesto na avstrijsko-jugoslovanski meij), je carinik zadirčno odgovoril: „Ne, in se tudi ne nameravam učiti!“ Nadalje mi je dal vedeti: „Če ne znate nemško, počakajte nekaj ur, da pride tolmač.“ Če se zamislimo, da je: 1. Ljubelj mejni prehod, ki leži vendar na avstrijsko-jugoslovanski meji, in 2. da tu živi na eni strani kot na drugi strani meje slovenski narod, potem taki in podobni dogodki jasno kažejo, kakšna je avstrijska politika dobrih sosedskih odnosov. Ni nam pa razumljivo, zakaj se avstrijske oblasti obotavljajo postaviti na mejnih prehodih ljudi, ki bi obvladali potreben tuj jezik. In to v času, ko potuje vsak dan izredno veliko število jugoslovanskih potnikov v Avstrijo, med temi pa je seveda število slovenskih potnikov največje. Če ta problem bolj natančno osvetlimo, zapazimo takšno zaničevanje avstrijskih, predvsem pa koroških oblasti konkretno le do Slovencev oziroma Jugoslovanov. Zdi se mi, da si obetajo avstrijske oblasti od takih in podobnih ukrepov predvsem dvoje: 1. Večjo, a izkrivljeno nacionalno zavest nemško govorečih državljanov in s tem še večjo šovinistično mržnjo do slovensko govorečih sodržavljanov. 2. Čimprejšnjo asimilacijo Slovencev na Koroškem. Dolžnost nove socialistične avstrijske vlade pa bo, da bo čimprej izolirala tiste nemške nestrpneže v deželi, ki toliko doprinašajo k temu, da se vedno znova in znova pojavljajo ostudne diskriminacije Slovencev. Če novi vladi to ne bo uspelo, se utegne zgoditi, da bo Avstrija v bližnji prihodnosti še izgubljala na ugledu. Delo, Ljubljana, 30. oktobra 1971, str. 23. krog 200 milijonov dinarjev. Iz cestnih taks, ki se bodo povišale za 100 odstotkov, bodo dobili okrog 46 milijonov. Po novem bo od litra bencina šlo 85 par za cesfe, od tega 10 procentov za občinske ceste. Skupaj se bo predvidoma nabralo 515 milijonov dinarjev. Če pa upoštevamo, da je republiških cest kar 4673 km, od tega 2048 km cest prvega in drugega reda, bo denarja še vedno veliko premalo. Letno bi bilo potrebno obnoviti 610 km cestišča; v zadnjih štirih letih pa je bilo dejansko popravljenih le 512 km. Preveč cestnega denarja gre v druge namene. LJUBLJANA — Po denarnih dosežkih je vrstni red najmočnejših slovenskih trgovskih podjetij nasle-den: na prvem mestu je ljubljanska „Metalka" s 1533 zaposlenimi in 2831 milijonov dohodkov. Sledijo štiri ljubljanska podjetja: „Emona" s 4640 zaposlenimi in 1759 milijoni, „Slovenijales" z 9787 zaposlenimi in 1743 milijoni, „Jugo-textil-lmpex" z 865 zaposlenimi ter 1624 milijoni, „Mercator" s 3286 zaposlenimi in 1270 milijoni dohodkov. Na šestem mestu je celjska „Kovinotehna" s 692 zaposlenimi in 1059 milijoni. Na naslednih štirih mestih so spet ljubljanska podjetja: „Elektrotehna" s 567 zaposlenimi in 1009 milijoni, „Lesnina" s 670 zaposlenimi ter 712 milijoni, „Slovenija-Auto" z 906 zaposlenimi in 698 milijoni in „Astra" s 665 zaposlenimi ter 618 milijoni dohodkov. LJUBLJANA — Z novim letom naj bi se podražile tudi poštne pristojbine. Poštna uprava je predlagala izvršnemu svetu, naj bo poštnina za navadno pismo dinar, za dopisnico pa 60 par. Podražitev utemeljujejo s stroški za avtomatizacijo. 