m I ■ «i-V -'L* EU €51 za \ i?o’ie J malcftC; f^hapite. «** JN1 K*XAv%*K»2»3al CwaW w^4ikK*l\ Jg»VA*>^+%V DANES 77.500 IZVODOV NA 10 STRANEH --------------------- V TEJ ŠTEVILKI: Sicer zgubimo še Benetke PO BRZOSTRELKE puščavskega leva'ni več Obraz Indije RUSKA MATA HARl Bolnik št. 771 UTRILLO OBSOJENA NA SMRT Ko so v vvindebyškem močvirju v Slezi ji delavci rezali šoto, so v blatu odkrili ostanke dveh človeških trupel. Poklicali 80 arheologa dr. Schlabowa, da bi vodil nadaljnje odkopavanje. Ta je odkril zanimivo usodo obeh trupel, moškega in ženskega, ki sta ležali drugo ob drugem. Kosti moškega trupla je že skoraj dojela razjedla močvirska kislina, koža pa je bila ohranjena — kot zlikan pergament. Ka glavi so še razločili nos, usta in ušesa. J zanko okrog vratu je telo ležalo v blatu, kier so mu pred 2000 leti položili čez čelo drevesno deblo. Ženino truplo je bilo skoraj popolnoma °hranjeno. Ležalo je golo, z volneno prevezo čez oči in desnico, skrčeno v smrtnem boju. Njene napete noge se svetijo, kot bi bile iz brona in lepo oblikovana Slava, ki so ji pred usmrtitvijo ostrigi: lase, se zdi kot plastika. Ugotovili so, da Je bilo 1,74 metra visoko dekle staro ko-n>aj 14 let Do danes še niso našli v močvirjih severne Nemčije, Danske ali Holandske trupla, ki bi bilo tako dobro ohranjeno. Po načinu tkanja in barve volnene tkanine, s katero je imela dekle prevezane ®&> so znanstveniki ugotovili starost obeh trupel. Verjetno sta živela v času, ko so rimski osvajalci prodrli do Elbe in bili Premagani v bitki pri Teutoburškem go-*du; iz časa, ko je Tadtus v svoji »Germani!« opisal življenje primitivnih Germanov. Trdi in neusmiljeni so bili njihovi zakoni. Odkritje v windebyškem močvirju kaže, kako so takrat kaznovali zločince. Skupen greh skupna smrt — grozoten in temen obred, ko so, verjetno zakonolomca, Kola, z zamašenimi usti in zavezanimi očmi, z zanko okrog vratu in težkimi debli preko telesa pahnili v blato črnega močvirja. Niso ju obsodili na takrat običajno smrt na grmadi, »da bi telo zgorelo in bi *e duša sprostila.« pred 2000 leti... Štev. 6 Leto I Ljubljana, 26. novembra 1953 10 STRANI ČLANKOV IN SLIK VS&S&S Z VSEH PODROČIJ POLITIKE, ZNANOSTI, UMETNOSTI (N RAZVEDRILA TEDNIK »SLOVENSKEGA POROČEVALCA« Cena 15 din Naša priljubljena operna pevka Vilma Bukovčeva v vlogi....? Berite pomenek z njo na 9. strani. JPretl sodiščem |e zadnja zagrebška fCO^OUIMCCI ~Lahkoverne%i še danes nasedajo mazačem — 75.000 din za nekaj čarodejnih Staro bosensko mesto JAJC E, l?iCV gum ^LJUBLJA A/A OGLEJTE s/ V4S0 SPECI JALNO TRGOVINO I Snegu//c/c&>v kvo£fow vmc* kjer se je pred lO leti rodila besed — Oblast se bori Četudi pišemo danes že XX. stoletje, se Je vendar pojavila še ena zapoznela »čarovnica«. p0 300 letih počitka je spet nadaljevala s čarovnijami. To je zagrebška »čarovnica« Marija Topolovac. Glavni sedež njene- proti ostankom vraieverstva in preudarjal. Cena se mu je zdela ugodna in čarovnica ne predraga. Zato sta si udarila v roke. Toda pri tem ni ostalo. Se devetkrat sta se sestala stari čiča Petar in »čarovnica« Alejka. In po vsakem sestanku je bila cena meteni »čarovnici« 75.000 din. Sele tedaj je spoznal, da je nesramno prevaran in Je podjetno Marijo Topolovac prijavil. LJUBEZEN IN ČAROVNIJA In kdo razen starega Petra je še iskal pomoči pri slavni »čarovnici«? Petrove tri hčere in mnoge žene v Markuševacki Trnjavi. Svoje srčne bolečine so zaupale vsevedni Alejki ter pri njej iskale sveta in pomoči. Zaupljivo so čakale, da jim bo vrnila moža, ki jih Je zapustil, da se bo v hišo vrnila sreča in radost, da mož ne bo več nezvest, da se bo zaročenec vrnil k svoji nevesti... Tisoč srčnih skrivnosti vaških žena Je ležalo razkritih pred čarovnico, ki se je znala z njimi okoristiti. Neuke žene je dolgo vodila za nos, dokler ji ni končno odklenkalo. Danes je čarovnica XX. stoletja, Marija Topolovac v zaporu, kjer pa ji ne pomagajo niti njrna čarovniška sposobnost niti zagovori in ne čarodejstva. Za zapahi čaka svoje sodbe, ki jo je z izrabljanjem lahkovernih ljudi tudi zaslužila. Tako je končala svojo pustolovsko čarovniško pot zadnja zagrebška čarovnica — Marija Topolovac. Ea čarovniškega delovanja Je bila mala vasica V bližini Zagreba — Markuševačka Trnava. Poslušajte to. žal, resnično zgodbo, ki Je prinesla lahkovernemu kmetu iz te vasi težko izgubo in dober nauk o čarovnicah. C1CI PETRU JE ZBOLELA ŽIVINA 64 letni kmet Josip Petar iz Markuševačke Trnave Je že več let zapored tožil, da mu iz neznanega vzroka boluje živina, ki Ji baje ni pomagalo nobeno zdravilo. Na tihem je sumil eno izmed sosed, da je kriva mršavosti njegove živine, toda dokazov čiča Petar ni imel. Zato je bil v velikih škripcih, dokler mu ni priskočila na pomoč soseda Jaga Rataj. zaupala mu je, da pozna neko ženo, ki mu ne bi odrekla svoje pomoči, Alejko Nikolič. Ona, le dejala Jaga, lahko pozdravi živino. Čiča bi nadvse rad rešil svoje živinče, zato je sklenil, da bo res poklical na pomoč Alejko, za katero se Je skrivala Marija Topolovac. Res je prišla, vešče pregledala živijo In se začela pogajati za ceno s čičo Petrom. Končno Je »čarovnica* dejala, da bo »zdrav-Uenje« stalo 5 tisoč din. Čiča Petar je mislil KROGLIČNI LEŽAJI IZ NYLONA Koncem tovarn krogličnih ležajev na švedskem je začel izdelovati kroglične ležaje iz ny-lonske plastične mase. Prvi poizkusi so poka-**!'. da se bo ta masa zaradi velike kemične zdržljivosti v ta namen odlično obnesla. Dvaindvajset mr groze NAJVECJI IZBRUH PLINA V JUGOSLAVIJI za »zdravljenje« višja. Dosegla Je že 70 težkih tisočakov. Čiča Petar je moral prodati rep iz hleva, da Je lahko plačal to čedno vsotico. »HAJDUK« SE VMEŠA Seveda, tudi njemu niso šli denarji tako lahko izpod prstov. Okleval je. Tedaj pa mu je »čarovnica« Alejka zagrozila, da bo za" vdala živini, da mu bodo vsi v družini pomrli, da ne bo nihče več ostal živ, da mu bo zgorela hisa — če ji seveda ne bo izročil denarja. Tedaj se je čiča Petar ustrašil. Kaj je hotel? Se tesneje pa mu je bilo pri srcu, ko je dobil neko pismo, podpisan0 s »hajdukom« — naj se pripravi, če bo še dalje ostal tako trdovraten s svojim denarjem. Nekoč je šel ta »hajduk« še celo tako daleč, da je v njegovi hiši napadel svojo zaveznico, čarovnico Alejko — Marijo Topolovac — da se je ta vrgla na posteljo in obupana zavpila: »Hajduk, ne kolji me. njega daj, ki mi noče dati denarja!« Ob neki drugi priložnosti, ko je Alejka v svojem stanovanju na Maksimirski cesti udarjala z roko po omari, da bi priklicala hajduka, se Je iz notranjščine omare zaslišal smeh, ki je bil na vso moč podoben smehu Jage Rataj. Ali čiča Petar še ni spregledal? Ne, ta si ni upal niti pogledati proti omari, ker ga je vsega prevzel neznanski strah, ki mu Je zlezel globoko v kosti. Prišel pa je dan, ko je Petar plačal pre- 24. X. 1953 ob 9. uri V vasi Sčakovec, v Moslavini, pri podjetju »Nafta-plin« poteka normalno delo. Vrtalne naprave brenčijo in skupine delavcev vlečejo vrtalno cev iz zemeljske globine. Vrtalna garnitura, ki je postavljena med hišami v Ščakovcu, bo imela vsak hip spet majhen »llkof« — izvlekli bodo cev iz nove vrtine, namestili ventile in metan bo tekel skozi cevi in polnil jeklenke. Ob 4.10 Cev Je že v globini 552 metrov, še malo in delo bo končano. Delavci — sedem jih je — so vsi pri delu. Nenadoma je začel poleg cevi uhajati plin. Le nekaj sekund. Toliko, da so se delavci zavedeli in že je bruhnil na dan s kakšnimi 80 do 100 atmosferami. Kratek krik in strojnik je ustavil motorje. Iskre na rotorju elektromotorja bi lahko v tisočinki sekunde povzročile velikansko nesrečo, kajti izredno eksplozivni metan se je širil z velikansko naglico v okolico in je že zajel vse področje vrtalne garniture. Na vrhu stolpa Je delavca spreletela groza — poleg plina se je pokazal tudi gost dim. Se sreča, da plin ni gorel na zraku. Ob 4.30. Erupcija je narasla že na nekaj sto atmosfer. Poleg dima In plina je začel bruhati na dan tudi gost prah. Kamenje je letelo na vse strani. Slišalo se je naraščajoče bobnenje. Delavec na vrhu vrtalnega stolpa se je znašel, ustavil vse potrebno ln se začel naglo spuščati z višine 20 metrov. Pod njim je grmelo In bruhalo. Pravi vulkan! Ali naj skoči? Višina je prevelika, plezanje po lestvi pa nevarno — prav pod njim skozi sredino stolpa gre glavni curek erupcije. Delavec se je umaknil z lestve In plezal po zunanjem delu železne konstrukcije, z višine kakšnih 7 metrov pa je odskočil. Imel je srečo... Ob 4. 