PLANINSKI VESTNIK
namreč gorela žimnica, ker je bila preblizu dimnika. Goreče ležišče sva potiskala proti lini, da bi ga vrgla na prosto. Tu se je žimnica razletela in nama onemogočila izhod. Ni nama preostalo drugega, kot da sva se lotila strehe, izruvala sva skodle in letve in tako prišla na prosto. Vsa hrana, ki smo jo imeli spravljeno pod streho, je imela okus po ožganem, naju pa so prijatelji čudno ledali, saj sva bila skoraj brez las in obrvi, i vi je nje v planinskem delovnem taboru nam je bilo pestro in vsi smo bili zadovoljni. Veliko smo se zabavali in presmejali. Dostikrat smo po končanem delu ob šestih zvečer še »skočili« v Mozirje «gledat poštar'co«. Enkrat je namreč eden od fantov, ki je imel nalogo iti v Mozirje po pošto, ob vrnitvi vzneseno vzkliknil: ■■Kakšna poštar'ca!« Še isti večer je večina starejših fantov takoj po delu odvihrala v dolino preverit to odkritje. Od takrat je bil vsak odhod v dolino pospremljen z »Greš gledat poštar'co?«.
Najraje smo prepevali. Domačim pesmim sta se že pridružila moderna plesna glasba in jazz. Oboževali smo Glenna Millerja in v njegovem slogu je nastala melodija z našimi verzi:
Šola končana je, cvekov zadost', vendar za učit' nam ni, saj smo študentje mi.
Sli smo v hribe mi, kočo gradit', da se celjski smučarji ne bodo »š varali«.
In nato še pripev; Včasih se smejimo, včasih gre zares, če treba je pa pljunemo tud' mi študentje v pest!
To je postala naša himna in kar naprej smo jo prepevali, Imeli smo se že za študente, saj je večina že matu-rirala, nekaj je bilo sedmošolcev in samo jaz sem bil šestošolec.
SLOVENCI SE LAHKO POHVALIMO Z BOGATO PLANINSKO KNJIŽNICO____
NAŠA POTOPISNA PLANINSKA LITERATURA*
MILENA DOBNIK
Članek je kratek pregled slovenske potopisne planinske literature, ukvarja pa se tudi z nekaterimi teoretičnimi vprašanji planinske literature. Literarni zgodovinar Miran Hladnik1 ugotavlja, da slovensko planinsko leposlovje — v primerjavi s pomembnostjo gora in planinstva za Slovence — ni obsežno. Pri tem upošteva in natančneje raziskuje planinsko povest, kot oblike planinskega leposlovja pa navaja tudi mladinsko slovstvo in planinski potopis. Ugotovitev o skromnosti planinskih del drži za fabuiativno pripovedno prozo, medtem ko je planinski potopis količinsko obsežnejši, kar potrjuje tudi pregied slovenske potopisne planinske literature po letu 1345, ki je na koncu članka.
Od literarnih zgodovinarjev se je s planinsko literaturo ukvarjal le Hladnik2, na to temo sta na Filozofski fakulteti nastali dve diplomski nalogi,3 sicer pa takšno literaturo redno spremlja Planinski vestnik, ki prinaša ocene planinskih knjig in objavlja krajše potopise. Za izhajanje planinske literature skrbita predvsem Založba Obzorja iz Maribora z zbirko Domače in tuje gore in Mladinska knjiga iz Ljubljane; zadnja desetletja
' Članek je del diplomske naloge z enakim naslovom, ki je naslaja maja 1995 na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultele. 1 Miran Hladnik. Planinska povesi, XXIII. SSJLK (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike In književnosli, 1987), 95—102. 5 Glej op. 1.
3 To sta: Lucija Sodja, Razsainosti tematike alpinizma v Svelinovi Stani in Andreja Šmerc-Tkalec, Edo Deržai. Ivan Bučer in njuna planinska po-324 1994.
pa, ko je te literature vedno več, izhaja ta tudi pri drugih založbah in v samozaložbi.
