u y 18- zi in sedanje slov. ieljslvo. Podava R. K. (Dalje.) Treba nam je ojačiti in povzdigniti slovensko zavednost ter organizirati delo za pravice slovenskega jezika:; I. Vsakdo sam pri sebi. Začeti pri drugih, a sebe glede narodne zavednosti puščati v nemar, bi se reklo začeti graditi hišo na slemenu namesto na temelju, reklo bi se delati le v besedi ter spravljati na površje vprašanje: »Zakaj pa sam tako ne ravnaš?« Pregovor: »Besede mičejo, zgledi vlečejo ostane vedne in povsod istinit. Prvi začetek dela za povišanje narodne zavednosti pri samem sebi je spoznanje. Ako si spoznal, da si slovenskega, oziroma slovanskega rodu, potem se moraš tudi zavedati, da v današnjih časih nikakor ne zadostuje samo tako misliti, temveč da je za vsakogar in za narod neobhodno potrebno, svojo narodnpst javno priznavati ter v dejanju kazati. V tem . razmišljanju te naj okolnost, da ti oče, oziroma mati nfbila morda Slovenka, nič ne moti; zakaj oče in mati ne odločujeta vedno sama o narodnosti. Tu pride često v poštev še kraj rojstva. N. pr. na Slovensko priseljeni Nemec poroči v Laškem trgu Slovenko. Otroci so slovenskega rodu; ker je Laški trg del slovenske dompvine ter se mora očetova družina v smislu slovenskega prisvajanja (asimilacije) iz zemljepisnega in posestnega stanja šteti med Slovence. Istotako odločuje v tem smislu tudi naše zgodovinsko narodno pravo, n. pr. Slovenec oče, stanujoč v Gradcu, ti je iz narodne nezavednosti tam poročil »Nemko«. Obiskoval si tamkajšnje nemške šole, slovensko znaš le za silo, morebiti sploh ničesar in vendar spadaš k slovenski narodnosti. Gradec je namreč mesto po večini iz ponemčenega prebivalstva, je mesto slovenskega izvora (graditi, grad, gradec, krajše z nemškim pravopisom Oraz). Tu se je več stoletij proti slovenskemu narodnemu pravu vršilo prisvajanje Slovencev za Nemce, zaradi česar ti je bržkone mamica poneračena Slovenka. Zgodovina nas uči, da je Slovenstvo nekdaj segalo do Dunaja in da je bilo združeno s severnimi Slovani. To nam dokazuje današnje z nemškim pravopisom pisano ime Wien, ki je nastalo iz imena Vendi ali Vindi = Slovenci, odtod polatinjeno ime yindobona in mnogo drugih krajevnih imen slovenskega izvora, n. pr. Olognitž = Glognica, Semering = Smernik, Mixnitz = Mišnica itd. ter mnogo še sedaj ob-. stoječih slovanskih otokov na Nižjem Avstrijskem. Tudi tvoje morebiti nemško ime ni vselej merodajno. Ob novo ukazanem po-^ pisovanju ljudstva za cesarja Josipa II.* ki je bil znan centralist in ponemčevalec, so nezavedni duhovniki in graščinski uradniki premnogo naših ljudi zapisali t nemškimi priimki, oziroma z nemškimi pravopisom. Saj je že poročevalec dvor-. ne pisarne baron Gebler svetoval cesarici Mariji Tereziji, rekoč: »Država mora! polagoma zato skrbeti, da postane en narod. Vem, da je treba za to celih in pol stoletij in da mora biti čim najmanje sile. Toda država živi večno in preko vseh človeških dob. Po tem razgledu, ne pa za svojo kratko življenje, mora vladar in državni služabnik misliti in delovati.