35 Grmenje in bobnenje je že tako močno, da ga je slišati 20 kilometrov daleč, kakor da bi nad pokrajino letela armada bombnikov. V tem trenutku Je erupcija tako narastla, da se je vrtalni stolp že začel podirati Poleg plina, dima, prahu ln ka- menja je začela zemlja bruhati tudi blato in vodo. Kilometer naokrog je vse prekrito s prahom, ki sega že 30 centimetrov visoko. Vse polno je blata, ki se vali iz žrela in preplavlja stroje in vrtalno garnituro. Vse to se dogaja med hišami Sčakovca. Kmetje so razburjeni, blato in kamenje pada po hišah ter tu in tam predere streho. Živina je nemirna in se trga od jasli. V tem pride povelje zaščitne službe, naj se civilno prebivalstvo in živina čim hitreje evakuirajo. Nihče ne ve, ali bo erupcija še naraščala. Kmetje so začeli nalagati svoje reči na vozove in odhajajo. Vse to se dogaja razmeroma mirno in v redu. Medtem so alarmirali vso zaščitno službo. Iz Zagreba prihajajo strokovnjaki — med njimi tudi ing. Vukovič. Erupcija pa narašča. Zdaj bruha dim, blato, kamenje in plin že 120 metrov visoko. Bobnenje je tako močno, da se ob žrelu ne sliši nobena beseda več. Tudi žrelo se vedno bolj širi. Zdaj ima v premeru že 80 centimetrov. Kar velika jama, ki je globoka kakšnih 1000 metrov. Nekaj bo treba ukreniti! Strokovnjaki se posvetujejo in reševalci že delajo. Na srečo je v bližini reka Lonja. K njej so napeljali cevi, velike črpalke potiskajo vodo z velikanskim pritiskom y žrelo in njegovo bližino. Zvečer Naval vode in vsi drugi ukrepi so začeli slabiti erupcijo, steber dima, blata in prahu je visok samo še 40 metrov. 25. X. 1953 ob 2. uri Dvaindvajset ur je minilo od izbruha, sunki so že precej bolj »nežni« in element je ukročen. Slika je precej spremenjena: vse naokrog blato, dalje stran prah. Vas je prazna, toda prebivalci se počasi vračajo. Končni rezultat: precejšnja materialna škoda. Zaradi skrbnosti delavcev in uspešne strokovne pomoči ni bilo nobenih Človeških žrtev — ostal je samo spomin na grozo, ki so jo doživljali vsi prisotni. Cah« ih bilo nekaj minut pred deveto i 55Ti si pasji sin“ Perzijski politik in državnik ima okrog sebe samo vnete privržence in zagrizene sovražnike, ni pa vmes med tema dvema taboroma tiste zdrave plasti, ki bi mogla mirno in trezno ocenjevati državnikova prizadevanja. Napačna poteza v borbi In igri za oblast je poguba perzijskega državnika. Vse to je pokazal zdaj proces proti Mo-sadiku. Mosadik je ves čas zmerjal svoje sodniLi:, sodniki pa so zmerjali njega, ni pa bilo niti besedice o tem, kaj je Mosadik storil za neodvisnost in napredek države. Da bi se o tem govorilo, se tudi Mosadiku samemu ni zdelo vredno, ker ni hotel ali pa ni mogel kvariti sloga značilnega perzijskega procesa, kakršnih je bilo že mnogo in jih še bo. Boj med obtožencem in tožniki je najbolje označen z nekaterimi izreki ali izbruhi obtoženca in razžaljenih članov sodišča, ki obtožencu tudi z žaljivkami »lažnivec«, »komedijant« itd. niso prizanašali. Ves čas procesa je Mosadik rohnel, razgrajal, vmes tudi jokal, zdaj pa zdaj pa očetovsko poučeval sodni tribunal. Oficirju, ki je imel vlogo tožilca, je dejal, da je analfabet, ter to dokazoval tudi s stilističnimi napakami njegove obtožnice in njegovega govora. Poudaril je tudi, da je še vedno v veljavi zakon, po katerem analfabeti ne morejo biti člani sodišča. Tožilec in vsi člani sodišča so seveda ogorčeno protestirali, Mosadik pa je vse proteste mirno poslušal ter potem blagohotno dejal: »Gospodje, pojdite vendar domov, kajti v veljavi je tudi še zakon o razpustu vseh izrednih sodišč.« Komaj je uradni zagovornik spregovoril prve besede, je Mosadik že udaril po mizi ter zavpil: »Ti si pasji sin, ne pa moj branilec!« Tako hitro, kakor je izbruhnila, pa se je ta nevihta tudi polegla in precej časa je Mosadik mirno poslušal uradnega branilca. Nenadoma pa ga je prekinil in obdolžil, da mu je izmaknil neke spise, ki jih je pripravil za svojo obrambo Člani sodišča so bili seveda spet ogorčeni, uradni branilec pa je potegnil iz žepa islamsko sveto pismo koran ter nanj slovesno pisegel, da ni vzel nobenih spisov. Potem je seveda tudi Mosadik pri Alahu in koranu — vztrajal pri svoji obtožbi. Polegla se je tudi ta nevihta, potem pa so sledile nove, ko je Mosadik kričal in razbijal, metal svoje spise na mizo novinarjev, nekajkrat pa hotel tudi zapustiti razpravno dvorano. »Ubijte me takoj,« je kričal, »povedal sem že mnogokrat, da tega sodišča ne priznam in da nočem od nikogar milosti!« * Vse take In podobne dramatične epizode so napolnile mnogo stolpcev svetovnega tiska, mnogi poročevalci, ki so prisostvovali razpravi ali pa obdelovali od dopisnikov posiano gradivo, pa še vedno niso zajeli bistva Mosadikove zadeve in največjega problema Perzije. Največji problem Perzije je namreč oblast nekij sto bogataških rodbin nad vso Perzijo. Značilen primer daje že sedanji perzijski finančni minister dr. Amini, ki je bil v Mosadikovi vladi minister za gospodarstvo. Njegova rodbina ima na severu Perzije veleposestva, ki vsa skupaj presegajo velikost Škotske. Na teh veleposestvih tlačani nad 25.000 kmetov. Rodbina pa Ima tudi v Teheranu okoli 2.000 hiš in poslovnih lokalov ter mnogo neizkoriščenih parcel. Mosadikova vlada je pripravila osnutek zakona, po katerem bi bile neizkoriščene parcele v mestih in mestnih okoliših močno obdavčene, da bi se od dohodka teh novih davkov ustanovil sklad za zidanje stanovanjskih hiš. Tedaj je dr. Amini postal sovražnik dr. Mosa-dika... Veleposestniških rodbin, kakršna je dr. Aminijeva, je nad 150 in zato ni čudno, da je na primer perzijski riž najdražji na vsem svetu, čeprav dobiva perzijski pridelovalec zanj najnižjo ceno. Oblasti veleposestnikov in špekulantov doslej še ni mogel omejiti noben perzijski državnik, pač pa je ta oblast že mnogim stregla ne samo po veljavi, temveč tudi po življenju. Kolikšen je delež te oblasti pri padcu Mosadika in koliko si je Mosadik sam škodoval v boju za še večjo oblast, bo mogla pač ugotoviti šele zgodovina. —tff. si c t sv • i X * ‘ t > • v ;• Po londonskem dnevniku »News Ch.ron.icle« Anthony Eden: »Če sem že ja« Antonij, se nikar tl ne igraj Cezarja!« S fašističnimi demonstracijami v Trstu in Italiji je italijanski ministrski predsednik Pella — ki se že vidi v vlogi novega imperatorja — začel novo imperialistično akcijo proti Jugoslaviji. Pri tem pa se je nekolike vračunal. Njegovo rovarenje je dvignilo val protestov v Jugoslaviji, na italijansko megalomanijo pa je bil opozorjen ves svet; o tem so govorili tako v Parizu, W a-shingtonu in Londonu; britanski zunanji minister Anthony Eden pa je povedal nekaj gorkih na račun prenapetega Pelle ... Medtem ko je Pella s pomočjo organiziranih fašističnih tolp razgrajal v Trstu in po italijanskih mestih, se je jugoslovanska vlada trudila, da bi našla izhod iz tržaške krize. Postavila je poleg predloga o konferenci glede Trsta naknadno še predlog o predhodni tehnični konferenci. Zaradi teh predlogov, ' ki so jih povsod po svetu pozdravili kot zelo konstruktivner je bila preložena tudi razprava pred Varnostnim svetom. Smatrali so, da bodo v tem času lahko pripravili vse za predlagano konferenco. T oda italijanska vlada ni pokazala niti najmanjše volje, da bi se približala jugoslovanskemu stališču in odstopila od svojih imperialističnih zahtev. Šele zadnji teden, ko je takorekoc ze tekla voda v grlo, je po zelo nejasnem Pellinem govoru v parlamentu italijanska vlada končno sporočila, da je pripravljena privoliti na konferenco o Trstu. Toda tudi to uradno sporočilo je bilo sestavljeno zelo nejasno. Spremljali pa so ga v italijanskem tisku razni komentarji, iz katerih je razvidno, da je italijanska vlada sicer privolila na konferenco, toda ostala je pri svojih starih pogojih: rešitev se mora nanašati na celotno STO, razpravljati je treba o plebiscitu kot >najboljšem in najbolj demokratičnem« sredstvu, angloameriški sklep z dne 8. oktobra je nepreklicen, konference bi ne smeli sklicati, dokler ne bo po diplomatski poti zajamčen njen uspeh ...Ob teh pogojih italijanska privolitev ne pomeni nobenega napredovanja, temveč le nazadovanje, vsaj v primerjavi z jugoslovanskimi pogoji. Na tržaških ulicah pa so se te dni pojavili resnični demonstranti — tržaški brezposelni delavci, katerih število se je zaradi politične krize tržaškega vprašanja ponovno zvišalo, ko je angloameriška vojaška uprava odpovedala okrog 1000 delavcem. Ti demonstranti niso zahtevali Italije, od katere si pač ne morejo obetati drugega kot še večjo brezposelnost — zahtevali pa so dela in kruha... To je pravi glas Trsta, današnjega Trsta: kdo lahko tem obupanim ljudem zagotovi življenjef Na to vprašanje bi morali odgovoriti tudi diplomati ... Zlatniki in srebrniki Ni vse zlato, kar se sveti. Star pregovor Je že to, toda v Panami so šele zdaj odkrili, da velja tudi za to republiko. Neznatna je po obsegu, še manj pomembna pa je po številu prebivalstva. Morda smo jo s 550.000 prebivalci, kolikor jih šteje ta nekdanja španska gubernija, še najbolj na kratko predstavili. Toda nikjer ni zapisano, da imajo majhne države tudi majhne skrbi. Tudi Panama ima svoje probleme. Eden teh je brez dvoma problem