Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIII. Dolnja Lendava, 26. januara 1936 Štev. 4. Cena 1 Din. Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Ž M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: stran 800 Din., pol niže. Naša siromaška šoloobvezna deca. Slovenska krajina je siromaška vu zemelskom kinči, bogata je pa v nebeskom. Te kinč so rodovitne, z vnogov decov blagoslovlene njene drüžine. Vekšega kinča matizemla ne rodi, kak je nedužno dete. Vekšega dara stariš ne more dati Bogi, kak detečo düšo. Da samo i jedino na toj se blišče Odrešenikova krv i po njej ščiščena boža podoba. Živa vera našega naroda tak gleda dete. Ne čüda záto, če se naš narod množi, povekšava. Ne čüda pa tüdi, če se deli i siromaši. Pravih kmetij, kak so na priliko v Sloveniji prek Müre, ali v Srbiji, Slavoniji, pri nas nega. Mi smo mali kmetje v pretežnoj večini. Med temi malimi pa so ešče menši tüdi. Delijo se na „vekše“ kmete i na „menše“ kmete naši polodelavci. Ki ma na Dolinskom 8 oralov zemle, ali eden frtao, kak pravijo, je že „veliki kmet“. Pa takših je že tüdi ne dosta. Ešče menje je pa takših, ki majo pod osem kat oralov zemle. Na Ravenskom i Goričkom je več »vekših* kmetov, kak na Dolinskom, samo ka je tam zemla Slabejša. Od teh „malih“ kmetov je zdaj guč. Zemle majo od eden do pet—šest plügov. Večinoma so agrarni interesenti, ki agrarne zemle ne so ešče izplačan. Poleg duga na agrarno zemlo je teži ešče stari dug, ki so si ga nakopali ali z izplačilom uročine, herbije, ali z povanjom hrambe, ali s küpilom živine, svinj zavolo küge. Državna dača je velika. Teh par plügecov ne more v nikšo formo roditi teliko, da bi se drüžina hranila i plačüvala obresti i dačo. Niti toga ne zmore. Kje je pá te obleka ? Kje je pa zdravilo ? Kje je pa kniga ? Kje obüvalo? I te naše malokmetske drüžine so po večini blagoslovlene z vnogov decov. Iz njih jih vnogo hodi v šolo. Včasi trije, štirje, včasi ešče več. Če ne pride dete v šolo, je stariš kaštigan. Ne je pa mogo deteta poslati, ar je bilo boso i nago, vreme pa slabo. Če ne küpi zvezka, knige, se vučiteli ne vidi, dete po strani gleda, ar misli, ka njemi na truc starišje ne poskrbijo vučil, siromaštva starišov ne pozna. Brez zvezka knig i potrebnih vučil pa tüdi dete ne more napredüvati v potrebnom znanji. Pri vnogih drüžinaj do obvüpnoga stanja pride ta reč zavolo siromaštva. Pa nega tü pomoči? Je i mora biti. Last starišov je dete. Odgovarja za nje stariš. A stariša pa zednim veže tüdi država, da šola svoje dete. Ka je kak stariš dužen včiniti tüdi kak državlan. Državi da stariš svojo deco na oskrbo, a ne brezplačno. Plača s svojov dačov vučitela, nadzornika, inšpektora i ministra, pač celo prosvetno nastavo. Pri toj plači pa sam dostakrat pomenkanje trpi. Raztrgan hodi. Deca njemi je gola i bosa. Žena bleda, betežasta: Za knige i ostala vučila ne zmore ni pare, dete večkrat mora doma ostati, ar njemi nema kaj za obed dati, krüha ne. Vse je ta dao državi, naj prosveta živi i cvete, sam s svojov držinov pa pomenkanje trpi i za svojo požrtvovalnost največkrat še kazen plača? Pa za svoje aldove naj vidi pijane i razvüzdane tiste, štere plačüje? Naj vidi, da se z tistoga Boga norčarijo od njega plačani, za šteroga on trpi dragevole i šteroga zakone vemo spunjava v svojem hišnom zakoni? Strašna pitanja, a lehek je odgovor na nje. I te odgovor je v tistom velikom poštüvanji i zavüpanji, šteroga naš narod ma do svojih vučitelov, ki so smilenoga srca do svojih vučencov i ki verskoga osvedočenja našega naroda ne žalijo s svojov nevernostjov, nego je krepijo s svojov živov verov. To je en odgovor. Te drügi se pa etak glasi : Država le düžna skrbeti siromaškoj šo- loobveznoj deci za obleko i vučila. Milijoni i milijoni se potrošijo na nepotrebne, ali konči menje hasnovite reči. Država stoji iz državlanov i gradi se iz malih državlanov, iz dece. Ta, če se dobro odgoji, bo steber države, če slabo, zanemarjeno, v dühi nezadovolstva, bo zraseo rod, ki bo rüšo. To je dužna država preprečiti s pomaganjom siromaške šoloobvezne dece. Slovenska krajina leži na meji države. Te njeni položaj zahteva podvojeno, da mamo vse pogoje za popolno odgojo šoloobvezne dece, da mamo zato tüdi podporo države za siromaško šoloobvezno deco i da ma- mo Vučitelstvo, ki je verskoga osvedočenja i smilenoga srca. Veren i smilen vučiteo najde poti, po šterih pride siromaškim šolarom pomoč. Poznamo vučitele, ki siromaško šolsko deco tak oskrblavajo, hranijo, kak svojo lastno. Na karitativno delo naj se vrže vse vučitelstvo pa reši vse. Nacionalno itak vsaki vzgaja, ar so naši vučitele vsi narodnjaki i verni državi. Na karitativo, na milenost do siromaške dece naj polagajo najvekšo skrb i na toj podlagi vplivajo na državno oblast, da svojo dužnost spuni do siromaške dece, pa so si postavili spomenik, ki ga časa zob nikdar ne zbrüsi. TSJ. „Bükova gora“. „Bukova gora“ je okroglo 800 m visok breg eti na Kočevskom. Pošteno zaslüži to ime, ar je za prekmurske mere resan pravi velikan, breg, je pa tüdi lepo zaraščen z bükovjom, zato pravijo bükova, ali bukova gora. Pa naj ne misli dober kristjan, da je 800 metrov na Kočevskom nekaj posebno visikoga. Ne, ar je svet povsedi višiši kak pri nas. Sveta Trojica v Dolnjoj Lendavi se nam vidi dosta višiša, kak ta naša „Bukova gora“, če jo gleda človek iz naše vesi. Na toj „Bukovoj gori“ je edno imanje, po domače povedano — vrednošča, štera je dnes brez pravoga gospodara. Pred dobrimi petdesetimi leti so ešče kmetje živeli na „Bukovoj gori“. Pa zgodilo se je, ka je mladi rod omamila Amerika s svojim bogastvom, zapüsto je domači kraj, se odselo v Ameriko. Stari so nekaj časa živeli iz podpore svojih, čakali, kda se vrne sin, hči, zet. Kda pa teh ne bilo nazaj, so lepo ostali doma za večno, tam počivajo v javnom cintori v Koprivniki. Ali ostala je „Bukova gora“. Vsi nigda kmetski grüntje, so dnes zdrüženi v edno posestvo, šteri meri okroglo 200 velkih, ali katastralnih plügov i je dnes na odajo. Hiže je zmleo zob časa, samo edna je ostala, štera bi bila dobra za nüc, drüge hiže so se zrüšile. Samo stene stojijo. Te so postavili iz trdoga kamna, kamen se je ne prestrašo od Srba dugih let. Lesa je Zadosti, kamen je na mesti, stari stüdenci so tüdi ne zasipani, — priden, delaven človek bi si na Bükovi gori lejko spovao lepo domačijo. Cena je 100.000 Din, to se pravi okroglo 500 Din za plüg. Če bi se 4 drüžine naselile na Bükovoj gori, bi mele leto dni, more biti tüdi dve, ali tri žmetno delo. Tečnoga, čarnoga krüha ne bi sfalilo pri hiži, drv bi meli zadosta, lejko bi spovali Sadno drevje, meli lepo rogato živino, to se pravi: lejko bi napravile na Bükovoj gori novi dom. Tak pravi vučena gospoda, ka je Prekmurje prenaseljeno, zato je tam pri ništernoj hiži stalni gost sükešina. Najbrž ne bo inači, — zato pa naj nam nišče ne zameri, če omenimo „Bukovo goro“ rojakom i oblasti. Rojakom, šteri so vajeni živlenja na Goričkom bi priporačali, naj pomislijo — ali ne bi bilo bole, če si za male peneze spravijo dom doma, ali pa, ka leto za letom hodijo v „orsag“, posebno pa v tüjino. Te naš kraj je dnes bole pisani, Slovencov je menje, Kočevarov več. Kočevari so se navadili na lejko živlenje. Oni radi majo küpčijo, Ameriko, zato pa zemla na Kočevskom joče i se komaj spomina na blažene čase, kda je ešče narod zemlo lübo i ji dao vse, ka lübleni zemli ide; delo i gnoj. Če bi to dvoje dao naš človek zemli na Kočevskom, bi meli stare čase nazaj, pa ešče nekaj : Slovenske reči, Slovenske pesmi bi čüla kraška zemla na Kočevskom i lepe Slovenske šege bi vidlo sunce. Vidlo bi kmete, šteri z zorov vstaja i ponižno prosi toplo sunce: »Ne beži, ostani ešče kakšo vüro, ali dve nad gorami !