P a z I j i v o s t. (Konec.) Poslednjič naj otroci sami kaj delajo. Nikar jim tega, kar sami iz svoje moči, da jim le količkaj pomagaš, storiti zamorejo, v usta ne pokladaj. To jih sili, to jih priganja k pazljivosti, kar satni najdejo, jih dvakrat vescli, jim daje zaupanje do njihove moči in zbuja pozornost. Pazljivost pri otrocih pa še lahko povekšaš. Imenovani pripomočki sicer vsi v to služijo, vzlasti pa stori prijetna beseda, pripravna tvarina in prav odmerjeni čas. Dopadal in spodbudal bo nauk, ako otroka večkrat v šoli opominjaš na to, kar je zunaj šole videl. Tudi ga bo to zbujalo, da bo zanaprej zunaj šole opazoval, ker otrok rad pove, kar je videl. Tudi tako učenje postane mikavno, ako ugaja hišnira navadam ali cerkvenim praznikom. 0 božiču, v treh kraljih bodo radi poslušali, kaj ti dnevi pomenijo. Kar njih otročjemu sercu se naj bolj prilega, to bodo naj raji poslušali. Kar pa čas zadeva, kako dolgo reč obravnuješ, mislim, da z otročji leti naprej stopaš. Kar jim je previsoko, vzame jim serčnost in naredi, da so nepazljivi. Kar pa spremembo naukov zadene, je že stara gotovo dobra navada, da pridejo za težkimi nauki bolj lahki. Kolikor bolj pazi otrok v eni uri, toliko iuanj zmožen in pripraven bo za to drugo uro. Nikar tudi preveč stvari na enkrat ne razkladaj! Več ko je naukov, toliko manj tenieljito se morejo obdelovati. Otroci vse te reči ne morejo razumeti, zgube pogum, in se nočejo natezati. Da to reč prav sklenemo, je svetovati, da odgovor pri olrocih nikdar nieni, tebi nič preziraš, auipak vselej moraš mislili, kaj je otrok hotel tukaj po- vedati. Po navadi si je otrok kaj pravega mislil, in z enim saniim vprašanjem ga lahko zaverneš na pravo pot, in si njegovo pazljivost vterdil in zvekšal. Na vse to je treba paziti, ako hočemo zbuditi, ohraniti in pomnožiti pazljivost. Nismo še govorili od sredstva k pazIjivosti, ktero se večkrat rabi, pa le nialokedaj s pridom, namreč od kaznovanja. — Rekli smo, da poniaga nialokedaj — in poslužiti se je tega sredstva le pri nevbogljivih, jezičnih, veternih in zeld nevbogljivih otrocih. — Pazljivost izhaja iz proste volje; sklenjena je z vcseljcm in ljubeznijo do stvari, za ktere je človek dovolj močan. Kazen, naj bo že ta ali una, ne daje veselja in dopadajenja do reči, do ktere ni ruoči in zmožnosti. Naslednje bo to bolje razjasnilo. Naj pervo naj govorim tukaj od otrok, kteri učeniku vsakdanji kruh naj bolj grene, in ti so zanikarni. Kolikrat slišimo učenika tožiti in tarnati: s tem otrokom res ne vem kaj začeti. Res je, da med desetimi lenimi komaj eden prav priden postane; tudi spoznani, da je pri nekterih ves trud zastonj, vendar nekaj se le doseže, ako se prav ž njimi ravna. Razločujmo pa tii zopct troje lenuhov. Pervi so taki, ki sede kar tiho in za se liče, pa imajo vendar prav delaven duh. Njim le manjka primerne stvari, o kteri bi govorili. Z njitni moraš poterpljenje imeti, in vse ž njimi poskusiti, dokler zadobe veselje do kakšne reči. Poteoi pa dalej, drezaj, in pazljivost za druge nauke pride počasi. Ti so otroci, iz kterih kaj postane, ako se prav vadijo. Drugi so taki, ki sicer prav mirno sede, pa se na tihem igrajo pod klopjo. Ti so sicer delavni, pa na napačno stran. Pri teh moraš prizadevati si, da dobč veselje do nauka. Ko bi človek le enega takega imel, bi ga smel igraje podučevati. Ako pa je ta neobčutljiv, da nima serca do nobene stvari, potem bi bilo treba ga kaznovati. Poprej bi se pa moralo vse pri njem poskusiti in zbuditi pri njem se ve da v pravi meri častiljubje. Vsak učitelj je že zapazil otroke, ki sicer mirno sede, debelo pred se gledajo in te poslušajo, pa le besedice tega ne razumejo, in tudi nikoli kaj pametnega ne odgovore. Taki otroci bi bili radi pazljivi, pa ne morejo. To so taki otroci, ki že pri igrab raji sede ali leže; taki so res reveži, radi bi si kaj zapomnili, pa ne morejo; ker vidijo, da je njih trud Kastonj , pa zgube serčnost. Taki se le dajo poboljšati z Ijubeznjivira ravnanjem. Leta in leta se mora duh pri njih zbujati. Vsega tako ne more učitelj storiti, poglavitno reč store starši. Kar se more storiti je, da učitelj njih odgovore Ijubeznjivo sprejema, jih pohvali, da so pazljivi, in jim tako vzame brezserčnost in premajhino zaupanje. Vse drugo moraš prepustiti Bogu in času. To bi bili pripomočki, kterili se more učitelj posluževati, da zbuja in ohrani pazljivost pri učencili. Razna so pota, kakor so tudi razni otroci, in njih delovanje. Vsak pa si bo prizadeval, da olirani otroke pri pazljivosti; ako pa to doseže, je doveršil polovico svojega dela.