Panamskega prekopa — nekakšen faksimile Sueškega prekopa na ameriški celini. Kako funkcionira ta morska pot, ki je za več tisoč kilometrov skrajšala razdaljo med New Yorkom in San Franciscom — to se Paname najbrž ne tiče, saj je ta kanal izključno ameriška stvar, Panama pa nič drugega kot najemodajalec. Toda ta kanal je prinese! na dan celo vrsto družbenih problemov. V Panami se je namreč v zvezi s tem kanalom prebivalstvo razslojilo na dve kategoriji: na tiste, ki so v službi kanalske uprave in ki prejemajo Tega pa gotovo še ne veste, da izdeluje tovarna ZLATOROG MARIBOR ; I 17 RAZLIČNIH VRST DIŠEČEGA i TOALETNEGA MILA ri*fo*ino A • ~ S' £ mezdo v zlati valuti, in na tiste, ki se potikajo po drugih službah in ki so plačani v srebrnikih. Prvi se imenujejo »gold men«, drugi pa »silver men«, torej zlati in srebrni ljudje. Morda Američanom vsa ta stvar ni šla več dobro v račun: v večnost ta razlika med prvimi in drugimi le ni mogla rasti. In zdaj so v Washingtonu obljubili, da bodo dali nekaj več na račun najemnine. Toda, ali bodo vsoto 450 tisoč dolarjev res toliko dvignili, da bo kaj več kot običajen »pourboir«, napitek za tako kolosalno morsko pot, ki prereže na dvoje kar cel kontinent? In ali bo šel ves ta denar res v prave roke, v roke »srebrnih«, ki gledajo z zavistjo na »zlate«, v dolarjih plačane nameščence? OOllčnA PASTA ZA nEGO ZOB m UST m* o Avstralija in njeni atomski poligoni Nedavno je v osrčju avstralske puščave, tisoče kilometrov daleč od obljudenih krajev, eksplodiral najnovejši tip atomske bombe. Le-ta se je hipoma spremenila v žarečo kroglo. Pri tem je povzročila hujšo vročino, kot je na soncu. Eksplozijo so sprožili sodelavci britanskega inštituta za atomske raziskave in raketno orožje. Sredi prazgodovinske divjine so ustanovili najmodernejši in najstrašnejši laboratorij. To pa ni navaden laboratorij, marveč cela vrsta taborišč s poizkusnimi napravami. Razteza se 1500 km daleč preko zemlje, na katero je nedavno stopilo le malo ljudi. To puščavo v Avstraliji so si izbrali zato, ker lahko nemoteno izstreljujejo izstrelke, ki jih krmarijo na daljavo in drugo raketno ter atomsko orožje, domala 5000 km daleč, ne da bi se morali bati, da bo eksplozija koga prizadela. Nerodovitna rdečkasta tla so to, pokrita s kamenjem, pritlikavimi, grčavimi drevesi in grmičevjem. Po teh ravninah divja suh in vroč veter, ki nosi s seboj oblake rdečega peska. Med plitvimi kotlinami, polnimi izsušene ilovice, slanimi jezerci, ki se bleščijo v jutranjem soncu kot ledeniki, je na stotine inženirjev in tehnikov s pomočjo avstralskih vojakov v naglici razpostavilo svoja taborišča in svoje nenavadne naprave. Roji muh, ki so prileteli od kdo ve kod, so jih oblegali. In pekoče sonce, ki doseže podnevi 40 stopinj Celzija (ponoči pa pade temperatura pod ničlo), ter veter sta se spopadla z njimi: dvoje nepremaganih vladarjev puščave. Pred leti so sodobne karavane začele pohod v to puščavo. Namesto velblodov — kamioni, namesto beduinov — nuklearni fiziki in inženirji. Nad njimi so letala iskala primerne prostore. Najprej so se naselili v Woomeri. Zdaj šteje to atomsko mesto že 2000 prebivalcev. V njem ne žive samo britanski strokovnjaki. S seboj so pripeljali tudi žene in otroke. Ustanovili so šolo, sezidali bolnišnico, odprli trgovine, napravili Angležem neogibno igrišče za kriket, kmalu pa bodo dogradili tudi plavalni bazen. Desetine in stotine kilometrov narazen stoje taborišča — laboratoriji. Na letališču vsak dan pristane po pol ducata letal. Tu TEDENSKI PREGLED NAIROBI, 19. nov. — Britanska vojska je v bojih proti organizaciji Mau-Mau uponatbila tudi težka letala. BEOGRAD, 20. nov. — Objavljeno je bilo uradno poročilo o vojaški konferenci med predstavniki'generalnih štabov Jugoslavije, Grčije in Turčije. RIM, 21. nov. — Italijanska vlada je sporočila, da je pripravljena sodelovati na konferenci petih držav glede Trsta. PAN MUN JOM, 21. nov. — Sestanki vojaiike komisije za premirje pote- ikajo v mučnih razpravah in medsebojnem obtoževanju, toda brez uspeha. TRST, 21. nov. — Tretji dain stavke breaposelnih. BERLIN, 21. nov. — Po zgledu vlade v Bonnu je tudi vzhodnonemška vlada sklenila odpraviti potna dovoljenja za prehod čez consko mejo. ZDRUZENI NARODI, 23. nov. — V Političnem odboru so razpravljali o razorožitvi. VVASHINGTON, 24 nov. — Zunanji minister Dulles je dal precej nedoločeno izjavo glede konference o Trstu. DUNAJ, 24. nov. — V Innsbrucku so bile velilke protiitalijanske demonstracije, pri katerih so zahtevali, naj dobi Juižraa Tirolska pravico samo-odločitve. Itdnja Cajoplsno-»nIoJnl«ko podjetje SZDL »NAS TISK«. Odgovorni urednik dr. Dn 4| • IamtmjIm l“'.t— O * • « O «: > “ r>V,« JI. ^ #°vi ntN] * ■■ *'k.. . ' c»oltj so, stran od lop in šotorov, razni stolpi in naprave za preizkušnje raketnega orožja. Ukvarjajo se seveda tudi s preizkušanjem atomskih bomb. Toda ti poskusi so zaviti v še večjo tajnost, zlasti odkar je dvignila afera dr. Fuchsa obilo prahu. Iz-, strelki, ki jih krmarijo iz daljave, pomenijo velik napredek v primeri z nemškimi V-l, V-2 in V-3, ker lahko med poletom vplivajo na njihovo smer oziroma sami zadenejo cilj s pomočjo radarja, ki je vgrajen v raketi. Po zraku drve s hitrostjo nad 3000 km na uro. Tak leteči torpedo stane 10.000 funtov šterlingov. Živi pa eno minuto... Velika Britanija zanje in za atomsko orožje ne skopari z denarjem. Doslej je samo za Woomero, za to nenavadno osamljeno prednjo stražo atomske oborožitve, izdala krog 30 milijonov funtov šterlingov. sr mmn m' \ Vijaya Lakshmi Panilt Gospa Pandit ni samo prva žena predsednik Generalne skupščine Združenih narodov. Pridevnik >prvat jo spremlja že od leta 1937, ko je postala prva žena — minister v domovini. Deset let pozneje je postala prvi veleposlanik samostojne republike Indije v ZSSR; leta 1949 pa je šla za indijskega veleposlanika v ZDA. Prav tako pa je bila vodja prve uradne indijske delegacije, ki je po revo- luciji obiskala Kitajsko. In končno je bila doslej prva in hkrati edina žena, ki je vodila indijsko delegacijo na zasedanju Združenih narodov. Mnogi so srečali ali videli to ženo, ki jo pozna domala ves svet. Malokdo pa bi tej, zelo privlačni ženi prisodil njena leta. Resnici na ljubo povejmo, da je stara triinpetdeset let. Svojo mladost je preživela v družbi s svojini starejšim bratom, ki je sedaj predsednik indijske vlade in z mlajšo sestro Krishna Hutheesing. V Indiji vedo povedati, da njeno sedanje ime — Vijaya Lakshmi Pandit ni njeno pravo ime. To ime je namreč dobila ob svoji poroki s sedaj že pokojnim R. S. Panditom, znanim strokovnjakom za sanskrita. Njeno »pravo« ime, namreč tisto, ki ji ga je dal njen oče,^ je S zvar u p ali Nan. V Indiji pa prevladuje običaj, da mož svojo ženo imenuje tako, kot se mu zahoče. Zato so njeno prvotno ime Stvarup ali po naše zelo »grobo* prevedno — prekrasni obraz — zamenjali z nič manj zvenečim imenom Vijaya Lakshmi, ali po naše — >boginja blaginje«. Mož jo je nazival s tem imenom do smrti in to je menda zadosten dokaz, da je bil njun zakon zelo srečen. Kljub temu, pa je v njeni intimni okolici še vedno ostala navada, da jo kličejo z imenom Swarup, kar v resnici še vedno njen obraz predstavlja. Doslej je bila dvakrat minister v republiški vladi v državi Uttar Pradesb. Ko je postaL leta 1946 minister za narodno zdravje v zvezni indijski vladi, je bil to pravzaprav šele začetek njene politične poti. Kot diplomat ima sedanja predsednica Generalne skupščine OZN vse kvalitete sposobnega diplomata, poleg tega pa še ženske odlike. V »strokovnih• krogih ji štejejo v dobro neopisljivo ljubkost, ki daje vtis, da ni minljiva. Ima dober spomin in prav dobro govori angleško. Očitajo pa ji, da je preveč nepotrpežljiva in baje preveč častihlepna! Toda dejstvo, da je izvoljeni predsednik Generalne skupščine OZN, je dovolj prepričljivo, da se ga. Lakshmi Pandit tem govoricam le nasmehne ... Izvolitev te žene na to odgovorno in hkrati visoko mesto ima določeno ozadje; ni mogoče prezreti, da je ta žena Indijka, predstavnica prebujajoče se Azijci S l implon je prišel brez zamude. Zdaj je že divjal proti Trstu, za menoj je v megli in dežju ostajala Ljubljana. Sežana — carinski pregled. Prijatelj me je pred potovanjem tolažil, da me bodo slekli na tej in na oni strani. Zaradi napetega položaja. Pa sem bil presenečen. Obdržal sem obleko in čevlje na sebi in prvič videl carinika z kulturnim na-nastopom. Celo Slovenec je bil in pojasnila je dajal prijazno. Večkrat sem že potoval, pa nisem slišal materinega jezika ne na Jesenicah ne v Sežani. Nemščino — pač... Opčine. Tudi italijanski c.n-riniki se niso zanimali za moje spodnjice — bili so vljudni kot vedno. Ko sem hotel pokorno odpreti svoj kovček, je preglednik samo zamahnil z roko. »Koliko cigaret imate?