98 odstotkov slovenskega omrežja je že avtomatiziranih in 80 odstotkov ima na voljo dnevno dostavo pošte. Samo v Sloveniji znaša letošnja izguba pri pošti 40 milijonov, ki jo bodo krili z denarjem iz telefonije in telegrafije. LE ITALIJANSKI FORMULARJI Izvajavci popisa prebivavstva v Furlaniji-Julijski krajini delajo v očitnem nasprotju z določili italijanske ustave, ki predvideva pravico pripadnikov narodnostnih manjšin do izražanja v materinem jeziku. Popisna akcija LJUBLJANA — Komaj je nastopilo hladno vreme, so se že začele težave zaradi pomanjkanja električnega toka. Zaradi suše primanjkuje vode hidrocentralam, termoelek- trame tudi pogosto odpovedo, ker so stroji zanič. V nekaterih železarnah so morali ugasniti martinove peči. Poleg številnih tovarn trpe tudi gospodinjstva zaradi pomanjkanja električnega toka. Na žalost se to stanje že več let stalno pojavlja s prihodom zime. LJUBLJANA — Med sto največjih proizvodnih podjetij Jugoslavije se uvrščajo v združeno podjetje „Slovenske železarne“ (13. mesto), tovarna avtomobilov in motorjev TAM v Mariboru (30.), velenjska tovarna gospodinjske opreme „Gorenje“ (32.), „Elektrogospodarstvo Maribor“ (43.), novomeška industrija motornih vozil IMV (58.), ljubljansko gradbeno industrijsko podjetje „Gradis" (64.), koprska tovarna motornih vozil „Tomos" (71.), kmetijski kombinat v Žalcu „Hmezad“ (90.) in tovarna glinice in aluminija „Boris Kidrič“ v Kidričevem (98.). LJUBLJANA — V Zahodni Nemčiji je okoli 40 tisoč Slovencev. Najmočnejše skupine so v pokrajinah Baden-Württemberg (Stuttgart, jugozahodna Nemčija) in Bavarska (München), na kateri odpadeta dve tretjini vseh. Številni pa so tudi v mestih Frankfurt, Köln, Düsseldorf, Mannheim, Mainz, Hannover in Hamburg. Preko 60% vseh zdomcev je v Zahodni Nemčiji, okoli 65% teh v starosti od 20 do 25 let, okoli 30% brez dokončane osnovne šole, okoli 50% brez kvalifikacije. LJUBLJANA — Sindikati trdijo, da ni nobene države, ki bi tako malo pozornosti posvečala zaposlovanju kakor Jugoslavija. Trenutno ima 300.000 nezaposlenih, ki so prijavljeni kot takšni. Potencialno rezervno delovno silo ocenjujejo na 1,5 milijona. Slovenija ima na 1000 ljudi 311 zaposlenih, Kosovo le 78, Makedonija 155. Kot Damoklejev meč pa visi v zraku vprašanje, kaj bo, če bi zaradi gospodarskih težav začele zahodne države vračati zdomce. LJUBLJANA — Blagovna izmenjava Jugoslavije z inozemstvom izkazuje v prvih osmih mesecih letos 1150 milijonov dolarjev izgube, kar pomeni skoro dve milijardi dinarjev na mesec. Slovenija je izvozila na Tržaškem, na edinem področju, kjer so (na izrecno zahtevo) delili tudi slovenske formularje, po mnenju odgovornih predstavnikov naše manjšine, pomeni očitno kršenje petega člena londonskega sporazuma, ki na področju bivše cone A svobodnega tržaškega ozemlja predpisuje enakopravnost italijanskega in slovenskega jezika. V političnih krogih slovenske manjšine v Italiji prevladuje prepričanje, da pomeni popis prebivavstva, kakršnemu smo priča, nerazumljivo stopnjevanje pritiska na Slovence in poskus, da bi jih na podlagi navideznih organizacijskih nesporazumov prikrajšali za njihove bistvene pravice. Čeprav smo večje ali manjše nedoslednosti v škodo pripadnikov manjšine beležili vse od začetka popisne akcije (to pot bomo namenoma zanemarili