PLANINSKI VESTNIK
1893-1968	GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
12
1968
poštnina plačana v gotovini
VSEBINA:
O PLANINSKEM GOSPODARSTVU
Ing. Friderik Degen............545
VEJICA NA GROB DR. VIKTORJA VOVKA
Tine Orel................547
MOJA PRVA TURA
Lado Božič...............556
PRIGORJE KARNIJSKIH ALP
Dr. Viktor Vovk.............563
ZAHVALA
Leopold Stanek.............572
MALO SPOMINA NA VELIKEGA M02A
Valent Vider, Solčava...........575
KAKO SEM BILA V ENEM LETU TRIKRAT (NEPROSTOVOLJNI REŠEVALEC
Nada Kestanjevic............583
CESARSKA KRONA V SNEGU NOVOLETNEGA JUTRA
Biba Klinar...............590
RAZSE2NOSTI
Leopold Stanek.............591
DRUŠTVENE NOVICE.............592
VARSTVO NARAVE.............600
IZ PLANINSKE LITERATURE..........602
RAZGLED PO SVETU.............604
NASLOVNA STRAN: NA POGLEDU PRI RINKI,
V OZADJU OJSTRICA IN ŠKARJE - Foto A. Jogrič
-Planinski Vestnik« je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga PZS - urejuje ga uredniški odbor. Odgovorni urednik: Stanko Hribar; glavni urednik: Tine Orel. Revija izhaja dvanajstkrat na leto. Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana / Uprava: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Dvoržokova 9, p. p. 214. telefon 312-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, razvid naslovov / Tiska in klišeje Izdeluje Tiskarna -Jože Moškrič« v Ljubljani / Letna naročnina je N din 24.-, ki jo morete plačati tudi v štirih obrokih (naročnina za inozemstvo N din 37.- ali 3 USA S) / Tekoči račun revije pri Narodni banki 501-8-5/1 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega vestnika, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami.
Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pa pismene odpovedi, ki jih naročniki Izroče Upravi do 1. decembra za prihodnje leto. Rokopisov ne vračamo.
TOVARNA GUMIJEVIH IZDELKOV
SiOUKl
Uraro
Planinci!
Najprimernejše novoletno darilo je nedvomno planinsko člivo. Zato planincem priporočamo naslednje knjige:
LOVŠIN: GORSKI VODNIKI V JULIJSKIH ALPAH (platno)
REZEK: STENE IN GREBENI (polplatno)
PRACEK: MED GORSKIMI REŠEVALCI (karton)
Celoten komplet po izjemni ceni N din 15.—
Dobavimo lahko še slovensko planinsko bibliografijo:
MUNDA-ZEPIČ-ZUPAN:
GORE V BESEDI, PODOBI IN GLASBI
(polplatno), (N din 20.-)
ter karti
JULIJSKE ALPE (BOHINJSKE IN FUŽINSKE PLANINE) v merilu 1 : 20 000 (N din 13.-) in KAMNIŠKE ALPE v merilu 1 : 50 000) (N din 7.-)
Naročila sprejema PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, Ljubljana, Dvoržakova 9, telefon 312-553 in 315-493
1893-1968
planinski vestnik
glasilo planinske zveze Slovenije I. 1968 — št. 12
O PLANINSKEM GOSPODARSTVU
Ing. Friderik Degen
Planinski Vestnik je naše splošno glasilo. Menim, da je prav, če objavi besedo tudi o planinskem gospodarstvu. Zadnje čase slišimo na račun gospodarstva v planinskih društvih spet opazke, češ da je planinsko gospodarstvo mal nécessaire, potrebno zlo, s katerim se društva nenehno ubadajo in tako zanemarjajo druge važnejše planinske dejavnosti.
Ko pišem o planinskem gospodarstvu, menim predvsem gospodarjenje v naših planinskih društvih in v domovih, in ocenjujem, kako usmerja FZS in njena gospodarska komisija planinsko gospodarstvo. Tisti, ki često prezirljivo govore o planinskem gospodarstvu, so v zmoti. Če obiskujemo naše gore, so nam potrebni planinski domovi, ti so primarna, osnovna sredstva našega planinskega gospodarstva in te moramo upravljati in gospodariti z njimi kakor skrben, dober gospodar. Domovi omogočajo planinstvo, so torej potrebni, potrebno je planinsko gospodarstvo in hočeš, nočeš se morajo s temi vprašanji ukvarjati PD in v nič manjši meri PZS.
Skrajni čas je, da spregovorimo tudi v našem glasilu pa v društvih, na konferencah meddruštvenih odborov, na sejah UO FZS, na skupščini FZS in še kje drugje resno besedo o našem planinskem gospodarstvu. Ne moremo biti povsem zadovoljni. Res je, društva in posamezniki si mnogo prizadevajo s prostovoljnim delom in v raznih gospodarskih akcijah pri gradnjah, vzdrževanju in oskrbovanju naših domov. Pri našem delu pa nam manjka izdelan sistem, manjkajo nam jasnejše gospodarske smernice, po katerih bi postopoma uvajali enotni sistem v naše planinsko gospodarstvo. PZS in njena gospodarska komisija si sicer prizadevajo, da bi ta vprašanja čim bolj motrno reševali, žal pa uspehi niso vedno ohrabrujoči. Na eni strani manjka gospodarsko pravnih sankcij, na drugi strani pa bi bilo nujno bolj poživeti osebni kontakt s PD. Razmere se popravljajo, odkar je FZS ustanovila mesto stalnega gospodarskega referenta, ki skrbi za sprova-janje sklepov FZ in gospodarske komisije, vendar ne dovolj naglo in učinkovito. Ker končujemo gospodarsko leto in bomo pričeli načrtovati za leto 1969, bi rad opozoril PD in posameznike v društvih, pa če treba tudi UO PZS, na nekatera življenjska vprašanja planinskega gospodarstva, ki jih moramo reševati tako, da bomo našo materialno osnovo krepili in tako omogočali planinski nadgradnji r.emoton vzpon.
Potrebno in obvezno je, da nam družba pomaga pri naših investicijah in investicijskih vzdrževanjih. Planinske domove ne rabijo zgolj planinci, so tudi važna postavka v našem turističnem gospodarstvu, ki je važen dejavnik v slovenskem narodnem dohodku. Na drugi strani pa moramo tudi sami dobro gospodariti in ustvarjati sredstva za planinsko reprodukcijo. To zahteva naša planinska morala.
Zelo važen problem, ki je sicer že bil rešen pred skoro petnajstimi leti, je sklad PVP. Ko smo pred mnogimi leti sprejemali »zakon o PVP«, smo se zavedali dolžnosti do vseh naših planinskih domov, zlasti pa do onih v naših Alpah. Takrat smo pokazali zrelo planinsko miselnost, zavedajoč se, da so planinski domovi last vseh planincev in je potem tudi prav, če jih pomagamo vzdrževati vsi planinci in tudi oni, ki te domove obiskujejo. V planinski dejavnosti je taka povezava, tako vzajemno uporabljanje domov, da je potrebna enotna materialna odgovornost do naših planinskih domov. Za vsakega planinca mora biti Ruška koča prav tako interesantna, kot je Vojkova koča na Nanosu ali Staničeva koča ali Roblekov dom. Slovenski planinci smo že pred petnajstimi leti uvedli svoj samoprispevek, samoiniciativno z zavestjo, da lahko le s skupnimi močmi vzdržujemo in gospodarimo z našimi planinskimi objekti. Prvi smo izoblikovali reformo in tako tudi družbi dokazali našo politično in moralno zavest. Sklep o uvedbi PVP pa nam daje vse moralne pravice zahtevati od družbe, da nas v naših prizadevanjih materialno podpro.
Zadnje čase slišimo glasove iz PD in posameznikov, da je treba PVP odpraviti, mnogi PVP ne plačujejo ali le včasih.
Po gospodarski formuli PVP se ta planinski davek vkalkulira v cene uslug v domovih. To pomeni, da plačuje davščino obiskovalec doma in ne PD, PD le posreduje sredstva PZS, ta pa denar najsmotrneje uporablja za izboljšanje našega planinskega nastanitvenega fonda, bodisi da ga obnavlja ali gradi nove domove. Trdim, da bo za našo planinsko organizacijo sramota, če bomo to vprašanje sploh dejali na dnevni red naše prihodnje skupščine, oziroma o PVP sploh še razpravljali v tem negativnem smislu. Od uvedbe sem se je zbralo pri PZS desetine in desetine milijonov dinarjev, ki so dejansko šli nazaj v društva, v naše domove. Sodim, da je bila uvedba PVP v našem povojnem planinskem delovanju izreden ukrep velike moralne in materialne vrednosti. A!i naj gremo korak nazaj? Upravljanje naših domov zavzema cel kompleks raznih oblik. Na zakupni sistem, v širši ali ožji obliki, smo že zdavnaj pristali in ga celo priporočamo. Danes ugotavljamo, da pri teh zakupnih oblikah močno akumulirajo oskrbniki, društva pa životarijo. Naj mi oprostijo moji ugotovitvi oni oskrbniki, ki domov ne eksploatirajo. Stvar našega planinskega gospodarstva, nas vseh je, da se prihodnje leto o režimu v naših domovih pogovorimo in dosežemo neko enotnost oz. red. Glede tega bi morala PD več osebno sodelovati z gospodarsko komisijo pri PZS, zlasti pa bi se morala pred sklepanjem pogodb z njo temeljito posvetovati. Upravljanje domov ni lahka stvar. O tem se je treba temeljito posvetovati z UO PZS. Sistem naj se le razvija od spodaj navzgor. V sistemu morajo biti zagotovljeni interesi društev, interesi planincev in interesi oskrbnikov. Na domove moramo gledati kot na gospodarske celice enotne planinske organizacije. Temu primerno moramo urediti način upravljanja naših domov.
Oskrbovanje domov moramo urediti po enotnem sistemu, in to v pogledu hrane in pijač (tipična vina in druge pijače), razglednic, spominkov, cen za hrano in pijače, cen za prenočišča itd. Ponekod opažamo še vedno nizke cene prenočišč, pa tudi cene drugih uslug so včasih nižje kot v dolini.
S tem zadnjim vprašanjem je povezano centralno nabavljanje najrazličnejšega blaga. Preko PZS bi PD lahko dobivala razno blago ceneje kakor z neposredno nabavo. Zelo se zavzemam, da bi se pri PZS ustanovil ekonomat, ki bi oskrboval PD s cenenim in kvalitetnim blagom. To se lahko uresniči ob dobri volji PD, ustreznem sklepu gospodarske komisije in UO PZS. Na ta način bi se tudi krepil sedaj že nekoliko zrahljani kontakt med PZS in društvi.
Prepričan sem, da je vse to možno rešiti pozitivno v zadovoljstvo PD in FZS. Kazalo bi pred startom v novo leto sklicati širšo konferenco gospodarjev PD, ki bi ta in sorodna vprašanja razčlenila in sprejela sklepe za planinsko gospodarstvo v letu 1969.
VEJICA NA GROB DR. VIKTORJA VOVKA
Tine Orel
^V'W^I nedeljo, 13. oktobra, se je slovenska planinska javnost poslovila od dr. Viktorja Vovka. Nenadoma se je moral odvezati s planinske naveze, v kateri je bil velik, nenavadno uporaben, zaslužen, široko razgledan mož. V majski številki našega glasila1 mu je planinski poet Ludvik Zor-zut iz Kanala ob Soči poslal zgovorno voščilo in slavil njegovo organizacijsko in literarno delo, posvečeno planinstvu. Vedeli smo, da mu molesta senectus ne prizanaša, nismo pa mislili, da ga bo tako neizprosno silila k poslednjemu vzponu na večni bivak, k večnemu pomenku z gorami in zvezdami nad njimi.
Toliko je bilo v dr. Viktorju Vovku še neizpolnjenih želja, visokih in daljnih ciljev! Večkrat ga je obvladovala nestvarna, a kljub temu živa misel: Rad bi imel 30 let pa bi začel planinstvo čisto znova, bolj intenzivno bi ga gojil, še več bi hodil, več gledal, več občudoval in ljubil, še več sreče in veselja preužil. Kolikokrat je to misel ponovil v zadnjem desetetju, v katerem me je z njim povezalo njegovo sodelovanje pri našem vestniku! Dr. Viktor Vovk je zadnjih dvajset let živel in delal do zadnjega diha v Kopru. Tam na blagem griču v Semedeli je gledal po slovenski zemlji, se sestajal z vrhovi, ki jih je nekoč zlahka zmagoval: v ogromnem loku, skoraj od Učke, je do nedavnega s svojega balkona lahko videl Vremščico, Nanos, Trnovski gozd, Bohinjsko-tolminske gore, Triglav in njegove satelite, Jalovec, Mangart pa Montaž in Viš; najmarkantnejši je Kanin, ne dosti manj njegove Karnijske, vse c'o Cogliansa, ki ga je tolikokrat omenjal v svojih spisih, skratka, velik del tega, kar je ožarjal z ljubeznijo do rodu in r.arcda, ki mu je pr'padcl z vsemi nitmi svojega srca. Živeč v pokoju je bil k'jub slabemu zdravju ves čas sredi življenja, sredi strokovnega pravniškega dela, ki ga je moral jemati, ker ga je trdo zadela mikropokojnina, sredi korespondence, ki jo je razpredal z neugnano silo z mnogimi ljudmi različnih strok in interesov, sredi obiskovalcev, ki so ga iskali zaradi vseh mogočih
informacij, saj je bil živ leksikon za razna področja.
Res je: invecchiar vol dir rimaner soli, staranje je osamevanje. Za dr. Vovka pa to ni veljalo. Bil ni nikoli sam, na strujo življenja ga je vezalo tisočero žil. Živel je do zadnjega polno življenje in ga ljubil, ker je ljubil delo. Pri sedemdesetih letih se je vprašal: Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel? In ugotavljal, da mu čas prehitro beži: Vse bi rad bral, moderne romane, moderno poezijo in toliko drugih stvari, ki bruhajo iz tiskarn. Poglabljal se je v stvari, s katerimi se v mladosti sploh ni ukvarjal, ne nazadnje s toponomastiko.
1 L. Zorzut, Petinsedemdeset'e'nemu dr. Viktorju Vovku duh-
teč planinski šopek, PV 1968/227.
Dr. Viktor Vovk
Grebla ga je duševna lenoba in površnost, ki jo danes toliko srečujemo. Našel ga je Badjura in ga rotil, da bi mu pomagal pri ljudski geografiji, našli so ga geografi, mu oporekali, pa vendarle hodili k njemu, zatekali so se zgodovinarji s te in or.e strani meje, imponiral je italijanskim znancem iz Vidma in Pordenona s svojo široko izobrazbo in kulturo, pa mi vsi smo vedeli zanj in ga za to ali ono moledovali. In je prišla sobota, tako kot danes, ko se v duhu pogovarjam z njim, ki ga ne bo več. Oktobrske sobote, ki jih je vsako leto premalo, saj so oktobrske ture najlepše, dokler dež in mrzel veter ne sklatita z bukcvine poslednjih listov, ne pogasita plame-nic, drhtečih v milih jesenskih barvah. In dr. Vov-ka je zvabilo v gozdove, dokler je le bilo mogoče. Ves je žarel od sreče, ko ga je vzdignilo na pot, žarel kot žarijo sive skale v oktobrskem soncu.
Res je: Za planinca je eno življenje prekratko. Kolikokrat je to rekel in zapisal! Vso Slovenijo je pozna! kot malokdo. Pravzaprav ne poznam nikogar, ki bi bil toliko časa in moči posvetil spoznavanju domovine. Zivljenj.-ka pot ga je zanesla iz Trsta v Gorico, nato v Ljubljano, nato spet k slovenskemu morju, in povsod, kjer je delal, je hotel spoznati širšo in ožjo okolico do zadnjega kraja. Duhovno je živel iz občutka, da je zrasel na šivu, na stičju dveh zelo različnih svetov, romanskega in germanskega — nemškega. Že od rojstva je gledal hkrati na to in ono stran. Veliki so razločki v jeziku, v besedišču, v melodiji, v sintaksi, v kulturi, klimi, prehrani, vsakovrstnih okusih. Ni čuda, če je kdaj katero rekel, ki Ljubljančanu ni bila pogodu. Ni se dal spraviti v ožino, v malenkostno zvestobo do stvari, ki ne štejejo, kadar gre za obstanek malega naroda v trenju z velikim. Razgledan po italijanskem in nemškem svetu, doma v njunih kulturah in njunih apetitih, je trepetal za našo omiko, za našo vzgojo, za našo nacionalno zavest, za tisto, kar nas usodno povezuje, saj smo z njo, tu na tem »šivu«, nastali in doslej obstali. Zato mu je bilo vse, kar je slovenskega od Tablja do Lendave, od Kobanskega do Devina, vredno spoznavanja in obiska. To ga je, nemirrega popotnika, pripravilo do tega, da je v zadnjem desetletju od svojega znanja v našem glasilu dol tisto, kar se mu je zdelo najpomembnejše, najbolj spomina vrednega in kar je bilo obenem opomin. Prvič se je oglasil I. 1958.2 Rad se spominjam, kako je do tega prišlo. Odprli smo Tumovo kočo na Slavniku, slavnostni govornik je bil dr. Vovk,
2 Dr. V. Vovk, Slavnik in njegova okolica, PV 1958.390.
kdo neki drug! Vrelo je iz njega, imenitnega oratorja, ki je v svoji skromnosti rad dejal, da je močnejši z jezikom kot s peresom. Bilo je pasje vroče, poletje z vrsto dolgih lepih dni, takih, za katere je med drugim še Goethe rekel, da jih je težko prenašati. Nikomur ni bilo za pogovor, vendar do besede je le prišlo. In kmalu nato je dahnil v planinsko glasilo morski veter, s člankom o Slavniku pa še vse tisto, kar je bolelo dr. Viktorja Vovka in ga obenem gnalo k gorečemu raziskovanju, odkrivanju in pojasnjevanju. In je končal svoj bogati spis o Slavniku z Gregorčičevo besedo: »Vreden je bil zatorej Slavnik, slavni Slavnik, da je bila čez njegov vrh potegnjena planinska transverzala. S severnega konca domovine doli na jug bo čez hribe in doline potoval lepote željni človek. Njegov zadnji hrib bo Slavnik, zadnji po redu, ne po lepoti in veljavi. Prav tako kakor vrh skalnatega Triglava mu bo na cvetnatem Slavniku srce iskreno zapelo po Gregorčičevih besedah, zapisanih tudi na prvi strani prvega zvezka »Planinskega Vestnika«: »Slovenski svet, ti si krasan, ti poln največje si lepote...« Naslednje leto ga je mikalo razpravljati o izvoru imena Grossvenediger: Ali je ali ni v zvezi z Vendi, ali je der grosse wendische Berg. Nemška literatura o tem je ogromna. Med drugim se za slovenski izvor imena zavzema celo Korošec, slavni Purtscheller. Saxa loquuntur, kamenje govori, imena pričajo o slovenski stvari v avstrijskih Alpah. Dr. Vovk je bil eden od redkih slovenskih izobražencev, ki so čutili s slovensko Koroško, njena slovenska imena so zanj živela mimo vseh okrutnosti, ki so nas zadele. In je sklenil svojo panoramo o zgodovini in imenu te značilne mogočne gore na našem obzorju s temile besedami:3 »Pod Venedigerjem so še kraji Prosek, Zedlach, Welzelach, Melitz, Goriach, potok Las-nitzenbach, planina Lasnitzen-Alpe. Poleg toliko drugih so še Gubach-Spitze, Zinitzachspitze, Mull-witzaderl, ledenik Mullwitzkees ter škrbine Vir-schnitz-Scharte, Plenitzscharte, pod Sonnblickom Windischscharte (2727 m) in bolj na vzhodu, že v Nizkih Turah, druga Windischscharte (2306 m). Tista pod Sonnblickom je bila važen visokcgorski prehod s Salzburškega čez Visoke Ture v okolico Döllach — Sagritz v dolini reke Moli na Zgornjem Koroškem, tam kjer je obstajalo in se še dolgo ohranilo močno slovensko naselitveno jedro. Ondod še dandanašnji hodijo »ins Windische«, kot jih je slišal pripovedovati naš veleplaninec dr. Prešern. Vzhodno od Windischscharte 2306 m je Winds.'eld.
3 Dr. V. Vovk. Grossvenediger, PV 1959/310.
Torre dello Tocca, Torre Berti in Monfalconi di Scodovacca,	Foto C. Prato
s poti na Cridolo
In ko je govora o sedlih in škrbinah Windisch, mi ni mogoče zabiti na tisto, ki je nam krajevno najbližja. Windische Höhe, na Vršah, preval 1102 m med Ziljsko in Dravsko dolino, ki ga preko Ziljskega podolja lepo vidimo z nizkih vrhov za-padnih Karavank. Ko pridemo iz Špatrjana, že ponemčenega Paterniona v Dravski dolini nad Beljakom, po cesti na Vrše, se nam na široko odpre izredno razsežen planinski razgled: Karnijske, Karavanke, Julijske. Koliko lepote naenkrat! Tamkaj so Močidle, niže se razprostira planota Panagurje, vse ondod so Slovenci, Štefan in Gorice ter manjše vasi in naselja blagozvoč-nih imen. Po dolini teče mila nam Zilja. Ni daleč do Šmohorja. Zdaj so tamkaj naše prednje straže .. .«
Nato je obrnil naše poglede v »Karnijske Alpe in Karnijo«.4 Lahko rečem, da so planinski bralci njegovo, za današnji čas, za marsikoga nekam odmaknjeno pisanje, s simpatijami sprejeli. Vovk je s svojo Karnijo pokazal take odlike pisanja, ki človeka pritegnejo, četudi mu snov ne leži »v prvem planu«. Zna biti človeško preprost, pretresljivo razumljiv, dragocen s svojimi razmišljanji in presojanjem, vmes pa darežljiv s tako »čisto filozofijo«, ki je povprečnemu človeku dosegljivo in potrebna. Zna biti tudi šegav, pa še kako. Odprte oči ima za vse: za gore, njih obraze in poteze, za ljudi in za vse, kar oni počno na tem vetrovnem svetu. Postavim tisto o Juliju Cezarju — Ribničanu:5 »Sem hodil po Trbižu, skozi vrvež in gnečo. Naenkrat, glej, med stisnjenimi poslopji majhna hiša, v njej trgovinica, nad vrati pc labla: Terezija Trošt. Dobro pogledam, res je: Trošt, na s-u kljukica, za tamošnje okoliščine kaj nenavadna stvar, v resnici edini primer. Stopim noter, je šla na Višarje. Pa sem jo na po-vratku obiskal. Je doma spod Nanosa, iz Lozic, že dvajset let na Trbižu, pa še čisto govori svoje milo vipavsko narečje, od konca Vipavske doline, Podrage, Orehovice in Lozic. Kako prisrčno sem jo pozdravil! Nisi izdala, junakinja, svojega rodu! Ohranjena je zdrava v tebi podraška pun-tarska kri. Taka kljukica pa v takih krajih razodeva ne samo pogum, ona pokaže celega človeka, njegovo pripadnost k tej ali drugi družbi, narodnosti in kulturi, očituje kar čeloma njegovo miselnost, njegov svetovni nazor. Dokler še držiš slovensko kljukico na imenu, si človek A. Če jo odvržeš, postaneš na mah človek B, čisto drugo, prejšnjemu zelo malo, včasih nič podobno bitje. Še po zunanjosti, po obleki, kretnjah — po vsem si zdaj drug človek.
* Dr. V. Vovk, PV, 1960, 1961. 1962, 1964, 1965.
5 PV 1960. 590.
Pozdravil sem preprosto rojakinjo in šel po mestu naprej. Pa spet gledam in vidim: tu Pleschiu-tschnigg, tam Wesenschegg. Pri teh dveh je zadeva še kolikortoliko v redu, ker v ničem ne prikrivata svojega porekla. Je pa še človek s tokimle imenom: Giulio Cesare. Nič bi se obenj ne obregnil, če bi ne vedel po naključjih in doživetjih za kaj pisano zgodbo. Še pod Avstrijo sva se skupaj z njegovim očetom vojskovala, pisal se je Ce-sarek, govoril je laški. Ob črki k na koncu pa sem takoj pomislil, da je mož, sicer Tržačan, slovenskega rodu. Prav kmalu sem dognal, da je bil njegov oče Franc Češarek, nekje z Dolenjskega doma. V mladosti je prekladal suho robo z doma, prišel v Trst, se tam udomačil in rod spočel, ki še danes živi. A kakšne spremembe, kakšen prevrat: Giulio Cesare, Julij Cezar — pa Ribničan!«
Ima oči za vodice, zvročke in studence, za ptice in ptičke pa cvetice in rožice vseh vrst. Na priliko, tisto o studencih, kako je lepo kugyjevsko in s popolnim poznavanjem zapisal, da nas kar zamika, vse to videti in za njim doživeti.6 »Tam smo v skalah sedeli in se pogovarjali o studencih, ki smo vedeli zanje z gorskih pohodov. Bilo jih je veliko, eni so neslišno curljali v senci in če so imeli žlebec, še tako preprost, smo jih že šteli za komfortne. Drugi so bili na odprtem in je imel popotnik ob njih poleg poživilnega požlrka in dobrodejnega oddiha povrhu še lep razg'ed. Iz mnogoterih smo gor grede zajeli za ohladitev in okrepčilo prgišče vode, se pa bolj izdatno ob njih oživljali na veselih sestopih. A zmerom se je moral človek pri izvirku ustaviti, vsaj za malo, tudi kadar se mu je mudilo in tudi če ni bil potreben. Kako ste bili nekateri studenci mrzli, piti ni bilo moči vaših čvrstih vodic, vendar zato niste bili nič manj mikavni, vsi ste nam enako ostali nepozabni. In kdo bi se ne spominjal tistih revnih vodic, ko lug so tople, ki na redko polzijo ali kapljajo po visoki, razgreti, mahati skali, in se žejni popotnik v opoldanski vročini kar obnjo prižme za skromen, a tako slasten napoj. Koliko veselih obiskov ste imeli, izvir Kamniške Bistrice, izvir Soče, pa Mlinarica pod Škrbino! Da. Mlinarica, kje je še okolje, ki je njemu podobno? Na eni strani Prisojnik, na drugi Razor, za tabo je divja Škrbina, ti pa glrdaš v zeleno Trento in čeznjo v daljave, od koder se ti kažejo, z rahlo, rahlo tančico prekriti, čarobni vrhovi Zahodnih Julijskih Alp. V hvaležnem, čez vse prijetnem spominu pozdravljam tudi vas, hladilni studenci v Zgornji Krmi, v Kotu, pod Begunjskim vrhom, pa vsi drugi triglavski, saj vas ni preveč,
« PV 1961/602.
in pod Visoko Ponco na tej strani Mokri potok ter na jezerski močilo nad Kamenitnico, pa studenec v cvetočih tratah nad planino Štrekljico pod Poldnašnjo špico, prelepi studenec pod Upnikom z nepopisnim razgledom na Poliški Špik in njegovo okolico, izvir mrzle vode v odljudnem, hladnem žlebu pod Žabniško škrbino, vodica na Viški planini, pa močni izvir na prelazu Passo Pura v Karniji. In virček v Lomu v Reziji! V breg se mučiš, težko ti je, pa te tolaži blažilni up, tu gori je voda, še malo, pa bom pri nji. Studenec sladko žubori, okoli njega cvetejo lepe rože, vse nas tam vabi, tu postoj in odpočij, sem razglej se po tej lepi naravi, ki je ustvarjena za tvojo srečo in tvoje veselje.«
Koliko ljubezni je v tem pisanju! Oglejte si samo literaturo, ki jo je blagi pokojnik uporabljal, da bi se do resnice dokopal, koliko tiste žlahtne »akribije« je v tem iskanju za zlatimi zrnci resnice in pravice, čez katero so šle naplavine stoletij, morda tisočletij. Ni mu bilo žal oči, ki so mu zadnja leta neusmiljeno nagajale, ne stroškov, ne časa, samo da je prišel do virov in knjig v Trstu, v Gorici, v Vidmu in drugod. Zavzel se je tudi zato, da bi povzdignil čast Valentina Staniča tudi pri naših zapadnih sosedih, če ga že naši severni tako čislajo, da ne pristanejo na njegovo slovensko poreklo, ime in zavest.7 »In bodi pri vsem tem še pripomnjeno, da ni v svoji knjigi Kleinmayr nič vzel v misel Staniča kot merilca višin, krajepisca, geologa, fizika, botanika, sploh naravoslovca. Nobene besede nima Kleinmayr o Staniču planincu in alpinistu, o njegovih odkritjih v gorah, v alpinističnih spisih — sploh ničesar o vsem tistem, za kar svet še dandanašnji časti in slavi slovitega Slovenca.« Pod imenom Stanig seveda.
Rado se nam zapiše, da je dr. V. Vovk nadaljeval Tumovo delo. Nekoliko je to gotovo hotel. Čislal je dr. Turno zaradi vsega, kar je naredil za našo zapadno mejo kot politik, sociolog, publicist, planinec in samohodec. Vedel je, da je šel Turna v svoji vnemi predaleč, zato pa ni nič manj cenil njegovih dognanj, ki bi jih brez njega danes skoraj gotovo ne imeli. Se ob tem, ko imamo, radi pozabljamo na njegove dragocene ugotovitve. Prenagljene, zmotne stvari poprav-Ijajmo, ne odpravljajmo pa poštenjaka s posmehovanjem! Pri pisanju »Karnije« je podobno kakor Turna I. 1934 večkrat potožil, koliko nam manjka znanstvenikov in raziskovalcev, da bi svojo domovino bolje raziskali. Ze Levstik je klical po slovarju, ki bi imel derivate od krajevnih imen na prebivalce (kakor npr. Larousse). Še
7 PV 1962/410.
Campanile Irma (Cridóla)
Claut In Vaccalizzo
danes ga nimamo. Kako se je razveselil Bezla-jevih »Vodnih imen«! S kakšnim ponosom je govoril o Slovenski planini v Zapadnih Julijcih, o edini, ki nosi to ime, mrtva straža z našim častitljivim imenom. In vse to mirno, razumno kakor kak antični filozof, nikoli rogoborno, nikoli a spade tratte. Če je našel pri Tumi napako, jo je popravil prav tako mirno, kakor če se je zgodila bolj priznani avtoriteti. Gre seveda za majhne stvarce, ki pa so odsev velikih dogajanj in ob njihovih sledovih je zapisal Gregorčič: »Oh, naši so samo grobovi!«
Ali je res brez pomena, če nas je Vovk opozoril na take in podobne »stvarce«, kot jih najdem* v »Karniji«?8 »Vemo, da imajo po Beneški Slove-veniji in v Reziji številni toponimi krajevne prislove, kakor tu, tam, pod, za. Zelo prijetno, kar sladko mi zvenijo takšna, resnično ljudska imena. V uradnem prevodu, žal, izgubljajo svoj izvirni, prelepi glas. So takale: Tam na tej Meji, zapisano pa je: Tannatimea, Tam na tem Belem (Tannataviele), Tam za Lazom (Tasalasan), Tu v Brajdi (Tubraide), Tam pri Jami (Casera Tampa-riani), Tam za Goro (Tasaoron) in v Terski dolini Tam pod Tamore (Tapotamor). Potok je Tam na Logu (Tanaloho), studenec Tam pod Kripico (planini Zgornja in Spodnja Kripica, piše se Tapo-cripizza), in še v Terski dolini hrib Tam na Robu (Tanarobo), jame Tu v tej Jami (Toteiame), Tam pod Koritom (Tapotcorito), Tam pod Čelom (Ta-podcelan), dolini Tam pod Kletjo (Tapotcletia) in Tam pod Klancem (Tapotolanzom). Naši poznajo planino Tam pod Javorom, po Marinelliju je bila še Tasajauoram, zdaj stoji: Tasajaur. Pač razvojno. Mrsinci imajo v bregu pod Matajurjem sončno planino Tu v Dolini, na avstrijski speci-alki: Casera Tudolin. Mrsinska je tudi planina Tam za Tlako, ki jo pišejo »Ta za tlako« še bolj po modi Tasatiacca. V Kaninskem pogorju, na rezijanski strani, je potok Tam pod Žlebi. Na zemljevidu ga moraš poiskati pod imenom Ta-pusslibe. In kaj je še drugih takih imen, tu lepih, domačih, kakor v čistih akordih zvenečih, a tam skrpucanih brez ljubezni, na naglo in na silo. Vas imamo često v mislih, vi Tam za Čelom, in vsa domača ognjišča za krajem očetne zemlje. Radi prihajamo planinci k vam na obisk, v vaš hribovski, tako samosvoj, tako tih, tako zelo mikaven, nikoli pozabljen svet.« Ali je res pregreha, če se zapiše: Ondod so naše meje. Vsekdar nam take hodijo na misel.9 Ali niso to dragocenosti, spomeniki, ki so vredni in
6 PV 1964, str. 253 In sb 9 P V 1964/453.
potrebni zaščite? Komu neki groze? Zgodovina se piše, ne briše.10
V zadnjih treh letnikih je dr. V. Vovk pisal o pri-gorju Karnijskih Alp.11 Začel je z Rezijo, iz sa-njavih spominov na Rezijo, ki v mirnem dolu tam zad za Morjano tiho živi svoje težavno življenje, s sledovi slovenskih alpinistov v teh krajih, nato pa prišel na Prealpi Carniche, Predalpi Clautane, Karnische Voralpen in se spet raz-gledal po Staničevih stopinjah na Clapsavonu, Biveri in Pramaggioru. In še mnogo drugih stvari. Imeti mora res ozko interesno sfero, kdor v njegovem pisanju ne bi mogel dobiti kako pobudo za razmislek, razlago za stvar, ki nam doslej ni nič povedala, pa skriva v sebi del zgodovine in del aktualnosti, mimo katere ne bi smeli zaprtih oči, gluhih ušes.
Dr. Viktor Vovk je imel širok krog znancev in prijateljev. O marsikom bi bil lahko kaj tehtnega, veljavnega zapisal, vsaj za društveno življenje pomembnega. Pa se je v desetih letih odločil le za dva prigodna spisa. Pisal je o prijatelju pesniku dr. Alojziju Gradniku,12 s katerim ga je povezalo predvsem smučarstvo, planinstvo in smisel za naravo. Vovk je Gradnika imel rad kot človeka in ga čislal kot pesnika izjemnih višin in širin. Rad ga je označil kot planinskega pesnika, ki je še pred desetletjem objavil v Planinskem Vestniku nekaj zanimivih pesmi, med drugim dva soneta, predvsem pa kot ljubitelja pred šumom velikega sveta skritih kotičkov slovenske zemlje, kot je na primer Cerkljansko. Leto nato je v PV napisal zagodnico svojemu dobremu prijatelju dr. Stanku Kmetu, ki spada gotovo med naše s turami, vzponi in smučarijami »najbogatejše« planince, med prve smučarske tekmovalce in najvidnejše ljubitelje narave. Ne smemo pozabiti na spis o Longaronu,13 v katerem se je spomnil svojih znancev, ki jih je pometla s sveta strahotna vodna uima, kakršne dolomitski svet ne pomni. Lani pa je za »srečanje planincev treh dežel« napisal obširno recenzijo knjige o furlanskem planinstvu, ki jo je napisal njegov dobri znanec dr. Spezzotti, predsednik videmske sekcije CAI. Na srečanju je še sam sodeloval tudi kot tolmač in blesteč družabnik, saj je bil s svojo klasično izobrazbo, znanjem modernih jezikov, predvsem pa s svojo bistroumnostjo in odzivnostjo kos sleherni situaciji. Prav danes ta dan je do podobnega srečanja prišlo na Koroškem, teden dni nato, ko se je za
10	PV 1965, str. 365, 389.
11	Dr. V. Vovk. Prlgorje Karnijskih Alp, PV 1965, 1967, 1968.
c	Dr. V. Vovk, Dr. Alojzij Gradnik - 80 let, PV 1962/433.
13 Dr. V. Vovk. V Bellunskih gorah. PV 1964/14.
Vovkom zaprla »življenja lesa«. To bi nam vedel povedati! Saj morda prav ta hip stoje delegacije vseh treh dežel na enem od Nockov (Mir-nock, Wollanernock) blizu Afritzer See. Afritz, nekdanja Zobrca, Gouz, koj drugega kot naš Goleč! To bi mu misli švigale sem In tja, vulkan njegove učenosti, izkušenj, spominov in asociacij je bil vselej aktiven.
Umrl je Viktor Vovk, ugleden advokat, sijajen govornik, planinec z enciklopedičnim znanjem, eden od naših smučarskih pionirjev, kulturni zgodovinar, planinski pisatelj. Vovk, goreč domoljub, mogočen opornik slovenske zavesti na zapadni meji. Vovk, plemenit in skromen človek. Umrl je lepega jesenskega dne, ko smo že skoraj mislili, da letos takih dni sploh ne bo. jesenske dni je imel dr. Vovk najrajši. Na sever in
jug, na vzhod in zapad ga je vselej zvabila jesen po slovenski zemlji: »Kolikšna lepota slovenskega sveta,« je pisal. »Tista polja v prekrasni ravnini med Kranjem, Škofjo Loko in Kamnikom. Tisti griči in holmi. Tiste lepe vasi in vasice, gozdiči in hoste. Kako opojno so dišale smreke! In sama Komenda, prav tam, kjer je moral stati pokojni Adamič, ko je dobival navdih za svojo prelepo »Hribi že beli so...« Kakšno razodetje! Ali je mogoča še popolnejša lepota!«
Ni šel od nas praznih rok, sejal je obilo. Setev bo rodila, dolžni smo, da poskrbimo za to. Za njim pa ne bo ostala samo pisana beseda. Naj ostane tudi njegova ljubezen do domače zemlje, ki ga je vodila po naših poteh iz kraja v kraj, s hriba v hrib. Naj ostane — za čast dežele!
Cima Talagona in Cadin di Forni, desno Forcella della Nave (skupina Spalti di Toro)
Foto Prato
CIL, DR. CARL JOSEF LUTHER je 3. junija 1968 v starosti 85 let umrl v eni od münchenskih bolnišnic. Z njim je odšel iz športnih vrst eden največjih športnih pionirjev v prvi polovici 20. stoletja. Ves svet ga je poznal pod vzdevkom Cil, kakor so ga imenovali njegovi prijatelji: Bil je športni žurnalist z veliko kulturo in širokim znanjem, posebej znan v mednarodnem svetu kot zgodovinar smu-čarstva, sam aktiven smučarski tekmovalec v tekih in skokih. Ime si je naredil tudi kot graditelj smučarskih skakalnic. Bil je tudi naš znanec. Dobro je poznal našo literaturo o bloškem smučanju, po njegovi zaslugi je bloško starosvetno smučanje, ki ga je pri nas vestno proučil pokojni dr. Boris Orel, prišlo v svetovno smučarsko zgodovino. Dr. Luther je imel rad tudi vodne športe, posebno brodar-jenje po divjih vodah. Ustanovil je in dolga leta urejal bogato opremljeno revijo »Der Winter«, ki je sredi leta 1968 objavila sijajno ilustriran propagandni članek o naših smučarskih centrih in progah v Julijcih (po posredovanju H. Schönerja je za članek poskrbela naša redakcija). Od leta 1930 do 1940 je bila stalna so-trudnica te revije naša Mira Marko Debelakova.
KLETTERBROCKEN se imenuje naprava, na kateri se bo miinchenska plezalska mladina uvajala v plezalno tehniko. Torej za Parizom in telovadnico v Birming-hamu še München, alpinistično in smučarsko središče v Nemčiji. Pariški Tour UNCM, postavljen I. 1962, je marsikomu vsiljeval kritične misli, vendar na dan niso prišle, ker so bili demonstratorji plezalne tehnike najvidnejši povojni asi francoskega alpinizma. Münchenski »Kletterbrocken« je dobil takoj vzdevek »Monte Scheck« po športni hiši Scheck, ki se je odločila, da bo z napravo odprla mün-chenski »planinski center«. Vodi ga Günther Sturm iz Eichstadta, športni učitelj, gorski in smučarski vodnik. Za javnost so ga odprli junija 1968. Stoji v severnem delu mesta v Unterföhringu. Načrt zanj je naredil alpinist arhitekt Feldhusen, statični račun tudi alpinist Traitel. 9,25 je »gora« visoka, 13,5 m široka. Grajena iz posebno trdega železobetona B 300, zmešanega s 30 milimetrskim gramozom in je zato podobna finemu konglomeratu. Teža gore je 600 ton, cena ca. 30 000 DM, nagib znaša 60° do 90°, ima zajede raznih oblik, poči za dlan, pest in ramo, raze, prečnice, kamine in celo precejšnjo streho. Klini so že zabiti, prav tako 18 svedrovcev.
München ima sicer prirodni plezalni vrtec, vendar pravijo, da mora München kot sedež DAV imeti tudi umetnega. Poleg tega v naravnem vrtcu začetnik nima priložnosti, da bi se izuril v vsem, kar mu nudi to veliko učilo. Pri otvoritvi je bilo seveda mnogo reklame, RTV in celo filmska starleta Doris Arden je nastopila v bikiniju. Deutscher Alpenverein se otvoritve ni udeležila, češ da ne more sodelovati pri reklami športne hiše. Tudi redakcije planinskih revij se na Kletterbrockenu tedaj niso pokazale.
Firma Sport-Scheck je isti dan priredila v Münchenu reševalni test, pri katerem javnost ni sodelovala. Simpozij je ugotovil, da je reševalna tehnika v zadnjih dveh letih močno napredovala, da je doživela pravo prelomnico. Alpinistični program Sport-Schecka bo nove metode pri svojih tečajih uvajal. Hasse, ki je bil na simpozij povabljen, je v svojem poročilu grajal odsotnost Güntherja Hauserja in Zintla, ki pri DAV odgovarjata za GRS.
Prva ugotovitev testa je bila, da je staro varovanje preko ramena bolj simbolične narave, četudi je spodaj varujoči okrepil varovanje s Prusikovo zanko. Švicarja sta pokazala enojno in dvojno križno varovanje, z vrvjo okoli prsi, pri čemer nikoli ne pride do prehude obremenitve prsnega koša. Pokazala sta tudi h'erschlovo varovanje s plezalskim pasom Edelrid in vponko Stubai-super, pri katerem je obremenitev prsnega koša pri padcu še manjša. Seveda morajo biti vrvi, vponke in plezalni pas iz testiranega blaga.
Rezultat simpozija: Konvencionalno varovanje »z ali brez Prusikove zanke preko ramena« ima samo še zgodovinski pomen. Treba ga je odpraviti iz prakse in iz tečajev. V poštev pride samo križno varovanje. Stvar bodočnosti je dinamično
varovanje, ki pa je odvisno od mnogih subjektivnih činiteljev: duševne in telesne svežosti, stanovitne pozornosti, hladnokrvnosti in izurjenosti. Teoretične prednosti dinamičnega varovanja so nedvomne. Test je potrdil, kakšne velikanske energije sproži vsak resen padec. Brez zanesljivega samovarovanja, ki leži v ravni črti z varujočim in s črto padca, in brez dobro premišljenega potekanja vrvi je vsako varovanje neodgovorno igračkanje. Vsak sunek, ki je potegnil navzgor, je varujo-čega pritisnil ob betonski zid, dokler ni bila dosežena linija samovarovanje — varujoči — sunek padca. To se je zgodilo tudi pri dinamičnem varovanju, pri katerem je varovalna veriga neprimerno manj obremenjena kot pri statičnem. Pri dinamičnem varovanju so potrebne rokavice, ker sicer nujno pride do opeklin. Vprašanje je, če je dinamično varovanje v praksi sploh mogoče in pri kakšnih padcih še pride v poštev (nad 4 m?). V ledu morda še najbolj, kakor kažejo ameriške izkušnje, ki jih nabirajo in študirajo že deset let. Vendar je pri ledu še vedno vprašanje, koliko zdrži cepin, koliko ledni vijak.
REINHOLD MESSNER spada v elito najmlajših plezalcev v Južni Tirolski (Alto Adige). Nekajkrat smo navajali njegove nazore, ki so vredni, da o njih razmišljamo. Takole je odgovarjal na vprašanje o direttissimah: Zoper nje nimam nič. Vpadnica z vrha je logična smer, če gora dovoli. Paul Claudel (znan francoski pisatelj 20. stoletja) pravi: »Če nastopijo težave, modrost ne beži, ampak jih premaga.« Prav to ponavljajo možje direttissim, ki ob vstopu vedo, da imajo s seboj sredstvo za vsako oviro, ki bi jih silila vstran od vpadnice. Govore torej o problemih, ki jih ni: V gorah ni več nemogočih stvari. Direttissima sama na sebi ne bi bila nič slabega, če se ne bi njen duh razširil na celotno planinstvo. Svedrovec je postal sama po sebi razumljiva stvar. Z njim se pride povsod, tudi umakneš se lahko iz stene. Pogum torej danes nosiš v nahrbtniku. Danes stene ne plezamo, danes se v njej »dela« in delo se nadaljuje več dni. Prosto plezanje je tvegano, zato zabijamo. Volja ni odvisna od zmožnosti, ampak od časa in tehnike. Ne odloča pogum, ampak taktika. Dejanje v steni se meri po dneh in po številu klinov. Obrniti v steni je sramota, saj vemo, da svedrovci in potrpežljivost premagajo vse. Časi so se spremenili, z njim vrednote in pojmi. Varovanje je stopilo na mesto varnosti. Zmogljivost naveze se meri po številu bivakov. Pogum pri prostem plezanju je odpisan, šteje se za vratolomnost. Kdo je skalil vodo? Prvi so morda vstopili, da bi bili bliže meji zmogljivosti. Zdaj je meja izbrisana, je ni več. Začetek je bil nedolžen, po desetih letih pa se je beseda »nemogoče« v Alpah črtala. Napredek? Po desetih letih direttissim je mnogim že vseeno, kje zabijajo ali vrtajo, v starih ali novih smereh. Preveč se danes zabija, premalo pa pleza. Zmaj je zastrupljen. Siegfried nima kaj opraviti.
Mnogi so se lega že zavedeli, vendar so zabijali in vrtali naprej, kjerkoli že. Tveganje, pot v neznano jim ni bila več všeč. In so pridigali: Ne zamujaj se v klasičnih smereh, nauči se vrtati, zvitorepiti, prelisičiti goro z vsemi sredstvi. Vsaka stena čaka na direttissimo, braniti se ne more. Če bomo spoznali, da nekaj manjka, bo prepozno. Pokopano je, strohnelo je za sedanjost in bodočnost. Ni še vse izgubljeno. Vendar se bo vedno znova kdo našel in rešil kak »zadnji problem«, pustil v koči sliko stene z včrtano smerjo in z vrisanimi bivaki, v steni pa na stotine klinov in več dni zabijanja, meter za metrom. Radio, televizija, časniki bodo poročali... Ze mislimo na pravila, na kodeks. Mi mladi ga ne rabimo. Hočemo, da bi nam »nemogoče« ostalo. Skrbi me mrtvi zmaj. Mora se nekaj zgoditi, preden bomo zagrebli nemogoče. Moramo spet postaviti »mejo«. Mora biti tu, da se ji bomo lahko bližali. Kam bomo srcer bežali pred nasiljem vsakdanjosti? V Himalajo. V Ande? Če bi imeli čas in denar, potem že. Če ne, moramo ostati v Alpah. Zato rešite zmaja! Pojdite v prihodnost s tistimi iz preteklosti.