« »Ne kadim«. Verjel je na pošteno besedo. Vsi potniki res niso tihotapci... Trst. Kot most dveh narodov bi mogel biti, pa je le široko zevajoča rana. Se bo kdaj zacelila? Vlak drvi proti Tržiču. Vstopil je duhovnik iz Campagne. Se nikoli ni bil v teh krajih. Ze davno jih je želel obiskati, ker se je v svetovni vojni boril tu njegov oče. Daleč so se razširile tedaj meje Italije. 26. XI. 1953 Oni, ki so krvaveli za to, niso imeli od tega ničesar. Njegov oče je bil siromašen kmetič. Umrl je na posledicah vojne. »Kako boli človeka, ko gleda mlade ljudi, ki zopet postavljajo topove!« Da, ali je res potrebno? Kaj bo imel od tega italijanski mali člo-tek? Samo golo življenje ima, življenje, ki ga tako ljubi — tudi tega naj bi daroval za dosego nekega imperija, ki se ne bo povrnil nikoli več. »Interes stranke, ki ji sicer grozi izguba velikega dela itilijan— ske buržoazije, zahteva Trst,« mi je rekel znanec, dober poznavalec italijanskih razmer. Interes! Zato umiraj tl, Mario, in ti, Antonio, in ti, Claudio, s Furlanske nižine in z ligur-skih planin, s sončne Tosca-ne irr vroče Sicilije, ki vam lažejo, da je domovina v nevarnosti. Domovina! Kot da je domovini mar za njih bedo, kot da je domovina topovske hrane še kje drugje kot tam, kjer je njihova družina, kjer je možnost, da nahranijo štiri, šest, deset lačnih ust, ki naj bi se zaradi nekakšne domovine odvadila jesti. Tagliamento. Ob njegovih valovih so se ustavili naši dedje. Danes se bore njihovi potomci za devinske skale... V Čedadu je vstopila obilna matrona. Bogata vdova petična rentniea? Ne bi bil rad najemnik v njeni hiši. Spominjala me je ^ljubljanskih hišnih posestnikov, zvrsti, ki ml je bila vedno najbolj mrzka. Nenehno si je mašila v usta čokado. La vita £ bella! Nasproti ji je sedel rejen francoski artist, ki je potoval iz Zagreba, in jo požiral z Očmi. Auguril Drvimo preko furlanske ln beneške ravnine. Mestre. Zahajajoče sonce zlati kupole beneških cerkva, ko se vozimo po mostu preko lagun v mesto. Pax tibi, Marce, evangelista! Sezija je minila, zato prodirne oči hotelskih zastopnikov pri vratih iz postaje ceno drugega in prvega razreda, v katerem se moreš rešiti smrčanja neprijetnega sopotnika. S svinčnikom mi je grafično prikazal razliko v ceni, ki je delovala name precej hladno. Stari lisjak je to takoj opazil in me potolažil, da se lahko pogovoriva, stvar ni tako brezupna. Mancia. Po krajšem pogajanju sva se pogodila. Rim. Bil je že svetel dan, ko nas je sprejela v svoje okrilje čudovita moderna po- jo je čakal mlad moški. Amo-re. Trst je daleč in v tem ljudstvu ni nobenega poželenja po lavorikah zmage — usta Rimljank so vabljivejša in tu so lavorike laže dosegljive. Končno so bile največje italijanske zmage izvojevane pri zeleni mizi. Zato so razumljive opazke ljudi, ki z neprijaznimi očmi gledajo povorke zelencev po ulicah: »Poslal bi jih v prve vrste, bi že videli!« Zato tudi nihče ni zavrnil spre- Utrinki s potovanja po Italiji „Nik ar vojne, sicer zgubimo še Benetke...w tem bolj pazijo na redke tujce. Odpeijal sem se po Velikem kanalu na Markov trg. Kot pravljica iz Tisoč in ene noči je v skrivnostni večerni razsvetljavi. Lične trgovinice in male kavarne pod arkadami so prazne. Številne godbe pred njimi so utihnile. Benečani so sam) med seboj. Kot velike oči lepih beneških hčera odsevajo luči v neštetih kanalih. Sere-nisslma sanja — zgodovina se ne povrne nikoli več... Ob pol desetih je moj vlak nadaljeval pot proti Rimu. Sluga v spalnem vozu me je poučil, kako enostavno prebrodiš spoštljivo razliko med staja mesta na sedmerih gričih. Rim je slavil praznik zmage. Vittorio Veneto. Kako silen je vpliv zgodovinskih laži na to otroško ljudstvol V soboto sem padel med demonstrante. Čakal sem na trolejbus, ko so prikorakali mimo s trobojnico, ki so ji z divjim kričanjem sledile tri vrste dijakov. Drugi so korakali zadovoljni, da so za nekaj ur rešeni šole. Obrnil sem se k mladenki, ki je čakala poleg mene. »Ali je to demonstracija?« »Da, zaradi Trsta,« se mi je nasmehnila. Izstopila je na isti postaji kot l&t, kjer vodnika v tramvaju, ki je šaljivo vzkliknil: »Nikar vojne, nikar, če ne, izgubimo še Benetke!« Tudi v pozni jeseni je nebo nad Italijo preveč sinje in greje sonce preveč ljubo ter je zelenje njene vegetacije prebujno, da bi se to ljudstvo navdušilo za umiranje na bojnih poljanah. Zato je v dneh umetno razpihanih strasti zadostovalo nekaj dobro merjenih curkov hladne vode, Ida so se ohladile tudi najbolj razgrete glave tnlečnozobih. »Saj si prismuknjena, saj sl nora, ena njihova divizija veže pet naših!« je v prepiru pri mizi razlagal mož svoji ženi, ki mu je hotela dokazati gotovost italijanske zmage s številčno premočjo. Sto nerešenih socialnih vprašanj čaka v Italiji rešitve, vprašanje Trsta bi je moglo čakati še dvajset let. Italijansko ljudstvo, ki mu ne osvojitev Trsta ne Istre in še dalmatinskih goličav ne bi niti za las spremenila njegove usode, izboljšala njegovega socialnega položaja, se zato ne bo borilo in tisti, ki bi ga znova hoteli pognati v krvavo pustolovščino, žagajo vejo, na kateri sede. Kako napačni so računi politikov, ki mislijo, da si bodo s priključitvijo Trsta za dolgo dobo utrdili nesporno blast v deželi! Ljudstvu je dovolj komedije, dovolj iger, ljudstvo hoče — kruhal Rezultati zadnjih volitev so pre-zgovoren opomin. Kolo zgodovine se da zavreti, obrniti nazaj ga ni mogoče. Za cezarji so ostale v Rimu samo še razvaline, obnavljanje njihove oblasti v nedavni preteklosti pa je klavrno propadlo. Obnavljanje papeške države je privedlo do Citti dl Vatlcano z elegantnimi SCV avtomobili, zli jeziki pravijo, da pomeni to: Se Chrtsto vedesse (če bi Kristus videl). Tam ob applj-skl cesti so še vedno katakombe. Iz njih je šla pot proti An-geljskemu gradu s kapelico obsojenih in dvoriščem, namenjenim za streljanje. Nekateri pravijo temu razvoj, pa J« bila le degeneracija. Toda ob appijski cesti so še vedno katakombe. Morda bodo zopet uporabne. Tedaj bo Cerkev resnično svobodna, kot je bila v časih Neronov in Caligul ... Razvoj. V nedeljo sem gledal v kinu »Quo vadiš?« po Sienkie-wlczevem romanu. Delo je vsaj v tehničnem pogledu triumf filmske produkcije. Dvorana je bila nabito polna. Na stotine ljudi je stalo. Sedel sem v zadnji vrsti. Za menoj sta stali dve mladi Rimljanki in kadili. Vroči pepel njunih cigaret, ki mi je dvakrat padel na plešo, me je nazorno spomnil Neronovih grozodejstev. Razvoj ali degeneracija. Ko sem stopil iz dvorane, je bil že mrak. Rimske ulice so žarele v tisočerih lučih neonske razsvetljave. Po cestah so plule reke avtomobilov, po pločnikih so se prerivale trume sprehajalcev. Kot pravljični zakladi so sijale bogate izložbe in brezskrbni obrazi ljudi po kavarnah in barih. Z avtobusom sem se vrnil preko Ponte Flaminio na svoje stanovanje v okolici večnega mesta. V bližini mostu je ogromno zemljišče pasjih kottib, v katerih prebivajo Človeška bitja. Tudi oni so Rimljani. Razvoj ali degeneracija? Prijatelj Švicar, pri katerem sem stanoval, mi je povedal, da gradi nasproti njegovi vili vilo neki filmski režiser. Menda ga bo stala petindvajset milijonov lir. Morda je neorealist. Via tor, ” Dan republike praznik socialistične Jugoslavije Pred desetimi leti v Ja]cu Hladen in meglen deževni november. Iz Vseh krajev Jugoslavije se skozi sovražnikove obroče, čez ledene reke in gole Planine ter temne gozdove prebijajo po dežju, snegu in blatu tihe kolone. Ena se je prebila tudi iz Slovenije do Otočca. Tu »e je pridružila tovarišem iz Hrvatske. Od tod je spet napredovala skozi noč in hladno jesensko meglo. Pred njo so šle izvidnice ... Nenadoma se je zaslišal tihi: Pozor, stoj! Kolona je zastala za trenutek. V gostem gozdu se je zasvetil majhen plamenček, v zemeljski votlini, prekriti z deskami, so zagledali ob malem ognju nekaj žena, otrok in starcev. Zapustili so domače hiše ter se pred navalom in podivjanostjo Nemcev in ustašev skrili v te mokre jame. Tu so prezebali, tu so stradali in umirali — a niso hoteli biti sužnji! Kolona je gledala te ljudi. Naprej, je Padlo povelje, naprej, da rešimo to ljudstvo, da osvobodimo domovino... Vso noč je hodila kolona. Ob zori je postala ob beli cesti. Sovražnik je v bližini. Nazaj v gozd! Saj je že skrajni čas; po cesti privozijo kamioni, polni vojaštva. V vlažno jutro zaregljajo strojnice. V neposredni bližini udarijo granate. »So nas mar opazili?