pomembno dejstvo, da italijanska uradna statistika priznava obstoj manjšine samo na Tržaškem, medtem ko na Goriškem in Videmskem izključno italijanski formularji sploh nimajo rubrike o narodnostni pripadnosti), pomeni piko na „i“ najnovejše interno pojasnilo tržaške trgovinske zbornice, ki je pooblaščena za izvedbo popisa. V obliki okrožnice so ga poslali občinam, prefekturi in popisnim uradom z zahtevo, da popisovavci upoštevajo samo obrazce, ki so natisnjeni in izpolnjeni v italijanščini. Primerek v slovenščini, ki se v ničemer ne razlikuje od italijanskega, saj nosi enake uradne oznake, naj bi tistim, ki so zahtevali, služil samo kot pripomoček. Razlaga postopka, ki jo je trgovinski zbornici takorekoč pet minut po dvanajsti posredoval zvezni urad za statistiko (ISTAD), je v celotno akcijo vnesla dodatno zmedo. Slovenski prebivavci občin: Trst, Milje, Devin-Nabrežina, Repentabor, Zgonik in Dolina so namreč v največ primerih že pravilno izpolnili obrazce s tem, da so italijanskega zavrnili. Klobčič nesporazumov okoli popisa prebivavstva se torej zadnje tri dni pred zaključkom akcije zapleta. Skoraj nujno bo, da bo na nekatera izmed vprašanj, ki zadevajo pravice naše manjšine, morala odgovoriti tudi mešana itali-jansko-jugoslovanska komisija za izvajanje londonskega sporazuma. Delo, Ljubljana, 29. oktobra 1971, str. 4. KAKO JE MOSKVA IZDALA SLOVENCE Kafoliiki GLAS Zanimive, a za nas Slovence boleče izjave je podal v sobotni številki ljubljanskega dnevnika „Delo“ od 2. oktobra dr. Aleš Bebler, ki se nanašajo na mirovna pogajanja glede Trsta, Gorice in Koroške. 26 let po koncu vojne smo mogli iz ust enega vodilnih slovenskih komunistov zvedeti, da je bila Moskva tista, ki je v odločilnih trenutkih pustila slovenske zastopnike na cedilu. Prvič se je to zgodilo v juniju 1945. Angleški general Alexander je v imenu zahodnih zaveznikov postavil Titovi vladi zahtevo, naj jugoslovanska vojska zapusti Trst, Gorico in Pulj, iz česar je nato nastal pas A. Jugoslovanski komunisti so o tej zahtevi takoj obvestili Moskvo. Toda Moskva je trdovratno molčala. Ko je potekel anglo-ameriški rok za izpraznitev Trsta in ostalih mest, sta morala Tito in Kardelj pristati na umik. Kasneje so v Moskvi jugoslovanskim politikom očitali, da so hoteli Sovjetsko zvezo zaradi Trsta pognati v novo vojno. Tega pa Stalin ni hotel in zato iz Moskve niso nič odgovorili. Drugič je Moskva Slovence izigrala spomladi leta 1946 tik pred pariško konferenco. Boj je šel za tem, katera linija nasproti Italiji naj se sprejme: francoska, ki je Gorico dajala Italijanom, ali pa sovjetska, ki je vključevala tudi Gorico in druge kraje onstran tega mesta v korist Jugoslavije. Kar naenkrat je Molotov, ne da bi obvestil Kardelja in Beblerja, sprejel v celoti francosko linijo. Kasneje je Bebler zvedel, da so bile zahodne velesile, če bi sovjetska diplomacija trdo držala, že pripravljene francosko linijo tako popraviti, da bi Gorica pripadla Jugoslaviji, Trst pa bi postal mednarodno mesto. Ko se je zadeva končala, je Molotov vprašal Beblerja, če je zadovoljen. Slednji je upravičeno rekel, da ne. „Kako da ne?“ je bil Molotov začuden. Bebler je odgovoril, da bodo v bodoče Slovenci popolnoma odrezani od morja. In odgovor: „Naj ima že vsak okraj svoje morje?