Kakor Messnerjevi prejšnji članki razodeva tudi ta misleca. Misel, ki jo zagovarja, temelji na vrednotah, ki veljajo za vse čase in za vsa človeška dejanja.
MOJA PRVA TURA
Lado Božič
Bilo je pred petdesetimi leti.
Onstran Golcev so ob Soči bobneli topovi dveh
sovražnih vojska.
0'enziva se je vrstila za ofenzivo, padale so nedolžne žrtve, odločitve pa ni hotelo biti. Divjanje in razdejanje je že doseglo svoj višek tako na bojnih poljanah kot tudi v njihovem neposrednem zaledju.
V to zaledje je spadalo, čeprav že čisto na njegovem robu, tudi naše rudarsko, tedaj drugo največje mesto kranjske dežele. Vojaštvo je iz Idrije neprestano odhajalo in vedno znova prihajalo tako s fronte kot iz osrednjih krajev in pokrajin stare monarhije, ki so ji bile zadnje ure. Z vojaštvom se je mešala vsakovrstna živina, ki je bila namenjena fronti za prehrano sestradani vojski ali za prenašanje topov, municije in drugega vojaškega materiala. Šole so se v mestu spremenile v bolnišnice. Dotok ranjencev je bil obilen in prostora je primanjkovalo. V nekdanjih šolskih razredih so se gnetli ranjenci drug na drugem. Vojaški zdravniki so na hitro in brez posebnih pripomočkov opravljali najtežje operacije. Kriki in viki, jok in stok ranjencev so odmevali po mestu neposredno z operacijske mize. Mestnemu življenju je dajalo ton vojaštvo. Počasi se je civilno življenje prilagodilo življenju, ki ga je vsiljevala vojna, z vseh strani države zbrano vojaštvo vseh vrst in ljudje vseh narodov pisane avstroogrske monarhije.
Šole so se preselile in stisnile v zasebne zgradbe in stanovanjske hiše. Tako so se realčani tlačili pri Deželi; v hiši, kjer je danes fotograf, je bila risalnica; v rudarski hiši na Prejunti itd. Največ razredov pa je našlo svoj novi življenjski prostor v stavbi tedanje mestne ubožnice. V tej stavbi je danes zobna ambulanta.
Rudarji so bili mobilizirani. Na občini ni bilo več župana. Nadomestili so ga komisarji, regenti iz vrst bogu in cesarju vdanih podložnikov. V skladu s to svojo vdanostjo so skrbeli za narodov blag<y. Izdajali so prehrambene ali aprovizacijske karte, ki pa že dolgo, bolje rečeno, nikoli niso bile krite s potrebnim blagom. Če je tu pa tam le prišla v kotlino pošiljka nepomembnega blaga, tedaj je bilo kaj hitro razdeljeno med tiste, ki so bili najbližji. V mesto se je naselilo splošno
pomanjkanje, nastopala je prava lakota. Kadar zagospodari ta oblast, potem si pomaga vsak, kakor ve in zna, samo da si ohrani življenje. Boj za goli obstanek je postajal vsak dan trši. Otroci so zaradi pomanjkanja hrane postajali prozorni in učitelji so trdili, da ne morejo od njih ničesar zahtevati, saj so tako sestradani, da se vidi skoznje. Poštenih oblek in čevljev ni bilo več videti niti na starih niti na mladih ljudeh. Na sebe so vedno bolj vlekli prekrojene vojaške uniforme ali pa iz vojaških odej sešite obleke. Tako je civilno prebivalstvo navidezno vedno bolj postajalo del vojske. Vojaške cape in čevlje so prinašali odrasli prav s fronte. Avstrijska skladišča pa so bila kaj revna in še tisto blago, ki ga je bilo mogoče iztakniti v kakem bunkerju ali rovu, je bilo izdelano iz kopriv, kakor smo tedaj dejali. Stanje se je izboljšalo, ko se je fronta premaknila na reko Piave. Bežeča laška vojska je pustila ob Soči polna skladišča. Novica o tem se je hitro razširila in proti opuščeni fronti se je utrgal plaz romarjev, nabiralcev in zbirateljev raznovrstnega blaga. Prišli smo do laških letnih in zimskih vojaških uniform. Naše matere so imele polne roke dela. Krojile in šivale so obleke za svoje družine. Kmalu smo bili v šoli in na cesti vsi v zelenih oblekah. Pomladi smo te obleke zamenjali s platnenimi, ki so šumele, kot da bi bile iz prave svile. Starejši so si pomagali tudi z vojaškimi čevlji, otrokom pa so pripadale doma izdelane lesene cokle. Pomladi so iz cokel stopile bose noge. Bosi smo hodili tudi v šolo in prav nič hudega ni bilo, če je maturant stopil pred komisija v Adamovih čevljih.
Če smo reševali pomanjkanje obleke in obutve z uvozom s fronte, pa je bilo dosti trše pomanjkanje prehrane. Zadelj hrane smo bili odvisni od predelov vzhodno od Idrije. Viri prehrane so bile velike kmetije tja čez Dole in Zavratec do Vrhnike in še dalje po ljubljanskem Barju, pa spet čez Žiri, Zirovski vrh in po bregovih na obeh straneh Poljanske Sore. Tudi živež, v glavnem krompir, zelje, repa, korenje in podobno je bilo treba tovoriti na hrbtu in peš. Tako so se valovi mestnega prebivalstva zlivali proti zahodu in proti vzhodu. Na zahod po industrijsko blago, na vzhod po hrano.
Tako beganje, iskanje, prosjačenje in včasih tudi zamenjavanje blaga, romanje, pešačenje in to-vorjenje blaga na lastnih plečih, smo imenovali brnjav, pa tudi kontrabant.
Pred »spomenikom« v Najdeni jami Foto Tomaž Planina
Da, po vojnih predpisih je bil to pravi kontra-bant In vsi, ki so se z njim bavili, pravi kontra-bantarji. Posel se je razraščal in število kršiteljev cesarskih predpisov je bohotno naraščalo. Če se ti je posrečilo, da si daleč nekje od doma dobil nekaj živeža, se je odprlo vprašanje, kako ga boš srečno in varno pritihotapil tudi domov. Tak način boja za obstanek je bil prepovedan. Na važnih prometnih točkah so čepeli vojaški žan-darji, pazili na krompirjeve tihotapce in brezobzirno plenili, kar jim je prišlo pod roko in pred oči. Žandarmerijske patrole so se gibale vse povsod ter nadzorovale promet in gibanje prebivalstva. Toda nevarnost je ljudi učila in spretno so se ji začeli izogibati in svoj posel opravljali mimo črno-rumenih mož postave.
Na pohodih s trebuhom za kruhom, prav povedano, za krompirjem, ki je bil v teh časih in razmerah osnovno živilo, si pravzaprav vedno tvegal vse. Če so ti pobrali tovor, je bilo vprašanje, kako boš preživel nekaj dni, da boš prišel k sebi in se ponovno podal na tvegano pot z novo življenjsko izkušnjo v žepu. Tudi papirnate uradne preskrbe ni bilo več. V nekdaj do najmanjših podrobnosti in z vso natančnostjo organizirani in do kraja zbirokratizirani podonavski monarhiji je odpovedala tudi papirnata preskrba prebivalstva. Mestno prebivalstvo je bilo prepuščeno samo sebi. Zavladalo je načelo: pomagaj si sam, kakor veš in znaš. Okovi okoli mesta so popustili, potrgali so jih sestradani meščani, ki so se v splošni gonji za živežem razlili po kmetijskih predelih bližnje in daljne okolice. Bili so podobni povodnji, ki je zavreščala po idrijski dolini, kadar so se odprle zapornice klavž na Idrijci in Belci. Če nam je bila jasna beseda kontrabant, pa ni bila povsem jasna beseda brnjav. Od nekje je prišla, se udomačila, o njeni vsebini in pomenu pa tedaj ni bilo časa za razmišljanje in razprave. Preprosto smo jo razumeli kot satirično in humo-ristično prispodobo tedanjega našega bednega življenja, v katerem smo se vrteli. Obešenjaški humor. Gotovo pa je, da je izpovedovala čisto in golo resnico.
Kaj naj sploh pomeni? Slovenski pravopis pravi, da pomeni capo, cunjo, maškaro, ki predstavlja kakšno žival. Tedanje dejansko stanje, v kakršnem smo živeli, v resnici ni bilo daleč od današnje opredelitve besede. Po zunanjem videzu, po obleki in obutvi smo bili v resnici kar poštene maškare. Po tem pa, kar smo jedli, smo bili res že prav blizu živali. Naš jedilnik je bil kaj skromen in preprost. Krompir, repa, zelje, korenje in podobni vitaminski njivski pridelki, od živalskega izvora pa nam je bilo včasih dano živalsko dro-
bovje in kri. Kri smo kuhali in jo nato rezali kot kruh. Toda, da si prišel do teh dobrot, si moral imeti že dobre zveze in poznanstva med avstrijskimi podoficirji in vojaškimi klavci in mesarji. Ko pa je bila sila lakote prav na višku, je prišel na mizo kot priboljšek na loju pečen maček. Loj je bila edina zabela in srečen si lahko bil, če si se do njega prikopal na tak ali oni način.
V pohode na podeželje je vsak dan odhajalo več ljudi. Tja do Škofje Loke in po ljubljanskem Barju prav do vrat same Ljubljane so se razlivale sestradane množice, ki so trkale na vrata kmetskih hiš.
Ko smo si otroci na takih pohodih skupaj s starejšimi že pridobili nekaj izkušenj, je bilo včasih treba na pot tudi samostojno, brez spremstva. Tako sva nekega jesenskega dne krenila na brnjav skupaj s prijateljem. Najina tura je bila namerjena v Poljansko dolino. Cilj ture je bil tam nekje okoli Sv. Volbenka, namen pa polno bisaga krompirja. Ucvrla sva jo čez Razpotje in Kljuko ter skozi Žiri, Trebijo, Gorenjo vas in Poljane. Pot je bila dolga. Cesta se je ovijala in ovijala okoli hribov, pošteno sva se že najedla cestnega prahu, ko se je vendarle pokazala pred nama cerkev sv. Volbenka gori nad cesto, no levem bregu Sore. Svet okoli te cerkve se je nama zdel kot obljubljena dežela, ki naj bi nama izpolnila tako goreče želje po krompirju. Močno sva upola v uresničenje teh želja in krenila s ceste v breg. Hodila sva mimo njiv, v katerih je bilo zakopano toliko cenjeno in še bolj spoštovano blago, blago, po katerem so toliko hrepeneli tisoči in tisoči ljudi. Na njivah so se že sušila stebla dragocenega podzemeljskega sadu. Gledala in gledala sva in skoro bi pustila svoje oči tam sredi krompirjevih njiv. V grlih naju je stiskalo in pogreznila sva se v globok molk. Tako sva molče hodila mimo hiš in tavala sem in tja. Samo pogledovala sva drug drugega In se s pogledi spraševala, v katero hišo bova vstopila in kdo bo prvi spregovoril ... Toda nobena noga ni napravila odločilnega koraka. Dan se je že nagnil v popoldne in lakota je že pošteno vetrila v najinih stisnjenih in praznih želodcih. Še vedno sva bila praznih malh. Podala sva se na pot, za katero pa nisva bila duhovno pripravljena. Sram naju je bilo vstopiti v hišo, še bolj sram pa prositi, beračiti. Bila sva praznih rok. Če bi imela kaj za zamenjavo, bi morda laže šlo, tako po se je v nama upiralo. Zato nama ni preostalo drugega, kot da sva se ozirala po njivah, po krompirjevih njivah. Krompir je nama plesal pred očmi. O, kako bi se prilegel v oblicah, še bolj pa pečen. Kako bi bila zadovoljna, še več, v
resnici srečna, če bi ga imela v vrečah na svojih ramah.
Na voljo nama je ostajalo še nekaj. Zakadila bi se v njive, si z golimi rokami izkopala krompir, najprej zadovoljila najini lakoti, nato pa še praznim vrečam. Tudi temu nisva bila kos. Kradla ne bova. Molče, lačna in do smrti utrujena sva se spustila na belo cesto in se obrnila nazaj proti domu.
Tako se je končala tura v Poljansko dolino. Prvič sem bil tam.
Na naslednji brnjav sva jo udarila skupaj z materjo.
To je bila prava tura, pravcati pohod čez Dole, Zavratec, Sv. Tri kralje, skozi Smrečje in Podlipo na Staro Vrhniko ter preko Logatca nazaj v idrijsko kotlino. To mi je bila prva tura, v resnici planinska tura, ki je trajala dva dni in ki mi je odprla pogled v svet okoli in proti Ljubljani. Krompir je dozoreval tudi na tej plati slovenske dežele in začeli so ga kopati. Ko je ob treh zjutraj zapel rudarski zvon in klical rudarje na delo v rudniku, sva skočila na noge tudi midva. Skromen zajtrk je bil kaj hitro skuhan na ognjišču v črni, s sajasto smolo prevlečeni kuhinji. Hitro sva pojedla, pravzaprav popila vsak svoj krožnik redke, prosojne in vodene »futke« ali podmetence oziroma močnika iz neznanega vojnega nadomestka moke. Še lonec sva postrgala s skupnimi močmi, da ja ne bi šlo prav nič v škodo.
Taka tekoča hrana je bila tedaj stalno na jedilnem listu. Zato nič čudnega, če se je videlo skozi nas. Če je na taki tekočini plaval košček strnjenega loja in kot dodatek še nekaj zeljnatih vlaken ali pa košček korenja, ki ga sicer je le živina, je bila to že bogata pojedina; če pa so bili na površini celo štrukeljčki iz prave pšenice, ki nam jo je poslal oče s fronte v Romuniji in katero smo doma mleli z mlinčki za kavo, je bil to zelo redek praznik.
Glavni boj je tekel za krompir. Zaradi tega smo ga servirali samo na tekoči osnovi. Krompir v oblicah je prišel popolnoma iz mode. Preveč dragocen in težko priborjen je bil, da bi si ga lahko privoščili kar tako na debelo. Stiskati je bilo treba z vsemi njivskimi pridelki, ki si jih dobil v pohodih proti lakoti.
Najina pot je bila torej usmerjena na vrhniško stran. Bližji svet je bil najbrže že popolnoma oglodan in prazen. Treba je bilo iti dalje. To je bilo razumljivo. Kako pa da je mati izbrala prav planinsko pot k sv. Trem Kraljem in preko njih na Vrhniko, nisem nikoli poizvedoval. Dejstvo je, da je nama služila planinska markacija za orienta-
cijo. Pot so bili kmalu po ustanovitvi idrijskega planinskega društva, pred dobrimi desetimi leti, markirali pionirji idrijskega planinstva. Vrh Treh kraljev je tedaj spadal v področje idrijskega planinstva in je bil zelo priljubljena izletna točka Idrijčanov. Tako je bilo do prve svetovne vojne in njenega konca. Danes v to smer idrijsko planinstvo ne posega več. Le nekaj redkih planincev starejše generacije hodi še po teh opuščenih potih. Tudi markacije so izginile in njihovi ostanki na kaki skali ali deblu so le še bledi spomini nekdanjega planinskega življenja v teh krajih. Na ramena sva vrgla oguljene vojaške nahrbtnike, blagodati soške fronte, vanju pa potisnila nekaj steklenic bencina. Pohod naj bi potekal na višji stopnji trgovine. Na ravni blagovne zamenjave.
Še v temi sva zapustila mesto. Bilo je kmalu po tretji uri in rudarjev, ki so tedaj pričenjali delo ob štirih zjutraj, še ni bilo na cestah. Udarila sva jo v breg po ključih proti Kovačevem rovtu in Dolem. Na pot sva stopila samozavestno in z velikim upanjem, saj sva se zanesla na uspeh. Danes nam je taka pot in planinska tura skoro nerazumljiva. Upanje so nama spodbujale steklenice v nahrbtnikih. Le te nama bodo prav gotovo napolnile nahrbtnike. Blago za blago. Pravo na-turalno gospodarstvo. Denar ni imel nobene vrednosti in nihče ga ni maral sprejemati. Posebno pa ne kmetje, ki z njim niso mogli kupiti prav ničesar. Uspeh ni zatajil, če si ponudil za krompir kako drugo blago. Za obleko ali obutev si lahko pričakoval poleg krompirja še kos kruha, kos pravega kmečkega kruha po vrhu in še dobro žlico svinjske masti zraven. Pogosto se je dogodilo, da so vojaške cunje, ki so prišle s fronte še tople, romale kar naprej za krompirjem in drugim živežem.
Tudi na kmetih je predla trda s tekstilnim blagom, ki ga sploh ni bilo več na svetu. Trdo je bilo s čevlji, čeprav se je moda lesenih cokel hočeš nočeš morala uveljaviti, naravnost hudo pa je bilo z razsvetljavo. Petroleja ni bilo več. Le do bencina si se tu pa tam prikopal. To pa le v večjih krajih, kjer je vojaštvo imelo tudi kamione. Niso ti ga ponujali niti dajali. Imel si ga, če si ga kratko in malo ukradel. Danes bi temu rekli sabotažne akcije. No, tedaj te in take akcije niso imele političnega prizvoka, spadale so med navadne tatvine. O tem, da s takimi dejanji slabiš in pomagaš spodjedati majajoči se srednjeevropski Babilon narodov, ni utegnil nihče misliti, niti si ni zato pripenjal kakršnihkoli priznanj. Vojaških kamionov ni manjkalo v našem mestu. Parkirali so prav na mestu današnje avtobusne
postaje in dalje proti Lenštatu. Bencinski rezervoar so imeli zadaj na lahko dostopnem kraju. Imeli so pipico, ki jo je bilo enostavno odpreti in podstaviti steklenico. Akcija je bila kaj lahka, hitra in izvršena brez hrupa. Naš zaveznik je bila tema. O, malce opreznosti je bilo vsekakor le treba, saj so bili avtomobili zastraženi. Tako si z enim očesom škilil v steklenico, z drugim pa iskal stražarja. Ukradeni bencin je zagotav'jal uspeh krompirjeve akcije na kmetih, obetal je podaljšanje bednega življenja. Bencin je pomenil toliko in toliko hrane, toliko in toliko vsaj za silo preskrbljenih dni.
Zorilo je tamle na vzhodu, ko sva jo ubirala skozi raztreseno vas Dole, Pred Veharšem sva krenila levo mimo kmetije na Mravljišču in se spustila proti Zavratcu. Kmalu sva bila v vasi, ki se je je!a prebujati. Hitela sva dalje v Spodnji Zavra-tec. Tu je zmanjkalo poti. Nadaljevala je steza, markirana planinska pot. Skozi gozd sva se bližala Sopoti in Poljanski Sori, ki izvira r.e daleč od tod ob cesti pod razvodjem med Soro in potokom, ki teče onstran grebena in se izgublja v kraškem svetu logaške planote. Prekoračila sva Soro in nekoliko na levo pustila nekoč dobro znane in zelo obiskovane Matjaževe kamre, lepe in zanimive skalnate votline na levem biegu Sore.
Pred nama je bil nov breg. Pobočje kar strmega masiva, čigar vrh je tedaj nosil ime sv. Treh kraljev. Jutro je naju pozdravilo. V breg je postajalo vroče, pa tudi sape ni manjkalo. Kmetije so že popolnoma oživele. Velike in bogate kmetije so bile tod doma. Obdajale so jih velike njive, na katerih je lepo dozoreval krompir. Visoko je in kopali ga bodo kasneje. Nisva se ustavljala. Pehala sva se vedno višje. Domnevala sva, da sva vse preveč še blizu doma. Zato sva puščala kmetske hiše za seboj. Malo upanja sva imela, da bi uspela. Menila sva, da so zaloge že pošle, novi krompir pa je bil še v zemlji. Pod vrhom sva jo ubrala prek hriba. Kaj bi delala na vrhu. Za razgled nama tedaj ni bilo prav nič mar. Pa tudi sicer, kaj bi na vrhu. Gori so le cerkev, farovž in mežnarija. Sami taki torej, ki so živeli in pobirali od drugih, sami pa nič dali. Že sva doseg'a vzhodni greben hriba in prišla na pot pro'.i Smrečju. Za smreško jezero tedaj še nisva prav nič vedela. Pa kaj bi z njim. Najin cilj je krompir in re naravne lepote te zbičane in zmrcvarjene slovenske krajine in njenega človeka. Po kolovozu in stezi sva priš'a v Smrečje, ki tedaj ni imelo ceste niti proli Podlipi niti proti Zaplani. To cesto je kraj dobil šele s pripravami za drugo svetovno vojno. Po bližnjici sva zdrsnila v vas
Podlipo, ki leži v skrajnem zahodnem kotu ljubljanskega Barja. Tudi semkaj je segal vpliv idrijskega čipkarstva. Danes je čipkarstvo kar lepo doma tudi v tej vasi, ki je znana tudi po svoji čipkarski pesmici.
Najin cilj, Stara Vrhnika, se nama je že močno približal. Dan se je nagnil že v popoldan in hiteti je bilo treba. Toda cesta se vleče kot jara kača. Bolj ko sva hitela, več jo je bilo pred nama. Utrujena sva le vlekla noge za seboj in povzročala oblake prahu, ki sva se ga najedla do sitega, do polnega želodca in pljuč. Cesta se vije sem in tja, izogiblje se njiv in jarkov. Zato pa našteje precej kilometrov več, kot bi bilo potrebno in za pešce primerno. No, konec koncev sva le zavila okoli zadnjega ovinka, ki se je splazil okoli hriba. Pred nama širok pog'ed preti Vrhniki. Obljubljena dežela krompirja je bil najin cilj.
V Staro Vrhniko ni bilo treba. Na njivah sva takoj zagledala ljudi, ki so kopali jesenski pridelek, ga spravljali v vreče in nakladali na vozove. Vreme je bilo lepo in letina zelo zadovoljiva. Na posel in v trgovske stike je stopila mati. Ker nisva bila praznih rok in to pot ni šlo torej za golo beračenje, pač pa za enakopravno dogovarjanje in nastop na tržišču, so bili pogovori in dogovori kaj kmalu pri kraju, posli domenjeni in sklenjeni. Sicer se je pa obema strankama zelo mudilo. Kupčija se je sklepala na odprtem in lahko bi stvar padla v oči nasršenih žandarjev. Žandarskim očem se je bilo treba čimprej izogniti. Tako so steklenice bencina kaj hitro in skrivaj menjale lastnika in izginile med krompirjem na vozu. Midva pa sva počepnila in nabasala najine nahrbtnike s pravkar izkopanim krompirjem. Ko sva jih oprtala na ramena, sva pošteno klecnila. Kako ne bi, saj ves božji dan še nisva ničesar jedla. Pa kaj bi to. Nahrbtniki so bili polni, najedla se bova že doma. Lepo sva se zahvalila in se poslovila. Se nasvet so nama dali, da naj se izogibava cest in paziva na pa-trole črnovojniških žandarjev. Lahko bi se zgodilo, da bi naju pustili prazne na cesti. Izginila sva v bližnje grmovje in jo udarila v breg, smer proti Logatcu. Premagovala sva grmovje, plotove in kamnito zidovje, ki je nama stalo na poti. Šla sva dejansko čez drn in strn. Potila sva se proti vrhu klanca, ki se vleče sem od Vrhnike navzgor, dokler se cesta ne prevali na logaško planoto. Krompir v nahrbtniku se je vedno bolj prilagajal hrbtu, kar ni šlo brez bolečin in nevšečnosti. Sonce se je že močno nagnilo nad Javornik in dolge sence so že legale na deželo, ko sva jo utrujena in zbita kot živina pridrsala
vrh klanca in se zatekla v tamkajšno cestarsko hišo. Prosila sva za prenočevanje. Niso naju odbili in noč sva prebila na klopi ob peči. Na pot proti domu je bilo treba čim bolj zgodaj. Proti Logatcu sva jo ubirala po njivah in travnikih daleč stran od glavne ceste. V loku sva obšla oba Logatca in se ustavila nekje pri Kal-dh.
Pred nama je bilo še kar lepo število kilometrov do doma. Lepo in zanimivo bi bilo, če bi najino turo zaključila z novimi doživetji, ki bi nama olajšali pot in bremena. Računala in mislila sva na »veliko« pridobitev Idrije, ki je bila v frontni vojaški železnici, ki je vozila z logaške železniške postaje skozi Kalce, Hotedršico in Godovič v Idrijo in dalje po dolini Idrijce proti sv. Luciji. Feldbahn, kakor se je železnica uradno imenovala, je prevažal vojaški material, ljudi pa le skrivaj in na lastno odgovornost. Na to pa ni nihče mislil in tudi midva ne. Dovolj je že bilo vsega. Beseda ni konj. Povprašala bova. Če bodo vojaki spremljevalci nama dovolili, da se skobacava na polne vagončke, se taki prijaznosti ne bova odrekla. Na noben način in za nobeno ceno ne.
Tako sva bila deležna sreče in milosti, da sva se vozila s prvo in zadnjo železnico, ki je kdaj povezovala Idrijo z zunanjim svetom. Železna cesta je bila ozkotirna, po njej pa so se premikali vagončki, »hunti« po domače, vlekla pa jih je prav tako majhna, bencinska lokomotiva. Vlakec ni imel predpisanega voznega reda, niti postaj in odmerjenega postanka. Ustavljal se je tam, kjer se je hotel in kjer se je moral. Najpogostejše postanke so povzročali iztirjeni vagončki. Nič čudnega, proga je bila zgrajena na hitro roko, gradili pa so jo vojni ujetniki, v glavnem Rusi. No, na primer iztirjenja sva tudi midva naletela in hitro izkoristila priložnost. Nekako sva se sporazumela z Nemci in Madžari. Spravila sva se vrh napolnjenega vagončka. Po nasvetu sva najine bisage potisnila med vojaško blago in se na to skrivalnico še usedla.
Zadnja tretjina najine ture naj bi se torej končala na kolesih vagončka. Začelo se je najiro prvo in zadnje potovanje z železnico v Idrijo. Od vseh velikih načrtov, ki so jih delali od Ljubljane do Dunaja, obljube so deževale posebno v času volitev, se je uresničila le muha enodnevnica.
V Mrzli rupl. V ozadju vrh Poldanovca, na levi Zeleni rob
| - '-'
}. ...... " ..
t ~ i, *;■'.-
fliife ■ -
Foto L. Božič
Načrte so delali že v prvem desetletju tekočega stoletja, pred šestdesetimi leti torej. Idrija naj bi dobila železniško zvezo ali po Poljanski dolini ali iz Vrhnike skozi predor ali iz Logatca in kaj vem od kod še. Kar trije načrti ležijo neuresničeni še danes v birokratskih predalih in na zaprašenih policah. Idrija ni nikoli dobila normalnotirnih železniških zvez z zunanjim svetom. Po sili razmer in za tuje potrebe je bila zgrajena prispodoba železnice, bežen nestvor, ki ga je sapa časa prav tako hitro odnesla, kot ga je prinesla. Še po šestdesetih letih načrta in petdesetih vojaške frontne železnice se je moralo idrijsko mesto in idrijska dolina odločno boriti za sodobno, moderno in asfaltirano cesto, ki jima odpira okno v svet. Mnogo vode je poteklo, mnogo živega srebra je steklo iz Idrije, mnogo potnih srag in mnogo lastnih sredstev je bilo potrebnih za to zmago in uspeh.
Na vlakcu nisva bila sama. Sproti je pobiral vojake in civiliste. Potovanje je bilo počasno, saj je težko natovorjene vagončke vlekla le majhna lokomotiva, ki ji je od časa do časa pošla sapa. Ustaviti se je morala in pošteno oddahniti. Skozi Hotedršico in Godovič je šlo še brez strahu in napetih živcev. Onstran Godoviča pa je proga zavila na Francosko cesto, ki veže cesto Godovič—Črni vrh s cesto, ki prihaja v ključih iz Po-drteje in teče skozi Koševnik do Črnega vrha. Cesta teče dobrih pet kilometrov po ravnem in skozi prelep gozd, ki ga danes obiskujejo številne poučne ekskurzije gozdarskih delavcev in znanstvenikov. Po nekaj kilometrih ceste je proga zavila na desno s ceste in se po nasipih, ki so ohranjeni še danes, približala robu planote, ki strmo pada v sotesko Zale. Po tem robu smo se vozili in s strahom zrli v prepade, v katerih prebiva divja koza. Nič kaj prijetno ni bilo okoli srca. Sedeti na zibajočem se vagončku in zreti prav v vodo soteske Zale, je zahtevalo svojo mero korajže. Vagončki so neprestano poplesavali na začasnih tirih, nihali na levo in desno, se ob vsakem stiku tračnic zdrznili in grozili, da skočijo najprej na nasip, z njega pa po strmini v globino in temačno dolino. Še mala lokomotiva se je večkrat prestrašila prepadov, vzdrgetala in se sunkovito ustavila. Kakor da bi lovila sapo in hotela počivati. Srečno in samo s košem natlačenega strahu smo se prici-jazili skozi gozd debelih in lepih smrek do vrha črnovrških ključev. Prvi del živčne vožnje je bil za nami, treba je bilo napraviti še vožnjo po severozahodnem pobočju prav nič manj strmega Pevca. Na lesenem mostu preko ceste na vrhu serpentin je proga dosegla svojo najvišjo točko. V nasprot-
nem bregu Idrijce se v isti višini odpira pogled naravnost v Ravbarsko jamo, na levo v dolini pa na Idrijco ter na jezero in slap pri Kobili, kjer se začenjajo znane rudniške in idrijske Rake. Z mostu se je železniška proga začela polagoma spuščati v smeri proti Beli. Trasa je tekla prav nad Divjim jezerom in nad tesno sotesko Idrijce imenovano Strug in počasi padala proti dolini. Zavore so vedno bolj cvilile in škripale. V to muziko so se mešali vzkliki in kričanje nemških in madžarskih vojakov, ki so zavirali vagončke. Slepim potnikom pa je začela počasi lezti po hrbtu prava mrzlica. Vrišč in ropot je odmeval proti vrhu Pevca, udarjal v strugo Idrijce in se odbijal od njenih nasprotnih bregov. Živci so se vedno bolj napenjali. Pred oči so stopale globine Divjega jezera, strmi breg nad Idrijco, skale in prepadi. Vlak je neprestano piskal in opozarjal na pripravljenost. Zdaj je zavozil skozi daljši tunel, ki je še danes ohranjen, škripal in cvilil po lesenih mostovih nad prepadi in se spuščal vedno bolj k strugi Idrijce. Vožnja vsekakor ni bila od muh. Tudi ni tekla mimo precejšnjega strahu. Saj smo bili prepuščeni na milost in nemilost začasnemu vlaku, ki je bil brez vsakih varnostnih naprav, namenjen samo prevozu vojnega blaga. Vse je bilo odvisno od sreče in naključja. Lahko bi bilo prišlo do najhujšega, kar bi lahko povzročila malenkostna napaka v tiru, lokomotivi ali na vagončkih. Malo dalje od današnje Vojkove plošče in nad kolenom Idrijce je vlak spet na velikem in lesenem mostu spremenil svojo smer. Zavil je nazaj proti Idriji. Odprl se je pogled na cesto Idrija—Bela. S te ceste so še danes vidni zidovi, na katerih je tekla trasa. Od tu do četrtega »žomfa« ali tolmuna v Strugi ni bilo več daleč. Spust železniške proge se je tu končal. Železnica je zdrsnila na cesto ob Idrijci. Zavore so popustile in z njimi tudi napetost naših živcev. Da strah le ni bil popolnoma neupravičen, dokazujejo še današnje govorice starejših ljudi, da je mnogo vagončkov te železnice iztirilo in padlo naravnost v Divje jezero. Koliko je bilo na tem resnice, ne vem. Sicer pa so bile to vojaške skrivnosti. Vendar pa je v ljudskem glasu vedno tudi nekaj resnice. No, še po vsaki vojni so govorili in naštevali prepade, v katere so padali ali pa so metali ljudi. Malo groze najbrže ne škodi mladim rodovom.
Vozili smo se po Strugi mimo Divjega jezera, ki je bilo povsem mirno, skozi Stanovec do Podrteje. Kri je spet butnila v naša lica, lokomotiva se je pomirila, njen pisk je postal živahnejši, vojaki pa so utihnili. Konec je bilo romantične vožnje skozi sicer zelo lepe predele idrijske okolice, ki nudijo
domovino in zavetje številnim divjim kozam. 2e smo bili onstran Zale na cesti proti Idriji. Pred nami je bila nekdaj velika kmetija in gostilna pri Zagodu. Tu je bila tudi naša izstopna postaja. Nevarnosti, ki so nam pretile visoko gori v bregovih nad Zalo in Idrijco, so bile za nami. Pred nami pa je bila nova. Zandarmerijski bajoneti, ki bi nam lahko pobrali naše dragocene tovore. Treba se jim je bilo izogniti. Zato sva jo udarila po visečem mostu, po Rokah in mimo Poljančeve kmetije domov.
Lačna, utrujena in še s precejšnjo mero strahu v kosteh sva se doma dobesedno sesedla. Ko sva prišla k sebi, sva se domenila, da si bova tokrat privoščila krompir v oblicah ali »gamašah«. Saj je bil ta dan v resnici pravi praznik. Ne samo da sva prinesla toliko in toliko kilogramov krompirja, hodila po krajih, ki jih še nismo poznali, spoznala markirano planinsko pot k Sv. Trem kraljem in se končno vozila prvič in zadnjič z edinstveno železnico, ki je kdajkoli vozila v Idrijo. Ni bil vsak Idrijčan deležen take »sreče«, posebnosti in zanimivosti.
Vtem ko sva lupila in jedla krompir, je vojaški motorni vlak že pihal dalje po dolini Idrijce proti soški fronti.
Vojna vihra je naslednje leto ponehala. Naše mesto je spet zajel val avstrijske vojske. Razpadla je in se v neredu umikala in pri tem povzročila mnogo škode in razdejanja, kakor ga povzroči razdivjana hudourniška poplava. Komaj se je ta val vojske umaknil proti vzhodu, je za njim že pljusknil z zahoda drugi, ki je žalil idrijsko kotlino za dobrih dvajset let. V slovensko narodno telo je tujec zarezal nož in kri se je razlila od Triglava do Snežnika in preko njega. Nova državna meja je presekala planinsko pot mimo Matjaževih kamer in začasno železniško povezavo Idrije z ostalo Slovenijo. Življenje se je moralo obrniti proti zahodu. Začelo se je novo poglavje zgodovine, ki ga je zbrisala po dvajsetih letih naša osvobodilna borba in z njo dosežena svoboda.
Od moje prve planinske ture je torej poteklo petdeset let, to pa je pol stoletja.
PRIGORJE KARNIJSKIH ALP
(Nadaljevanje po sestavku na str. 486—488 lanskega letnika)
Dr. Viktor V o v k
VI
MONTE DURANNO IN CIMA DEI PRETI
0	njima je vredno spregovoriti posebej. Duranno je kralj, Cima dei Preti kraljica veličastnega gorovja, ki ga imamo v besedi. Sta v njem najvišja, zato so jima poznavalci nadeli častni pridevek »streha Clautanskih Alp«. Duranno ni najvišji v svoji skupini, toda njegova lega in njegova oblika ga delata bolj vidnega, ostreje zaznavnega od njegovega višjega soseda Cima dei Preti.1
V skupini Brentoni v Vzhodnih Dolomitih sta gori Monte Crissin in Monte Schiavon, ki ju loči škr-bina Forcella Schiavon. S tistih vrhov je že imenovani Dunajčan Lothar Patera, veliki odkrivalec predgorja Karnijskih Alp, nanje užival sijajni razgled. Premagala ga je lepota, pa je takole pisal: Čudovit je pogled na vrsto Clautanskih Alp, ki jim spričo njihovih nazobčanih in raztrganih, včasih neverjetno oblikovanih vrhov v samih Dolomitih ni najti primere, in ki zmerom in zmerom nase vežejo oko začudenega planinca. Iz prave zmede fantastičnih rogljev in slopov drzno kipe mogočni vrhunci v nebo, Cridola, Monfalconi di Montanaia, in posebno Cima dei Preti, velikanska skalnata grmada, in Duranno, pač najlepši špik v tistih skrivnostnih gorah.2 Oba, Duranno in Preti, sta bila sorazmerno rano osvojena, že v zgodnji dobi dolomitskega alpinizma. Ko sta tod še vladala popolna tema in mir, so bili visoki Dolomiti, tisti, ki držijo sem do Piave, že dovolj znani in obiskovani. Iz njih se dobro vidita čarobni obliki obeh naših vrhov, Du-ranna in Cime dei Preti, ki sicer tedaj še nista imela teh imen. Po vseh okoliščinah sodeč, ni čuda, da sta veljavne gornike že kmalu zamikala. Poleti 1874 je na oba prvič stopila človeška noga. Prva pristopnika sta bila Angleža, na Duranno je prišel kapetan Utterson Kelso, na Cima dei
1	Najvišji vrh v prigorju Karnijskih Alp je Cima dei Preti, 2703 m, drugi po višini v ondešnjih gorah je Monte Duranno, 2665 m.
2	Lothar Patera: »Neue Turen in der Stefano-Gruppe«,
Oesterr. Alpenzeitung, Organ des Oesterr. Alpenklubs, 1899, str. 288.
Preti M. Holzmann. Poseben navdih za te gore so jima dali slavni Gilbertovi in Churchillovi gorski potopisi (I. 1868). Tam so v blestečih besedah opisane edinstvene oblike veličastnih vrhuncev prigorja Karnijskih Alp. Kelso in Holzmann sta bila neizrečeno prevzeta od lepote, ko sta na potovanju po Piavski dolini (Domegge) ugledala mogočni profil tega odročnega, silnega gorstva, in jima je tukaj oko obstalo na dominantni, osamljeni, divje skalnati gmoti Duranna, gigantskega stebra z nazobčanim grebenom. Potem sta se odpravila v neznano, v zapuščen in negotov, v pravi sanjski svet. Eden je šel na Duranno, drugi dva meseca kasneje na Preti, vsak po svojih smereh, skozi samotne, težavno prehodne, tu tesne, tam širše, zdaj zeleno zaraščene, zdaj obupno gruščnate, a v celem čez vse romantične doline. Vodil ju je Santo Siorpaes iz Cortine. Po teh dveh prvih pristopih, cel četrt stoletja v tistih gorah nobenega novega pota. Sedemnajst let za Angležem Kelsojem so prišli na Duranno trije možje iz Erta: Giacomo Sartbr, Giuseppe Martirelli in Giacomo Filippin, prvi italijanski pristop. Brez kart, ne potopisov ne poročil, nobene posebne tehnične priprave, nič kaj prida izkustev v plezanju ali v hoji po visokogorskem svetu. Potem, tri leta za izvirnim podvigom pogumnih Ertovcev je Duranno po nekajkratnih izjalovljenih poskusih uspel v videmskem veleturistu Ferrucciju. Kakor prejšnji plezalci, je tudi on ubral pot iz Erta skozi svojevrstno dolino Zemola in čez škrbino Forcella Duranno. Spremljali so ga profesor Fabio Luzzatto, Šacuco Or-solina iz Auronza, tiste čase gorski vodnik velikega glasu, stari Giacomo Sartčr iz Erta, ki je zdaj že veljal za veščaka za Duranno, in ncsač. To je bilo I. 1895. Tistega poletja je dobil Duranno še dva imenitna obiska. Samo nekaj dni za Ferruccijem in njegovo družbo je Duranncv vrh dosegel videmski alpinist Cesare Mantica, tedaj zelo vidna osebnost v vrsti furlanskih gornikov. Tudi njega je spremljal zdaj za Duranno že nepogrešljivi Giacomo Sartor.3 Nazadnje, prav kmalu po tistem, sta pripotovala v Erto, namenjena na Duranno, Kugy in Andrej Komac. Vaški krčmar jima ni prisojal znanja in moči za težavno turo, pa jima je vsilil za boljlo varnost, tako jima je prigovarjal, še Sartorja v spremstvo, o čemer nam Kugy tako verno in živo pripoveduje. Sartor je bil takrat že precej v letih, na potu je zaostajal za onima dvema, ki sta se
3 Duranno je dobil svoje današnje ime šele po Ferruc-ctjevem pristopu. Arturo Ferrucci: »Una šalita al Monte Duranno-, »!n Alto«, 1896 - VII, str. 2-4; Cesare Mantica: «Nelle Prealpi Clautane«, »In Alto«, 1896 - VII, str.
36-37.
spešno v strmem pečevju vzpenjala kvišku in v gorečem zaletu dosegla sam vrh. Kugyja je Duranno očaral. S toplimi besedami mu spleta veliko glorijo v svoji prvi, čez vse lepi knjigi. Še takole je pisal: »Ker stoji Duranno daleč na jugu, je razgled z njega povsem svojevrsten, divje-barvne lepote, za kakršno bi se težko mogel spomniti dostojne primerjave. Rad bi se še enkrat tja podal, da bi mogel odkriti tisto pravljično, tisto sanjavo, ki se skrivnostno prede po tistih odmaknjenih visokih dolinah in čudežno obdaja ondotne resne gore.«4 Potem, na prelomu stoletja, se je pričelo sistematično, nadrobno, docela znanstveno odkrivanje dolin in gora, dotlej dokaj skritega in zakritega prigorja Karnijskih Alp. V velikem pionirskem delovanju blestita imeni dveh Nemcev, Munchen-čana dr. H. Steinitzerja in Dunajčana dr. Lo-tharja Patere. Kraj njunih pomembnih podvigov in ob tem, kar sta onadva poročala v številnih spisih, ki uživajo še danes velik ugled, so se začeli v teh gorah na moč uveljavljati domačini, Furlani. V prvi vrsti prof. Giovanni Marinelli in po njegovi smrti njegov sin prof. Olinto, pa Arturo Ferrucci, Leonida D' Agostini, Cesare Mantica, prof. Vittorio Cesa De Marchi, Giuseppe De Gasperi, Giuseppe Feruglio. Vemo iz njihcvih zelo zanimivih opisov, da so si v nekaj dneh vpisali v dobro od dvanajstih doseženih vrhov, od katerih so bili štirje dotlej obiskani samo po enkrat, kar sedem prvih pristopov. Vztrajno so hodili, pa pridno o svojih pohodih pisali knjige, se razpisovali po revijah in časopisih. O Dolomitih je beseda. Goethe se je na enem od svojih italijanskih potovanj ustavil v Bolzanu. Postal je tam na fantastičnem scenariju, ki se na vzhod odpira v gorsko dolino Valle deli' Isarco, Eisacktal po starem. Zdi se, da se je zazrl v Catinaccio, tedaj še kot Rosengarten znano slikovito in nenavadno razgibano gorsko gromado. K srcu so mu morali prirasti trije značilni turni, znamenite Torri del Vaiolet, klasična prikazen. In če je veličastni prizor občudoval, kadar je sonce šlo v zaton, pa so v sanjavi daljavi v ne-
4 Dr. Julius Kugy: »Aus dem Leben eines Bergsteigers«, 1925, str. 199-200. — Jasnega, a zelo mrzlega marčnega jutra sem bil na Nanosu. Ustavil sem se na travmtem počivalu vrh nanoške silovite skaline, nad zgodovinsko, žal že hudo razpadlo cerkvico sv. Hieronima, kraškega svetnika. Razgled je bil nekaj čisto posebnega. Vse Julijske, seveda, še stoteri drugi domači vrhovi so se na severu postavljali vsak po svoje zelo izrazito. Čist je bil tudi razgled na severozapad. Tam so stali spredaj Cimon del Cavallo — Col Nudo, v drugi vrsti Duranno — Cirra dei Preti — Pramaggiore, zo njimi so bile videti dobro znane tenje imenitnih snežnikov, Civetta, Pelmo. Antalao s svojim v soncu lesketajočim se ledenikom, Marmaro'e. A daleč na obzorju se pne proti nebu mogočna grmada obeh velikih sosedov, dolomitskih prvakov Marmolada — Vernel.
