44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Tomaž Pavlin Svetovni rekord dosežen v Sloveniji (Ob 60-letnici smučarskega skoka prek 100 m) Tako je z velikimi črkami na četrti strani za- beležil svetovni smučarski dogodek v Planici v nedeljo 15. marca 1936. Slovenski Narod (v Jutru so kronologijo planiškega nedeljskega dogajanja objavili celo na prvi strani pod velildm naslovom Planica - 101 m), ko je avstrijski skakalec Josef Bradi na prenovljeni skakalnici doskočil pri na- tančno 101 metru. Bil je prvi in obenem še Nenor- vežan, ki mu je uspelo preskočiti stometrsko znamko. Ime Planica je bilo ponešeno v smučarski svet. V odkritem boju planiških prirediteljev s takrat nenačelnimi stališa mednarodne smučarske zveze (FIS), ki uradno ni dovoljevala skokov dalj- ših od 80 m (vendar ob nekaterih drugih primerih enostavno zamižala, pač odvisno kje je bila pri- reditev), se je v Planici rodila nova discipUna smu- čarskih skokov - poleti. Prve zametke smučarskih skokov najdemo v domovini nordijskega smučanja, v skandinavskih deželah. Sama konfiguracija tal v teh deželah je v veliki meri vplivala na razvoj tekmovalnega smu- čanja. Smučarji so na smučeh hodili na izlete, pri čemer so premagovali več deset kilometrske raz- dalje. Pri smučanju po položnejših terenih so naleteli na naravne ovire (grmovje, skale), Id so se jim izogibali tudi s preskakovanjem. Ob upošte- vanju zabavne športne plati smučanja in medse- bojnega dokazovanja v preskakovanju, so si s časom na primernem naravnem terenu omislili umetne ovire, zametke prvih skakalnic. Ohranjene skice iz let 1862, 1880 in 1888 pri- kazujejo norveške skakalce, ki so med skokom držali v rokah dolgo palico, imeli pokrčena kolena in že takrat doskakovali v telemark. Med naj- uspešnejše skakalce tega obdobja Norvežani štejejo brata Mikkela in Torjusa Hemmesveita ter Sondre Nordheima, ki naj bi bil začetruk skakanja brez palic. Prva organizirana tekmovanja v smučarskih skokih so bila izvedena na Norveškem leta 1879 v Husebyu v bližini Osla. Na norveškem Holmen- kollnu, hribu nad Oslom, že od leta 1892 negujejo tradicijo vsakoletnih tekmovanj v smučarskih disci- plinah, ki so danes vključena v sistem tekmovanj za svetovni pokal. Prve naravne skakalnice so leta 1868 omogočale 19 m dolge skoke (S. Nordheim). Razvoj najdalj- šega skoka na smučeh, ki je zajemal tudi razvoj tipa skakalne smučke, skakalnic in skakalne teh- nike je bil nato izjemno hiter. Tako je H. Hansen 1. 1910 skočil 45 m, A. Amundsen pa 1. 1914 že 54 m daleč. Čeprav so zametki modernega nordijskega tek- movanja, glede na prej navedene podatke na Skandinavskem, se Slovenci radi sklicujemo na bloško smučanje, ki nam daje pečat smučarskih samonikležev v Srednji Evropi in prestižno zgodo- vinsko smučarsko mesto med alpskimi prebivalci. In čeprav bloško smučanje ni imelo športno- insütucionalnega in tekmovalnega nadaljevanja, je bilo po zaslugi Badjure toliko bolj pomembno v propagandnem in deloma tudi v terminološkem pogledu. Bločani so smuči uporabljali kot zimsko pro- metno (uporabljali so tudi krplje, zlasti v hribovitih predelih) in prevozno sredstvo (nadomestilo za sani). Povsem razumljivo je, da so morali v ta namen obvladati smuško tehniko - tako hojo kot smučanje ali kot so sami rekli "dersanje". Njihovo veščino je prvi zabeležil Valvasor, leta 1845 pa se je v Novicah oglasil bloški kaplan Jožef Bevk (Podgrivarski) s člankom "Huda zima na Blokah in raba šmečev". O bloških smučarjih je zapisal, da "prav serce se človeku veseli, kader se po debelim snegu in čez visoke žamete, posebno po ravnim (če se sneg preveč ne primlje) urno šmeče po- tiskaje, skorej, kar iz skušnje povem, tako hitro, kakor po kopnim, zamore sprehajati. Hoja v hrib je bolj težavna in kesna, kjer je treba na ovinke hoditi, in če je treba dolgo v reber iti, se hitrej in ložej v kerpljah, ko po šmečeh pride. Na zdol pa kdor je vajen, se ko blisk po gladki dolini spusti. Tisti pa, ki je na šmečeh menj zurjen, se dolge palice posluži, na ktero se navdol dersaje naslanja."^ Seveda je bil sestavni del bloškega smučarskega vsakdana tudi zabavni del. "Od hoje na smučeh po opravkih pa do drsanja na njih za zabavo je bil ^ Kmetske in rokodelske Novice, 16. in 23. Mali traven (april) 1845. 79 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 kratek korak, saj so že smua same po svoji sestavni osnovi bistveno drugačne od krpelj."