« Po teh krivih nazorih se je torej delalo že zal Marije Terezije na ponemčevanje;_ zato ni čudo, če so ob naši nezavednosti ranogo naših priimkov ponemčili. Če ima torej tvoj priimek slovenski, oziroma slovanski pomen, je to nezmot- ljiv dokaz, da te je takratni duhovtiik, ozi- roma graščinski uradnik zapisal po ta-> kratnem tvojem pravem ljudskem naziva- nju, da si torej Slovenec ali Slovan. Ako imaš tuje ime, je dvoje mogoče, namreč a) dotični duhovnik, oziroma graščinski uradnik te po Geblerjevih nazorih ni za- pisal niti po tvojem značaju niti po tvojem! ljudskem, t. j. slovenskem nazivanju, temveč po svojem naziranju, n. pr. ker si stanoval na griču Humu ali tudi Kumu, ti je dal priimek Kumberger, tako so na- stali na Slovenskem Krambergerji, Baum- kirherji, Steinbrenerji, Weinbergerji, Bau- mani itd. Če si znal dobro rajtati, te je zapisal za Reiterja, če si bil v grajski slu- žbi več časa zaposlen, pi postal Schafer, iz česar je postal potem tudi poslovenjen zmanjševalni priimek Šafarič itd. itd., b), ali pa si res izhajal od daleč iz kake po- nemčene družine. Nemško ime torej ni nepobitni dokaz tvojega nemštva. Celo priimek Deutschmann ni dokaz nemškega pokoljenja. V Slovenskih Goricah poz- nam več slovenskih družin s priimkorrt Tajčman ali tudi Dajčman. Narod jih je tako nazival, ker so njihovi predniki hodili v bližnje nemške pokrajine kupčevat. NaJ Slovenskem je mnogo Rajhov, teh ne smeš pisati z nemškim pravopisom »Reich«, temveč s slovenskim pomenomi Rajh, sicer postaneš Geblerjev in Josipovl centralist in ponemčevalec v službi nem-i škega prisvajanja. V službi nemskega pri- svajanja je bil tudi pokojni okrajni šolski nadzornik Vipavčan Blaž Ambrožič, on je bil od učiteljstva naravnost zahteval, naj se na slovenskih šolah nemški pri-: imki pišejo z nemškitn pravopisom, dasi v to ni bil najmanje upravičen, a je to storil v smislu svojega odpadništva. Za-: vedni učitelji se mu seveda niso uklonili. Iz svojega nemškega ali poneračenega1 priimka torej ne smeš sklepati na nemško pokoljenje, temveč se oziraj vedno na znotranjo raznarodujočo politiko naše dr- žave, na nemško prisvajanje na škodo slovenstva, na zemljepisno, t. j. posestno, in na zgodovinsko narodno pravo. Tudi narod je celota, ki ne sme izginiti, temvec naj obstoji vedno ali v eni, oziroma v veS državah, a vselej z njimi vzporedno, ter- je dolžnost države, dati vsakemu narodu pogoje za njegov obstoj in razvoj. Spoznanju naj slede dejanja! ' Če si torej spoznal, da si slovenske-. ga rodu, tedaj se moras tudi y, dejanju! kazati Slovenca. . . _ 1. Ako se ti priimek konča na er, je to pravopisna in slovniška zmota. Slovenski jezik nima sklonila er, temveč le ar. Piši torej odslej Gračnar, ne Gračner, Kolar, ne Koler, Kumbergar, ne Kumberger, Alič ne Allitsch, Almar ne Almer, Ambrož ne Ambrosch, Bart ne Barth, Benigar ne Beniger, Borar ne Bolirer, Štajarsko ne Štajersko itd. Okolnost, da si v krstnem listu pisan s tujim pravopisom, te naj ne zadržuje, se v slovenskem smislu pravilno podpisati, zlasfi ker veš, da pohaja kriva pisava iz ponemčujočega Josipovega popisovanja ter imaš v smislu določb člena XIX. državnega osnovnega zakona z dne 21. XII. 1. 1867. nedotakljivo pravico svojo narodnost i svoj jezik čuvati in gojiti. Ime in priimek sta del narodnosti. Ako bi ti katera oblast nasprotovala, tedaj vloži prošnjo na c. kr. namestnijo, sklicujoč se na ravnokar imenovani zakon, na svojo narodnost ter na slovenski prav.opis, oziroma na pačenje s tujkami. Tvoja osebnost (individualnost) naj ne služi nikdar več tuji narodnosti! 