Caserka Geu Alto, tipična karnijska planina	poto Corbellini
štetih odtenkih rdele prečudne kamnene figure, tedaj lahko verjamemo potopisu, kjer piše, da je bil ves prevzet od izjemne lepote. Ganjen je tamle zavzdihnil: »Zdi se mi, da sem kakor deček, ki bi se naj šele zdaj učil živeti.« Še drugi Nemci, Avstrijci, so v vznesenem razpoloženju opevali živo pisane Dolomite. Tako Edmund Mojsisovics — Mojsvar, slavni geolog in alpinist velikega imena. Omamna skrivnost, piše učeni Dunajčan, v kontrastih med temačnimi, prečudno grajenimi eruptivnimi kamni z ilovič-nato zemljo, ugodno za rast, ter svetlimi apne-nimi figurami, ki gole silijo iz zelenih dolin visoko v snežna višavja. Številni barvni odtenki in pestra mnogovrstnost oblik izvirajo od različnih kamninskih sestavin. Čudovito razširjene doline, ki v obliki značilnih kotlin in odprtih žlebov sečejo apneno gorsko planoto in s svojimi razsežnimi gozdovi, travniki, pašniki, tako prijetno, obenem koristno oživljajo pokrajino. Kod imamo še lepše poglede kakor v Ampezzanski kotlini, na Zoldan-ski gorski planoti, ki nadnjo dominira Pelmo, veličastni orjak. Po temnih smrečnatih pobočjih šumijo bistri potoki, po prostranih vegastih planotah se širijo zeleni travniki, polni bujnega cvetja, kraj njih drzno strmijo v nebo blede apnene gromade, gole, brez zelenja, vendar čez vse lepe. Dolomitske kuklje in slopi se vzpenjajo kvišku kakor fantastični, kakor gotski stolpi. Resnično, globljih, tako pisanih kontrastov si človek ne more misliti. Čarna lepota.5 Drugače jih je gledal, Dolomite, praški Nemec profesor Viktor Hecht, še danes upoštevan učenjak, svoj čas na daleč znan, po mnogoterih gorstvih, sila razgledan alpinist in plodovit alpinistični pisatelj. On je bil, ki je med številnimi svojimi literarnimi deli mojstrsko, z navajanjem nadrobno obrazloženih primerov in z določenimi primerjavami dokazoval, da ima Kanin od vseh gora v Vzhodnih Alpah pretežno najlepši in najširši razgled. Na vso moč se nemški znanstvenik zavzema za naš Kanin, v izbranih besedah mu poklanja priznanje in češčenje. O Dolomitih pa piše: »Iz tamkajšnjih dolin pač vidim stene in stolpe, veličastni se zdijo in raznolični; toda iz iste ali večje višine veliko izgubljajo svoje veljave. Človeka utruja večno ponavljanje oblik, ki so si po značaju tako rekoč vse enake. Pečevni kerovi, turni vseh obsegov in višin, beli zidovi, res so zanimivi, ko jih gledam iz doline. Ali vsak-teri teh kamnov ima kraj sebe na ducate tekmecev, ki se tolčejo med sabo, nazadnje se vse
5 Edmund Mojsisovics - Mojsvar: -Die Dolomitriffe-, Dunaj, 1879, str. 111. Nekoliko podatkov o tem znamenitem možu je omenjenih v PV (1962, str. 354; str. 301, op. 16).
skupaj skrči v brezbarvno, brezizrazno gmoto. Do koder nesd oči, na vse strani prava zmeda samih skalnatih špikov, enakih po barvi in obliki. Manjka življenja, manjkata značilni gorski dih in vonj, ki nas tako prijetno navdajata po lepih planinah, manjka toplota, a manjka predvsem mir. Razglede zapirajo mnogokje sosedni vrhovi. Presenetljivi kontrasti med golimi stenami in zelenimi dolinami me za vse te pomanjkljivosti žal ne morejo odškoditi.«6
A pustimo Dolomite, one oddaljene, pa vrnimo se nazaj čez Piavo, v tele nam bližje, ki je tukaj o njih beseda, v Dolomite z onstran Piave, Clau-tanske Alpe, prigorje Karnijskih Alp.7 Med gorama Duranno in Cima dei Preti je vrh Cima dei Frati, ne posebno lahka tura. Pod njo je nenavadno divja, nekam težko dostopna škr-bina, Forcella dei Frati. Lepo smo jo videli iz Cimolaisa, z njenimi tremi čeri, tremi kamni nenavadnih postav, ki so v njih videli dolinci v preprosti domišljiji tri samostanske brate, fratre ali kozle, kakor se jim je pri nas po navadi reklo, celo s privzdignjenimi kutami vse tri.8 Napoleone Cozzi se je vrnil nekoč iz tistih gora, Cima dei Preti, Cima dei Frati, pa je doma o njih tako govoril: »ves tisti klerikalni okamneli svet.«9 Tudi pri nas je kakšen klerikalec, okamnel, seveda. Menih je stolpast rogelj v meleh pod severovzhodno steno Turške gore, z Logarske planine je videti kakor kip meniha.10 V naših gorah je celo kardinal, o katerem je tudi Planinski Vestnik že pisal. Tudi Francozi imajo goro. ki ji je ime Cardinal. V poljskih Ta-trah je Mnich, Menih, s svojo slovito steno, ki so
4 Dr. Viktor Hecht: »Aus den Julischen und Carnischen
Alpen«, Zeitschrift des deu. u. osterr. A. V. 1883 - XIV,
str. 482-484, 486, 491.
7 Dolomiti, tisti klasični, so gorovja med rekama Adižo
in Piavo. Tile, nam bližji Dolomiti, o katerih se tukaj piše, so med Piavsko in Tilmentsko dolino. Ali jih moremo tedaj imenovati -Dolomite z onstran Piave», ko pa so za nas ta gorstva le tostran te reke? (Dolomiti d'oltre Piave, oltre = onstran.) A ime se je udomačilo v literaturi, in ne samo v italijanski. Gledali so pač tele, nam bližje Dolomite, na prigorje Karnijskih Alp, iz krajev po črti, postavim, Cortina d'Ampezzo - Belluno, a ne npr. iz Ljubljane. Torej Prealpi Carniche, Alpi (ali Prealpi) Clautane, Dolomiti d'oltre Piave, Karnische Voralpen (tako jih imenuje njihov dober poznavalec Toni Hiebeler še v Oesterr. Bergsteiger-Zeitung 1968 št. 1). Clautaner Alpen, po naše prigorje Karnijskih Alp. - Gl. PV 1966 str. 396 in tam podčrtani opombi 14) in 15). • Cima = vrh, forcella = škrbina, Cima dei Preti, II prete = duhovnik, Cima dei Frati, Forcella dei Frati, il frate = samostanski brat, frater, kozel.
9	Tržačan Napoleone Cozzi je štel v začetku stoletja med prve italijanske alpiniste plezalce. Tržaška sekcija CAI je zgradila I. 1930 kočo na Doliču, nekoliko naprej od mesta, kjer stoji zdaj Tržaška, bolj nad Trento, in jo imenovala po svojem odličnem članu Cozziju. Hiša je služila hkrati kot karovla, ital. obmejna stražnica. Ko smo v hudih letih šli od Planike sem pod Smorjetno glavo na Hribarice, smo na ovinku v sedlu slišali bučne diskusije financarjev In karabinjerjev ter videli v času kuhe ali peke črn dim sukljoti se po čistem triglavskem zraku.
10	Janez Gregorin: -Blagoslov gora«, str. 283.
Cima Torre w Cridoli
Foto Gerardinl
jo naši alpinisti plezali I. 1963.11 V Švici je slavni Mönch. Na Francoskem so še Aiguille du Moine, Arete du Moine, Grand Capucin.12 Na Korziki je gora Cinque Frati, petero kozlov. Na poti v škrbino dei Frati se je med stenami v gruščnati strmočini naenkat zameglilo, začelo je pršeti, nastala je čudna mrčava svetloba, kakršne še nisem bil doživel. A više gori se je nebo obregnilo, naredil se je lep dan sredi zelo posebnih vrhov. Malo nad spodnjo planino Lag-hetto se mi je za čas odprl zamakljiv pogled v velikanske sive lašte Ci ma dei Preti in Cima Laste. Potem sem prišel v razsežne, nagnjene drne pod navpičnim skalovjem. In kaj je ondod cvetelo očnic! Pod steno je stal zapuščen tamar, že nekoliko utrujen sem sedel na preperelo klopco, bogato pašo so imele oči po edinstvenem okolju. In tu vse v cvetju, vse polno očnic. Tu in tam so cvele tako na gosto, kakor pri nas ob obilni letini jalovke, jurjevke, ključavnice (sto lepih, docela razumljivih, pa pomembnih, smotrnih slovenskih imen ima botanični besednjak za prikupno belo, prijetno dišečo cvetlico) na Brdu pod Golico.
11 Gl. PV 1964, str. 196.
c Aiguille du Moine = menihova špica, Arete du Molne = menihov greben; Grand Capucin = veliki kapu-cin.
Očnice ali pečnice, pečenice. Rad pritegnem Badjuri, ki zaradi imen preljube alpske cvetlice takole piše: »Pečnica je značilnejše in priljud-nejše ime za lepe snežniške cvetke kakor izmišljena, umetna planika.«13 Nešteto je za te rožice po Slovenskem prijetno zvenečih, smiselno ustreznih imen, kakor mačnica, goličarska mačnica, goličavarica, očinec, očino zelišče, skalica, ska-larica, belunec, triglavka, trosnica, zvezdica, zvezdnica, v Reziji suknjena roža, v Beneški Sloveniji svetlica. Rad jih slišim, ta imena, in kar je še drugih domačih. Veliko rajši kakor pa oguljeni edlvajs v ničasti meščanski plehkobi. Tuma je pisal o Mangartu in njegovih sosedih, koliko da je včasih ondod bilo očnic. In pravi: »Sedaj se le malokatera najde, ker so ti vrhovi blizu dobro obiskovane Mangrtske koče. Najprej izgine očnica tam, kjer se je opustila paša drobnice. — Četudi so turisti in trgovci poruvali mnogo teh rastlin s koreninami vred, je po mojem opazovanju glavni vzrok, da očnica tako gine iz naših gor, ta, da ji manjka ovčjega gnoja. V kotu nad Kobaridom to rastlino imenujejo trosnico zaradi tega, ker se nje seme trosi vidno za sledovi ovčjaka.«14
13 Rudolf Badjura; »Ljudska geografija«, str. 141. u Dr. H. Tuma, PV 1914, str. 26.
V mnogih evropskih državah je očnica z zakoni zaščitena.15 V Ljubljani pa je živel profesor Anton Debeljak, sloveč vseznal. Pod naslovom »očnica« je bil objavil zapisek tele vsebine: »V slovarju pokojnega prof. Bartla, je to prvi od 7 slovenskih nazivov za alpsko cvetko, ki jo Anglež in Franccz imenujeta po nemško edelweis. Pod tem naslovom poroča 17. 8. J. de Geneve, da je švicarska gosposka sklenila ostre kazni za izletnike, ki čez mero trgajo belo zvezdnati cvet za spomin. Član-kar pa ve za boljši izhod iz zagate: nasejati čim več takega semena, čigar poganjki utegnejo privabiti množico tujcev. Planika se kaj rada prime. Če jo v ravnini zasejemo marca—aprila, se razcvete naslednje leto. Na višinah pa kratka topla doba kajpada ne dovoljuje tako naglega kolo-barjenja: številne poskušnje so pokazale, da je treba za to dva do tri poletja, kakršna je pač nadmorska lega. — Najboljši način za uspešen
u L. 1896 je avstr. vlada izdala zelo natančno izdelan zakon za zaščito očnice (somo nje) za takratno deželo Goriško-Gradiščansko. V ¡tal. besedilu zakona se ra'tlina imenuje »bianco di roccia« - belo na skali. Gl. zadevne podatke v PV 1965, str. 393, op. 9).
razvoj je ta: semenska zrna zberem in posejem kar tamkaj na prikladnem prostoru, pozneje se sadike presade na zaželeno mesto. Upoštevati je seveda fizične in kemične pogoje tal. Mogli bi celo osnovati nove velike postaje blizu kakega turistovskega središča, če bi se opirali na nasvete botaničnega društva v tistem kraju. Nemara napoči čas, ko se bo praznoval dan belunca (pečnice, skalarice, skalice, očinega zelišča), kakor se obhaja dan ključalnice (bedenke, bedenke, česnikovice, suščnice, narcise)... Očnico poznajo tudi zunaj Alp: Himalaja, Severna Amerika, Nova Zelandija. V Sibiriji je to bohoten plevel.« Tako pravi učeni profesor Debeljak.16 Lani so v Sovjetski zvezi imeli za proslavo 50-let-nice revolucije veliko alpiniado v Pamiru. Udeležili so se je alpinisti iz vzhodnih držav, med njimi seveda tudi Slovenci pod vodstvom predsednika dr. Mihe Potočnika. Poleg njih še 13 Avstrijcev ter trije Italijani. Prehodili in preplezali so veliko potov in smeri, a v nemalo začudenje
14 A. D.: »Očnica«, v reviji »2ivljenje in svet«, prilogi
ljubljanskega dnevnika »Jutro« z dne 31. 10. 1938.
Arhiv C Al
•"......."1
Bivak Granzotto, 2200 m, zadaj Val Monfalcon di Forni in Monfalcon di Cimoliana
jih je spravila bujna rast pečnic na prostrani, ravni Kirgiški stepi, južno od Alajske doline, pod silnim Pic Leninom, ki je tja dol razgrinjal svojo orjaško severno steno. Daleč, daleč od nas, v srednji Aziji, je bil v višini 3700 m ves svet z očnicami na gosto posejan.17 Dr. Potočnik nam je pravil, da je bilo pečnic nedopovedljivo veliko. Na milijone jih je bilo, tako je v družbi tovarišev živo pripovedoval, na milijone in milijarde, težko je bilo kam stopiti, da nisi nečloveško pohodil pri nas tako čislanega cvetu. A bile so bolj majhne, tiste sibirske očnice. Pri nas rasto večje. Poznam planinca Sušnika, iz Šiške doma, ta je našel očnico, ki je imela 11 cm premera. V dolini Val Sarentina v Poadižju, sicer je davno od tega, dolina se je še pisala Sarn-thal, tamkaj so utrgali očnico, ki je štela v premeru celih 12 cm.18
A zdaj bodi konec botaničnemu odmiku, ko hodimo tod po izjemnem gorskem svetu, človek
v Iz poročila v Oesterr. Bergsteiger-Zeitung 1967, št. 9, str. 2.
M -In Alto«, III - 1892, str. 11. Pordenonska koča v Val Montanaia, 1205 m
se spotoma ozira in sproti se mu v pogostni menjavi scenerij odkrivajo novi, močni vtisi. Cima dei Preti ali Mont dei Preti, 160 m nižji od Triglava, vsekakor pravi velikan. Zanj ni odločilno število, zlasti če se vrhovi prigorja Karnijskih Alp hočejo v višinah meriti npr. s sosednimi Dolomiti, tistimi zapadno od Piave. Kajti dejansko se višine teh vrhov izenačujejo spričo globoko tekočih dolin. Cima dei Preti, vrh, je kakih 2200 m višji od dna Piavske doline, nič manj ko Antelao (3263 m) od S. Vita, izhodiščnega kraja v dolini. Že od prej sem bil vedel, da se mi je na poti skozi dolino Cimoliana ustaviti ob ustju ozke, čudno stisnjene prečnice Val Ccmpol. Kakšen tamkaj prizor! Gorski potok šumi razbesnel čez slapove po strmem skalovju navzdol. Po stenah so videti lise zanikrnega, raznobarvnega grmičja, kar daje svojevrstnemu žlebu posebno slikovitost. Više gori navpično silijo gola skalovja v višino. V na videz nedosegljivih vrheh stražita levo Du-ranno, desno Preti, mogočna skalnata, strma grmada, v daljavi zaznavna tudi s Triglava. Med
Foto Antonini
111« llflfi
Staro pordenonsko planinsko zavetiita
obema se vidi belo, razjedeno špičje Cima dei Frati in kar je še drugih mikavno izklesanih kamnov ondod okoli, a vse se mistično dviga v sinji obok nebesnega svoda. Prehod skozi Val Compol je naporen, a prav ondod skozi je dobrih 60 let za Holzmannom in njegovim vodnikom rinila podjetna slovenska naveza Mira Marko Debelakova, Edo Deržaj, Črnivec in Žumer. Tudi njim je cilj bila Cima dei Preti.19 Izbrali so si težavno in izjemno dolgo smer po jugovzhodnem grebenu. Povrh še z vremenom niso imeli sreče. Na vzponu so jih zadrževale nevihte v treh zasilnih bivakih, od katerih je bil
19 Prvi je na Cima dei Preti pristopil, kakor je bilo že rečeno, Anglež M. Holzmann, ki ga je spremljal S. Sior-paes iz Cortine. Višino sta že onadva zajemala po dolini Compol. Holzmann je po opravljenem vzponu objavil poročilo, tam je pa pisal, da sta z vodnikom bilo na Cima Laste. O tej zmoti, o zmešnjavi s krajevnimi imeni, z »uradnimi« imeni, ki takrat še niso obstajala, o so zdaj v splošni rabi, ter o razčiščenju dotlej docela motnih, nejasnih zadev, gl. PV 1962, str. 406-407 ter ondotne pod-črtne opombe; G. B. Spezzotti: »L* Alplnismo in Friuli e la Societo Alpina Friulana«, II. zvezek, izd. SAF v Vidmu, 1965, str. 257-260.
Italijani si s toponimi ne belijo las. So mojstri v prikro-jevanju. Mnogo jim je na tem, da ime lepo zveni, da se za italijansko uho prijetno sliši. Važno jim je blagoglasje, za kar imajo po naravi dosti razvit čut.
Prizor s Slavnika. Zgoraj Tumova koča na Slavniku, pravzaprav Vovkova, kakor pravijo koprski planinci.	Foto Frenk
Dva motiva iz Karnijskih Alp
zadnji, v divji škrbini Compol, najbolj neroden. Jugovzhodni greben Cima dei Preti, ki je z višinskimi razlikami 1700 m dolg več ko 3 km, je slovenska naveza prva čeloma preplezala, in je njen podvig svoj čas zbudil v alpinističnih krogih, prav posebno v nemških in italijanskih, veliko pozornost.20
Plezalna smer Mire Marko in njenih tovarišev uživa še dandanes pomen in veljavo. Je zanimiva, odvija se v posebnem, veličastnem visokogorskem okolju. A je v marsičem olajšana, predvsem odkar so pred desetimi leti v široki krnici Cadin dei Frati, ležeči med Cima dei Frati in Cima dei Preti, v zglavju doline Pale Floriane,
10 Podrobno je bilo znamenita tura Slovencev opisana v alpinističnem slovstvu. Gl. posebno Oesterr. Alpenzeitung 1935, str. 268; prof. dr. ing. habil. Wolfgang Herberg, Bernheim: -Die Karnischen Voralpen (Le Dolomiti d' oltre Piave), eine Monographie«, 2. del, v Oesterr. Alpenzeitung, Oesterr. Alpenklub, Dunaj, 1959, str. 77-111. 1. del je Izšel leto prej ravno tam. Svoje odlično delo je Herberg posvetil »Antonu Bertiju, velikemu prijatelju teh gora, in vsem tistim, ki so jih kakor on ljubili. Antonio Bertl: >Le Dolomiti Orientali«, II. zvezek, CAI -TCI, Milan, 1961, str. 220-221. V našem tisku ne najdem besede o turi slovenske naveze. Čudno. O Herbergu je PV že pisal: 1962, str. 407, podčrtno opomba 48); 1966, str. 396 in tam podčrtna opombo 14).
pritoka visoke doline Compol, postavili lep in udoben bivak, Bivacco Paolo Greselin, v skrbno, z okusom izbrani legi. Zdaj more vajen planinec priti iz obljudenega kraja, od zadnjega gostišče, že v rekaj urah na Cima dei Preti. Iz Cimo'aisa, po dolini Cimoliana in skozi Val Compol, je do bivaka pet, od bivaka na vrh samo še tri ure pleze ali hoda.21
Ne bo odveč, če tu spregovorimo nekaj besed o planinskih postojankah, kakor jih postavljajo onkraj meje. Gradijo se koče in znašajo stalni bivaki v gore, a zadnja leta že kar pospešeno. Po vseh italijanskih gorah, tudi v Vzhodnih Dolomitih, in še posebno tu, v Clautanskih Alpah, v prigorju Karnijskih Alp. Tako so nedavno tu postavili lepo in udobno kočo-bivak Paolo Greselin, ki je o njem pravkar bila beseda. Nov je bivak Granzotto—Marchi v koncu doline Monfal-coni di Forni. Po pravilih t. i. Bertijevega sklada dobe bivaki ime po umrlih zaslužnih dolomitskih planincih. Renzo Granzotto in Antonio Marchi, odlična člana pordenonske sekcije CAI, sta bila izredno delavna v Dolomitih z onstran Piave. Padla sta v zadnji vojni na grški fronti. Zdaj je v italijanskih gorah kakih sto stalnih bivakov. Lastnice ali zaupnice teh zavetišč so po-največ posamezne sekcije CAI, trije bivaki so last društev gorskih vodnikov (Courmayeur, Valtour-nanehe), dva sta od mladinskih planinskih organizacij, enega ima zasebnik. Na gosto so postavljeni v gorskih masivih Mont Blanc, Monte Rosa, v Retijskih Alpah, po vseh teh se seveda tu štejejo le, kar jih je na italijanski strani. Veliko jih je v Gran Paradisu. Nekateri so vzorno, premišljeno urejeni, med njimi tudi dva nam po razdalji najbližja: bivak Adriano Suringar v zapad-nih strminah Poliškega Špika, v čudovitem visokogorskem okolju na kraju Velike police, bivak ima prostora za 4—6 oseb, pa Bivacco Olimpia CaIII-garis nad koncem Mrzle vode, morebiti najlepše doline Julijskih Alp. Od tega bivaka, ki premore 9 ležišč, peljejo nadelane steze k drugim postojankam, tako do koče Pellarini v veličastni Zobniški Krnici, do koče Brunner sredi velikih vrhev sijajr.e skupine Belega Potoka, do koče Corsi na južni strani sončnega Viša. Malo je treba ob teh prilikah planincu na turah iskati zavetja po tamarjih in pastirskih stanovih, prečesto nerodno urejenih, vlažnih, vse prej ko pitovnih in snažnih.
21 Od bivaka Greslin (1950 m) do škrbine Compol (2450 m) ne bo več ko dve uri. Iz škrbine Compol na vrh Cima dei
Preti je še uro pleze. Bivak, ki ima 12 ležišč, rabi tudi za druge vzpone, zlasti za Duranno. Le z južne strani (Erto-Val Zemo'a) je dostop po usodni poplavi v Vajontu nemogoč. Bivak je dobil ime po Pavlu Grese'inu, močnem alpinistu, vodji v padovski alpin. šoli -Emllio Co-mici«, ki je padel v Wlesner-Simonovi smeri na Cima Canale, Pale di S. Martino.
V italijanskih gorah so bivaki prav posebno uporabni tudi zato, ker so stalno odprti in po navadi oskrbljeni z najpotrebnejšimi stvarmi. Čudijo se nam planinci z onstran meje, ko imamo bivake po gorah zaklenjene. Visoko gori, daleč od človeških bivališč, noč ujame planinca, zdaj že grmi in se bliska, po snegu diši, pretijo mu še bogve kakšne ujme, do bivaka ni več daleč, toda ne — on se mora šele spustiti v dolino, po ključ.. . Za lažje, smotrnejše, boljše organizirano postavljanje bivakov so si za območje Vzhodnih Dolomitov omislili poseben sklad, ki je dobil ime po Antoniju Bertiju, neutrudnem odkrivalcu in velikem pesniku tistih gora.22 Bertijev sklad, za čigar
n Bertijev sklad, Fondazione Berti. O Bertiju, brez primere planincu in alpinistu v Vzhodnih Dolomitih, plodnem pisatelju, ki je vizbranih besedah poveličeval svoje, čez vse ljubljene gore. je PV že ponovno pisal. Posebno nadrobno I. 1958, str. 566-567. Berti je umrl I. 1956. Z na novo ustanovljenim skladom, ki ima svoj sedež v Benetkah, so počastili njegov spomin. Sklad je pod zavetni-štvom CAI.
Leopold. Stanek
ZAHVALA
Oblakom,
večno premenljivim, gnetljivim gmotam vesolja, v ledjih vam gnezdijo ptice, an°eli in strele, nepomirljivi potepi poletja Z zastavami mavric na čelu, iz neznanega v neznano vodeči, trdni stebri in sanjski gradovi beračev in poetov, zvrha vedno obsijani grebeni vzpetin na obzorju, fatamorgane celin in večno vabljive podobe moje domovine.
Krvi,
deroči strugi, pljuskajoči čez robove majave posode, rdeče morje,
ki ga mora vsak prebroditi, kaplje in oceani iz časa v čas drveči, na valovih cveto vam domače zvezde in sanje dedov naše davnine.
In bolečini,
zvesti ljubezni življenja, v zavest in blago besedo odrešuje ti
slednji čut in trenutek in je zadnje, kar te umiri in ti olajša pot v nečutje in nečasje.
Pirogo di Longorone v dolini Piave — nekoč
ustanovitev so bile dale pobudo sekcije CAI v Benetkah, Padovi in Vicenzi, in z njo soglašale tudi ostale sekcije Treh Benečij, ima natanko izdelan statut. Ob kratkem, sklad ima namen s postavljanjem trdnih bivakov in podobnih postojank v visokih legah Vzhodnih Dolomitov tjakaj v čim večji meri privabljati planince in alpiniste, izletnike vseh vrst. Njegovo premoženje se nabira poglavitno iz volil, ki mu jih kdo zapusti v počastitev Bertijevega spomina, znatni so prispevki, ki mu jih poklanjajo mnoge organizacije o proslavah in posebnih prilikah. Že imenovani bivak Granzotto-Marchi je finansiralo pordenon-sko odposlanstvo znane mednarodne organizacije Rotary Club. Da doseže svoj namen, mora Eer-tijev sklad vsaj deloma, a v danih primerih docela z denarjem pomagati pri gradnjah alpskih naprav v Vzhodnih Dolomitih, pa tudi po bližnjih gorskih območjih, ako bi po mnenju ene ali druge sekcije iz Treh Benečij kazalo, da je treba kak kraj posebno upoštevati za zboljšanje prizadetega turističnega prometa. Bertijev sklad podpira tudi izdajanje alpinističnega slovstva. Pod njegovim pokroviteljstvom izhajajo številna literarna dela. Med njimi je posebno znana Collana Voci dai Monti — Knjižna zbirka Glasovi z gora.
Sklad upravlja devetčlanski svet, v katerega imenujejo po enega člana Bertijeva družina, sekcije CAI v Benetkah, Padovi in Vicenzi, glavni odbor CAI in vzhodna skupina CAAI (člani akademiki iz sekcij v Vzhodnih Alpah), ostale tri člane sveta izvolijo zastopniki navedenih treh sekcij na letnem zborovanju vseh enot iz Treh Benečij. Člani sveta so imenovani za dve leti in opravljajo svoje funkcije zastonj. Skladova pravila urejajo nadrobno še razne postopke, imajo določila o volitvah in rokih, o načinu glasovanja, o upravljanju premoženja, o nadzoru idr. Uredili so torej po dolinah gostišča, po gorah nazidali koče, postavili bivake, udobnejše je zdaj turistovsko življenje, kraj:e so poti, o hudi uri varuje planinca toplo zavetišče v samotnem skalovju. Vsega tega nič ni bilo v prejšnjih časih. Zato se še vselej svetlo bleščijo v zgodovini alpinizma v prigorju Karnijskih Alp imena slovenskih gornikov Marko Debelakove, Eda Deržaja, Črnivca in Zumra. Njihova alpinistična dejanja štejejo po pravici v višjo plezalsko kategorijo, kakor bi jih mogli ocenjati po sodobnih merilih. Pravično je sodil Nemec Wolfgang Herberg, velik učenjak in alpinist izbranega kova, ki ga štejejo med prve poznavalce prigorja Karnijskih Alp, koder je opra-
Monta Duranno, severovzhodna stena
Foto
A. Bertolo
vil nešteto pomembnih vzponov, med njimi veliko prvenstvenih.
Takole piše: »Na velikanski turi (in einer Mam-muttour) s tremi bivaki (zaradi neugodnega vremena) je preplezala I. 1935 naveza Debelakova-Deržaj, kateri listek smo našli že na vrhu Mon-falcon di Montanaia, ves jugovzhodni greben Cime
dei Preti med dolinama Val Compol in Val Can-toni. Kdor bi videl ta grozljivi greben čez Cima Cazz' Alta in dostop skozi divje zaraščene stene dolenje doline Val Compol, bo moral občudovati voljo in moč te naveze za izvedbo velikega, tveganega dejanja.«23
23 Prof. Wolfgang Herberg, n. m., 2. del, str. 87.
MALO SPOMINA NA VELIKEGA M02A
(Ob 55-letnici smrti profesorja Franceta Štiftarja) Valent Vider, Solčava
tSl^lkd" sončni, solčavski strani mejne Olševe se od cerkvice sv. Duha vrste kmetije druga za drugo vse gor do Bukovske, morda najvišje v Sloveniji, ki sega že v strmine Raduhe. Kot povsod v Solčavi, so tudi te kmetije zaokrožene in njihove domačije oddaljene tudi po pol ure hoda in več ena od druge z edino izjemo treh, ki so se do zadnje vojne s svojimi strehami skoraj dotikale. To so bile kmetije Stiftarjeva, Martin-čeva in Majdačeva, v ožji soseski imenovan Ci-trija. V oktobru I. 1944 so bile tudi te požgane in le Stiftarjeva potem obnovljena na istem mestu. Martine in Majdač pa sta si domačije obnovila nižje na pustotah. Po starih virih, in tudi profesor Stiftar je tako trdil, je bil prvi kmet naseljenec v Solčavi Stiftar, in ta je svojima otrokoma Martinu in Majdi osnoval domačije tik poleg svoje in zato se tudi imenujeta Martinčeva in Majdačeva.
Iz istega rodu se je dne 4. 12. I. 1846 pri Mar-tincu rodil France Stiftar. Izredno nadarjenega fanta so na priporočilo župnika Janeza Janca, že malo pozno, dali študirat v bližnjo Železno Kaplo in nato v gimnazijo v Celje. Nato je šel na vseučilišče v Gradec. Odličnemu učencu je uspelo dobiti rusko štipendijo ter dokončati z odličnim uspehom študij v takratnem Petrogradu. Kot profesor in vsestranski kulturni delavec je deloval v gubernijskem mestu Kalugi. Pot pa mu je bila še nadalje odprta navzgor. Odlikovan z največjimi ruskimi odličji je kot državni svetnik umrl v Kalugi dne 10. aprila I. 1913. Profesor France Stiftar je vse svoje življenje posvetil prebujajoči se slovanski in slovenski narodni misli. Že kot gimnazijec se je udeležil taborov v Ljutomeru in Žalcu I. 1868. V skrbi, da bi Slovenci ne utonili v germanskem in romanskem življu, med katerega jih je stisnila usoda, si je prizadeval, da bi prevzeli Ciril-Metodovo cirilico in bogočastje. Bil je posredovalec med rusko in slovensko književnostjo. Vneto si je dopisoval s slovanskimi in slovenskimi pisatelji ter drugimi izobraženci, sodeloval s prevodi iz ruske književnosti in lastnimi razpravami pri Jurčičevem
Slov. Narodu, pri Slovanskem svetu, Slov. Matici in drugod. Množica njegovih prispevkov je posejana pod imeni Fedor Matvejevič, Božidar Tvor-cov, Savinjski, Solčavski, po takratnih slovenskih, ruskih in drugih listih.
Iz Rusije je v letih 1887, 1895 in 1912 obiskal domovino. Njegovi obiski so bili manifestacija narodne zavesti, pa tudi gospodarskega napredka. Svoji rodni Solčavi je, če že ne dal, pa vsaj uveljavil lepo, domače ime. Veselil se je napredka, za katerega je dal pobudo, zlasti za gradnjo ceste v težko dostopno Solčavo. Ob obisku I. 1912 je sam že slutil, da je zadnjikrat v domovini. Jemal je slovo od domačinov Sol-čavanov, sošolcev, prijateljev in sodelavcev. Obiskal jih je v Celju, Kranju (Solčavana prof. Her-leta), Ljubljani, Bledu, Trstu in drugod. Tokrat se je po morju, preko Carigrada vrnil domov. Med potjo je obiskal še sina Vladimirja, profesorja v Evpatoriji na Krimu, ter grob pesnika Lermontova na Kavkazu. Res je šel domov po slovo, že naslednje leto je umrl. Njegov zvesti prijatelj in borec za iste ideje I. Vrhovnik, župnik v Trnovem, mu je v Ljubljanskem Zvonu v slovo zapisal med drugim: »Zapustil nas je velikan po duhu in srcu. Ko smo ga imeli živega, nismo vedeli, kaj imamo!« Novinar Rastko Pustoslemšek, Stiftarjev ožji rojak iz Luč, pa je prijatelju doma še I. 1958 v Celjskem zborniku napisal življenjepis, bogat opis bogatega življenja. Tudi zgodovina slovenskega slovstva ne more iti mimo Stiftarjevega imena. Kot se je s svojim nastopom znal prilagoditi in gibati v takratni aristokratski ruski družbi in se kosati z največjimi duhovi izobraženstva, pa je v pismih in v občevanju z domačimi ostal ves preprost, ves naš. Ni ostalo dosti pisanega za njim v Solčavi. Dve vojni je med tem učakal njegov rod in čase, kakršne še nobeden od prvega Štiftarja dalje. Ostali pa so spomini, ki gredo iz roda v rod. Vsi smo jih dolžni ohraniti. Zato naj zapišem nekaj od njih, razširjenih v Štiftarjevem rodu in sodobnikih.
Spomini na »ruskega strica« med Solčavani
V tragediji Solčave oktobra leta 1944 so bile požgane tudi Stiftarjeva, Martinčeva, Logarjeva, Šturmova in druge domačije, ki so hranile številne spomine na Franceta Štiftarja. Vojna in posledice so postale oster mejnik med prejšnjim in sedanjim tempom življenja. Razredčili in oslabeli so viri, ki vežejo obe dobi. Le spomini in nekaj pisem ...
Iz pisma
Franceta Štiftarja
(gl. str. 580)
t- 1 i -T
4 / ' ' ' ^	^ " . ' e
/ t /
/ "a	t e t '' 4 < 4 /4 ' ''"/


¿r 1/ 0 /
s	f 4 j 4 * S ' 4 S* >//'/<"	' '
' SJ - /	7/
> J., , «r	j/ / rr ***	*	" 4 'ff
s* / a* ^ ^	f /rr /i' < ' / f' f
S/l
" r ' //*? / J r
m< C
f/4 ** f S 4 » t
y

/ >} ' /9 </1 * /
// t ff it * # **
V -i / /t« j* rt f 4 >
rr/ . ./ .
// / 7 /
* J trt* t ^f^r^V
V <-
** 4 + / ? •><■"» 4
m * * , /j ®/Vf / »t ; " •	" * '	' " '
/ // ' •
.4	't/i" ' * <•*/>*	' "/*
• 'V '
V« * t /t a (f V 4 i- * t /1 "f s )
C
r # . fl .« , o. f fr* * r? * M	/ /M *
/

■ * S t 4 4!
/ +*4	t** 4^4
// / / / /
C* v > '	/	S' ,
< ff t» *-*'//	s*
/ / • / ' < / i- f* š* *** /,.* * "• 7 /- *!
V rojstni hiši Martinčevega Franceljna je pogorela tudi cela skrinja knjig, pisem in zapiskov. Sedanji Martinčev oče, 80-letni Franc Pečovnik, katerega oče je kupil od Francetovega brata Joža Martinčevo posestvo, ve o tem še marsikaj povedati. Alojzija Vršnik, Štiftarska mati, pa je ob požigu, ko so jo obenem z družino vred nasilno in le s culo v rokah selili v tujino, mesto grude domače prsti kot marsikateri drugi vzela
s seboj zvezek Francetovih lastnoročnih zapiskov, ga očuvala, prinesla po vojni zopet nazaj, potem pa doma prišla obenj...
Oče Franceta Štiftarja je bil Matija Štiftar, r. 9. 2. 1798 je umrl 22. 2. 1871. Mati Marija, r. Ošcv-nik, r. 2. 8. 1804 je umrla 22. 12. 1867. Zapustila sta 7 odraslih otrok, od katerih je bil Francelj najmlajši. Oče je bil daleč okoli znan krojač. Imel je po več pomočnikov, ker so mu nosili v
/
^ " ♦	* J 4
*	** + ,	T r • , .
'^ * ^ ' /<	<9 *.*f * š "r . /
s /< * -o-+ * f * A a	r	"'
*	* -	. r' f /*<■ /ter <'	, ^ , . / /
^ /'/ ^ 7 ^ r / ^ ^ V ^ ^ ' «9 V	* Ji ^ t <t ff>-t f ¿'¿r+^rrf «v
*	* ? Z^/* f 4 ?tf T^t rt < * Č^f 1 ,	"< <* * ■C- 2,71 4 ; ft * i TS >* ¡fc, »■'* * + f A
¿S r,

f //-----Y'

> ^ '	¿s +Jr , r* „,,
v *	- . i ' /i	S4 7 S
4 <f> J* f-er, * /v	** s . re
/	C	/
A/	-r;* r
/v	/V' • v. '	c ' 4 '
• «i -V ^ O	^ ? X	, .	■

r,-	,	- , ?	- -
*] . / ''
h ti /
^ /Ar- * <'	/\t • <r
Y ^ " -/A:	Vc .. . 7
N	I
• - t
P
■"•> r<r s t..
delo tudi s Koroške. Bil je velik muzikont, vabili so ga na vse ohceti. Igral je na vse inštrumente. Viže je sestavljal tudi sam. Ko pa je ležal na smrtni postelji in so domači bili okrog njega zbrani in mislili, da je umrl, se je zdajci še zdramil in si zaželel: »Dajte mi citre, mi je prišla še ena lepa viža na misel!« In leže je s citrami na prsih zaigral doslej še vsem neznano vižo. Vedno tišje so pele strune in umolknile, ko je
zmanjkalo moči v umirajočih rokah. Vse otroke pa je dobro oskrbel, jim kupil kmetije ali pa so se drugače osamosvojili.
Neža, najstarejša sestra, r. 1823, poročena I. 1843 z Ivanom Prušnikom-Marovšnikom, je umrla I. 1883. Njen sin Alojz je že takrat ustanovil v Solčavi godbo na pihala. Pozneje jo je vodil v Železni Kapli, ko je tam kupil lepo Welfelnovo posestvo. Njegov sin Franc Prušnik (oče heroja
NOV Karla Prušnika-Gašperja), vnet narodni delavec, je lani obhajal 80-letnico rojstva. Pripoveduje: »Ko je moj oče I. 1895 zvedel, da je stric profesor prišel v Solčavo, se je takoj odločil in smo šli trije: oče, Matilda in jaz. Ko pridemo v Solčavo, pa zvemo, da je stric šel na Koroško, No, je dejal oče, ta je pa lepa. Malo smo se odpočili in okrepčali. Bil sem star 8 let, pa kar ponoči nazaj, 4 ure hitre hoje v Kaplo. Tja smo prišli okoli četrte ure zjutraj. Ko gremo mimo Boštijeve hiše proti Niderdorfarju, pravijo oče: »Poglejta tam na tisti klopi pa ravno en tak sedi, kakor je stric.« Tako smo se spoznali. Snidenje je bilo ganljivo. Tudi stric je šele zjutraj prišel v Kaplo s sinom Vladimirom in čakal, da odprejo gostilno. Še isti dan sta prišla na naš dom. Miza, za katero sta sedela, je še ohranjena. — Teta mi je pravila, da mu je pri višjih študijih denarno pomagal Kristjan Germel, p. d. Šturm, ki je posodil 1400 gld., kar mu je profesor pošteno vrnil. Nad, brat, r. I. 1829, je bil sloveč pevec in šalji-vec. Kot camar je pel in vodil mnoga ženito-vanja vse po redu in običaju. Oče mu je kupil Tevčevo posestvo na Koroškem, pa ga je kmalu prodal. Imel je sinova Petra in Janeza, oba sta umrla v Ameriki. Oženjen ni bil, čeprav je rad pomagal, da so se oženili drugi. Služil je kot hlapec in pastir na nekdanjem domu pri Mar-tincu, v Logu in v Tovstem vrhu, kjer pa ni vzdržal, mu je bilo prestrmo, češ: »Naj vrag vzame črno Raduho, grem pa že raje v zeleno Olševo!«. Zato se je največ zadrževal na Štiftar-jevem. L. 1887 je France profesor obiskal nekdanji rojstni dom, I. 1895 pa je s seboj pripeljal tudi sina Vladimira, tedaj osmošolca. Vse mu je razkazal: kašto, kamric, hlev in hišo, tudi zibelko, v kateri so ga zibali. Pripovedoval je za današnje dni čudovito zgodbo, ki takrat še ni bila nič nenavadna. Ker ga mati zaradi bolezni ni mogla dojiti, so si pomagali s kozjim mlekom. Naučili so ga sesati kozo, česar se je ta tako navadila, da je prišla sama k zibelki v kamro in ga nado-jila.
Nekoč pa je prišel popotni človek in prenočil v hiši pri peči. Vrata v hišo in v kamro, kjer je ležal mali Francelj, so bila odprta. Mož se je neznansko prestrašil, ko je v poltemi videl, da se je priplazila v hišo in sredi nje obstala čudna pošast. Ves zgrbljen je čakal, kaj bo. Koza — strah, pa je čakala mirno tako dolgo, da je fantek v zibki zajokal, nakar je sama šla in mu potešila glad ter se spet vrnila na svoje ležišče zunaj hiše. Ta popotnik je dogodek pozneje rad pripovedoval. — Profesor je dal poklicati tudi brata Naca, ki je bil na Štiftarjevem. Sedela sta
vsak na drugi strani velike hišne mize in se živahno pogovarjala. Profesor je grajal brata, ker je zapravil Tevčev grunt, ki mu ga je oče kupil. Nad pa mu je veselo odgovoril: »Jaz sem vsaj užil, kar sem imel, zapravil, zapil in zajedel. Boljše sem vodil življenje kot ti, ki si po šolah pomanjkanje trpel!« Potem pa so šli prijazno se pomenkovaje vsi v Solčavo. Dne 14. septembra 1891. I. je bila posvečena nova cerkev pri Sv. Duhu. Župnijska kronika piše: »Vreme je bilo krasno, za tak jesenski dan toplo. Solčavski velikani so se tako lepo umili, da je bilo veselje gledati po teh golih orjakih.« Iz Železne Kaple so pripeljali piva v sodčkih in »lecata za sekat«, pa tudi iz solčavske strani. Tudi Mar-tinčev Janez je nesel sodček piva iz Solčave po strmih »Rebreh« na Čelo, kjer se svet obrne in je treba počiti. Pel in vriskal pa je kljub težkemu bremenu. Pa so ga svarili ljudje, ki se jih je tudi tokrat, kot vedno, kar trlo okoli njega in so ga radi imeli zaradi njegove šaljivosti: »Tiho bodi, škof grejo, kaj bojo rekli!«. Nad pa je še bolj zavriskal, da je kar majnik letel od peči in pel takrat še novo Slomškovo »popevko«: »En hribček bom kupil«. Škof je medtem res došel Nacija in druščino ter se čudil: »Kako le moreš biti tako vesel in brez skrbi!« Pa se je Nad hitro oglasil: »Ja, skrbi, ja, sem že imel prej, ko sem imel grunt, ja, lep grunt so mi oče kupili, pa sem ga hvala Bogu kmalu zapravil!«. — Škof je bil dr. Mihael Napotnik, ki pa seve ni vedel, da je Nad brat njegovega nekdanjega sošolca Franceta Štiftarja, s katerim sta, oba odličnjaka, na gimnaziji v Celju in celo v isti sobi v opatiji skupaj stanovala.
Nad je pa pel, vriskal, plesal, nagajal dekletom ter popravljal lojtre fantom in sebi naprej. Zadnjič je bil za camarja na ohceti Logarskega Roka-lcmanka, kateremu je bil stric. Star že 77 let je še enkrat zarisal osmico s kredo na hišni pod ter zaplesal po njej s svatvinjo in vpeljal še družce in družice v rej. Svatvinja mu je bila Micka Vršnik, r. Klemenšek, znana Robanova mati, ki je umrla lansko leto. Nad je umrl na Štiftarjevem 22. 9. 1912. Bratu Francetu je bil on najbolj podoben.
Joža, brat, r. I. 1834 je bil, kot tudi Nad, I. 1851 soudeležen pri poboju žandarjev na Šentlenart-skem sedlu, ko so ti gnali ujete vojaške ubežnike v Železno Kaplo. Iz tega je nastala vojaška zasedba Solčave in velika stiska za prebivalstvo, saj je oblast obravnavala dogodek za upor. Joža je prevzel od očeta Martinčevo posestvo, se 22. 9. 1862 poročil s Katarino Karničar, r. I. 1844 v Remšeniku. Bil je tudi veseljak in godec, celo
preveč, tako da je posestvo prodal in si kupil v Globasnici drugega, manjšega. Iz matičnih knjig je razvidno, da je že v Solčavi imel kopico otrok. Pozneje je dobro gospodaril. Ena od hčera, Barbara, por. Grešovnik, na Dunaju izučena kuharica, se je vrnila v Solčavo in postala žrtev zadnje vojne.
Metka, sestra, r. 11. 1. 1842, se je poročila k Šo-provim na Koroškem, kjer še prebivajo njeni številni potomci.
Janez, brat, r. 21. 6. 1839, se je tudi poročil na Koroško. Ko mu je umrla žena — otrok ni imel — se je že star vrnil v Solčavo k nečakinji Micki v Tovsti vrh, hčerki sestre Jerčke, Logarce. Pomagal je družini v težkih vojnih letih, zlasti ko so otroci osiroteli. Umrl je I. 1927, star 88 let. Jerčka, sestra, r. 2. 3. 1837. Ko je nekoč z drugimi dekleti predla volno v domači hiši, je prišel kmet oče Logar ter se usedel poleg ene, pa druge in tretje ter ogledoval, katera lepše in hitreje prede. Ko je to ugotovil, je pa stopil pred Jerčko in rekel: »Ti boš šla pa z nama v Log za ta mlado!«. Res je na ta za tiste čase nič nenavaden način izbrana nevesta poročila njegovega mladega Jurija in postala Logarca !. 1862. Nevestina skrinja je še ohranjena. Imela sta sinove Klemena, ki je bil potem za »ta mladega«, Roka, ki je bil Icmank, ter p. d. Mošnika na Jezerskem, hčerko Micko, poročeno s Francem Plesnikom Tovstovršnikom in Lenčko, ki je poročila Jožeta Plesnika, p. d. Prčana, ki je bil Francetov brat. Torej dva brata, dve sestri. Oče obeh bratov je bil p. d. Plesnikov v Logarski dolini, kjer se je, poleg Klemenškovega, ohranilo po dednem redu še isto domače in rodbinsko ime. Jerčka je umrla že 27. 1. 1888. Brat Jerčkin, profesor France je imel Jerčko in Metko, ki sta ga malega pestovali in se z njim igrali, najrajši. Po Jerčkini smrti pa je svojo ljubezen naklonil zlasti Miciki, mladi Tovstovršnici. Na fotografiji svojih hčerk Blagorode in Bože, rojenih I. 1880 oziroma 1882, ki jo je daroval Miciki, je od zadaj napisal:
»Iz premnogih sestric sta mi bili le dve, jima Jerčka i Metka je bilo ime; Čas hiti... leta bliskom za leti drve: Njun spomin pa mi vedno še greje srce...«
Leta 1900 ji je poslal svojo sliko s posvetilom: 1846-1900.
»Miciki, sestrani mili, Vsej rodbini moj privet! Ruski stric, če Bog da vili, Včaka si še mnogo let...
Martinčev Francelj, profesor v Kalugi na R. In še sliko s posvetilom: »Logarski Miciki, po domače Tolstovršnici v spomin
od ljubečega jo iz vsega srca strica Fr. Bož. Štifta rja, profesorja na Ruskem.«
Kaluga 20. 6. 1903
Julija roj. Gubina, poročena Sliflar
Od vseh številnih pisem profesorja Franceta v Tovsti vrh je ostalo le dvoje pisem in pa zgoraj navedena posvetila na slikah. To pa je tudi vse, kar je ostalo pisanega za njim v Solčavi. Obe pismi se glasita:
Draga Micika,
i dragi France!	20. VIII. (1900)
Davno sem se uže pripravljal, da bi Vama napisal nekoliko več, nego pišem navadno, pa vedno me je kaj odklanjalo, da nisem mogel izpolniti svojega namena. Danes pa sem se koj usedel i začel svoje delo, dasiravno sem silno utrujen, pa imam pokoj, ker sem sam doma, žena z otroci pa je šče vedno na letovišču. Utrujen sem pa od pota, kterega sem storil iz-za svojega sina, okončivšega pred 2 mesci latinske šole.