DEFINICIJA PLANINSKE LITERATURE _
Najprej poglejmo, kaj pomeni termin planinska literatura; o planinskem potopisu kot žanru'1 znotraj te literature bomo spregovorili pozneje. Beseda literatura izhaja iz latinščine in je prvotno pomenila črkovno pisavo (lat. iittera = črka) ter je poimenovala vse, kar je bilo zapisano s črkami (v nasprotju s kiinopisom, slikovno pisavo ipd.), ne glede na to, čemu je to pisanje služilo. Podobno besedo uporabljamo še danes, le da jo radi predmetno ali tematsko opredeljujemo, npr. strokovna literatura (literatura, ki se ukvarja s strokovnimi vprašanji) ali politična literatura (literatura, ki se ukvarja s političnimi vprašanji). Analogno je planinska literatura tiste vrste literatura, ki se ukvarja s planinami oziroma planinstvom. Beseda literatura pa se uporablja tudi v pomenu besedna umetnost, leposlovje. V tem članku nam bo literatura pomenila vse zapisano, njen umetniško vreden del pa bomo imenovali leposlovje.
In še prvi del sintagme, pojem planinska. Obstaja vrsta različnih poimenovanj za literaturo, ki se na ta ali oni način ukvarja s planinami, in sicer: planinska, gorniška,
* "Žanr je snovno določljiva in s snovjo definirana forma, ki pristaja na določeno konvencijo in sledi določeni tradiciji.- (Miran Hladnik, Slovanska kmečka povesi (Ljubljana: PraSemova družba, 1900, 6,) Potopis je sna izmed vrsi znotraj epske ali pripovedne zvrsii, planinski potopis pa je žanr znotraj le vrste.
PLANINSKI VESTNIK
Kot smo ugotovili, so razlogi za rabo izraza planinski naslednji:
*	nevtralna družina terminov In fraz z besedo planinski, ■ poimenovalna tradicija na Slovenskem in
•	izogibanje kalkom. (Čeprav je vprašanje, od kod smo Slovenci privzeli izraz planina za visoke, skalnate hribe.6)
Torej lahko izraze planinsko pisanje, gorniška, hribovska in planinska literatura združimo v izraz planinska literatura.
Kaj je torej planinska literatura? To je literatura, ki se v različnih oblikah ukvarja s planinami, in sicer v povezavi s človekom — planincem.7 Leposlovni del planinske literature predstavlja dela »s temami in motivi iz gorskega sveta, tudi publicistični opisi osebnih doživetij in dosežkov v planinstvu ter alpinizmu«.8 Če dodamo še Poljakovo definicijo,9 bi lahko rekli, da planinsko književnost tvorijo književna dela, ki so jih navdihnile planine s svojo lepoto in močjo ter vplivom na življenje človeka in zgodovino naroda. Kaj pa alpinistična (in odpravarska) literatura? Kam sodi? Je del planinske literature, njena različica ali samostojen žanr? Najprej poglejmo, kaj alpinistična literatura sploh je. To so dela, ki opisujejo alpinistične vzpone oziroma ki nastajajo na podlagi alpinističnih odprav v različna gorstva. Nekateri kritiki ne ločijo ostro planinske in alpinistične literature; večinoma uporabljajo obe poimenovanji. Jasno mejo postavlja npr. Tomo Virk,10ki pojmuje alpinistično literaturo kot ožji del planinske literature Podobnega mnenja sta tudi Lah" in Krišelj.1!!Krišelj pojmuje pojem planinstvo obče (vanj sodijo tudi alpinizem, treking, odpravarstvo), analogno pa planinsko literaturo kot širši pojem, v okviru katerega ima svoje mesto tudi alpinistična literatura. Podobno meni tudi Zebhauser,'3 ki uvršča alpinistične knjige med planinsko literaturo; takšno razvrstitev najdemo tudi v Enciklopediji Slovenije.
