782 ZAKAJ NI SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA ORGANIZIRALA DELAVSTVA NA KOROŠKEM? Z velikim zanimanjem sem prebral knjižico »Teorija o vindišarjih«, ki jo je kot s^osnutek kriiične razprave« napisal naš manjšinski izvedenec Lojze Ude in ki jo je po dvakratnem nedokončanem začetku v celovški reviji »Svoboda« (1952 in 1954) objavil v celoti šele lani (1956) v listku koroški tednik >Slovenski vestnik«, nato pa v ponatisu izdala Slovenska prosvetna zveza v Celovcu (108 strani). Teorija — ali je bolje, različne teorije, kakor je Ude dobro dokumentiral — o »vindišarjih« kot neki posebni etnični in jezikovni skupini, razlikujoč se od — Slovencev onstran in tostran Karavank, so se pojavile in se upoTabljajo — žal še dandanes — zgolj kot »teoretski« pripomoček ger-manizacijskih teženj, kot oporišče za odrekanje jezikovnih in ostalih manjšinskih pravic koroškim Slovencem, za izrivanje slovenščine z nemščino v šoli, v javnosti in v domačem krogu. Pisec si je zadal nalogo, pretipati te »teorije« do obisti, in jo' je prav uspešno tudi opravil. A ko' tako pritrjujem ne samo piščevi zasnovi — kar morebiti niti ne bi bilo treba posebej poudariti — ampak tudi njeni izvedbi, moram pri le-tej — žal — izvzeti njegove psihološke, moralne in socialne prijeme problema narodnostne asimilacije, ki pa jim je k mojemu zadorvoljstvu odmeril v celotni svoji razčlembi le prav podrejeno vlogo; z neposrednim zavračanjem teh prijemov bi jih moral iz te podrejenosti spraviti v ospredje in tako nehote premakniti težišče piščeve argumentacije k njim, kar ne bi bilo niti pra-vično piscu, niti v prid pravični stvari, ki jo v glavnem prav dobro zastopa. Zato k Udetovemu delu ne bi prav nič pripominjal, če se ne bi v nekem drobcenem izvajanju mimog^rede — in po mojem mnenju tudi docela po nepotrebnem — taknilo gornjega, v naslovu zastavljenega vprašanja in se pri piščevem odgovoru nanj sklicalo — name. To izvajanje (na str. 78), ki mi ga nikakor ni moč preiti, se glasi z mojimi podčrtan ji spornih mest takole: ¦iKer Jugoslovanska socialnodemokratska stranka v nacionalnem vprašanju zaradi svoje prevelike ideološke zavisnosti od avstrijske socialnodemokratske stranke ni bila na jasnem, ni resno poizkušala organizirati slovenskega delavca in malega kmeta na Koroškem (prim. D. K.: ,Slovenske stranke v volil-nereformni situaciji in narodnostna politika slovenske socialne demokracije v letih 1905—1907 v ljubljanski reviji ,Novi svet', 1952, št. 3—5, zlasti str. 551.) Tako je prišlo do tega, da je slovenskega industrijskega in kmetskega delavca, malega kmeta in kajžarja v borbi za svoje [pač njegove] socialne pravice organizirala avstrijska socialnodemokratska stranka, preden je to resno poskusila kaka slovenska stranka. Po zakonu vztrajnosti takih odločitev avstrijska socialistična stranka še danes uživa od te časovne prednosti.< Kar mi ne dopušča, da bi molče prešel preko teh piščevih pogledov, s katerimi se nisem nikoli strinjal in se tudi dandanes ne strinjam, je lavno njegovo »sklicanje« na moj sestavek iz leta 1952, v katerem sem se bil med razpravljanjem o narodnostni politiki slovenske socialne demokracije v letih 1905—1907 res mimogrede dotaknil vprašanja, zastavljenega zgoraj v naslovu. Toda moj odgovor na to izhodiščno vprašanje, kakor tudi na ostala vprašanja, ki jih je pisec z njim povezal, se bistveno razlikuje od piščevega! Nikakor mu ne bi želel pripisati, da me je zaradi tega tako krivo razumel, ker je moj sestavek tako površno bral; bržčas je imel v mislih samo opozorilo, da sem se med drugim