« se zaskrbljeno vprašujejo borci. Ne, Nemci so le tipali za partizani. Kolona je počakala na mrak v gozdu, nato Pa spet nadaljevala pot proti cilju. Cez nekaj dni je prišla skozi kupreška vrata v Jajce... * Staro mestece v srcu Bosne zajema te dni svobodo z vso širino svojih pljuč. Na poveljstvu mesta veselo plapola zastava s peterokrako zvezdo. Po strmih ulicah odmevajo krepki koraki partizanov. Tam ob slapu pleše vesela mladina kozaraško kolo. Ljudje, ki so prišli v tihih kolonah, se niso mogli vzdržati, čeprav so bili utrujeni do smrti: veselje svobode jih je pritegnilo v razigrane vrste plesalcev. Še istega dne so se srečali s Titom, ki je prisrčno pozdravil delegate drugega zasedanja AVNOJ. Eden med njimi takole pripoveduje o tem srečanju: Dopoldne 29. novembra so imeli delegati v baraki ob stari trdnjavi razgovor o zasedanju, ki bi se moralo začeti zvečer. Nenadoma pride mednje mož v partizanski uniformi z nasmehom na licu. Pozdra- KRONIKA Božidar Jakac: Pot v Jajce vil se je s predsednikom AVNOJ dr. Ribarjem. Delegati ugibajo, kdo je to? Tako znan se jim zdi, nekje so ga že morali videti! Neznancu je prišlo šepetanje delegatov na uho. K vsakemu posebej je stopil, mu stisnil roko, povpraševal po borbi v njegovih krajih ter se predstavil: Tito. Delegatom je zastal dih, saj je pred njimi stal človek, ki so ga srčno želeli videti, ki so z njim nerazdružljivo povezani veliki vojaški in politični uspehi ljudske vstaje, uspehi, ki jih je bilo treba samo še kronati z odlokom, da postane AVNOJ vrhovno zakonodajno telo. • To pa se je zgodilo zvečer v veliki osvetljeni dvorani nekaj dni poprej obnovljenega sokolskega doma. »Tito, Tito,« odmevajo gromki vzkliki po dvorani. Doktor Ribar komaj pride do besede, nato se vrstijo govorniki, drug za drugim pozdravljajo visoko državno predstavništvo. Zatem nastopi globoka tišina. Tovariš Tito začne svoj zgodovinski govor... Nato so se spet zvrstili na govorniškem odru predstavniki vseh jugoslovanskih narodov. Stari srbski kmet Luka Stelič iz Šumadije je govoril o svojem življenju, ki je podobno življenju tisočev srbskih kmetov. Devet let je bil v srbski vojski, od tega šest v vojni. Iz prve svetovne vojne 1. 1918 se je vrnil z 11 odlikovanji. Regent sam mu je pripel na prsa Karadjordjevo zvezdo. Toda njegov polet, ki ga niso mogle zlomiti vse vojne težkoče, je zlomila surova stvarnost po osvoboditvi. Namesto svobode je nastopil teror, krivica ter nasilje. Njegovo ogorčenje pa je doseglo višek leta 1941. Takrat je s prezirom strgal in pohodil stara odlikovanja in vstopil v partizane. Na govorniški oder je stopil tudi eden zastopnikov Slovenije — katoliški duhovnik dr. Mikuš. Orisal je borbo slovenskega naroda za svobodo in med drugim rekel: Beograd — Državljani Jugoslavije so v nedeljo izvolili svoje predstavnike v Zvezno in Republiško skupščino. Na 92. volžšču v Beogradu je volil predsednik republike. Anglija — Sezona na ledu se je pričela. Vztrajni trening bo pokazal marsikatero mojstrstvo na ledeni plošči. Mlada Angležinja Winkie Cowley je pričela s petimi leti svoje šolanje na drsalkah. Ze petnajst let vadi vsak dan po štiri ure. Uspeh ni izostal! »Tovariš Tito, če prideš kdaj v Slovenijo, vedi, da te slovenski narod komaj čaka. Dočakali te bodo s cvetjem, nosili te bomo na rokah, zavedajoč se vsega, kar si ti napravil za naš slovenski narod, ki je bil že obsojen na smrt.« Jajce 10 let po velikih dogodkih... Strme ulice in slikovite hiše ob slapu Plive urejujejo iri olepšujejo. Urejujejo tudi parke. Te dni so dogotovili nov moderen hotel. Tako je dobilo mesto svečan videz, kot je primerno takemu zgodovinskemu kraju. Mogočni »Spomenik državnosti« bo še pozne rodove spominjal na velike zgodovinske dogodke v Jajcu. Na novo'je lepo urejen tudi bivši sokolski dom, kjer je bilo zgodovinsko zasedanje. Preimenovali so ga v Dom AVNOJ in njegovo okolico spremenili v zelen park. Po proslavi ga bodo uredili v muzej NOB. V starem delu mesta ob Medjed-kuli in starih katakombah so hišo, kjer je stanoval v tistih zgodovinskih dneh leta 1943 maršal Tito, uredili spet tako, kot je bila takrat. Zdaj je tu muzej. Takih malih muzejev z veliko zgodovino je polno vse mesto. Tako se je pripravilo Jajce, ki čaka, da sprejme ob deseti obletnici velikih dogodkov spet delegate II. zasedanja AVNOJ in številne druge visoke in drage goste in desettisoče ljudi iz Bosne, Hrvatske in Hercegovine. B. K. S Osvaldu brzostrelke Etesmčnu zgottb«* * z &rs rtizan* * k e it ei te i Načrt za akcijo je bil hitro gotov. Težava je bila samo z izbiro udeležencev, ker so hoteli v akcijo vsi, brez izjeme. Bilo je precej zamere med tistimi, ki so morali ostati »doma«. Imeli smo namreč samo pet nemških uniform. Mene so določili v izvidnico, zato sem se tudi oblekla v civilno obleko. Ko sem sedela v gostilni in čakala »zaželene« goste, sem premišljevala na Daneta, ki je bil v zeleni uniformi še posebno bled. Pri zadnji akciji je izgubil precej krvi. Vsi so mu prigovarjali, naj ostane v bataljonu, pa je bilo zastonj. Gnala ga je žejja za brzostrelko. Sicer pa bo to preprosto ... Iz razmišljanja me je zdrami! ropot okovanih čevljev. V sobo so stopili trije Nemci in sedli. Kar sem najprej opazila, so bile tri lepe brzostrelke. Samo tri — mi je šinilo skozi možgane — ne bo za vsakega ena. Toda orožja niso obesili na obešalnik, kot je povedal mladinec, temveč so ga položili poleg sebe na stole tako, da je bilo vsak hip dosegljivo. Dlani so mi postale vlažne od razburjenja. Plačala sem svoje pivo in stekla k fantom za živo mejo. »Pojdimo nazaj, nimamo sreče,« sem jim razburjeno hitela pripovedovati. »Brzostrelke imajo takorekoč pri roki in sedijo tako, da obvladajo vhod/« Toda fantje niso hoteli nazaj. »Ce gremo nazaj, potem pojdimo kar za pastirje,« je trmasto pribil Dane in pogledal po ostalih. Vojko, Jože, Marko in Milan so mu brez oklevanja pritrdili. Tu ni bilo več kaj oporekati. Krenila sem z njimi proti Osvaldu. Bil je ravno praznik in cesta polna ljudi, ki so začudeno gledali mlade »Švabe«, ka- ni hotel izreči. Oklenili smo se druge možnosti — da se je Dane sam zavlekel kam drugam. Razkropili smo Se med travniki in njivami in ga polglasno klicali. Ko sem že izgubila vsako upanje, se mi je zazdelo, da me je iz bližnje hiše nekdo pokiical po imenu. V nekaj skokih sem bila tam in spet poklicala. Tedaj sem izza ograje za-čula slaboten glas: »Jelka, si ti?« Z Jožetom, ki je stekel za menoj, od veselja nisva utegnila poiskati vrat, temveč sv,i preskočila ograjo in že sva objemala in po-Ijubovala ubogega Daneta. Nemogoče je opisati srečo takšnega tovarištva, ki nas je tedaj vezalo na življenje in smrt — lahko ga je samo doživeti! Pozabili smo na vse težave dneva. Samo da je Dane še živ! Spravili smo ga v bližnjo hišo, prevezali in ga na zasilnih nosilih odnesli preko Gosjaka pod Stol. Vso pot smo bili veseli kot otroci. Pripovedovali smo Danetu, kako so Švabi divje bežali, kako je ostal v gostilni tisti, ki ga je podrl on in kako smo bili v strahu, ko ga nismo našli v šupi. Dane pa nam je, čeprav z naporom, pripovedoval, kako se je zavlekel iz šupe, ker ga je mučila žeja. Privlekel se je do dvorišča hiše, kjer smo ga našli, pri tem padel v gnojnico in se končno naslonil na ograjo in čakal. »Še ko sem čul vaše glasove, sem bil v dvomih, če niso belčki,« se je skoraj opravičeval, »šele Jelkin glas me je pomiril«. »Pa kako je delala moja brzostrelka,« je takoj dodal in oči so mu že gorele v čudnem ognju. Ko smo ga oddali v bolnišnico, ga je stresala mrzlica. Dva dni je nato ležal v vračici in nič kolikokrat strgal s sebe vse obveze. Vendar je zmagala njegova močna življenjska sila. Ob požrtvovalni ne- V Teheran — »Ostal bom trden, čeprav bo moja glava padla!« je vzkliknil Mosadik pred sodiščem. Njegov zagovor je postal svetovna 'senzacija. Med razpravo je zčrpan legel na klop in zaspal. Texas — Eleganten skok z višine 12 metrov v vodo je izvedla Miss, Carver na hrbut slavnega konja, ki nosi ime Dimah. Na sliki lahko vidite »klasično lilijo« neobičajnega skoka. I Ob-desetletnici ustanovitve naše nove socialistične države — Jugoslavije — ob našem največjem prazniku — ^ _ (fi%a$niku repuMike » čestitamo vsemu delavnemu ljudstvu — vsem graditeljem socializma! IPIUTNUIK - SLOVENIJA j SPREJEMAMO ZE SEDAJ REZERVACIJE ZA ZIMSKO SEZONO V VSEH NAŠIH PLANINSKIH HOTELIH, SMUČARSKIH IN ŠPORTNIH DOMOVIH! ko samozavestno stopajo proti gostilni. Izginili so skozi vežo in že se je razlegel Da-netov glas »Hande hoch!« Istočasno so za-regljale brzostrelke. Iz sosednje gostilniške sobe so se pivci prestrašeno razbežali na vse strani. Takoj mi je bilo jasno, da se Nemci na poziv niso predali. Toda samo to bi našim fantom ne dalo preveč dela. Na nesrečo pa je prišla medtem po stranski poji še ena nemška patrulja in udarila njim v hrbet. Dane je bil spet močno ranjen. Tudi Vojko je dobil resne poškodbe. V tesni veži niso mogli prav streljati, zato so se udarili s puškinimfkopiti. Dva sta pobila na tla Vojka, da je obležal brez zavesti. Sreča v nesreči je bila, da so Nemci mislili, da imajo opraviti z močnim napadom in se jim je mudilo. Na pragu sem prestregla Daneta. Iz rane v hrbtu, roki in nogi mu je kapljala kri. Jože je imel prestreljeno roko v zapestju, Marko in Milan sta pomagala Vojku, ki je bil od udarcev še ves omotičen. V gostilni pa je obležal mrtev gestapovec, ki ga niso utegnili odnesti, drugega, težko ranjenega pa so odnesli s seboj. Umaknili so se bolj panično kot mi. Sredi travnika se je Daneta lotevala omedlevica, kri mu je silila na usta. Prosil me je, naj ga ustrelim, da ga ne dobijo Švabi. »Vidiš, ne bom dočakal svobode,« je vzdihoval, »nimam več sreče!