66 Sladkorna bolezen tipa 2 predstavlja približno 85−95 % vse sladkorne bolezni. Za zdravljenje tega tipa sladkorne bolezni s telesno vadbo obstaja mnogo priporočil, saj telesna vadba nedvomno izboljša kon- trolo sladkorja v krvi, občutljivost tkiv na hormon in- zulin, telesno sestavo, krvni tlak in vsebnost maščob v krvi. Zmanjšuje tudi vpliv drugih dejavnikov tvega- nja za nastanek neželenega srčno-žilnega dogodka. Žal pa je velika večina ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 telesno neaktivna. Nizek odstotek telesno aktivnih bolnikov s sladkorno boleznijo je lahko posledica ne- vednosti o pozitivnih učinkov telesne vadbe na bo- lezen. Lahko pa je tudi posledica prepada med zna- njem in ukrepanjem. Kaj je sladkorna bolezen Sladkorna bolezen je kronična bolezen, pri kateri ce- lice trebušne slinavke (pankreasa) ne proizvajajo do- volj inzulina oziroma pri kateri telo proizvedenega in- zulina ne more učinkovito rabiti. Kaže se kot motnja v presnovi ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Končni učinki bolezni so lahko trajne okvare, nepra- vilnosti v delovanju ali pa celo odpoved številnih tele- snih organov. Tipični klinični znaki za nastanek slad- korne bolezni so povečano izločanje vode iz telesa (uriniranje), s tem povezana dehidracija in huda žeja, slabo počutje, izguba telesne mase in zmanjšana od- pornost. Delitev sladkorne bolezni glede na nastanek Sladkorna bolezen tipa 1 (od inzulina odvisna slad- korna bolezen) se večinoma pojavi v otroštvu in mla- dosti (najpogosteje v puberteti) oziroma do tridese- tega leta starosti. Je avtoimunska bolezen, pri kateri obrambne celice napadajo telesu lastne celice trebu- šne slinavke, tako da te prenehajo proizvajati hor- mon inzulin. Sprožilni dejavnik za nastanek bolezni je lahko na primer virusna okužba ali stresni dogo- dek. Zdravljenje z inzulinom je nujno vse od pojava bolezni, inzulin pa je z injekcijami treba nadomeščati do konca življenja. Bolezen tipa 2 pa je posledica nezdravega življenj- skega sloga (čezmerna telesna masa, telesna neaktiv- nost, kajenje, prehrana z visoko vsebnostjo maščobe in malo vlaknin, psihosocialni stres) pri genetsko do- vzetnih posameznikih. Ker je vzrok za nastanek slad- korne bolezni tipa 2 drugačen kot pri tipu 1, se tudi zdravljenje razlikuje. Pri bolnikih s tipom 2 je najprej treba spremeniti življenjski slog in povečati obseg te- lesne aktivnosti, spremeniti prehrano tako, da bo bol- nik užival hrano, bogato z vlakninami, 50–60 % kom- pleksnih ogljikovih hidratov in največ 30 % maščob. Treba je tudi opustiti kajenje in zmanjšati stres. Šele če ti ukrepi niso dovolj učinkoviti, uvedemo zdravila oziroma inzulin. Sladkorna bolezen prizadene približno 382 milijonov ljudi po celem svetu, kar predstavlja 8,3 % svetovne populacije (v približno enakem odstotku se bolezen pojavlja tudi v Sloveniji). Pojavnost bolezni se v vseh državah še povečuje. Po napovedih naj bi se odstotek bolnikov s sladkorno boleznijo do leta 2035 povečal za 55 %. Gore in sladkorna bolezen Pozitivni učinki in pasti hoje v gore za diabetike Merjenje krvnega sladkorja v gorah. Foto: Sašo Janković ZDRAVJE Petra Zupet PLANINSKI VESTNIK februar 2017 67 dva- do trikrat tedensko. Vedno jo najprej začnemo z ogrevanjem, po njej sledi ohlajanje pet do deset mi- nut, raztezanje je nujno. Gore in sladkorna bolezen Če povzamemo vse