Menim, da lahko obe vrsti literature združimo pod pojmom planinska literatura, saj gre pri obeh za tematiko gorskega sveta. Kadar hočemo poudariti, da knjiga vsebuje le alpinistične prvine, jo poimenujemo alpinistična knjiga (npr. alpinistični potopis), kot nasprotni
hribovska, alpinistična, tudi odpravarska literatura ali planinsko pisanje oziroma dela s planinsko vsebino. Seveda se pojavlja vprašanje, ali gre za Isti tip literature z različnimi poimenovanji ali pa planinska in npr. alpinistična ali gomlška literatura nimajo nič skupnega. Poglejmo najprej v Slovar slovenskega knjižnega jezika, kaj pomenijo pojmi planina, hrib, gora, alpinizem, odprava in izpeljanke iz teh. Planina prvotno pomeni le tisti del gore, ki je poraščen s travo in namenjen paši, medtem ko je hrib širša vzpetina zemeljskega površja, gora pa Izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja. Kasneje je tudi planina privzela pomen visokih hribov, zlasti skalnih (npr. Kamniške Alpe = Kamniške planine). Človek, ki dandanašnji hodi v planine, hribe ali gore, se imenuje planinec, rzraza hribolazec in goro-hodeč sta označena kot starinska (star.), gornik kot beseda, ki se več uporablja v leposlovju (knjiž.), vse tri pa so pojasnjene kot planinec in alpinist. Planinec oz. hribovec \e tudi človek, ki stalno živi v hribih ali je doma s hribov. Nas zanima predvsem prvi tip planinca, torej tisti, ki v planine zahaja občasno kot turist In torej ni njihov stalni prebivalec.
Dejavnost planincev je planinstvo oziroma planinarje-nje, gorništvo (knjiž.) in hribolaštvo (star.). Zadnja izraza sta pojasnjena kot planinstvo, alpinistlka. Če je hribolaštvo starinski izraz, pa je toliko bolj živa sintagma hodi v hribe, kar pomeni isto kot ukvarja se s planinstvom oziroma zahaja v planinski, gorski svet. Torej izraza planinec in planinstvo danes označujeta to, kar so včasih poznali pod imeni gorohodec — gorohod-stvo, hribolazec — hribolazenje, hribolaštvo, turist — turistika, danes pa je knjižna različica tudi gornik — gorništvo. Pridevniki planinski, hribolaški(star.) gomiš-ki (knjiž.) se nanašajo na koren posamezne besedne družine (planina, hribolazec, gora). Nevtralno rabljena je, kot vidimo, le beseda planinski (v slntagmah kot planinski zrak, planinska pot, planinsko društvo, planinska koča). Alpinistiko razlaga SSKJ kot vzpenjanje na visoke vrhove po nezavarovanih, nezaznamovanih smereh, alpinizem kot vedo o Alpah In alplnistiki, alpinist pa je tisti, ki se ukvarja z alpinistiko. Odprava je potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom; če gre za alpiniste in alpinistične namene, je to alpinistična odprava.
Poglejmo še, kakšna je slovenska tradicija v poimenovanju planinske literature. (Opiram se na izsledke Mirana Hladnika,5 ki je tradicijo razbral iz kataloga literarno-teoretskega izrazja na Inštitutu za literaturo pri ZRC SAZU.) Tradicija daje prednost izrazu planinski, našteva sicer tudi izraze alpski (alpinistični) (roman), visokogomiški (roman), vendar gre za nefrekventne stvari, Hladnik se v svoji razpravi odreka tudi izrazu hribovski, ker naj bi bil ta kalk — dobesedna prevedenka po nemškem prvem delu zloženk iz Berg-, Navaja, da sicer imamo izraz iz tega korena, npr. hribovec, ki pa pomeni stalnega prebivalca v gorah (gorjanca) in ne turista.
s Hladnik, Planinska povest, 96—87
& Podrobno razčlembo pojmov gora, hrib, Alpe. planine in izpeljank tz le-teh najdemo v člankih Vladimira Škerlaka Planine kot jezikovno vprašanje. Planinski vestni k 4—11 (19E5). Avtor poleg razčlembe pojmov navaja tudi razloge za tako ali drugačno rabo posameznih izrazov. ' To je t, L oije pojmovanje planinske literature — kot ga uporablja Joie
Munda v Slovenski planinski bibliografiji: Munda. Zepič, Zupan, Gore v iieseoli, podobi in glasbi {Ljubljana. Planinska zveza Slovence, 1965). Oije v tem smislu, da ne upo&teva strokovnega in znanstvenega tiska (geografija, geologija, zgodovina, filobglja, gozdarstvo, piansarstvo Itd.), ki zadeva gorski svat, ter dela s področja športov, ki so planinstvu blizu (smučanje, lov, jamarstvo Idr.).