“ Za Molotova je bila torej Slovenija le okraj, ki morja ne potrebuje. Tretjič pa je Moskva izdala Slovence, ko so namestniki zunanjih ministrov v Londonu pripravljali mirovno pogodbo z Avstrijo. Spet je bil Molotov tisti, ki je Jugoslovanom sporočil: „Meni se zdi, da meje z Avstrijo ni mogoče spreminjati in da bo morala ostati taka, kot je.“ Končno Bebler po vseh teh diplomatskih neuspehih jugoslovanske partije, za katere je bil s Kardeljem soodgovoren, mirno da sam sebi odvezo z besedami: „Sam sebi ničesar ne očitam in mislim, da sem storil, kar sem mogel. O tej meji, ki je sedaj, ni treba več polemizirati, je li je dobra ali ne in ali bi jo premaknili še kdaj. Mislim, da je pravilna naša linija, da jo zaradi našega stališča o mirnem sožitju narodov raznih družbenih sistemov potrdimo kot dokončno in ne delamo na to, da bi se premaknila, ampak le da bi postala čimbolj prehodna." Res je, da se v mirnem času mej ne da premikati — čeprav so krogi v Italiji, ki se za to še vedno navdušujejo — res je pa tudi, da je bil čas, ko bi se to moglo zgoditi, če bi Jugoslavija imela demokratično vodstvo, namesto komunistične partije demokratične stranke, namesto Moskve kot zaveznika pa zaveznike v Severni Ameriki in Angliji. Tako pa tudi za Beblerja in Kardelja velja: „Ti si ur'ce zamudila...“ Katoliški glas, Gorica—Trst, 7. oktobra 1971, str. 2. 1.500 LJUDI NA ŠMARNI GORI Neki Fran Vodnik iz Vižmarij pri St. Vidu nad Ljubljano ima nenavadne skrbi, ki jih je priobčil v ljubljanskem „Delu“ 21. oktobra letos. Na Šmarni gori se je namreč zbralo prejšnji mesec 1.500 ljudi, ki so ob udeležbi visokih cerkvenih dostojanstvenikov proslavili obnovo cerkve, za katero so verniki zbrali precej denarja. Pomagal je tudi Zavod za spomeniško varstvo, ki je dal prekriti streho, ker je vlaga začela v cerkvi uničevati znamenite Langusove freske iz leta 1847. Istočasno so na Srnami gori proslavili tudi 400-letnico zadnjega turškega vpada na slovensko ozemlje. Srnama gora je bila v tistih hudih časih namreč tudi mogočen naraven branik proti turškim nasilnikom. Fran Vodnik nato razmišlja o tej proslavi in ugotavlja, da „pri nas organiziramo številne proslave za obujanje na bližnjo zgodovinsko preteklost, na malo daljše obdobje pa pozabljamo, kar izkoristijo potem drugi. Ob tem verskem obredu nekaj ni jasno: so ljudje svoj čas pred napadi branili vero ali svoje življenje in s tem slovanski živelj na jugozahodu srednje Evrope? Ob tokratnem verskem obredu je bilo toliko ljudi, da morda že od turških časov ne več. Popestrile so ga narodne noše, brez dnevnic, kar kje drugje ne gre. Vse to pa govori, da nekdo jemlje družbi vajeti iz rok in vse skupaj usmerja po svoje ...