Naprej bo študiral ravno na tisto, na kar sem jaz, hoče biti tudi profesor, a jaz mu re branim, ker ta stan je tudi svet stan, če sploh smemo tak govoriti o stanovih.
Vozil sem se na jug Rusije, v Nježin, okolo Kijeva. Vožnja je daljna, več nego 700 vrst, a 5 vrst je ena ura, torej 140 ur! Vroče mi je bilo strašno, dasiravno sem se vozil v 2 razredu, kjer je potnikov menj, čem v 3; šče manj je ljudi v 1 razredu, pa moj car v aržatu (žepu) mi je rekel: Norec boš, če boš toliko železnici vrgel denarja, i drugi bilet velja tje i nazaj 20 rubljev, kar je po vajnem okolo 25 fl. I jaz sim svojega carja poslušal i se vozil v 2 razredu 48 ur tje i nazaj, en dan sem bil pa v Nježinu. Tukaj je namreč tako visoka šola, kakoršre v Kalugi nij, torej fanta re morem držati pri sebi. Osnovana je ta šola bila ravno tistega leta, ko sem se jaz rodil, 1846. Osnoval jo je knez Bezborodko, kar se pravi po slovenski Bezbrade. Daroval je 2 mil-jona rubljev, en miljon so zazidali, a drugi je v državni blagajni i na odstotke njegove se drži se zavod. Procesorjev višje i srednje šole je tam čez 90 (?) kteri v'ečejo šmentano mnogo zaslužka, dijakov — mladenčev i kosmatih možev je pa nad 50, kteri živijo v zavodu, bogati platijo, ubcgi pa i pridni, pa nič ne plačujejo, a šče obleko jim dajo zastonj. Dijaki srednjih šol pa vsi od strani, iz doma, hodijo tje učit se i za učenje plačujejo vsak na leto 50 rubljev, mejtem ko visokošolci plačujejo, če so bogati, za leto učenja 100 rubljev. Vsega podrobno Vamaj ne morem popisati, pa tudi iz tega, kar sem Vamaj uže dozdaj povedal, razvidita, da je to nenavadna, izvrstna, dobra šola, v ktero dostopa nima vsak, ampak le silno bogati, kteri tje malo gredo, ker re ljubijo strogosti, i jako pridni, pa ne bogati, kterih se pa nabira kaj mnogo, iz kojih izbirajo pa le najgorše. Jaz sem torej sam peljal se tja, da bi prosil za fanta, kteri je latinske šole skončil vrlo, pa re tak vrlo, kakor njegov oče; gmotno pa je reven, dasi ni tako sirota, kakršen je bil njegov oče; oziraje se tudi ra službo očetovo, i na to se najbolj nadjam, me silno obrajtajo ...
Vidiš Micka, vidiš Francelj, kak križ so otroci, a brez križa nij raja svetega, torej, da bi jih Vamaj Bog mnogo dal, a prvenca glejštajta fletno, bo Vajin naslednik, ili pa za meroj pojde. Pozdravita mi vse, posebno pa sebe in Francka i šče Lenčko!
Vajin Fr. Št.
Kaluga 11. 3. 910
(V cirilici): Vč Avstrii, Štiria, c. Solčavi Cenjeni Miciki Plesnikovi (Tolstovršnici) rojeni Logarski v Solčavi na Spodnjem Štajerskem v Avstriji
Draga Micika, Dragi France!
Vaše pismo sem dobil predvčerajšnjim i sem se ga jako oveselil. Solčava je moja rodina, pa malo dobivam iz nje pismenih poročil. Moja žlahta je sploh znatna, pa do pisanja nima veselja, ker ga malo zna. Jedini Šturm se še včasih spomni meni ter mi črkne kako odkritko, a pisem tudi od njega ni že davno. Z Logarjem (starim) sva si dopisovala nekaj časa o njegovih hčerih, tudi o Tebi, pa še več o Lenčki, o kateri mi pa Vidva nič ne pišeta. Pa jaz sem mu na posledek napisal, da moremo otroke ljubiti take, kakoršr.e nam daje Bog; na to pa se je menda na me razjezil i mi nič več ni odgovoril. Meni je bilo seveda neprijetno, da je naša perepiska zasihla; pa pomagati si nisem mogel. Štiftar (p. d. Štiftar) mi je tudi včasih pisal, pa kar je bila ž njim nesreča, tudi on je zamolčal. Iz Klemenšekove rodbine pa mi nikdo nič ni pisal, dasi znajo pisavo i so mi blizki žlahtniki. Takih remarnih rodbin je še mnogo, pa mi ni treba spraševati jih še bolj podrobno; a zagovoril sem se o tej stvari, da bi Vidva znala, da ne spadata k lenivcem in da jaz to visoko cenim. Lanskega leta sem dobil od Vaju otkritko z Lurdom i njegovoj okolicoj. Lepa je bila, pa jaz sem se na njo razjezil: Po božjih potih hodita, k meni pa ne prideta nikoli! Pa moja jeza se je skoro polegla i ni to bila pričina, da Vamaj nisem odgovoril, a zadržalo me je kaj drugsga, a kaj, sem pozabil. Imam včasih toliko poslov, da se še svojimi rečmi kar nič ne morem pečati i tako marsikaj zanemarim, kar bi storil, če bi bil pokoj i mir.
Iz novic, ktere mi poročata, je najvažnejša i zanimiva ona glede mojega sina. Če moreta, po-zvejta, kje je bil natisnjen sasluh (?) i kdo je Vamaj pripovedoval to pravljico. Resnica je pa naslednja: Revolucionarji so mi ukradli pravico — pas i so tako sveršili pod njegovim imenom ubijstvo visoke osebe v Petrogradu. Sin je na jugu Rusije v Evpatoriji profesor, jaz sem bil prepričan, da je to bila neka pomota; pa vest, da si prazna, me je silno udarila, a žena moja je koj omedlela i se cela dva dnji skoraj nič ni zavedla. Šele ko sem ji pokazal vse brzojave, je prišla k sebi, a strah je ostavil trajen utis. .. Preiskava ni bila dolga, mene sam car zna; pa stvar je tu nadelala
veliko sumo i jaz sem od vseh krajev dobival brzojave, so me vprašali, ali je res, ali ne. Le iz domovine ni bilo nobene vesti, i jaz sem mislil, da Slovenci tega ne vedo. Lepa hvala, da sta mi to strašno, dasi lažnjivo navzgodo povedla! Vajno prošnjo morebiti da ¡spolnim I. 1911, če bom zdrav i mlad; tudi Logarju i Nacu povej ta, da še ne smeta umreti, da se še zaidemo veseli i zdravi.
Vsem srčen pozdrav, ki me pomnijo, a najsrčnejši Vamaj
od Fr. Bož. Štiftarja
»Ruski stric« profesor Štiftar pa je Mickino prošnjo in želje Solčavanov le uslišal in po 17 letih spet prišel I. 1912 na obisk. To pot zadnjič in po slovo. Težko prizadet po dogodku, ki ga opisuje v pismu iz I. 1910, je bilo očividno tudi njemu zrahljano zdravje. Že naslednje leto, tik pred 1. svetovno vojno, je končal svojo veliko življenjsko pot.
Tako je »zasihla perepiska« njegova z vsemi Sol-čavani. Micko Logarsko, Tcvstovršnico, pa je prizadela vojna: na smrt bolno je obiskal I. 1916 raz fronte mož Franc. Ko jo je moral pustiti z majhnimi otroki samo in v pomanjkanju doma ter se vrniti na fronto, je narodno zaveden pri Belem volu v Celju dal duška svojemu srdu. Bil je aretiran in menda pri Storah takoj ustreljen. Ona pa je umrla 29. 11. 1916. Njen stric Janez, profesorjev brat, je nato že star skrbel za osirotele otroke in prvenca, o katerem je profesor pisal, sedanjega Tovstovrškega očeta, Franceta Ples-nika.
O stikih profesorja Štiftarja s Solčavani in o njegovih obiskih se pripoveduje še naslednje: Profesor je bil že slaven, ko je prihajal na obiske v domovino. Po vsej Savinjski dolini je bilo na nogah, kar je bilo narodnega. Tudi Sturm, dasi njegov prijatelj in somišljenik, ni vedel, kako bi ga sprejel. Vpraševal je okrog in si delal skrbi, kako bi ga pozdravil in se obnašal. Ko je profesorja pričakoval z drugimi vaščani pred svojo hišo, kjer je imel novo ustanovljen poštni urad, se je že pripeljala kočija s Štiftarjem. Ko je ta zagledal Šturma, ga je še v kočiji sedeč dobrohotno pozdravil z nazivom iz dni mladostne to-varišije: »No, kako je ti, Šturmovo motovilo?« ta pa mu je že odgovoril: »Kar dobro, Martinčev kolovrat!« Tako je bil ta sprejem končan in v gornji »ta zmalani« plesni sobi je potekal pogovor brez konca in kraja. — L. 1912 pa je prišla z njim tudi njegova žena Julija, roj. 1860, hči ug'ednega notarja A. V. Gubina. Bila je plemenitašinja. Naslednji dan je priredila sprejem krajevnim možem.
Vladimir štiftar kot osmošolec v Kalugi
Štiri njene dvorjanice so ji nosile 6 m dolgo vlečko in jo ovile okoli njenega fotelja. Razgovor je tolmačil profesor. To pot je obiskal z ženo, razen Šturma, le še cerkev in župnika. Svoj nekdanji rodni Martinčev dom pa je pokazal ženi le od
Profesor France Božidar Štiftar
daleč, malo iz vasi na poti proti Podolševi. Na kapelico sv. Ane je dal še vzidati nagrobno spominsko ploščo svojima staršema z napisom: »Vzornim staršem v spomin od hvaležnega sina Fran-ceta-Božidarja, profesorja na Ruskem«. Profesor France Štiftar, Martinčev Francelj in »ruski« stric je ostal v spominih Solčavanov kot »skrivni svetovatelj carski in prvi za carjem« največji Solčavan in že legendarna osebnost. Zra-stel je ob pripovedovanju čudovitih zgodb: o zakladu v Olševi, ki ga še nikomur ni bilo dano izkopati, o jezeru v Olševi, ki se bo nekoč zlilo, o žalik ženi velikanki, ki je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo pa na Veži in prala v Savinji, njen otrok pa si je za igračo našel par volov, ki so orali na Štiftarskih njivah, in o kralju Matjažu, ki spi v sodenji Peci... Ne vemo, kaj je Štiftar kot zrel mož in občudovalec Prešerna ob prevodu njegovega soneta »O Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta ...« v ruščino občutil. Vemo pa, da mi s polnimi prgišči posegamo v njegov olševski zaklad pridnosti in znanja ter pijemo iz olševskega jezera njegovih del, ki je boljše in globlje, čim več zajemamo in čim bolj ga spoznavamo. Res, bil je velik po duhu in srcu.
France Štiftar in Savinjske Alpe
Spomnimo se ga še kot planinca. Rojen med planinami jih je ljubil, zavzemal se zanje in še iz daljne ruske province rad pohitel mednje. Bil je poln pobud in nasvetov in sploh je odločilno vplival na razvoj planinstva in turizma v Savinjskih Alpah.
Že kot prvošolec celjske gimnazije se je I. 1863 vpisal v vpisno knjigo v Erjavčevi preprosti zave-tiščni koči — gostilni ob drugem izviru Savinje (Črne). L. 1869 je bil s prijateljem Janezom Pi-skernikom, p. d. Kundijem iz Železne Kaple, ki se je priženil k Plesniku, prvič na Ojstrici. L. 1870 zopet najdemo njegov vpis s kratkim »Gorostasni Bože, čuvaj što je naše!«
Na vseučilišču v Gradcu se je seznanil s profesorjem dr. Johannesom Frischaufom. Navdušil ga je, da se je zavzel za ta skoraj še nepoznani gorski svet ob izviru Savinje. Za gorske ture mu je nasvetoval J. Piskernika, ki je dr. Frischaufu res postal zvest sodelavec, vodnik in prijatelj. Po Štiftarjevem nasvetu si je Piskernik ob sedanjem planinskem domu zgradil znano Piskernikovo zavetišče, Kristjan Germel, p. d. Šturm, In Anton Herle pa znane gostilne s prenočišči za tujce v Solčavi.
Srčno je pozdravil ustanovitev SPD in savinjske podružnice ter se takoj včlanil ter plačeval članarino vse do smrti. Ko je bil I. 1895 drugič v domovini, se je razveselil napredka, ki so ga med tem napravili, in ceste, ki je to leto stekla iz Luč v Solčavo. Ko je bila 15. avgusta 1903 pri Logarju 10-letnica ustanovitve Savinjske podr. SPD so se ga v nadvse uspeli proslavi spomnili in mu poslali pozdrave. Ta dan so bili na drugem domu njegove srčno ljubljene sestre Jerčke roj. Štiftar zbrani še vsi pionirji — planinci Savinjskih Alp. Po tem taboru je dr. Frischauf spet vzbudil akcijo za gradnjo koče na Okrešlju. Ta je bila končno I. 1908 s sodelovanjem vseh, ki so narodno in planinsko čutili, dograjena in odprta. Imenovali so jo Frischaufov dom na Okrešlju. In v tem novem domu je bila v znamenje njegovega deleža na gradnji in v zahvalo profesorju Štifta rju določena in po njem imenovana »Štiftar-jeva soba«, vedno zanj pripravljena, dasi ga ni nikoli pričakala.
Ob svojem zadnjem obisku domovini in Solčavi se, utrujen od težke življenjske poti, ni več vzpel na vrhove Savinjskih, pač pa se je ob slovesu iz domovine povzpel s prijatelji še na Ljubljanski grad, da, tako je rekel, »vzamem slovo od Prešernove Gorenjske in od Savinjskih Alp!« Letos je bil po dolgih letih planinski tabor spet v Logarski dolini. Tabor obletnic, proslav, jubilejev in spominov:
75-letnice ustanovitve SPD in Savinjske podružnice SPD v Mozirju, 65-letnice zadnjega tabora SPD pred I. svetovno vojno pri Logarju, 60-letnice Frischaufovega doma na Okrešlju itd., a nikakor ne nazadnje 55-letnice smrti velikega rodoljuba, planinca, domačina Savinjskih Alp, profesorja Franceta Štiftarja.
Naj bo letošnja uspešna dograditev planinske ceste (ki bo menda najlepša v Sloveniji), mimo domačije profesorja Štiftarja, ki bo povezala Koroško iz Mežiške doline preko vse Podolševe z Logarsko in Savinjsko dolino ter bodoči njen priključek na ceste v avstrijski Koroški, planinskemu taboru, vsem planincem in turistom ter prebivalcem tostran in onstran Olševe zadolžitev in oddolžitev spominu profesorja Štiftarja, ki je res bil naše gore list.
KAKO SEM BILA V ENEM LETU TRIKRAT (NE)PROSTOVOUNI REŠEVALEC
Nado Kesta n jevic, Vipava
Kot mlado dekle, članica PD Rijeka na Rijeki, sem večkat prav rada in z velikim zanimanjem brala o delu reševalcev, hodila na razne tečaje prve pomoči in podobno, a pri sebi sem mislila: »Saj sem še mlada in precej nerodna povrhu. Razen tega nikoli ne hodim po nevarnih hribih, in tudi vedno v večji družbi. Gotovo mi nikoli ne bo treba reševati.«
Pa vendar sem v enem letu kar trikrat s svojo družbo na izletu pomagala reševati — trikrat, ko razen dobrih nog in še boljšega jezika nisem imela pripomočkov. To pa je bil začetek, in upam tudi konec moje »reševalne« kariere, saj si takih doživetij res ne želim več.
Spomladi I. 1950 smo se planinci PD Rijeka skupaj s smučarji podali na še zasneženi Platak, priljubljeno reško izletniško točko. Medtem ko so se smučarji zadrževali okrog planinskega doma, smo planinci rekli: »Pojdemo na tri ure oddaljeni Risnjak in se vrnemo pod noč nazaj.« Vsem skupaj je takrat bil za prevoz do Rijeke na voljo kamion s provizoričnimi sedišči.
Dan je bil zamegljen, sneg gotovo čez poldrug meter visok. Pot nam je bila dobro znana in silno všeč. Kljub megli smo se kar dobro znašli, saj so med nami bili trije ali štirje že starejši planinci, ki so po teh hribih tudi partizanili, in šest mladih deklet.
Prišli smo do Šloserjevega doma pod Risnjakom že pred poldnem. Dom takrat še ni bil dograjen, ne oskrbovan. 2e poprej se je nekaj alpinistov ločilo, da bi poskusili na vrh po težji strani, mi pa smo si poiskali za nekaj minut zavetje v nedograjenem domu, potem pa stekli na vrh. V megli ni bilo prav nobenega razgleda. Slišimo pa, da nas naši alpinisti nekaj kličejo. Nič jih ni bilo razumeti. Spustimo se do doma — in glej, iz megle prihajata Nedeljko in Ernesto, ki podpirata Uroša, ne, bolj ga neseta kot podpirata. Uroš pa ima vso glavo krvavo. Na Risnjaku, ki ni videti prav nič nevaren, naj se kaj takega zgodi? Pa še dež in ledena pršica sta se spustila nad pokrajino. Urošu se pa blede, premika se s težavo, govori nerazumljivo. Po Platka je tri ure hoda, do magistrale Zagreb—Rijeka, na Gornje Jelenje
pa skoraj dve uri. Vendar slabe pol ure od Šloserjevega doma je dobra gozdna cesta, ki pelje na magistralo. Nemara je tudi prevozna. Kaj sedaj? Ali bo ranjenec vzdržal dolgi transport? Obvestiti je treba tudi naše na Platku. Nedeljko in Ernesto odločita: Sveto naj odpelje štiri dekleta, ki so precej slabe smučarke, nazaj na Platak, saj se bo znašel, kljub temu da naših stopinj ni več poznati. Ranjenca pa spravimo na gozdno cesto. In če bi nekdo stekel na magistralo in poizkusil dobiti prevoz? Bogve, kdaj pride Sveto do Platka, in do našega kamiona? Tonji, Ernesto in Nedeljko komaj vlečejo ranjenca. Nives in jaz se spogledava: »Kaj, če bi medve z Nives šli do ceste?« »Ali se ne bojite, da bi zašli?«
»Do ceste je pot lepo vidna. Cesta je pa skoraj kopna. Tekli bova, in ustavili kako vozilo ter ga spravili, dokler se da. Vi pa ranjenca prenesite do tja.«
»Mar se ne bojita volkov?«
»Dve sva...« Rečeno storjeno. Kaj kmalu sva
z Nives bili prav sami v zameglenem gozdu, a
do gozdne ceste ni bilo daleč. K sreči je nisva
zgrešili. Ko sva prišli na cesto, začneva teči.
»Nikar ne teci, Nada, še dolga bo,« me posvari
Nives.
Res, kilometri trde gozdne ceste se vlečejo v nedogled. Vem, da v tem zimskem času nihče ne zaide nanjo, čeprav je kopna, saj se konča v gozdu ... Žeja naju muči, pijeva kar iz kotanje na cesti, in tečeva naprej. Dež naju od časa do časa lepo umije. Pa zebe naju ne, prepoteni sva od dirkanja ... Končno ... skozi meglo zagledava dve ali tri hiše: magistrala in naselje Gornje Jelenje. Se dobrih 20 km, morda še več do Rijeke, do prvega telefona pa gotovo 15 kilometrov. Morda nama uspe ustaviti kako vozilo? Kamion seveda ... takrat fičkov, spačkov ali drugih takih reči ni mrgolelo kakor danes. Ustaviva prvi kamion. Kar naprej gre. Drugi ravno tako. Tretjemu povemo našo zgodbo. A nekdo, nekje, kdo ve kje, je ravno v tistih dneh izdal nekakšno uredbo, po kateri so vsa vozila za vsak meter morala imeti potni nalog itd.... In nihče nama ni verjel, nihče se nad to zelo strogo uredbo ni hotel pregrešiti. Komaj četrti kamion ustavi. Gre iz Delnic na Ri-jeko. Do vrha naložen s hlodi. »Ne morem raztovarjati, ne zmorem gozdne poti. A ena izmed vaju naj pojde z menoj do prve postaje milice, v vasi Čavli, in od tam obvesti reševalce, druga pa naj tukaj ustavlja vozila, ki naj skušajo spraviti ranjenca vsaj na cesto in v gostilno...« Nives je Italijanka, hrvaško ne zna kdove kaj. Zato ona ostane na cesti, jaz pa se
peljem proti Čavlom. Ali dobimo Uroša še živega? Tako je bil slab. Glavo ima hudo poškodovano .. . Zamišljena sem. Šofer tovornjaka, ob katerem sedim, me izprašuje o ponesrečencu in škili na cesto. Menda je tudi ženske prepovedano imeti v kabini, kdo ve, kje se človek ne srečuje s svetim Birokracijem ... Ali uspe Niveska koga ustaviti? Povem šoferju, da ima Uroš nevesto iz Delnic, šofer pravi, da je od tam doma. Morda bo raje pomagal. Povem mu tudi dekletovo ime. A jojmene! Šofer je do smrti sprt z dekletovim očetom, čeprav dekle s starši vred že zdavnaj živi na Reki. Bojim se, ven me vrže. Ti prekleti jezik, narobe sem ga stegnila. Šofer pa pravi: »Človek je človek, naj bo, čigar ženin hoče. No, saj smo že na milici na Čavlih. Ustavim se malo dlje, da me ne bi, ker imam žensko v kabini ...« Seveda tudi na milici ni šlo vse gladko. Miličnik mi je dejal, da osebno ne smem uporabljati telefona, a sam, da bo vse povedal v redu. Vendar ni povedal v redu. Rekel je, da je ranjenec na miličniški postaji v Čavlih. »Čemu ste povedali tako?« vprašam začudeno. »Ej, deklica, kdo ve, kaka baraba je danes v službi. Če bi vedel, da je vozilo na slabi poti, morda še prišel ne bi ...«
Potem mi še ukaže, naj pred hišo čakam rešilni voz. Šele takrat sem se spomnila, da sem do kože mokra. Spomnila pa sem se tudi, da piha ledenomrzla burja, jug je premagala ravno sedaj ... Tresla sem se, a s ceste si nisem upala, da ne zgrešim rešilca. Saj ne bi vedel, kam iti. A nesrečni rešilec je imel seveda še poprej nekaj nujnih voženj in je prišel verjetno čez več kot pol ure. Menda sem ga bila skoraj tako potrebna kot ranjenec sam.
»Kje pa je ranjenec?« me vpraša šofer. »Najbrže na Gornjem Jelenju, če so ga do tja privlekli, če ne pa pod Risnjakom,« povem po pravici.
»Čemu mi niste povedali po pravici. Saj voza ni škoda, ko je človek v vprašanju ... Oddahnila sem se. Če me že muči mraz in burja, naj me vsaj Birokracij ne.
Niveski je ta čas bilo še huje. Nihče ji ni hotel ustaviti. Kdor je ustavil, se je bal zasnežene gozdne poti. Privatnih vozil takrat še praktično ni bilo, državna vozila pa so morala imeti ta tisočkrat prekleti potni nalog. Končno je Niveska zgubila potrpljenje. Ustavila je majhen kamion, začela mu je groziti z najrazličnejšimi reškimi funkcionarji. Ker je le za silo lomila hrvaško in ker je možakar ni vsega razumel, le imena je predobro poznal, je klonil, zavil po gozdni poti do ranjenca ter ga pripeljal do gostilne. Tam smo tudi dobili vso
našo družbo. Moški so se odpeljali s kamionom do križišča na Platak, da počakajo smučarje, Ni-vesko in mer.e, ki sva bili do kože mokri, pa je požrtvovalni šofer z ranjencem vred odpeljal na Reko. Niveska je šla domov, jaz pa z ranjencem v bolnico. V operacijsko dvorano mu nisem smela slediti, sem pa v ledeno-mrzlem hodniku počakala, da mi je zdravnik povedal: »Dekle, svojce obvesti, da rana ni prav nič nevarna, in pojdi domov...« Svojce obvestiti... Zunaj lije dež, burja piha. Od bolnice do svojcev pol ure, od svojcev do doma prav toliko ... Naredim še te dve poti — le da je ranjenec zunaj nevarnosti. Domov sem prišla bolj mrtva kot živa. Preden je mati spravila kako besedo iz mene, je bilo treba precej časa. Kmalu je bilo vse pozabljeno ... Le Sveto, ki je moral iti z dekleti na Platak, je imel smolo. V megli je zašel, ker so poleti drvarji naredili novo poseko ... namesto na Platak je prišel v Črni Lug ... Tam je s svojo skupino prespal. Seveda je zjutraj takoj telefeoniral, ker pač zvečer pošta tam ne dela . .. takrat so ga že naši reševalci, Nedeljko in Ernesto, iskali pod zasneženim Risnjakom. No, zvečer so prišli reševalci domov premraženi in lačni, rešeni pa lepo z avtobusom, gorki in siti.
Kaj čudno so se pogledali...
* * *
Pa ni minilo niti deset mesecev, ko sem morala zopet, kot kurir, uporabljati svoje dobre noge, in še boljši jezik — tokrat v dosti bolj tragičnih okoliščinah. Če bom živela sto let, tega ne pozabim nikoli.
Planinsko društvo Rijeka je v začetku julija leto 1950 pripravilo res velikopotezen izlet: Do Kranja z vlakom, do Jezerskega z avtobusom, od tja vsi ponoči do Češke koče. Slabši ostanejo drugi dan na Češki koči, ostali gredo ta dan na Mlinarico. Bolj izurjeni bi šli čez Dovško škrbino na Kočno, ostali na Grintovec, vsi skupaj na Kokrsko sedlo. Naslednji dan vsi v Kokro, tam se natovorimo na vozilo in hajdi do Kranja. Program več kot lep, za vsakogar primeren. Nič čudnega, če se nas je prijavilo kar petinpetdeset. Sama sem do zadnjega omahovala. Delo v pisarni me je priganjalo, morala bi en dan zamuditi, denarja nisem imela, šef pa mi je rekel, da lahko izostanem en dan, če vse naredim. Dva dni sem vsak večer do pozne ure delala. Nato vsa vesela stečem k
Vrh Jalovca s ceste na Predel	Foto Zorko Fon
Nedeljku, našemu organizatorju izleta. Bil je to mož okoli 45 let star, krojaški mojster, ki se je v zrelih letih začel ukvarjati z alpinizmom. Pa ves nor je bil na gore. Nenehno je organiziral velike izlete, ekskurzije, skupine, in potem delal v delavnici cele dneve in noči, da bi ujel izgubljene ure.
»Stric Nedeljko, tudi jaz pojdem na Kočno!« »Nada, raje tokrat ne pojdi. Ali veš, da bomo šli naslednji mesec na Triglav. Vem, da finančno obeh izletov ne zmoreš ...« Pa ne vem kaj me je pičilo. Tako sem želela na Triglav, ta izlet na Kočno pa me je mikal še bolj. »Stric, tudi če si plašča ne kupim, pojdem na oba izleta.«
Ne vem pa, kaj je takrat Nedeljka pičilo. Imel je neke težave v društvenem delu. Ker je bil vseskozi poštenjak in sem to leto bila prvič društvena odbornica, sem ga vedno zagovarjala. Urezoval je obleko. Dvignil je pogled od škarij in mi dejal: »Dekle, veš da imam naspotnike. Vem, da si me zagovarjala. Tvoj oče bi lahko bil. Hvaležen sem ti. Morda nekoč pojdem plezat sam zase. Takrat pa gorje moji družini, gorje moji delavnici...« Kar streslo me je v neki čudni slutnji. Poravnala sem hitro prispevek za izlet ter šla domov. Dober del noči sem krpala in urejala mojo stokrat po-krpano opremo. Bilo je to še takrat, ko še ni bilo dosti blaga ...
Naslednji dan se je pisana druščina tlačila v prepolni vlak. Mnogo nas je bilo mladih planincev, dosti družinskih očetov z ženami in otroci. Tudi trije novi člani, Bosanci, novopriseljenci so bili z nami. Nedeljko je nekako sumljivo gledal po njih. Marsikdo je takrat čez hribe iskal pota čez mejo. Bog ne daj, da bi še s takimi imelo društvo opraviti.
Munib, Djevad in Kemal pa so bili nadvse prijazni in družabni fantje.
Trda tema je že bila, ko smo prišli na Jezersko. Takoj smo krenili proti Češki koči. Ko se je v temi razvila kolona, sva z Nedeljkom izmenjala nekaj besed v slovenščini. Ta hip je k nama pristopil neznan moški, nič planinsko opravljen, in rekel, da bi rad z nami. Nedeljko mu je rekel nekaj nedoločenega, mož pa se je nam pridružil in takoj začel klepetati z menoj. Povedal je, da je natakar, na dopustu, da se kliče Jože in da silno ljubi gore. Jaz sem mu povedala nekaj svojih planinskih generalij, nato pa me je Nedeljko zelo ostro poklical, naj mu nekaj pomagam. Jezno mi je pošepetal: »Ali ne vidiš, da je to kifeljc, ki so nam ga obmejni organi zraven dali? Saj imam cel kup novincev, smo v obmejnem pasu.«
Spomnila sem se treh mladih Bosancev, ki so kaj radovedno ogledovali obmejne gore, pa sem dejala jezno:
»Jaz čez mejo ne mislim in se menim lahko, s komer se hočem ...«
Noč je bila jasna, pot lepa. Jankovi nedoletni deklici sta težko zmagovali pot. Z Jožetom vza-meva vsak eno in ju vodiva v prijetnem pogovoru. Ne vem sama, kdaj sem zagledala luči Češke koče. Pa Janko, žena, Jože, obe deklici in jaz nismo mogli tako hitro. Ko smo prišli gor, je bila koča nabito polna. Polegli smo kar po tleh v skupni sobi. Saj je bila že trda noč. Miru pa ni bilo. Pijan možakar nas je nadlegoval. Končno ga je, že proti jutru, Nedeljko vrgel iz sobe, ko se je že delal dan. Po skoraj neprespani noči smo se napotili proti Dovški Škrbini in Mlinarici. Tudi Jože se nam je pridružil. Na Češki koči je ostalo nekaj starejših ljudi z ženami ter nekaj otrok.
Sonce se še nI prav prikazalo, ko smo že bili pri vstopu v zavarovano pot. Tukaj smo se »pešci« ločili od petih alpinistov, ki so šli plezat v Dovško Skrbino. Nedeljko je razložil svoji ženi, kod gre pot, in ji rekel, naj nas pelje do koče na Kokr-skem sedlu. Potem nas je še vse skupaj posnel na aparat, s »kifeljcem« vred. In smo se tam ločili. Jože se nas je držal in razlagal imena gora ... Dan je bil čudovit. Kar požirali smo z očmi lepe gore in doline... sestri Ida in Darinka sta zapeli: »Tam, kjer teče bistra Žila..Kmalu smo bili na Mlinarici. Gremo proti Grintovcu, nekateri še na Kočno. Zraven mene hodita kmet Ive in kuharski vajenec Marjan. Prvič sta v gorah. Pra-šata me:
»Nada, katere ptice so, ki nad nami letajo in se tako grdo oglašajo?«
»Kavke so, mrhovinarji gora. Kjer si je gams zlomil nogo, kjer se je ponesrečil planinec, se zbirajo in mu pojejo pogrebno pesem ...« »Nada, glej, koliko jih leti tja...!« vzklikne Ivo. »Morda le po naključju,« pravim in pogledam no uro. Bilo je četrt čez dve.
Pozno popoldne smo se vsi pešci zbrali pri Ko-krski koči. Nekam mrzlo in neprijazno je postalo. Naših alpinistov še ni. Jože stresa šalo za šalo, pa se ne smejemo... Končno le začnemo prepevati. V tem zaslišimo korake. »Naši so!« vzklikne veselo Hermi, Nedeljkova žena. Vrata se odpro.
»Dušan, kakšen si!« zakriči Mira, ko zagleda Ne-deljkovega dvaindvajsetletnega sina, vsega bledega in izmučenega. Za njim vstopi Tonco, potem Lucio, zadnji pa Ugo... v roki ima pretrgano vrv... Nedeljka pa ni.
»Mati,« krikne Dušan.
»Oče, kje je oče!« obupno kriči komaj desetletna Nedeljkova Maja ... Vsem nam je jasno. Kratke, pretrgane besede, jok, vprašanja ... Čez čas smo se umirili in zvedeli vse. Nedeljko je bil v navezi z Ugom. Ni dosegel oprimka. Spodrsnilo mu je. Padel je, vrv se je pretrgala. Dobro, da je bil Ugo zavarovan, drugače bi bilo še po njem. Da upanja sploh ni, da bi Nedeljko bil živ, so rekli. »Kedaj?« vpraša Hermi. »Ob četrt čez dve...« pove Ugo. Ivo in Marjan me pogledata. Ivo vzdihne: »Takrat so mu že kavke pele ...« Domov je treba. Objavo in denar za vrnitev je imel Nedeljko pri sebi. Še danes ne vem, ali je Jože res bil kifeljc ali ne, nam pa je v tej žalostni zmedi lepo svetoval. Nekaj moških se je takoj ponoči spustilo v oskrbnikovem spremstvu po Mlinarici navzdol do Češke koče obvestit reševalce in naše člane.
»Dve odločni dekleti naj gresta takoj v Kranj.«
Dušan pristopi k meni:
»Nada, za očetov prevoz poskrbi ...«
»Kako v Kranj?«
»Do Kokrice pojdete, do kamnoloma. Tam boste že kaj dobile za v Kranj. Ena naj poskrbi za mrliški voz, ena naj dobi kakega odbornika Planinskega društva Kranj. Naj vam izstavi novo objavo. Ostali pa počasi na Jezersko ...« »Pojdi z nama, Jože,« sem poprosila. »Seveda pojdem.«
Mira, železniška uslužbenka, je šla z menoj. Kar tekli smo po strmi poti in kmalu smo bili pri kamnolomu. Zdelan kamion nas je naložil do Kranja vse tri. Tam se je Jože poslovil od nas. Nikoli več ga nisem videla. Z Miro sva najprej stopili do prijateljske planinske družine Herlecovih. Medtem ko je eden njihovih fantov z Miro lovil planinske funkcionarje in objavo ter skladal kar po spominu seznam izletnikov, je domača hči šla z menoj na pogrebni zavod, kjer smo iz nedeljskega spanja vrgli uslužbence in povedali, za kaj gre. Uslužbenec me je seznanil z vsemi predpisi, poskrbel za cinkano krsto in potem sva še Miro počakala. Nato smo šli kar s furgonom na Jezersko. Medtem so fantje iz GRS skupaj z našimi izletniki prišli pod Škrbino. Tam so na dostopnem kraju našli hudo zmrcvarjenega ponesrečenca. Nahrbtnik mu je med padcem nekam odletel, z našo objavo in denarjem vred, in ga ni bilo moči najti. Nekaj starejših obrtnikov nam je založilo denar za povratno voznino. Tedaj me pokliče »pogrebni«. »Punca, reševalci hočejo oddati, kar so našli pri pokojniku. Pridi in prevzemi.«
»Pustite me k možu!« je kričala obupana vdova. »Nikar je ne pustite, je prehudo zdelan,« ostro de eden reševalcev.
Prepričala sem se, da je res. Pristopila sem, prevzela planinsko in osebno izkaznico in kaj hitro obrnila glavo od groznega prizora. »Pogrebni« je zaprl krsto in jo skupaj z reševalcem naložil v furgon.
»Še na milico stopimo in smrt prijavimo.«
»Kdo pa bo truplo do Reke spremljal?« vpraša
»pogrebni« in bolničar, ki je z njim.
»Sami ne smemo, spremljevalec mora biti, morda
kdo od družine?«
»Ne zmorem,« vzdihne Dušan, »mame in sestre ne morem same pustiti...« »Naj gre tisto dekle, ki nas je poklicala,« odločno pove možakar in me dene zadaj h krsti. »Tukaj boš sedela, tak je predpis!« In prijazno pri-dene: »Lino bom imel odprto, da te ne bo strah ...«
Usedem se h krsti. Avto odide v jasni poletni dan. Pogrebni se zamišljeno ozre po gorah in pravi: »Veš, deklica, vedno se bojim, da tudi mojega sina nekoč tako prineso. Ves je nor na gore, jaz pa se jih kar nekam bojim...« Kilometri do Reke se mi zdijo neskončni. Za-dremljem malo, saj so za menoj tri neprespane noči. Kot v nekih blodnjah vidim objokano Hermi, malo Majo, Dušana in slišim Nedeljkove besede: »Gorje moji družini, gorje moji delavnici . ..« Ali je slutil svojo smrt?
Končno zavozimo v reške ulice. Sedaj moram naprej k šoferju, da mu pokažem pot na trsaško pokopališče. Moj dragi Birokracij me je tudi tam srečal. Čuvaj pokopališča ni hotel mrliča sprejeti v mrliško vežo, češ da na Sušaku ni več prostora. Mrliča da je treba prepeljati na pokopališče na Reko. Mesti sta se administrativno združili komaj pred dvemi leti, in je bilo še zmeraj mnogo nasprotij in prepirov. Odločno sem dejala, da je pokojnik živel na tej strani Rečine in da ga sedaj ne bom peljala prav nikamor več, naj mi odpre že »totenkambro«... No, pa se je čuvaj le vdal, saj je pokojnika poznal. Pa se oglasita šofer in bolničar.
»Sedaj nas boš peljala nekam, kjer se bomo v
morju okopali, in nekam, kjer bomo malo pili ...«
Ni mi bilo ne do enega ne do drugega.
»Okopate se lahko pri moji hiši, saj bivam tik ob
morju, še bratove kopalke vama posodim, pijače
pa doma nimam ...«
»No, pa te zapeljemo domov.«
»Kar peš pojdemo, mama bi se preveč bala, in
sosedje preveč poizvedovali, če bi videli furgon
pred hišo.«
Pustimo voz nekje bolj no skritem in gremo no moj dom. Moti se je zelo začudilo, saj me pred nočjo ni pričakovala, še bolj čudna sta se ji zdela moja spremljevalca. V nekaj besedah ji povem. Hitro je razumela, da sem jaz le na pol živa, oba možaka pa sta takih poti navajena. Dala jima je najprej kopalke in jih nagnala v morje, na to jima je dala kar mojo večerjo, do katere meni ni bilo prav nič mar. Ko sta večerjala, je šla še po vino. Nato sta šla nazaj v Kranj. Jaz sem se pa preoblekla v civil, ter šla tričetrt ure daleč na postajo čakat naše ljudi. Bila sem na smrt utrujena. Usedla sem se na stopnišče pred postajo. Zdajci začutim, kako me miličnik stresa za ramo:
»Tovarišica, ali ne veste, da na postaji ne smete spati?«
»Če bi bili v moji koži, bi spali še na tirih,« ga zavrnem in mu povem, kaj se je včeraj godilo pod Kočno... Poznal je Nedeljka, saj mu je šival.
Dva dni kasneje smo zopet nadeli planinske obleke. Pa ne za v gore. Po trsaškem pokopališču je šel žalni sprevod. Obrtniki in planinci so nesli krsto, dekleta so jo spremljale. Obupni jok vdove in otrok je trgal srce. Očitajoči pogledi so vrtali po planincih. Saj je to v tem letu že drugi smrtni primer. Ni še minilo leto, kar je v durmitorskih skalah padel obetajoči študent Jože Komen-Bebi... Sedaj pa družinski oče ... Žalostno in resno je odmevala »Montanara«, ki smo jo v slovo zapeli Nedeljku. Vzela si nam, gora, dobrega tovariša, vendar te ne zapustimo ... Tudi trije Bosanci so se pridružili naši gruči, ko smo po pogrebu šli na dom k neki naši članici na pomenek in pogrebščino ... Nedeljko pa je imel le prav. Morda tudi Jože. Dva meseca po tem dogodku Bosancev ni bilo več na Reki. Čez mesec je prišla iz Nemčije karta, naslovljena na društvo: »Vsem članom lep pozdrav. Kočr.e in Češke koče ne pozabimo nikoli . .. Munib, Kemal in Djevad.« Ušli so čez mejo.
» * *
No, v tretje gre rado. Ne dolgo za tem sem tudi tretjič bila za reševalca. To je bilo eno izmed najbolj nenavadnih doživetij, kar jih planinec lahko doživi.
Po pravici povedano — na Reki nas planince tisto leto niso kdove kako lepo gledali. Smrt Komena in nato Nedeljka ter smrtna nesrečna oskrbnika Doma na Platku Ceroviča, ki je neke viharne zimske noči, ko je šel proti domu, zmrznil, vse to je vzdignilo dovolj prahu.
Ko smo jeseni sklepali, kam pojdemo za novembrske praznike, mi je rekel Stanko: »Nada, ti imaš Brilejev priročnik. Izberi tam kako prav pametno točko, ki naj ne bo preblizu meje, ne prestrma, na prenaporna, a vendar nad 2000 metrov. Veš mati se jezijo name ...« Prelistala sem mojega dragega Brileja, ki je že takrat od samega listanja bil bolj podoben solati kot knjigi, (danes je še slabše, pa je vseeno še čitljiv) in odbrala Begunjščico. Saj so nam povedali, da je Roblek vedno obskrbljen, Avseniki pa so o njem prelepo prepevali . . .
No, Begunjščica nam jo je temeljito zagodla. Sedem reških planincev so na njenih pobočjih postali tovorni osli, vlomilci, reševalci in končno še norci. Kolikor pa mi je znano, še do danes nihče od nas njenega nič kaj zahtevnega vrha ni dosegel.
Bilo je jasnega in mrzlega prazničnega jutra 29. novembra, ko nas je sedem Rečanov — dve dekleti Italijanki, tri Hrvatice, ter dva fanta, korakalo ob bistri Zgoši proti Robleku. V Begunjah se nismo prav nič ustavljali, saj se nam je mudilo k Robleku. Le začudeno smo gledali, kakšna je tista velika stavba sredi vasi. Za šolo prevelika, za kasarno prelepa .. . no, odločili smo, da bomo uganko razvozlali ob vrnitvi (in smo jo res!).
Pot se je precej zavlekla. In smo vzdihnili, ko smo se že zadosti nahodili in zagledali, kako daleč je še Roblek:
»Još ovo brdo, pa više ravnice nema!« Ko smo še nekaj časa grizli svoja kolena, smo zagledali ob cesti velik kup polen s tablo, na kateri je bilo prav prijazno vabilo, naj vsak planinec vzame vsaj eno poleno s seboj. Stanko pa nam je naredil majhen govor o tem, kako nas bodo Slovenci še lepše sprejeli, posebno če bo dom poln, ako jim dosti drv prinesemo. Saj dobro veste, da noben osel ne zmore bremena, ki ga zmore Primorka. Podložila sem si jopico in na svojo trdo bučo naložila »ta mali kubik« debelih polen, ki so me še skozi improvizirani svitek tiščala. Drugi so si tudi improvizirali več ali manj posrečene nosilnice.
Končno: Dve popoldne je, Roblek je pred nami! Prvi je zaklel Stanko. Hiša je okoli in okoli založena s poleni. Druga je zaklela Giti. Iz hiše se ne kadi. Tretji je zaklel Vili. Pritiskal je namreč na vse mogoče in nemogoče kljuke in se prepričcl, da je hiša trdo zaprta. Kaj sedaj? Tecimo na vrh, in po temi nazaj v Radovljico. No, Nada, ali ne vidiš, da je tam zadaj še ena mala bajtica. Morda je primerna za bivak... »Steči tja!« pravi Stanko. Že od daleč sem videla, da zadeva pač nima
šipe na edinem oknu. Morda je pa le kaj slame notri? Pristopim. Sedaj pri sebi zakolnem še jaz. Bajtica nima vrat. V bajtici stoji ženska, bosa in v sami flanelasti spalni srajci in me debelo gleda. Še mlada mora biti, ne starejša od mene. »Dober dan, tovarišica. Ali ste vi iz te koče?« Dekle me še naprej gleda. Morda pa je z one strani meje prišla? Prašam še enkrat po nemško, potem pa še po laško. A dekle me gleda in molči. Stečem po tovariše. Vsi pridejo do bajtice. Laura zakriči:
»Saj to punco zebe!« in takoj sname jopico, ki jo dekle obleče, na vsa naša prašanja pa ostane gluha. Vili in Jole se počasi oddaljita. Ni minilo pet minut, ko nas pokličeta. Dobila sta za hišo lestev, po lestvi splezala na streho in našla strešni zimski vhod.
»Spravimo sebe in to žensko v hišo,« pravi Stanko. Povabi jo seboj, ona pa ga pahne od sebe. »Veste kaj, otroci! Pojdimo v kočo, Nada naj ostane s to punco. Kranjsko zna in se ji bo morda revica kaj razodela.«
Res so vsi odšli. Izvlekla sem iz žepa žemljo ter jo ponudila dekletu.
Dekle me je rekaj časa srepo gledalo, potem pa se je kar korajžno lotilo žemlje. Spregovorilo pa ni. Čez nekaj minut zakriči Stanko: »V koči je zakurjeno, spravi punco noter, kakor znaš in veš!« Ker si še zmiraj nisem bila na čistem, kakšen jezik neznanka govori, sem jo prijela za roko. Dekle mi je sledila. Prav pokorno je splezala po lestvi, varovala pa sta jo Vili in Stanko. Ni imela na sebi nič drugega, kakor samo srajco, in še ta ni bila najbolj čista. Štepsi je prva izrazila misel:
»Kaj, če je dekle noseča? Morda so jo zdoma
zapodili, in je prišla semkaj splavit.«
»Še tega nam je manjkalo!« zamomlja G iti. »Na
porodništvo se kaj malo razumem.«
»Za vlomilce smo že bili, za reševalce tudi, še
babice bomo . ..«
No, naše napovedovanje se ni izpolnilo. V koči smo si najprej ogledali vse prostore in si potem izbrali za skupno bivališče kuhinjo. Tam smo našli neke copate neznanega izvora in jih ponudili bosi deklici. Sprejela jih je. Nato je s zida snela sliko zimske pokrajine in jo spravila pod blazino na divanu, ki je bil v kuhinji. Seveda si njenega obnašanja nismo znali pojasniti. Pošteno smo se maščevali za nošnjo drv, skuhali smo si čaj ter pogreli konserve iz nahrbtnikov. Seveda so bile naie večerje bolj šibke, saj se je štelo komaj I. 1950. Ponudili smo večerjo tudi deklici, ki pa je golaževo konservo z r.adrobljenim kruhom sicer sprejela, jedla pa je le z roko! Pošepetala sem
ji: »Pokažem ti še stranišče«. Naredila se je gluha. Za roko jo primem in tja popeljem. Vidim, da to ustanovo zna uporabljati. No, da si ne bi privoščili preveč petroleja, se spravimo k počitku. Dekletu posteljemo na divanu, mi si denemo slam-nice in odeje na tla. Okoli divana zložimo stolice, ki bi jih dekle moralo podreti, če bi hotela vstati. Kdove, kdo je, lahko nas še vse ponoči pokolje. Seveda vse nože poskrijemo. V temi se še pogovarjamo po italijansko in sklepamo vse sorte o neznanki. Odkod in zakaj je prišla tako pomanjkljivo opravljena do sem? Verjetno jo v družini sovražijo. Morda je z avstrijske strani in je celo v navzkrižju z našimi ali avstrijskimi oblastmi, ali pa v zvezi s kakimi tihotapci ali celo sovražniki in diverzanti? Videti je pa le prenedolžno za tovrstno dejavnost. Da bi šli zjutraj na Begunjščico, kakor smo računali, ni govora. Ko vstanemo, odpeljemo dekle v Begunje in jo tam izročimo ljudski milici.