! Enciklopedija Slovenije (LJubljana: Mladinska knjiga. 1994), S. knjiga, 379.
" Željko Poljak, Hrvatska planinarska književnost (Zagreb: Hrvatski planina raki savez. 1994), 13.
10	TomoVirk, Tomazinov korak dosanj, Planinski vastnik 9 {198S). 402.
11	Andrijan Lah, Planinski vastnik 9 (1990), Paradoksalna eksistenca
srečnega Sizifa. 402
' Marijan Krisalj, Jezikovni sprehod po planinskih spisih, Planinski vest,
nik 12 (1987) 550.
15 Helmut Zebhauser. Planinska literatura — kaj ¡a to? Sporočila nemškega alpskega združenja S (1984). Povzetek članka je bil objavljen v Planinskem vestraku 5 (19S5), 236—237.	325
PLANINSKI V E S T N I K
pojem pa uporabimo besedo planinska knjiga (planinski potopis) — planinski tokrat v ožjem smislu.
OBLIKE PLANINSKE LITERATURE
Ko smo opredelili pojem planinske literature, nas zanima, v kakšnih oblikah se pojavlja oziroma katere publikacije uvrščamo vanjo. Najprej poglejmo, kako je planinsko gradivo razvrstil Jože Muncfa v planinski bibliografiji." Munda navaja naslednjih dvanajst skupin:
•	časopisje,
•	zborniki,
•	splošno, kamor uvršča strokovno planinsko literaturo, teorijo plezanja, prvo pomoč v gorah, navodila za markiranje, navodila za planinske izlete,
•	zgodovina,
•	slovensko leposlovje (dramatika, poezije, proza, potopis in ljudsko slovstvo oz. predelave ljudskega slovstva, če se dejanje odvija v gorah ali če so gore predmet opisovanja),
■ tuje leposlovje (dela, katerih dejanje je postavljeno v naše gore ne glede na to, ali so v slovenščino prevedena ali ne; dela, katerih dogajanje je v tujih gorah, a so prevedena v slovenščino),
•	vodniki in
•	prospekti, društveni spisi, zemljevidi, panorame ter albumi.
Ker gre za bibliografsko razvrstitev gradiva, je naravno, da je to razvrščeno glede na način izhajanja (časopisje, zborniki, monografije ter ostalo: prospekti, zemljevidi, albumi, panorame in društveni spisi), nas pa zanima, kako bi to gradivo povzeli oziroma na novo razvrstili glede na prisotnost (ne)leposlovnih prvin v besedilu.
Da bo delo lažje, poglejmo še, kako planinsko literaturo razvršča Helmut Zebhauser.,s Zebhauser v svojem članku prikazuje »sedem zvrsti planinskega slovstva", ki so:
•	opisi gorske narave, pogorij in gora,
•	opis poti na sedla, vrhove, preko grebenov in skozi ostenja (avtor v to zvrst uvršča vodnike in meni, da je tudi pisanje teh lahko literatura (glede na našo začetno definicijo bi rekli leposlovje, op, a,), in bi naj to tudi bila),
•	strokovna in znanstvena literatura (npr. zapis o gorskem močeradu),
•	opisi vzponov in hvalnice alpinističnih podvigov, kamor sodijo tudi razmišljanja o takšnem početju in opisi razpoloženj, ki jih človek doživlja v gorah (po avtorjevih besedah je to »paradna literatura alpinizma«),
•	planinsko poučno slovstvo,
•	povesti, novele, romani in
•	pesništvo.
Na koncu avtor dodaja, da sodita v planinsko slovstvo tudi dramatika in časnikarsko poročanje. Glede na delež leposlovnih ali strokovnih prvin v besedilu oziroma prisotnost dokumentativnosti ali fik-tivnosti v le-tem predlagam naslednjo razvrstitev planinske literature:
" Munda, 13—14.
