Bužarovski Dimitrije – od Raziskovalnih metodologij, apliciranih v muzikologiji (2012) do Zgodovine glasbene estetike (2013) Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Avtor Dimitrije Bužarovski (roj. 1952 v Skopju), doktor znano- sti in redni profesor na Fakulteti za glasbeno umetnost Univer- ze Cirila in Metoda v Skopju, v tem mandatu tudi redni (med- narodni) član uredništva naše revije, je ugleden makedonski in mednarodno relevanten skladatelj, vsestranski umetnik in znanstvenik z različnih interesnih področij – kompozicije, muzikologije, računalniške in elektronske glasbe, izvajalec in učitelj. Je avtor številnih člankov in več knjig, ki tako kot obe v naslovu omenjeni prispevajo na področjih, kot so estetika, analiza, glosar (besednjak, slovar tujk), digitalni arhivi, mu- zikologija, metodologija idr., vse seveda v glasbi in za glasbo. Leta 2000 je ustanovil in še vedno vodi IRAM – Institute for Reserach and Arhiving of Music/Inštitut za raziskovanje in arhiviranje glasbe, v katerem imata poseben položaj balkan- ska in še posebej makedonska glasba (http://.tape-online.net/ docs/audiovisual_research_collections.pdf). Na podlagi tega je nastal makedonski študentski radio (ustanovljen leta 2003); organizirali so šestnajst mednarodnih konferenc (Makedonija, Nizozemska in Švica). Leta 2001 je na podlagi teh izkušenj in rezultatov Bužarovski ustanovil program sonologije in multi- medije na FMU UKIM v Skopju za dodiplomske in podiplom- ske študente. Samo v zadnjih devetih letih je bil kot pedagoški, znanstveni in umetniški sodelavec mentor več kot štiridesetim doktorandom in magistrskim diplomantom. Od leta 2012 ob- staja Buzarovski Archive/Arhiv Bužarovski – BuzAr (http:// www.mmc.edu.mk), ki vključuje partiture, izvedbe, video in avdio posnetke, bogato kulturno dediščino ter muzikološka in etnomuzikološka dela, med njimi tudi film o retrospektivi nje- govih koncertnih naslovov od op. 1 do op. 62; torej skladatelja D. Bužarovskega in potek od prvih do zadnjih videov. Njegov bogati in raznoliki skladateljski opus zajema dela za so- listične inštrumente (10), vokalne cikluse (10), komorno glas- bo (17), koncerte (7), dela za simfonični orkester (5), oratori- je in kantate (7), balete (3), dve operi, dela za sintetizator (6), glasbo za gledališče in trak (več kot 30) in že omenjene knjižne monografije (19). Njegov opus je objavljen v številnih domačih (makedonskih) in tujih elektronskih podatkovnih bazah. Samo tale uvod je npr. nastal na podlagi http://e.wikipedija.org/viki/ Dimitrije_Bu%C5%BEarovski (26. 10. 2013). Knjiga Istraživačke metodologije aplicirane u muzikologiji/ Raziskovalne metodologije, aplicirane v muzikologiji (130 str.) je izšla (prva izdaja) v Skopju leta 2012. Izdala jo je – zla- sti za glasbene tiske dokaj relevantna – založba Nota iz Knja- ževca, natisnila pa Štamparija Popović iz Zaječarja v nakladi 300 izvodov. Poleg glavnega in odgovornega urednika Ljubiše Stojanovića sta v kolofonu pomembna podatka o recenzentih; 83 Ocene množice posamičnih opazovanj, aktualni tudi za glasbo, njeno umetnost in znanost: od množice ustvarjalcev in izvajalcev do še večjih množic poslušalcev in konzumentov? Seveda so Raz- iskovalne metodologije D. Bužarovskega razpete od kasnejšega predmeta do obravnavane teme: potreba, pomen in cilj, pred- postavke, problem, raziskovalna vprašanja, hipoteza, indika- torji in spremenljivke – odvisne in neodvisne, kontinuirane in diskretne, nominalne, ordinalne, intervalne in racionalne – do arbitriranosti kategorizacije. Ker je že omenjeno tretje poglav- je (Metoda) najobširnejše, iz njega lahko razberemo s števil- nimi matematičnimi in fizikalnimi izračuni v jeziku najvišje matematike populacijo, vzrok in vzorčenje, kvantitativne in kvalitativne metode in na koncu še raziskovalne