»In če milice tam ni?« »Mora biti, saj imajo tako veliko šolo!« pravi Giti. »No, cerkev imajo pa tudi, in če milice ni, jo peljemo k župniku, on bo kaj vedel o njej.« Poskušamo — bolj neuspešno — zaspati. V blodnjah slišimo tihotapce, helikopterje, avtomobi'e, in ne vem še kaj. Jutro pa je le prišlo. Stanko je začel takoj razporejati dolžnosti. »Nada zna kranjsko, in se ne boji vraga, naj gre z dekletom precej v dolino. Giti naj gre v spremstvo! Če punca Nado zadavi, naj nam sporoči. Mi pa spravimo hišo v prejšnje stanje!« Naredili smo, kot nam je Stanko ukazal. Zopet gremo po lestvi. Ko smo že zunaj, me dekli- prime za roko. Ali bo razvozlala skrivnost? Ne, le okoli hiše me je peljala, in potem krotko stopila za menoj po ozki stezi. Giti nama sledi. Ob cesti je nekaj snega, in dekle ga začne na lepem metati meni v glavo. Če je sneg, naj bo, le da ne prime za kamenje. Bili smo že na pol poti, ko me prime za roko, in zakriči: »Kam me pelješ?«
»Na svoj dom te peljem. Tam, v dolini imam dom in mater.« Pa sem zadela v črno. Dekle se je na te besede umirilo in kratko dejalo: »Prav je, če imaš svoj dom. S teboj pojdem .. .« No, sedaj vsaj vem, da imam s Slovenko opravka. Že je videti Begunje. In končno zagledamo nekega kmeta, ki je nakladal les. Pohitim nekoliko, tako da je dekle bilo kakih dvajset metrov za menoj, in mu pošepetam: »Stric, ali poznate to žensko? Sinoči smo jo dobili boso in v sami srajci na Robleku.«
»Od tam bo!« pokaže mož proti Begunjam, iz umobolnice je nemara ušla.«
»Odkod?«
»Vidite, tovorišico, iz tiste stavbe tam .,.« pokaže tisto lepo veliko šolo ...
Takoj mi postane jasno. Z Gito hitro zamenjamo nekaj italijanskih besed in pazimo, da nam dekle sedaj na pragu doma ne uide. Jaz sem nekoliko pohitela in ravno na vratih bolnice srečala žensko v beli halji — bolničarko. Tiho in hitro ji povem: »Eno vaših žensk smo na Robleku dobili...« »Nežika!« vzdihne z olajšanjem. »Ze tri dni jo pogrešamo.« Takoj priteče dekletu naproti in ji reče:
»Neži, moja Neži, kje si bila, tako mi je dolgčas po tebi!«
Dekle pokorno stopi za njo. Pa priteče še lep, mlad zdravnik in nas začne izpraševati o dogodku. Vse mu povemo, on pa nam pove dekletovo zgodbo.
»K sreči ni doumela, da govorite laško ali nemško! Fašisti so ji požgali dom, pobili vso družino, njo ranili, in od takrat vedno sanja, da jo preganjajo, večkrat nam uide, a tako daleč še ni bila. No, vidve pa pojdita noter, kaj gorkega bi se vama že prileglo.« Po pravici mu povem, da za nami hodi še pet planincev, enako praznih želodcev, nahrbtnikov — in žepa. »Nič ne de, jaz jih počakam, vidve pa kar v kuhinjo . ..«
V tej čudni stavbi, kjer so nas ljudje tako debelo gledali in govoričili brez veze, ni bilo prijetno. Še manj prijetno je bilo našim ostalim. Onega kmeta niso srečali in prav nič niso vedeli, kam smo šli. Pa jih na poti prestreže zdravnik in prijazno vpraša:
»Ali ste vi planinci iz Reke? Pojdite z menoj.« Ko so videli, da jih pelje v norišnico, pač niso prav vedeli, ali sva midve z Gito znoreli ali pa oni. No, kmalu se je vse pojasnilo. A kljub hudi lakoti nas sedem zdravih in mladih ljudi ni moglo pospraviti treh kosil, ki so nam jih prinesli, v tej stavbi obupa in žalosti.
Saj so nas skozi šipe obednice opazovali tako zbegani obrazi ... Odšli smo. »Na svidenje,« de zdravnik. Tega svidenja si res nismo želeli. Nekaj časa je gledal zdravnik za nami. Sedem veselih in pogumnih mladih ljudi je korakalo v sončni jesenski dan ... Vzdihnil je in se povrnil za zidove te stavbe, na svojo težko dolžnost.
Tako sem reševala tudi tretjič In s tem tudi zaključila svojo »reševalsko« kariero. Davno je bilo. Takrat, ko po naših gorah niso brneli številni avtomobili, ko je naša oprema bila revna in pomanjkljiva, hrana prav tako. Vendar se tistih časov vedno rada spominjam.
CESARSKA KRONA V SNEGU NOVOLETNEGA JUTRA
^ neži. Ze vso noč. Sneg stiska slemena
med dve lupini belih školjk, ki bodo zdaj zdaj zaprle čeljusti in strle oknice, pa dveri zasneženih hiš.
Ko sem iz vasi, gazim sneg čez kolena. Vsako uro ga bo več. Nikjer ni človeka, ni drevesa, gora je izginila, neba in zemlje ni več. Sama bova: svet belega porcelana in jaz. Zaveznika ali sovražnika? To hočem zvedeti. In zato grem. Misli so beli galebi, ki gnezdijo v zavojih belih možganov in se pojijo z belo krvjo. Še se vriva mednje črni galeb:
»Daj, misli, spominjaj se barvastih balonov in pisanih žog, sicer zaspiš. In spanje je smrt.« »Pusti mi, črni galeb, namesto mojih misli bela srca kristalov, ki se zabadajo v kožo mojega obraza; pusti mi namesto misli cvetove belega resja, ki počivajo na dnu belega oceana; naj si vzamem v zameno zanje zvonove belih katedral, ki stojijo ob poti, naj izbrskam iz snega duše belih kamnov, ki jih je stisnil led v potoku. Naj se otresem vseh želja in z njimi strahu in skrbi. Naj bom srečna. Novoletno jutro je.« Spet potegnem nogo iz snega. V beli jami se pokaže — košček zlata. Mar je raztreseni cesar izgubil krono na novoletno jutro? Poberem, skrbno zložim ovitek cigaretne škatle in ga shranim v žep. Čez čas me zgrabi nepremagljiva želja. Steptam sneg, izvlečem zlato, ga položim predse in gledam. Zdaj smo spet trije: beli svet, jaz in košček papirja, ki ni bel.
Pogledam na uro. Poldan. Več kot polovica poti je še pred menoj. Trudna sem. Želim prisesti k peči, podtakniti dlani med topli roki in gledati, kako jutranja zarja jemlje iz srebrne posode včerajšnji svet in nezmotljivo riše na šipe vse, kar že od nekdaj stoji za vsakim oknom. A kaj, če je veter na sedemnajstem ovinku izpihal obzidja iz belega snega. Čeznje ne pridem. Potem nazaj. Moje gazi ne bo več. Strah me je. Šum. Drget. Kot bi tisoče belih kočij zdrvelo čez steklena pobočja in razmetalo črepinje, da se za-dirajo v usta, nos, oči. Plaz. Zamiži in stoj! Če omahneš, se ne izvlečeš več. Kopljem, suvam,
zaletavam se s trebuhom, rijem, grizem in pljuvam sneg. Borim se za možgane, ulite iz masti, za rdeče krvničke, za pljučne mehurčke, za valujoče črevo in napihnjeni želodec. Ko sem zunaj, bežim. Omahujem in lovim ravnotežje, grabim za bele zidove, ki se v pesti sesuvajo v prah. Sele ko se strmina položi, se ustavim. Pregazim do smreke in se oklenem debla: dobra, stara skorja, ki se pod njo pretakajo sokovi za semena storžev in se ji med luskami trdijo kaplje smole kot zlate bradavice žene, glej izza gora že vzhaja mesec, ki mu obraz je padel v vrečo bele moke. Naj tukaj ostanem, v senci tisočev draguljev, ki nosijo jih tvoje igle; na njih bo mesec novoletne sveče vžgal in šele zjutraj jih bo spet pogasil.
Čez nekaj trenutkov si naročim: »Jej.« In jem. Požiram kalorije za jetra, mišice, žleze. Potem spet gazim navkreber, potegujem noge iz belega kleja in štejem korake. Tik pod kočo srečam tri, ki se s smučmi prebijajo v dolino. Od tu naprej je pot najtežja. Do vrha je gaz, široka. Zaupanja ni treba več. Ko sem v koči, ne občutim nobenega zadoščenja. Po planinskih pravilih sem danes naredila veliko napako, v svojo enajsto šolo v snegu sem zapisala veliko izkušnjo. Z njo in s Kristino in Rudijem praznujemo, ko se stemni, prvi večer v novem letu.
Leopold Stanek RAZSEZNOSTI
Človek ne more hoditi samo po ravnem. In naravnost. Tega še veter ne mara. Iz dolgočasja se kotali potoglavo po prašni cesti in išče zaprek. Kakor človek. S širokimi pleči se upre ob navpično steno, Z zelenega pobočja ponese drobno seme na sam vrh Gore. Zrasti, drevo, na skali, naj ti ne premerim širine krošnje in korenin!
Ali pa zdrkne
čez rob brezna
v podzemno jamo,
s svojim dihom
prižge lestence kristalov.
Peklo ponebesi.
Dno,
nikoli ti ne sežem do dna.
V preduhih bučijo glasovi, na svojih valovih nosijo vriske z višine in se stapljajo v ubrano blagoglasje. Kjer so ovire, rodi se pesem.
SEVERNO STRAN MONT BLANCA sta prva preplezala Lionel Terray in Amerikanec Bill Dunnay. Pri plezanju sta posnela film kakor 15 let kasneje Nemci Gorter s tovariši, ki so smer tretjič in četrtič ponovili. Za filmanje so trenirali v strminah Hoher Golla. Druga ponovitev te smeri je pripadla dvema ministroma, ki ju pozna svetovna javnost zadnja leta kot sodelavca generala de Gaulla. Bila sta Maurice Herzog in Valéry Giscard d'Estaing. Zdaj nista več ministra, toda to že ni več zgodba iz Mt. Blanca. V Mt. Blancu ju je vodil znameniti vodnik André Contamine.
NE POZABITE NA NOGE je dejal zvezni predsednik Theodor Heuss pri otvoritvi svetovne prometne razstave v Munchenu, pred petimi leti: »Noge so eden glavnih prometnih elementov. Pustite jim njihovo nalogo, naj nosijo človeka tja, kamor ga promet ne pelje in ne more peljati. Res ni potreba na vsak kucelj speljati žičnice in postaviti bar. K prometu spada tudi to, da peš prisopeš — v lepo samotno pokrajino.« Heuss je že tedaj opozoril Bavarce, naj vzamejo pravo mero pri vertikalnih prometnih napravah. »Vzemite dopust — od avtomobila«, je podobno geslo, izvedeno iz osnove »nazaj k naravi«.
__
RUŠTVENE NOVICE
FED03 KOŠIR -ŠESTDESETLETNIK
Težko je verjeti, do je od takrat, ko je urednik Planinskega Vest-nika* izčrpno počastil petdesetletnico Fedorja Koširja, minulo že novo desetletje. Posebno še, če gledamo pred seboj še tako živahnega in delovnega slav-Ijenca.
Fedor Košir je bil skoro 18 let predsednik slovenske planinske organizacije od I. 1947 do 1965. Še sedaj je njen aktivni in vsestransko zavzeti podpredsednik. Planinsko zvezo Slovenije je vodil v razgibanem in razburka-
Fedor Košir
nem času povojne obnove in izgradnje in še pozneje v času, ko je na novih temeljih osvobojene Slovenije na novo zastavljeno planinstvo doseglo do takrat nesluteni razmah, težo in veljavo. S svojim reutrudnim delom, požrtvovalnostjo, nesebičnostjo in odličnim občutkom za pravočasno ugotavljanje in reševanje nalog, s svojim toplim in človeškim, vseskozi tovariškim posluhom za svoje delovne tovariše po planinskih društvih in na zvezi se je več kot e-ako-vedno uvrstil med popularne do'goletne planinske predsednike, kot so bili Fran Orožen, dr. F. Tominšek in dr. J. Pretnar. Čeprav jubilant pripada po svo-
* Tine Orel, Ob življeniskem jubileju Fedorja Koširja, PV 1958/607; Tine Orel, Proslava jubileja FeHorja Koširja na Celjski koči, PV 1959/93.
ji življenjski poti, po času mladostnega in zrelega planinskega udejstvovanja v veliki meri dobi klasičnega planinstva, je z velikim občutkom za nove čase, ki jih je med NOB vse od leta 1941 — saj je nosilec partizanske »Spomenice 1941« — tudi sam soustvarjal, razumel nove potrebe in nove naloge slovenskega planinstva. Njegova zasluga je, da jih je jasno videl, spoznal in v klenih pisanih in govorjenih besedah opredelil tako, da so jih naša društva in naši požrtvovalni planinski odborniki ter množica z idealizmom in prostovoljstvom prežetih planinskih aktivistov in članov lahko neposredno uresničevali in spreminjali v dejarja. Niso potrebni slapovi hvalnic in poplava jubilejnih besedi. Poglejmo raje rezultate in dejstva: Pred vojno, leta 1940, je imelo Slovensko planinsko društvo do tedaj največ — okroglo 12 000 članov.
Leta 1947, ko je Fedor Košir prevzel predsedstvo slovenske planinske organizacije, je bilo 36 društev z 8397 člani, leta 1965 pa že 99 društev s 65 000 člani. Danes nam poročajo, da se snuje že 105. društvo. Po vojni smo v na;ih gorah od 76 predvojnih planinskih domov, koč in zavetišč, ki so imele 2137 ležišč, našli 47 v celoti ter 28 delno požganih in izropanih postojank; samo Dom v Kamniški Bistrici je za čuda ostal docela nepoškodovan. Popolna obnova in precejšnja razširitev mreže planinskih postojank — saj jih je dandanes že 175 s 5615 ležišči — je zasluga neverjetno požrtvovalnega in iznajdljivega obnovitvenega in graditeljskega dela prav v času, ko je planinsko oraanizacijo vodil naš jubilant. Obisk v naših slovenskih gorah je bil leta 1946 še pri skromni številki 70 831, da je do leta 1965 narasel na nesluteno, naravnost rekordno množico 866 633 obiskovalcev. Že ti podatki o razvoju planinske organizacije in o eni cd temeljnih društvenih dejavnosti — p'aninskem gospodarstvu — kažejo, kako ogromno in naporno planinsko delo je bilo
opravljeno v teh dvajsetih povojnih letih. Toda, čeprav je planinsko gospodarstvo naša stalna in velika, često tudi zelo nehvaležna in mučna naloga, — saj predstavlja temelj in podlago za to, da so naše gore prijazno oskrbovane in dostopne čim večjemu številu obiskovalcev, posebej še mladine, — je povojni planinski razvoj znova potrdil in ostro poudaril tudi »negospodarsko« plat in vrednote planinstva, ki je pomembno tudi v svojih duhovnih, kulturnih, vzgojnih in telesnovzgojnih prizadevanjih. Tu je predvsem delo z mladino in za mladino, ki mu je jubilant vedno pripisoval nadvse važno vlogo. Sistematična in vztrajna vzgoja in negovanje planinskega naraščaja je imela neslutene uspehe, — dandanes je v večini planinskih društev mladinski odsek, — razen tega pa poznamo tudi že precejšnje število mladinskih planinskih sekcij po šolah. V društvih je trenutno nad 20 000 včlanjenih pionirjev in mladincev.
Toda plarinska organizacija ne dela ozko samo za svoje člane in vpisano mladino; — vrata planinskih postojank so široko odprta in nudijo ugodnosti tudi tabornikom in reorganizirani mladini, saj ji s cereno prehrano in prenočišči ter svojimi nadelanimi in markiranimi poti omogočajo naj'epše počitnice in aktivno zdravo preizkušanje telesnih in duševnih sposobnosti v gorah. Potem je tu Planinski Vestnik, ki je od predvojnih 2000 porasel na 5800 naročnikov; tu je Planinska založba, ki je po vojni izdala in založila že vrsto knjig in drugih publikacij; tu je planinska propaganda, ki je oskrbela vsaj rajpotrebnejše vodnike, zemljevide in druge propagandne pripomočke. Ne-sluten je vzpon slovenske alpi-nistike, ki se je od svojčas skromnih vzponov v Osrednjih in Zapadnih Alpah povzpela tudi do severne stere Matter-horna in Grandes Jorasces ter najekstremnejših plezalnih podvigov v Do'omitih, preizkušala pa se je tudi že v Kavkazu, v bolivijskih Andih, na Spitzber-gih, v Pamiru, v Hindukušu in Himalaji.
Še in še bi lahko naštevali. Verjetno pa ni potrebno, saj Fedorja Koširja in njegovo pla-
ninsko delo vsi poznamo in ga neposredno doživljamo ter uživamo. In veseli nas, da skupaj z njim uresničujemo sodobni koncept planinstva, ki ga je jubilant vso svojo delovno dobo prizadeto uresničeval ter najbolje označil v svojem »poslovilnem« govoru na občnem zboru Planinske zveze Slovenije 4. aprila 1965: »Planinstvo ni več romantično odmikanje od življenja in družbe, temveč je nujna dopolnitev v življenju današnjega človeka!«
Osnovni pomen in naloga planinske organizacije je, da čimveč ljudi zvabi in napoti v gore, da si ti obiskovalci gora pridobe prave in dobre planinske navade in trden značaj (tovarištvo, čut solidarnosti, požrtvovalnost, vztrajnost, odločnost in hrabrost, srčna kultura v pravem odnosu do narave in soljudi, skromnost in podobno), na podlagi česar potem s svojim vzgledom lahko vzgojno vplivajo na mladino in na še »neprave« planince. Na koncu pa — tako vsaj lahko upamo — mora v šoli narave postati vsa planinska množica »prava«: dobro vzgojena, kulturna, civilizirana, laka, da ji bo dober odnos do narave in sočloveka nepisani zakon in srčna potreba.
Ko bo planinsko gospodarstvo vsaj kolikortoliko dograjeno in preskrbljeno — pri tem pa bi učinkovito, stalno in zlasti z gmotnimi sredstvi morala nenehno pomagati socialistična družba, — bo šele lahko poudarjeno prišla do izraza vsa prava vrednost planinstva, ki ni samo telesna kultura in ne samo turizem in planinsko gospodarstvo, temveč predvsem duhovna vrednota. Planinarjenje je v človekovem življenju lahko nenehna vzmet, ki stalno poživlja, obnavlja in reproducirá ne le telesno, temveč predvsem tudi duševno zdravje in optimistično razpoloženje človeka, s tem pa tudi vitalno in eksistenčno moč slovenskega naroda. K počastitvam, ki jih je svojemu dolgoletnemu predsedniku v obliki srebrnih in zlatih častnih znakov dala slovenska in jugoslovanska planinska zveza, k odlični »Bloudkovi nagradi«, ki jo je kot prvi slovenski planinec dobil za svoje življenjsko delo v slovenskem, jugoslovanskem in mednarodnem planinstvu, jubi-
lantu ob 60-Ietnici slovenski planinci lahko samo skromno pa zato nad vse prisrčno in prijateljsko voščimo, želimo še veliko zdravja, uspešnega dela in še veliko veselja med gorami in njihovimi častilci. Lahko je srečen človek, ker je tako veliko dal in tako malo dobil. Tudi zanj, in še prav posebno zanj, drži, kar je zapisal dr. Kugy: »Karkoli naredi naša sijajna mladina, zmeraj stoji, čeprav nezavedno, na naših ramenih.«
Današnjemu blišču planinske organizacije je naš jubilant podstavil zelo široka in trdna ramena. Naj mu bo ob šestem križu v prijetno zavest, da ga zaradi tega vsi slovenski planinci spoštujemo in radi imamo!
Dr. M. Potočnik
MILANU ZINAUERJU V »DRUGO OPOMBO«
Točno pred desetimi leti je Stanko Hribar napisal nekaj prijateljskih, klenih besed v našem glasilu »v opombo« Milanu Zi-nauerju — petdesetletniku. Govoril je o njegovih rojstnih podatkih, o njegovi življenjski poti, o njegovi ljubezni do gora, pa tudi o njegovi poškodovani nogi, kajti vse je tedaj kazalo na to, da bo moral planinec Cinko opustiti aktivno planinsko udejstvo-vanje, ker je bila poškodba težka in tudi njegova leta niso kazala poti v kako novo mladost, kvečjemu v zaslužen planinski pokoj.
Od tedaj je minilo deset kratkih let in naš Cinko slavi svoj šestdeseti rojstni dan. Resnično ga
Milan Zinauer
lahko slavi, ne samo kot človek, predvsem ga slavi tudi kot planinec. Kljub vsem nevšečnostim je Cinko z veliko voljo in s še večjo ljubeznijo do gora premagal vse posledice poškodbe in je v svojem šestdesetem letu premagal ne samo svoje telo, temveč tudi najvišjo goro Evrope Mont Blanc in tako dokazal, da nikakor še ne misli na planinski pokoj. Ta vzpon pa ni bila njegova edina zmaga v zadnjem desetletju. Posebno so se mu priljubili Zapadni Julijci. Obiskal jih je večkrat, se povzpel na Mangart, Viš, Montaž in še na druge vrhove, ki jih prej ni spoznal, odkril pa je šele sedaj njihovo lepoto in privlačnost. Ob sobotah in nedeljah boš srečal samotnega planinca, kako z naglim, mladostnim korakom hiti svojim planinskim ciljem nasproti. To je naš prijatelj in ljubitelj gora Cinko-Milan Zinauer, ki je kot otrok Slovenskih goric vzljubil slovenske gore in jim bo ostal zvest do smrti. Zato naj mu veljajo naše iskrene čestitke. Ta »druga opomba« naj ga opogumi tako, kot ga je prva.
K. F.
AVGUST DELAVEC - 50-LETNIK
L. 1918 se je rodil v planinski vasici Mojstrani, pod sinjimi vrhovi in stenami, delavski družini sin Gustelj. Že kot otrok je moral večkrat prijeti za trdo delo. Med šolskimi počitnicami pa je moral kot 12-letni deček služiti pri večjem kmetu in mu pasti ovce, v planini Rožci, v Karavankah. 15 let star je šel za eno leto v kmetijsko šolo na Grm, od tam
Avgust Delavec
pa v Avstrijo na prakso za dve leti. Potem se je zaposlil v železarni na Jesenicah, nato pri bivši kmetijski zadrugi na Dovjem, sedanji lesni zadrugi LIP s sedežem na Bledu. Tu službuje že dvajset let.
S planinstvom se je bavil že v prejšnji Jugoslaviji, v novi Jugoslaviji pa se je posvetil tudi alpinizmu in gorski reševalni službi. Kolikokrat sva se vzpenjala preko strmih in navpičnih sten, žlebov in kaminov ter se borila z naravo v soncu, dežju, burji in snežnih metežih poleti in pozimi! Napravila sva tudi več prvenstvenih vzponov.
Delavec je res dober tovariš, član alpinističnega odseka in gorske reševalne službe od leta 1946. Pri vsaki akciji je dosleden in ne dopušča zapravljati časa.
Član PD Dovje-Mojstrana je od I. 1946, ko je bila obnovljena naša podružnica. Ves čas je tudi v upravnem in gospodarskem odboru. Več let je bil tajnik društva, sedaj pa je že šest let njegov predsednik, marljiv in vesten. Udeležil se je šest odprav v tuja gorstva, ki jih je organiziral naš odsek: v Dolomite, v Vzhodne In Zapadne Alpe, Lienške Dolomite in Dur-mitor. Udeležil se je več tečajev alpinističnih in reševalnih, obenem tudi vodniških, saj je tudi vodnik za pota in stene. Želimo, da ostane še mnoga leta tako vesten in požrtvovalen predsednik in da zlezemo še preko marsikatere stene.
Janez Brojan
IGNAC KOCJAN
Ignac Kocjan se je rodil v Galiciji na Koroškem I. 1895 in umrl julija I. 1968 v Celju. Ob propadu stare Jugoslavije se je I. 1918 pridružil kot koroški rodoljub boju za severno mejo. Sekcija koroških borcev v Celju mu je izročila najvišjo odlikovanje za bojne zasluge. Po končani vojni se je I. 1921 kot koroški emigrant naselil v Lučah v Gornji Savinjski dolini. Tu je z veliko vnemo sodeloval v planinskem društvu. Sodeloval je tudi v akcijah lučke reševalne sekcije.
Požrtvovalno je obnovil skoraj vse markacije gorskih stez In potov na Raduho, na Korošico,
Planjavo, Ojstrico, na Kamniško sedlo.
Bil je prvi tajnik savinjske »Skale«. Pri gradnji Lučke koče je organiziral prostovoljno delo in kočo dogradili. Predsedniku Kocbeku je pomagal pri obnovitvenih delih doma na Korošici in drugih planinskih postojankah. Kocbek je imel v njem neutrudnega sodelavca.
Za uveljavljanje planinskih postojank v Gornji Savinjski dolini je napravil znano specialko (geografsko karto), ki je visela od I. 1935 do I. 1941 na Bolti-novi gostilni v Lučah. Lepo
Ludvik Likar
Ignac Kocjan
Likarja, ki je s svojo predanostjo planinstvu zaslužil priznanje PSJ. Hvaležni smo mu za vsa njegova prizadevanja, ki so prispevala k utrditvi in napredku planinske organizacije v Zagorju. V ljubezni do naših gora in smislu za organizacijo si je kot idrijski rojak ustvaril drugi dom v Zagorju in takoj pričel z delom, ki je zapustilo vidne sledi v delovnem poletu organizacije. S trezno presojo in pomirjevalno besedo je bil povsod tam, kjer je bilo treba nekaj odločati ali organizirati. Zato ga bomo pri našem delu močno pogrešali.
Dr. Fr. Golob
opremljena karta je koristila vsem planincem in turistom za spoznavanje tega lepega gorskega sveta. (Karta je nudila tudi geografom do takrat neodkrite vire).
Veselje do planinstva ga je pripravilo do tega, da je prevzel kot oskrbnik kočo na Smrekovcu in jo vodil od leta 1936 do I. 1938. Tu je obnovil markacije od Smrekovca do Raduhe. Njegovo plodno planinsko delo pa je prekinila bolezen, ki ga je iztrgala iz njemu tako ljubega sveta.
Pokopali smo ga v Lučah. Pred smrtjo je želel, da počiva v gorskem svetu. Planinci ga bomo ohranili v častnem spominu.
to
LUDVIK LIKAR
Mnogo prezgodaj smo planinci izgubili iz svojih vrst dolgoletnega podpredsednika planinskega društva Zagorje Ludvika
DR03NE NOVICE {iz sej UO PZS)
Dne 2. 7. t. I. se je vrnila iz Sutjeske 45 članska skupina pionirjev, ki je kot najbolj disciplinirana ekipa prejela od organizatorja PSJ zlato plaketo PSJ. V času od 5. jul. do 7. jul. je PD Djerovica v Peči ob 40-letnici organiziranega planinstva v Peči organiziralo v Mileševcu v Pro-kletijah zlet planincev »Bratstvo in edinstvo«. Zleta se je udeležila 10-članska ekipa PD Ljub-Ijana-matica, PZS pa je zastopal član GO PZS tov. dr. Bojan Špicar.
11. redne skupščine PZ Makedonije dne 6. 7. v planinskem domu na Gornjem Vodnem nad Skopljem se je udeležil tudi tov. Rado Lavrič, ki je bil razen sekretarja PSJ tov. Posteljnika edini predstavnik Iz vrst republiških planinskih zvez. Planinska zveza Makedonije ima v svojem sklopu 54 planinskih dru-
štev s skupno 17 638 članov, dalje 24 planinskih postojank z 991 ležišči, 420 vodnikov, 76 gorskih reševalcev, 30 alpinistov in 28 jamarjev. Za predsednika je bil ponovno izvoljen tov. Hri-stov Strašev.
Dne 6. in 7. 7. se je vršil v Le-peni zbor načelnikov postaj GRS in komisije za GRS pri PZS. Ob tej priložnosti je 8 članov GRS prejelo diplome za inštruktorje GRS. Zbora se je udeležil tudi predsednik PZS tov. dr. Miha Potočnik.
V	nedeljo dne 7. 7. je PD Gozd-Martuljek v sodelovanju s PD Jesenice in Javornik-Koroška Bela na Slemenu pod Mojstrovko odkrilo spominsko ploščo v spomin planincev, ki jih je dne 24. 3. 1968 zasul plaz pod Mojstrovko. Od UO se je odkritja udeležil tov. Franci Savenc.
V	nedeljo 14. 7. je PD Rimske Toplice pri svojem zavetišču na Kopitniku proslavilo 75-letnico organiziranega planinstva in 15-letnico obstoja svojega društva. UO PZS je zastopal predstavnik
Jože Pelikan, znani, zaslužni celjski za dobro planinsko fotografijo
zasavskega MDO PD in društvu izročil diplomo PZS.
V	nedeljo 14. 7. je PD Gornji grad v počastitev 75-letnice slovenskega planinstva organiziralo pri svojem domu na Menini planini kulturno prireditev.
V	četrtek 18. 7. se je sestal na svoj posvet v prostorih PD PTT v Ljubljani ljubljanski MDO PD. Dnevni red je bil enak onemu na posvetu zasavskega MDO PD. Sestanka sta se udeležila tov. ing. Banovec Tomaž in tov. Rado Lavrič.
V	četrtek 18. julija zjutraj je iz Ljubljane odpotovala 10-član-ska skupina alpinistov v območje Ceja na Kavkazu. Odpravo je vodil podpredsednik PZS tov. Tone Bučer, v odpravi pa je sodeloval tudi znanstveni delavec — biolog tov. dr. Andrej Martinčič. Člani odprave so se povzpeli oziroma preplezali naslednje vrhove oziroma smeri: Pik Nikolajev 4100 m (2 a), Kaz-bek 5047 m (2 b), vzhodno steno Adai-Hoh 4408 m (prvenstveni vzpon) (4 b), in po grebenu
fotograf, ob svoji 80-letnici sept.
preko sedla Skaas na isti vrh (3 a), severovzhodno steno Pik Passionaria 3850 m (5 b), severovzhodno steno Pik Vilsa 3800 m (5 b), južni greben severovzhodne stene Uilpata 4646 m (3 a) in po severovzhodni steni na isti vrh (5 a). Odprava se je vrnila v Ljubljano dne 14. 8. 1968. Društveno glasilo bo odpravi posvetilo eno od številk 1969. Dne 1. 8. je prišlo v naše gore 10 sovjetskih alpinistov iz Taš-kenta. Preplezali so nekatere smeri v Kamniških in Julijskih A!pah, nato pa so se nekaj dni zadržali na morju. Dne 21. 8. so odpotovali proti domu. Sovjetski alpinisti so prišli v naše gore na podlagi zamenjave z našimi alpinisti.
V nedeljo dne 27. 7. je PD Podbrdo na Črni prsti odkrilo spominsko ploščo tamkaj ponesrečenemu podpredsedniku društva Ivotu Sorliju. V imenu UO PZS je položil žalni venec tov. Mirko Fetih.
Na povabilo bolgarske turistične zveze sta se alpiniade na Rili
še vedno pri delu
Foto V. Uršič
planini na področju Maljovice in na Stari planini od 31. 7. do 5. 8. udeležila alpinista PD Tržič tov. Ludvik Božič in Dušan Srečnik. Alpiniada se je vršila hkrati z IX. svetovnim mladinskim festivalom.
Med 5. in 24. 8. je vršilo plezalne vzpone v Julijskih in Kamniških Alpah 8 alpinistov — članov vzhodno nemške planinske zveze. Vodja skupine je bil mojster športa g. Ulrich Peemuller iz Dresdena.
Dne 8. 8. se je prvič povzpela na vrh Triglava tovarišica Jo-vanka Broz v družbi tov. Pepce Kardelj, tov. Ančke Brecelj in dr. Marijana Breclja ter predsednika PZS tov. dr. Mihe Potočnika. S tega vzpona smo prejeli pismene pozdrave s podpisi vseh udeležencev. V nedeljo 18. 8. je PD Hrastnik proslavilo 75-letnico slovenskega palninstva in 20-letnico svojega obstoja s kulturno prireditvijo pri svoji postojanki na Kalu. UO PZS je zastopal tov. Mirko Fetih. Sekretariat izleta Bratstvo in enotnost (TD Partizan Novo mesto — tov. Danilo Kavčič) je letos v času od 19. 8. do 24. 8. organiziral že IV. Pohod na Triglav. Izleta se je udeležilo okrog 40 oseb-funkcionarjev, ki delajo z mladino, vendar pod pogojem, da so člani PD in sicer iz Slovenije, Hrvatske in Bosne ter Hercegovine. Izlet so končali na Komni, kjer sta jih v imenu UO PZS pozdravila tov. ing. Tomaž Banovec in Peter Soklič in jim poklonila spominska darila. Na povabilo Zveze prijateljev mladine, republiškega odbora ZZB NOB Slovenije in družbenopolitičnih organizacij občine Kočevje, ki so ob 25. obletnici zbora odposlancev slovenskega naroda organizirali pohod slovenskih pionirjev na zborovanje v Kočevje v soboto dne 31. 8., se je prireditve udeležil član mladinske komisije tov. Boris Gašperlin. TT je v septembru že tretje leto organiziral Pohod 100 žensk na Triglav. Udeleženke so se zbrale v petek 6. 9. v Bohinju, od koder so v soboto zjutraj dne 7. 9. odšle do Doma Planike pod Triglavom in tamkaj prenočile, v nedeljo dne 8. 9. zjutraj pa so se povzpele na vrh Triglava, kjer jih je v imenu UO PZS pozdravil tov. dr. Miha Potočnik. SPD Trst je v času 1.—8. 9. organiziralo alpinistični tabor v
Cresti Grauzarii. Tabora so se udeležili tudi naši alpinisti. 8. 9. je z vrha Triglava krenila republiška planinska štafeta, ki bo prispela v Jajce 29. 11. ob proslavi. Na tej slovesnosti so sodelovali poleg številnih planincev tudi predsednik PSJ dr. Marijan Brecelj.
Dne 14. in 15. 9. je priredil PD Tržič sestanek graditeljev bivaka v steni Storžiča in proslavo 20-letnice bivaka. Kljub slabemu vremenu se je slovesnosti pri bivaku udeležilo 49 udeležencev. V imenu UO PZS je udeležence pozdravil tov. Tone Bučer. PD Zabukovica je dne 15. 9. imela proslavo 75-letnice planinstva na svoji planinski postojanki na Homu. Udeležence je pozdravil v imenu UO PZS ing. Tomaž Banovec.
Od 14.—17. 9. je komisija za stike s tujino priredila svoj drugi izlet na Koroško. Udeležencev je blo 39. Povzpeli so se na Krniške skale, Obir in Dobrač. Poleg tega pa so se udeležili pri novi planinski postojanki SPD Celovec pod Kepo prostovoljnega dela. SPD Celovec je končno uspel prebroditi vse zapreke, ki so ovirale pričetek gradnje planinskega doma pod Kepo. Dne 7. 9. in
21.	9. so gorenjski planinci (vsakokrat po en avtobus udeležencev) prenašali material in pomagali pri gradnji. Postojanka je že pod streho.
Dne 18. 9. se je vrnila 5-članska odprava iz Hindukuša. Pozdravil jih je v imenu PD Ljubljana-ma-tica tov. Ivo Marsel, v imenu UO PZS pa tov. dr. Miha Potočnik. Odprava je bila zelo uspešna. Tudi njej bo posvečena ena od številk PV 1969. PD »Kozjak« Maribor je v sodelovanju z Večerom 14. 9. priredilo izlet »75 Mariborčanov na Triqlav« v proslavo 75-letnice SPD, ki naj bi postal tradicionalen. Izlet je vodil ing. Danilo Škerbinek, udeležilo pa se ga je 72 planincev, ki so kljub dežju vsi prišli na vrh. Dne 20. in 21. 9. se je vršil zvezni seminar GRS v Zabljaku. Udeležili so se ga tudi naši reševalci.
22.	9. se je vrnila iz Turčije 4-članska odprava APD. Povzpela se je na Drevat in še tri vrhove ter zbrala vse razpoložljivo gradivo o turških gorah, kar je bil njen glavni namen.
D^e 22. 9. je mladinska komisija PZS priredila pri Celjski koči re-
publiško planinsko prvenstvo v orientaciji. Tekmovanja se je udeležilo 8 članskih in 8 mladinskih ekip. V mladinski konkurenci je zmagala ekipa PD Poljčane I., pri članih pa PD Ruše. V torek dne 24. 9. se je tov. ing. Tomaž Banovec udeležil seje UO PZS Maribor-matica, kjer so obravnavali poleg gospodarskih problemov (PVP) tudi organizacijo izleta v Ljutomer in na Koroško. Na tej seji so bili podeljeni častni znaki PSJ. Avstrijska gorska reševalna služba v Celovcu je priredila ledeniški težaj od 15. do 22. 9. pri Ober-walder-Hutte na Grossglockner-ju. Ledeniškega tečaja sta se udeležila tov. Jože Makovec in tov. Klavdij Mlekuž. Zaključka se je udeležil tov. dr. Ivo Valič. Kljub slabemu vremenu je letos obiskalo mnogo tujih planincev naše planine. Komisija za stike s tujino pri PZS je imela že od zgodnje pomladi precej dela s pripravo itinererjev, rezervacijami, informacijami in podobnimi opravili. Ne glede na številne posameznike in manjše skupine je komisija sodelovala pri organizaciji izletov v naše planine za 5 skupin iz Anglije, dve iz ČSSR, dve iz Zapadne Nemčije in Avstrije, za september pa so najavljeni Holandci. Zanimivo je, da pričenjajo tuji planinci v vedno večjem številu obiskovati tudi Kamniške Alpe.
Menda po osvoboditvi še ni bilo toliko češkoslovaških planincev pri nas kakor letos. Največ jih je seveda na našem Jadranu, mnogi pa obiskujejo Julijske Alpe. Dne 15. 8. se je vrnila v domovino ena izmed večjih skupin. Planinci in alpinisti iz Ost-rave so dva tedna preživeli v Triglavskem pogorju in preplezali precej znanih smeri in eno prvenstveno v Gamzovcu. Zadnji teden pa so izkoristili za počitek in kopanje v Poreču. Cehoslovaki so bili gostje naše komisije za stike s tujino. V zameno bi morala teden kasneje odpotovati večja skupina slovenskih planincev v Visoke Tatre. Izlet pa je bil glede na dogodke v ČSSR odložen.
Novo planinsko društvo, ki bo že 105. društvo po vrstnem redu, se snuje v vasi Lesično na Kozjanskem. Pobudo za ustanovitev je dal tov. Andrej Krofi, študent iz Lesičnega.
V. JUGOSLOVANSKI SPELEOLOŠKI KONGRES
Med 15. in 21. 9. 1968 je bil v Skopju V. jugoslovanski kongres speleologov. Plenarnih zasedanj in dela po sekcijah se je udeležilo okoli 120 ljudi iz vseh jugoslovanskih republik in delegati iz ČSSR, Madžarske in Romunije.
Ekskurzije so bile v dolino Treske in po južni in jugozahodni Makedoniji.
Posebno številna je bila skupina iz Slovenije, ki je aktivno sodelovala v skoraj vseh sekcijah. Posebno so se izkazali na kongresu jamarji-amaterji, ki v BiH, v Srbiji in na Hrvaškem delujejo predvsem v okviru planinskih društev. Prispevali so vrsto zanimivih referatov tako strokovnega kot tehnično-raziskovalnega pomena. Kongres je priporočil tesnejšo povezavo s strokovno-znan-stvenimi sodelavci.
D. Novak
SKUPINSKI IZLET ČLANOV PD RADEČE V JULIJCE
Po letnem delovnem načrtu se je izlet vršil 21., 22. in 23. julija 1968. Udeležilo se ga je 26 članov. Odpeljali smo se v petek ob 4.30 iz Radeč s papirniškim avtobusom. Pripeljali smo se do našega nosača Antona Kašce pod most v Trenti. Ko sem prišel do ovčereje »Lepoče«, me je dohitela nevihta, da sem bil prisiljen vedriti pri znancu — mlekarju — Hoznerju. Ko sem hotel nadaljevati pot proti Prehodav-cem, me je iznenadilo grmenje z nevihto, da sem se moral vrniti in prenočiti v ovčereji. Saj je bilo tudi to doživetje. Pri večerji sem spoznal svojega nekdanjega učenca (bil sem namreč I. 1925 učitelj v Trenti) pri izviru Soče. Zelo sem bil vesel tega srečanja.
Naslednji dan je bila pot po dežju prijetnejša. Sem pa tako zamudil priložnost, da bi šel s Prehodavcev na Triglav, ker so mi mladi planinci že ob šestih »ušli«.
Tako sem najprej z veseljem sprejel nova mlada oskrbnika na Prehodavcih, Štefko in Lojzeta, ki sta imela polne roke dela. Pre-hodavce, visokogorsko postojanko (2050 m), je dobilo PD Radeče v oskrbo I. 1954. Gradile pa so
jo vsa zasavska PD (Hrastnik, Trbovlje in Zagorje). Od tu je namreč prekrasen razgled na glavne vršace Julijcev. Vzdrževalni stroški za postojanko, ki je oddaljena od matičnega društva okog 250 km, je zelo otežkočena. Tu priskočijo na pomoč planinci-papirničarji iz Radeč s prostovoljnim sofinansira-njem. Vsako leto, prve dni julija, ko se koča odpre, odpelje tovorni avobus vso opremo in živež do Trente, odkoder ga prenaša do koče nosač s svojim oslom. Škoda, da je postojanka premajhna in je ni mogoče povečati. Ko smo se zbrali v postojanki, sem pričel pregledovati vpisno knjigo in ugotovil, da je bilo istega dne vpisanih (23. 7.) kar 129 planincev, med temi pa 58 ino-zemcev, največ Čehov, Nemcev in Avstrijcev. Zvečer je bilo v postojanki planinsko slavje. 7 članov PD Radeče je namreč ta dan bilo prvič na Triglavu. Zato so morali prestati »planinski krst«. Vsak udeleženec se je moral postaviti v vrsto ter opraviti obred, popiti en del vina, in seveda plačati, nato pa je dobil udarec s cepinom. Seveda je bilo to povezano še s petjem planinskih pesmi. Pri tem naj poudarim, da je zaradi radeške planinske postojanke na Prehodavcih bilo že preko 80 Radečanov na Triglavu, mnogi pa že večkrat. Važno je tudi to, da so Prehodavci uvrščeni v slovensko planinsko transverzalo. Tako ima naše društvo že tri člane, ki so jo prehodili, vsi so iz Loke, kar naj bo v vzpodbudo ostalim članom, da jo čim prej končajo.
St. Skočir
ŠE O TRENTARJU
Prav je, da smo se v letošnjem »Planinskem Vestniku« spomnili tudi Jožeta Abrama-Trentarja, ki je bil med pionirji našega planinstva in dolga leta priden sodelavec našega lista. Jože Abram je bil po rodu Kra-ševec. Rodil se je v Štanjelu dne 2. februarja 1875. Študiral je v Gorici in v Ljubljani in kot duhovnik služboval dve leti v Bovcu, tri leta pa v Trenti. Tu je spoznal lepote naših gora. Vzljubil je Trento in Trentarje. Želel je, da bi jih tudi drugi spoznali in se navdušili za lepoto te doline, zato nam je pred šestdesetimi
leti do vseh podrobnosti opisal to čudovito deželo, njeno lego, zgodovino in ljudi. Tu je spoznal pesnika naših planin dr. Kugyja, s katerim sta postala nerazdružljiva prijatelja. Kugy je ob njegovi smrti zapisal: »Kdaj sem ga spoznal, ne morem natanko povedati: preteklo je že mnogo let. Toda že ko je prvikrat stal pred menoj, si je popolnoma osvojil moje srce. Bil je nadvse prikupna, v veliki meri temperamentna osebnost, s katero ne morem primerjati nobene druge, vsaj nekoliko podobne. Bil je samorasla prikazen ... Najino prijateljstvo so skovale gore, ki jih je navdušeno ljubil. Triglav in Trenta. V mnogih stvareh je bil moj informator. Najboljše, kar vsebuje moje zadnje delo »Pet stoletij Triglava«, je Abramov izvrstni spis o triglavskih bajkah, katere je kot najboljši strokovnjak do podrobnosti poznal...« Kako je Trentar doživljal planine, naj pove sam: »Sem planinec, hribolazec in ljubim gore iz srca. Veliko lepega sem užil po planinah, kar se ne da s peresom opisati, ne z besedo dopovedati ... V kristalno čistem vzdu-hu, v morju čistih zlatih sončnih žarkov, v svetem miru, v široki svobodi, ki je tako velika, kakor nese oko in hrepenenje duha, se tudi srce človeško očiščuje in osvobaja dolinske prašne in ka-lužne navlake. Tu, kjer človek vidi, kako majhen je in ko lazeč črv šibak ob veličastni, trepet in blažen zanos vzbujajoči vesolj-nosti, skopni ko sneg prevzetnost, domišljavost in samoljubnost... Tu se konča dolinska razlika v čustvovanju med starim in mladim, bogatim in ubogim, učenim in preprostim sinom narave. In osebe, ki so kdaj skupno uživaje veličastnost planin, veže tudi še nadalje, tudi v dolinah, neka posebna prisrčnost in zaupnost — pravo prijateljstvo!« Abramovo delo je veliko. Delal je na gospodarskem in prosvetnem polju. Pisal je v »Dom in svet«, »Mentor«, »Mladiko«, »Naš čolnič«, »Novi čas«, »Goriško stražo«, »Novi list« in drugod. Objavljal je pesmi, črtice in razprave. Iz ukrajinščine je prevedel Sevčenkovega »Kobzarja« in »Hajdamake«. Ob Sevčenkovi stoletnici so Ukrajinci zapisali: »Če bi hoteli imenovati tujca, ki je bil največji ljubitelj Sevčen-kovih del in največji prijatelj
ukrajinskega naroda, bi morali po pravici imenovati ime Josipa Abrama, kajti zdi se nam, da se ni nihče od tujcev s tako pobož-nostjo poglabljal v tvorbo ukrajinskega pesnika kakor ta slovenski duhovnik.« Jože Abram počiva na ljubljanskem pokopališču, ker ga je v Ljubljani zadela kap, ko je bil na obisku pri Brecljevi družini. Pokopali so ga dne 24. junija 1938. Pogreba so se ude'ežili tudi pesnik Zupančič, pisatelj Finžgar in druge vidne osebnosti na literarnem polju. V imenu Slovenskega planinskega društva pa mu je na grobu govoril takratni predsednik dr. Pretnar.