2. Svojemu židovskemu, grškemu, oz. latinskemu krstnemu imenu dajmo — če le mogoče — slovenski izraz. Ne bodimo torej več Jakob, Mihael, Arhalija, temveč Radoslav, Miloš, Ljuboslava itd. To ravnanje utemeljujem s tem, da mi nismo ne Židje ne Grki in tudi ne Latinci, temveč smo Slovenci in Slovani, torej gojimo le slovenska, oziroma slovanska imena. S tujimi krstnimi imeni si pačimo svojo narodnost ter se po njih usiljujemo tujim narodom, kakor da bi se jim ponujali, naj nas vsaj imenoma prisvojijo. Raba slovenskih krstnih imen ustreza tudi stremIjenju po očiščenju slovenskega jezika tujk. 3. Potruditno se, govoriti slovenski jezik pravilno, pri tem se ozirajmo vedno na jezik naibližjih naših bratov Hrvatov i Srbov. Dognano je, da smo Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari jeden jugoslovanški narod, le negovanje (kult) posameznih narečij je ustvarilo razlike med temi jeziki. Najmanjše razlike odpravimo takoj. Ne govorimo i ne pišimo več »v šoli« temveč )»u šoli«, ' »uzkrisifi«, mesta »vzkristi«, »ustati« mesto »vstati«, naš v ie namreč poluglasni u, Hrvati i Srbi ne poznajo v, temveč le u, nadalje govorimo i pišimo njegovej sestri mesto njegovi, s tem se približamo hrvatskemu i srbske-mu »njegovoj« (sestri). Prosimo i zahtevajmo, naj začno tudi uredništva naših časopisov i pisatelji knjig dstrezati tej skupnosti jugoslovanskih jezikov. Proč s slovenskim separatizmom, koji nas od jugoslovanskih jezikov oddaljuje! Jaz strežem že več časa tej skupnosti, a neusmiIjeno, menda nevede separatizem goječo uredništvo »Uč. Tov.« mi črta vse moje u, ej, i, broj itd., da sem tudi jaz videti ozkosrčen slovenski separatist = posebnež.*) 4. Ne naročajmo si nobenih tujih časopisov in knjig. Izjema naj bo dovoljena le v onih slučajih, v katerih ni dobiti strokovnih časopisov, oziroma knjig niti v slovenskem niti v hrvatskera ieziku. Slovenski učitelj naročnik n. pr. Tagespošte, oziroma Pedag. Zeitschrift podpira v dejanju tujo književnost dotičae zneske bi lahko naklonil slovenski književnosti, ki se pritožuje nad pičlim številom naročnikov. Izgovor, da priobči n. pr. Tagespošta najmanje en dan preje sklepe deželnih štajerskih korporaeij, ni resno utemeljen; zakaj naša radovednost vendar ne sme biti na kvar razvoju slovenske književnosti in kulturnega napredka narodovega. 5. Izločujmo iz svojega jezika vse nepotrebne tuje izraze ter jih nadomeščajmo s svojimi domačini, n. pr. ne asanacija, temveč ozdra\ijenje, ne masa, temveč množica, ne adresa, temveč naslov *) Res je, da vse to črtamo in bomo črtali, oziroma popravljali tudi vbodoče, dokler nas naši jezikoslovci ne uverijo o pravilnosti in potrebi Knafličevih nazorov. Za sedaj se hoeemo še držati Leveevega pravopisa, kakor so ga ugotovili naše časopisje in naši jezikoslovci. Tisti u, i in ej so tako malenkostni pripomočki k našemu kulturnemu in jezikovnemu zbližanju, da nam z njimi res ne kaže »pohrvatiti« našega jezika. Pa tudi prakiično to ni za naš list. Mi in naši stavci delamo hitro in točno, zato nimamo časa pa_ziti na novotarijo. To je stvar v to pokliCanih faktorjev in listov, ki se ukvarjajo z jezikoslovjem. Kadar ti doženejo, da moramo Slovenci s predlogi, končnicami in vezniki služiti združenju Jugoslovanov, bomo tudi mi od svoje strani storili svojo