“ Gornje razmišljanje je po svoje zanimivo, ker pove dvoje: da se v Sloveniji uradna zgodovina prične z zmago komunistične revolucije, saj se „organizirajo številne proslave le za obujanje na bližnjo zgodovinsko preteklost", in drugič, da so plačani za vsako uradno prireditev (in to so skoro vse!) tisti, ki se oblečejo v narodno nošo. Pisec se sprašuje, zakaj verski obred na šmarni gori. So ljudje pred napadi branili vero ali svoje življenje? Kot materialist ne more doumeti, da sta bili vera in življenje za naše prednike enakovredni dobrini, saj je prav vera njih življenju dajala smisel, kot ga daje še zdaj sredi marksistične družbe premnogim Slovencem, ki se brez vsake prisile ali uradne propagande zberejo na šmarni gori v številu 1.500 in spontano prisostvujejo verskim svečanostim. Zato drži zaključek pisma, čeprav je Vodnik vanj položil drugo misel, kot je naša: „Ne bo napak, če se ob teh pojavih malo zamislimo, da bo za našo družbo prav." Katoliški glas, Gorica—Trst, 11. novembra 1971, str. 2. v tem času za 3 miliiarde, uvozila pa za 6 milijard. LJUBLJANA — V prvih devetih mescih je dobila Jugoslavija 834 milijonov dolarjev deviz, za 40% več kot lani v istem času, in sicer: kot prihranki zdomcev 467 milijonov dolarjev, od turizma 250,7 milijona, od ostalih dohodkov 70 milijonov. Med devizami zdomcev je mark za 315 milijonov dolarjev, šilingov za 40,7 milijona, ameriških dolarjev 33,4 milijona, frankov za 24,7 milijona in lir za 18,8 milijona. LJUTOMER — Tukajšnje konfekcijsko podjetje „Indopol" je bilo v velikih težavah. Sklenili so, da se bodo priključili „Muri“ iz Murske Sobote, ki izdeluje perilo in oblačila. „Mura" pa je zahtevala modernizacijo in tako so se odločili za ureditev novega obrata, ki bo začel delovati s 1. januarjem 1972. Ureditev obrata bo veljala 12 milijonov dinarjev. Posojilo sta dali „Ljubljanska banka" in republiški rezervni sklad. Zaposlenih bo 200 ljudi. LJUTOMER — Na občinski seji so ugotovili, da čaka 145 prosivcev na stanovanja: da so šolski učni uspehi slabi, saj 40 odstotkov otrok ne dokonča osemletke; da imajo 350 ostarelih občanov, ki so potrebni družbene denarne pomoči. LJUTOMER — V Ljutomeru so se zbrali predstavniki lendavske in ljutomerske občine in so ostro protestirali proti sklepu republiškega cestnega sklada, da ceste iz Ren-kovec v Turnišče, Črensovce, Srednjo Bistrico, ki bi z mostom čez Muro povezala te kraje z Razkriž-jem in Ljutomerom, ne bodo uvrstili v seznam republiških cest. Proti sklepu so se oglasili tudi zastopniki občin Gornja Radgona in Murska Sobota. LOKAVEC v Slovenskih goricah — Avstrijska obmejna občina Mureck je pripravljena prevzeti vse stroške za graditev smučarske vlečnice nekje na območju Lokavca v Slovenskih goricah. Vlečnica naj bi služila avstrijskim in domačim šolarjem za smučarske tečaje v zimskem času. MARIBOR — Učiteljev za razredni pouk ne primanjkuje samo po hribovskih šolah. Celo v mariborski občini je šest nezasedenih mest, na področju mariborskega šolskega okoliša pa celo 23. Računajo, da je v severovzhodni Sloveniji okrog 70 učnih mest na osnovnih šolah nezasedenih. Mnogim, ki uče, pa manjka ustrezna izobrazba. Pedagoška akademija v Mariboru s svo-svojimi diplomanti zdaleč ne dosega potrebnega števila. MARIBOR — Od 18. do 27. oktobra je bilo v Mariboru „Borštnikovo srečanje" slovenskih gledališčnikov. Ob koncu srečanja so podelili najvišje slovensko gledališko priznanje „Borštnikov prstan" Vla-dimiru Skrbinšku, članu ljubljanskega Mestnega gledališča. METLIKA — Vse vasi severovzhodno od Metlike so ostale v začetku novembra brez vode, tudi tiste, ki imajo vodovode. Gasilci so dovažali noč in dan vodo iz Metlike v te vasi. A zaradi tako