Joško Kragelj
MLADINSKO SREČANJE
V	VISOKIH TURAH
V	dneh od 13. do 21. julija 1968 se je vršilo srečanje predstavnikov mladinskih planinskih organizacij v okviru unije UIAA na Rudolfshutte 2315 m v Visokih Turah v Avstriji. Udeležilo se ga je 53 udeležencev iz 17 držav. Planinsko zvezo Jugoslavije sta zastopala člana naše mladinske komisije ing. Miha Perne iz Ljubljane in Jože Me-lanšek iz Belih vod nad Šoštanjem.
Vodstvo tega srečanja je bilo zaupano organizacijsko in strokovno zelo sposobnemu avstrijskemu zveznemu vodji mladine
v OAV dr. Luisu Lechnerju iz Innsbrucka. Pomagalo mu je 11 mladincev in mladink iz vseh deželnih vodstev OAV. Sprejem je bil v Zeli am See, nato smo skupno odšli do spodnje postaje gondolske žičnice v Stubachtal do Enzigerbodna (1468 m) ter se prepeljali do Rudolfshütte.
Program, ki smo ga dobili delegati že na dom teden dni prej, je bil dobro in premiš'jeno sestavljen. Ture je prekrižalo slabo vreme. Skoraj ves teden je močno snežilo in je v teh višinah zapadlo do pol metra snega.
Toda slabo vreme ni prekrižalo načrtov. Do treh manjših tur je kljub temu prišlo. Bolj uspešni so bili razgovori, saj so nam potrdili pravilnost naše poti pri vzgoji mladih v naših gorah, dobili smo določene izkušnje pri vzgoji in izobraževanju planincev na sploh, najbolj zadovoljni pa smo bili, ko smo ugotovili, da imamo dokaj dobro zasnovan program za mladinske vodnike.
Sprejeli smo povabilo Avstrijcev, da se naši člani udeleže tečaja pozimi v Zetersfeldu in Hinter-glemmu. Bogate izkušnje, predvsem iz zimskega dela, bodo lahko uspešno koristile tudi nam.
Srečanja so se udeležili tudi predsednik mladinske komisije pri UIAA dr. Faber, dr. Guido Tonella, dr. Rabensteiner, ki je zastopal avstrijski radio, idr. Poleg rednih razgovorov o vlogi in pomenu mladinskega vodnika, vzgoji mladih v planinski organizaciji, mladinskem dopisništvu, o izkušnjah pri delu z mladino, o propagandi v planinstvu, o poglavitnih nalogah MK pri UIAA, je bilo posebno zanimivo srečanje z W. Mariner-jem, ki je govoril o reševanju (prikazano s praktičnim delom na terenu), o nevarnostih plazov; dalje predavanje Hiasa Rebitscha o ekspediciji v Ata-camo. Predvajali so celo vrsto planinskih in smučar kih filmov. Posebno so poudarjali zimske ture, ki so stran od pist in žičnic.
Naša mladinska komisija PZS je dobila vsestransko priznanje za delo z mladino. Posebno so vsi navzoči z veseljem sprejeli poročilo o našem programu za MV, ki je po izjavah vodstva
srečanja vzorno pripravljen. Kljub temu pa smo se odločili, da bomo ta program še predelali, dopolnili in ga leta 1970 na ponovnem srečanju predstavili kot doprinos k splošnem prizadevanju pri vzgoji in izobrazbi mladine.
Predvsem mislimo, da bo v programu potrebno bolj poudariti organizacijo in izvedbo posameznih akcij v PD in MO. Udeleženca srečanja sta pripravila za sejo MK tudi predloge za dopolnitev dela v okviru MK, KO in MO.
Jože Melanšek
SEMINAR ZA PROSVETNE DELAVCE PLANINCE, TEČAJ ZA MLADINSKE VODNIKE IN TADOR MLADIH PLANINCEV V VRATIH
To so bile akcije mladinske komisije v poletni sezoni 1968. Seminar za prosvetne delavce planince je bil nadaljevanje dela seminarja, ki ga je organizirala MK pri PZS maja letos na Mrzlici, ki se ga je udeležilo 33 udeležencev iz vse Slovenije. V Vrata pa je prišlo samo 9 udeleženk, vendar so bile te zelo prizadevne in zato je tudi ta oblika dejavnosti uspela zelo lepo. Poleg predavanj in razgovorov o praktičnem delu z mladino so se udeleženke seznanile z osnovnimi planinskimi veščinami, s hojo v gore poleti, z osnovami GRS in drugim. Seminar je vodil član MK Jože Melanšek ob pomoči ostalih članov MK.
Prav tako je bilo njemu zaupano vodstvo tečaja za mladinske vodnike, ki se ga je udeležilo 55 udeležencev in to 50 iz Slovenije iz 21 PD, 3 Avstrijci in 2 Angleža. Tečaj je potekal po programu za mladinske vodnike in se je končal s prei: kušnjo (izpiti), ki jo je opravilo 47 udeležencev; dva imata popravni izpit, eden pa preizkušnje ni opravljal.
Zanimivo je dejstvo, da je ta seminar zelo dobro uspel, predvsem po zaslugi posameznih PD, ki so izbrala res najboljše, najbolj pripravljene in požrtvovalne mlade ljudi. Dobro izdelano poročilo, ki ga je prejel vsak posameznik, in PD, iz katerega se je MV udele"il tečaja, je nakazalo vrsto pozitivnih mo-
mentov, mimo katerih tudi v bodoče MK ne bo mogla iti. S tem tečajem so tečajniki opravili pogoj za udeležbo na zimskem delu tečaja, ki bo v januarju na Vršiču.
Poleg teh dveh akcij se je vršil tabor mladih planincev, ki ga je MK zaupala tov. Vidu Mesa-riču. Udeležilo se je tabora 33 udeležencev iz 11 PD. Novo je bilo na tem taboru tudi to, da so se najboljši lahko odločili za plezanje pod vodstvom izkušenih alpinistov. To novo obliko poti mladih iz planinstva v alpinizem bo potrebno še temeljito proučiti, kar pa naj na skupni seji prouči komisija za alpinizem in MK. Vsekakor je pa to napredek pri vzgoji mladih planincev.
-bv
OQ 20-LETNlCl BIVAKA V STORŽIČU
Gora zmage uživati nam da, tako se končuje pesem, ki je nebrojkrat kipela iz izsušenih grl mladih in starejših planincev-
alpinistov — graditeljev bivaka v Storžiču.
Obhajamo skromen jubilej: 20-letnico otvoritve. Z mislijo moram nehote nazaj pred zadnjo vojno — kot da bi bilo včeraj — morda zadnjič. Zimski vzponi na Storžič z Jožem, Maksom. Prve vaje v plezanju — z gručo starejših Nadkota, Pepeta, Radona, Poljanška, novince smo privezali na vrv, dobro zavarovali, potem pa nategnili vrv, da bi obvisel — prvi strah ti je dvignil lase — krst si prestal ter z veseljem objemal vrh zaledenele skale ob skromni opremi. V vsaki navezi je bil nekdo od starejših. Ob vesteh, da imajo Jeseničani bivak v Škrlatici in drugod, je ideja — postavimo si bivak v Storžiču — dolgo tlela, odločna beseda takratnega predsednika PD Nadkota Salbergerja pa je gradnjo bivaka uresničila. »Gremo, da določimo mesto, kjer bo stal tr-žiški bivak!« so bi!e besede neke spomladanske nedelje 28. 7. 1946. leta.
V navezah smo se pomikali v osrčje Storžiča: Nadko, Tone, Slavko, Peter, Marjan in ostali,
Ob 23-letnici bivaka v Storžiču
da si ponovno ogledamo mesto že prej večkrat določeno, zakoličili smo, po planinsko krstili temeljni kamen in sklenili, da se z delom, to je s čiščenjem terena, izkopavanjem temeljev začne naslednjo nedeljo.
Kramp in lopata pa sekira so zapeli v tišino lepe naslednje nedelje. Kopalo je po deset, petnajst, dvajset in tudi več mladih rok, fantov in deklet, ter si v vrstah podajalo tramiče, deske, lepenko, žeblje, okovje. Ne morem opisati našega nepopisnega
veselja. Iz grl se je oglasila pesem »V soncu žariš kakor biser, oj planina«, ko se je v steni pokazala podoba bivaka. Starejši planinci so z daljnogledi iz plane spremljali delo mladih, niso se mogli načuditi volji pri skupnem delu mladih. Spomladi v letu 1948 je bil bivak dokončno dograjen in odprt. S kratkim enominutnim molkom smo se navzoči oddolžili spominu padlih gornikov. PZS je zastopal tov. Tone Bučer.
M. Mežek
( VARSTVO NARAVE )
VREME NA KREDARICI
V	SEPTEMBRU 1968
Letošnji september je bil po vsej Sloveniji hladen in deževen. Mesečni temperaturni povprečki so bili ponekod celo do 2° pod normalno vrednostjo, mesečne višine padavin pa so jo povsod presegle, ponekod celo za 50—90 %, Srednja mesečna temperatura zraka je znašala na Kredarici 2,4°. Bila je za 1,6° pod povpreč-kom obdobja 1954—1964. Maksimalna temperatura je znašala na Kredarici 10,5° (dne 28. sept.), minimalna pa —4,4° (dne 24. sept.). Prva vrednost je bila od absolutnega temperaturnega maksima Kredarice (obdobje 1954-1964) za 5,5° nižja, druga pa je od abs. temp. minima istega obdobja bila za 5,6° višja. Iz opisanega povzamemo, da je bil letošnji septembrski temperaturni odklon Kredarice usmerjen bolj v negativno stran.
V	septembru so izmerili na Kredarici skupno 289 mm padavin, kar predstavlja 141 % normalne vrednosti. Ta množina padavin je padla v 20 padavinskih dneh, deloma kot dež, deloma kot sneg. Snežna odeja je ležala na Kredarici 6 dni, njena maksimalna debelina je merila 10 cm. Dnevni padavinski maksimum je znašal 45 mm, izmerjen je bil 16. septembra. Najvišja septembrska dnevna višina padavin (obdobje 1954-1964) je znašala na Kredarici 113 mm.
Srednja mesečna oblačnost (7,0) je bila znatno nad normalno
vrednostjo (5,4 v obdobju 1954 do 1964). Zato je bilo tudi število ur trajanja sončnega sija (108 ali 29%), ki ga registrira helio-graf, najnižje v Sloveniji. Iz opisanega vidimo, da so se v septembru uveljavljale na Kredarici že jesenske in poznojesen-ske klimatske poteze.
F. Bernot
NORDIJSKI ALPINIZEM se začenja pravzaprav na vodni gladini, saj so mnoga vznožja norveških sten v morju. Zato njihove gore z absolutnimi višinami tekmujejo z mnogimi alpskimi vrhovi. So silno stare, saj segajo v si-lursko dobo, ki se je začela pred ca. 400 milijoni let. Pečina je ostra, surova in trdna, nekateri erozijski pojavi tu sploh ne nastopajo. Plezalski čevlji v teh stenah zelo trpe. Norveška zadnja leta vabi alpiniste v svoje stene in vstop v državo olajšuje. Na danski meji je treba tujcu pokazati le osebno izkaznico, pa sme na norveško stran. Carini so strogo podvržene le alkoholne pijače. Če je alpinistična odprava večja, je oproščena vseh obmejnih dajatev. Za avto-mobiliste je zelena zavarovalna karta nujna. Tujec se na Norveškem najlaže sporazumeva v angleščini. Zelo uporabna je karta »Turistkarta over Norge« 1:450 000 in »Topografisk kart over Norge« 1 : 100 000, vendar vsega, kar išče alpinist, na kartah ni! Za Lyngen-alpen obstoji karta 1:50 000. Priporočljiv je
angleški vodnik »Mountain Holy-days in Norway«. Posebne literature o norveških gorah še ni. Podnebje je razmeroma milo, vendar je treba imeti s seboj toplo obleko in opremo za dež. Le na Lofotih in v Vesterolen prebije alpinist brez zahodnoevropske gorske opreme, sicer pa povsod prav pride po en cepin na eno navezo. Kompletna taborna oprema je nujna za norveški sever. S hrano ni nikjer problemov. Bencinske črpalke so razmeroma redke, zato je dobro vzeti s seboj rezervno »pučo« za bencin. Kdor potuje z javnimi prometnimi sredstvi, naj računa s cenami v okviru gospodarskih državnih združenj, ki jih poznamo pod kraticami EFTA in EGS.
V južni in srednji Norveški je dovolj koč, tako da taborjenje ni potrebno. Onstran polarnega kroga pride v poštev samo »ek-spedicionizem«. Preko 66. vzporednika ni več cestnega omrežja. Lofote in Vesteralen je možno doseči le iz fjordov. Severno od Trondheima je samo ena cesta, ovinkasta, »nakodrana«, Arctic Highway, naravnost proti severu. Najvažnejše gorske skupine so Jotunheimen (najvišji vrh 4269 m) Sunmore (1629 m), Romsdal (1843 m), Trollheimen (1872 m), Dovrefjell (2286 m), Okstindan (1912 m), Svartisen (1591 m), Lo-foti, Vesteralen (1266 m) in Lyn-gen (1845 m).
Znani angleški alpinist Sir John Bryce je zapisal: Značilno podobo Lofotov bi si lahko predstavljali, če bi si zamislili morje v vznožju Aiguille de Chamonix. Norveške gore so rastle iz morja, ki je Jursko morje (Jura) zalivalo ostalo Evropo, ko o Mt. Blancu in Matterhornu še ni bilo sledu. Ni čuda, če imajo tako samosvojo strukturo in fantastično bizarne oblike. Brez števila je rogljastih vrhov in nažaganih grebenov, vmes pa z ledom pokrite planote, s katerih se lomijo strme grape proti fjordom. Ledeniki na planotah so ostanki ledene dobe, ki so v primeru z alpskimi ledeniki neprimerno večji. Norveški pesnik Sigurd Hoel je zapisal, da bi Norveška ne smela biti obdelana, ker je zemlja preskopa. Že pred davnimi stoletji je živela le od morja. Z 11 prebivalci na 1 km2 je Norveška res najmanj poseljena dežela v Evropi. Cele po-
krajine so brez človeških naselij. Mesta Bodo, Narvik, Tromso, Kirkenes in Hamerfest so res po vsem svetu znane metropole onstran polarnega kroga v deželi polnočnega sonca, vendar v bistvu mesteca s po 10 000 prebivalci: Ob morju pa so se prebivalci, tako pravijo, že večkrat veselili sončnega vremena, ko je bilo v senci do 30° C, a to seveda na Lofotih, ki jim milo klimo uravnava zalivski tok. Drevesna meja je na Norveškem pri 1000 m, vendar proti severu vedno niže, tako da na severnem Norveškem drevesa najdemo le ob morju. Meja »večnega« snega je na jugu pri 1500 m na severu pri 500 m, nekateri ledeniški jeziki pa segajo prav do morja v fjorde. Na Lofotih in na Vesteralen je drevesna meja zaradi zalivskega toka v višini 300 m. Do sem segajo brezovi gozdovi in jelševje. Kdor gre v norveške gore, naj postane član »Den Norske Tu-ristforening«, ki upravlja mnoge planinske koče. Vpiše se lahko v vseh turističnih birojih. Seveda gre tudi brez vpisa, koče so odprte za vse. Onstran polarnega kroga sta samo dve koči v gorski skupini Svartisen. Domačini so tod zelo redki in ne kažejo nobenega zanimanja za svoj zanimivi gorski svet. Ledeniško gorovje med Bodojem in Narvi-kom so začeli odkrivati pravzaprav šele pred 20 leti, tu je še mnogo deviškega sveta. Pametno je, vzeti s seboj popoln ribiški pribor. Norveške vode so nenavadno bogate z ribami in le za nekatere reke je treba plačati ribiško tarifo. Gumijasti škornji so nujni, prav tako dobri kvedrovci z vibramkami. V severno Norveško alpinist brez dobre ročne lekarne ne sme. Povsod je daleč do zdravnika. Ker je severno od Narvika vse pod vojaškim očesom, je dobro, če se na konzulatih prej informira, kako je s potovanjem od tega mesteca, tako znanega po dogodkih v drugi svetovni vojni, navzgor.
Norveška še nima utrjenega integracijskega književnega jezika. Švedsko in dansko v glavnem vsi razumejo, naj govore katerikoli dialekt.
BALZAM MUMIO je skrivnost pa-mirskih gorjancev. Mazilo uporabljajo za rane, ubode, ureze
in druge bolečine. Znanstveniki iz Tadžikistana si prizadevajo, da bi odkrili skrivnost starodavnega učinkovitega mazila. Na živalih so ga poskusili tudi za zdravljenje jeter in to z uspehom. Poznajo ga v Pamiru in tudi na Kavkazu. Nekateri menijo, da poteka še iz antičnega Egipta in da so ga rabili tudi za balzami-ranje mumij.
SVANETIJA je kavkaška dežela, o kateri se radi razgovore vsi njeni srečni obiskovalci. Henry Lewenstein, Nemec po rodu, doma iz Joškar-Ole v SZ, marljiv informator o alpinizmu in planinstvu v SZ, pravi o njej, da je močno nepristopna dežela. V Svanetiji je slaba pot tista, na kateri gotovo padeš — tako, da te ne najdejo več, dobra pa, če te najdejo vsaj mrtvega, odlična pa, če je taka, da ni nujno na njej zlomiti si vrat. O tem ve povedati že Baedeker: »Svane-tijo je možno doseči samo preko 3000 m visoko brez potnih prelazov. Pot skozi sotesko Inguri je za jezdece in tovorne živali neprehodna, za pešca pa primerna samo poleti, traja pa tri do štiri dni.« L. 1937 je Svanetija dobila prvo avtocesto, ki je povezala Mestio, center Sva neti je, s Suggidi. Svani so tedaj spoznali kolo, dotlej so uporabljali le sani, vpregali so vanje bivole. Zaradi težke dostopnosti se je v Svanetiji ohranila patriarhalna družba vse do oktobrske revolucije. Svanov je ca. 16 00® Zgodovina ne ve nič pravega o njih. Nekateri zgodovinarji jih imajo za potomce neke rimske kohorte, odrezane od glavnine in zagnane v nedostopne gorske kraje. Treznejši zgodovinarji jih štejejo za del gruzinskega naroda.
Lewensteinovo družbo je Svane ti j a sprejela zelo gostoljubno. Ko so posedli pred kočo pastirja (svanetsko »koš«), jim je postavna Svana strogega klasičnega profila postregla z mazonijem, to je, kislim mlekom, brez besede, dostojanstveno, z glavo pokonci. Prišli so v vas Maseni in Ušhvanari. Med nizkimi hišami stoje večnadstropni stolpi s strelnimi linami zoper zunanje in domače sovražnike, saj je tu bila doma krvna osveta. Trda beseda je bila že dovolj za spopad. Po teh vaseh so videli črede napol divjih prašičev, ki
jih Svani ne hranijo. Vasi tvorijo vaško občino (temi), skupaj pa »svobodno Svanetijo«, ki je živela brez knezov, po starih šegah in navadah. Na desnem bregu reke Inguzi pa je nekdanja »Dadeškelianska Svanetija«. Dadeškeliani je bil knežji rod, ki si je ta del Svanetije podvrgel. Knez je živel v kraju Ezeri in izžemal deželo. Knez Puta Dadeškeliani je hotel razširiti oblast celo na »svobodno Svanetijo«, vendar se mu to ni posrečilo. Ubili so ga in še danes kažejo v cerkvi v vasi Šobiani njegovo krvavo obleko. V Mestu so danes poleg nekdanjih obrambnih stolpov moderni bloki, klubi, otroške jasli, Svani pa žive lažje življenje. Nič več jim ni treba tovoriti soli skozi sotesko Inguri. Avtobusi in letala jih prevažajo v Suggidi, Kutaissi in druga mesta republike. V dobi carizma je bilo tu 90% nepismenih, danes so pismeni vsi. V Mestii je univerza. Nekoč je bilo tu 25 % ljudi je-tičnih, velik procent golšastih, za kozami so umirale cele družine. Danes so higienske razmere vse te stvari že močno popravile.
Anrirani, dobri duh, prikovan na Ušbi (= pošasti), je prinesel tudi tem hribovcem ogenj — prosvete in s tem večje prostosti in boljšega življenja.
\WNINSKE ljtera^
03 TRETJI IZDAJI AVČINOVE KNJIGE »KJER TIŠINA ŠEPETA«'
Nekaterim ljudem se stvari pač dogajajo. Pol tega, kar se je dogajalo v gorah alpinistu in pisatelju Francetu Avčinu, bi ubilo, če že ne za zmeraj pohabilo manj vitalnega človeka. Padci v stenah, bivaki na prostem v snežnih viharjih, padec v strahovito globoko ledeniško razpoko z neverjetno srečnim koncem (če zanemarimo nekaj vijakov v kosteh), da niti ne govorimo o zlomljenih nogah, počenih tetivah in partizanščini, ki bi že sama zadovoljila manj podjetnega človeka do konca življenja s prigodami.
»Živi nevarno!« je nekoč dejal neki Nemec, toda drugi njegov rojak, veliki alpinist Welzenbach je modro dodal: »Plezalec mora biti po značaju srečen ...« France Avčin je veliki srečnež. Marsikomu, ki na gorniško udej-stvovanje ne gleda z najbolj dobrohotnim očesom, se bo pač zdelo nenavadno, da je v vse težave, smrtne nevarnosti in druge neprijetnosti avtor padel prav za-prav zaradi svojega vztrajnega iskanja lepote, duševnega in telesnega zdravja v gorah. Toda taka je pač cena za alpinizem in če bi bilo drugače, potem ne bi bilo knjige. Bralci smo pa tudi po malem sadisti, ki nas tuja bolečina zabava. Najzanimivejše so pač tiste zgodbe, v katerih junak najbolj trpi, prezeba, visi v stenah, pada v razpoke, si lomi ude, ga pestita lakota in utrujenost, ga je strah in ni čisto jasno, če bo sploh odnesel zdravo kožo. Najbolj napeto se berejo tiste dogodivščine, katerim bi se najbrž avtor hvaležno odrekel, če bi se to dalo in če bi vnaprej vedel, kaj ga vse neprijetnega čaka.
Toda Avčin je res živel nevarno, imel je vseskozi odprte oči za lepoto. £e pomembnejše: Svoja doživetja zna posredovati tudi
• France Avčin, Kjer tišina šepeta, tretja dopolnjena izdaja, izbral, uredil in spremno besedo napisal Tine Orel. Izdala Mladinska knjiga 1967.
nam v iskrivo pisanem, duhovitem slogu. Res je, pripoveduje zgodbo, toda pripoved je vsak čas prekinjena z domislicami, spomini, duhovitimi opombami in razmišljanji, jedkimi komentarji, tehničnimi problemi in rešitvami. Neponovljiv slog, že zaradi formata pisca in njegove razgledanosti po svetu umetnosti, tehnike, gospodarstva in alpini-stike ... primer vsestranskega človeka, idealno izobraženega v pravem renesančnem smislu. Nehote se ob prebiranju knjige spomnimo na Kugyja, saj sta si z Avčinom duhovno sorodna. Avčin je njegov dedič, nadaljuje najboljše, kar smo dobili od Ku-giya in ga tako resnično posloveni — ne vem, če je pri drugih alpskih nacijah Kugy našel tako plodna tla, tako izrazito osebnost, ki bi nadaljevala njegovo smer kot pri Slovencih. Seveda je avtor knjige »Kjer tišina šepeta« predstavnik drugega časa, produkt sodobnega urbaniziranega okolja. Čeprav se sam v sebi tolikokrat upira nevarni teh-nizaciji, ve, da brez nje ne more več. To je tragična dvojnost modernega meščana, ki že po svojem načinu življenja sploh ne more obstati brez tehničnih pomagal — ki pa se obenem zaveda, kam pelje človeka njegovo vedno širše zapiranje v umetni svet strojev in nadomestkov. Toda kje je tista zlata sredina, prava meja, kjer naj zaustavimo tehnični razvoj?
Vprašanje je narobe zastavljeno, kajti tehnik, univerzitetni profesor in znanstvenik Avčin se bori proti zlorabam tega razvoja, nikakor pa ne proti razvoju. Vsi vemo, da tudi na Kranjskem največji nevedneži najbolj samozavestno mahajo z zastavo tehničnega napredka in da za parolami spretno skrivajo svoje čisto majhne zasebne, prestižne in klanske interese. Takim ta knjiga, taka kot je, pač ne more biti po volji, očito pa je po volji ljudem, bralcu, kot se to reče, kajti prvi dve izdaji sta bili razprodani in menda bo tudi tretja, razširjena in polepšana, vsak čas pošla.
Avčin je eden izmed nas — tako kot doživlja gore on, jo doživljajo danes tisoči, manj srečni, ki tega ne znamo izraziti. To je naredil namesto nas in zadel duha časa in tisto, kar imajo danes Slovenci radi: čudovito poetični in lirični opisi, pa spet skrajno trezno računanje, kadar gre za praktične stvari, kadar je treba analizirati kak dogodek, poiskati vzroke tej ali oni stvari, izbrati opremo — skratka, to je zmes poezije in tehnične sposobnosti, naravnost neustavljiva za občinstvo.
Velika pridobitev tretje izdaje je prav gotovo urednikova beseda ob zbranih spisih, avtorjev življenjepis, osnovni pojmi ideologije planinstva in pa seveda opombe in pojasnila. Tretja izdaja ima tudi barvne reprodukcije z gorskimi motivi, ki so sami na sebi prav imenitne — za kak lep koledar. S tekstom pa ne gredo skupaj. Knjiga govori o alpinističnih doživetjih, iz nje veje duh visokogorja, visoke al-pinistike, nevarnosti, strmin, vrhov in najvišjih preizkušenj duha in telesa v stenah. Fotografski posnetki so pa idilični, posneti s ceste in navadnih steza, čisto nedeljsko izletniški po svojem značaju. Da ne bo zamere: Ne rečem, da niso odlični. Toda v to knjigo pa ne spadajo, ker so izraz drugačnega doživljanja narave in gora.
Res da je to pravzaprav malenkost, ki ima svoj vzrok najbrž v finančnih okoliščinah, v katerih je nastajala ta imenitna knjiga. Toda mogoče bi pa le pri četrti izdaji mislili tudi na likovno opremo, ki bo v skladu s tekstom.
In če sklenem svoje pripombe: Večkrat sem se zalotil ob misli, da bi bilo na Slovenskem najbrž marsikaj drugače, če bi imeli kakih sto Avčinov. Pomen knjige namreč ni samo v tem, da zabavno pripoveduje o nekom, njegovih dogodivščinah in o tem, kako je lepa narava. Drznem si trditi, da »Tišina šepeta« daleč presega ta okvir in da osvešča bralca, mu odpira nova obzorja in ga sili, da si vedno znova zastavlja vprašanja o svojem odnosu do sveta in narave. Odtod tudi njen velikanski uspeh in njena trajna vrednost.
France Zupan
ASCENT (Vzpon)
Sierra Club izdaja svoje glasilo z gornjim naslovom enkrat na leto. Iz njega je razvidno dokaj drugačno življenje ameriškega planinstva, o čemer smo že večkrat kaj zapisali. V zborniku za I. 1966 je nekaj zanimivih člankov: Opis prečenja 6 km dolgega Kolibrijevega grebena (Hum-mingbiid—Ridge) na Mt. Logan, največje (ne najvišje) gore na svetu. Trajalo je 37 dni z 11 prekinitvami (ne z enajstimi tabori). Sledi članek o Antarktiki, nato pa o El Capitanu, ki ga opisuje Anglež Jan Howell. Humoristično zabeljen je članek »Pravila za plezalca«, ki razpravlja o etičnih vprašanjih alpinizma na hudomušen način. Sledi članek o Je-rupaji v Cordilleri Huayhuas, Guisto Gervasutti pa na vprašanje, zakaj plezamo, odgovarja s tistim Malloryjevem odgovorom, ki se tolikokrat ponavlja povsod in tudi pri nas: »Because it is there,« zato, ker je (namreč gora). V zvezku je sodeloval tudi francoski karikaturist Samivel.
to
LEHNE-HAAG, EIGER
Po knjigi bodo verjetno radi posegli vsi, ki so I. 1966 spremljali pettedensko početje v severni steni Eigerja, ki je dobilo ime »boj za direttissimo« in ki je trajalo 30 dni, od 23. februarja do 25. marca 1966. O knjigi je napisal daljšo recenzijo dr. Ems v »Alpinismusu« 1968/4. Knjigi priznava, da je spretno in napeto napisana, za to jamči ime Jörg lehne, ji pa tudi marsikaj očita. Slike se mu zde premalo informativne, čeprav je njihova vrednost v dokumentaciji, ne v ilustraciji, ki bi bila sama sebi namen. Pogreša grafični prikaz di-rettissime. Opis se mu zdi nejasen, tehnično premalo prikazan, bralec da ima vtis, kot da se rekaj prikriva. Nič ni v opisu tistega gomazenja gor in dol, ki ga je moralo biti precej. Odveč so izpadi zoper Hiebelerja, netaktni in neutemeljeni. Avtorja skušata direttissimo opravičiti, kar je razumljivo, saj je bilo več glasov zoper kakor za, večji del so jo imenovali parodijo plezanja. Tiskovni šef podjetja Harry Frey je na Scheideggu baje sam zapravil 5000 DM. Najuglednejši alpinisti so sodili, da je bilo po-
djetje v Eigerju udarec v obraz vsem pozitivnim izročilom evropskega alpinizma. Stvar ima seveda dva obraza in to je knjiga lepo pokazala: na Scheideggu dolce vita, v steni pa je šlo mnogim za las; senzacija, tisk, denar, intrige, egoizem, rivalstvo skupin, ki so morale doseči svoj cilj, ne da bi jih pri tem vodila samo alpinistična strast; ekskluzivne pogodbe so »plezale zraven«; stvari, ki so jim bili kos v slabem vremenu, so občudovanja vredne, vemo pa tudi, da niso smeli čakati na lepo vreme. Na drugi strani pa je bilo tu le veliko sposobnih mož, nekaj sto metrov od normalnega življenja, vendar v popolnoma drugem svetu, v katerem so opravljali tehnične -n alpinistične podvige tcvariško, požrtvovalno. Petar Haag piše predvsem o tem, saj je bil dejanski pobudnik in vodja vzpona, tri tedne v steni že zato, da bi dal dober zgled. Piše za to, da bi neprijetne stvari prikril s spravo in človeškim dostojanstvom. Zanj je bila stena kljub vsemu »kraj samovzgoje, osveščanja in doživetja«.
Drugačen je Lehne. Dober pripovednik in stilist, izvrsten plezalec; knjiga iz poročila preide v pripoved o tem, kaj je doživel, ne kaj se je v steni zgodilo. S tem je ustvaril napetost, naredil pa stvar enostransko in večkrat krivično, ker je preveč na mernik postavil svoj lastni jaz. Poskrbel je tudi za to, da je dejanski zmagovalec ne samo v knjigi, ampak tudi v steni, ko se konča fortissimo izstopa iz stene. O tem, kako so možje, enako sposobni, snemali vrvi in se spuščali niz steno, nobene besede. In vendarle je bilo razglašeno, da je direttissimo teamwork, v katerem ni prvega in edinega zmagovalca. Večina jih je vsaj toliko tvegala kot Lehne, ki je 63 strani središče knjige. Knjiga pa obsega 160 strani. Nemško in ameriško rivalstvo odkriva dobre in slabe strani Har-linove tehnike (vzpenjanje in sestopanje s klupami ob fiksnih vrveh) in Haagove strategije (ob lepem vremenu vsi plezajo, ob slabem vsi bivakirajo). Oboje se je pomešalo in zmešalo. Marsikdo se je vzpenjal in sestopal, kakor se mu je pač zljubilo in posamezniki so bili pri tem strašno osamljeni.
Harlinova smrt je popisana na str. 112. Harlin je privolil v popolno spojitev obeh skupin. Njegova smer je šla po vodi, z njo rjpaovi načrti in denar. Leta je živel za to smer. Smrt ga je pobrala, ko je bilo že po njegovem načrtu. Razmere so bile močnejše od njega, nastopila je zmešnjava ugotovljenih in neugo-tovljenih momentov, planskih in neplanskih, bila je sila, da se odloči, čeprav je bilo jasno, da v nobenem primeru odločitev ne bo za vse pravilna, konflikt med željami in načrti posameznih akterjev, medtem ko skupnega načrta — koncepta ni bilo — vse to je bila in ostane direttissimo v Eigerju 1966. Lahko bi se o njej napisal ep, v katerem bi objektivno zaživeli vsi njeni elementi. Če je vse to res — ni razlogov, zakaj naj bi o tem dvomili — ni nič čudnega, če je veliki dogodek razmeroma hitro utonil v odmevih drugih, ki niso problematični.
to
KNJIGA O TREH CINAH
Pri Bruckmannu v Munchenu je pred kratkim izšla knjiga »3 Zin-nen, Menschen, Berge, Abent-euer«. Napisal jo je Helmut Dum-ler, ime, ki alpinistični družbi ne bi povedalo kaj posebnega. Dum-ler se je lotil teme, ki je bila že čestokrat obdelana v knjigah, o kateri je bilo napisano na tisoče člankov, ki so jih napisali med drugimi tudi največji plezalci vseh časov, Solleder, Innerkofler, Preuss, Comici in cela vrsta enakih in blizu takih. Nemški avtor se posebej ukvarja z velikimi dejanji nemških plezalcev, na priliko s Paulom Preussom in Han-som Dulferjem. Ze I. 1911, torej nekoko v času prvega slovenskega vzpona preko triglavske stene, sta Malo Cino v osmih urah preplezala v več smereh ta dva slavna Dunajčana: Fehrmannov kamin, prosto plezanje po vzhodni steni navzdol, nato po severni steni navzgor in po normalni poti navzdol. Paul Press je bil tedaj star 25 let in je v Munchenu študiral prirodoslovje, predvsem pa se je posvečal plezanju. V dveh urah je sam splezal na Campa-nile Basso po vzhodni steni. Prvi je z Rellyjem splezal čez 800 m visoko severovzhodno steno Croz-zon di Brenta. S Punta di Frida je z Rellyjem preplezal stolp na
severni strani in tu svojo »Pre-ussvvandl«, ključno mesto, ki ga je splezal tudi navzdol, preden je za seboj potegnil Rellyja. Tu je prišel do svojih tez, ki bi še danes veljale, vendar gre razvoj popolnoma v drugo smer: »Mera težavnosti, ki jim je plezalec kos v sestopu in ki jih upa z mirno vestjo premagati, naj bo zgornja meja tega, kar opravlja pri vzponu. Uporabo umetelnih pripomočkov opravičuje le neposredno preteča nevarnost. Klin je zasilna rezerva in ne osnova za plezanje. Vrv naj olajšuje, ne pa omogoča vzpon.« Kljub plezanju pa Preuss ni zamujal študija. L. 1912 je promo-viral z disertacijo o rastlinski fiziologiji. Proslavil jo je s tem, da je prvi s mučmi stal na Dreiherrenspitze.
Italijan grof Ugo di Vallepiana je o Preussu zapisal: »Preuss je bil po mojem mnenju najpopolnejši plezalec brez tehničnih pripomočkov, pa tudi sijajen človek. Ko sva I. 1913 skupaj plezala Picco Gamba, da bi si ogledala južni greben Aiguille Noire de Peuterey, je Preuss dejal: Ta greben bodo plezali s klini, jaz se mu odpovem. 3. oktobra 1913 se je smrtno ponesrečil v severnem razu Manndlkogla v Gosau-kammu. Bil je sam in že blizu vrha. Italijani so stolp v Mali Čini imenovali po njem — Torre Preuss. Danes ga večji del imenujejo Piccolissima, kakor ga je imenoval Preuss sam, Paul Bauer, »führer« nemških plezalcev po prihodu nacizma na oblast, je dal vse Zide izključiti iz Alpen-vereina, napol Zid Preuss pa je bil pokopan v molk. Torre Preuss je bil s tem še bolj pozabljen. Njegova sestra Mina, ki se je poročila z njegovim tovarišem v navezi Paulom Rellyjem, je z možem emigrirala v London. L. 1907 je v Allgäuu prišel v stik z Alpami 15-letni g'mnazijec Hans Dülfer, šibak mladenič, telovadbe oproščen. Štiri leta nato se je preselil iz Dortmunda v München, se vpisal na medicino, se prepisal na jus, končno pa na filozofijo. L. 1912 je s Schaar-schmidtom preplezal vzhodno steno Fleischbanka. Prav tedaj je Herzog iznašel vponko, dotlej so rabili kar vrveno zanko. Herzog je tudi razvil »Dülferjev sedež«, tako da je bilo z njim možno prečiti gladke plati brez oprim-
kov. Vrv je s tem postala sredstvo za dosego namena. Dulfer je tehniko vrvi in klina obvladal, obenem pa je bil plezalski talent. S Preussom sta si bila zato malce navzkriž, prišlo je do hudih obravnav, vendar sta si bila v bistvu zelo blizu. Na pogrebu Paula Preussa v Altausseeju je Dulfer jokal kot otrok. Prvi je ponovil Torre Preuss, nato pa se izkazal v prvi ponovitvi smeri Dibona— Mayer. Kakor da bi plesal, ne plezal, so dejali o Diilferju, umetnik v skalah, z lahkoto je zma-
goval najtežja mesta, nikdar s silo.
Dulfer je prvi prečil masiv Male Čine od severovzhoda proti jugozahodu in prvi ponovil severno steno Punta di Frida. To seveda še ni bilo vse, vendar začetek velikih dejanj, ki so sledila vse do srede 20. stoletja, v Treh Ci-nah. V severnih, severovzhodnih in vzhodnih straneh teh dolomitskih lepotic je danes 26 smeri, med drugim celo »španski steber« v severozahodnem stebru Velike Cine.	tQ
ZCLiD PO

CESARE MAESTRI je tudi pesnik, sodeč po akademiji, ki jo je priredila sekcija CAI v Trstu »XXX Ottobre«. Na sporedu so bile tudi deklamacije Maestrijevih pesmi, ki jih je recitirala šesto-gradistka Bianca di Beaco. V drugem delu so igrali enodejan-ko, ki jo je spisal Tržačan alpinist Spiro Dalla Porta Xidias, sicer tudi planinski publicist.
KARL DAVERITZ, trener državnega alpinističnega moštva Vzhodne Nemčije, je na IV. dres-denskem filmskem večeru nesrečo svojih varovancev v Eigerju pripisal padajočemu kamenju. Letos so Davveritza razrešili te funkcije, njegov naslednik pa je tudi absolvent Visoke šole za telesno kulturo v Leipzigu.
NESREČE V ŠVICARSKIH ALPAH. V letu 1967 se je smrtno ponesrečilo 125 ljudi, nekoliko manj kot leto poprej. Pri tem je po planinskih kočah bilo zabeleženo 210 000 nočitev, 17 000 več kot I. 1966. Pri smučanju so se do smrti pobili pri padcu 3, eden pa je umrl zadet od kapi. Plazovi v I. 1967 med smučarji niso terjali žrtev. Seveda pri teh štirih smrtih pri smučarjih niso vštete smrtne nesreče na oskrbovanih in urejenih smučarskih progah. (Tudi pri nas bomo morali smučarske nesreče ob žičnicah voditi posebej.) Največ žrtev je v I. 1966 in 1967 terjal Eiger, kar 9. Največ ponesrečencev je bilo starih od 20 do 30 let (43,37). L. 1967 je
bilo 7 mrtvih med začetniki, ki so bili v gorah sicer pod vodstvom, pa so odšli po svoje in tragično končali. V enem primeru pa je bilo krivo vodstvo: župnik iz Saviese je oktobra peljal na izlet dečke pevskega zbora na Faulhorn. Sestopil je po severni strani, kjer je preko leta obležalo nekaj snežišč. Imel je s seboj vrv, vendar prekratko, da bi z njo prepeljal otroke preko nevarnega mesta. Ubila sta se mu dva, stara 9 in 11 let. Šele to ga je zmodrilo, obrnil je in brez težav sestopil po južni strani. Najdražja reševalna akcija je bila v Matterhornu. Udeležili so se je vodje reševalnih postaj iz vse Švice in re?evalci-specialisti. Reševali so češkega plezalca, o čemer smo že poročali. Stroški so znesli kar 9400 šfr. Pri tem niso všteti stroški za helikopter, transporte in razne takse. ČSSR je stroške takoj plačala.
DAV IN BOLGARI. Nemško planinsko društvo oz. njegova mladinska komisija skrbi za mednarodne zveze. To spada k tradiciji planinstva že med obema vojnama. DAV je doslej navezal dobre stike s češkimi, romunskimi, švicarskimi in bolgarskimi mladinci. Z Bolgari so se prvič sestali I. 1967 v Plovdivu in vse je šlo dobro od rok, kakor da bi nekdanje zveze, ki so bile dobre, med Nemčijo in Bolgarijo po I. 1945 ne zamrznile takorekoč popolnoma. Takoj so se zmenili za revanš v Nemčiji, vendar je-
seni 1967 še ni šlo. L. 1968 pa je nemška mladina dobila sredstva za to, predvsem jo je podprla »hochturistengruppe« iz Mün-chena, na roko so šle tudi šolske in druge oblasti. Bolgari so prišli v Nemčijo v želji po visokih ciljih, hoteli so na Matterhorn in Gross-glockner, ker pa je bil sestanek že v aprilu, so se Nemci odločili le za skromnejše ture. V bolgarski delegaciji je bil tudi Sandi Bešev, ki je lani bil v Pamiru na Pik Leninu. Nemci in Bolgari so bili skupaj v Kampenwandu in v Wettersteinu, po turah pa so si Bolgari ogledali München, sprejel jih je tudi župan. Kaže, da se zveze med Nemčijo in Bolgarijo krepe in to ne samo zaradi turizma na Črnem morju, ki z Nemci močno računa.
UMETNI PLEZALNI VRTEC imajo zdaj tudi v Münchenu, ki je na prvi pogled videti kot kak staro-egiptovski spomenik. V njem se je možno izuriti tudi v plezanju čez strehe z »mušjo tehniko«. Kar dve veliki športni trgovini sta se posvetili šolanju planincev, Scheck in Schuster, uvedli pa so tudi lastno informacijsko službo in odprli veliko propagando za nedeljske in počitniške ture in ekspedicije v inozemske gore, Schuster predvsem na Kavkaz in Himalajo. Diploma, ki jo dobi udeleženec teh »komercialnih tur« pove: »Temu in temu za uspešno opravljeno turo različnih težavnosti pod vodstvom izprašanih gorskih vodnikov izročamo srebrno (zlato) značko z diplomo, za nadaljnjo planinsko pot pa želimo mnogo uspeha. Športna hiša Schuster.« Diplomo podpiše vodja oddelka za planinske športe in šef hiše.
300 SMERI je v granitnem svetu josemitskih sten, kjer je nastala samosvoja plezalna tehnika, danes že znana najboljšim plezalcem v Evropi. V ameriškem Alpine Journal pišejo, da bodo ostali pri strogih predpisih, ki so se tam uveljavili za začetnike in izurjene, klinov ne bodo puščali v stenah, fiksne vrvi bodo uporabljali samo v skrajnem primeru, samohodstvu se bodo upirali. — Ker leži dolina Yosemite v sončni Kaliforniji, je v stenah nad njo večji del lepo vreme. Gorje pa, če završi vihar! Plezalci ponavadi niti fizično niti psihično niso pripravljeni nanj. Pravijo, da je
vročina v teh navpičnih pečinah, gladkih kot led, 85 do 90° F, celo ponoči da ne pade pod 50°. Zato je pozimi plezanje ugodnejše. Poleti je velika obtežitev že sama voda, ki ju mora plezalec vzeti s seboj po več litrov.
OMOTICA V GORAH je seveda lahko smrtno nevarna. Kdor je nagnjen k njej, je v nevarnosti tudi na manj nevarni ali celo nenevarni poti. Včasih, tako pravijo zdravniki, sodelavci gorske reševalne službe, lahko nastopi zaradi nespečnosti, ki utegne biti posledica prevelikega garanja in razburjanja, skratka zaradi duševne in telesne prenapetosti. Če vemo za vzrok, se lahko popravimo. Lahko pa nastopi zaradi oslabelosti telesa po kaki vročinski bolezni ali gripi, zaradi prevelikega pritiska ali pritoka krvi v možgane, pa tudi zaradi premajhne količine krvi v možganih. Nekateri pravijo, da so napadi omotice dedni. Doslej ni o tem nobene statistike, govori se na pamet, po posameznih primerih.
Omotico povzroča motnja v organu za ravnotežje. Del tega organa je v velikih in malih možganih, del v labirintu, to je v sluhovodu, v notranjem ušesu. Zato se pri občutljivih osebah, če jim pride v sluhovod topla ali mrzla voda, že izzovejo omotični občutki. Pri mnogih ušesnih, srčnih, žilnih, ledvičnih in možganskih boleznih nastopa tudi omotica. Zato jo štejemo med splošne bolezenske znake. Tudi slaba prebava utegne povzročiti omotico, dalje vidne motnje in stalna raba napačnih naočnikov. Sledijo spremembe pritiska znotraj očesa, posledica je glavobol in, če je hudo, tudi omotica. Prehuda vročina, tudi pozimi na smučeh — vsaj na visokogorskih turah, kjer ni liftov — lahko povzroči sončarico. Znamenje zanjo je glavobol in omotičnost.
Omotica pa je lahko tudi živčnega izvora. Ugotovimo jo, če stopimo na rob prepada — samo s previdnostjo! Če ni nobenega telesnega ali duševnega vzroka, potem je ta omotica tisto, čemur ponavadi pravimo vrtoglavica. Je ozdravljiva, vendar ne pri vseh. So ljudje, ki se jim nujno vrti v glavi, če gledajo zviška. V starejših letih je omotica tudi posledica arterioskleroze, to je
abnormalne porazdelitve krvi v možganih. Pomagajo kopeli in zdravila sicer pa velja antična ugotovitev: Senectus ipsa morbus, starost je sama na sebi bolezen.
Za planinca je dobro, da je o omotici poučen. Če se mu ponovi, je prav, da se obrne na zdravnika, pota po gorah pa primerno izbira, dokler se strahu pred omotico ne znebi.