prej navedene pozitivne učinke telesne vadbe na sladkorno bolezen in telesno aktiv- nost jemljemo tudi kot obliko zdravljenja (kar je, mi- mogrede, v nekaterih državah EU že stalna praksa), je gibanje v gorah na vse možne načine za sladkorne bolnike, ki se zdravijo le z dieto, absolutno priporo- čljivo. Bolj previdni morajo biti sladkorni bolniki, ki se zdravijo z zdravili ali inzulinom, saj lahko pri tele- sni aktivnosti pride do prej opisane hipoglikemije, ki je v določenih okoliščinah življenjsko nevarna. Zato bolnikom, ki se zdravijo s tabletami ali inzulinom, od- svetujemo gibanje na terenu, kjer je padec lahko ne- varen, odsvetujemo tudi plezanje v hribih (ne glede na to, ali pleza prvi ali drugi v navezi). Na vrvi namreč bolnik zaradi svoje bolezni ne ogroža le svojega življe- nja, temveč tudi življenje soplezalca. Vsekakor pa hojo po nenevarnih planinskih poteh svetujemo vsem, le z opozorilom, da je predhodno treba urediti in prilagoditi način prehranjevanja in te- rapijo. Potrebno je tudi pogostejše merjenje glukoze v krvi (pred turo, med njo ter po njej). T uro je treba na- črtovati tako, da se, kolikor je le mogoče, bolnik izo- gne situacijam, v katerih ne bi mogel priti do pravilnih obrokov in terapije. V določenih primerih je pred za- četkom hoje v hribe poleg pregleda pri zdravniku po- trebno opraviti tudi obremenitveno testiranje za oce- no delovanja srca in ožilja. Sladkorni bolniki z že izraženo okvaro žil in/ali živcev se morajo izogibati vadbi, ki lahko povzroči poškod- bo stopal, zato daljša hoja v hribe ali celo plezanje v plezalnih čevljih (tudi v plezališčih) zanje nista pripo- ročljiva. Nikakor ne sme priti do otiščancev ali dru- gih poškodb stopala, saj se te izredno težko zacelijo. T akim bolnikom se namesto hoje v hribe priporočajo drugi športi, npr. kolesarjenje ali plavanje. Med zaplete sladkorne bolezni sodi tudi okvara oči. T o okvaro pospešujejo intenzivna vzdržljivostna vad- ba, vadba moči in vadba, pri kateri se srčna frekvenca hitro zviša in krvni tlak naraste nad 170 mm Hg. Zato moramo biti tudi pri hitrosti vzpenjanja zmerni. Dodaten problem za gibanje bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 1 v gorah predstavlja visoka nadmor- ska višina. Kontrola koncentracije glukoze v krvi je na višini namreč oslabljena, saj povišan tonus sim- patičnega živčevja (to je del živčevja, katerega vpliv Zapleti sladkorne bolezni Kronični zapleti, tipični za sladkorno bolezen, so okvara ledvic, oči, živcev, srčni infarkt, možganski infarkt, ateroskleroza, angina pectoris in diabetična noga. Najpomembnejši akutni zaplet pri sladkorni bolezni je hipoglikemija, ki pomeni stanje znižane koncen- tracije sladkorja v krvi. Nastane pri zdravljenju z in- zulinom oziroma s tabletami, in sicer kadar vnesemo čezmerno količino zdravil glede na vnos ali porabo hranil (prevelika doza inzulina ali tablet, prevelika telesna aktivnost, premalo hrane oziroma opuščen obrok, pitje alkohola na prazen želodec). Znaki hipo- glikemije so lakota, drgetanje, znojenje, strah, vzne- mirjenje, bledica in hitrejši srčni utrip; ko se stanje poslabšuje, pride do težav s koncentracijo in zmede- nosti, lahko celo do nezavesti. Da preprečimo najhuj- še, moramo znake prepoznati takoj in zaužiti obrok, bogat z ogljikovimi hidrati (sendvič, žitarice ...); če je hipoglikemija težja, zaužijemo nekaj sladkega (koc- ka sladkorja, sladek sok ...). Diabetiki bi morali imeti vedno pri sebi sladkor, energijsko ploščico ali čokola- do. Ob globljih fazah hipoglikemije moramo upora- biti tudi injekcijo glukagona, ki naj bi ga imeli diabe- tiki sami. Učinek telesne vadbe na sladkorno bolezen Akutni učinki telesne vadbe pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 so sprememba koncentracije glukoze v krvi med vadbo zaradi inzulina v krvi, zato je nuj- no treba prilagoditi odmerke inzulina in obroke gle- de na aktivnost. Pomembno je vedeti, da je koncen- tracija glukoze v krvi lahko znižana do štiriindvajset ur po vadbi. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 na dieti te nevarnosti za hipoglikemijo med vadbo ni (zato ni potrebe po večjem vnosu hranil kot normalno – ra- zen ob ekstremnih vadbah). Pri bolnikih, ki jemljejo tablete ali inzulin, pa telesna aktivnost dodatno niža nivo glukoze v krvi, ki ostaja znižan še do dvanajst ur po vadbi. Po zelo intenzivni vadbi pa lahko pride tudi do povišanih koncentracij glukoze v krvi. Redna telesna vadba pri bolnikih s sladkorno bole- znijo poveča občutljivost na inzulin, kar pomeni, da je potreba po vnosu inzulina ali zdravilih manjša, po- sledično so manjši tudi odmerki, hkrati pa se zmanjša tudi tveganje za srčno-žilna obolenja. Priporočila za telesno vadbo pri sladkornih bolnikih Na splošno bolnikom s sladkorno boleznijo zelo pri- poročamo telesno vadbo oziroma ta predstavlja kar nujen del pri zdravljenju bolezni. V poštev pride splo- šna srednje intenzivna telesna aktivnost vsaj petkrat tedensko ali visoko intenzivna telesna aktivnost vsaj trikrat tedensko po najmanj trideset minut na dan (hitra hoja, kolo, nordijska hoja, aerobika, veslanje …) in dodatno vadba za moč (intenzivnost je treba prire- diti v primeru srčno-žilne bolezni ali bolezni oči) vsaj Bolj previdni morajo biti sladkorni bolniki, ki se zdravijo z zdravili ali inzulinom, saj lahko pri telesni aktivnosti pride do prej opisane hipoglikemije, ki je v določenih okoliščinah življenjsko nevarna. "Ker je zavist najbolj iskrena oblika spoštovanja, je on eden redkih, ki mu kdaj tudi malce zavidam." Če to o nekom zapiše človek, ki mu (gotovo) zavida mno- go ljudi, je skoraj nemogoče najti primernejše besede, ki bi opisale veličino osebe, o kateri govorimo. Te besede je namreč v poklon Andreju Štremflju zapisal Marko Pre- zelj. Andrej Štremfelj je na začetku letošnjega februarja prejel priznanje Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo v alpinizmu. Z gotovostjo lahko trdim, da vsi, ki na kakršen koli način poznamo Andreja, pa naj gre zgolj za bežno srečanje z njim v plezališču ali druženje na odpravi, s spoštovanjem pritrjujemo odločitvi Planinske zveze Slo- venije, da si zasluži to prestižno priznanje. Prikimavamo pa tudi Prezljevemu zapisu, ki je objavljen na spletni strani PZS, v katerem poudarja, da je Andrej znal in zmogel vsa svoja leta ostati original. Večina ljudi Andreja Štremflja najbrž pozna po tem, da je bil z Nejcem Zaplotnikom prvi Slovenec, takrat še Ju- goslovan, ki je stal na najvišjem vrhu sveta, nanj pa se je povzpel po prvenstveni smeri čez zahodni greben. Na Everestu je čez enajst let stal še enkrat, in sicer z ženo Marijo, ki je do zdaj edina Slovenka, ki ji je uspelo splezati na najvišjo goro sveta. Šestdesetletni oče treh otrok, predan mož, spoštovan učitelj