“ Tüdi oblasti omenimo to reč. Ne zato, naj esi prisili našega človeka. Ne. Samo telko prosimo, naj njim ide na roko, če bi šteri od naših Goričancov skleno, da sproba srečo na Kočevskom. Naj zna najmre naša oblast, da je ne edina „Bükova gora“ za naselitev naših lüdi. V vsakoj vesi na Kočevskom so lepi grünti brez verta. Te grünte ma dnes „oskrbnik“ Nemec, šteri zemlo ne da iz rok, posebno ne — Slovenci. Tam, ge je negda sveta lepo žitno klasje zibao poletni vetrič, dnes — slaba trava raste. Tam, ge so nekda sveta pod toplov strehov domače hiže pridni lüdje rasli državi i bližjemi v hasek — pravimo, tam se dnes küščari segrevajo na toplom poletnom sunci. Kočevska deželica je dnes spodobna takšoj domačiji, štera je ostala brez verta, brez molitve i brezi božega blagoslova. Zakaj bi ostalo tak ? Samo zato, ka naj v grüntovnici Nemec vala za posestnika? Zemla je od Boga dana pridnim rokam. Če je dnešnji vert ne lübi i jo je zameno za čarno fabriko v Ameriki, naj bo, ali naj lübezni vredno zemlo ne razjedajo korenine plevela. Ne mislimo na nasilje, ne bi priporačali, naj se vzeme pravim gospodarom dnes zapüščena zemla, samo telko prosimo, naj se pametno zbriše ta sramotna krasta s čela Slovenske, jugoslovenske zemle. To je najmre sramota i grda krasta, ka mamo kraje, šteri bi lejko rodili boži blagoslov, pa je razjeda nikaj vreden plevel, na drügoj strani pa mamo kraje, ge narod ne more delati i živeti, samo zato, ar nema zemle. Na Kočevskom so dnes na zvünaj sodeč Nemci, Kočevari v večini. Ali samo na zvünaj sodeč. Nemška oblast, nemška jalnost, nemška šola i nemška podpora iz tüjine so na stotine naših lüdi potegnile v tisto blato, iz šteroga se ne vidi, kaj je človek — Nemec, ali Slovenec. „Kočevske deželice“ bi ne bilo več, če naše lüdi ne požira leto za letom i si tak podugša malovredno živlenje. Tomi vmeranji bi lejko napravili konec naši lüdje, ar známo, ka so vajeni dela, pa so se pokazali v zadnjem jezeroletji, ka so trdi založaj za tihinske zobe ... Naš človek, ar je navajen trdoga dela i maloga plačila, bí shajao na Kočevskom. Njega bi ne omamila tihinska govorica, ešče menje grožnje takšega vetra, šteri že od rojstva naprej nema zobov... Naš mali človek bi ostao tü na Kočevskom, kaj je bio skoz stoletja pod tihinskim suncom i kaj je tüdi dnes: Slovenec, Jugoslovan. ...Kak lepo bi bilo to, če bi kakših 100 naših drüžin dobilo toplo streho na dnes zapüščenom Kočevskom ! Kak lepo bi bilo, če bi naš skromen i telkokrat zaničavani narod zavrto kolo časa tüdi na Kočevskom v novo smer... Kak lepo tu bilo, če bi od naše pesmi odmevali kraški bregovje i bi delo našega človeka blagoslovo Bog tüdi na Kočevskom ! Slovenska krajina ma „misijonare“ za pogane, za Črnce, Kitajce, kaj pa, če bi zmogla tüdi pionerje za lepšo prišestnost Kočevske deželice ?! Pa naj mi ne zamerijo to miseo ne doma, ne v Ljubljani, ešče menje pa na Kočevskom. Kovačova Julika. (Jako pametna, človekolübna miseo, ki zaslüži pazko vse oblasti i tüdi podporo. Vr.) Rous Matija : Kmečko nasledstvo. Vnogi so vzroki propadanja kmečkoga stana. V prvoj vrsti so to nove prometne razmere. Kolo, autobusi i železnice so dnesden ves tesno zvezale z velikimi mesti. Kmetje hodijo v mesta na delo i tüdi na zabave: v kina. Na te način se je začnolo hitro širiti na ves vse, ka je v mesti slaboga. Gde vidite dnes možake, da bi nosili obleko iz domačega platna ? Tüdi na vesi vidimo „moderno“ oblečene dekle i dečke, štere je sram nositi — celo spodnjo obleko iz domačega blaga! Prí vsakšoj hiži je že biciklin. Nastao je na vesi novi svet, novi rod, moderni, šteri se smeje starim možakom, ki pravijo, ka ido raj iz Beltinec v Soboto peški, kak pa da bi plačali 2 dinara za vlak. Dnešnji kmet je zavrgeo lepo preprosto narodno nošo, zavrgeo preprosto pohištvo, zavrgeo preprosto živlenje! Sposodo si je iz mesta moderno živlenje. Ešče vnogo drügih vzrokov je, ki povzročajo propadanje kmečkoga stana, tak moderni trgovski düh, šteri je izpodrino lübezen do zemle i napravo iz kmeta poledelskoga dobičkara, liki vnogi vučeni pravniki so mišlenja, da je glavni vzrok propadanja kmečkoga naroda njegovo dedno pravo, to je način kmečkoga nasledstva. Zato malo preglednimo razne načine kmečkoga nasledstva. - Zemla se v vnogočem loči od drüge lastnine. Kda se trgovec ali obrtnik navči za svoj poklic, odpre trgovino ali obrt na svojo roko. Pomali s svojov marlivostjov i štedlivostjov napredüje v začetki s svojim trüdom, s svojimi žülami, a kesnej, kda povekša svojo delavnico ali trgovino, rabi vsikdar več pomočnikov, šterím od dela plačüje, rabi vsikdar več plačane delavne sile. Njegovo imanje so v glavnom gotovi penezi. Po smrti razdeli svoje imanje med svojo deco. Eden prevzeme očino delavnico. Drüge je izšolao za drüge poklice. Pomaga njim odpreti delavnico ali trgovino i tak vso deco preskrbi. Razdelo je svoje imanje, a to. se skoro ne pozna, ar že vsako dete ma svoj poklic i je skoro neodvisno od očinih penez. Inači je to pri zemli, ki je ne blágo, štero se izdelavle, nego je vsikdar tü, kelko je i kakša je. Njo so obdelüvale vnoge i vnoge kmečke drüžine i ona je nje hranila. Na njoj dela cela drüžina, moški i ženske, mladi i stari. I ravno zavolo toga sküpnoga dela je i bi tüdi pravno morala biti lastnina cele drüžine, ne pa samo njenoga poglavara. Kmet nema plačanih delavcov. Zemla zahteva najvekšo privrženost i lübezen, a to njoj lejko da samo tisti, čida je zemla, šteri iz nje žive i jo s svojim znojom napaja. Lübezen se nemre küpiti. Po smrti trgovca ali obrtnika se je imanje razdelilo med deco, a se to skoro ne pozna, to skoro nikaj ne vpliva na gospodarstvo dece. Kak pa pri kmeti? Če idemo med njive, vidi- 2 NOVINE 26. januara 1936. mo eden meter široke njivice, i nato znova meja. Zdaj pa pomislimo ! Te njivice do se znova delile med deco, iz tej malih njivic do še menše njivice. Nazadnje de meja pri meji, Iz vsega toga vidimo, da je zemla inačiša vrsta lastnine kak industrijske i trgovske stvari. Trgovčevo i obrtnikovo imanje v glavnom obstoja iz premičnin, je lastnina edino poglavara drüžine, ar v glavnom samo on pripripravla krüh, ali pa povekšavle njegovo bogastvo plačena delavna moč. To imanje je osebno, individualno, ar je lastnina edne osebe. Zemla pa je posebna, samonikla vrednost, ki se nasledüje od dedeka na očo i na sina. Na zemli delajo i pripravlajo krüh vsi člani drüžine, vsi povekšavlejo bogastvo. Zemla je zato skupna, kolektivna lastnina. Zato zahteva zemla posebno zakonodajstvo, različno od zakonodajstva za industrijo. (Dale.) NEDELA tretja po sv. Treh Kralaj. B e r i l o iz pisma svetoga apoštola Pavla Rimlanom. Bratje ! Ne bodite sami pri sebi modri. Nikomi ne povračüjte hüdoga s hüdim; prizadevlite si za dobro pred vsemi lüdmi. Če je mogoče, živite, keliko je na vas, z vsemi lüdmi v miri. Ne delajte