tudi v navedenem sestavku resno bavil s temi vprašanji, a je to opozorilo nehote dobilo' tako nesrečno obliko, da nairavnost zavaja bralca v docela zmotno mnenje, kakor da bi se piščevo pojmovanje bodisi kar naravnost opiralo ali pa se vsaj moglo opirati na moja izvajanja. Gre torej za primer, pri katerem v največji meri velja: Qui tacet, consontire videtur — če bi molčal, bi pustil svoja dognanja in sodbe na cedilu, kakor da mi do njih ni prav nič! Ker pa jili cenim — morebiti še nekoliko bolj, kakor zaslužijo — nisem samo upravičen, ampak tudi dolžan, da jih prav zdaj dvignem iz pozabe, in sporedim s piščevim — po moji sodbi nesprejemljivim — pojmovanjem. Na izhodiščno vprašanje sem bil dal v omenjenem sestavku takšen odgovor: »... na Slovenskem Koroškem ... slovenska socialna demokracija ... ni imela svojih organizacij niti kaj prida odjemalcev svojega tiska. Premajhen je bil krog njenih organizatorjev in premalo je imela sredstev, da bi bila razširila svoje delovanje tudi na Slovensko Koroško, kjer so domači — nemški ali ponemčeni — socialni demokratje z zadovoljivim uspehom opravili vse potrebno delo v nemškem in — kolikor je bilo treba, brez pridržkov in predsodkov, a le za silo — tudi v slovenskem jeziku...« (Novi svet 1952, str346). Nikakor torej dejstva, da ni slovenska socialna demokracija organizirala slovenskega delavstva na Koroškem, nisem povezal niti z njenim stališčem v narodnostnem vprašanju, niti z njeno ideološko zavisnostjo od avstrijsko-nemške socialne demokracije — kakor je storil pisec — ampak sem ga pripisal izključno le na rovaš njene šibkosti; povezal sem ga le z dejstvom, da so ji njeni kadri in sredstva komaj zadostovali ali točneje, da ji nikdar niso 783 zadostovali niti za zadovoljivo opravljanje njenih nalog na slovenskem ozemlju izven Slovenske Koroške, in da si spričo tega niti zamisliti ne moremo njihovega ^resnega«, t. j. sistematskega in forsiranega »izvažanja« na področje, kjer je bilo socialuodemokratsko delo že brez njih bolje opravljeno, t. j. kjer je bilo delavstvo že socialnodemokratsko strnjeno! Prav to svojo misel sem v istem sestavku še enkrat z vso jasnostjo poudaril na koncu (v tretjem poglavju: O socialni demokraciji na Slovenskem Koroškem in v Pirimorju) ob ugoto-vitvi »bistveno negativne slovanskonacionalistične raz-bijaške vloge [tržaške) .narodne delavske organizacije'«, ki »dejansko ni bolj zavirala že močno popušoajooega procesa italijanizacije slovenskega delavstva v Trstu in v Istri, kakor je to dosezala jugoslovanska socialna demokracija, oslabila pa je le-to, ki bi bila mogla, če bi bila imela več moči — več kadrov in sredstev — svojie prebujevalno in neposredno kulturno delovanje razširiti tudi v kraje, kjer nihče ni oviral procesa germanizacije slovenskega delavstva — v mesta Slovenske Štajerske in na Slovensko Koroško — kjer je avstrijska socialna demokracija slej ko prej — v vsem razen pri volilni kandidaturi v koroškem slovenskem okraju — lahko ravnala tako, kakor da tam slovenskega. proletariata ni...« (Novi svet 1952, str. 463). V prav tem smislu sem se tudi še po letu 1952 kar na dveh mestih pobavil mimogrede s tem vprašanjem. V zvezi z nekim zapisom koroškega narodnjaka Franceta Grafenauerja, ki je z njiim izpričal popolno neumevanje značaja socialnih teženj delavstva, sem zgolj zaradi primerjave s slovenskimi socialnimi demokrati na Primorskem pripomnil, da je Grafenauer »imel pred seboj na svojem, koroškem terenu le socialne demokrate, ki so bili slovenski le še nekoliko po jeziku, sicer pa v vsem nemški«, pri tem pa v oklepajih poudaril: »za kar pa ni slovenska socialna demokracija prav nič odgovorna!