218
Naši dopisi.
Iz Gorice 6. jul. (Izv. dop.) Včeraj je vsaj „Bralno in podporno društvo v Gorici*4 praznovalo tisoćletnico sv. Cirila in Metoda. V cerkvi sv. Antona je bila ob 8. uri zjutraj peta sv. maša z molitvami; došlo je bilo še dovolj društvenikov in nekaj drugih rodoljubov. Drugače ni bilo v Gorici ne duha ne sluha v spomin pre-imenitnega dneva. V Brdih pa se je v Bilja ni blagoslovila podoba sv. Cirila in Metoda, in se je nadjati, da je po prizadevanji „Slovenskega Jezaa dosto, obilo naroda na to svečanost. Glede na Brda se vsaj ne morejo še izgovarjati, kakor da bi narod kalil mir. V Gorici je pa za to kaj lepa pretveza; lani je volk očital jagnjetu, da mu na spodnjem potoku moti vodo. Letos je bilo isto jagnje mirno tudi pri svojih volitvah, pa vendar hočejo, da je volka razburilo ob istih volitvah, in tako — mirna Bosna. Podpornemu in bralnemu društvu so namreč tudi letos prepovedali blagoslovljenje zastave; odboru je upadel pogum, da si ne upa do drugih in8tancij, in oni, ki se je bil zavezal lani javno s častno besedo, da bo skrbel, da se bo zastava vsekakor blagoslovila častno, sedaj molči ter narodu niti ne pojasni vzrokov, zakaj naj še nadalje trpi. Pa saj je pri nas navzgor vse tako, kakor hočejo imeti drugod.  Naj-
višji se uklanjajo; vsled tega slovenski narod na Goriškem in na Primorskem sploh ni bral spodbudnega pastirskega lista, kakoršne so škofje slovanski razglasili po drugih tudi slovenskih deželah. Potem pa naj se vspnejo nižji služabniki in verniki v obče! Vse to pa je v največe veselje protiavstrijskim življem, ki poskakujejo, da se jim tako dobro godi. Ni čudo, da preleti Lahone strah, kedar je samo kaka govorica, da bi utegnila nastati kaka sprememba v vladnem osobji na Primorskem. Pač pa so hoteli od laške stranke zadnje dni napraviti glasben večer goriškemu županu dr. Mauro-vichu na čast, ko je bil od italijanske vlade odlikovan kot oficir reda ital. krone. Isto odlikovanje je došlo tudi c. k. okr. glavarju goriškemu baronu Rechbachu, obema, zastran lanske ribiške konferencije v Gorici. Znano je7 da so lani vsi irredeutarski listi zagovarjali Kjožjote, to je, neavstrijske ribiče, in kakor se sodi, ni bilo brez vzroka veselje na Italijanskem, ko so izvedeli o razpravah one konkurencije.
Lahi zopet namerjajo, potem, ko jim je bilo enkrat spodletelo, osnovati popularno banko. O trgovinskih skladiščih ali konsumnih društvih, katera je lani narod slovenski zahteval, pa zdaj od naše strani vse molčL Le tako naprej7 pa pridemo dalje, gospoda domače politike!
Iz Ljubljane.   „Die đeutsche Staatspartei in Krain."
Ni še preteklo deset tednov, ko se je baronu s Križke grajščine potrebno zdelo, s svojega predsedniškega stola pred volitvami za državni zbor očitati naši narodni stranki, da dela na odtrganje naše kranjske dežele od skupne državne zveze. — Vsak pošten Slovenec zavrnil je ono nevredno sumičenje.
Danes pa smo zopet prisiljeni, nekoliko ogledati si gibanje in delovanje naših „Deutsch-Krainerjev", ki so prejšnjo nedeljo šli ogrebat nov roj nemškega „Schul-vereina" v naš gorenjski Tržič, minulo soboto pa so napravili na ljubljanskem kazinskem vrtu pod pretvezo privezavanja novega traka k zastavi nemških turnarjev veliko-nemško svečanost.