instrumente. Med njimi so tudi za glasbo najbolj uporabni test, anketa in intervju; tako kot v vsej knjigi z veliko nazornimi primeri. V zadnjem poglavju z naslovom Faze raziskovalnega procesa so z metodološkim in didaktičnim namenom podani še planiranje, eksplikacija (tj. razvoj), elaborat in idejna skica, kontrola kot pilot raziskovanja, zbiranje in obdelava podatkov in zaključno delo – doktorska disertacija. Bogato – da ne zapišem pionirsko – delo je eno redkih, na katerega lahko računajo tudi sloven- ski glasbeni raziskovalci in znanstveniki. Avtorju je na podlagi številnih navedenih gradiv in citatov treba ne le verjeti, ampak mu v popolnosti tudi zaupati. Prav tako je treba omeniti šte- vilne umetniške in znanstvene prakse D. Bužarovskega, ki jih nenehno preverja v evropskem in svetovnem prostoru tako na področjih filozofije in muzikologije kot tudi glasbene (po) ustvarjalnosti. to sta prof. državne univerze v Arizoni Jerry Humphrey in ko- legica D. Bužarovskega, profesorica Visoke šole za strokovne študije in vzgojitelje v Šabcu, dr. Milena Đurković Pantelić. Diagrame, tabele in grafikone, prav tako pa tudi tehnični del besedila in indeks je prispevala dr. Trena Jordanoska. Knjiga je še dodatno zanimiva tudi za naš in mednarodni – ne le nek- danji jugoslovanski – prostor tudi zato, ker je izdana v srbskem jeziku in latinici. Vsebina zajema vse od avtorjevih zahval in uvoda, prek uporabljenih pojmov in terminov, predmeta in teme same, (uporabljene) metode (ta je med drugim zaradi na- slova, vsebine in oblike knjige tudi njen najobsežnejši del – str. 33–112), do faz raziskovalnega procesa, citirane literature in pojmovnega indeksa, seznama uporabljenih besed. Če je že av- torjev uvodni del (str. 7–31) s poglavjema Pojmi in termini ter Predmet/tema obogaten s številnimi slikami, grafi in diagrami, morem iz tega izluščiti vso avtorjevo pripadnost Descartesovi filozofiji. Saj je francoski filozof, matematik, fizik, učenjak in častnik Rene Descartes (1596–1650) v svoji Razpravi o metodi (1637; izšla je v seriji njegovih filozofskih esejev) kdaj že upo- rabil vse najvišje oblike vsebine eksaktne matematike in fizike za obravnavo vseh tovrstnih vprašanj, merjenj, dokazov, analiz, statistike itd. »Mislim, torej sem« je bilo Descartesovo vodilo med eksaktnimi znanostmi in filozofijo. T u je še delo angleške- ga filozofa, pisatelja in politika Francisa Bacona (1561–1626), ki je v Novem organonu (Novum Organum; 1620) »svojo« de- dukcijo označil za uporabno le v logiki in matematiki, ne pa v naravoslovju. Tako so Baconovi poskusi in zakoni, ki jih v tem primeru dobimo induktivno kot posplošitve neznanske 82 84 in Timeusu), Aristotel – emocije in prosti čas (analiza Poetike in Politike), peripatetiki – modifikacija tradicije (Teofrast in Aristoksenova Harmonija), V senci velikih sistemov (papirus iz Hibeha, Evklid in sofisti), rimsko obdobje – ohranjanje teo- retske tradicije (helenistična in rimska glasbena kultura, epiku- rizem in Filodemus, Nikomahusov Priročnik, Quintilianusova De musica, Ptolemej, Plotinove Eneade). V naslednjem po- glavju se avtor v okviru prikaza srednjeveške zgodovine glas- bene estetike (str. 55–74) dotakne zgodovinsko-družbenega in kulturno-glasbenega fona estetskih dogajanj s karakteristiko glasbene kulture, filozofsko estetskega backgrounda (shola- stika in teorija o lepem), prenosa antičnega mišljenja v srednji vek (Avgustinova De musica in Boetijusova De instutione mu- sica), obdobja epigonstva (Kasiodorus, Izidor iz Seville, Beda Venerabilis, Alkuin, Raban Maur, Aurelijan iz Reoma), začet- ka razkola – polifonije (Erigena, Musica enchiriadis, Gvidova Micrologus in Epistola), gotike – glasbe, nasprotne teoretskim dogmam (de Vitry, Muris iz Liega, Beldemandis, Anselmus, Ugolino iz Orvieta, Grochejeva De musica, Dante). V