JOHN BRUCE PRICE, angleški plezalec, ki je živel večji del na Bavarskem, je pred odhodom iz Evrope izjavil, da je sam preplezal direttissimo v severni steni Velike Cine. Prič ni imel, videl ga ni nobeden, v vpisno knjigo se tudi ni vpisal. Zdaj je odšel v Kalifornijo in se tam oženil. Menda si ja ni te direttissime zapisal za doto?
PETER ASCHENBRENNER - kdo od naših plezalcev tega imena ne pozna — je pred kratkim praznoval 65-letnico svojega rojstva. Pred 30 leti je bil v Alpah in v Himalaji eden najvidnejših asov, zdaj pa ima v najemu restavracijo »Kaiserlift — Bergstation«.
DAISY LEIDIG-VOOG, piva ei-gerjevka, drobna ženska, o kateri se je pred leti mnogo pisalo, med alpinistkami noče biti muha enodnevnica, ki je na vrvi svojega vodnika enkrat zaslovela in noče ničesar več. 29. in 30. junija je v 13 urah preplezala s Horstom Weidlichom, plezalcem iz Nürnberga, članom plezalske druščine »Teufelkrallen«, saško smer v Cinah.
DESET LET DRUŽBE ZDARSKEGA. Junija 1958, dve leti po stoletnici rojstva Matije Zdarskega, so prijatelji Zdarskega ustanovili družbo, ki naj bi skrbela, da bi se spomin na to najmočnejšo osebnost srednjeevropskega smučanja ohranil. Predsednik tega združenja je doma iz Lilienfelda, torej od tam, kjer je živel in delal Zdarsky, slavni prof. Gottfried Wolfgang, večkratni avstrijski prvak v smuku, svetovni prvak na akademski olimpiadi, trener, organizator olimpijskih iger v Innsbrucku 1964, univ. prof. dr. Erwin Mehl, ki ga poznamo po njegovih razpravah o višinski fiziologiji, — častno članstvo pa so sprejeli dr. h. c. W. Rickmers, sir Arnold Lunn in dr. Karl Diem,
rektor nemške visoke šole za telesno vzgojo v Kolnu (Rickmers in Diem sta med tem umrla). Odkrili so I. 1965 spomenik Zdarskemu v Lilienfeldu, ki je stal ca. 150 000 šilingov, redno pa izdajajo bilten »Zdarsky -Blatter«, v katerem izhajajo predvsem članki v spomin Zdarskemu. Zdaj se mu je poklonil celo smučarski zgodovinar Jakob Vaage, kar se Avstrijcem še posebno dobro zdi, saj bi bilo to pred nekaj desetletji, ko sta se norveška in avstrijska smučarska šola trli, popolnoma nemogoče.
Dr. ERNEST KOSMATH, dunajski inženir, je v komisiji za vrvi in plezalske rekvizite pri UIAA cenjena osebnost. Tudi on pravi, da so v začetku šestdesetih let našega stoletja verjeli v praktično neizrabljivost moderne vrvi. Z leti so se vrvi iz umetnega vlakna še izboljšale, saj imajo za to več pogojev kot konopljene. Najmanj pa se je podaljšala življenjska doba vrvi: Ta je odvisna predvsem od tega, koliko se z ustrezno impregnacijo poviša občutljivost na svetlobo. Da bi ugotovili, ali je vrv z rabo In s časom postala slabša, je treba ugotoviti lastnosti, ki jih pripisujejo dobri vrvi: ali padec zdrži, kako padec ujame, kakšna je prožnost, kako se vozla, kako se obnaša, če z njo vlečemo. Kako vpliva na vrv čas, je izolirano težko raziskati, ker je treba računati tudi z vremenskimi vplivi. Ugotovitve veljajo torej samo za določeno spravljanje vrvi. Poskusnega gradiva za to še nimamo. Na vrv vpliva zunanja in notranja obraba: koliko se tare po robeh, vezeh, ob vponkah, koliko se vlači po grušču in snegu, koliko se nateguje in obremenjuje pri trenju, potegih, pri spuščanju in pri padcih. Dalje: Kako jo zvijamo, pri kakšni temperaturi, vlagi in sevanju jo uporabljamo. K temu pridejo še izjemni preizkusi: razne kemikalije, spuščanje z vponkami, udarci s kamenjem, ugriz z derezami ipd. Vpliva tudi težavnost ture, vrsta kamenine, plezalčeva sposobnost in ročnost. Različnost In vzajemna odvisnost vseh teh vplivov je tolikšna, da je življenjsko dobo, obstojnost vrvi nemogoče izraziti npr. v urah. K vsemu temu je treba dodati še dve nedoločeni stvari: tudi
nove od UIAA preizkušene vrvi niso povsem enakih lastnosti; poškodbe različnih vrvi so različne pri istih vplivih. Nova vrv je lahko taka, da komaj za las ustreza normativu UIAA, lahko pa je visoko nad njim. Tudi to je treba upoštevati. Zmogljivost vrvi usiha za 0,1 do 5 % v eni uri rabe. Glavna vpliva sta vreme in težavnost ture. Prožnost pri rabi zraste pri eni uri rabe za 5 %• vsaj pri viti vrvi. Vozlatost z rabo pojema, pri posameznih poskusih za 27% v eni uri pri viti vrvi. Začetna razteznost pojema, zboljšuje se torej uporabnost za poteg. Zunanja izraba je pri viti vrvi hitrejša kot pri pleteni oz. ople-teni. Notranja izraba je v tem, da vlakna izgube razteznost, vrv zdrži manjši padec. Obremenitve do 300 kp seveda niso pomembne (spuščanje, potegovanje). Vlaga konopljeni vrvi ne škoduje, mokra perlonka pa zdrži manjši padec. Odpornost proti prhnenju pa je pri perlonki 20-krat večja kot pri konopljenki. Ponavadi podcenjujemo vpliv kemičnih sredstev. Poliamidne vrvi pa so zelo občutljive, škodijo jim tudi šibke kisline, močne alkalije, fenoli (v mineralnih oljih), razna belila, odporne pa so proti milu, ketonom in alkoholu. Zelo je ogrožena taka vrv v avtomobilskem prtljažniku. Pri temperaturah nad 60° C se trdnost vrvi zmanjša, topi se pri 200° C (nevarnost nastopi že pri hitrem spuščanju, pri kuhi in kajenju). Sevanje posebej ni bilo raziskano.
Če uporabljamo vrv 200 ur na leto na srednje težavnih turah, potem bo »zelo dobra« vrv zdržala dve leti, »odlična« celo tri, štiri leta. Če so ture ekstremne, za pol manj, če je vrv slabše kvalitete prav tako. Da bi podaljšali vrvi življenje, je treba pri plezanju z njo čim lepše ravnati, jo urejati, je ne voditi čez ostre rezi, jo varovati pred oljem in kislinami v baterijah, je ne vlačiti po snegu in grušču, se po njej počasi spuščati, posebno če imamo vrvni sedež vpet z vponko. Vrvi do 9 mm ne uporabljajmo kot samostojno varovalno vrv. Ta premer terja dvojno vrv.
Skratka — tudi pri modernih vrveh cela vrsta problemov, ki vpijejo po nadaljnjih izboljšavah.
TRŽAŠKA SPELEOLOGIJA v okviru CAI je zelo delavna. Zadnja leta prireja speleološka državna šola vsako leto tečaj s teoretičnim in praktičnim programom. Ker je tržaški kras na ozemlju, poseljenem s Slovenci, je delavnost speleološke sekcije usmerjena seveda tudi v to, da utrjuje italijansko poimenovanje raziskanih in neraziskanih jam. Vendar to prizadevanje ne zradira vsega, kar je staro tisoč let in več. Ostala je med drugimi Gabro-vizza in Jablanza in seveda imena tečajnikov, kakršna so Gherbaz, Miro Skabar, Cocevar, Kozel, ipd. Tečaj je podprla tržaška turistična organizacija.
CSFA so kratice, ki pomenijo švicarski ženski alpinistični klub. Letos praznuje svojo 50-letnico. 27. februarja 1918 se je zbralo v Montreuxu 15 pionirk, ki so sklenile ustanoviti svoj planinski klub, ker so se moški branili vpisovati v obstoječi klub tudi ženske (AC). Prvi mesec se je v klub vpisalo 35 žensk. Kmalu so nastale sekcije še v Veveyu, Ženevi in Lausanni. To je bil tak uspeh, da so vodilne odbornice sklenile ustanoviti združenje klubov. 2. junija 1918 so ga v Lausanni ustanovile, sekciji v Montrexu pa zaupale sedež centralnega komiteja. Razpisale so konkurz za značko, pripravile statut in se lovile nekaj časa zaradi imena. »Club alpin des dames« jim ni bil všeč, zedinile so se pa za Club Suisse de Femmes Alpinistes. Oktobra je bila že prva skupina v Montre-uxu, 10. maja 1919 je klub štel že sedem sekcij. L. 1920 je skupščina v Lausanni sklenila izdajati glasilo. Ženevska sekcija je prevzela centralne posle do I. 1924. L. 1920 nastaneta v nemškem delu Švice sekciji Bern in Zurich, I. 1921 se rodijo še sekcije v Luzernu, St. Gallenu in Baslu, vsega skupaj je imel klub že 13 sekcij. Ob 20-letnici so na skupščini v Ženevi ugotovile, da imajo 4200 članic. Največja sekcija je danes v Zurichu in šteje 500 članic. L. 1962 so uredile stalni sekretariat. Danes ima CSFA 56 sekcij in 7000 članic, ki se izrekajo za geslo prve predsednice Mme Margot, umrle I. 1944: Učimo se spoznavati gore in jih ljubiti.
SEVERNA STENA AIGUILLE D'ARGENTIÈRE februarja letos ni zabeležila prvega zimskega vzpona, marveč le incident, sicer ne krvav, pa vendarle. Bertholat, Joris in Troillet so namreč sporočili javnosti, da so bili prvi zimski gostje znamenite stene oni, v resnici pa je bila tu pozimi prva naveza »orličev« (aiglons) iz GHM (Groupe de Haute Montagne). Bila sta Jean Braun in Andre Meier. Preplezala sta jo s smučmi na hrbtu in sestopila po ledeniku Milieu. Ker pa ne pišeta dnevnika, ne moreta dokazati, da sta bila v steni pred 21. marcem, ki sklepa zimsko sezono. Gotovo pa sta bila zimska gosta te stene Léon Weissbaum in Helmut Wagner februarja 1967. Kronist pripominja: Naveze naj bi vzele v roke vsaj vodnik, če se že ne pozanimajo pri drugih, kako je s steno. Nikar naj ne iščejo takoj slave v dnevnih listih, naj gre prej ob-
java skozi rešeto bolje informiranih bralcev planinskih revij. Ti so povprečno gotovo prva publika alpinistov, ki so opravili težko delo v stenah.
EBNEFLUH (3960 m) je dokaj popularna gora v Berner Ober-land. Severozapadna stena je visoka 800 m in spada med lepše ledene stene z naklonino 50° do 60° C. L. 1960 jo je prvi preplezal Hiebeler s tovarišem. Smer je v 8 letih doživela 30 ponovitev. V steni je levo od Hiebeler-jeve smeri še smer po severnem grebenu, desno od nje pa smer Mariner—Aschenbrenner.
KHAN TENGRI je najbrž detroni-ziran sedemtisočak. Ime pa pomeni »vladar duhov«. Na karti Ignatjeva ima višino 7320 m, Merzbacher mu je prisodil 7200 m, verjetno po ugotovitvah ekspedicije Ignatjeva iz I. 1886. Friedrichsen in Zapožnikov sta I. 1902 namerila 6950 m. Vojaški
topografi iz Turkestana so I. 1912/13 zapisali 6980 m in 6992 m. L. 1932 sta Zagrubski in Gusev obstala pri 6990 m, Span-čincev pri 7013 m. Vojaški topografi pod vodstvom Rapasova so I. 1943 namerili 6995 m kot oni iz I. 1913. Potemtakem ima Sovjetska zveza pet sedemtisoča-kov: Pik Komunizma 7482,6, Pik Pobeda (v Tien-Šanu) 7439,3, Pik Lenin 7134,2, Pik Korženevskaja 7105 in Pik Dostuk 7003. Slednji je pravzaprav vzhodna rama Pik Pobede, vendar 5 km stran in ga zato štejejo za samostojen vrh.
PALLAVICINIJEV ŽLEB V GROSS-GLOCKNERJU je vse prej kot primeren za smuko. Vendar se je zdaj našel že drugi korenjak, ki se je upal spustiti s smučmi v njegovo brezno. Bil je to Jürgen Gorter, storil pa je to za film »Skiextrem«. Prej je s smučmi kot tretji in četrti presmučal severno stran Mt. Bianca.
JUHE BREZ KUHANJA
Juhe domačega okusa brez kuhanja predstavljajo višek današnje prehrambene industrije. Izredno so pomembne za vsakdanjo široko potrošnjo, posebej pa še za prehrano v planinstvu in turizmu.
Znana ljubljanska tovarna hranil Kolinska nas je v svojem jubilejnem letu, ob 60-letnici svojega obstoja, presenetila s Knorroviml domačimi juhami. Vsem, ki si žele v planinah okrepčati s tako domačo juho, dajemo kratko informacijo o Knorrovih juhah, ki jih nudi Kolinska v Ljubljani in jih je moč dobiti v vseh samopostrežbah, špecerijskih trgovinah in mlekarnah v Sloveniji in Jugoslaviji.
Domača goveja juha v briketih zadostuje za 4 krožnike domače juhe (1 liter vode). Priprava j« preprosta, saj briket le prelijemo s kropom in juha je gotova.
Domača kokošja juha v briketih se pripravi prav tako kot goveja. Iz enega briketa napravimo 4 krožnike juhe. Posebnost te juhe je v tem, da vsebuje 14 % drobno mletega sušenega kokošjega mesa, kar daje tej juhi posebno vrednost.
Briketi, naj si bodo kokošji ali goveji, so praktični, ker vsak briket vsebuje po 2 kocki, od katerih vsaka zadostuje za pripravo 2 krožnikov oz., če jo razpolovimo, za 1 krožnik juhe. Po želji lahko pri pripravi juhe kokošje in goveje brikete mešano uporabljamo v zaželenih razmerjih.
Na juhe, ki jih pripravimo iz kokošjih ali govejih briketov, lahko zakuhamo riž, rezance, cmoke, ribano kašo, zdrobove žličnike, vlivance ipd. Bolje je, da zakuhe prej skuhamo, vodo odlijemo in jih damo v že vročo juho, tako da vržemo briket med, npr., vlivance. ko so ti že skuhani na vodi.
Enako ravnamo z granulirano dvojno močno kokošjo juho imenovano »Consommé de Poule«, ki je na trgu v kozarčkih z zelenim pokrovčkom. Kozarčki so napolnjeni s koncentratom v prahu, ki pravtako vsebuje 14 % kokošjega mesa. Iz takega kozarčka naredimo 21 krožnikov juhe, oz. damo eno kovino žličko na 2 del kropa.
Planinske koče in domovi bodo s pridom uporabljali domačo in govejo juho v škatlah po 1 kg, kar zadostuje za najmanj 210 krožnikov goveje, kokošje pa za 220.
Juha s fritati, -Celestina-, je pravtako naglo pripravljena kakor briketi in consommé, tj. brez kuhanja. V trgovinah jo dobite v okusnih zeleno rumenih vrečkah.
Razen navedenih juh pa dobite v trgovini Knorrove juhe v vrečkah. Te juhe je treba kuhati le kratek cas. To je kokošja juho s testeninami in kokošjim mesom, ki jo moramo kuhati 7 minut goveja juha z mesnimi cmočki, ki jo moramo kuhati dobrih 10 minut.
Vse te juhe odlikuje resničen okus pravih domačih juh, prijeten vonj In mikaven videz, kar pri hrani ni brez pomena. Zlatorumeno barvo juhe osvežujejo drobci zelenjave z naravno zeleno barvo.
Zelo so uporabne juhe v kockah in v prahu tj. juh brez zakuhe, saj jih lahko uporabljamo kot začimbe in dodatke k raznim jedem: k omakam, juham, solatam, jajcem itd. Da imamo danes Knorrove svetovno znane juhe tudi pri nas, se imamo zahvaliti proizvodno tehničnemu sodelovanju med -Kolinsko» in švicarsko tovarno Knorr. Kolinska bo v prvih mesecih prihodnjega leta pričela izdelovati razširjeno proizvodnjo Knorrovih izdelkov, predvsem juh. V izgradnji je že nov objekt za Knorrove izdelke v okviru obstoječega obrata Kollnske no Smartinski cesti.
Sodelovanje med Knorrom in Kolinsko bo tako zajelo nove potrošnike juh, ki doslej zaradi neprimerne kvalitete industrijskih juh pri nos niso kupovali, odprl pa se bo tudi izvoz naših presnih, polpredelanlh in konserviranih izdelkov, torej mnogih naših proizvodov, ki sicer ne bi nasll poti na svetovno tržišče.
PREGLED NAROČNIKOV PLANINSKEGA VESTNIKA L. 1966 IN L. 1967
PLANINSKA DRUŠTVA	ž	,g	2	,5 .5 >
§3 §S	š§ lil
<j£	z2 ticž
>On £
1. Ajdovščina	237	29
2. APD, Ljubljana	411	58
3. »Avtomontaža«, Ljubljana	185	32
4. Bled	457	38
5. Bohinjska Bistrica	529	21
6. Bohinj-Srednja vas	437	38
7. »Bohor«, Senovo	311	20
8. Bovec	200	13
9. Brežice	230	26
10. Celje	1 572	189
11. Cerknica	150	10
12. Cerkno na Primorskem	207	16
13. Črna-Žerjav	635	13
14. Črnomelj	109	7
15. Črnuče	564	26
16. Dol pri Hrastniku	396	16
17. Domžale	518	47
18. Dovje-Mojstrana	330	28
19. Dravograd	99	4
20. Gorje	659	35
21. Gornji grad	112	11
22. Gornja Radgona	136	28
23. Gozd-Martuljk	116	5
24. Hrastnik	959	21
25. Idrija	791	36
26. Ilirska Bistrica	65	11
27. Javornik	776	47
28. Jesenice	1 268	153
29. Jezersko	47	15
30. Kamnik	773	156
31. Kobarid	224	13
32. Kočevje	197	10
33. Koper	369	77
34. Kostanjevica	190	6
35. »Kozjak«, Maribor	505	44
36. Kranj	1 821	264
37. Kranjska gora	183	20
38. Križe	338	35
39. »Kum«, Trbovlje	276	22
40. Laško	525	44
41. »Lisca«, Sevnica	620	55
42. Litija	421	25
43. »Litostroj«, Ljubljana	404	59
44. Ljubljana-matica	9 835	1 290
45. Ljubno ob Savi	101	11
46. Ljutomer	225	7
47. Luče	73	18
48. Majšperk	125	5
49. Maribor-matica	2 000	254
50. »Mariborski tisk«, Maribor	4	—
51. Medvode	630	61
52. Mengeš	666	39
53. Mežica	1 038	29
54. Mozirje	242	18
55. MTT Maribor	465	8
56. Murska Sobota	141	11
57. Nova Gorica	553	58
58. Novo mesto	290	29
59. »Obrtnik«, Ljubljana	300	2
208	32	12,2	15,5	3	—
347	62	13,2	7,9	4	—
190	29	17,3	15,3	—	3
479	38	8,3	8,0	—	—
493	21	3,9	4,3	—	—
441	34	8,7	7,7	—	4
414	21	6,4	5,0	1	—
172	10	6,5	5,8	—	3
262	41	11,3	15,0	15	—
1 332	163	12,0	12,2	—	26
_	7	6,7	—	—	3
230	10	7,7	4,3	—	6
597	13	2,0	2,2	—	—
160	7	6,4	4,4	—	—
471	26	4,6	5,5	—	—
415	14	4,0	3,4	—	2
524	39	9,0	7,4	—	8
325	30	8,5	9,2	2	—
139	4	4,0	2,8	—	—
649	35	5,3	6,4	—	—
98	10	9,8	10,0	—	1
89	29	20,6	32,5	1	—
126	6	4,3	4,8	1	—
850	18	2,2	2,1	—	3
733	37	4,5	5,0	1	—
90	9	16,9	10,0	—	2
883	47	7,0	5,3	—	—
1 486	119	12,0	8,0	—	34
102	17	31,9	16,6	2	—
1 291	155	20,2	12,0	—	1
147	11	5,8	7,5	—	2
194	11	5,0	5,7	1	—
388	77	20,8	19,8	—	—
220	5	3,2	2,3	—	1
471	37	8,7	7,8	—	7
1 936	309	14,5	15,9	45	—
183	21	10,9	11,5	1	—
304	26	10,4	8,55	—	9
325	20	7,9	6,2	—	2
528	41	3,38	7,8	—	3
486	39	8,8	8,0	—	16
336	24	5,9	7,1	—	1
474	65	14,6	13,7	6	—
8 869	1 397	13,1	15,7	107	—
98	11	11,9	11,2	—	—
315	6	3,1	1,9	—	1
81	11	24,6	13,5	—	7
119	24	4,0	20,2	19	—
2 257	273	12,7	12,0	19	—
269	37	—	13,8	37	—
846	51	9,7	6,0	—	10
719	35	5,8	4,9	—	4
1 214	26	2,8	2,1	—	3
246	16	7,4	6,5	—	2
440	7	1,7	1,6	—	1
245	15	7,8	6,1	4	—
714	70	10,5	9,8	12	—
217	27	10,0	12,4	—	2
300	2	0,7	0,7	—	—
>tš PLANINSKA DRUŠTVA a o M	0 £ C o S	3 C HJ O o S Z 2	0 i h	C •u 2 r-> i*	> _ 0 č > — >u > ° o 2 3§	Š-S JCO O C > — 'O > P r- 0) b; o	Porast	Padec
60. »Oljka«, Polzela	66	7	47	9	10,6	19,1	2	
61. Oplotnica	141	4	130	4	2,8	3,0		
62. Ormož	62	22	94	19	35,5	20,2	_	3
63. Podbrdo	353	12	430	12	3,4	2,8		
64. Poljčane	305	25	214	16	8,2	7,5	_	9
65. Postojna	272	21	245	19	7,7	7,8	_	2
66. Preval je	716	35	817	30	4,9	3,7	_	5
67. PTT Ljubljana	975	57	988	51	5,8	5,2		6
68. PTT Maribor	306	12	312	15	3,9	4,8	3	
69. Ptuj	229	18	259	16	7,8	6,2		2
70. Radeče	221	30	307	28	13,6	9,1	_	2
71. Radlje	97	11	41	9	11,3	21,9	_	2
72. Radovljica	1 040	82	930	78	7,8	8,4	_	4
73. »Rašica«, Šentvid	331	38	319	40	11,5	12,5	2	
74. Ravne	431	44	473	39	10,2	8,2		5
75. Rimske Toplice	291	9	298	9	3,1	3,0	_	
76. Rogaška Slatina	—	—	156	12		7,7	12	
77. Ruše	831	74	787	71	8,9	9,0		3
78. Sežana	170	32	188	30	18,2	15,9	_	2
79. Slovenska Bistrica	153	9	417	7	5,8	1,7	_	2
80. Slovenj Gradec	255	24	120	24	9,4	20,0		
81. Slovenske Konjice	469	12	465	11	2,5	2,4	_	1
82. Solčava	127	18	129	17	14,2	13,2	_	1
83. Šentjur pri Celju	215	13	195	10	6,0	5,1	_	3
84. Škofja Loka	1 136	79	1 057	78	6,2	7,4	_	1
85. Šoštanj	565	21	483	17	3,7	3,5	_	4
86. TAM, Maribor	885	138	1 079	160	15,6	1,5	22	
87. Tolmin	460	54	709	53	11,7	7,5		1
88. Trbovlje	881	63	982	59	7,2	6,0	_	4
89. Tržič	621	69	654	69	11,1	10,5	_	_
90. Velenje	570	35	825	32	6,1	3,9	_	3
91. Vipava	6	6	298	6	100,0	25,2	_	
92. Vrhnika	570	36	510	48	6,3	9,4	12	
93. Vuzenica	62	3	48	3	4,8	6,3		
94. Zabukovica	347	6	285	7	1.7	2,4	1	_
95. Zagorje	637	19	752	18	2,9	2,4		1
96. »Emona«, Zalog	—	—	91	10		10,9	10	
97. Žalec	—	—	181	10	_	5,5	10	
98. Zreče	67	5	95	5	7,5	5,2		
99. »Železničar«, Ljubljana	617	65	497	59	10,5	11,9	_	6
100. »Železničar«, Maribor	400	32	376	32	8,0	8,5	_	
101. Železniki	330	18	261	18	5,4	6,9		
102. »Žičnica«, Ljubljana	120	9	105	8	7,5	6,6		1
103. Ziri	341	10	277	9	2,9	3,2	—	1
Trst-Gorica Beograd Zagreb Republiška plan. dr. Ostale republike Inozemski naročniki Zamena z inozemstvom Zamena v državi Razni	52 721	4 940 103 34 72 36 86 87 39 38 276	54 463	5 044 101 28 67 35 76 90 33 38 144			358 241 — 2 — 6 —	5 —	1 — 10 3 — — 6 — 132	
		5 711		5 666			358 403	
STATISTIKA ČLANSTVA PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE ZA LETO 1967
VRSTA ČLANSTVA
PLANINSKO DRUŠTVO	-- Skupaj
odrasli	mladinci	pionirji
člani
1.	Ajdovščina ..........
2.	Akademsko PD Ljubljana.....
3.	Avtomontaža Ljubljana......
4.	Bled.............
5.	Bohinjska Bistrica........
6.	Bohinj — Srednja vas......
7.	Bohor Senovo .........
8.	Bovec............
9.	Brežice . .........■ •
10.	Celje............
11.	Cerkno............
12.	Cerknica*...........
13.	Črna na Koroškem .......
14.	Črnomelj ...........
15.	Črnuče.......... . .
16.	Dol pri Hrastniku........
17.	Domžale...........
18.	Dovje-Mojstrana ........
19.	Dravograd ..........
20.	EMONA Zalog.........
21.	Gorje pri Bledu........
22.	Gornji grad..........
23.	Gornja Rodgona ........
24.	Dozd-Martuljk .........
25.	Hrastnik ...........
26.	Idrija.......... . .
27.	Ilirska Bistrica.........
28.	IMPOL Slovenska Bistrica.....
29.	Javornik — Koroška Bela.....
30.	Jesenice...........
31.	Jezersko......... . .
32.	Kamnik............
33.	Kobarid ...........
34.	Kočevje ...........
35.	Koper............
36.	Kostanjevica na Krki .......
37.	Kozjak Maribor.........
38.	Kranj.......... . .
39.	Kranjska gora.........
40.	Križe .......... . .
41.	Kum Trbovlje..........
42.	Laško ............
43.	Lisca Videm-Krško....... .
44.	Litija ............
45.	Litostroj Ljubljana........
46.	Ljubljana-matica ........
47.	Ljubno ob Savinji........
48.	Ljutomer ...........
49.	Luče ob Savinji .........
50.	Majšperk....... . . . .
51.	Maribor-matica.........
52.	Mariborski tisk Maribor......
53.	Medvode...........
54.	Janeza Trdine Mengeš......
55.	Mežica ...........
56.	Mozirje • •,.........
57.	MTT Maribor..........
58.	Murska Sobota .........
• Društvo za leto 1967 nI dvignilo članskih znamklc.
130	50	28	208
92	247	8	347
150	30	10	190
332	88	59	479
309	83	101	493
200	141	100	441
159	20	235	414
106	16	50	172
80	38	144	262
801	337	194	1 332
158	36	36	230
358	95	144	597
100	30	30	160
304	100	67	471
301	47	67	415
322	74	128	524
191	95	39	325
109	15	15	139
48	19	24	91
386	113	150	649
62	9	27	98
68	6	15	89
70	22	34	126
630	89	131	850
335	251	147	733
60	20	10	90
234	140	43	417
650	103	130	883
996	332	158	1 486
64	18	20	102
766	229	296	1 291
103	38	6	147
170	11	13	194
239	107	42	388
120	50	50	220
296	99	76	471
1 039	335	562	1 936
92	73	18	183
226	40	38	304
257	39	29	325
456	31	41	528
341	60	85	486
180	15	141	336
382	32	60	474
5 544	2 652	673	8 869
39	8	51	98
110	25	180	315
66	5	10	81
70	14	35	119
1 351	570	336	2 257
241	9	19	269
631	159	56	846
252	144	323	719
800	155	259	1 214
168	43	35	246
283	122	35	440
59	71	115	245
VRSTA ČLANSTVA
PLANINSKO DRUŠTVO	--- Skupaj
°člani''	mladinci	pionirji
59. Nova Gorica . . .				316	161	237	714
60. Novo mesto . . . .				187	22	8	217
61. Obrtnik Ljubljana . .				250	30	20	300
62. Oplotnica . . . .				90	6	34	130
63. Ormož ......				43	30	21	94
64. Podbrdo.....				270	80	80	430
65. Poljčane.....				167	18	29	214
66. Polzela.....				28	7	12	47
67. Postojna.....				146	73	26	245
68. Prevalje.....				582	135	100	817
69. PTT Ljubljana . . .				733	183	72	988
70. PTT Maribor . . . .				276	12	24	312
71. Ptuj ......				115	124	20	259
72. Radeče pri Zidanem mostu				221	53	33	307
73. Radlje ob Dravi . .				25	13	3	41
74. Radovljica ....				607	193	130	930
75. Rašica Šentvid . . .				188	100	31	319
76. Ravne na Koroškem .				393	37	43	473
77. Rimske Toplice . .				159	69	70	298
78. Rogaška Slatina . .				79	20	57	156
79. Ruše pri Mariboru .				393	144	250	787
80. Sežana.....				108	53	27	188
81. Slovenj Gradec . .				89	29	2	120
82. Slovenjske Konjice .				123	30	312	465
83. Solčava.....				57	19	53	129
84. Šentjur pri Celju . .				53	97	45	195
85. Skofja Loka ....				883	103	71	1 057
				292	62	129	483
87. TAM Maribor . . .				640	150	289	1 079
88. Tolmin......				465	122	122	709
89. Trbovlje.....				572	129	281	982
90. Tržič......				492	108	54	654
91. Velenje.....				320	325	180	825
92. Vipava.....				63	86	149	298
93. Vrhnika.....				220	220	70	510
94. Vuzenica.....				35	11	2	48
95. Zabukovica ....				217	38	30	285
96. Zagorje ob Savi . .				435	94	223	752
97. Zreče......				87	7	1	95
98. Žalec......				56	9	116	181
99. Železničar Ljubljana .				347	93	57	497
100. Železničar Maribor .				301	41	34	376
101. Za Selško dolino Železniki				218	32	11	261
102. Žičnica Ljubljana . .				100	5		105
103. Ziri.......				150	10	117	277
		Skupaj:		33 677	11 183	9 603	54 463
	V letu		1966:	32 510	11 482	8 729	52 721
	V letu		1967:	33 677	11 183	9 603	54 463
		Razlika:		+ 1 167	— 299	+ 874	+ 1 742
PREGLED INVESTICIJ ZA NADELAVO, POPRAVILO IN MARKIRANJE POTOV V LETU 1967
~ PLANINSKO DRUŠTVO d o N			INVESTIRANO				Skupne investicije v letu 1967
	iz lastnih sredstev	prostovoljno delo	v vrednosti	subvencija PZS	ostale subvencije	posojilo	
	din	ur	din	din	din	din	din
1. Ajdovščino	42,00	26	78,00	_	_	_	120,00
2. Akademsko PD Ljubljana	—	—	—	—	—	—	—
3. Avtomonlaža Ljubljana	—	—	—	—	—	—	—
4. Bled	400,00	—	—	—	—	—	400,00
5. Bohinjska Bistrica	—	—	—	—	—	—	—
6. Bohinj - Srednja vas	1 247,00	—	—	—	—	—	1 243,00
7. Bohor Senovo	903,00	30	105,00	—	—	—	1 005,00
8. Bovec	—	—	—	—	—	—	—
9. Brežice	—	—	—	—	—	—	—
10. Celje	1 533,93	—	—	—	—	—	1 533,93
11. Cerknica	—	—	—	—	—	—	—
12. Cerkno	—	—	—	—	—	—	—
13. Črna na Koroškem	3 575,76	—	—	—	—	—	3 575,76
14. Črnomelj	1 215,00	—	—	—	—	—	1 215,00
15. Črnuče	—	—	—	—	—	—	—
16. Dol pri Hrastniku	125,00	105	420,00	—	—	—	545,00
17. Domžale	192,00	215	1 075,00	—	—	—	1 267,00
18. Dovje — Mojstrana	—	94	376,00	—	—	—	376,00
19. Dravograd	—	10	80,00	—	—	—	80,00
20. Emona — Zalog	—	—	—	—	—	—	—
21. Gorje pri Bledu	950,00	80	400,00	200,00	—	—	1 550,00
22. Gornji grad	1 127,00	44	176,00	—	—	—	1 303,00
23. Gornja Radgona	—	—	—	—	—	—	—
24. Gozd-Martuljek	130,00	20	100,00	—	—	—	230,00
25. Hrastnik	—	—	—	—	—	—	—
26. Idrija	3 445,42	12	35,00	—	—	—	3 481,42
27. Ilirska Bistrica	—	—	—	—	—	—	—
28. IMPOL Slovenska Bistrica	—	—	—	—	—	—	—
29. Javornik - Koroška Bela	445,90	—	—	863,07	—	—	1 308,97
33. Jesenice	543,50	80	800,00	—	—	—	1 343,50
31. Jezersko	—	84	672,00	—	—	—	672,00
32. Kamnik	1 500,00	70	490,00	—	—	—	1 930,00
33. Kobarid	—	—	—	—	—	—	—
34. Kočevje	—	—	—	—	—	—	—
35. Koper	—	—	—	—	—	—	—
36. Kostanjevica na Krki	—	—	—	—	—	—	—
37. Kozjak Maribor	—	—	—	—	—	—	—
38. Kranj	92,64	30	150,00	—	—	—	242,64
39. Kranjska gora	1 104,00	11	44,00	—	—	—	1 148,00
43. Križe	—	—	—	—	—	—	—
41. Kum — Trbovlje	58,33	24	60,00	—	—	—	118,30
42. Laško	811,13	—	—	—	—	—	811,13
43. Lisca Videm-Krško	51,00	15	75,00	—	—	—	126,00
44. Litija	—	—	—	—	—	—	—
45. Litostroj Ljubljana	400,00	40	200,00	—	—	—	600,00
43. Ljubljana-matica	—	—	—	—	1 210,01	—	1 210,01
47. Ljubno ob Savinji	40,00	50	250,00	—	—	—	270,00
43. Ljutomer	50,00	12	96,00	—	—	—	146,00
49. Luče ob Savinji	—	—	—	—	—	—	—
50. Majšoerk	—	—	—	—	—	—	—
51. Maribor-matica	1 264,00	126	632,00	—	—	—	1 896,00
52. Mariborski tisk Maribor	—	—	—	—	—	—	—
53. Medvode	—	50	400,00	—	—	—	400,00
54. Janeza Trdine Mengeš	—	—	—	—	—	—	—
55. Mežica	—	—	—	523,78	—	—	520,78
56. Mozirj»	—	—	—	—	—	—	—
57. MTT Maribor	—	—	—	—	—	—	—
58. Murska Sobota	—	—	—	1 000,00	—	—	1 000,00
59. Nova Gorica	—	110	550,00	—	3 203,03	—	3 750,00
PLANINSKO DRUŠTVO
NVESTIRANO
Iz	prosto-	v	sub-	ostale
lastnih	voljno	vred-	ven-lja	sub-
sredstev	delo	nosti	PZS	vencija
din	ur	din	din	din
posojilo
din
Skupne investicije v letu 1967
din
60. Novo mesto	500,00	—	—	_	1 500,00	_	2 000,00
61. Obrtnik Ljubljana	29 001,75	—	—	—	58 808,65	_	87 810,40
62. Oplotnica	—	—	_	_	_	_	_
63. Ormož	—	—	_	_	_	__	_
64. Podbrdo	150,00	—	—	—	_	_	150,00
65. Poljčane	—	200	600,00	_	_	_	600,00
66. Polzela	—	—	—	_	_	_	
67. Postojna	7 334,81	—	—	—	38 300,00	_	45 634,81
68. Prevalje	—	—	—	—	_	_	_
69. PTT Ljubljana	1 041,64	220	1 320,00	—	_	_	2 361,64
70. PTT Maribor	—	52	520,00	_	_	_	520,00
71. Ptuj	—	—	—	_	_	_	
72. Radeče pri Zidanem mostu	800,00	22	154,00	—	_	_	954,00
73. Radlje ob Dravi	150,00	40	200,00	_	_	_	350,00
74. Radovljica	—	—	—	_	_	_	_
75. Rašica Šentvid	—	23	150,00	—	_	_	150,00
76. Ravne na Koroškem	500,00	67	560,00	—	_	_	1 060,00
77. Rimske Toplice	216,88	70	350,00	—	_	_	566,88
78. Rogaška Slatina	273,20	80	1 200,00	—	—	_	1 473,20
79. Ruše pri Mariboru	394,70	150	750,00	—	—	_	1 144,70
80. Sežana	33,70	25	125,00	_	_	_	158,70
81. Slovenjgradec	—	—	_	_	_	_	_
82. Slovenske Konjice	—	—	_	_	_	_	_
83. Solčava	45,00	10	50,00	_	_	_	95,00
84. Šentjur pri Celju	—	182	728,00	_	_	_	728,00
85. Škofja Loka	—	—	—	_	_	_	_
86. Šoštanj	100,00	90	315,00	_	_	_	415,00
87. TAM Maribor	—	_	_	_	_	_	
88. Tolmin	—	5	20,00	_	_	_	20,00
89. Trbovlje	500,00	112	560,00	—	_	_	1 060,00
90. Tržič	418,60	300	900,00	1 120,00	_	_	2 433,60
91. Velenje	100,00	12	60,00	_	_	_	160,00
92. Vipava	350,00	—	—	_	_	_	350,00
93. Vrhnika	—	25	125,00	—	_	_	125,00
94. Vuzenica	—	—	_	_	_	_	
95. Zabukovica	37,50	31	186,00	_	_	_	223,50
96. Zagorje ob Savi	352,48	—T	—	_	_	_	352,48
97. Zreče	_	_	_	_	_		
98. Žalec	—	-	_	_	_		
99. Železničar Ljubljana	—	120	600,00	_	_	,_	600,00
100. Železničar Maribor	—	150	450,00	_	_	_	450,00
101. Za Selško dolino v Železnikih	200,00	24	120,00	_	_	_	320,00
102. žičnica Ljubljana	—	—	—	_	_	_	
103. Žiri	60,00	11	45,00	—	—	-	105,00
Skupaj:	63 805,84	3 359	17 353,00	3 703,85	103 018,66	-	187 881,35
V letu 1966:	33 382,35	5 714	29 489,50	120,00	53 093,83	59 050,00	175 135,68
V letu 1967:	63 805,84	3 359	17 353,00	3 703,85	103 018,66	-	187 881,35
Razlika:	+30 423,49	—2 355	—12 136,50	+3 583,85	+49 924,83	—59 050,00	+12 745,67
PREGLED GRADBENIH
iz	prosto-
- PLANINSKO DRUŠTVO	PLANINSKA POSTOJANKA	lastnih	voljno
""	sredstev	delo
d -
,3	din	ur
1.	Avtomontaža Ljubljana
2.	Bohinjska Bistrica
3.	Bohinj-Srednja vas
4.	Celje
5.	Celje — postaja GRS
6.	Črnomelj
7.	Črnuče
8.	Dol pri Hrastniku
9.	Domžale
10.	Dovje-Mojstrana
11.	EMONA Zalog
12.	Gorje pri Bledu
13.	Ilirska Bistrica
14.	IMPOL Slov. Bistrica
15.	Javornik-Koroška Bela
16. Jesenice
17.	Jesenice — postaja GRS
18.	Kamnik
19.	Kočevje
20.	Kozjak Maribor
21.	Kranj
22.	Kranjska gora
23.	Križe
24.	Kum Trbovlje
25.	Laško
26.	Lisca Videm-Krško
27.	Litostroj Ljubljana
28.	Ljubljana-matica
29.	Luče
30.	Maribor-matica
Koča pod Voglom
Mencingerjeva koča
Vodnikov dom na Velem polju
Koča pod Bogatinom
Planinski dom na Uskovnici
Frišaufov dom na Okrešlju
Planinski dom v Logarski dolini
Koča GRS na Okrešlju
Dom na Mirni gori
Zavetišče v Črmošnjicah
Gradnja doma na Mali planini
Dom v Gorah
Dom na Veliki planini
Aljažev dom v Vratih
Koča na Bi bi planini
Dom Planika pod Triglavom
Tržaška koča na Doliču
Koča na Sviščakih
Dom pri Treh kraljih
Dom Pristava na Javorniškem rovtu
Kovinarska koča v Krmi
Dom Valentina Staniča
Prešernova koča na Stolu
Tičarjev dom na Vršiču
Erjavčeva koča na Vršiču
Koča pri izviru Soče
Zavetišče pod Spičkom
Zavetišče železarjev na Zadnjem Voglu
Lipovčeva koča v Martuljku
Bivak 1 (Vel. Dnina)
Bivak II (Pod Rokavi)
Bivak III (Za Akom)
Bivak IV (Na Rušju)
Zavetišče GRS na Španovem vrhu
Cojzova koča na Kokrskem sedlu
Koča na Jermanovih vratih
Koča na Starem gradu
Koča pri Jelenovem studencu
Dom na Kozjaku
Dom Kokrskega odreda na Kališču
Koča v Krnici
Mihov dom
Koča na Vel. Poljani*
Koča na Kumu
Dom na Šmohorju
Tončkov dom na Lisci
Litostrojska koča na Soriški planini
Dom v Kamniški Bistrici
Koča pri Savici
Dom na Komni
Koča pri Triglavskih sedmerih jezerih Triglavski dom na Kredarici Koča na Loki
Mariborska koča na Pohorju Ribniška koča na Pohorju Koča na Zavcarjevem vrhu Zavetišče na Pesniku
1 838,00 1 478,55 740,00 17 549,00
8	508,00 22 651,67
1 127,40 11 120,00 1 800,00 7 210,00
20	500,00
21	387,00 26 232,00
9	346,65 321,00
1	778,50 1 800,00 3 204,99
2	150,00 2 710,99 2 060,95 6 229,11 1 047,44
53 827,02 215,50
18,40
3 320,00
361,00 21 997,67
4	109,20 320,50 504,50
25 000,00
5	700,00 400,00
3 900,00
16	278,97 8 473,37
17	347,55 43 681,15 16 804,79 10 652,23
731,34 24 171,00 37 603,00 827,00 8 443,00
350 30
300 788 525 10 000 782 436 240 1 102 32 128 900
850 625 265 132 280 35 12 14 21 27 60 350 200
345
400 1 144
25
242 376 10 30
' Investirala planinska skupina Standard.
