656
Jos. Repina: Ob Balkanu.
in razdraljiv. Nisem mogel ve strpeti na leiu; vstal sem torej in se napotil na piano. Prekoraivi dvorie, sem etal gori in doli ob logu, izkuajo iznebiti se bridkih spominov . . .
Za malo asa se mi je pridruil Pedro, skrbni Pedro, ki po mojem prihodu menda tudi ni ve spal, zakaj vekrat sem zautil njegovo roko, katero mi je pokladal na vroe elo; skrb do mene mu ni dala mirti, in poiskal me je. Zveselil sem se ga, v pogovoru njim sem saj mogel pozabiti na drugo, in dejal, ustavivi nehote" korak:
Pardon, sennor!"
Prosim, zakaj.''"
Ker mi dosedaj ni prilo na um, da bi vam bil naznanil izid svojega verajnjega izleta."
Oho! Tu se alite! Moja dolnost je le, da se vam iskreno zahvalim "
Za kaj vendar?" hitel sem ude se.
Za vao neprecenljivo pomo." Saj ne znate, e sem imel sploh kaj uspeha r" Sedaj je strmel on.
Sennor, vi se v resnici alite ! Ali ni beal Grk v Madsero ?"
Kako? Kdaj sem vam kaj pravil o tem:"
Takoj ob svoji vrnitvi vendar!"
Ne pomnim toliko."
Siromak je bolan ..." zamrmral je sam zase in nadaljeval glasno: Ko ste se smrtno-bledi in slabotni opotekali ob moji roki po stopnicah, takrat ste dva- trikrat ponavljali: ,Haronis v Madseri'; to so bile pa tudi jedine besede, ki ste jih sploh izpregovorili, potem ste kakor mrtvi padli na blazine."
Pa nisem ni za hipec zadremal."
To vem dobro . . . Sennor, nekaj stranega se je moralo goditi z vami; smem li sliati, kaj ?" Soutno mi je privzdignil glavo.
Ne, ne!" branil sem se v strahu. Ne smem misliti na to . . . Pozneje zveste vse, pozneje. Sedaj naj molim."
Le umirite se, dragi amigo!" odgovoril je mehko. Vpraal sem vas, ker vas ljubim, a sedaj ne rhnem ve zloga o tem. Poznam, kaj pomenja to, biti na dui bolnemu. Vi ste prejeli sinoi rano v srce, rano, katera je tem huja, im mlaji in neizkueneji ste v boju ivljenja ; a ne bojte se! Ni tako huda, da bi se ne zacelila, bodisi na ta ali oni nain. I jaz sem se v mladeniki dobi zvijal pod kruto roko usode, a prebolel sem njen udarec. lovek je trdo drevo, na katerega koreninah in mozgu morajo dolgo, dolgo glodati rvi, predno je podro; vse izpodjedeno in izdolbljeno pa naposled e kljubuje vihri, da, ie si celo novih, hujih sunkov, dasi uti blinji padec: vse iz porogljivega ponosa.
Kovau se prikae Bog.
(Ciklus risb Ladislava Novaka: Kova in smrt.)
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si