renesan- si naj bi bila estetika že v službi glasbe (str. 77–95): afirmacija humanizma in pestrost glasbene kulture (spremembe v duhov- ni sferi – humanizem in individualizem, uomo universale, for- miranje akademij), glasbene novosti (glasbene oblike, razvoj inštrumentalne glasbe, pojava harmonije, vrh vokalne polifo- nije, tisk partitur), zgodnja renesansa – platonizem in glasbeni priročniki (Kardinal iz Cuse in Marsilio Ficino – neoplatoni- zem, florentinska akademija, Tinctorisova Summa, Gaforijeva Practica Musicae, Bonaventura), 16. stoletje – čas teoretskih spopadov in delitev (Coclikov Compendium, Aaronov Thosca- nello), Artisu contra Galilei contra Zarlino (Zarlinovi Instituti- oni in Sopplimenti, Galilejev Dialogo, Artusijevi Imperfettioni) in veliki razkol ter duhovna glasba – estetika protestantizma (Zwingli, Calvin, Luther, tridentinski koncil, Roterdamski). V poglavju od podpore do izraza – v estetiki 17. in 18. stol. (str. 99–139) se najprej pojavi glasbeni barok – začetek zlate dobe zahodnoevropske glasbene kulture (Bukofzerjeva klasifikacija razlik med barokom in renesanso, nove oblike, novi žanri – opera in balet), estetika v duhu racionalizma in razsvetljenstva (filozofsko estetske značilnosti obdobja, klasifikacija teoretskih del, prve glasbene zgodovine), Francija v 17. stol. – emocije in matematika (Descartesov Compendium, Mersennovi Harmo- nie Universelle in Questions Harmoniques, Andre Maugras), Nemčija v 17. stol. – univerzalna glasba (Lippiusov Synopsis, Keplerjevi Harmonices Mundi, Kircherjeva Musurgia Univer- salis, Leibniz, Praetorius, Printz), Italija v 17. in 18. stol. – raz- prava okrog opere (stile rappresentativo, Peri, Caccini, Doni, Monteverdi, Saint-Evremond, Muratori, Algarotti, Marcello, Metastasio, Arteaga), Francija v 18. stol. – k izraznosti glasbe- nega dela (Du Bos, Batteux, Burdelot/Bonnet, Andre, Rameau, D'Alembert, Rousseau, Chabanon, De la Cepede), Anglija v 18. stol. – empirizem in glasbena estetika (Hutcheson, Addison, Harris, Webb, Avison, Smith, Home, Beattie) in Nemčija v 18. Istorija estetike muzike/Zgodovina glasbene estetike (Niš, 2013) je najnovejše delo istega avtorja, prof. dr. Dimitrija Buža- rovskega, ki je poleg redne profesure na FMU UCIM v Skopju tudi redni gostujoči profesor na Fakulteti za umetnost Univer- ze v Nišu. Verjetno je tudi zato to njegovo delo izšlo v srbskem jeziku in latinici, četudi je po besedah avtorja (na predstavitvi knjige v Nišu 11. oktobra 2013) prva različica knjige izšla v ele- ktronski obliki in v angleškem jeziku še pred leti, ko je avtor kot predavatelj in podoktorski študent bival in deloval v Veliki Britaniji in ZDA. Vse to lahko razberemo tudi iz imen kar šti- rih, zdaj že pokojnih recenzentov knjige iz Skopja in Beogra- da – Dragoslav Ortakov in Tomislav Zografski (oba iz Skopja oz. z UKIM) in Vlastimir Peričić in Milan Damjanović (oba iz Beograda oz. z Univerze za umetnost). V okvire te zavidlji- ve avtorjeve kariere lahko umeščamo tudi kontekst knjige, saj prav ta pomeni obol delovanja (bitja in žitja) D. Bužarovskega. Glasbena estetika je tudi srž njegovih številnih razprav, preda- vanj in marsikatere druge knjige. Zadnja knjiga D. Bužarovskega je izšla v nakladi sto izvodov v uredništvu Dragana Tomića, lektorice Verice Novakov, vnos besedila in indeks imen je opravila dr. Trena Jordanoska, opre- mo knjige (227 str.) je prispeval Miljan Nedeljković, grafično oblikovanje naslovnice pa Sanja Dević. Delo je natisnila MB Grafika iz Niša. Knjiga je napisana kronološko: od začetkov do danes. Kje drugje naj bi v tem primeru avtor Bužarovski začel kot ravno pri mitih kot tovrstnem pred antičnim (estetskim) mišljenjem in zavestjo? Po uvodu (str. 9–12), v katerem avtor razloži predmet in metodo zgodovine glasbene estetike, geo- grafski limit