občutnega pomanjkanja vode je to le malo zaleglo. Kmetje so prodajali živino, ker tudi krme ni bilo. MEŽICA — Stare prostore vrtca v Mežici so obnovili in v njih uredili kuhinjo, metodični kabinet, pisarno in druge potrebne prostore. Ob starem vrtcu pa so postavili dva montažna paviljona, povezana s hodniki s staro zgradbo, v katerih je šest igralnic. Uredili so tudi centralno ogrevanje. V vrtec bodo ob otvoritvi lahko sprejeli 120 malčkov. MORAVCI — Tu so asfaltirali skoraj 1200 m vaških cest. Vaščani so opravili vsa zemeljska dela in navozili gramoz na vaške poti. Zato je asfaltiranje stalo le blizu 350.000 dinarjev. Kredit, ki so ga poleg tega še najeli, bodo plačali s samoprispevkom in dohodkom od turističnih taks. MURSKA SOBOTA — Čim dalje več je starih ljudi, ki so na stara leta ostali brez virov preživljanja. Kljub republiškemu odloku, po katerem ne bi smele biti socialne podpore za tiste, ki nimajo nobenih drugih virov preživljanja, nižje od 250 dinarjev mesečno, prejemajo podpiranci še vedno le od 70 do 80 dinarjev v povprečju. Nekateri dobivajo celo 40 ali 50 dinarjev. Za tako stanje je kriv tudi brezvesten odnos otrok do staršev. MURSKA SOBOTA — Pridelek pšenice v Pomurju se je povečal od lanskih 19.500 ton na 24.600 v tem letu, koruze je manj za dobrih 6000 ton, krompirja pa kar za 9.700 ton. To zadnje je zlasti prizadelo rejce prašičev. Kriva je bila suša. Ta je močno zmanjšala tudi pridelek sena (za okrog 30%), otave pa skoraj ni bilo. Tudi detelje je skoraj za polovico manj kot običajno. Zaradi slane v maju in kasnejše suše se je pridelek jabolk zmanjšal od lanskih 2300 ton na nekaj več kot 600 ton. Zgodnja slana v septembru je uničila tudi večino posevkov ajde. NOVA GORICA — Anhovski „Salonit" je slavil 50-letnico obstoja. Iz nekdanje majhne tovarne se je raz- I vil velikan, ki zaposluje 2300 ljudi in izdela 170.000 ton salonita. Velikost tovarne je razvidna ob primerjavi s celotno jugoslovansko proizvodnjo, ki izdela letno 290.000 ton, ali s celotno tržno porabo, ki znaša 320.000 ton. ORMOŽ — Ormoška občina je po razvitosti v Sloveniji na predzadnjem mestu. Od 18.500 prebivav-cev je le 1800 zaposlenih; pred petimi leti jih je bilo še 2200. Letni dohodek na prebivavca znaša 4300 dinarjev, v Sloveniji je povprečje 12.000 dinarjev. PIRAN — Kmečki praznik v Ravnu, v starodavni istrski vasici nad sečoveljsko dolino, je privabil mnogo ljubiteljev pristne istrske kapljice. Strokovna komisija je podelila diplome in denarne nagrade 22 pri-delovavcem vin. Letošnje istrsko vino je izredno po kakovosti, po količini pa povprečno. PIRAN — Letošnje sušno poletje se je raztegnilo v september, zato so sečoveljski in strunjanski solinarji mogli pridobiti toliko soli kot že več let ne: 8500 ton. Čeprav je kamene soli pri nas dovolj, je za prehrano in za nekatere dejavnosti morska sol primernejša, ker vsebuje dodatne sestavine. PORTOROŽ — Slovenska skupščina je dala svoj pristanek za graditev hotelskega naselja „Bernardin" pri Portorožu. Naselje bo imelo 2500 postelj in bo stalo 383,6 milijona dinarjev. Kredit za gradnjo bosta dali Mednarodna banka in Ljubljanska banka, vsaka po 150 milijonov dinarjev. Preostalih 82,5 milijona pa bo moralo dati