^ Pri zabavnem smučanju je prevladovala mladina, ki se je junačila ali razkazovala in tudi med seboj pomerila kdo bo bolj "korajz'n"^ v različnih oblikah smučanja: sede, leže na trebuhu ali hrbtu, čepe in kleče. Med seboj so tekmovali kdo se bo spustil z najvišje strmine, kdo bo presmučal strmino brez palice in brez padca, nato kdo bo koga prehitel. Ali je bloška mladina izvajala skoke ali poskoke kot samostojno obliko zabave? Če pomislimo, da so imele stare originalne bloške smuči zgolj prstna stremena, čeprav z zategom, so skakali le spretni in pogumni oz. drzni. O skakanju Boris Orel pravi, da se "Bločanje in Vidovd na splošno po starem niso upali skakati, vendar so se marsikje znašli fantje, ki so bili tolikanj korajžni, da so skakali po bregu navzdol preko položene veje ali katere dru- ge stvari."^ Iz okolice Otav je ohranjeno osamljeno ustno izročilo o skakalnici (pri tem Orel omenja tudi Badjurovo trditev, ki jo slednji navaja v smučarskem priročniku iz leta 1924, češ da so znali stari Bločani tudi skakat^), vendar je Boris Orel skeptičen, saj meni da je to lahko povezano že z vdorom nove alpske smučke, ki jo je na Bloke zanesel Badjura v začetku tega stoletja. Tudi Svetozar Guček - podobno kot Badjura - trdi, da so Bločani na smučeh "tudi skakali".^ "Skakalnico so si naredili in pripravili tako, da so naredili iz snega grbino. Že zelo majhna je za- doščala za skoke, kakršnih so bili zmožni- s svojimi smučmi. "-^ Gradnja skakalnic v Planici. Boris Orel, Ljudske smuči na Bloški planoti, v Vidovskih hribih in njih soseščini. Slovenski etnograf, 1956, str. 63. ^ Prav tam, str. 64. ^ Prav tam, str. 64. ^ Prav tam, str. 64. Svetozar Guček, Slovenija, zibelka smučanja v srednji Evropi, Ljubljana, 1989, str. 62. ' Prav tam, str. 62. Planiške tekme so bile vrhunski dogodek že pred II. svetovno vojno. V Sloveniji sega začetek skakalnega športa v leto 1920/21, ko je bila v Bohinju zgrajena t. i. Žižkova skakalnica. Februarja 1921 so na njej izvedli prvo prvenstvo Jugoslavije v smučarskih skokih. Z najdaljšim skokom 9 m je bil prvi dr- žavni prvak Joža Pogačar. Prav tako v Bohinju je leta 1928 postavil novo skakalnico norveški stro- kovnjak ing. Hansen, ki je pri nas služboval kot trener naših tekmovalcev. Preobrat v smučarskem skakalnem športu pri nas pa pomenijo šele pla- niške skakalnice v tridesetih letih. V času ko je FIS izdala prva navodila za grad- njo skakalnic (v začetku tridesetih let), so se tudi v Jugoslovanski zimsko-smučarsld zvezi 0ZSZ je združevala zimske športne panoge: smučanje, drsanje in hokej na ledu) pričeli pripravljati na gradnjo primerne skakalnice z upanjem, da jim bodo v doglednem času zaupali izvedbo prvenstva FIS. V Planici so leta 1934 zgradili prvo skakalnico in kmalu (med 23. in 26. marcem 1934) je sledila prva mednarodna tekma. Tekmovalo je 14 ska- kalcev, poleg domačih tudi Norvežani in Avstrijci. Poleg tekmovalnih skokov je bila v sporedu tudi serija "izven konkurence", v kateri je norveški skakalec Birger Ruud preskočil rekordnih 92 m, njegov brat Sigismund pa celo 95 m, a je pri doskoku podrsal z rokami po Üeh in rekord ni bil priznan. Tudi naslednje leto je bila Planica v marcu pri- rediteljica tekmovanja v skokih. Udeležilo se ga je že 46 udeležencev iz 6 držav. Norvežani so zaradi prepovedi svoje zveze nastopili izven konkurence (tovrstne nastope so Norvežani imenovali "ekstra skoki") in Andersen je doskočil pri 99 m. Za na- meček je Švicar Kainersdorfer v italijanskem Pontu di Legru še istega leta le za 0,5 m zgrešil sto- metrsko znamko. Te daljave pa so tudi napovedo- vale menjavo tehnike skakanja: skakalec naj bi v primerjavi s prejšnjim t.i. balističnim skakanjem iz- rabil zračni upor in podaljšal skok. Skoki Norveža- nov so bili za Stanka Bloudka kot konstruktorja pravo odkritje, saj je pri njih opazil "da se znajo 80 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino nekateri skakalci pravilno nagniti naprej in naslo- niti ali opreti na zrak, tik pred pristankom pa znajo še enkrat nekoliko dvigniti smuči ter podalj- šati skok s pomočjo zraka, ki so ga ujeli pod smu- či. Smuči torej so pri tem uporabili kot krmilo. Od- krili smo torej to, kar danes navadno imenujemo zračno blazino (Bloudek je to govoril po letu 1945, op.p.). Če ima skakalec v zraku primemo hitrost in se zna med letom s telesom in smučmi pravilno nasloniti na zrak, dobi pod smuči tak vzgon, da resnično leti po zraku in zanj zakon o prostem pa- du ni več edina, pri skoku odlučujoča fizß