326 "Glejop. 13.
1.	strokovna literatura; sem sodijo različni priročniki (planinski, alpinistični, športnoplezalski) in vodniki (planinski, alpinistični) ter dela znanstvene, vzgojne in zgodovinske narave;
2.	literatura, ki vsebuje tako praktično-strokovne kot leposlovne prvine, npr. potopisi, dnevniški zapisi, me-moarska literatura, tudi nekateri vodniki ipd;
3.	leposlovje.
V leposlovju so prisotne vse tri zvrsti (lirika, epika, dramatika); v slovenski planinski književnosti je najbolj razvita pripovedna proza, dramatike in llrike;£ije občutno manj.
hlad ni k'7 ugotavlja, da je najpogostejša oblika slovenskega planinskega leposlovja planinski potopis, sledi mu mladinsko slovstvo, šele na tretjem mestu pa so dela s fiktivno fabulativno naravo. Ker nas zanima tista vrsta planinske literature, ki jo lahko uvrstimo tako v leposlovje kot tudi med t. i. didaktične ali poučne književne vrste, na kratko poglejmo, kakšne so značilnosti teh vrst in za katere vrste gre.
PLANINSKI POTOPIS
Za didaktične književne vrste je značilno, da se v njih »čista mimezis križa s paktičnimi, retoričnimi, poučnimi nameni«.,a Torej te vrste bolj širijo bralčevo znanje kot pa spodbujajo njegovo domišljijo. Tudi literarni potopis, ki je sicer poln reportažnih in esejističnih prvin, se temu ne more izogniti. Lahko bi rekli, da je »potopis koloniziral prostor od utllitarnega turističnega vodiča do literature",'9 Pojavlja se v obliki črtic, romanov, novel, poezije, esejistike in publicistike vseh strok. Poleg potopisa uvrščamo med didaktične književne vrste tudi spomine, dnevniške zapise, avtobiografije in eseje. Večkrat meje med posameznimi vrstami niso jasno razvidene. ampak gre za preplet prvin dveh ali več vrst, npr. v spominski avtobiografiji ali esejističnem potopisu.
Planinski potopis lahko torej definiramo kot potopis, ki vsebuje teme in motive iz gorskega sveta; opise poti in doživetij v gorah; v njem se prepletajo naravoslovna, geografska in kulturnozgodovinska opažanja, prav tako pa so (lahko) prisotne spominske, avtobiografske, esejistične in druge prvine.
Planinski potopis nastaja na podlagi doživetij v gorah. Avtorje, ki so večinoma neliterati, spodbuja k pisanju veliko doživetje gorske narave: njene lepote in krutosti. Čeprav gre za doživljajske zapise, ki nimajo labulativne strukture, je kljub temu razvidna neke vrste zgradba oziroma zunanji okvir planinskega potopisa. Ta vsebuje opis vzpona, osvojitev vrha in sestop, ki pa ga narekujeta način vzpenjanja v gore in oddaljenost le-teh. Poleg
1i Bibliografski pregled dramskih cfel s planinsko tematiko je v že omenjeni Slovenski planinski bibliografiji Jožeta Monde, pregled pesnjenja o planinskem svelu pa je antologija čfovak-gora-poezija, uredila Darinka Petkoviek, 1993 " HladniJc. 101.
'E Maijai Kmecl. Mala literarna teorija i Ljubljana: DDU Unlverzum, 1933) 293.
ID Aleksander Zorn. Potovanja £$ratji pisanja. v Evald Fllsar, Popotnik v kia\|estvu senc (Ljubljana-. Ganeš. 1992). 330.
PLANINSKI VESTNIK
vzponi, ki so dokumentirani. O njih so takrat pisali B. Hacquet (1784), Hohenwart in Richter (1821).
V	2. polovici 19. stoletja so bili v časnikih in knjigah objavljeni prvi tehtni opisi vzponov Slovencev — prvi planinski potopisi (France Kadllnik, Na Triglav, 1873), razmahnili pa so se z izhajanjem Planinskega vestnika,
V	slovensko literarno kiasiko sodi potopis Moja hoja na 77vgJav(1897) Janeza Mencingerja.