si, Prelübi, sami pravice, nego dajte prostora božoj jezi; zakaj, pisano je : „Meni ide maščevanje, jaz bom povrno, govori Gospod“. Nego, „če je tvoj sovražnik lačen, njemi daj jesti ; če je žeden, njemi daj piti; zato ka če to delaš, njemi žerjavico zbiraš na glavo“. Ne daj se premagati hüdomi, nego premagüj hüdo z dobrim. * Evangelij (Mataj 8). Tisti čas, gda je prišeo z gore, so ga spremlale velke vnožine. I glej, pristopo je gobavec, spadno pred njega i pravo: „Gospod, če ščeš, me moreš očistiti“. Jezuš je stegno roko, se ga dotekno i, pravo: „Ščem, bodi očiščen ! I taki je bio očiščen od gob. I Jezuš njemi je naročo : „Glej, da nikomi ne poveš, nego idi, pokaži se dühovnik i prinesi dar, ki ga je zapovedao Mozeš njim v svedočbo“. Gda je pa prišeo v Kafamaum, je pristopo k njemi stotnik i ga proso: „Gospod, moj slüžabnik leži doma mrtvouden i jako trpi“. Jezuš njemi je pravo: „Pridem i ga ozdravim. Ali stotnik je njemi odgovoro : „Gospod, nesam vreden, da stopiš pod mojo streho, nego povej samo z rečjov i moj slüžabnik bo ozdravlen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjov i mam vojake pod sebov, pravim tomi: „Idi“, i ide; i drugomi: „Pridi“, i pride; i svojemi slüžabniki: „Včini to, i včini“. Gda je pa Jezuš to čüo, se je začüdo i pravo svojim spremlevalcom : „Zaistino, povem vam, telike vere nesam najšeo niti v Izraeli: Povem vam pa, da jih vnogo pride od vzhoda i zahoda i sedejo za sto z Abrahamom i (zakoni i Jakobom v nebeskom kralestvi, deca kralestva bodo pa vržena vö v kmico; tam bo jok i škripanje z zobmi“. I stotniki je pravo Jezuš: „Idi, i kak si vervao, se ti zgodi !“ I služabnik je ozdravo tisto vöro. „Gospod, či ščeš, me moreš očistiti“. Pazlivo prečti denešnji Evangelij pa boš vido, ka je Jezuš dva betežnika ozdravo. Eden je bio gobav, to je, meo je tisto strašno bolezen, po šteroj je človek celih 10-20 ali več let vmirao. Drügi je bio mrtvouden. Tüdi za to bolezen je ne bilo več drüge pomoči kak pri Bogi. Gobavec je sam prišeo k Jezuši, sam ga je proso, rekoč: „Gospod, či ščeš, me moreš očistiti“. Mrtvoudni hlapec je ne mogeo sam do Jezuša, pa je meo smilenoga gospodara, ki je šo mesto njega. Oba Jezuš ozdravi, z istov močjov, brezi zdravila, y prvoj minoti. Nad gobavoga je Stegno roko, se ga dotekno i pravo: „Ščem, bodi očiščen“, pa je bio zdrav. K betežnomi hlapci je pa Jezuš ne šo, ar je vido, ka ma njegov gospodar telko zavüpanja v njega, ka je pravo: „Gospod, nesam vreden, da prideš pod mojo streho, nego samo reč povej i moj hlapec bo ozdravleni“. Jezuš njemi pravi. „Idi, kak si vervao, tak naj se ti zgodi“. Hlapec je bio ozdravleni. Kak čüdovita je bila Jezušova moč ! Kak rad je pomagao. Komaj naprošeni pa že pomaga. Gotovo je bilo v tistom časi več gobavih, več mrtvoudnih, pa Jezuš jih je ne ozdravo. Zakaj ne? Ne so prosili, ne oni, ne drügi za nje — ar so ne meli takše vere, takšega zavüpanja v Jezuša, kak te gobavec i gospodar mrtvoudnoga. Tak je tüdi zdaj. Kelko je betežnih, kelko gobavih na düši! Vse šče Jezuš ozdraviti, vsem pomagati. Pa vendar vnogi raj v grehi živejo i v grehi vmerjejo, kak da bi si dali pomagati. Neščejo Jezuša prositi, so preveč gizdavi, nemajo vere, nemajo zavüpanja v njegovo moč. Či bomo meli zavüpanje, te naj bodo naši grehi rdeči kak škrlat, bomo postali beli kak sneg. Verjimo, ka je Jezuš pravičen, pa tüdi milostliv, vsikdar pripravleni nam odpüstiti. Zavüpajmo, ka je Jezuš oblast odpüščati grehe dao svojoj cerkvi, apoštolom, škofom i mešnikom. Verjimo, ka je v zveličanje naših düš postavo sv. spoved i v toj veri ga zavüplivo prosimo. Nam bo odpüsto. Brezi vere i zavüpanja pa toga ne zadobimo. Politični pregled. Domači. Ka zahtevamo mi? Ogromna večina Slovencov i voditeli te večine, so od vsega začetka, kak obstoji Jugoslavija pa vse do dnes stalno zahtevali finančno, kulturno, po tüdi politično autonomijo, ali samoupravo Slovenije. Mi na svojoj koži teško občütimo vse krivice centralizma, za šteroga so glasali naši slovenski demokratje. Dnes vidimo, da je centralizem za naše gospodarstvo i za slovensko kulturno življenje prava smrt. Mi Belgradi zdavlemo skoro vse, ka mamo, nazaj pa strašno malo dobimo. Gda v Belgradi delijo peneze, te ščejo tam Pravični biti pa pravijo, da mi že zadosta šol pa cest pa špitalov i drügoga vsega mamo. Najprle trbe prej tistim krajom dati, šteri vsega toga ešče nemajo. Tak se leto za letom godi, da se iz naših penez v drügih pokrajinaj izven Slovenije vnogo zida pa dela, pri nas pa nikaj i tak je pri nas siromaštvo od dneva do dneva vekše. To so nam spravili tisti gospodje, šteri so samo za svoj hasek vsigdar bili i so ešče dnes za centralizem. Znano je pa, da je pravi voditeo slovenskoga naroda, dr. Korošec bio vsigdar za najširšo autonomijo ali samoupravo Slovenije v okviri velke Jugoslavije, je to ešče dnes njegova zahteva, je to tüdi v programi nove JRZ stranke i je to tüdi naša najodločnejša zahteva. Mi damo državi, ka državi ide, ka si pa mi s svojov delavnostjov i šparavnostjov več pripravimo kak v drügih pokrajinah naše države, s tem naj mi tüdi slobodno gospodarimo. Do zdaj se nam je pa tak godilo, da če smo si več pridelali i več pršparali, te so nam tüdi to vse vzeli, pa razdavali tistim, šteri so dostakrat jako malo delali, šparali so pa nikaj ne. Ka zahteva dr. Maček ? Pravzaprav zahteva dr. Maček za pokrajine, gde prebivlejo Hrvatje, popunoma isto, ka je pod geslom autonomija ali Samouprava že od nigda v imeni velke večine Slovencov zahtevao dr. Korošec za Slovenijo. Razlika med obojimi je samo v tom, da je slovenski program od vsega začetka popunoma jasen i do odrobnosti izdelani, hrvaški voditelje so pa ešče do dnes ne mogli svojega programa točno sestaviti i ga tüdi dr. Maček dnes ešče nema. Skoro vsi dozdajšnji voditelje hrvaškoga lüdstva so znali vnogo gučati pa tüdi vnogo kritizirati, gda so pa bili pozvani ni, naj točno povejo, ka vse ščejo meti, te so navadno povedali, da programa ešče nemajo sestavlenoga. I tak ti nesrečni lüdje že 17 let sestavlajo svoj program i če ga bodo ešče naprej s takšov hitrostjov sestavlali kak dozdaj te ga ešče dva ali trije Radičovi pa Mačkovi nasledniki tüdi ne sestavijo. Zavolo toga nesrečnoga hrvaškoga programa pa trpi največ hrvaško lüdstvo samo, pa tüdi naše slovensko lüdstvo, v Belgradi se pa smejijo. Shodi ministra dr. Kreka. Minister dr. Krek je meo zadnji čas več dobro obiskanih shodov po Sloveniji. V Metliki, blüzi hrvaške meje je prišlo na shod tüdi več Hrvatov, pristašov dr. Mačka. Proti njim je minister dr. Krek sledeče povedao: Hrvatje majo svoje potrebe i če so disciplinirani i dobro organizirani, majo tüdi svojega voditela. Mi Slovenci pa mamo svoje potrebe i svojega voditela. Dokeč hodijo Hrvatje k nam kak bratje po krvi, je radi sprimemo. Če pa ščejo k nam hoditi zato, da bi naše vrste rüšili, naše lüdstvo puntali, ali pa cilo šteli iz naših žülov pa naše delavnosti kakše haske sebi spravlati, te njim moram povedati, da bomo znali proti njim ravno tak ostro nastopiti, kak smo znali nastopiti proti Beči ali proti Belgradi. Mi smo že zadosta svojih trüdov drügim nosili, i zdaj ščemo ednok to, ka si sami pridelamo, tüdi sami povžiti. Da bi pa dozdajšnje breme samo telko spremenili, da bi nam od zdaj naprej mesto