« Čeprav bi se bila sama najraje razjokala, tako brezupen se mi je zdel najin položaj, sem mu zatrje-' vala, da ni hudo ranjen in naj ostane skrit v šupi, kamor sem ga z zadnjimi napori zavlekla. Ko sc stemni, pridemo ponj in ga odnesemo v bolnico. Ko sem prišla v bataljon, so o poteku akcije že vse vedeli. Namesto, da bi se vrnili srečni, z zaplenjenim orožjem, smo prišli z žalostno vestjo o Danetu. Komandant bataljona je že imel pripravljeni dve trojki, da bi šli po Daneta. »Prinesite ga, pa naj je živ ali mrtev!« S tem je povedal, kako hudo mu je za najboljšim borcem. Jasna avgustovska noč je bedela nad dolino, ko smo se od več strani približali šupi, kjer sem skrila Daneta. Delali smo oprezno, ker smo računali na nemške zasede. Toda šupa je bila prazna! Kdo bi tedaj lahko opisal naše razočaranje in strah za tovariša! Vse nas je plašila misel, da so Daneta našli Švabi. Vendar tega nihče Ovira pri inventuri Člani posebne, od egiptovske vlade določene komisije, so obiskali ž© nad 240 sorodnikov bivšega kralja Faruka in članov nekdanje dinastije Mohamed Ali. Delali so inventuro v vseh njihovih palačah ter zahtevali od prizadetih, naj sami napravijo sezname vsega svojega premoženja z dragocenostmi in umetninani vred. Clanl dinastije se ukazu sicer ne morejo upirati, nagajajo pa komisiji na ta način, da sestavljajo svoje preglede in sezname v Irancoščini, angleščini, nemščini in najrazličnejših drugih jezikih, ne pa v egiptovščini. Člani komisije imajo s temi spisi ogromno delo, ki mu niso kos, a ko so se pritoževali pri pristojnih oblasteh, da je vse to navadna sabotaža, so člani dinastije odločno izjavili, da so ukaz izpolnili, kakor so pač vedeli in znali. gi skojevke Francke je v dveh mesecih ozdravel in se vrnil med nas. Vojko je prišel iz bolnice še pred njim, Jožetu pa jo zdravila roko kar bataljonska bolničarka. Akcija v Žirovnici je imela velik odmev po vsej Gorenjski. Ljudje so o njej še dolgo govorili. Sodeloval je ves bataljon, kajti treba je bilo zavarovati dohode z vseh glavnih cest. Močne postojanke v Radovljici, Kovorju, in na Bledu so bile nevarno blizu. Skojevci so se javili za napad v samo poslopje. S stražo so opravili brez hrupa, tako, da so presenečene belčke morali naravnost buditi v posteljah. Večina se niti ni poizkušala braniti. Vsak od borcev je obvladal svojo sobo, medtem ko so drugi nosili orožje. Vračali smo se z dobrim plenom, brez vsake izgube, le vodnik Dušan je predolgo stikal po postojanki in dobil strel skozi ramo. Opravičeval se nam je, da je zašel, ker se je pač že odvadil tolikih vrat. Ta uspeh nam je dal pobude za nove akcije. Ni minil teden, ko ne bi postavili svoje zasede. Ob cesti od Bleda do Kranja se je to vedno izplačalo. Ce ne avtomobil ali patrulja, je motocikel vedno prišel pred muho mitraljezca. Jelka Peštaj. Hindenburgova senca Zdaj, ko iščejo v Franciji kandidata za novega državnega predsednika, je bilo spet večkrat imenovano ime starega francoskega politika Herriota, ki pa je tudi tokrat sprva izjavljal, da zaradi svoje starosti nad 80 let ne bo kandidiral. V zadnjih dneh so ga politični prijatelji spet močno nagovarjali, naj vendarle kandidira. Herriot je nekemu takemu prijatelju izjavil, da ne bi mogel biti politično talko aktiven, kot je bil več let mlajši Vincent Auriol. Politični prijatelj je mislil, da bo take pomisleke odpravil z naslednjimi besedami: »To tudi ni potrebno, kajti po našem mnenju bi bilo tvoje predsednikovanje takšno, kakršno je bilo nekdaj Hindenburgovo v Nemčiji« Ko je Herriot slišal Hindenburgovo ime, je odločn0 izjavil, da noče kandidirati teT da enikrat za vselej odklanja vse take ponudbe. U = K ~ ali ka) Čaka naše živinorejce »Slovenski poročevalec« je 18. novembra objavil članek »Lepi uspehi in načrti živinorejcev v Loški dolini«, v katerem poleg drugega piše tudi naslednje: Talko bo vsa živina te doline s selekcijo čez pet let, kakor tudi živinorejski odbor, enotna Po barvi in kondiciji. Čestitamo! Komu? Zivinorejcemt ko* rektorjem ali zlobnemu tiskarskemu škratu...? Četrtek, 26. XI. 1953 II. mm NA MOUNT EVEREST Hiliary in Tenzing sta morala takoj kreniti za prvo navezo 12. aprila je bilo taborišče pripravljeno in prve izvidni.-ke skupine na poti proti ledeniku Khumbu. O tem ledeniku sem že prej pisal, toda povsem drugače je pisati o njem iz daljave. Nuptse se spušča z vrtoglavo steno proti nam, toda ledenika ne doseže, zakaj stena se prav nekje nad našim taboriščem pretrga, enostavno Izgine. Orjašiki previs se vzpenja nad nnmi. Z visokega grebena med Everestom in Nuptsejem pa se spušča led kot ogromen vodopad proti nam. Skorajda *e nam zdi, da slišimo šum strašne vodene ir.ase, ki pada z višin na dno doline Toda ujel jo je grozen mraz, da je zastala in se strdila, vendar je v svoji neslišnosti zadržala vso oriaško silo. Posvein se pa le ni ustavila — ta labirint razsekanega ledu se polagoma pomika navzdol in spreminja svojo površino. Pot po ledeniku vsekakor ni predstavljala cesto, po kateri bi lahko hiteli nosači. Čeprav so že prej hodili po njej Švicarji, se nismo mogli bogvekaj zanesti na to. da bi našli staro pot. Led je preveč spremenljiv. Spo-irrnjsm se samo nekaterih mest, ki se jih ni dalo preplezati drugače kot s pomočjo vrvi, lestev in derez. Razpoka se je vrstila za r^pdko, stena za Meno in ni čudno, da so dobile nekatere med njimi prav zanimiva Imena. »Mikijevo grozo« je zaslužila kakšna 2 metra široka razpoka, ki je nad njo ostr-rr-ol Mike Westmacot '"'ladka stena, v katero smo morali sekati or ’me, je postala »Hil-laryjeva groza« V »A1 ii peklenskega ognja« smo našli dve švicarski zastavi, ki sta kljubovali vremenu vsaj sedem ali osem mesecev. Ko smo se bližali mestu taborišča št.e-v’ika 2. smo morali skozi »Deželo atomske bombe«. pokrito z drobnimi kosi ledu in skoraj nevidnimi razpokami v trdni podlagi. VVn^ar je bilo prav, da smo krenili po s<-e>d' leden^a. Njegovi robovi pod strmimi stenami So bili videti Iz doline za oko bolj prikladni, toda tudi neprimerno bolj nevarni. Skoraj vsako uro smo slišali oddaljeni uuum — uuum. Nad steno se je lomil led in padal s treskom prav na tisti zapeljivi ledeniški rob. Ob takšnih udarcih smo čutili, kako se vsa ledena površina trese. Zastavice, ki so jih možje pred nami zapičili v led, so tu in tam komaj še gledale iz snega Očividno se je ledeniški obraz zelo hitro spreminjal. Ob pol enih popoldne sva prišla z Angom Nam-gyalom v taborišče 2. Šotori so bili prazni, toda midva sva bila tako potrehna počitka, saj je pihal silovit veter z Zahodnega gre" bena, da sva se zavlekla pod okrilje platna, ne da bi pogledala, kaj je s stanovalci. Sele čez pol ure sva se podala po njihovih stopinjah navzgor. Kakšnih 100 metrov više sva srečala razposajeno trojico: Ed Hillary in oba Georgesa — Lowe in Band — so dosegli rob grebena. To je bila res velika novica. Bil je prvf problem, ki smo ga brez težav rešili. Zdaj smo lahko utrdili našo pot po ledehiku in pričeli polagoma dobivati opremo. ki jo bom0 potrebovali za začetek operacije — 24. april. * Počasi se je taborišče 2 polnilo, mene pa je mučii dokončni načrt za napad Polagoma mi je postajalo jasno, da en sam napad ne bo zadostoval. Ne bo povsem pametno računati samo na dva človeka — kaj, če ga polomi vreme? Lahko bi potem poizkusili na hitro še dvakrat zaporedoma in brez večjih priprav, toda težko, da bi uspeli. Zdelo se mi je bolje, da bi delali že od vsega začetka na principu dveh navez, ki bi si sledili v najkrajšem času. Ce bi prvi spodletelo, bi lahko druga nadaljevala, ne da bi izgubljala čas in pri tem še izkoristila izikušnjo prve prav tam, kjer ji je iz-podietelo. Prevzelo nas je napeto vzdušje pred naskokom. Vsem se je porajalo vprašanje: kaj bom počel pri tem naskoku? Ošinil sem s pogledom svoje tovariše, preden sem pričel govoriti. Nekateri so sedeli na nahrbtnikih, drugi so ležali na spalnih vrečah, Morris si je nekaj beležil v beležnico, Tenzing je čepel poleg mene. Vem, da je imel takrat vsak izmed njih ta vprašanje v glavi. Na kratko sem razložil, kaj nas čaka Do 15. maja ne bomo delali nobenih poizkusov. Privlekli bomo vso opremo v naše taborišče in pripravili pot do sedla. Lhotse bo verjetno težji problem, kot smo mislili. K0 bomo imeli vse to za seboj, se bomo odločili za drugi del našega načrta: vzpon na sam vrh. Takrat sem povedal: »Tom Bourdillon Ki Charles Evans bosta poizkusila kot prva naveza.