V	opisih gorskih doživetij so se začela kazati tudi leposlovna prizadevanja. Knjige z opisi gor, gornikov in vzponov so v 1. polovici 20. stoletja napisali med drugimi Josip Ciril Oblak (Golica in Kadilnikova koča, 1905), Pavel Kunaver (Po gorah in dolinah, 1923), F. S. Copeland (Beautiful Mountains, 1931), Boris Režek (Svet med Grintovci, 1938), Edo Deržaj (Podobe; 1943) in Josip Wester (iz domovine in tujine, 1944). Klasično obliko planinskega potopisja predstavljajo dela Juliusa Kugyja, ki je v svojih delih združeval zgodovinske, geografske in geološke informacije, folkloro, opise poti ter različne refleksije Svoje planinsko delovanje je opisal v sedmih knjigah (prva Aus dem Leben eines Bergsteigers, 1925, v slovenskem prevodu 1937; vseh sedem v slovenskem prevodu 1966—79).
O svojih doživetjih med alpinističnimi vzponi je pisal Klement Jug (Zbraniplaninski spisi, 1936); posebnost so humorlstično obarvani spisi Janka Mlakarja (Izbrani planinski spisi I—-III, 1938—39). V knjigi Evgena Lovšina (V Triglavu in njegovi soseščini, 1944; 1946) se prepletajo zgodovinopisje in opisi lastnih doživetij.
V	2. polovici 20. stoletja se je potopisno pisanje nadaljevalo z (deloma leposlovno oblikovanimi) zapisi doživljanj in razmišljanj Marijana Lipovška (Steze, skale in smučišča, 1962), Franceta Avčina (Kjer tišina šepeta, 1964), Mihe Potočnika (Srečanja z gorami, 1968), Matjaža Kmecla (S prijatelji pod macesni, 1978), Pavleta Kunaverja (Moje steze, 1979) in drugih.
Z razvojem slovenskega alpinizma so začela nastajati dela o alpinističnih dosežkih, prepletena z razmišljanji, opisi doživetij in leposlovnimi prvinami, npr. knjige Toneta Škarje (Stene mojega življenja, 1975), Nejca Zaplotnika [Pot, 1981), Vikija Grošlja (Do prvih zvezd, 1987) ter mnogih drugih. Prav tako se je razvil potopis, ki nastaja na podlagi alpinističnih odprav v tuja gorstva (Himalajo, Severno in Južno Ameriko, Antarktiko. Grenlandijo in drugam): svoj količinski vrh je dosegel v osemdesetih in devetdesetih letih. Nekatere knjige so skupno delo strokovnih sodelavcev in več udeležencev odprav (Makalu, 1974; Kangbačen, 1976, Na vrh sveta, 1979; Na vrhovih sveta, 1992)M
epskih prvin vsebuje planinski potopis tudi avtobiografske in spominske, predvsem pa miselne (meditativne) prvine. Seveda se prisotnost teh od potopisa do potopisa razlikuje. Tako poznamo potopise takšne vrste, ki vsebujejo večinoma epske prvine, kot tudi tiste, ki jim je zunanje dogajanje samo okvir za razmišljanje. Za planinski potopis je značilna prisotnost določenih miselnih prvin. Gre za razmišljanja o motivih zahajanja v gore ter o smislu tega početja, ki je večkrat na robu smrti. Nato za razmišljanja o bistvu človeka in njegovega obstoja ter o smislu življenja, ki ga dopolnjujejo misli o cilju in poti. Nepogrešljiv del planinskega potopisa so tudi meditacije o smrti. Vsebine miselnih prvin so lahko podobne, lahko pa tudi povsem različne. Nekatere razlike se dajo pojasniti z različnostjo planinskega (v ožjem smislu) in alpinističnega potopisa, npr. z razliko v motivih zahajanja v gore: planinca vleče v gore predvsem želja po uživanju in lepoti, medtem ko so za alpinista pomembnejše športne ambicije in želja po osvajanju. Podobno je pri odnosu do gora: v alpinističnem potopisu je lahko gora tudi le plezalno ogrodje oziroma objekt športnega udejstvovanja, česar v planinskem potopisu ne najdemo. Obe vrsti potopisa vsebujeta razmišljanja o cilju in poti, ki so večkrat zelo sorodna. Prav tako sorodne so meditacije o smrti. Dolžina potopisov je zelo različna: sega od kratkih, ki opisujejo enodnevne izlete ali plezanje v gorah, pa do daljših, ki obsegajo celo knjigo in popisujejo življenje odprave in osvajanje oddaljenih vrhov. Literarne zgodovine planinskih pisateljev in njihovih del, posebno potopisnih, večinoma ne omenjajo. Torej planinska literatura nI toliko pomembna zaradi svojih leposlovnih odlik (ki jih posebej v nekaterih delih tudi vsebuje) kot zaradi svojega kulturnozgodovinskega sporočila o pomenu gora za Slovence.