Belgrada Zagreb jemao vse naše Pridelanje, zato smo pa že prepametni gratali. Mi Zagreb ravnotak dobro poznamo kak Belgrad. V jemanji sta si oba popunoma podobniva pa v nazajdevanji tüdi. Oba vzemeta radiva vse, nazaj pa nikaj ne data radiva. Navzoči Hrvatje so na te odločne ministrove reči nikaj nej znali odgovoriti. Autonomija ali Samouprava? Pravzaprav obe tevi reči pomenita popunoma isto. Autonomija je grčka reč, Samouprava pa Slovenska pa tüdi srbska i hrvatska. Pod autonomijov ali samoupravov razmimo telko, da kakša pokrajina svoje imanje i svoje kulturno i politično živlenje sama upravla ali vodi. Navadno se reč autonomija ali Samouprava rabi samo za nepopuno upravlanje ali vladanje pokrajin v ednoj državi. Samo država ma vso popuno najvišišo oblast, vodstva v posameznih pokrajinaj v državi pa dobivajo vso svojo oblast od najvišiše državne oblasti. Slovensko lüdstvo i njegovi voditeli stalno zahtevajo za Slovenijo kelko mogoče najširšo autonomijo ali samoupravo i to v okviri velke i močne Jugoslovanske države. To smo zato zapisali, ar Vnogi reči autonomija neščejo radi čüti i pravijo, da „autonomija“ telko pomeni, kak popunoma samostalna država. Zato vsešerom raj izgovarjajo i zapisüjejo samo reč „samouprava“. Nam je nazadnje vseeno kak naj se to imenüje, da bomo mi s svojim imanjom i s svojov kulturov sami gospodarili, državi pa damo, ko njej ide, samo naj nam ednok dajo edno ali drügo, ali autonomijo, ali samoupravo. Svetovni. Tüdi Austrija se škrable. Austrijski časopisi velko nevolo delajo, zato, ka je Italija spoküpila v Austriji vnogo blaga, blago je že davno odišlo v Italijo, penez pa od niked nega. Časopisi pišejo, da je Italija dozdaj dužna Austriji samo na blagi nad 100 miljonov šilingov, to je več kak 800 miljonov dinarov. Nam se močno vidi, da bo austrijske trgovce za te miljone ešče ednok močno glava bolela. Komunistične revolucije v Jüžnoj Ameriki. V zadnjih letaj je v večih državaj Jüžne Amerike nastanolo močno komupistično gibanje. Tü pa tam so nastanole prave revolucije, nego dozdaj majo komunisti pravzaprav samo v ednoj državi oblast v svojih rokaj, to je v Mehiki. Tü se pa komunisti neščejo s svojim pravim imenom zvati, zovejo se namreč samo za socijaliste, v istini so pa pravi bolševiki, vej je pa tüdi znano, da med' pravimi socijalisti i pravimi bolševiki nikše razlike nega. Obojim je sküpno sovraštvo do Boga i do Cerkve, človeka i njegovih pravic pa niti malo ne spoštüjejo. Njim je edino tüdi to, da so njihovi voditeli siti, da majo dosta penez i da smejo brezmejno komandirati z lüdmi. V Argentini i Uragvaji so srečno obladali bolševiški poskus, da bi se polastili vlade. Zanimivo je, da sta v vseh tej državaj pripravlala komunistično revolucijo moskovskiva sovjetskiva poslanika, šteriva sta oba židova i revolucijo so tüdi vodili zvekšega Židovje. Tüdi v Rusiji majo vso bolševiško oblast v rokaj večinoma sami Židovje, nad 100 miljonski rusoski narod je pa prisiljeni trpeti najstrašnejše moke. Kak obstoji bolševiška vlada v Rusiji, je znano, da je bilo prek 11 miljonov lüdi pomorjenih. Najmenje telko lüdi je pa od nevol i lakote spomrlo. To so pač v nebokrčeče številke i grehote i ne molimo zobston za rešitev Rusije. Potrebno bo ešče več moliti za rešitev sveta od bolševizma. Boji v Abesiniji se nadaljavljejo i izgleda, da Abesinci stalno napredüjejo, nego Italjanov li nemrejo pregnati. Italjani pa pravijo, da zdaj čakajo zavolo deževja i da na toj zemli, štero so Abesincom odvzeli, napravijo zadosta cest pa zozidajo potrebne zidine za vojaštvo. Izgleda, da se bo bojna med obema narodoma močno zavlekla, če zmes ne pride do kakših mirovnih pogajanj. Pravijo, da bo svet Zveze narodov v Ženevi pri svojem prišestnom zborovanji pripravo nove predloge za mir med obema državama. Ka pravite, g. vrednik? Priklatila se nam je zima i nas je zaprla v naše domove. Ž njov so prišli püsti, dugi večeri. Zakaj püsti i dugi? Zato ka dobroga čtenja nega po hišaj, lepe povesti i pripovedke naših dedekov i mamic so zamrle. Mesto njih so prišle neslane šale, nedostojne reči pa ž njimi tüdi ogri- zavanje drügih i to velikokrat nedužnih. Mladina igra pri tej žalostnih gučaj glavno vlogo. Ka pravite, g. urednik, jeli bo zraseo z te mladine pošten rod? Jeli de znao včiti svoje potomce na tisto poštenost, štere sam ne spoznao? Naš pesnik Miroslav. Letos 25. januara mine dvajsti let od smrti pesnika Jožefa Baše — Miroslava. Slovenska krajina bi dobila v njem svojega dobroga pesnika, če ne bi mro, prle kak je spuno svoje dvadvajseto leto. Ar je Miroslav — to je bilo njegovo pesniško ime, za šterim se je skrivao — objavlao svoje pesmi samo v Novinaj i Marijinom listi, zato smo se ga dužni spomenoti. Narodo se je v Beltincih 28. aprila 1894. Že kak dijak v Kӧszegi i Sombatheli je pisao Slovenske pesmi, ravnotak kak bogoslovec. Jožef Baša je bio ne samo bistroga razuma, liki tüdi dobroga, poniznoga srca mladenec. Njegova velka i lepa düša sija iz vnogih njegovih pesmi. Bio je zaistino kak bomblek, napočeno popovje, štero bi se razcvelo v lepo rožo. Na neizmerno žalost vseh, ki so ga lübili i poznali, je prle zapüsto svet, kak je pokazao vse svoje zmožnosti. Slovenska krajína je mela toti preci pisatelov, šteri so v knigaj, cerkvenih i šolskih, včili lüdstvo v domačem narečji i ga tak očuvali za slovenstvo; ne je pa mela pesnika, ki bi lepoto domače reči povzdigno i ki bi spevao vse, ka čüti srce našega člo- veka med Mürov i Rabov. V Miroslavi se je oglaso takši pesnik. Poglednimo si samo. Naša mladina naglo pozabi v šolaj na svojo ponižno domačijo. Miroslav pa je v vogrskih šolaj ostao goreči Slovenec. V pesmi pravi, da žele ta, »gde pesem Slovenska tak milo doni“ ; nesrečen je v tüjini, zato, »morem priti med Slovence, — gde srce mi mirno bo“. Navdüšeno spevle : „Mili moj slovenski svet, — živi, živi dugo let !“ Dosta je ešče mest v njegovih pesmaj, gde kaže svojo tesno zvezanost z domačim Slovenskim krajom. Toplo se je spominao svoje mladosti, Müre i vsega domačega. Miroslavova mejka düša je sprevajala vse bolečine domače krajine. Bio se je nesrečen boj, iz naše tihe krajine so šli mérat v tüjino. V prelepoj „Pesmi od Karpatov“ je postavo Miroslav spomin našim vojakom: „Tam daleč, tam daleč — v karpatskih goraj — je s krvjov Poljani — že vsaki stopaj. — Tam daleč v Karpatih, — gda pride pomlad: — tam nede šo nišče — več njive orat. — Tam rože do rasle — pa v srcaj junakov — do mele korén — namesto rose — do vrele skuzé, polevale rože ...