Nemški turnerji, udje nemškega „Schulvereina", če-gar najvnetejši pokrovitelji so, kakor znano, nekateri c. k. profesorji, udje nemške kazine in vse drugo, kar se čuti dosti nemško, zbralo se je na odprtem vrtu kazinskem, ki je glede javnosti del najlepšega in najbolj ob-is&ovanega sprehajališča „Zvezde". Posebno, če je, kakor je bilo minulo soboto večer, na kazinskem vrtu glasna godba, polna je široka cesta med vrtom in sprehajališčem v Zvezdi odličnejšega ljubljanskega prebivalstva. — In kako slavili so zbrani „Deutsch-Krainerji*, katere križki baron prišteva avstrijski državni stranki privezavanje novega traku?
Na to nočemo odgovarjati mi, ampak odgovarjajo naj dogodbe same.
Govori se sicer o napitnicah, katerih ne moremo verjeti, tedaj preskočimo, tudi o pesmah, katere se rade prepevajo in z navdušenjem poslušajo v onih krogih, ne bomo govorili. Ako pa je sred slovenske dežele in v sredi cesarju in državi naši zmiraj zvesto udanega ljubljanskega mesta nad ono družbo vihralo brez števila nemško-državnih zastav, tedaj pa mislimo, da govorimo iz srca vseh Slovencev pa tudi domoljubnih Nemcev med nami, ako tako, zvestobo za našo skupno domovino žaleče početje — najodločnejše zavračamo in obžalovanje izrekamo, da je bilo sred bele Ljubljane kaj tacega mogoče. — Domoljubje in zvestoba cesarju niso nam prazne besede, zato pa naj se nam nihče ne čudif ako nas oblije rudečica nevolje in pravične jeze.
In kaj se je zgodilo dalje?
Izmed mnogobrojno zbranega občinstva  začelo se
219
je brlizgati in sikati, iz kazinskega vrta pa je pridivjal njen predsednik Anton vitez G a rib o Idi, pred nekaj leti naroden deželni poslanec idrijskega mesta, tedaj gotovo trd Nemec, in udrihal je s palico po glavi nekega mladega človeka, kakor mlatič po snopovji. Redarstvo  videti to,   prijelo je------------tepenega,   brez
dvombe za to, da ga reši iz rok razjarjenega viteza. Ker nismo osebno videli teh dogodeb, nočemo nadaljevati popisavanja nadrobnosti.
Obžalujoči take naši deželi nečastne dogodbe in žaljenje postav, siljeni smo vendar vprašati, kdo ima skrbeti za javni mir in red v Ljubljani? Jeli neznano, kaj pomeni v slovstvu državnega redarstva „odvrni te v" izgredov? — Gospodom pod velikonem-škimi zastavami pa — smo zelo hvaležni, da se pred vsem svetom pokažejo v svojih pravih barvah, — to je križkega barona državna stranka!
—  -j- Gospod Valentin Zeschko, zelo zaslužen veliki obrtnik, ki je ustanovil svoj čas s Terpincom, Kri-sperjem in Galletom skupaj Vevško papirnico ; umrl je preteklo nedeljo po kratki bolezni v 78. letu svojega življenja, potom ko je še pred malimi tedni krepak obhajal svojo zlato poroko.
—  Jugoslovanski klub začel je zopet strašiti po nekaterih slovensko-štajarskih krogih. — Ako v resnici kedo misli na osnovo takega kluba, vprašati bi ga morali resno, jeli se jim zdi verjetno, da se ojači skupina slovenskih poslancev, ako od sebe odbacne najzve-stejše svoje zaveznike, na priliko take, kot tirolskega Greuterja, ki je v zadnji budgetni razpravi več pripomogel , da se odstrani glavna zapreka naše narodne enakopravnosti, kakor bi bilo mogoče najbolj vnetemu slovenskemu narodnjaku. — Namene imajo gotovo vsi slovenski poslanci enako prave, slabo pa bi skrbeli za svoj narod, ako bi segali po sredstvih, katera bi jih pripeljala naravnost v roke nasprotnikov naših. — Odločno napačno pa je tudi, ako bi hotel posamezni slovenski poslanec hoditi svojo lastno pot — to bi bila naša poguba! v
—  Cešnjev soinenj v Ljubljani pretekli ponedeljek bil je vkljub slabemu Vremenu dobro obiskan, prignalo se je nad 1400 živine in kupčija je bila dobra.