ljubljansko podjetje „Emona", ki je pobudnik zidanja. PORTOROŽ — Portoroška „Droga" se ukvarja z zbiranjem zelišč in jih tudi na veliko izvaža. Letos bo izvozila za več kot 800 tisoč dolarjev zelišč. Če bi bila letos vsaj poprečna gobja letina, bi do konca leta iztržili z izvozom približno milijon dolarjev. Približno 70 vagonov različnih vrst zelišč, nabranih po vsej Jugoslaviji, zberejo letno v zbiralnicah „Droge". Zelišča in gobe v glavnem izvažajo v Anglijo, Francijo, Italijo in Švico. PREVALJE — Prebivavci Mežiške doline so letos nabrali 75 tisoč kilogramov borovnic, 2000 kilogramov gob in drugih gozdnih sadežev ter pri tem zaslužili nad 70.000 dinarjev. Sadeže so v glavnem prodali kmetijski zadrugi na Prevaljah, ki je najboljše nabiravce tudi nagradila. PTUJ — Ravnatelj osnovne šole v Ptuju je sklical roditeljski sestanek, ki se ga je udeležilo 500 staršev. Glavni problem je bil ogrevanje šole čez zimo, zakaj peči so popolnoma dotrajane. Denar za ureditev ogrevanja obljubljajo že deset let, a denarja ni! Za napeljavo centralnega ogrevanja bi potrebovali 600.000 dinarjev. Starši so se zavezali, da bodo prispevali vsak po 100 dinarjev za centralno ogrevanje, premožnejši pa še več. PTUJ — V ptujski občini prejema denarno pomoč od oblasti 690 občanov, med njimi 500 starih nad 65 let. 191 socialnih podpirancev pa so telesni ali duševni invalidi. Denar zanje prispeva predvsem občina (skoraj milijon dinarjev) in pa republika, ki prispeva nekaj več kot pol milijona din. Največja mera podpore je 250 dinarjev mesečno, povprečna podpora pa je 150 dinarjev na mesec. PTUJ — Osnovna šola „Tone Žnidaršič" ima okrog tisoč učencev in je največja osnovna šola v ptujski občini. V minulem šolskem letu je bil 96,5-odstotni učni uspeh, osmi razred, vključno s popravnimi izpiti, pa so stoodstotno izdelali vsi učenci in je tako tudi po učnem uspehu najboljša šola v občini. To je tem večji uspeh, če upoštevamo, da šolski okoliš obsega stari del Ptuja s pretežno delavskimi družinami, del podeželja južno od Ptuja. V šesti, sedmi in osmi razred pa se vozijo še vsi učenci iz Zavrča, Vitomarc in Trnovske vasi 18 kilometrov daleč. PTUJ — Za vseh 23 samostojnih osnovnih šol v ptujski občini so naročili sodobna učila. Med drugim bodo vse šole dobile rotoprojek-torje s prilagodilniki in grafoskope. RADLJE ob Dravi — Delavci gradbenega podjetja iz Radelj so pred nedavnim končali z graditvijo kanalizacijske mreže od hmeljske sušilnice do Dobrave. Uredili so tudi kanalizacijske priključke od nove Okusove tovarne na Radeljskem polju, tako da je glavna kanalizacijska mreža zdaj dokončno zgrajena. RADLJE ob Dravi — Letos so tu asfaltirali več ulic, položili kabel za cestno razsvetljavo ob poti proti Vuhredu in dogradili kanalizacijsko mrežo. SEVNICA — Tu so odprli lep zdravstveni dom z lekarno, kar pomeni konec stiske v zasilnih prostorih, razseljenih po Sevnici. Dom z lekarno je vreden 4,5 milijona dinarjev. Več kot pol denarja bodo zbrali s krajevnim samoprispevkom. Ljudje ga bodo plačevali do konca prihodnjega leta. Ostali znesek sta prispevala zdravstveni dom Celje in lekarna Selnica. SLOVENJ GRADEC — Osebni dohodki zaposlenih v tej občini so še zmeraj nizki, ponekod premajhni