“ Ta pesem stoji med najlepšimi slovenskimi ! Kak vsakši pravi pesnik, je čüto 26. januara 1936. NOVINE 3 GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Velka Polana ide rakovo pot. Vsikdar vekša razvüzdanost še širi med mladinov, posebno med deklami, ka je jako važno, zato, ka če že dekle postanejo razvüzdane, te je konec vsega. Samo eden slučaj nam zadosta pove. Obslüžavali so v ednom mesti godovno z muzikov. Mladine je telko bilo, ka se vse trlo. Plesali so celo noč do ranih vör, tak ka so peč podrli. Krščanski starišje, ki te odgovor davali od svojih dekeo, Vzemite je v bogšo vzgojo, da se ne bodo ponoči okoli potepale. — Polančar. Lakoš. Preminočo nedelo sta bile tü kar dve muziki, pa ne v oštariji, nego v domačih točilnicaj. Lüdi, posebno mladine je telko bilo, ka njim je tesno bilo. Plesalo se tak, da bi šlo za plačo : staro, mlado, moški, ženske. Ka je najbole žalostno, celo šolske dekličke, trinajst let stare so plesale ta do tretje vöre zajtra. Nazadnje so se nekaj sposvadili med sebov, tak da je tüdi do bitja prišlo. Nekši moški je dečka zasmicao nad okom i nosom. Pa se te tožimo, ka je stiska, ka nega penez. Malo dete leta staro brez matere je ostalo v lendavskih goricaj. Če bi se najšlo tak smileno srce, ki bi to dete vzelo za svoje, se naj oglasi v Lendavi na župnišči. Na podporo Novin so darüvali: Bukovšek Rade, žand. narednik Beltinci, 5 Din., Godar Jurij, Budinci, 5 Din. Bog plačaj ! Črensovci. Zvolitev Žižek Joška za kantora črensovske fare je cerkvena oblast potrdila. — Prosvetno drüštvo je ustanovilo dramatični i pevski odsek. Dozdaj ešče ne delata. Predsednik Žerdin Martin je odložo svojo čast. Naš rojak kandidat za škofovsko stolico. Szombathelyski škof, grof Mikeš Janoš so odložili svojo püšpekijsko čast Med njihovimi nasledniki se imenüje tüdi mil. g dr. Rogač Franc, prelat, naš rojak. Nova meša se bo v Črensovcih okoli vüzma obslüžavala. Vsegamogočnomi jo bo prikazao naš rojak Žižek Karol, ki je že posvečen za dijakona i v kratkom bo sprejeo mešniško posvečenje. Lendava. Na kralevsko namestništvo je vložo priziv g. Horvat Izidor, vučiteo, da se ne bi premestio iz D. Lendave. Sprememba slüžbe. Žalig Anton, kühar lastnika Novin je spremeno svojo slüžbo i se je pogodo za kühara pri g. Horvat Jožefi, župniki v Dekanovcih v Medjimurji. Gosp. Horvat je črensovski rojak. tüdi Miroslav bole kak navaden človek bridkost živlenja. Mnoge njegove pesmi so pune žalosti. Liki njegova žalost je obsijana od lübezni do naroda, do Boga. Lepa pesnikova düša se nam kaže v Miroslavovoj zadnjoj želi : „Na grob moj, gde bodem počivao — ne dente znaménja ... gde brat vaš počiva, — naj nišče ne ve. — Posadite samo klinček rdeči... Pa bratom Slovenskim, gda prido, — kre groba, pa mimo odido, — samo vetrič naj pravi, — ki tam se igra : Tu pesmar počivle — veseloga srca !“ Šli so, dragi Miroslav, bratje slovenski mimo Tvojega groba; bili so Sinovje naše krajine; — prišli so bratje slovenski, kak si vüpao, prek Müre ... Pa nad vsemi visi velko i žmetno pitanje: kak spunjavlete svoje poslanstvo v dobro našemi lüdstvi, kak spoštüjte slovensko reč i pesem, štero je Miroslav goreče lübo? Naj se ob dvajsetoj obletnici Miroslavove prerane smrti spuni njegova žela: vetrič z njegovoga groba naj bratom Slovenskim od Rabe do Soče zaigra njegovo pesem, štera je svedočanstvo našega trpečega i lübečega, delavnoga slovenstva iz časov robstva ! Njegove pesmi naj izidejo v knigi i naj svedočijo, da je lübezen do Slovenske reči i pesmi zorela med nami vsikdar; da smo meli pesnika, ki bi obogato slovensko književnost. Njegove pesmi naj bodo sveti ogen vsem nam bratom, ki lübimo Miroslava i delo vseh naših velkih mož, vsem, ki lübimo svojo rodno krajino. Te ogen naj nas vodi ! Lepa smilenost. Naš rojak delavec v Franciji je čteo v Slov. časopisaj, da se nahaja v betnanskoj šumi poleg Maribora siromak Ferk Vincenc i je jako zapüščen. Naš delavec njemi je potom našega uredništva poslao 100 Din. i je pripravlen njemi ešče slüžbo spraviti. Tak delajo smilena srca. Marijina drüžbenica pri zdavanji. V nedelo se je zdala Kolenko Ana, goreča Marijina drüžbenica z Franc Theodorom, vrlim, pobožnim mladencom v Črensovcih. Oba mladoženca sta z G. Bistrice. Sneha je z pobožne širitelske hiše naših listov. Mi mladomi pari želemo obilen blagoslov svete Drüžine, da ostaneta i rasteta na poti jakosti kak dozdaj i tak tüdi svojo deco odgojita, štero njima Bog da. Ivanci. Na gasilskom zvünrednom občnom zbori dne 14. januara t. 1. je bio zvoljen na čelo drüštva kak predsednik Žižek Ivan. Po zvolitvi je g. predsednik v dugšem svojem govori izjavo še sledeče : Dragi tovarišje ! Kak vidim, bio sem zvoljen tak rekoč enoglasno, če gli, ka se je volitev izvršila s tajnim glasovanjom. Na to dužnost težko se mi je bilo odločiti i to zavolo toga, ar sem v svojem poslovanji tisti človek, da če prevzamem kakšo dužnost, jo tüdi hočem izvršiti po zakoni dotične funkcije. Dobro Vam je pa znano, da mam preveč posla pri svojem kmetijstvi i tüdi indri, gde sem odbornik. Nesem pa bio še dozdaj v svojem živlenji nikdar hrepenjač izkoriščanja lüdstva, tem menje pa želen kakšega posebnoga odlikovanja, temveč vsikdar za dobrobit lüdstva. Dragi tovarišje! Prevzemem od Vas mi dano poverenje i bodem z veseljom izvršavao, če bom vido, da ste Vi, dragi tovarišje, tüdi za mene i da me podpirate v mojih teškočaj. Zavolo toga apeliram na Vas, da ostanete zvesti svojemi predsedniki, njegovo povelje izvršavate, i da bodete v dobrobit našega drüštva i našega lüdstva. Obečani Vam i zagotavlam Vam, da bodem vse moči i dužnosti včino za dobrobit našega drüštva. Moj prvi kak predsednikov glas je : Poštüjmo se eden drügoga kak bratje, skazüjmo lübezen eden dragomi i častno poštüjmo svoje predpostavlene i starejše. Vsikdar se vsak član naj skaže, da je poštenjak, marliv, veren, skažüvati lübezen do bližnjega po božoj zapovedi i zdržavati načela i odredbe gasilskoga zakona, poleg toga pa meti lübezen do Boga, naše mile domovine Jugoslavije i do našega vrhovnoga gasilskoga pokrovitelja Nj. Vis, Kraljeviča Tomislava. (Ploskanje i klic živio !) Dragi tovarišje ! Drügi moj glas je na Vas, da se naj vsak član drži svoje funkcije, štero je prevzeo. Naj si nieden član ne misli, da bo noso samo šaržo, svoj poseo pa samo zanemarjao. Če zapazim kaj takšega, se bodem ravnao po zakoni o gasilstvi i vsakšega kaznovao po istom. Vsak naj se drži discipline poštüvati predpostavlene, gasilsko idejo širiti, da zamoremo dobiti kem vekši dober ugled pri lüdstvi i kemveč poštenih gasilcov. S tem vüpanjom idemo v bodočnost i Vam kličem gasilski Pozdrav: Pomoz Vas Bog! (klic: Živio!) — Želimo od Boga g. Žižeki, da se te njegeve reči tüdi spunijo.— Poštnomi uradi v Bogojini. Na Ivanci mamo tüdi poštno nabiralno ladico. Ta ladica je pa v takšem mesti, da jo človek niti ne opazi. Dobro bi bilo, da bi se ta ladica premestila v sredino vesi i to ali na hišo g. Žižeka, ali pa g. Plej-a, gde ide skoro vsakši vaščan mimo i bo lehko brez vsakšega dalečhoda vrgeo pismo v ladico. — Zatorej prosimo g. upravitela pošte, naj nam to željo spuni, za štero njemi bodemo hvaležni. — Krtovinjeki. Pri ivanskoj kapeli je telko krtovinjekov, ka če človek mimo ide zvečer, da se opoteka, ka bi si lejko noge spotro. Tej krtovinjeki pa bi se vendar že ednok lejko dali razbrcati po že tak dugom časi! Predsednika občine mamo v Filovcih i on venda za to ne ve, odbornikov pa itak nemamo. Marijini listi za januar se v kratkom razpošlejo. Prle ne smo je mogli, ar mala tiskarna ne zadolela z delom. Komaj je zvršila kalendar i veliki Marijin list do novoga leta, razpošilala je v novom leti. Zdaj dela na januarskom snopiči. Širitelom. Konec meseca se bliža, pošlite notri naročnino za mesec januar i februar. Ivanci. Od naše vési se pa za istino malo gda čüje v „Novinaj“. Mamo pa tüdi mij dosta novic, štere bi rad zvedo nekak drügi tüdi, ne pa samo Ivančarje. Štere so pa te te novice! — V našoj vési mamo tak sposobne može, da so sposobni za vsako povzetje. Lansko