športne vzgoje, gorski vodnik in inštruktor je začel plezati leta 1972 in od takrat se kali v najvišjih gorah sve- ta. V tem času je postal vzornik vsem, ki radi zahajamo v gore, in to kot alpinist in kot človek! Planinska zveza Slovenije pa je 2. februarja 2017 na Go- spodarskem razstavišču v Ljubljani podelila priznanja tudi drugim našim najuspešnejšim športnicam in špor- tnikom v letu 2016. Tjaša Jelovčan je zaradi svojih odlič- nih vzponov najuspešnejša alpinistka lanskega leta, z enakim priznanjem med moškimi pa ji družbo pričako- vano dela Luka Lindič. O Mariji Jeglič in Sari Jaklič kot najperspektivnejših alpinistkah bomo gotovo še veliko sli- šali, medijem in javnosti pa se ne bo mogel izogniti tudi Matija Volontar, ki je najperspektivnejši alpinist. Aleš Česen si je zaslužil priznanje za posebne dosežke. Z ena- kim priznanjem smo se poklonili tudi Domnu Kastelicu, ki je lani svoje mlado življenje izgubil pod Mont Blancom. Da bo šlo priznanje za najboljši športnoplezalni par Janji Garnbret in Domnu Škoficu, ni bilo dvoma, pričakova- no pa smo ploskali tudi paraplezalcu Gregorju Selaku, Spoštovani naročniki Planinskega vestnika, tej številki prilagamo položnico za plačilo letne na- ročnine na revijo. Položnice so bile izdane na podla- gi podatkov iz Naveze, osrednje evidence članstva. Če opazite kakršne koli nepravilnosti, nam, prosimo, pišite na naslov Planinska zveza Slovenije, Dvorako- va ulica 9, 1000 Ljubljana, s pripisom Za Planinski ve- stnik, ali na el. naslov: hedvika.petkovsek@pzs.si. 68 nad preostalim delom živčevja prevladuje med tele- sno aktivnostjo ali v stresu) vodi v povečano proizvo- dnjo glukoze v jetrih. Poveča se odpornost na inzulin, na višini pa imamo tudi slabši apetit. Poleg tega je tre- ba vedeti, da je na visokih nadmorskih višinah merje- nje krvne glukoze lahko nezanesljivo. Tudi inzulin je treba zaščititi pred nizkimi temperaturami, saj zmr- znjen postane neučinkovit. Ne smemo pa pozabiti tudi na nevarnost nastanka omrzlin. Za konec Vidimo torej, da ima gibanje v gorah mnoge pozitiv- ne učinke na zdravje, a žal tudi določene pasti, ki jih mora bolnik s sladkorno boleznijo poznati in se jim pravočasno izogniti. Zato naj bo naš zaključek, da bi moral biti vsak bolnik s sladkorno boleznijo telesno aktiven večino dni v tednu in da je hoja v gore primer- na oblika telesne vadbe ob upoštevanju navedenih navodil. Če ima bolnik dvome o tem, kakšna oblika in količina vadbe sta zanj primerni, oziroma želi biti telesno aktiven pod nadzorom zdravnika in special- no usposobljenega vaditelja, svetujemo, da se vključi v projekt vadbe na "recept", s katerim smo v Sloveniji začeli ob koncu lanskega leta. Informacije o tej vad- bi so dostopne na spletni strani http://www.i-ms.si/ koncept-vadbe-na-recept-vprasajte-vasega-zdrav- nika/ ali na telefonski številki 030 60 35 45. Vabljeni ste vsi bolniki s sladkorno boleznijo, ki ste telesno ne- aktivni ali premalo aktivni, ki si vadbe želite in se je hkrati bojite in/ali se že soočate s poznimi zapleti bo- lezni ali pa si (kar je naš skupni cilj) "le" želite zmanj- šati uporabo (sintetičnih) zdravil na račun naravnega zdravila (vadbe). Doc. dr. Petra Zupet, dr. med., prof. šp. vzg., spec. me- dicine športa, je predstojnica Inštituta za medicino in šport (IMŠ) v Ljubljani, predsednica Združenja za športno medicino Slovenije in zdravnica GRZS.