KRATEK ZGODOVINSKI ORIS
O gorah kot o estetsko zanimivem motivu za umetnika (ne le literata. tudi slikarja in druge) lahko govorimo od 15, stoletja naprej, ko se začenja spreminjati srednjeveški pogled na naravo. Gore so od nekdaj predstavljale prebivališče bogov, bile so vir strahu pred nadnaravnimi in neobvladljivimi silami, v njih so našla zatočišče pravljična bitja. V sredini 14. stoletja se je Petrarca podal v gore iz čistega veselja nad razgledom in to pomeni prvi poskus drugačnega videnja gora. Pomembnejši premik pa je prineslo šele 18. stoletje z Rousseaujevim klicem »nazaj k naravi« in z njegovim pozitivnim stališčem do »grozovitih gora«, ki ga je zavzel v Novi Heloizi 1761. Velik vpliv je imela tudi pesnitev Alpe, ki jo je leta 1729 izdal Albrecht von Haller in v kateri vzneseno opeva gorsko naravo. Z uveljavitvijo opisne poezije narave in romantike je gorski svet postal pomembna snov evropskega leposlovja. S širjenjem planinstva se je v 18. in 19. stoletju razvilo tudi opisovanje gorskega sveta, pristopov na vrhove in naravoslovnih spoznanj.
V obdobju razsvetljenstva se je na Slovenskem začelo naravoslovno raziskovanje, tudi gora, in s tem prvi
SLOVENSKA POTOPISNA PLANINSKA LITERATURA V OBDOBJU 1945—1995
Na koncu dodajam pregled slovenske potopisne planinske literature, ki zajema obdobje od leta 1945 do 1994. Postopek zbiranja in izbiranja del, ki sodijo v
30 Povieto po: Enciklopedija Slovenije. B kn|iga (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994), 379—360.	327
PLANINSKI VESTNIK
pregled, nI bil povsem preprost. Literarne zgodovine takšne literature ne omenjajo, torej mi niso mogle biti v pomoč. Do leta 1965 sem se opirala na planinsko bibliografijo Jožeta Munde, za naslednja leta pa sem brskala po slovenski bibliografiji, letnih kazalih Planinskega vestnika in po policah knjižnic. Upoštevala sem le potopise, ki so delo enega avtorja (z nekaj izjemami), prav tako navajam le prve Izide posameznih det. V izbor tudi nisem uvrstila del, ki že po naslovu ne sodijo v bibliografijo; gre za poročila o odpravah, ki so zgolj dokumentativne narave. Dolžna sem še pojasnilo, zakaj sem se odločila za takšno časovno omejitev. Naravno bi se zdelo, da bi spodnjo mejo predstavljalo leto 1965 — dotakratno planinsko literaturo (in s tem tudi planinski potopis) je namreč popisal Jože Munda. Toda po letu 1960 (leto prve jugoslovanske alpinistične odprave v tuja gorstva) se je začel razvijati potopis, ki nastaja na podlagi alpinističnih odprav. Želela sem vključiti prvo tovrstno delo, ki je nastalo leta 1962. Nato sem pregledala še bibliografijo od leta 1945 do leta 1962 in ugotovila, da so v tem obdobju izšla le še tri planinska dela potopisne narave, ter jih vključila v pregled. Tako je nastal pregled potopisne planinske literature po 2. svetovni vojni. Gotovo obstaja še kakšno delo oziroma avtor, ki bi sodit v omenjeni pregled, vendar je po mojem mnenju (in kriterijih) navedena večina piscev planinskega potopisa v izbranem obdobju. 1956
•	(Dlnko) Bertonoelj in (Vojko) Ar ko. Dhaulagiri: Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo (izdano v Buenos Atresu).