leto so tüdi tej sposobnejši prevzeli od lendavske Vodne zadruge kopanje takzvanoga potoka „Lipnica“, i to za dug, šteroga je vés dugovala vodnoj zadrugi že od leta 1924 naprej po 4 Din. kubični meter. Vodna zadruga je svojo meritev zvršila i je predala za iskopavanje prevzetnikom. Prevzetniki so razdelili kopanje potoka po parcelah, kak je vsakšemi dužniki pripadalo. Lipnica je že skopana. Obračun že tüdi gotovi. Samo edno ne vemo ! Lekaj so prevzetniki premalo mero meli ? Ne trdimo to, samo pitamo, če je istina? Vnogi vert se najmre toži, da je prej dosta več kopao, kak njemi je šlo, pa se zdaj zbérajo, ka do šli y Lendavo, da enkrat pozvedijo istino. Čeke so prej prevzetniki tüdi vküp spobrali, i to zavolo toga, ka narodi ščejo vö spraviti pravičnost. Kak so čeke pobrali, tak so je tüdi vrnili. Guči se, da se je že eden vért malo pobrigao, i je tüdi pravico dobo (pejneze nazaj). Zato naprej vsi, šteri male kakše pritožbe! Krivico trbe Odkriti, krivce pa obsoditi. Siromaki smo vsi, naj se nam pravica deli. Nikoga ne potvarjamo, samo to zahtevamo, da se krivica dožene, če je i gde je, da guča, pritožb je dosta. G. Lendava. Od več krajov čüjemo i čtemo, kak občine polagajo štatistiko od delovanja preminologa leta i naštevajo razna dokončana dela, v dobrobit svojih občanov. Da ne ostanemo med ostanki, tüdi mi na tom mesti moramo povedati vse, ka se je prinas napravilo. Edno, ka znamo, je to, da je preci delavcov bilo prinas zaposlenih za javna dela, za zbolšanje cestnoga prometa. Ne moremo si pa predstavlati, kak je prišlo do toga, da je cestni promet od marofa do cerkve skoro popolnoma odrezan, tak da že auto več ne more priti na povedano mesto. Stari most pri marofi so podrli i predjali na drügo novo mesto, brez toga da bi dokončali še pred zimov z delom. Blato pri tom mosti gor do ribnika, to je skoz pörge je takše, da sploh nej mogoče popisati. Človek ne vej ali je na cesti ali pa v kakšem močvirji. Odkrito lejko povemo, da je to za naš kraj nepopisna sramota, gda mamo pri cesti več kamnolomov, da bi se cesta lehko s kamnom zložila. Izgleda vse vküp, kak najzadnejša püščava brez vsakšega voditelja ali gospodarja. Sram nas more biti od tüjcov, da se koplemo v takšem blati. Pri vsem tem se pa tüdi dosta ne moremo čüditi, kak je zadnji sneg spadno nad 40 cm visoki, je niti z edne občinske ceste nej bio odmetan. Sneg se je na svojo milost mogeo topiti na občinskih cestaj. Znano je že itak vsem, da od tej cest, je tüdi bilo povedano v drügih časopisaj. Edino nas samo lejko reši mraz, da bi to vse sküp zamrznilo, da bi lehko prišli kam dalje naprej. Lepi zgled. Dobili smo sledeče pismo, ki naj bo vsem za zgled : Prečastiti Gospod Vrednik ! Vu imeni Jezušovom i Marijinom Vas najlepše pozdravim, i želem Vam lübo zdravje od našega Gospodna Boga, da bi ešče duga leta nam mogli širiti naš domači tisk. I se Vam lepo zahvalim na rednom pošilanji Novin; naj Vam, Gospodni Bog poplača vse Vaše trüde, štere Vi z nami mate, ki smo zapüstili naš domači i slovenski kraj. — Prečastiti Gospod ! Poslao sam 15 Din. gda sam naročo Novine za leto 1935. i drügikrat sam poslao 13. X. 1935. 20 Din. tij 5 Din., ka sam poslao, bi ji jako lepo proso za Kalendar Srca Jezušovoga. Či bi več koštao, Vas prosim naznanite. I prosim, da bi zdaj od toga novoga leta 1936. naprej pošilali Novine i Marijin List. Od zdaj bom meo oboje, to je moje veselje. Že od leta 1904., kak je izišeo Marijin List, so mi oča bili prvi širiteo Marijinoga Lista, a jes sam njim pomagao razdeliti liste vsaki mesec, či sam šče ravno bio mali. — Leta 1932 sam se zalübo, da sam do moje smrti naročnik Marijinoga Lista, i to ma moja hiža doma. To sam herbao od mojega Očo staroga i do herbala moja deca tüdi od mene. — Prečastiti! Želem Vam vesele Božične svetke i srečno novo leto i to želem vsem mojim poznancom Slovenske krajine. — Hvalen bodi Jezus Kristus! Zakoič Mihal, Drž. bolnica Kovin, iz Odranec. To lepo pismo ne potrebüje razlage, ar samo djanje toga našega delavca pokaže, kak se naj ceni naš domači tisk. Dober Bog že zbüdi Plemenita srca, ki do čuvala tisto, ka so starejši gospodje ustanovili i z telikajšov požrtvovalnostjov gor držali za dobro našega naroda. Starišje naših misijonarov i misijonark naj bodo tak dobri, da pošlejo svojim Kalendar Srca Jezušovoga za 1. 1936 i veliki Marijin List, kak je bio izdani letos za Božič. V ednom i drügom je dosta zanimivoga od njih pa za nje. Tüdi tisti v Italiji bi radi meli. Či doma nemate, potem si naročite pri upravi v Črensovcih. Marijin List košta 8 Din. Kalendar pa 6. Za te dar vam bodo jako hvaležni. Dobro ovijte i pošlite kak tiskovino. Poštnine bo 2 Din. Ogenj v Odrancih. Jan. 15. popolnoči ob 4. je zgorela streha na štali i 7 voz krme pri Antolin Ferenci hš. 240. Zgorela je tüdi hüta s parmov vred. Sekulirano ne bilo. Mogoče, da je hüdobna roka zažgala poslopje. Zgübo se je jan. 7. od G. Bistrice hš. 14 do križa v Trnji eden paket. Ki ga je najšeo, naj ga prinese na uredništvo Novin v Črensovcih. Ki ga najde, dobi od lastnika, ki je z V. Polane, 10 Din. nagrade. Drüštvom in organizacijam. Uprava Ljubljanskoga velesejma vabi vsa naša drüštva, stanovske, kulturne, Športne ino gospodarske organizacije, da svoja spravišča, ankete, izlete i prireditve postavijo v dobo, kda mo meli letošnji sprotolešnji velesejem, to je med 30. majom i 11. junijom. Obvestila od dnevnih posameznih prireditev naj se pošlejo uradi Velesejma v Ljubljani. Ljubljanski velesejem bo meo letos dve glavnivi prireditvi. Na protoletje od 30. maja do 11. junija bo XVI. mednarodni vzorčni velesejem, k šterom bodo priklüčene še posebne razstave: Pohištvo, automobili, tekstil, modni predmeti z modov revijov pa gostilničarka ino hotelirska razstava. Jeseni pa bo velesejem pod imenom „Ljubljana v jeseni“ od 29. avgusta do 9. septembra. Toj prireditvi bota dajati poseben povdarek predvsem velika vsedržavna tesna razstava „Uporabljamo naš les“ pa lovska razstava. V zvezi s tema razstavama bo na velesejmi prirejen tüdi živalski ograd z vsemi vrstami divjačine, ka je živiv naših šumaj. Na jesenskom velesejmi bo zastopano tüdi poledelstvo pa v zvezi s tem prirejena razstava goveje živine i tüdi banovinska razstava malih živali rejcov Dravske banovine. Sezna bo na tom velesejmi zastopana tüdi industrija, obrt i trgovina, predvsem s sezonskimi predmeti. Dražba kožühovine v Ljubljani bo v ponedeljek dne 27, t. m., na kaj opominamo vse, ki kožühovine še niso odposlali. Blago naj taki pošlejo lovsko-prodajnoj organizaciji „Divja koža“, Ljubljana — Velesejem. Kratke novosti. Slavnost nadškofa g. dr. Bauera. Zagrebečki nadškof (eršek) bodo obhajali febr. 16. dvojni jubilej: ka so 11. febr. stari 80 let i ka so jan. 29. petdvajsti let višji pastir i dühovni voditeo hrvatskoga naroda. Stoletnica „Lepe naše domovine“. Horvatskoj narodnoj himni je pred stomi leti dao lepo vižo, ki jo tüdi mi lepo popevamo, plemeniti Mihanovič-Petropoljski Anton. Za stoletni spomin te lepe pesmi se po celoj Hrvatskoj vršijo lepe slovesnosti, po šterih se narod vtrdjava v narodnoj zavesti i oplemeniti v zahvalnosti do svojih sinov, ki so delali za njega. Zgrablen cerkveni tovaj. V Adergasi na Kranjskom je okradno Marijino podobo več jezer dinar vrednoga zlatoga i srebrnoga kinča 61 let star Pihlar Alojz iz Maribora. Tat je bio v Maribori zaprt pa je pobegno. V Ljubljani ga je stražar Čepon zgrabo i tak je na svetlo prišla božeropna kraja. 