« (D. K.: Narodnjaštvo in socializem pred pol stoletjem. Naša sodobnost 1954, str. 1100). V zaključku istega sestavka sem zapisal tudi še: »... kjer ni bilo slovenskega socialističnega gibanja, je nujno zajelo slovenske dvojezične dedavce drugo-narodno takšno gibanje — nemško na severu in italijansko na zahodu. Ne-obstoj in šibkost slovenskega socialističnega gibanja je pomenila povečano asimilacijsko moč drugomarodnega delavskega gibanja« (prav tam, str. 1108). Zaradi priostritve te svoje teze sem na tem mestu navedel še iz leta 1905 dr. Dragotina Lončarja zavrnitev narodnjaškega »očitanja [socialni demokraciji), da nižji sloji, zlasti delavstvo izginja v nemški ali laški narodnosti«: da to očitanje »zadene očitalce (narodnjake) same, ki imajo za kulturno in gosipodarsko osamosvojo delavstva le posmeh, preziranje in nasprotovanje« (prav tam). Lahko pa bi bil tam poleg Lončarja navedel tudi še iz leta 1912 dr. Henrika Tume zavrnitev podoibnega očitanja dr. Lojza Kraigherja, ki sem jo bil objavil pred dvajsetimi leti v svojih dopolnitvah k Tumovim spominom >Iz mojega življenja« (Ljubljana 1937, str. 443—444): »Vsa [slovenska) inteligenca ... je razdeljena ali na klerikalno ali narodnonapredno stranko in naše gK>spode juriste, profesorje in zdravnike je sram občevati s socialnodemokra-tično stranko. Ako so razmere [nas) proti italijanski in nemški socialnodemo-kratski stranki take, kakor so, ni kriv [nihče) drugi kakor naša slovenska inteligenca, ki organizirano delavstvo perhorescira. Ako bi stopilo v Ljubljani, Trstu, Mariboru in Celju nekaj naših akademikov v stranko, potem bi bile Vaše rekriminacije nepotrebne. Ko sem stopil v socialnodemokratsko stranko v Gorici, eksistirala je le italijanska socialnodemokratska organizacija. Imelo je 784 zato VSe laški značaj... Danes ... na Goriškem ... skupne organizacije itali-jansko-slovenske nosijo očiten pečat premoči slovenske stranke... Vsako očitanje torej naši stranki... bi moralo leteti v najostrejši obliki na našo ali sebično ali apatično ali pa enostransko inteligenco... ki stoji ob strani in očita par osebam,ki komaj zmagajo politično delo vsaka v svojem kraju, zakaj se ne brigajo tudi za gornje Štajersko, gornje Koroško in tako naprej... Naša stranka tam delavcev nima, zaradi tega so take razmere, kakor jih grajate.« Drugo mesto, kjer sem po letu 1952 razpravljal o tem vprašanju — in takrat segel vanj nekoliko globlje — pa je v sestavku o »Narodnostni delitvi avstrijske socialne demokracije v luči zgodovinskih pogojev in boljševiške kritike« (Naša sodobnost 1956, str. 743—744). Tam sem skušal opredeliti tisti svojevrstni delavski kozmopolitski internacionalizem na dvojezičnih področjih, ki ga je pripisati »bolj asimiliranosti kakor pa ,zvestobi proletarskemu internacio-nalizmu'«, in sem »takšen ,asijniliTanostni inteTnacionalizem'« ugotovil tudd »pri slovenskih socialnodemokratskih delavcih na Koroškem ter v MariboTU in okolici, kjer slovenska socialna demokracija zaradi njega sploh ni izvedla ločene politične organizacije — ne sicer zato, ker tega ne bi bila želela ali hotela, ampak zato, ker ni imela za to delo niti kadrov niti sredstev^ (Besede v kurzdvu sem podčrtal zdaj. — D. K.) Ti navedki iz mojih sestavkov pač dovolj izpričujejo, da je moj odgovor na vprašanje, zastavljeno zgoraj v naslovu, docela drugačen od piščevega odgovora v »Teoriji o vindišarjih«. Šele v zadnjem navedku je vprašanje, ki ga nikakor ni moč skrčiti na vprašanje pomanjkanja »dobre y