1962
•	Marjan KerSič, Ante Mahkota, Ciril Debeljak. Noči In viharji: dnevnik poti prve slovenske odprave na vrhove Trisulov v Gartival Himalaji
•	Marijan Lipovšek. Steze, skale in smučišča
1964
•	France Avčin, Kjer tišina šepeta
1965
•	Rafko Dolhar. Poti v planine
■	Zoran Jerln, Vzhodno od Katmanduja
•	Planinsko berilo (izbral in uredit Tine Orel) 1968
■	Miha Potočnik, Srečanja z gorami 1974
•	Rafko Dolhar, Pot iz planin
•	Pavel Kunaver, Brezna in vrhovi
Nepreudaren je, kdor se v gore in še predvsem v visokogorje odpravlja ob neugodni vremenski napovedi, z neprimerno opremo In še predvsem neustrezno obutvijo ter precenjuje svoje sposobnosti. Posebno tisti, ki gorske narave ne poznajo dobro, naj si poiščejo veščega sopotnika, tisti, ki poleg tega vedo, da bi jim napor lahko škodoval, pa naj pred turo vprašajo svojega zdravnika za nasvet ali gredo na natančen zdravniški pregled.
1975
•	Vojko Arko, Planinske zgodbe z Nahuel Huapija
•	ToneSkarja, Stene mojega življenja
1978
•	Zoran Jerln, Himalaja, rad te imam
•	Matjaž Kmecl, S prijatelji pod macesni
1979
•	Danilo Cedilnik, Congma je hodil spredaj
•	Marijan Krišelj, YU3 DRL — 9NIYU — Mount Everest — Sagarrnatha
•	Pavel Kunaver, Moje steze
•	Marjan Raztresen, Kruta gora. Jugoslovanski vzpon na Mount Everest
•	Ante Mahkota, Sfinga
1981
•	Tone Škarja, Everest
•	Nejc Zaplotnik, Pot
1982
■ Janez Bizjak, Gore pod polnočnim soncem. Kalaabit
Nunaat — Grenlandija
1984
•	Danilo Cedilnik. Sledovi ptic
•	Rafko Dolhar, Vabilo v Julijce 1987
•	Viki Grošelj, Do prvih zvezd
•	Viki Grošelj, V prostranstvih črnega granita. Karako-rum 86 — Broad Peak 8047 m, Gasherbrum 11 8035 m
•	Tone Škarja, Jalung Kang
•	Braco Zavrnik, Pet zakladnic velikega snega 1968
•	Matevž Lenarčič, Smisel in spoznanje
1989
•	Viki Grošelj, Prehodit bi svet za en sam nasmeh
•	Iztok Tomazin, Korak do sanj: ameriški dnevnik
1990
•	Staža Černič, Poti v brezpotja
•	Dušan Jelinčič, Zvezdnate noči
•	Jani Kokalj, Trenutki
•	Marjan Mantreda, Ledeno sonce
1991
•	Rafko Dolhar, Romanje v Julijce
•	Viki Grošelj, Štirikrat osem tisoč
1992
•	Viki Grošelj, Bela obzorja
•	Dušan Jelinčič, Biseri pod snegom
•	Milan Romih, Takrat me počakaj, sonce
1993
•	Rafko Dolhar, Stezice
« Iztok Tomazin, Co O ju: turkizna boginja
•	Iztok Tomazin, Nebo nad Afriko: polet z zmajem
1994
•	Ivan Kotnik. Dotik neba
•	Milan Vošank, Na poteh med gorami: od Uršlje gore do Mont Blanca in Snežnika
•	Iztok Tomazin, Pustolovščina v Tibetu: smučanje z ose mti soča ka
1995
•	Viki Grošelj, K2 — grenko zmagoslavje.