OGENJ LJUBEZNI | 2022 

IN MEMORIAM 
Urša .enart 
SONCNI ZAHOD 
TUGO ŠTIGLIC 
1946–2O22 

IN MEMORIAM 

TUGO ŠTIGLIC NA SNEMANJU FILMA POLETJE V ŠKOLJKI | FOTO ARHIV SLOVENSKE KINOTEKE 
Režiser in scenarist Tugo Štiglic je svoje filmsko življenje zacel pred kamero – pri devetih letih je odigral vlogo Marka v filmu Dolina miru (1956), enem najpomembnejših in tudi mednarod-no najuspešnejših slovenskih filmov. Režiral ga je Tugov oce France Štiglic, tako rekoc utemeljitelj slovenskega filma, ki pa sina nikoli ni pretirano usmerjal v filmski poklic. Tugo je diplo­miral iz umetnostne zgodovine in sociologije, med študijem si je predstavljal, da bo opravljal delo kustosa, vendar se je scasoma vrnil k filmu, najprej kot asistent režiser. Asistiral je pri števil­nih celovecernih klasikah, najprej pri Sedmini (1969) Matjaža Klopcica, nato pri ocetovih Pastircih (1973) in Povesti o dob-rih ljudeh (1975), kasneje pri Idealistu (1976) Igorja Pretnar­ja, Ljubezni (1984) Rajka Ranfla in številnih drugih; s stališca njegovega celovecernega režijskega opusa pa so zanimive pred­vsem asistence pri mladinskih uspešnicah Ucna leta izumite­lja Polža (1982, Jane Kavcic), Ko zorijo jagode (1978, Rajko Ranfl) in pri neponovljivi Sreci na vrvici (1977, Jane Kavcic). Z zacetkom 80. let je zacel tudi režirati, sprva predvsem kratke dokumentarne filme. Za To cloveka jezi (1984), dokumentarni portret Justa Godnica, aktivista primorske protifašisticne orga­nizacije TIGR, je leta 1984 prejel nagrado za scenarij na Beog­rajskem festivalu kratkega in dokumentarnega filma. 
S svojim celovecernim prvencem Poletje v školjki (1986) je v slovenski mladinski film vnesel nekaj svežega – podlago za filmsko zgodbo je sicer napisal Vitan Mal, toda prisotnost ple­sa in glasbe je v celoti rezultat Štigliceve predelave. Njegova hci Kaja (ki jo je, podobno kot oce pred desetletji njega, zase­del v glavni vlogi) je namrec ples trenirala, to pa je bil povod za vrsto prizorov, med drugim za legendarni prizor zabave na solinah, v katerem je slovensko filmsko obcinstvo lahko videlo elemente zadnjih ameriških plesnih trendov – electro boogieja in breakdancea. Štiglicu je uspel zanimiv podvig: najvecje odli­ke mladinskih klasik Janeta Kavcica, pri katerih je asistiral v desetletju prej – splet mladostnega idealizma, humorja, akcije in romantike ter odlicno vodenje cele vrste nadarjenih mladih igralcev – je spretno združil s takrat najsodobnejšimi popkul­turnimi elementi z zahoda. Ce Kavcicevo Sreco na vrvici po estetski plati brez težav lahko umestimo v socializem, je Poletje v školjki nedvomno film odpiranja na zahod. Vizualno privlac­ni prizori, pastelne barve, soncni zahodi (direktor fotografije Rado Likon se spominja, da skoraj ni bilo soncnega vzhoda ali zahoda, ki ga tisto poletje ne bi posneli), plesni gibi naravnost iz New Yorka, najnovejša italijanska moda, zvok sintesajzerja in prvi slovenski racunalnik – Poletje v školjki je bil za generacijo otrok iz 80. let ultimativni mladinski film in znanilec vsega le­pega, kar naj bi jim prinesla odrašcanje in kapitalizem, še danes pa ostaja ena prvih in najpozitivnejših asociacij na otroštvo v desetletju pred osamosvojitvijo. V domacih kinematografih si ga je ogledalo prek sto tisoc gledalcev, predvajan pa je bil tudi v tujini (med drugim sinhroniziran v nemšcino, na Švedskem pa so iz posnetega materiala zmontirali TV-serijo), kjer je prejel nekaj mednarodnih nagrad: glavne nagrade na Filmskem festi­valu Giffoni Valle Piana-Salerno, na festivalu v Saint Malouju in v Szegedinu. Štiglic je leto po premieri prejel tudi Župancice­vo nagrado, ki jo za izjemne stvaritve na podrocju umetnosti in kulture podeljuje mesto Ljubljana. 
Dve leti kasneje je Poletje v Školjki dobilo tudi nadaljevanje, postavljeno v Ljubljano, ki bi ga lahko oznacili za prvi celove-cerni plesni film pri nas. Priljubljenost glavnih likov Tomaža in Milene je bila tolikšna, da se je marsikdo že nadejal celo tretjega dela, ki bi ga, ce bi bil splet okolišcin drugacen, Štiglic s sode­lavci tudi posnel. 
Po osamosvojitvi je Štiglic najvec delal za nacionalno televizijo. Snemal je predvsem igrane filme in nadaljevanke po literarnih predlogah, med uspešnejšimi sta Nasmeh pod pajcolanom (1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj (1994) po noveli Cirila Kosmaca, s katerim je na Slovenskem filmskem maratonu, predhodniku Festivala slovenskega filma, osvojil srebrno nagra-do Metoda Badjura za režijo. S kino-filmom Patriot (1998) po scenariju Igorja Karlovška je pokazal, da mu je ameriška popkul­tura še vedno blizu. V režiji in vizualni govorici se je oprl na po­pularne hollywoodske trilerje iz zlate dobe žanra, 80. in 90. let, in v estetskem smislu ustvaril nekakšen slovenski filmski unikum. 
Kasneje je posnel še tri daljša dela za mladino: TV-film in na­daljevanko Dvojne pocitnice (2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad (2002) po romanu Iva-na Sivca in TV-film Crni bratje (2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je znova vrnil na temo upora proti fašizmu pred 2. svetovno vojno. 
Leta 2018 je za življenjsko delo prejel najvišje slovensko prizna­nje na podrocju filma, nagrado Milke in Metoda Badjura. 
Filmski sodelavci se ga spominjajo kot prijetnega vodje, polne­ga idej ter zmožnega improvizacije; znal se je prilagoditi razme-ram in izkoristiti priložnosti, ki se vcasih nenadejano ponudijo v teku snemanja. Gledalcem bosta v spominu ostala njegov ob­cutek za igralce, predvsem mlade, ter posluh za cloveka in clo­vecnost. Generacije, ki so odrašcale v 80. in 90. letih, pa zlepa ne bodo pozabile sprošcenosti in optimizma njegove najvecje uspešnice, ki jim je postregla tudi z najbrž najlepšim soncnim zahodom v zgodovini slovenskega filma.