Prirodopisno-natoroznansko polje
Veverica.
I4.do je ne pozna vesele in lehkonoge vererice, one spretne in žire živalee v našem gozdn, ki nikdar ne miruje, ki je vedno pri-pravljena na dir in skok. Le poglej jo, kako nrno skače z veje na vejo, z drevesa na drevo, da se marsikateri zajček ustraši ter jo ves pre-plašen pobriše iz svojega mimega zavetišča, ne-vedoč, da ga nihče drug ne vznemirja nego živahna iii razposajena veverica, ki skazuje svoje spretnosti in umeteljnosti. Veveriea ima kaj lep kožušček m dolg, metlast, na dvoje razčesan rep. V svojem razposajenem, bur-kastem vedenji, raislil bi človek, da ima smešno opico pred seboj. Veverica je zelo nemirna zivalea, nikoli ne more biti dolgo na istem inestu, vsak čas si najde novega opravila. Zdaj pripleza doli po deblu, poskoči sem, poskoči tja, povoha to, povoha ono ter se plaho ozira na vse straui. Ako najde kak lešnik, kitro sede na zadnji nogi, privihne rep, prime s prednjima nogama lešnik ter ga začne dolbsti in sukati na vse strani. A to ne traja dolgo. Kmalu ga spusti in se zaene lizati in uraivati, potlej ga zopet popade in zoblje sladko jedrce iz njega. Nu, 6e le kaj zaškrtne blizu nje, vrže ga proč in kakor blisek «ne po smreki v gosto krošnjo. A veverica je samo po dnevi tako živa in to samo ob lepem vremenu, ob deževji in v velikej vročini pa leži mirno v svojem gnezdu. Njena hišica je navadno kje na visokem drevesu mej rogovilami, redko kdaj v kakem duplu. Iz vejic in mahii je prav uraetno spletena in notri prav ugodno in mehko nastlana.
Mlade veverice postanejo prav krotke iu domače.   Ljudje jib. imajo radi v kletkah, ker so čiste iu sraešue v svojem vedenji.