okcidentalne (tj. zahodni del antičnega sveta) in generative (ta raziskuje tvorbo povedi in tvorilno sposobnost govorečih) v glasbeni estetiki, sledijo šele prvi začetki res prave glasbene estetike v antični Grčiji in Rimu. V nadaljevanju (str. 15–51) so torej v zaporedju od začetkov – mita kot naivnega fi- lozofiranja (Apolon, Hermes, Marsija, Orfej, Amfion idr.) – na vrsti še problem koncepta, Pitagorejci – prvi v vsem (mundum regunt numeri; Pitagora, Heraklit, Filolaus, Arhit idr.), Platon – glasba kot posnemanje (Platonovi dialogi v Državi, Zakonih Bužarovski Dimitrije – od Raziskovalnih metodologij, apliciranih v muzikologiji (2012) do Zgodovine glasbene estetike (2013) 85 Ocene jezik (Susanne Langer in new key/novi ključ, teorija informa- cije, Meyer, Coons, Kraehenbuehl, Mache), fenomenološka glasbena estetika – k slojevitosti glasbenega dela (Mersmann, Schenker, Halm, Hartmann, Ingarden) do sklepnega, od pita- gorizma do agnosticizma (Danckert, Busoni, Brelet, Jankele- vitch). Avtor sklene knjigo z bibliografijo uporabljenih in citi- ranih del (str. 209–211), ki glede na obseg samo še utrjuje tezo o stvarno poglobljenem in tehtnem delu za marsikatero in ne le za makedonsko ali srbsko nacionalno muzikologijo oz. glas- beno estetiko; to v zadnjem času tako pomembno muzikološko (znanstveno in pedagoško) disciplino. Da je omenjeno delo D. Bužarovskega res sad njegovega vseživljenjskega ukvarjanja z glasbeno znanostjo, pokaže epilog k makedonski izdaji iz leta 1989, v katerem avtor opozori na to; spet drugi (iz leta 2013) pa o aktualnosti omenjenega dopolnjenega in izpopolnjenega be- sedila. Citiranost številnih imen (indeks, str. 219–227) utrjuje že uveljavljeno prakso podobnih del. Ob vseh teh ugotovitvah avtor na koncu še enkrat utrdi svo- jo tezo, da glasbena estetika spada med teoretske muzikološke discipline, ki omogočajo filozofsko metodološko podlago v te- oretski in praktični glasbeni dejavnosti. Na žalost to disciplino za sedaj poučujejo samo na nekaterih fakultetah in akademijah ter muzikoloških katedrah. Slovenci smo v tem kar v precejšnji prednosti, saj je glasbena estetika že dolgo časa neke vrste trdna prvina naše muzikologije. stol. – oblikovanje znanstvene discipline (Kuhnau, Mattheson, Scheibe, Walther, Baumgarten, Sulzer, Forkel, Schubart). V predzadnjem poglavju (str. 143–158) je med Kantom in He- glom na vrsti (prvi) del sodobne glasbene estetike: glasbeni kla- sicizem in nemška klasična filozofija (monumentalnost oblik, dominacija inštrumentalne glasbe, idealizem in transcenden- talizem), Kantove sodbe okusa v glasbi na dnu hierarhije ume- tnosti (Kantovi estetski odnosi iz Kritik der Urteilskraft/Kritika razsodne moči), reafirmacija glasbe v romantični estetiki (brata Schlegel, Herder in Schelling), Heglova dialektizacija glasbe – glasba v vzponu k absolutnemu duhu (glasbene triade iz Heglo- ve Estetike) in konec velikih sistemov – glasba kot volja (glasba v Schopenhauerjevem Die Welt als Wille und Vostellung/Svet kot volja in predstavljanje). V zadnjem, najsodobnejšem delu – poglavju zgodovine glasbene estetike (str. 161–207) pa avtor Bužarovski obdela še sodobno glasbeno estetiko. Ta se pne od uvodne multiplikacije slogov in estetskih smeri (vzpostavljanje kulturnih in glasbenih razmer v sodobni glasbeni umetnosti, cepljenje filozofskoteoretskih orientacij, formiranje psihologije in sociologije glasbe), estetika formalizma – lepo v glasbi kot avtohtona entiteta (Herbart, Hanslickova razprava Von Mu- sikalisch-Schönen/Od glasbeno lepega), psihološka estetika – obračanje k subjektu (Fechner, Helmholz, avdiometrija, Einfü- hlungstheorie/teorija možnega,Volkelt), estetika in sociologija – glasba in družba (marksistična estetika, Lunačarski, Asafjev, Lukacs, Lissa, Bloch, Adorno), semantična šola – glasba kot