dolžnost. Dotlej pa bomo pisali svoj list v pravilni slovenščini. V današnjem članku smo pustili nekorigiran samo ta odstavek; ako stno popravili ostali rokopis, nas seveda nič ne boli očitek »ozkosrčnega slovenskega separatista«, kakor se nam zaradi ujev, ejev, ijev in broja tovariš pisatelj ne zdi nič iskrenejši Slovenec, nego se čutimo Slovence mi. Ako nam hoče vbodoče prihraniti delo, naj uvažuje našo trmoglavost! Uredii. itd. tuje izraze rabimo le tam, kier nimamo svojih, n. pr. discipliniranje, milje itd. 6. Vsaka učna oseba bodi član katerega učiteljskega društva. Ob letošnjem zborovanju štajerske Zveze se je doznalo, da je slovenskega učiteljstva neorganiziranega 28%, t. j. skoraj ena tretjina, nemškega pa le 11%, torej smo v stanovski zavednosti zaostali za njim za 17%. Za koliko odstotkov smo zadaj za nemškimi v narodni zavednosti, o tem ni nobene razpreglednosti; zakaj s to zadevo se ne peča na Slovenskem nihče, splošno pa se lahko trdi, da kdor ni stanovsko zaveden, menda tudi ni narodno zaveden. Letošnja 5001etnica zadnjega ustoličenja koroških vojvod nam bodi glasen klic: Vsi na krov! Naš stan in narod potrebujeta nujno naše pomoči! 7. Ali razmišljaš kaj o našem obrambenem delu? Ali sodeluješ pri njem z besedo, peresom, z doneski? O, nikar ne misli, to ni naša dolžnost, bodo že drugi brez mene opravili. To je dolžnost vsakega stanu, vsakega človeka. Na en ali drug način si dolžan sodelovati, narodova potreba to zahteva. Dohodki Ciril-Metodove družbe se krčijo.da je treba načeTijati glavnico. Bodi med drugimi tudi plačujoč naročnik y Ljubljani izhajajočega lista »Slovenski Branik«, stane na leto samo 3 K, iz njega črpaš nravno moč, izpodbudo in pogum za delo, da se ob znani 500letnici zajezi na Slovenskem silni naval ponemčevanja in poitalijančevanja. Glej, na severu se nam meja krči vedno dalje proti jugu! Mal položi dar, domu na oltar! 8. Pojdi vase, razmišljaj, kako izvršuješ svoje narodne dolžnosti in pravice! Ali sem danes govoril vedno pravilno? Ali sem s svojim govorenjem upliyal izobraževalno na svojo okolico. Ali sem v družbi branil slovensko misel in čuvstvo? Ali sem v šoli vzgajal in poučeval v smislu določb § 71. stalnega šolskega in učnega reda tako, da sem zbujal v učencih ljubezen do slovenske narodnosti? Ali sem, sestavljajoč razdelitev učnih ur, pustil slovenskemu jeziku ves predpisani broj učnih ur, za nemščino pa sem odvzel dotične ure risanju, telovadbi, oziroma drugim manj važnim predmetom. Za nas je slovenščina najvažnejši učni predmet, ki ne sme biti v ničemer prikrajšan. Ali sem dal danes, govoreč z g. okrajnim šolskim nadzornikom, slovenskemu jeziku prednost pred nemščino? Ko me pride nadzorovat g. deželni šolski nadzornik, ga hočem nagoyoriti samo slovensko, a če ine povpraša, čemu ne govorim nemško, mu hočem lepo odgovoriti: »Nemščino spoštujem, slovenščino pa ljubim; zato bi ji rad izkazal ljubezen in čast govoriti z vami v svojem jeziku.« Glej, ljuba sestra in brat v poklicu, razmišljanje vpliva blažilno na čuvstvo in mišljenje človekovo, ono ti pove, kaj je bilo prav in kaj ni bilo v redu. Razmišljajmo torej vsi, zlasti se mu posvetimo letos ob 5001etnici zadnjega ustoličenja koroških vojvod, s tem bo storjen začetek novega preporoda našega naroda k lepši prihodnjosti. (Dalje.)