4 NOVINE 26. januara 1936. Naše domače reči iz starih časov. Kda se mládenič (mlaj) prikaže, se ob zdravoj Már'ji (kda zvoni) postavijo pod kápelco z vodov v krnički — tak da gledajo vkrej od stene. Vodo zaženéjo na streho, se hitro prekrižajo i znova se krnička podrži, da voda notri stečé. To se ponovi trikrat. (Žižki) Kda se mládenič prikaže, se križajo. (Črensovci-Türnišče) * Kakši bo strmini pouf. Če četán cveté na spodnjem deli cveta, je dober ráni strméni pouf. Če cveté na sredi, je dober srednji pouf, a če pa na zgornjem konci cveta cveté, te je késni pouf najbouši. (Črensovci) Kak bo z hajdinov? Če se prvi keminovi cveti zvržejo, je rana hajdina dobra. Če se pa cveti osiplejo i nemajo semena, je tüdi késna hajdina dobra, se dozori, nede slane.(Črensovci) Kda mimo prosa ideš, nesmiš nikaj jesti, ar te vrabli jako proso jejo. Niti zagriska nesmiš v proso vrči. Tüdi v gredaj nesmeš jesti. (Žižki-Črensovci). Če dugo dežja nega, se žabe obešajo na grmovje. Obesiti je slobodno samo s travov. Žabe regečejo i prosijo dešč. (Dokležovje). Za dešč se vrši tüdi eta ceremonija: Mlade ešče nedužne dekle na vodi kürijo. To morajo napraviti skrivma i zvečer. Ogen napravijo s kresalom. Kakšo staro košaro na zgornjem konci prepleteno — postavijo na vodo i na košari pripravleno šibje vužgijo. Nihče nesmi viditi, samo deca so lejko poleg. (Dokležovje) Če toča ide, vržejo börkle, gréblico, lopar itd. pod kapelco. Vsakši predmet se mora posebi Prinesti. Kda toča henja, se z vsakim predmetom po vrsti kak je bio vö prinešeni toča od kapelce pogrené i nato v kühnjo odnesé. (Žižki-Črensovci) Domača šatringasta zdravila. 1. Na kresi pred Ivanjem se moraš opasati z Divice Marije povójom (rastlina!), da te nede črevo bolelo. (Bükovje) 2. Če deca nemajo zdravih oči, si mažejo z vodov, ki se nabori po dežji na četam (rastlina!). (Črensovci) 3. Če je dete na takšem betegi betežno, ki ga lidjé nemrejo spoznati, a) se mora dete v žegnanoj vodi skópati. Ta žegnana voda pa mora biti iz trej grofovskij cérkev prinešena. Zato si ženske v količkaj s stekleničicami zajimlejo blagoslovleno vodo i si sčasoma telko nanosijo, da lejko dete skoplejo. (Črensovci) b) Dete ozdravi, če njemi v vüsta cupnemo vodo, ki se je prijela klüča, kda smo vodo zajimali. (Črensovci) c) Dete ozdravi, če njemi po kosi iz hiže skozi okno vodo v vüsta vlijemo. (Črensovci) d) Mladi hrast razkolejo i dete med obe polovini denejo. Nato hrast vküp zvéžejo. Če hrast naprej raste, bo dete zdravo, če se pa posiši, bo dete vmrlo. (Črensovci) 4. Če što „nádüho“ ma, se ga pod korito dene. Nato mora svinja prek skočiti, da ozdravi. (Žižki) 5. Krof se odpravi, da se prst oblezne i po krofi trikrat potégne. (Žižki) Čarne šoule diacje. Čarne šoule diak je vsakši treseti, ki se vči. Ma posebni robček, ki ga razprostré i vse mogoče jestvine se na njem prikažejo, zvün sédenoga (kisloga) mleka. Zato sédeno mleko ide prosit. Če ne dobi, je čemeren, na pozoja séde i točóu napravi. Nato se obrne proti jügi, gde od velke vročine pozoj lidem nikaj nemre včiniti. Tam pozoja bujejo i si pozojno meso pod jezik devlejo, da njim ne vroče. (Žižki) — iz Katehet : Majči, kak je to, ka se je za časa apoštolov sveta vera tak naglo razširila ? Majči : Te je ešče nej bilo potnih listov, pa se je hitro prišlo na vse kraje. Pisma naših iz tüjine. Le Bois Vemois Vorteur, Jura, J. M. J. 21. XII. 1935. Častiti g. urednik, naš dühovni oča ! Mogoče Vam je že znano, da sam že pa v Franciji i z menov moja sestra Katica. Prle kak svi šle z domi, sva tüdi hodila k Vam, pa Vas je nej bilo doma. Vas ešče niti smrt ne najde doma. Ar .ste mi naročili, da naj se prle zglasim pri Vas, i mi je jako Žao bilo, ar sam Vas nej najšla doma. Slovo od doma je bilo žmetno, gda smo se mogli ločiti. Najbole genlivo pa je bilo, gda so naj draga mati blagoslovili i povedali ete reči: Marija i moj blagoslov naj vaj sprevaja po poti i v tüjini, i bodita poštenivi i na Boga nigdar ne pozabita. Vožnja je bila jako lepa i zanimiva. Iz Ljubljane svi se odpelali. Ob 5 vüri popoldne 16. okt proti meji i v Trst. Gda smo se peljali iz Trsta, je bio krasen pogled na mesto, ki se kopalo v morji posvetov, a še lepši je bio pogled na morje, po šterom so švigale male ribniške ladjice. V miseo nama je prišla znana deklamacija iz šolskih let: Buči morje Adrijansko, bilo negdaj si slovanko ! Da, bilo je, toda zdaj ne več. Iz Trsta svi se pelali proti Milani, Torini, proti Alpam čres predore v Modame. Alpe so že bile pokrite s snegom. Še naprej svi šle v Lyon. Lyon pa je lepo i velko mesto. Nad mestom na bregi pa je bazilika Marije Pomočnice. (Gda sam šla domo, sam mela čas i sam si to cerkev poglednola). To baziliko so Lyončani zazidali Mariji v zahvalo, da je mesto obvarvale küge, štera je razsajala okoli mesta. Gda je bila posvetitev bazilike, je mil. g. škof posveto mesto Mariji. 15. aug. vsako leta je velka prosecija ta gor na breg i škof z brega blagoslovi celo mesto. Pri Mariji pa gorijo noč i den sveče i črez den je puno lüdi v cerkvi. Ob desetih večer svi te prišli na mesto. Vidite, č. g. dühovni oča, svi se ne dugo vozili. Tü so naj jako lepo sprijali. Mogla sam njim vse pripovedavati, kak san kaj počitnice preživela. Znate, dosta sam njim mela pripovedavati ; od kongresa v Ljubljani, od nove meše, tak ka je ne bilo kraja, ne konca. Tü sva Vam samo tak na kraci opisala vožnjo. Častiti gospod ! Bog Vam naj plača za redno pošilanje Novin i M. lista. Že prvi tjeden najinoga bivanja v Franciji so naj že obiskale Vaše Novine. Vsako številko z veseljom pričaküjevi, ar pride iz domačega prekmurskoga kraja. Častiti g. urednik, iz srca se Vam zahvalni za ves Vaš trüd, i za vse tisto dobroto, štero vsigdar prav po očinskom skrbite za nas izseljence i nam pomagate lajšati naše težave. Iz vsakše Vaše reči diha, mi to občütimo — topla i srčna lübezen za nas. Za to Vašo dobroto naj Vam bo Vsemogočni plačnik v nebeskom kralestvi. V lepom decemberskom nedelskom jütri svi tüdi müvi šli k sv. meši. Pogučavali svi si od doma i tüdi to, kak je lepo, da je naša domovina posvetila to nedelo za izseljenike i da se nas Vi vsi spominate dnes v molitvaj. Tüdi müvi i mislim, vsi naši, šteri smo doma iz Slov. krajine, — samo či so mogli, — so šli k sv. meši. Goreče je šla naša molitev k Vsemogočnomi, da bi ostali dobri, pošteni i da bi prišli vsi srečno nazaj, v lübi naš prekmurski kraj. Tak vidite, prečastiti, tak smo bili vsi zdrüženi v dühi i naša molitev se je sküpno paščila ta gor v nebo pred prestol Najvišjega. Novine so tüdi prišle ravno na to nedelo. Jako so naj razveselile tolažilne reči, štere svi čteli v Novinaj. Pa tüdi Vi, dragi častiti dühovni oča, ste nam poslali tolažilne očinske reči po svojih Novinaj. Edino samo Vi ste se s svojimi sotrüdniki dozdaj samo za nas brigali. Za to pa za prijatelske, očinske pozdrave, štere ste nam poslali, prisrčen Bog plati. Za vso Vašo dobroto se nemremo zadosta zahvaliti i povrnoti, zato naj Vam pa Bog plača. Pa tüdi naše Katoliško prosvetno drüštvo se je tüdi nas, svojih faranov v tüjini spomnilo. Kak se