« Vedel sem, da se sijajno razumeta in da se mogoče od nas vseh najbolje razumeta na opremo. Povzipela se bosta najorej do Južnega vrha In če bo aparat za k r- ‘ 1 J U - S SiiilliSlts mš&m Zgradil je sicer nekaj cest, bolnišnic in šol za svoje podanike, toda nikoli jim ni dovolil, da bi pili, kadili, plesali ali da bi hodili v kino. * Ko so Američani prišli v svoje oporišče Dahran, je izdal ukaz, da Američanke ne smejo na ulico v hlačah, da ne smejo plesati ali pa s čimerkoli pokazati svoja nagnjenja do moških. * Med 150 sinovi je le nekaj izbrancev: eden je sedanji njegov naslednik emir Saud, drugi je emir Faisal, ki je bil zunanji minister in je sedaj postal prestolonaslednik. • Letos se je Ibn Saud sprl z Britanci zaradi oaze Buraimi v Perzijskem zalivu-Arabci in Angleži so trdili, da je oaza njihova. Ibn Sauda ni zanimala toliko voda v tej oazi; izvohal je, da so tudi v tej oazi ležišča nafte. S svojim dobrim nosom je dobil od Angležev 30,000 000 funtov šter-lingov na leto. Prav lepa vsota 1 * Ibn Saud, ali kakor so ga imenovali — »puščavski lev«, je umrl. Za njim joka 200 vdov in 450 otrok ... Proizvajamo v veliki iz-biri moške in ženske zimske plašče, plašče iz balonske svile kakor tudi moške in otroške obleke po najnovejših krojih in najnižjih četi ali N A P R I J E D TOVARNA OBLAČIL ZAGREB, Radnička c. 42 PRODAJALNE: Ljubljana, Maribor, Celje, Novo mesto, Trbovlje. Je*enice Jen mo lahko poizkusili z novim napadom na sedlo okrog 22. maja. 20. maja sta Lowe in Ward še enkrat poizkusila priti nekoliko više. To je bil njun zadnji dan, prihodnji dan b0 nastopila Noy-ceova partija. Spet nista uspela. Toda tokrat ne bi uspel nihče — vreme se je razsrdilo, bila sta utrujena in na pol bolna od prejšnjih poizkusov, neprestani veter ju je demoraliziral. Jutr0 21. maja je bilo malce manj vetrovno -od prejšnjih. Zlezli smo iz šotorov in se zagledali v belino nad taboriščem 7. LTpali smo, da bomo videli. kak0 bo krenila prva naveza. Toda do 10. ure dopoldne se ni zgodilo ničesar. Potem sta se pokazali dve majhni točki, komajda vidni z golim očesom, toaa povsem razločni v daljnogledu. Pomikali sta se vodoravno proti desni, ampak njuno napredovanje je bilo izredn0 počasno. Mi seveda nismo pri tej razdalji vedeli, kakšen je tam teren — bilo je vse belo. Morala sta (skati poti, sekati stopinje in mogoče celo pripenjati vrvi. Takrat sem sklenil to, kar sem premišljeval že vso noč: drugo navezo bomo morali poslati takoj, ne da bi čakali povratka prve. Ta odločitev je bila izredno težka, saj Je povsem izpremenila prvotni načrt. Ce bi krenil kdo drugi — lahko bi šla recimo Gregory in jaz — bi se število ljudi tam gori tako povečalo, da bi bilo težko z opremo. Torej bo moral to storiti nekdo, ki je za to stvar že odločen. Izbira je bila samo ena: Tenzing in Hillary bosta morala kreniti prej, kot smo določili. Opazovali smo, kako sta napredovala Noyce in Annullu. Kmalu po Hillaryjevem in Tenzingovem odhodu iz našega taborišča sta prešla najvišjo točko, ki so jo do takrat dosegli na ledeniku Lhotse, in ob pol enih opoldne stala pod skalami približno tam, kjer smo pričakovali, da bo potrebno prečkati strmo steno. Pozneje smo izvedeli, da je takrat vodil navezo Annullu in da sta napredovala precej hitro, menda po neki stari poti, ki so jo našli že Švicarji. Zdaj sla bila na tistem delu, ki je bil najtežji. Vendar se njuna hitrost ni spremenila; nasprotno — zdelo se mi je, da gresta še hitreje. Kmalu smo videli, da je to res. Noyce in Annullu sta se vzpenjala proti Južnemu grebenu. Pozabili smo na vse drugo in. se zamaknili vanju. Ko sta bila blizu skal, ki so bile na njuni poti, nisem mogel več zdržati in sem zlezel za kakšnih 200 metrov više po ledeniku, da bi čim bolje videl. To mogoče ni bilo povsem pametno, saj je dan prej Tom padel v globoko razpoko samo nekaj metrov od naših šotorov, toda tako sem ju lahk0 opazoval precej dalj časa kot drugi. 20 minut pred tretjo uro sta stala na Južnem grebenu 7.800 metrov visoko. V tiem trenutku sta morala biti na mestu, kjer so se Švicarji odločili, da bodo opustili svoj poizkus. Pred njima je stal ostanek Everestove piramide. To je bil veliki trenutek za nas vse. To je bil del uspeha, za katerega smo se borili že 12 dni. (Konec prihodnjič) 1 fftod kcu&UjLL [i6manaky j [iMne kiojtaniele.. ŠtemA,’ j fVLGicusajG. Ji/t, ia&fjufotG- ^ • iovmuuji 1X1. CiA? (j! cUjetcbd kisi, o •ZafiieAKijle sarm* ftMue Cuuutnuele.. JiuMi*, -V vrečica A, k&i vtu+t je s £e*n, tu^curvoena. ku odletu, Itt, ^Cou« Ijirošima Po velikih mestih na zahodu. so luči najbrž številnejše, gotovo pa niso tako vesele kot v tem japonskem velemestu, ki je ob eni sami eksploziji izgubilo 200.000 svojih prebivalcev. Preživeli se zabavajo na vse mogoče načine: plešejo, popivajo, kockajo, hodijo v kino in gledališče. Vsi se še vedno spominjajo tistega dneva — 6. avgusta 1945 — in skušajo pozabiti na smrt z veseljačenjem. Če greste danes po Hirošimi, se boste začudili, koliko zabavišč ima to mesto, igralnice, gledališča, kinematografe, plesišča; bare in kabarete srečate na vsakem koraku. A nikar ne mislite, da so v osmih letih po vojni gradili samo to. Mesto ima danes že zelo močno razvito industrijo, ki se pa od prejšnje bistveno razlikuje — danes v Hirošimi ni več tovarn topov in municije, marveč velike ladjedelnice, to- varne osebnih avtomobilov, šivalnih strojev in igel. V mestu je nešteto novih trgovin, kjer dobite vse, kar vam poželi srce. Z mrzlično naglico gradijo nove stanovanjske hiše, ki so danes glavni problem, saj morate vedeti, da je bilo ob eksploziji prve atomske bombe uničenih okoli 65.000 hiš. Največji del stroškov za izgradnjo mesta plačujejo sami prebivalci, nekaj pa tudi vlada. Kljub vsem težavam, ki jih morajo danes premostiti, pa gledajo ljudje v Hirošimi z zaupanjem v bodočnost, saj upajo, da bo njihovo novo živahno mesto postalo prvo »mesto miru« na svetu. Nič več Hiro-šim, pravijo. In ko razsvetlijo zvečer ulice Hirošime, jim te luči pomagajo, da pozabijo na tisti slepeči blesk pred osmimi leti, ki je končal vojno in popolnoma pokončal njihovo mesto. Kuharice v gnezdu Verjetno se je že vsakdo na svoji koži prepričal, da je doma še najlepŠe. Gorje tistemu, ki nima doma — pravi nas slovenski pregovor. Zato se ptice selivke vedno vračajo v svoja gnezda. Letos pa so to poskusile tudi burmanske oblasti, in sicer s kuomintanškimi klateži, ki so postali prava, kačja zalega te dežele. Ne sicer na svojo pest in na svoj račun, pač pa na račun bogatih Združenih držav. T oda pokazalo se je, da se kuomintanškim četnikom, ki se bijejo na burmanskih tleh za tuje interese, prav nič ne mudi domov. Pravzaprav bi se morali zda) šele vprašati, kje pa je sploh njih dom. Ali ga niso že izgubili, ko so jo čez hrib in dol pobrisali z umikajočimi se generali iz Kitajske v Burmo? Ali je Formo-za, kjer so se poskrili kuomintanški generali, res njihova nova očetnjavat Ali je kuomintanškim pokroviteljem splbh do njih? Le 2000 se jih je prijavilo za povratek, sami slabiči in za boj nesposobni, ostalih 10.000 pa, kakor kaže, Še ne misli s puško v koruzo. Nerede zganjajo in z upornimi Kareni in drugimi ljudstvi Burme se družijo v skupnem sovraštvu proti burmanskim oblastem. Morda mislijo na Formozi, da so s temi invalidi, ki so jih kar po zraku prepeljali na For-mozo, pred sviftovno javnostjo že rešili svoj obraz in da je to vprašanje za vedno odstavljeno z dnevnega redat Veliko je bilo govorjenja in parlamentiranja okoli njih v Organizaciji združenih narodov — si mislijo — zato je bilo treba nekaj žrtvovati. In žrtvovali so 2000 bolnikov, na katere v burmanskih džunglah niso mogli več resno računati. ................................................ Ob desetletnici rojstva naše lepe sociali, s ične domovine čestitamo vsem kolektivom in vsemu delovnemu ljudstvu k dbttevu repuMt&e prazniku UST AN O V1TVE NAŠE NO VE SOCIALISTIČNE DRŽAVE 29» novembru! Hkrati želimo vsem državljanom polno uspehov pri izgradnji socializma! Delovni kolektiv tovarne Industrija platnenih INDUPLATI izdelkov - Jarše o o Kratek odlomek iz knjige reportaž ,,lndi/a pred vinarjem* Tibona Mendeia, kr bo te dw izšla v slovenskem prevodu 2animanje za svobodno Indijo je po vsem svetu in tudi pri nas izredno veliko. O Indiji je sicer izšlo že precejšnje število knjig, toda ni skoraj nobene, ki bi govorila o vsakdanjem življenju neodvisne Indije, o njenih ljudeh z ulice, o vsakdanjih težavah, o boju z lakoto in za obstanek 450 milijonov ljudi, o političnih razprtijah, o neštetih predsodkih in utvarah iz preteklosti ter o težnjah po hitrem izboljšanju neverjetno za ostalih življenjskih razmer. To vrzel nam je vsaj deloma izpolnila zbirka reportaž Tilborja Mendeja »Indija pred viharjem*, ki je pred dvema letoma izšla v francoščini in je bila dobesedno razgrabljena: v dveh letih je doživela tri francoske izdaje in itevilne prevode v tuje jezike. O tej nenavadni knjigi je kritik francoskega časopisa »Revue de la Pensee Fran^aise- napisal: »Knjiga Tilborja Mendeja je svojevrstna mojstrovina..., to je reportaža posebnega razreda. Med to zvrstjo književnosti še nikoli nisem bral kaj boljšega, zlasti ker je to delo napisano z najskromnejšimi sredstvi... Mende ima dar, da nam daje videti in občutiti.. .