„DOM IN SVET5' 1890, štev. 4.                                      127
drugi strani, čuditi se moramo, kako znajo pri-prosti kmetje pobijati napade krivovercev in prostomišljakov. Odlikujeta se posebno, kakor nam »obrazek« kaže, občinski sluga Zastera in kmet Vilimek. Proštomišljak Rvpaček in drugi si na vso moč prizadevajo, da bi dobili na svojo stran Schovanka, katoličana. Skoro posreči se jim. Toda Bog ga svari z dvojnim križem: umrje mu namreč žena in potem je še zaprt, a po nedolžnem. Se-le ko mu sin umrje v ječi, poboljša se in postane zopet zvest sin katoliške cerkve. Ravno tako se godi z učiteljem Ste-pankom. Poboljša se še-le takrat, ko mu žena umrje in on sam nevarno zboli. Dobro se poda knjigi naslov: »Slovo križe (beseda križa). Sploh moremo reči, da Brynychovi spisi jako koristijo in mnogo pripomagajo, da se vzbuja zaspani verski duh na Češkem.
Društvo samo pa je vredno obilne podpore. Svetujemo torej onim Slovencem, ki se hočejo češko naučiti, da bi se v to društvo vpisali, ali se pa vsaj na knjige naročili. Dobili bodo dobrih spisov v lepem jeziku. Naročnina je silno majhna: 1 gld. na leto. Naroča se z naslovom: Cvrillo-Methodejske knihkupectvi v Praze. Male namesti čis. 143. I.                                 jeleni.
LOVAŠKO   SLOVSTVO, (Spisal Fr. S. Lekše.)
Dejiny literaturv slovenskej.« Napisal Jaroslav Vlček. To je napis knjigi, katere iznimek (posnetek) podajamo častitim čitateljem. Cela knjiga je razdeljena v »vstup« in štiri poglavja P. I. »Šlaky doby pohanskej a panstvo latiny« str. 3—5 spoznamo v kratko življenje Slovakov od početka do Husove smrti 1. 1415. — P. II. »Hiisitismus a Protestan-tismus« str. 6—18 nam kaže, kako seje udomačila češčina med Slovaki. Bila je zelo razširjena; glasila se je celo po ogerskem zboru. Lovrenec Benedikti z Nedžier (1555 do 1615) je spisal prvo slovnico: »Grammaticae Bohemicae . . . libri duo. Pragae 1603.« Toda češčina ni bila pri vseh čista. Katoliški župnik in kanonik požunski Jožef Ignac Bajza (1754—1836) slovačil je, kar je mogel. — P. III. »Počiatky samostatnej literatiiry slovenskej«, str. 19-61 opisuje prav jasno J. Vlček Bajzovo in njegovih privrženikov delovanje. J. I. Bajza piše v svojem spisu »Nečo o epigrammatech a nebožto maloradkoch« o pravo-rečju slovaškem. Češčina izginja vedno bolj iz knjig. »Už v listinach zo 16. stoletia ignorujii sa liplne dve češke hlasky f a e, už vtedy uži-vajii sa riadne mnohe slovenske formy . . .« str. 19. Istim potem kot B. hodil je A. Bernolak (1761—1813), kar nam priča jasno njegova knjiga »Dissertatio philologocritica de litteris Sla-vorum . . .« 1787, za katero v tem zaostaja leta 1790 izšla »Grammatica slavica . ..« in pa njegov besednjak, s katerim je hotel »vvcibrit, očistit od čehismov, polonismov, barbarismov«,
pa tudi — »rozširif znalost mad'arskej reči medzi Slovakmi čo najviac« str. 24. Najznamenitejši Bajzov privrženik je bil Jan H611y (1785), duhovnik, ki je ljubil klasične forme. V jeziku hodi svojo pot, stvarja si svoj jezik prav moj-sterski. Najboljša njegova dela so: »Svatopluk« (1833). Zgodovina in bajke se prepletajo in dopolnjujejo. »Selanka«, idila, in epos »Cyrillo-Metodiada« na varni zgodovinski podlagi, »Slav«, »najdokonalejšie epos Holleho«. »2alospevy«, »Ody«, »Spevniky« dokončavajo njegovo delovanje.
Med evangeljskimi Slovaki, kateri so pisali biblijsko češčino, skazali so se: Bohu si a v Tablic (1769-1823), kateri je »byl velikym milovnikem naroda, ale i penez« piše Jan Kollar ter ga obsodi »do slavianskeho pekla« str. 31. D'urko Palkovič (1769—1850). »V literature obnovovatel' starinv, v politike opatrny liberal, v naboženstve mierny racionalist« pravi Vlček str. 32. Najvažnejše njegovo delo je: »Bohmisch-deutsch-lateinisches W6rterbuch« 2, d. Šafafik in Kollar, katera sta »otcami literarnej slo-venčiny«, znana sta že iz literatur drugih Slo venov. — P. IV. »Šturova škola« str. 62—104. Te dobe najimenitnejši za Slovake je Ljudevit Št ur, roj. 1. 1815. Budil je svoj narod in ga navduševal za narodnost. Toda ni mu se posrečilo s češčino, katero je pisal dosorej Posegnil je po narodnem jeziku. Njegov namen je bil knjižno združiti katoliške in evangeljske Slovake na podlagi narodnega slovaškega jezika. Podpirala sta ga v tem J. L ud. Hurban in Mih. M. Hodža. Leta 1845 1. avgusta je izdal Štur »Slovenskje narodnie noviny«, s prilogo beletristiško »Orol tatranskv«. »Radost po Slo-vensku bola velika. Deh ten oslavoval sa ani narodny sviatok« str. 74. V njih je bil jezik: »reč čista slovenska«. S tem in pa s spisom »Narečia slovensko alebo potreba pisania v tomto nareči« 1. 1846 povzdignil je Štur slo-vaščino v književni jezik. Izbral je najbolj čisto narečje, katero se govori v Turci, Orave, Lip-tove, Zvolene, Tekove . . . »hornej trenčianskej i nitranskej stolici a po celej doFnej zemi« str. 77. Kajpada je zaradi tega nastal velik hrup med Slovaki in Čehi, in protivnikov je imel brez čisla. Med Čehi Havliček, in med Slovaki Kollar sta mu napovedala vojsko. Štur je ostal zmagovalec. In njegovo šolo imamo zahvaliti za velikega pesnika A. Sladkovič-a recte Branatoris, roj. 1. 1820. — Cela knjiga je pisana pregledno, stvarno. Pisatelj podaje tu in tam kritične ocene, katerih nismo mogli podati čitateljem — ker bi bil preobširen sestavek. Od 15—18 stol. pisali so Slovaki češčino. Takrat, ko so nas Slovence hoteli pohrvatiti, odcepili so se Slovaki od 3001etne skupne češke knjige, sami sebi na kvar — kakor bi najbrž našemu narodu, preprostemu Slovencu bilo na kvar pohrvačenje. Mi smo imeli slovensko knjiž-nost — Slovaki ne. »Druha, vilčšia polovica Dejin vyjde — v lete.«
-§%*-