vsako dete razveseli, či dobi kakše darilo od svojih starišov. Tak smo se tüdi mi razveselili i do srca nas je genolo, da prosvetno drüštvo tak za nas skrbi. I tüdi vsakšemi posebi so poslali Prijatelsko pismo. Malo časa še delüje, pa je že doprineslo velko delo, kak začetek za nas izseljence. Močno se Zaveda, kaj je farna sküpnost. Za vse svoje delo i pozdrave vsem članom Kat. prosvetnoga društva v Beltincih. Vsem članom vesele božične svetke i srečno blagoslovleno Novo leto njim želevi i velkoga napredka v drüštvi. Kak sam čtela v ednoj številki Novin, da so deci prepovedali hoditi v kino. Tü pa je inači. V bližnjem mesti je šest kinov, med šterimi sta samo dva katoličanskiva. Župniki se jako skrbijo za svoje farnike. Žmeten njim je bio začetek kina. Protikatoliški krogi so z vsov močjov šteli preprečiti kat. kino. Toda dobri katoličani so njim verno pomagali. Tüdi müvi svi že hodili v te kino. Gospa nas je poslala, da smo vsi šli gledat. Dvorana je jako lepa. Na sredi je križ. Dvorana je puna lüdi. Dece je puno notri. Vsi katoličanski starišje pošlejo svojo deco v te kino, naj so velki ali mali. Zavedajo se, da je bogše tak, kak pa či bi pa oštarijaj hodili. Začne se v nedelo ob treh. Najprle so novosti širom sveta. Nato nas popelao, da gledamo ednok Afriko, drgoč pa drüge dežele, Palestino, mesto Jeruzalem itd. Te pa kaj za smej. Včasik se fejst nasmijemo. Zdaj pa je kratek odmor. Po odmori pa je glavna predstava. To pa je nekaj lepoga. Zadnja je bila, štero svi müvi hodili gledat, od Vogrske. Tak svi vse vidli, tak kak či bi doma bile. Bilo je to, da se je eden dečko, Nemec, muzikant šteo ženiti z ednov vogrskov gro fovskov hčerjov. Oča je to ne dao, zato se ona oženila z drügim. On pa je te postao dühovnik. Tak je najšeo večno lübezen. Dokončalo se je pa ob 6 vöri. Tak smo se vsi veseli i srečni vračali domo. Zdaj pa končani moje pismo. Malo je preveč dugo. Svi s sestrov obe v ednom mesti i se nama dobro godi. Vesele božične svetke i srečno blagoslovleno Novo leto Vam, častiti, želevi. Pa naj Vam lübi Jezuš da vse tisto, ka si sami najbole želete. Da bi bili zdravi i nam še nadele pisali naše prekmurske liste. Dve sestrici, Anika i Katica Škafar z Bratonec. Službena naznanila. Radio predavanja v letu 1936. 5. VU. Dolinar: Hmeljarstvo v Sloveniji 12.VӀӀ. Okorn : Prevažanje čebel na pašo 19. VӀӀ. Kmetijski nasveti. 26. VU. Štrekelj : O prijateljih in sovražnikih v našem vrtnarstvu. 9. VIII. Ing. Mikuž : O poskusih z oljnatimi rastlinami in njih pomen za Slovenijo. 15. VӀӀI. Kocjan: Nalezljive in najbolj pogoste bolezni perutnine. 16. VIӀӀ. Puš: Varujmo kmečke šege in navade. 23. VIӀӀ. Ing. Muck: Dvorišče na kmetiji. (Igrica). 30. VIII. Humek : Spravljanje sadja z ozirom na zahteve sadne trgovine. 6. IX. Kmetijsko-gospodinjska ura. 8. IX. Ing. Skubic : Jesenska dela v sadovnjaku. 13. IX. Okom: Odbira plemenjakov. 20. IX. Flego: Trgatev. 27. IX. Priol: O brezalkoholna sadnih pijačah. 4. X. Rigler: Prva pomoč živini v nezgodi. 11. X. Ing. Simonič : Jesensko obdelovanje zemlje in gnojenje. 18. X. Ing. Zupanič : 50 let kmetijske šole na Grmu. 25. X. Ing. Skubic: O intenzivnem sadjarstvu. 1. XI. Radiopredavanje drž. bakteriološkega vet. zavoda. 8. XI. Kroši : Kmečka družina. 15. XI. Basaj : Predhodniki današnjih zadrug. 22. XI. Okom: Uspehi letošnjega čebelarska. 29. XI. Kmetijski nasveti. 6. XII. Ing. Muri :. Kokošjereja. 8. XII. Ing. Lah : O travništvu. 13. XII. Ing. Skubic: Nepopisano zadružništvo naše vasi. 20. XII. Okom: O čebelni kugi. 27. XII. Kmečka mladina in mesto. VEČERNO ROMANJE. Nocoj je meni tako, da romal bi daleč kam, neznanokam, kjer bi bil sam. In Bog bi bil z menoj v samoti daljni nocoj in odpri bi mu srce, vanj sem skril gor je svoje in sveta gorje ; med potjo sem ga nabral, o, koliko mi vsak ga dal ! Zato bi rad romari daleč nocoj, da bi bil sam in Bog z menoj. Prekosnice. Trije dijaki srečajo židova. Prvi : Dobro jutro, oča Abraham ! Drügi : Dobro jutro, oča Ižak ! Tretji : Dobro jutro, oča Jakob! Židov: Nesam Abraham, ne Jakob, niti Ižak, liki Saveo, Kisov sin, šteroga je oča poslao iskat svoje tri zgüblene osle. Hvala Bogi, zdaj sem pa vse tri najšeo ! V prvom razredi je g. katehet ponavlao z decov zgodbe sv. Pisma. Pri tom je mali Jožek pogrüntao, ka se tri bože osebe z ednov rečjov zovejo s. Trojstvo ali s. Trlica; Zamazana micika pa je povedala, da so ss. Trije Krali Jezuši prinesli zlato, kadilo pa „milo“ ; Krčmarov Poldek si je dobro zapomlo, da je s. Jožef bio mesar; mali Vanko, šteroga oča je velki „handlar“, trgovec s sadjom z drügimi pridelki, je pa ne pozabo, da sta Adam i Eva živela v „graji“. Po šoli pa je g. katehet tisti petek dobo uradno pitanje za izseljenca X Y, ki lekaj „namerava biti rojen“ v ednoj vesi njüve župnije. Gda te slabe vole, se Oglasite, da vam Povemo še kaj takšega, vej toga mamo „zadovolé“. Pri ponočki. Na našem Goričkom pri sv. Bedeniki se je zgodilo pred vnogimi letami. Ženska je pri ponočki zaspala v toploj maloj cerkvici i v sneh zakričala ravno gda je vse tiho postalo pred evangeliumom ; Zelje že vre ? Senjalo se njej je najmre, ka je doma pri ognjišči i gleda v pisker, če zelje že vre. Pošta. Geder Jožef, Korovci 18. Novine prošene smo vam poslali. Širiteo dozdaj, kak to pišemo nikaj ne javo. Kalendare i M. liste za Korovce smo poslali širitelici Vogrinčič Mariji na Cankovo še v starom leti, tam se naj zglasi širiteo. Pozvek Franc, G. Slaveči 102. 6 kal. i 2 M. lista smo vam po pošti poslali. Če je ne bi dobili, dajte nam stalen glas. Kanič M. Francija. Prosimo odgovora, da li ste dobili kalendar. Bencik Jan. Ptuj. Zdaj ste že gotovo dobili kalendar z M. listom. Smo pritisnili v tiskarni, da so Vam poslali kak najhitrej. Ki ne plačajo, pa ga sploh ne dobijo. M. R. Trdkova. K. A. ma 12 Din. duga. Hčeri poslali. Po priliki pošlite esi kuverte, ki prido iz Francije, ka točen naslov spišemo doli. Žilavec Franc, Topolovci 13. Vaše Novine bodo hodile na naslov Vogrinčič Antona na Cankovo. Tam se Zglasite za nje. Cvetko Jožef, Mlajtinci. Kalendar z M. Listom smo poslali. Duga je še 6 Din. Časar Janez, Markovci 107. Naznanite nam, što je plačao za vas naročnino za 1. 1935, ar nemamo nikaj zabeleženoga. Berke Imre, Issondum. Dobili smo 94 ·50-Din. Na koj naj obrnemo Višek, jeli naj pošlemo M. list, ali na koj drügo ? Benkovič Treza, Garešnica. Če ne ste dobili kalendara i M. lista, nam javite. Lanskoga duga mate še 25 Din. Škaper Marija, Ravel. Peneze sprejeli. Novine na leto koštajo 72 Din. Višek na koj naj obrnemo ? Škaper Agneš, Doline. Oboje peneze sprejeli. List i kalendar poslali. Če ne si dobila, se javi. Odpiši, kakšo knigo ščeš meti, jeli pripovesti ali kaj drügo. Peneze pa moreš naprej poslati. Za 30 Din. že dobiš lepo knigo za čteti. Magyarič Franc, Markovci 54. Vse smo poslali vašoj v Francijo. Če ne bi dobila naj nam javi. Baligač, Lipovci. Hčeri poslali priporočeno naročen molitvenik. Plačate pri nas. Banque S. Baruch et de, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št 117-94, Paris ; Holandija : št. 1458-86, Ned. Dienst ; Luxembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. 24-14 Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkanji Ernest Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.