—  C. k. vojaška oskrbovalnica v Ljubljani razpisuje oskrbovanje vojakov v Toplicah od 1. junija 1886. do 31. avgusta 1886. 1. in v Ljubljani od 1. septembra 1885. do 31. avgusta 1886. 1. s temi stvarmi: seno, slama in drva. Ponudbena obravnava bo 13. julija 1885. v omenjeni oskrbovalnici (Verpflegsmagazin). Ta sprejema ponudbe, pa le pismene in zapečatene do 13. julija 1885., in sicer do 10. ure dopoludne, da pa tudi vsa razjasnila.
—  Razpisanih je več ustanov za vsprejem kranjskih sirot v deško ali v dekliško sirotišnico, oziroma sirotinskih štipendij za prejemanje na roko. Prošnje z dokazili pošljejo naj se do 15. avgusta 1. 1885., za ljubljanske sirote mestnemu magistratu, za sirote iz dežele pa dotičnim c. k. okrajnim glavarstvom.
—   Kraj carska podružnica „Narodnega Doma" je pričela uže svoje delovanje. V Ljubljani ima uže nad 5000 udov in te dni prične njen odbor poverjenikom razpošiljavati knjižice z markami. Vsaka knjižica ima na platnicah navod, kako pobirati doneske. Da se namreč olajša poverjeniku nabiranje in kontrola tako malih zneskov, kakor jih pobira krajcarska podružnica, daje mu odbor knjižico s krajcarskimi markami v roke.
Vsled tega nima poverjenik nikake sitne pisarije; prejetih krajcarjev ni treba posebej zapisovati, ne posebej shranjevati; kolikor mark mu nazadnje manjka v knjižici, toliko krajcarjev je prejel, toliko jih mora oddati v Ljubljano.
Knjižica ima na vsaki (levi) strani deset predalov, v katere poverjenik v poljubnem redu piše imena aH znamenja udov svojega okraja; na eni strani ima torej deset udov prostor. Vsak ud plača na mesec 1 krajcar, na leto 12, in zato se razteza od vsacega predala proti desni dvanajst mark po krajcarji, ki se prav lahko ena od druge trgajo. Knjižica je tedaj preračunjena za eno leto in za sto udov.
Marke se jemljo od desne proti levi strani. Znamenje L M. na prvi marki pomeni „prvi mesec"; II. M. na drugi marki „drugi mesec" itd.
Krajcarski doneski se pobirajo mesečno; za vsak krajcar se odtrga udu v potrdilo ena marka njegovega predala, in sicer tista, ki ima številko meseca, za katerega je plačal.
Ce kdo želi za več mesecev skupaj dati udnino, izroči se mu ob enem toliko mark, kolikor je dal krajcarjev.
Ako hoče kdo več na mesec plačevati, nego 1 krajcar, odpre se za-nj v knjižici toliko predalov, kolikor na mesec krajcarjev daje; toliko mark se mu tudi ob enem izroči.
Marka naj se pri plačilu nekoliko natrga, v znamenje, da je obrabljena.
Po markah, ki še stoje v knjižici, poverjenik lahko vidi, kateri udje so uže storili svojo dolžnost, kateri pa ne. One, ki so pozabili na mali donesek, naj blagovoljno potirja in jim izroči zaostale marke.
Ko bi kak ud plačal, a ne hotel marke vzeti, naj jih poverjenik kljub temu odtrga,  a potem takoj uniči.
Prejeti denarji se v poljubnih časih pošiljajo v Ljubljano ali pa koncem dvanajstega meseca, torej takrat , ko je prodanih vseh 1200 mark in je knjižica prazna. Z zadnjim zneskom vred priloži naj se tudi knjižica.
Pred pošiljatvijo naj si poverjenik od nabranega denarja vračuna poštnino, da ne bode sam na škodi.
Denar in pisma naj se pošiljajo pod naslovom:
Krajcarska podružnica „Narodnega Doma"
(Dr. Jos. Stare)
v Ljubljani.