za normalno življenje. Ponekod so v veljavi še zmeraj taka merila, ki za več dela in za bolj kakovostno delo ne zagotavljajo višjih osebnih dohodkov. Treba bo usodobiti proizvodnjo in usposobiti vodilne delavce. SLOVENJ GRADEC — Tu so prezidali stari del vrtca v Cankarjevi ulici, hkrati pa zgradili tudi novega. Upajo, da bodo oboji prostori zadoščali za nekaj nadaljnjih let. SLOVENSKA BISTRICA — Gospodarstvo bistriške občine šepa zlasti zaradi nestrokovnosti ljudi na vodilnih delovnih mestih. Še vedno ni ustrezno zasedenih 42 delovnih mest z visoko, 119 v višjo in 91 s srednjo izobrazbo. V delovnih organizacijah te občine pa primanjkuje blizu 120 visokokvalificiranih in preko 360 kvalificiranih delavcev. SLOVENSKA BISTRICA — Delovne in družbene organizacije na območju bistriške občine imajo letos na višjih in srednjih šolah približno 250 štipendistov, ki študirajo redno ali izredno. Med organizacijami, ki imajo letos največ štipendistov, je delovna organizacija „Impol" iz Slovenske Bistrice z 71 štipendisti na visokih in srednjih šolah, ter „TIS" Slovenska Bistrica, ki ima 40 štipendistov, od tega polovico na pedagoški akademiji. SV. TROJICA v Slovenskih Goricah — Na vernih duš dan so tu pokopali p. Odila Hajnška. Pokojni frančiškan je bil doma iz Zibike pri Šmarju pri Jelšah. Že pred vojno je bil 10 let v Ameriki, nato je v Ljubljani urejal „Cvetje z vrtov sv. Frančiška" in vodil Frančiškovo mladino. Med vojno je hodil po Dolenjski in nabiral za lačne ljubljanske družine hrano. Po vojni se je umaknil na Koroško, kjer je pri angleških oblasteh posredoval, da se je obnovila Mohorjeva družba v Celovcu, ki so jo nacistični Korošci ukinili in zaplenili. Iz Koroške je šel v Združene države v Lemont. Ko so potrebovali izseljenskih duhovnikov za Avstralijo, se je prostovoljno javil in več let deloval med slovenskimi izseljenci tam, dokler ga ni bolezen prisilila, da je zapustil Avstralijo in se vrnil za nekaj časa v Ameriko. Od tam je šel domov v Slovenijo, kjer je dočakal zlato mašo, ki jo je letos praznoval. Naj v miru počiva v domači zemlji! ŠMARJE pri JELŠAH — Trgovsko podjetje „Jelša" bo pri „atomskih toplicah" v Podčetrtku prihodnje leto zgradilo nov bazen, kopališko restavracijo in delikatesno trgovino, odkupilo pa bo tudi ribiško naselje za „vikend". Pogodbeno bo zaposlilo zdravnika. Število kopavcev je letos preseglo 110 tisoč. TURNIŠČE — V Turnišču pri Ptu/u se je vnela sušilnica koruze v obratu mešalnice kmetijskega kombinata Ptuj. Požar je nastal po eksploziji v kanalu za dovod toplega zraka in brž zajel vso sušilnico Zgorelo je 40 ton koruze, poškodovani pa so tudi stroji v sušilnici. ZGORNJE POLJČANE — Pričeli so z graditvijo avtomobilske ceste od Zgornjih Poljčan do planinskega doma na Boču, v dolžini približno 4 kilometrov. Cesta bo odprta za promet v prvi polovici prihodnjega leta. Cesta bo pospešila gospodarski in turistični razvoj. Gruden je truden, se /e že naveličal, časa voz nam bo v snegu obtičal — kar zazvene kraguljčki kot smeh: mladi Prosinec na novih saneh. O. Zupančič ■■■■ šilček se res ni mo-i načuditi. '■'! tista dolga pot. \ka. Vlekla se je dež jo je umazal. ' nu je potožilo po r v Nazaretu. razprl 1 * I če s Se ni videi, z