Za poduk in kratek oas. Kako se je iieinškutar izpreobrnil. (Prizor iz kmetkpga življenja. Napisal J. Sattlcr.) Osebe: Križan, kmet. Lena, njpgova žena. Lipe, njijin sin. Brdirik, pipdsednik kmeiki čitalnici. Micika, njpgova bei. Meh, godec. I. Dejanje. 1. Prizor. (Kmetska biša. Križan hodi ošabno po sobi.) K r i ž a n s a m. Križan. Iz mesta mi pišejo gospodje, naj delam na to, da zmagamo pri srenjskih volitvah. Hudiinano! Kar pomnim, bilismo občinski oblastniki vedno mi, ki znamo taje pošprehen. Še le v zadnjem času so začeli rovati in neinir delati nekateri ubogi kočarji, ki ne premorejo drugega, kakor medlo kozo. Pokazalo se je to lansko leto ob volitvah v državni zbor. Tedaj smo propali prvokrat. Morda nas bočejo še vreči iz občinskega zastopa? Novi župnik je vsega tega kriv. Ustanovili so si bralno društvo, in hudoba vč,. kako drugo še. Na ves glas nas psuje ta zgaga pelinova, da smo neinškutarji in .Judeži. — Ali le počakajte! Pokazali vam bomo, kdo je tu gospod! Dali vam bomo vetra, da vas bo ščipalo in grizlo po kajžarskih vaših črevib. — Sam lmdir bi bil, da bi se jini vdali! — Mene stiska sicer že starost; pa ne odstopim, ne. Tu gre za čast in — bvaležnost. Meščani me spoštujejo; pomagali so mi tudi že marsikaj. Napeti torej moramo vse sile, da potlačimo to zgago. — Volileem kupimo obed, in če nimajo obutala, pošljemo jiin črevlje: tistim pa, ki so nam kaj dolžni, zagrozimo z doktorjem. Ravno v tem-le listu (vzame ga z mize) pišem gospodom v mesto, naj pridejo k meni, da se pogovoriino, kako in kaj. — Mi boino že učili te koearje kozjib niolitvic, da bodo vedeli, kaj se pravi nas psovati nernškularjem. (Vdari jezno ob mizo.) Ti zgaga pelinova! 2. Prizor. Prejšnji in Lena. Lena. (Stopi v sobo in vsede na klop za peč.) Mrzlo je zunaj. Vsa sem drevena. Zdi se mi, da ni nobene gorkote več v mojih udih. Križan. Postarala sva se, postarala. Lena. Cas je, da se tudi odpočijeva. .laz ne morem več delati in trpeti. Treba bo iiilade gospodinjp. . K r i ž a n. Sp ve, da bo Ireba. Casi so slabi; davki požrejo vse; gospodarstvo nam začenja iti rakovo pot. Potrebno bo krepkib rok v hišo in kaj — denarja. Lena. Lipe je tudi že v teh lelib, da se oženi. Ali odkod nevesto? Ti veš dobro, da bi si on najrajši vzel Brdnikovo Miciko. Boljše snehe si ludi želeti ne moreva; ali kaj, da je Brdnik ne da! Križan. (Osorno.) Zaka.j bi je ne dal? Sa.j nisino borači. 3. Prizor. Prejšnja in Lipe. Križan. Ravno prav prideš. Z maierjo sva se razgovarjala, da bi ti prevzel kineti.jo in se oženil. Letos je dolg pust; poišči si nevesto. Lipe. Neveste ni treba daleu iskati; ali druga ležava je; Brrtnik ,jo le pogojno da. Križan. (Zaničljivo.) No, kakšni pa so ti pogoji? L i p e: Samo jeden ,je: da pustite tisto nemškutarstvo in se oklenete slovenske domovine. Križan. (Jezno) Hudimano! Vidva z Brdnikom me ne bota učila, kaj mi je storiti. Šestdeset let že imain : postaral sem se o tem, kar zdaj nekateri nemirneži psujejo nemškutarstvo. Prijateljem svojim se ne bom izne- veril na stare dni. Ne, tega nikdar ne slori siva moja glava. L i p e. Tednj pa ne dobim Micke, dokler bote vi živpli. Križan. (Jpzno.) Kaj mi je do Brdnikove hčere! Ta duša napibnjpna inorda misli, da ni vpč .deklin na svelu. Vzemi si drugo! (Dalje prih.) Smešnica. »Nekaj, oče«, reee neko jutro obč. sluga županu, »nekaj se mora izgoditi v naši občini, da pridemo na bolje«. »Kaj pa, sinko?« vpraša župan. »Moja plača«, odvrne sluga, »nioja plača vzviša se lahko!«