Sodobna slovenska poezija
Igor Likar
Pesmi o glasu in molku
1.	Glas in u-slišani svet 1.
Zaslišal je glas, ki se še ni izgovoril. Glas, ki se je pripravljal, da stopi iz misli.
V	izgovorjeni svet, v u-slišani svet.
Da se bo oglasil iz molka ki nabreklo molči vase.
2.
Zaslišal je glas ki se še ni izgovoril. Ki ga je vprašal:
Zakaj se mi ne oglasiš, če te kličem? Iz slišane nemosti. Iz neslišnega giba.
V	notranjosti molka.
V	petju, ki se še ne poje.
Če slišiš, da stopam, v izgovorjeni svet v u-slišani svet?
3.
Premisli,
zakaj se mi ne oglasiš? Ga je vprašal glas. Ki se še ni izgovoril, a je prihajal ponj,
v izgovorjeni svet, v u-slišani svet.
In ne zamolči me! Kajti vedi, da nastajam, da bi ti lahko slišal sebe.
Tako mu je rekel glas, ki se še ni izgovoril. A je prihajal ponj.
In odločil se je. Ne bo si zamolčal njegovega vprašanja.
II. Molk deli telo
Molk se razdeli:
Na tihe roke. Na obstale noge. Na neslišna kolena. Na negibno telo. Na neizdahnjena pljuča. Na nepremični dah.
Na neizgovorjeno grlo. Na skrčen jezik. Na stisnjene zobe. Na zaprte ustnice. Na zamolčana usta. Na molčeče čelo.
Na misel, ki posluša.
Ki se ne premakne navznoter.
In se ne izreče.
A se sliši.
III. Molk hodi po misli
Molk je hodil v njegovo misel.
Bobnal je po njej. Bobnal je
svoje neizrečene skrivnosti.
Nemo se je odzval kriku misli. In poiskal zanj svoj najtisji glas.
Haikuji
Maske skačejo iz nas.
v ritmu hipov v krču drobcev z vozli dihov.
In dirjajo naokoli.
*
Kar pride z neba se ne dotaka. Naj se le pretoči skozi nas.
In naj gre nekam
v drug čas.
*
Samo svetloba nepoiskanih besed, ki sveti v nas, nas lahko varuje.
Da jih ne bi izrekli.
*
Nad nami živi. Nekdo.
Ki mehko sanja in vidi neslišno.
Vsenaokoli ritem in sprememb udarci! Ritem! Ritem! Ritem! Oh, kje si dotik! Neslišni dotik!
Čas je uho prostora.
Čas je tisto,
kar nas dela hrupne
a na koncu naredi neslišne.
Prostor za izginotja naših amuletov, zaklepanj skrinj, sesedanja peska in za razbitje vrčev v črepinje.
Čas je tisto,
kar se s podobami seseda v nas in spet iz nas gradi.
In kar videz drobi.
Tek okoli pogrnjenega prta
Vprašal se je: Kdo sem? In zaslišal v sebi odgovor: Teci okoli pogrnjenega belega prta, pa boš izvedel!
Tekel je in tekel, kot lačni duh,
okoli belega pogrnjenega prta in se na koncu ustavil - v Rdečem.
Vprašal je v Rdeče: Kdo sem? In dobil odgovor:
Teci nazaj okoli pogrnjenega rdečega prta, pa boš izvedel!
Tekel je in tekel, kot lačni duh,
okoli rdečega pogrnjenega prta in se na koncu ustavil - v Črnem.
Vprašal je v Črno: Kdo sem? In dobil odgovor:
Teci okoli pogrnjenega črnega prta, pa boš izvedel.
Tekel je in tekel, kot lačni duh,
okoli črnega pogrnjenega prta in se na koncu ustavil.
Zavpil je:
Kdo si, ki mi odgovarjaš iz barv, ki jih menjaš? Ki mi pogrinjaš prte, okoli katerih tečem?
Dobil je odgovor: Jas sem Čas.
Moto
Človek rase in se spoznava v sozvenih
med mišljenim in izrečenim.
Njegova človečnost pa se uresničuje med zamolčanim in u-slišanim.