Poverjenikov se je uže veliko število oglasilo, celo telegrafično dobil je odbor ponudbe od odličnih rodoljubov — pač najlepši dokaz, da je ideja krajcarske podružnice padla na rodovitna tla.
Na delo tedaj rojaki!
— „Ljubljanski Zvon." Vsebina VIL številke tega leposlovnega lista našega je spet jako lepo izbrana in mnogovrstna; prinaša namreč te spise: 1. Gorazd: „Čaša nesmrtnosti", povest v verzih. — 2. Plavica: Spomin in želja. Pesem. — 3. Dr. Fr. De tel a: Veliki grof. Zgodovinski roman. (Dalje.) — 4. J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih, 22. „Pod hruško". 5. L. Podgornikova: Glasbena vzgoja v Slovencih. (Dal.)
—  6. Ivan Vrh ove c: „Slavni Slovenci. II. P. P. Glavar. (Dalje.) — 7. Jos. Stritar: Pogovori V. — 8. Svoj mir: Drobne pesmi 3—6. — 9. Fr. Leveč: Vodnikovi pesmi: „Premaga" in „Mirov god". — 10. Janko Kersnik: „Agitator". Roman. (Dalje.) — 11. Jos. Šuman: Odgovor na Strekeljevo kritiko moje slovnice.
—  12. Književna poročila IV. S. Rut ar: Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev. — 13. Slovenski glasnik: Poziv slovenskim pisateljem. — Nove knjige slovenske. — „Fiihrer durch Krain und die Landeshauptstadt Laibach". — „Truber Primus und die Reformation in Krain". — „Archiv fur slavisehe Philo-logie".— Književnost hrvaška. — 14. J. Kalan: Šah.
—  „Ljubljanski Zvon" izhaja vsakega meseca 1. dan v zvezkih po štiri  tiskovne pole velike osmerke obsežnih
220
ter stoji za pol leta samo 2 gold. 30 kr.; za četrt leta 1 gold. 15 kr. Posamične številke stoje po 40 kr. — Prejšnjih letnikov se dobivata samo še II. in III. letnik, nevezana po 3 gld., v Bonačeve platnice krasno vezana po 4 gold. 20 kr.
— Vabilo k slavnostni besedi z bazarom na korist „Narodnemu domu", katero priredita čitalnica ljubljanska in društvo „Narodni dom" v spomin sijajnih dni 1. 1883. o navzočnosti Njih Veličanstva presvitlega cesarja v prostorih čitalnične restavracije v nedeljo 12. julija s sodelovanjem c. k. vojaške kapele baron Kuhn št. 17. Vspored: 1. Morley: „Fanfare des Cuirassiers", svira godba. 2. Babiere: Ouvertura k operi „Perdita", svira godba. 3. Slavnostni govor gosp. Trstenjaka. 4. Komčar: „Olga", svira godba. 5. Herold: Ouvertura k operi „Campa", svira godba. 6. Tovačovsky: „Na gorah", poje moški zbor čitalnice. 7. Strauss: „Noč v Benetkah" potpourri, svira godba. 8. Gounod: „Ljubka cvetka" iz opere „Faust", svira godba. 9. F. S. Vilhar: „Mrtva ljub?v". Pesen za tenor s spremljevanjem orkestra, poje g. Ivan Meden. 10. Rossini: Introdukcija in zbor iz opere „Semiramide", svira godba. 11. Bacho: „Frančiška", svira godba. 12. Thomas: Introdukcija k operi „Hamlet", svira godba. 13. Šantelj: „Kranjska dežela", poje moški zbor čitalnice. 14. Strauss: „Nagajivka", svira godba. 15. Vilhar-Šantelj: „Jamska Ivanka", svira godba. 16. Eisenhut: „Moja ljubav", osmospev, pojo gospodje: Razinger, Pribil, Štamcar, Pelan, Kruleč, Pu-cihar, Nolli in Paternoster. 17. Millocker: „Gasparone", svira godba.    18. Putnica. — Začetek ob 8. uri zvečer.