INVESTICIJ V LETU 1967
Investirano
|	|	Skupne
,	ost?le	,d0tL,Ciia	posbjilo	ostalo	investicije
v vrednosti	^ub^	Iz sklada	PZS	posojilo	v letu 1967
din	din	din	din	din	din
3 500,00	—	—	—	—	5 338,00
200,00	—	—	—	—	1 678,55
—	—	—	—	—	740,00
—	—	—	—	—	17549,00
—	—	—	—	—	8 508,00
—	—	—	—	—	22651,67
—	—	—	—	—	1 127,40
1	500,00	—	—	—	—	12 620,00 3 150,00	—	—	—	—	4 950,00
2	100,00	—	—	—	—	9 310,00 80 000,00	70 000,00	—	—	—	170 500,00
3	128,00	—	—	—	—	24 515,00 3 050,00	—	—	— 50 000,00	79 282,00
960,00	—	—	—	—	10 306,65
6 612,00	4 480,00	—	—	—	11 413,00
160,00	—	—	—	—	1 938,50
640,00	—	—	—	—	2 440,00
1	800,00	13 000,00	—	—	1 500,00	19 504,99
—	—	—	—	—	2150,00
—	—	—	—	—	2710,99
—	—	—	—	—	2 060,95
—	—	12 161,40	—	—	18 390,51
—	—	81 540,09	—	_	82 587,53 8 500,00	—	—	— 95 557,43	157 884,45 6 250,00	—	—	—	—	6 465,50
2	650,00	—	—	—	—	2 650,00
1	320,00	—	—	—	—	1 338,40
2	800,00	_____	2 800,00 350,00	—	—	—	—	350,00 120,00	—	—	—	—	120,00 140,00	—	—	—	_	140,00 210,00	—	—	—	—	210,00 270,00	—	—	—	_	270,00 300,00	—	—	_	_	300,00
2 450,00	—	—	—	—	5 770,00
1	400,00	—	—	—	_	1 400,00
—	—	—	— 10 778,00	10 778,00 207,00	613,00	—	—	—	1 181,00
—	—	—	—	—	21 997,67
—	—	—	—	—	4109,20
—	—	—	—	—	320,50
—	—	—	—	—	504,50
2	000,00	—	—	—	_	27 000,00 6 900,00	—	—	_	_	12 600,00
—	—	—	—	—	400,00
—	—	—	—	—	3 900,00 175,00	—	_	_	_	16 453,97
—	—	—	— 37 958,81	46 432,18
—	—	—	—	—	17347,55
—	—	—	—	—	43681,15
—	—	— 20 012,54	—	36 817,33
—	— 16 999,43	—	—	27 651,66 —————	731,34
2417'00	—	—	—	—	26 588,00
3	760,00	—	—	_	—	41 363,00
83,00	—	—	_	_	910,00
284,00	—	—	_	_	8 727,00
¿j PLANINSKO DRUŠTVO d
31. Medvode	Planinski dom Tamar	112 518,81	652
	Slavkov dom na Golem brdu	6 845,00	—
32. Mežica	Dom na Peci	4 723,71	—
33. Nova Gorica	Koča Kekec na Katarini Elektrifikacija Doma dr. Klementa Juga	4 500,00	■
	v Lepeni	25 000,00	100
34. Novo mesto	Dom Vinka Paderšiča na Gorjancih	1 000,00	—
35. Planinsko-gost. podjetje			
Krvavec Kranj	Planinski hotel na Šmarjetni gori	18 322,70	—
36. Podbrdo	Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti	—	—
37. Poljčane	Dom na Boču	10 000,00	2 000
38. Postojna	Vojkova koča na Nanosu	1 380,00	—
	Koča Mladika na Pečni rebri	1 400,00	—
39. Preval je	Dom na Urši ji gori	—	1 811
40. PTT Ljubljana	Poštarska koča na Vršiču	19 978,76	720
41. Radeče pri Zid. mostu	Zasavska koča na Prehodavcih	7 063,40	—
42. Radovljica	Roblekov dom na Begunjščici	2 843,00	—
	Valvazorjev dom pod Stolom	8 507,00	—
	Pogačnikov dom Pri Križkih jezerih	1 115,00	—
	Dom na Goški ravni	40 565,00	—
43. Rašica Šentvid	Zavetišče na Rašici	5 068,00	3 600
44. Ravne na Koroškem	Koča na Naravskih ledinah	—	580
45. Rimske Toplice	Zavetišče na Kopitniku	1 407,77	1 280
46. Ruše pri Mariboru	Ruška koča	13 063,68	2 200
47. Slovenske Konjice	barvanje razglednega stolpa na Rogli	1 500,00	—
48. Solčava	Zavetišče pod Ojstrico	10 290,00	112
49. Šentjur pri Celju	Dom na Resevni	—	125
50. Škofja Loka	Dom na Lubniku	—	—
51. Šoštanj	Andrejev dom na Slemenu	6 342,68	—
52. Tolmin	Koča na planini Razor	1 088,00	750
53. Trbovlje	Dom na Mrzlici	5 053,98	1 015
54. Tržič	Dom na Kofcah	1 761,84	—
	Koča na Dobrniču	418,60	—
	Dom na Zelenici	896,77	—
55. Velenje	Dom na Paškem Kozjaku	1 500,00	100
56. Vipava	Furlanovo zavetišče pri Abramu	400,00	—
57. Vrhnika	Zavetišče na Planini	6 500,00	150
58. Zabukovica	Dragotov dom na Homu	15 649,26	4 200
59. Zagorje ob Savi	Koča na Zasavski gori	1 979,10	—
	Čoparjeva koča na Čemšeniški planini	3 757,80	—
60. Železničar Ljubljana	Dom na Vogarju	1 296,00	300
61. Za Selško dolino			
v Železnikih	Koča na Ratitovcu	12 142,50	63
62. Ziri	Dom na Goropekah	4 640,00	90
	Skupaj:	837 996,80	40 904
	V letu 1966:	691 506,67	27 347
	V letu 1967:	837 996,80	40 904
	Razlika:	+ 146 490,13	+ 13 557
PLANINSKA POSTOJANKA
¡z	prosto-
lastnih	voljno
sredstev	delo
din	ur
Investirano
,	, .	Skupne
ost°le	dotacijo	.. .	investicije
v vrednosti sub-	iz sk oda	™ «JJ,. ?	v letu 1967
vencije	PVP	posojuo
din din	din	posojilo din	din
5 220,00	11 059,00	—	—	_	128 797,81
—	35 972,22	—	—	—	42 817,22
—	—	—	—	1 650,01	6 373,72
—	—	—	—	—	4 500,00
500,00	—	—	—	_	25 500,00
—	—	—	—	11 000,00	12 000,00
—	—	_	_	_	18 322,70
—	—	9 057,61	—	—	9 057,61
6 000,00	—	—	—	50 000,00	66 000,00
—	—	—	—	—	1 380,00
—	—	—	—	—	1 400,00
7 244,00	—	—	—	—	7 244,00
4 320,00	—	—	—	—	24 298,76
—	—	—	—	—	7 063,40
—	—	—	—	—	2 843,00
—	—	—	—	—	8 507,00
—	—	—	—	—	1 115,00
—	—	—	—	—	40 565,00
29 000,00	2 000,00	—	—	—	36 068,00
5 800,00	6 000,00	—	—	_	11 800,00
6 256,00	—	—	—	—	7 663,77
11 000,00	6 637,60	—	—	—	30 701,28
—	—	—	—	—	1 500,00
520,00	—	—	—	—	10 810,00
500,00	—	—	—	—	500,00
—	2 612,50	—	—	3 934,00	6 546,50
—	—	—	—	—	6 342,68
1 996,50	—	—	—	—	3 084,50
5 075,00	2 620,08	—	—	—	12 749,06
—	—	—	—	—	1 761,84
—	—	—	—	—	418,60
—	—	—	—	—	896,77
500,00	—	—	—	—	2 000,00
—	—	—	—	—	400,00
750,00	—	—	—	—	7 250,00
25 200,00	—	—	—	1 950,00	42 799,26
—	—	—	—	—	1 979,10
—	—	—	—	—	3 757,80
1 500,00	—	—	—	—	2 796,00
315,00	—	_	._	_	12 457,50
450,00	—	—	—	—	5 090,00
261 532,50	154 994,40	119 758,53	20 012,54	264 328,25	1 658 623,02
144 108,10	100 043,50	167 746,79	24 058,22	892 298,73	2 019 762,06
261 532,50	154 994,40	119 758,53	20 012,54	264 328,25	1 658 623,02
+ 117 424,40	+ 54 950,90	— 47 988,26	— 4 045,68	— 627 970,53	— 361 139,04
PREGLED PLANINSKO SMUČARSKIH NESREČ IN
PONE
a 0 N	Datum		Kraj nesreče	ime in priimek	poklic		rojen		rojstni kraj
1.	1.	1.	Na plazu pri Erjavčevi koči na Vršiču	Andreja Jelovčan	delavka	25.	11.	1941	Ljubljana
2.	3.	1.	Na plazu pri Erjavčevi koči na Vršiču	Marija Bešter	delavka	2.	5.	1943	Ljubljana
3.	23.	1.	Na Kisovcu	Marija Rogljic	delavka	19.	11.	1925	Ljubljana
4.	24.	1.	Na nodročiu Koče pod Bogatinom	Ivan Šintar	dijak	22.	12.	1953	Ljubljana
5.	29.	1.	Na Kisovcu	Miloš Sluga	dijak		17 let		Ljubljana
6.	29.	1.	Pod Erjavčevo kočo na Vršiču	Jože Rogelj	delavec	9.	12.	1941	Škofja Loka
7.	5.	2.	Na conskem prvenstvu pionirjev področja Maribor, pod Uršljo goro	Aco Pirnat	dijak	6.	2.	1953	Maribor
e.	7.	3.	Na področju Koče pod Bogatinom	Ana Cirček-Gros	delavka	22.	7.	1938	Ljubljana
9.	13.	3.	Na Veliki planini	Darinka Kovačlč	delavka	5.	9.	1946	Ljubljana
10.	14.	3.	Na področju Koče pod Bogatinom	Aljoša Čatar	študent	22.	8.	1944	Ljubljana
11.	19.	3.	V zajed! Skute	Polde Potočnik	študent	24.	8.	1940	2iri
12.	22.	4.	Na področju Koče pod Bogatinom	Martina Kavčič	študent	30.	9.	1945	—
13.	25.	4.	Na področju Ukanca	Alojz Kovačič	delavec	29.	5.	1931	Studor
14.	29.	4.	Na plazu pod Stenarjem	Drago Zorman	dijak'			1951	Jesenice
15.	29.	4.	Na Okrešlju	Aleksander Kuzman	delavec			1942	—
16.	30.	4.	Pod Vodnikovim domom	Marjan Jenič	dijak	29.	5.	1946	Ljubljana
17.	1.	5.	Na Golteh	Viktor Pangerl	delavec	30.	3.	1944	—
18.	1.	5.	Pri Frančkovi jami pod Kredarico	Betka Burger	študent	12.	8.	1943	Maribor
19.	2.	5.	Na plazu pri Erjavčevi koči na Vršiču	Janez Bernilc	delavec	23.	6.	1942	Kranj
20.	7.	5.	Na smučarskem tekmovanju na Okrešlju	Franci Kopitar	dijak			1956	Celje
21.	12.	6.	Na poti od plan. koče na Vogarju proti Pršivcu	Johanna Christina De VVisser	-	5.	2.	1919	Rotterdam
22.	18.	6.	Na pobočju Stola v Karavankah	Valentin Rezar	miličnik	10.	1.	1929	Hraše
23.	24.	6.	Levo od Drofenlkove smeri v vpadnici Babe v Kamniških Alpah	Jože Kodre Tone Arnol Elko Kuštrin	alpinisti AO Celje				
24.	24.	6.	V severovzhodnem stebru Široke peči	Andrej Fenc	študent	21.	3.	1949	Jesenice
25.	2.	7.	V Štajerski Rlnkl	Ivo Poličanln	študent		—		Zagreb
PO GRS IZVEDENIH REŠEVALNIH AKCIJ V LETU 1967
SRECENCI				Stroški posamezne
državljanstvo	stalno bivališče	Vzroki nesreče	Poškodba	reševalne akcije din
Jug.	Ljubljana, Zibertova 29	padec pri smučanju	poškodba leve noge v gležnju	324,00
Jug.	Kamnik, Kidričeva 33	padec pri smučanju	poškodba desnega kolena	172,00
Jug.	Ljubljana, Tugomerjeva 57	padec pri smučanju	dvojni zlom leve noge nad gležnjem	270,00
Jug.	Ljubljana, Oražnova 2/1	padec pri smučanju	zlom leve noge v gležnju	198,25
Jug.	Ljubljana, Medvedova 14	padec pri smučanju	zlom leve noge nad gležnjem	100,00
Jug.	Škofja Loka, Spodnji trg 13	padec pri smučanju	poškodba levega stegna	344,00
Jug.	Maribor	padec pri smučanju	zlom golenice desne noge	172,00
Jug.	Ljubljana, Jenkova 10	padec pri smučanju	zlom leve noge v členku	160,00
Jug.	Ljubljana, Savlje 51	padec pri smučanju	poškodba noge v kolenu	200,00
Jug.	Ljubljana, Cilenškova 38	padec pri smučanju	zlom leve ključnice	1 074,00
Jug.	Ljubljana, Litijska 7	padec pri plezanju	poškodba glave in reber	118,20
Jug.	Ljubljana, Študentsko naselje 6	padec pri smučanju	zlom leve noge v gležnju	729,80
Jug.	Studor 27, p. Bohinj	obešen	smrtna	1 253,00
Jug.	Mojstrana 109	padec pri smučanju	zlom desne noge v gležnju	—
Jug.	Celje, Cankarjeva 4	padec pri smučanju	spiralni prelom leve krače	125,00
Jug.	Ljubljana, Zofke Kvedrove 18	padec pri smučanju	poškodba gležnja leve noge in zlom kosti v stopalu	200,00
Jug.	Celje, Dobrova 70	padel preko ograje verande planinskega doma	smrtna	70,00
Jug.	Maribor, Vrbanska 26	zdrsnila na poledenelem snegu	težke poškodbe na glavi ter odrgnine po rokah in nogah	733,60
Jug.	Kranj, Trojarjeva 48	padec pri smučanju	izpah desne roke v ramenu	318,00
Jug.	Celje, Drobničevanova hiša	padec pri smučanju	prelom leve krače	100,00
Nizozem.	Rotterdam, Westerloge	zdrsnila s poti	dvakratni zlom leve noge v gležnju	193,14
Jug.	Jesenice, Maršala Tita 9	ob opravljanju službene dolžnosti na drž. meji pri sestopanju stopil na majavo skalo in padel	zlom leve noge v stopalu	406,16
Jug. Jug. Jug.	Celje Celje Celje	V višini 250 m se je prvemu v navezi odkrušil oprimek, zaradi česar je padel okrog 20 m in obvisel na vrvi 1 m nad poševno polico. Soplezalca sta ga nato spustila na polico, nakar so vse tri spravili iz stene gorski reševalci	lažje poškodbe na roki in prsnem košu lažje odrgnine na obrazu	2 050,00
Jug.	Jesenice, Fužinska 8	preutrujenost soplezalca povzročila padec prvega plezalca	poškodba ledvic, hrbtenice in desne roke	1 814,70
Jug.	2agreb, Primorska 28	35 m pod izstopom direktne smeri v lažji teren kot drugi v navezi padel v prečnlci in pri nihanju udarjal ob steno	poškodba leve noge in prsnega koša	500,00
PONE
0. o N	Datum		Kraj nesreie	ime in priimek	poklic		rojen		rojstni kraj
26.	9.	7.	Na poti Iz Češke koče na Grintovec	Marija Skrabec	delavka		30 let		Ribnica
27.	21.	7.	Na Kokrskem sedlu	Martin Urbanija	študent				
28.	23.	7.	Na Mali planini	Ivan Golob	delavec	31.	1.	1949	2upanje njive
29.	30.	7.	Na Veliki planini	Srečko Šolmajer	delavec	13.	1.	1913	—
30.	31.	7.	Na vrhu Mangrta	Anton Troha	upokojenec	2.	10.	1910	-
31.	3.	8.	Na Kokrskem sedlu	Tone Urček	—			1949	—
32.	7.	8.	Pod Špičkom	Franc Korbar	oskrbnik planinskega zavetišča	14.	12.	1896	
33.	7.	8.	V Pogačnikovem domu pri Križkih jezerih	Ladislav Zupančič	upokojenec	21.	6.	1903	Ljubljana
34.	10.	8.	Na tovorni žičnici pri plan. domu na Peci	Vida Ziherle Erna Mostner	delavka delavka	24. 24.	5. 11.	1938 1920	Podpeca Podpeca
35.	19.	8.	Pogačnikov dom pri Križkih jezerih	Pavel Poljanec	oskrbnik	22.	1.	1895	Ljubljana
36.	20.	8.	Velika planina	Dragica Lunder	—	13.	3.	1947	Ljubljana
37.	20.	8.	Velika planina	Franc Skol	delavec	16.	3.	1946	Ljubljana
38.	21.	8.	Črni graben v Triglavski severni steni	Franc Smrečnik	šofer	30.	12.	1941	Dobja vas
39.	23.	8.	Na poti preko Skarij	Hannelose Uhse	-	7.	10.	1927	Berlin
<0.	26.	8.	Na poti čez Prag	Stanko Jurič	delavec	8.	5.	1924	Celje
41.	28.	8.	V skalaški smeri Triglavske severne stene	Franci Gselman	dijak	30.	7.	1949	Šmiklavž
42.	31.	8.	Na planini na Lazu	Milena Stros	planšarica	22.	3.	1934	Stara Fužina
43.	14.	10.	V Planjavi — smer Okno	Nikola Mihakovič	študent	12.	4.	1947	Zagreb
44.	22.	10.	Pod vrhom Grintovca	Heinrich Magauer	upokojeni železničar	7.	12.	1902	Salzburg
45.	22.	10.	Pod vrhom Jalovčevega kuloarja	Julij Kanoni	študent	21.	7.	1945	Ljubljana
46.	4.	11.	Pod vrhom Kuka	Iztok Pelajič	dijak	1.	7.	1949	~*
47.	3.	12.	V Dedcu	Peter Sčetinin	inženir	28.	10.	1935	Celje
S R E C E N C 1				Stroški posamezne reševalne akcije din
držav- stalno Ijanstvo bivališče		Vzroki nesreče	Poškodba	
Jug.	Ribnica na Dol. Mlaka	zdrsnila s poti	smrtna	200,00
Jug.	Količevo 12	pri spuščanju po plazu nrotl dolini Kamn. Bistrice padel in nekaj metrov drsel z obrazom po pesku	močne poškodbe na glavi	25,00
Jug.	Županje njive 12	padel pri trganju planik	dvakratni zlom noge in roke	50,00
Jug.	Ljubljana, Gerbičeva 49	padel iz sedeža žičnice	poškodbe na hrbtenici in na glavi	100,00
Jug.	Idrija, Triglavska 5	srčna kap	smrtna	690,00
Jug.	Ljubljana, Rožna dolina VIII/34	neprimerna obutev	ožuljena peta na levi nogi	94,00
Jug.	Kočna 23, p. Jesenice	zdrsnil na mokri travi in padel	poškodbe prsnega koša	1 312,87
Jug.	Ljubljana, Kersnikova 3/11	možganska kap	-	575,00
Jug. Jug.	Podpeca 28 Podpeca 29	nestrokovno upravlianj'» s tovorno žičnico povzročilo, da se je utrgala vlečna vrv, va-gončpk pa je začel drseti nizaj. Obe sta odskočili in padli,	prelom roke, poškodba kolena in odrgnine prelom medenice In noge, poškodba hrbtenice in težke odrgnine po vsem telesu	
Jug.	Ljubljana, Velebitska 2	—	počen želodec	600,00
Jug.	Ljubljana, Poljanski nasip	pri hoji padla in si poškodovala pred 2 leti operirano nogo	poškodba levega kolena	100,00
Jug.	Ljubljana - Vič, Čutarjeva	padel iz sedeža žičnice	poškodba hrbtenice in odrgnine po roki	150,00
Jug.	Mežica 93	pri plezanju izgubil oporo, zdrsnil in padel 200 m globoko	poškodba kolka desne noge in odrgnine po vsem telesu	1 063,32
Nem.	Frankfurt am Mein	nerodno stopila	izvin desnega stožnega sklepa	359,72
Jug.	Ljubljana, Janežičeva 25	pri počitku ob poti izgubil zavest in padel 50 m po skalah v ruševje	velika rana na temenu glave in poškodbe po vsem telesu	970,42
Jug.	Šmiklavž 26, p. Hoče	zaradi izruvanega oprimka padel 12 m globoko in oDVisel na vrvi	poškodba kolka desne noge in komolca leve roke, boiačine v trebuhu in odrgnine	1 650,57
Jug.	Stara Fužina 45	nosečnost	porod	1 141,00
Jug.	Zagreb, Pribirska 39	sam plezal brez kakršnekoli tehnične opreme in padel okrog 130 m globoko	smrtna	552,80
Avstr.	Villach, Merbothstrasse 20	pri plezaniu Maleqa raza se mu je odlomila skala, padel 30 m globoko	smrtna	1 020,00
Jug.	Ljubljana, Igriška 3	v ledeniku zdrsnil in padel 200 m globoko	smrtna	1 900,10
Jug.	Tolmin, Gregorčičeva 7	zdrsnil na mokri travi in listju ter drsel kakih 10 m, nato pa padel preko 15 m visoke stene	prelom stegnenice, pretres možganov in manjše pdrgnine po telesu	224,00
Jug.	Ljubljana, Gosposka 10	zaradi izruvanega oprimka padel okrog 30 m globoko	poškodba hrbtenice ter rane na glavi, oprsju in rokah	1 720,00
m							P O N E
d D IM	Datum		Kraj nesreče	ime in priimek	poklic	rojen	rojstni kraj
							P O 1 Z V E D O
48.	6.	6.	Dol — Velika planina	Rino Stepančič	učenec	17. 1. 1956	Ljubljana
49.	29.	6.	Na področju Male Pišnice — Korenjske police	—	—	—	—
50.	31.	8.	Na področju Rigljice In Frdamanih polic	Vladimir Večerič	študent	2. 1. 1945	Podr. Slatina
51. 19. 10. Severna Triglavska stena	Štefan B. Colahov	—	—	?°'!la
Štefan V. Kalačev	—	—	Sofija
S R E C E N C 1				Stroški posamezne
državljanstvo	stalno bivališče	Vzroki nesreče	Poškodba	reševalne akcije din
V A L N E	AKCIJE			
Jug.	Ljubljana, Na jami 5	izgubil se je na iolskem izletu	najden brez poškodb	210,80
—	—	najdeno okostje neidentificira-nega moškega	—	85,24
Jug.	Novi Sad	pogrešan od 14. 7. 1965, ko je bil na počitnicah na Srednjem vrhu in sam odšel v gore	najdeno okostje in nekaj oblačil	266,15
Bolg. Bolg.	Sofija, Vasil Kolarov 36	akcija pričela, ker se nista v dogovorjenem roku vrnila	brez poškodb	150,00
Skupni stroški vseh akcij din 26 847,69
Poleg navedenih gorskih nesreč je bilo v letu 1967 na področju Pohorske vzpenjače še 95, žičnice na Španovem vrhu 15, žičnice na Vel. planini 25, žičnice no Voglu 46. žičnice no Vitrancu 46. žičnice na Zelenici 53 in žičnice na Krvavcu 45 čistih smučarskih nesreč z raznimi poškodbami. Pri reševanju so v večini primerov sodelovali gorski reševalci GRS.
PREGLED KAPACITETE, 03ISK0V IN NOČITEV PLANINSKIH POSTOJANK V LETU 1967
Kapac. ležišč	Stev. obiskovalcev Število nočitev
.■j	Planinska postojanka	5 o	0 o E o	V upravi planinskega društva			0	o C	o	o	-C •5 o	•C 15	'5*
d 0		C "o o £	T.S OM/I		> ts 4> O	a S3	a 3	ö s Ol o	o I	a 3	E	6 E	a 3
M		o d	2»		>t» a	«■j®	■M M	3	c g	■B M	0 •o	c «j	JB M
1.	Koča pod Voglom	Jul. Alpe	1435	Avtomontaža Ljubljana	_	13	13	508	_	508	853		853
2.	Blejska koča na Lipanci	H	1633	Bled	24	28	52	1 280	150	1 430	80	5	85
3.	Dom planincev MURKA na Bledu	II	501	Bled	2	10	12	27 690	5 160	32 850	1 080	120	1 200
4.	Okrepčevalnica na Straži	II	636	Bled	—	—	—	8 930	4 520	13 450	_	_	_
5.	Koča dr. Janeza Mencingerja	• 1	805	Bohinjska Bistrica	—	7	7	1 414	23	1 437	13	_	13
6.	Vodnikov dom na Velem polju	»t	1817	Bohinj - Srednja vas	33	20	53	4 674	172	4 846	1 305	180	1 485
7.	Koča pod Bogatinom	II	1513	Bohinj - Srednja vas	39	15	54	4 208	116	4 324	1 297	152	1 449
8.	Dom na Uskovnici	II	1138	Bohinj - Srednja vas	37	8	45	2 779	153	2 932	1 013	92	1 105
9.	Koča Zlatorog v Trenti	II	622	Bovec	8	26	34	5 577	407	5 984	1 282	190	1 472
10.	Dom na Predelu	II	1156	Bovec	4	10	14	15 870	43	15 918	55	103	158
11.	Koča Petra Skalarja na Kaninu	• I	1811	Bovec	25	40	65	382	51	433	333	27	360
12.	Koča na Mangrtu	II	2072	Bovec	18	12	33	5 056	1 529	6 585	282	52	334
13.	Aljažev dom v Vratih	II	1015	Dovje - Mojstrana	27	133	160	14 053	1 236	15 289	4 839	1 512	6 351
14.	Dom Planika pod Triglavom	■ 1	2408	Gorje pri Bledu	20	44	64	4 726	1 563	6 289	1 423	323	1 746
15.	Tržaška koča na Doliču	II	2123	Gorje pri Bledu	24	21	45	5 4D7	1 717	7 124	1 143	483	1 626
16.	Dom Valentina Staniča pod Triglavom	II	2332	Javornik - Koroška Bela	43	22	70	4 273	403	4 676	1 702	273	1 975
17.	Kovinarska koča na Zasipski planini	II	892	Javornik - Koroška Bela	12	15	27	3 701	433	4 134	298	24	322
18.	Erjavčeva koča na Vršiču	II	1515	Jesenice	20	33	53	6 854	370	7 224	2 884	370	3 254
19.	Tičarjev dom na Vršiču	II	1620	Jesenice	56	20	76	6 381	720	7 101	2 558	720	3 278
20.	Koča pri izviru Soče	II	876	Jesenice	—	10	10	4 833	3	4 836	194	3	197
21.	Bivak 1 (Vel. Dnina)	II	2180	Jesenice	—	4	4	34	—	34	34	_	34
22.	Bivak II (Pod Rokavi)	II	2140	Jesenice	—	5	5	48	—	48	48	_	48
23.	Bivak III (Za Akom)	II	1340	Jesenice	—	8	8	42	—	42	42	—	42
24.	Bivak IV (Na Rušju)	II	1980	Jesenice	—	6	6	56	—	56	56	—	56
25.	Zavetišče železarjev na Zadnjem Voglu	II	1440	Jesenice	—	10	10	78	—	78	63	—	63
26.	Lipovčeva koča v Martuljku	II	930	Jesenice	—	16	16	91	—	91	91	—	91
27.	Zavetišče pod Spičkom	II	2050	Jesenice	—	14	14	1 224	50	1 274	320	50	370
28.	Dom na Vršnem	II	610	Kobarid	6	15	21	1 934	16	1 950	132	16	148
29.	Koča v Krnici	■ I	1218	Kranjska gora	10	14	24	1 428	38	1 466	227	38	265
30.	Mihov dom na Vršiču	II	1150	Kranjska gora	3	20	23	1 469	26	1 495	227	26	253
31.	Koča na Gozdu	II	1226	Kranjska gora	15	25	40	3 009	92	3101	657	92	749
32.	Litostrojska koča na Soriški planini	II	1307	Litostroj Ljubljana	52	18	70	11 902	1 368	13 270	450	106	556
33.	Dom na Komni	II	1520	Ljubljana-matica	70	20	90	8 987	253	9 240	6 823	338	7 161
34.	Koča pri Savici	II	660	Ljubi jana-matica	—	8	8	2 966	199	3 165	559	142	701
33.	Koča pri Triglavskih sedmerih jezerih	II	1633	Ljubljana-matica	62	53	115	5 834	562	6 396	3 485	1 162	4 647
36.	Triglavski dom na Kredarici	II	2515	Ljubljana-matica	44	80	124	9 610	929	10 539	4 004	391	4 395
37.	Dom Tamar	II	1108	Medvode	41	21	62	1 790	384	2 174	816	384	1 200
38.	Gomlščkovo zavetišče na Krnu	„	2060
39.	Dom dr. Klementa Juga v Lepeni	„	960
40.	Dom Zorka Jelinčiča na Črni Prsti	„	1844
41.	Poštarska koča na Vršiču	1725
42.	Zasavska koča na Prehodavcih	„	2050
43.	Pogačnikov dom pri Križkih jezerih	„	2052
44.	Koča na planini Razor	„	1333
45.	Zavetišče na Globoki	„	1835
46.	Dom na Vogarju	„	1050
47.	Koča na Poreznu	Predgorje 1632
48.	Koča na Črnem vrhu nad Novaki	Jul. Alp	1288
49.	Zavetišče na Robidenskem brdu	„	824
50.	Zavetišče Ravne	707
51.	Zavetišče v Počah	„	610
52.	Slavkov dom na Golem brdu	„	440
53.	Planinski hotel na Smarjetni gori	„	664
54.	Dom na Goški ravni	935
55.	Dom na Lubniku	..	1027
56.	Koča na Ratitovcu	„	1666
57.	Zavetišče Farji potok	„	700
58.	Zavetišče pri Bertu v Dražgošah	„	850
59.	Zavetišče Prtovč	„	1010
60.	Dom Pristava na Javorniškem rovtu Karavanke	920
61.	Prešernova koča na Stolu	„	2193
62.	Zavetišče GRS na Spanovem vrhu	„	1343
63.	Dom na Peci	„	1665
64.	Koča na Pikovem (Podpeca)	„	986
65.	Zavetišče v Heleni	„	730
66.	Zavetišče Mihev v Podpeci	910
67.	Dom na Uršlji gori	..	1696
68.	Poštarska koča pod Plešivcem	„	800
69.	Valvazorjev dom pod Stolom	„	1180
70.	Roblekov dom na Begunjščici	„	1757
71.	Koča na Naravskih ledinah	„	1128
72.	Zavetišče Križan	„	1060
73.	Dom na Kofcah	„	1505
74.	Dom na Zelenici	„	1535
75.	Prehodno planinsko zavetišče v Tržiču	„	516
76.	Dom v Logarski dolini z depandanso Kam. Alpe	757
77.	Frišaufov dom na Okrešlju	„	1378
78.	Koča GRS na Okrešlju	„	1385
79.	Kocbekov dom na Korošlci	„	1808
80.	Mozirska koča na Golteh z depandanso	,,	1344
81.	Bivak pod Ojstrico	1800
82.	Dom no Smrekovcu	„	1377
Nova Gorica	—	27	27	1 605	115	1 720	463	71	534
Nova Gorica	26	12	33	2 654	326	2 980	451	26	477
Podbrdo	t7	13	30	1 696	98	1 794	449	—	449
PTT Ljubljana	3	25	28	7 250	286	7 536	1 600	711	2 311
Radeče pri Zid. mostu	—	22	22	3 974	367	4 341	563	45	608
Radovljica	40	32	72	1 988	616	2 604	1 206	924	2 130
Tolmin	17	26	43	1 986	23	2 009	827	19	846
Tolmin	—	2	2			ne evidentira			
železničar Ljubljana	16	19	35	2 827	462	3 289	2 063	462	2 533
Cerkno	18	—	18	1 443	4	1 447	149	4	153
Cerkno	14	—	14	1 572	2	1 574	169	6	175
Cerkno	2	—	2	1 283	—	1 283	—	—	—
Cerkno	2	—	2	1 118	—	1 118	—	_	_
Cerkno	—	—	—	909	—	909	—	—	_
Medvode	20	—	20	14 180	35	14 215	ležišča	niso bila	upar.
Plan.-gostinsko podjetje									
Krvavec Kranj	48	—	48	15 377	427	15 804	1 129	433	1 562
Radovljica	20	—	20	4 380	—	4 380	58	—	58
Skofja Loka	22	—	22	4 368	43	4 411	230	—	230
Za Selško dol. v Železnikih	10	29	39	5 372	—	5 372	354	—	354
Za Selško dol. v Železnikih	—	—	—	849	—	849	—	—	_
Za Selško dol. v Železnikih	2	—	2	2 360	—	2 360	—	—	—
Za Selško dol. v Železnikih	—	—	—	1 945	—	1 945	—	—	—
Javornik - Koroška Bela	3	27	33	5 773	27	5 800	985	6	991
iavornik - Koroška Bela	—	28	28	2 644	1 230	3 874	468	28	496
Postaja GRS Jesenice	—	8	8	296	—	296	92	—	92
Mežica	81	59	140	4 074	39	4 113	3 164	39	3 203
Mežica	6	—	6	2 110	—	2 110	—	—	—
Mežica	—	—	—	3 109	11	3 120	—	—	—
Mežica	—	—	—	2 870	30	2 900	—	—	—
Prevalje	52	—	52	5 449	129	5 578	1 448	7	1 455
PTT Maribor	17	10	27	2 957	23	2 953	462	1	463
Radovljica	44	—	44	2 677	21	2 698	648	17	665
Radovljica	27	43	67	3 032	62	3 094	563	34	602
Ravne na Koroškem	18	—	18	4 062	271	4 333	372	7	379
Slovenj Gradec	6	—	6	S 023	11	5 034	16	—	16
Tržič	23	6	29	2 532	—	2 532	1 067	7	1 074
Tržič	64	—	64	11 962	237	12 799	3 735	206	3 941
Tržič	—	—	—	12 011	—	12 011	—	—	—
Celje	161	—	161	41 190	3 087	44 277	7 921	2 020	9 941
Celje	44	60	104	16 233	777	17 010	813	187	1 000
Postaja GRS Celje	—	8	8			v adaptaciji			
Celje	23	36	59	2 770	106	2 876	589	76	665
Celje	94	64	158	2 641	84	2 725	618	36	654
Celje	4	—	4	123	—	123	59		59
Črna na Koroškem	62	—	62	4 995	—	4 995	2 346	—	2 346
Planinska postojanka
je a) ¡2 "O
o S
O a
E a ■o c
Z»
83.	Češka koča na Spodnjih Ravneh	Kam. Alpe	1545
84.	Cojzova koča na Kokrskem sedlu	«*	1791
85.	Koča na Jermanovih vratih	■»	1834
86.	Bivak v Kočni	ii	1952
87.	Dom Kokrskega odreda na Kališču	n	1540
83.	Koča na Kriški gori	i»	1582
89.	Zavetišče na Vel. Poljani	»i	1100
90.	Zavetišče v Gozdu	■i	864
91.	Dom v Kamniški Bistrici	■i	601
92.	Bivak pod Skuto	»i	2104
91	Koča na Loki pod Raduho	■i	1520
94.	Okrepčevalnica Igla	■i	750
93.	Zavetišče Grohat na Raduhi	M	1882
96.	Zavetišče pri Pucu	ii	733
97.	Koča pod Olševo	»i	1250
98.	Zavetišče pod Ojstrico	ii	1206
99.	Andrejev dom na Slemenu	ii	1096
100.	Dom pod Storžičem	■i	1100
101.	Bivak v Storžiču	»»	1750
102.	Zavetišče na Bistriški planini	i*	1050
103.	Kostanjčeva koča na Dobrči	i»	1523
104.	Koča na Mali planini	Predgorje	1447
105.	Dom na Vel. planini	Kam. Alp	1560
105.	Koča na Bibi planini1	„	1338
107.	Dom na Menini planini	„	1508
108.	Koča na Starem gradu	„	533
107.	Mengeška koča na Gobavici	„	440
110.	Dom na Krvavcu	II	1700
111.	Ko5a ob žičnici na Krvavcu	„	1475
112.	Planinsko zavetišče Rašica	„	637
113.	Dom na Resevni	„	632
114.	Zavetišče na Resevni z razgl. stolpom	„	632
115.	Mariborska koča na Pohorju	Pohorje	1043
116.	Ribniška koča	„	1533
117.	Koča na Pesniku	•i	1100
118.	Gostišče Ribnica	„	623
119.	Koča na Pesku		1382
1 Koča otvorjena 3. 9. 1967.
Kapac. ležišč	Štev. obiskovalcev Število nočitev
V upravi planinskega društva	število postelj	število ležišč	skupaj	Jugoslovanov	> u o E c « N	skupaj	domačih	inozemskih	skupaj
Jezersko	27	23	4?	3 527	53	3 530	806	92	898
Kamnik	23	24	52	3 784	90	3 874	1 100	90	1 190
Kamnik	26	23	45	4 937	94	5 031	1 123	94	1 214
Kranj	—	6	6	61	—	61	29	—	29
Kranj	24	33	54	2 970	4	2 974	696	4	700
Križe	tO	33	43	3 633	24	3 627	311	—	311
Križe	—	3	3	1 112	—	1 112	49	—	47
Križe	3	—	3	2 935	18	2 953	22	—	22
Ljubljana - matica	35	—	36	22 627	359	22 986	2 143	336	2 479
Ljubljana - matica	—	6	6	61	—	61	48	—	48
Luče ob Savinji	9	33	37	1 547	73	1 620	4	301	305
Luče ob Savinji	—	—	—	10 011	—	10 011	—	—	—
Mežica	7	—	7	843	—	843	72	—	72
Mežica	—	—	—	1 704	16	1 720	—	—	—
Solčava	—	—	—	873	34	912	—	—	—
Solčavo	10	15	25	1 677	135	1 814	275	15	290
Šoštanj	46	22	63	7 630	9	7 639	287	9	296
Tržič	50	13	63	3 853	13	3 866	1 165	13	1 179
Tržič	3	6	9	133	—	133	75	—	75
Tržič	—	—	—	1 112	—	1 112	—	—	—
Tržič	—	21	21	1 062	—	1 052	370	—	370
čmuče	—	22	22	1 470	5	1 493	1 353	5	1 355
Domžale	19	23	47	9 245	—	9 246	1 622	—	1 622
Emona Zalog	2	4	6	225	—	225	—	—	—
Gornji grad	33	43	70	2 958	11	2 969	482	11	493
Kamnik	16	8	24	18 315	—	18 315	—	—	—
Janeza Trdine Mengeš	6	—	6	10 135	—	10 135	81	—	81
Plan.-gost. pod. Krvavec Kranj	110	43	153	44 144	216	44 350	4 090	341	4 431
Plan.-gost. pod. Krvavec Kranj	—	—	—	11 250	—	11 250	—	—	—
Rašica Šentvid	—	—	—	1 581	—	1 531	—	—	—
Šent;ur pri Celju	10	—	10	2 821	66	2 887	111	10	121
šentiur pri Celju	2	—	2			ni poslovalo			
Maribor - matica	50	34	84	16 811	53	16 864	1 s™	53	1 853
Maribor - matica	85	33	115	15 012	40 S	15 418	1 933	406	2 336
Maribor - matica	4	—	4	3 011	—	3 011	54	—	54
Maribor - matica	2	—	2	8 934	—	8 934	—	—	—
Oplotnica	32	—	32	4 172	37	4 299	232	e	240
120.	Koča na Osankarlcl		1160
121.	Ruška koča (Tinetov dom)		1250
122.	Dom pri Treh kraljih	M	1125
123.	Koča pod Kremiarjevim vrhom	M	1161
124.	Grmovškov dom pod Vel. Kopo	„	1377
125.	Razgledni stolp na Rogli		1517
126.	Dom Zarja na Pohorju		1200
127.	Koča Planine	■i	1310
123.	Koča na Rogli	•i	1481
127.	Dom pod Brinjevo goro		4:0
133.	Dom na Boču z razgl. stolpom	Boč	673
131.	Koča Tromejnik na Doliču	Goričko	403
132.	Dom K«zjak	Kozjak	735
133.	Zavetišče Šober		320
134.	Koča na Zavcarjevem vrhu		914
135.	Zavetišče Podlipje		843
136.	Dom na Paškem Kozjaku	Paški Kozjak	970
137.	Koča na Bohorju	Zasavje	935
133.	Celjska koča		750
137.	Dom v Gorah		791
143.	Koča na Kalu		956
141.	Koča na Kumu		1219
142.	Dom na Smohorju		774
143.	Tončkov dom na Lisci		947
144.	Dom na Jančah		774
145.	Gašperjeva koča nad Vel. Kozjem		513
145.	Zavetišče Lovrenc		711
147.	Zavetišče na Kopitniku		914
148.	Dom na Mrzlici		1119
147.	Dragotov dom na Homu*		603
150.	Koča na Zasavski gori		847
151.	Čoparjeva koča na Cemšeniški planini		1206
152.	Dom na Polomu	Gorjanci	725
153.	Dom Vinka Paderšiča		822
154.	Dom na Mirni gori	Dolenjsko	1043
155.	Gostišče v Črmošnjicah	gričevje	520
156.	Bife na kolodvoru v Črnomlju		156
157.	Koča pri Jelenovem studencu		850
158.	Dom na Govejku	Polhograjski	812
157.	Dom na Goropekah	dolomiti	742
160.	Zavetišče na Planini z razgl. stolpom		733
161.	Iztokova koča pod Golaki	Trnovski	
162.	Koča na Čavnu z razgl. stolpom	gozd	1237
163.	Koča pri izviru Hublja		250
164.	Koča Kekec na Katarini	„	336
7 Odprt 17. 9. 1967.
Oplotnica	_	_	_.
Ruše	17	23	42
l.-npol Slov. Bistrica	16	18	34
Slovenj Gradec	10	19	27
Slovenj Gradec	31	23	51
Slovenske Konjice			
TAM Maribor	25	10	35
Vuzcnica	1	6	7
Zreče	2?	10	3?
Zreče	_	_.	_
Poljčane	45	22	67
Murska Sobota	—	42	42
Kozjak Maribor	21	16	37
Kozjak Maribor	—	_	_
Maribor - matica	24	14	33
Vuzcnica	—	_	_
Velenje	42	18	63
Bohor Senovo	32	18	53
Celje	53	10	63
Dol pri Hrastniku	53	22	83
Hrastnik	42	41	83
Kum Trbovlje	23	8	28
Laško	25	25	53
Lisca Videm - Krško	17	4	21
Litija	17	23	37
Radeče pri Zid. mostu	2	—	2
Radeče pri Zid. mostu	—	_	_
Rimske Toplice	—	4	4
Trbovlje	43	61	106
Zabukovica	4	4	8
Zagorje ob Savi	25	23	53
Zagorje ob Savi	16	12	28
Kostanjevica na Krki	6	—	6
Novo mesto	18	12	33
Črnomelj	43	12	52
Črnomelj	24	—	24
Črnomelj			
Kočevje	9	8	17
Obrtnik Ljubljana	23	8	35
Ziri	10	33	43
Vrhnika	13	_	13
Ajdovščina	—	12	12
Ajdovščina	13	16	29
Aidovš^ina	—	_	_
Nova Gorica	16	—	16
5 330	198	5 573	—	—	_
12 432	250	12 632	725	186	911
438	—	433	117	—	117
1 332	—	1 332	87	—	89
5 851	42	5 873	612	41	653
	ne evidentira				
2 267	538	2 835	5 100	603	5 700
		ni poslovala			
4 812	64	4 876	603	33	636
4 911	—	4 911	—	_	_
1 750	6	1 756	263	34	294
		ni poslovala			
6 104	123	6 232	462	—	462
5 336	—	5 336	—	—	_
4 852	—	4 852	356	—	356
2 357	137	2 535	—	—	_
923	7	93i	233	7	243
5 354	—	5 364	634	—	604
6 650	492	7 142	1 518	183	1 701
8 239	215	8 424	462	74	536
10 477	83	10 553	4 090	83	4 173
8 137	47	8 186	1 126	47	1 173
2 081	24	2 105	573	14	537
5 923	134	6 057	1 416	174	1 590
4 193	—	4 193	321	—	321
936	—	935	—	—	_
2 236	—	2 236	—	_	_
4 042	61	4 103	28	—	28
7 435	33	7 518	1 812	15	1 827
635	—	605	—	—	_
5 511	92	5 633	236	4	200
1 574	11	1 535	199	—	199
1 183	—	1 183	35	_	35
1 822	6	1 828	207	6	213
5 637	579	6 218	920	37	957
7 818	432	8 250	723	—	7C0
	ne evidentira				
1 081	27	1 108	61	6	67
3 633	—	3 693	252	—	252
4 974	161	5 135	197	161	358
2 753	150	2 900	—	—	_
10S	—	106	—	—	_
2 228	615	2 843	144	23	172
4 133	4	4 134	—	—	_
6 550	4 637	11 187	185	17	202
Kapac. ležišč	Stev. obiskovalcev Število nočitev
, ...	"	V upravi	>	jc	_
Planinska postojanka „_	|o	planinskega društva o=-	S	. Ž	8	o*	Š
in	tj c	2	a	o g	, Ji	a	c	.S
o«	O M	5 2	5 ¡N 3	S1 O	o t	3	5	o t
O a	Z»	S, a .-Sii "S	.E 2	"5	-S	.5 S
165.	Zavetišče Sivka1	Idrijsko	1006
166.	Zavetišče na Jelenku	hribovje	1106
167.	Zavetišče na Hleviški planini	„	907
168.	Pimatova koča na iavorniku	„	1240
169.	Dom Rudar Vojsko	„	1080
170.	Koča na Sviščakih pod Snežnikom4	Snežnik	1242
171.	Zavetišče na Vel. Snežniku	„	1796
172.	Tumova koča na Slavniku	Tržaško-	1028
173.	Stjenkova koča na Trstelju	Komenski kras 642
174.	Vojkova koča na Nanosu	Nanos	1248
175.	Furlanovo zavetišče pri Abramu	„	915
176.	Koča Mladika na Pečni rebri	Notr. Kras	710
177.	Dom na Slivnici	„	1114
3	Postojanka ukinjena 18. 5. 1967.
4	Koča še v adaptaciji.
Inozemski obiskovalci planinskih postojank so bili iz naslednjih držav: 18 553
Iz Italije, 17 232 iz Avstrije, 7997 iz Nemčije, 2080 iz Nizozemske, 1011 iz An-
glije. 750 iz CSSR. 683 iz Švedske. 507 Iz Francije, 456 iz Švice, 382 Iz ZDA,
324 iz Poljske, 195 iz Belgije, 108 iz Bolgarije. 104 Iz SSSR, 103 iz Madžarske.
71 iz Danske, 64 iz Kanade, 31 iz Norveške, 30 iz Libanona, 17 iz Avstralije,
10 iz Romunije, 9 iz Luxenburga, 6 iz Španije, 3 iz Egipta, 2 Iz Argentine, 1 iz Irske, 1 iz Finske in 1 iz Mehike.
Idrija	—	—	—	118	—	118	—	—	—
Idrija	—	—	—	254	—	254	—	—	—
Idrija	6	—	6	299	22	321	50	—	50
Idrija	8	—	8	396	27	423	63	—	63
Idrija	24	10	34	1 988	24	2 012	279	79	358
Ilirska Bistrica	19	—	19	132	120	252	—	—	—
Ilirska Bistrica	6	8	14	1 789	704	2 493	23	—	23
Koper	6	23	29	2 447	1 218	3 665	45	21	66
Nova Gorica	—	12	12	3 414	170	3 534	38	—	38
Postojna	3	33	33	6 948	2 133	9 081	320	—	320
Vipava	—	—	—	1 570	910	2 480	—	—	—
Postojna	—	—	—	6 031	364	6 395	—	—	—
Cerknica	36	26	62	5 820	1 910	6 730	570	40	610
Skupaj	3 258	2 518	5 776	828 434	50 731	879 215	121 201	16 424	137 625
V letu 1966:	3 228 2 387 5 615			765 619	44 697	810 316	141 220	13 580	154 800
V letu 1967:	3 258	2 518	5 776	828 484	50 731	879 215	121 201	16 424	137 625
Razlika:	+30 +131 +161			+62 865	+6 034	68 899	—20 019	2 844	—17 175
Planinci,
predno se odločite za nakup vaše opreme, oglejte si najnovejše izdelke v naših poslovalnicah, kjer vam nudimo:
bunde, dežne plašče, sončna očala, obutev iz usnja in gume, športne vreče, planinske torbe, nahrbtnike, termos steklenice, plastično, tekstilno, usnjeno in kovinsko galanterijo.
Priporočamo nakup ceradnega platna, platna za bunde, konopne oprti in vrvi, filc in vse vrste motvoza.
Za opremo planinskih domov in koč pa dobavljamo naslednje izdelke:
plastične mase za oblogo tal in sten, izravnalno maso za tla, preproge, razna platna, pohištveno in posteljno blago, predpražnike, tapetniške in rolo vrvice, izolacijski material, tesnila (gobaste plošče), vodovodno-instalaterski material, opremo za gostinske obrate, aparate za kuhanje kave, klobas, delovne mize, pomivalna korita, štedilnike, hladilnike, bojlerje in ostalo opremo. Zahtevajte naše ponudbe! Priporočamo se!
Poslovalnice v Ljubljani, Kranju, Mariboru, Celju, Kopru in Novem Sadu.
veletrgovina Ijubljana, titova 77
telefon: 315-955 telex: 31 248
T T T ▼ ▼ T
VISOKI »C« BONBONI
Sumi
polnjeni z naravnimi sokovi črnega ribeza, oranže in maline z dodatkom vitamina C so okusni in vsebujejo zdravju koristne in potrebne sestavine
CESTNO PODJETJE MARIBOR
IZVRŠUJE VZDRŽEVANJE IN MODERNIZACIJO CEST IN CESTNIH OBJEKTOV
I., II. in III. reda
Na tržišču je nov Braun Iskra-sixtant-Braun Iskra-sixtant BN. Britje z novim Braun Iskra sixtantom je mnogo prijetnejše; možno celo brez napajanja iz električnega omrežja (baterijsko napajanje). Kakovost britja nespremenjena ne glede na oddaljenost brivnika od vtičnice.
BRAUN ISKRA SIXTANT 299,50 N din BRAUN ISKRA SPECIAL 185,00 N din BRAUN ISKRA SIXTANT BN 455,00 N din