« Kratek odlomek iz te knjige naj bi opozoril bralce, ki jih zanimajo tuje dežele in tamošnje razmere, na knjigo, ki bo v desetih dneh zagledala luc tudi v slovenskem prevodu. ... Res se ni mogoče otresti nenehnih presenečenj, ki jih doživlja človek, ki hodi prvič po ulicah indijskega mesta. Neusmiljena pripeka, ogromna množica, revščina in umazanost, neznosna pestrost oblačil in okraskov, prodirne in vsiljive vonjave, s katerimi so prepojene vse stvari, neprestano žebranje bednih in ogabnih beračev, vse to ustvarja nekakšno venomer napeto vzdušje. Notranji konflikt, ki sili duha zahodnega človeka k stalnemu gibanju, je vzrok te napetosti, ki nikoli ne popusti. Rad priznam, da se ves čas svojega bivanja v Indiji nisem mogel otresti tega občutka. Skoraj vse, kar se godi okrog vas — vonjave, ki vam dražijo nos, prizori, ki jih gledajo vase OČ>, zvoki, ki vam prodirajo v ušesa in predvsem večina prizorov z ulice — vse to klice po razglabljanju iri kritiki; ta nepritejni občutek prav kmalu pride v spor z naklonjenostjo in razumevanjem, ki ju kličete na pomoč, da bi vsaj pojasnili, če že ne zagovarjali vse, kar ste novega odkrili. Če ob srečanju s spačenim pro-*jakom začutite odpor, brž najdete opravičilo: beda, prenaseljenost, izkoriščanje množic,^ nepismenost. Če vas razburi neskrbna brezbrižnost mimoidočih, že hitite, da bi si sami pojasnili vzroke: vroče podnebje, stoletni občutek neodgovornosti,- pomanjkanje družbene zavesti in tako dalje. Tako se vam bo godilo vse dotlej, dokler se boste upirali tistemu oholemu, popustljivemu ali vsaj pomilovalnemu obnašanju, ki se ga navzamejo v Indiji živeči Evropejci, da si tako dokazali svojo vzvišenost, kar pa delajo Pravzaprav samo zato, da ne bi prekoračili roeia svoje potrpežljivosti in svojega sočustvovanja. Najprej boste srečali množico človeških bitij, ki vas bo zbegala. V Indiji se na ulici gnete običajno toliko ljudi, kakor pri nas po koncu nogometne tekme. Se precej dni po prihodu v Indijo sem bil prepričan, da se po vsaki ulici prerivajo gledalci, ki so pravkar prišli s kakega stadiona ali pa iz velikanskega cirkusa. V Indiji čez dan ni zapuščenih ulic. Pločniki so prenatrpani in na tisoče ljudi koraka med avtomobili ■n vozovi kar po sredi ceste. S stopnic avtobusov in tramvajev visijo celi grozdi ljudi. Na °knih hiš, na balkonih in terasah lahko vidiš starce, ženske in trope otrok, skratka cele družine. če pogleda človek na desno ali na levo, ce se znajde na glavni cesti ali v stranski ulici, ce pride v poslovni del mesta ali pa na bazar, Povsod, kamorkoli obrne pogled, vidi isto gnečo, isto trumo človeških bitij, da sc mu zdi, ko da bi sproti poganjala in se iz ure v uro množila. Tujec se prve dni počuti, kot da bi ga pritisk te človeške množice hotel dobesedno zadušiti... .. . Indijci si zelo prizadevajo, da bi se po Zunanjosti razlikovali: zeleni turban ali črna brada, dhoti ali hlače, pižama ali dolga halja, sari ali po evropsko krojena obleka, bela čepica ali črna kapa, odprti sandali ali čevlji, fes ali obrita glava, zapestnice iz srebrnih ploščic ali tančica, ki zakriva obraz, rdeče znamenje na čelu žene ali bel kamen, pritrjen v nosnicah, dragulji v laseh ali obročki v nosu. S temi — in še s tisočerimi drugimi posebnostmi se to človeško mravljišče spreminja v mozaik, ki učinkovito dokazuje svojo raznoterost. Poleg tega pa opaziš tudi še znamenja raznih barv in oblik, ki označujejo različna verstva; ta znamenja imajo pripadniki raznih kast in verskih SKupnosti narisana na čelu; prav tako vidiš še različna oblačila modrijanov, prerokov in menihov, fakirjev in pridigarjev. Ta vrveča človeška množica se premika pred vrstami trgovin, ki imajo pestre izložbe, nakopičene z najrazličnejšimi predmeti. Ljudie • e. gnetejo pred prodajalnami, ki sicer nimajo ozb, kjer pa stari in mladi prodajalci sedijo nepremično na prekrižanih nogah sredi svojega aSa ter ponujajo odjemalcem dišavo in svilo, Pestnice in svinčnike, glavnike in bakrene rce. Mimoidoči se ustavljajo, da bi kar na niazanih vozičkih, ki jih obletavajo roji muh, a hitro pojedli nekaj sadja ali zaprašenih jestvin, ki jim jih pomoli prodajalec. Ne manjka odjemalcev, ki si kupujejo vence iz dišečih jasminovih in magnolijinih cvetov ali pa šopke belih rož; drugi občudujejo piramide rumenkastih in rdečkastih zdrizastih bonbonov, pokritih s prahom, ki se nabira na njihovi lepljivi površini. Sredi sopar mleka ali čaja, ki vre, se ljudje pogovarjajo in pogajajo' za ceno. Vsi pa vdihujejo na tisoče vonjav, ki izhlapevajo iz temačnih trgovinic in zanikrnih kavarn, iz kupov pokvarjenih jestvin in gnilega sadja, iz dišav in cvetlic, iz starih avtobusov, z vozov in od volovskih vpreg. Vase vsrkavajo ostudni vonj kadila, čigar dim se dviga proti kričečim podobam, ki predstavljajo pošastna božanstva, svetnike in narodne junake. Te surove podobe spominjajo na lutke, na katere streljamo s puškami ob semanjih praznikih. Mimogrede pa še prijateljsko potrepljajo po plečih kako blodečo sveto kravo, ki se podi po ulicah, da bi našla kak odpadek, s katerim bi si potolažila lakoto, in ki mirno prežvekuje kar sredi najprometnejše glavne ceste. Vsekujejo se v prste, ki jih potem obrišejo v svoja oblačila, in pljujejo slino, ki je vsa rdeča od berelovih listov, njihovega priljubljenega mamila. Svojo potrebo opravljajo, ne da bi se niti najmanj potrudili najti kak bolj osamljen prostorček; sezuvajo se in brkljajo po prstih svojih nog. , V to parado pa 50 pomešani tudi nešteti berači, ki z nekakšno (joklicno zdolgočasenostjo razkazujejo najogabnejše dele svojih obolelih teles. Tu srečaš še krojača, ki šiva kar na pločniku; brivca, ki čepe brije svojega gosta, ki mu ždi nasproti; peka, ki je vzel kos časopisnega papirja in razložil svojo peko kar na tleh; pri- po isti zarezi. Ta množica, ki se počasi premika sem in tja, stopa pogosto čez na pol gola in s prahom pokrita telesa ljudi, ki spijo kar na pločnikih najbolj živahnih ulic. Nad glavami ljudi dremaje in leno krožijo veliki krokarji in jastrebi; ptice prežijo na plen ali na hip, ko bodo lahko z mesarjevega voza neopazno ugrabile košček še krvavega mesa. Živi okostnjaki blodečih živali — krav, ovac, psov, miši in celo podgan — zaviti v najrazličnejši smrad, se vlačijo v neizprosni pripeki sonca. To so štirinožni zastopniki prizora z indijske ulice, ki ga ni mogoče videti nikjer drugje. Počasi se človek navadi razlikovati glavne igralce in uho se privadi tej obsedeni melodiji o revščini m ničevosti... . . Preden sem se vrni! v hotel, sem še hote! z letalsko pošto odposlati pismo v Pariz in brzojaviti v Budimpešto. Ves pijan sem že bil od vonjav, hrupa, barv in že se me je lotevala dremavica, ki je neogibna posledica vlažnega bombayskega podnebja. Upal sem, da opravek na pošti ne bo trajal dlje kot deset minut, pa sem že vnaprej sanjal o prhi, ki me čaka v hotelu. Poštni urad ie bil zelo podoben evropskemu poštnemu uradu, le da je bil nekoliko razdejan in kakor da ga že vsaj tri leta niso pometli. Ko sem nekai časa stal v vrsti, sem naposled Mmm Indija Je bila in bo še dolso — (težela protislovij: debeluh na zgornji sliki je Njegova Visokost maharadža iz Mysore. spodaj pa je cdtn njegovih p (Mirnikov .., le prilezel do shujšanega Indijca, ki je zdolgočaseno začel računati na košček papirja in m> je potem povedal, da moram za znamko plačati rupijo in deset an. Toda na indijski posti isti uradnik nikoli ne sprejme tudi denarja; spet sem se moral posta.viti v vrsto, ki je čakala pred drugim okencem, kjer naj bi kupil znamke. Uradnik pa mi je pojasnil, da se je njegov tovariš zmotil in da je treba več znamk. Se enkrat sem se moral postaviti v vrsto pred prvim oknecem. Prvi uradnik je priznal svojo pomoto in mi povedal, da moram plačati na- tančno rupijo in dvanajst an. To zagotovilo me je opogumilo, da sem se zmagoslavno znova postavil v vrsto pred drugim okencem, kjer sem naposled dobil potrdilo za svoje priporočeno pismo. Pri tem pa sem opazil, da opozarjajo nalepljeni razglasi, naj koristniki zahtevajo žigosanje znamk na pismih, namenjenih v tujino, prav pred poštnim odpravnikom, kajti samo tako lahko preprečijo krajo nežigosanih znamk- Dolgo sem moral čakati, da bi lahko odposlal brzojav. Ko sem končno prišel na vrsto, me je po vsem telesu oblival pot in postajal sem že živčen. Pomolil sem svoj brzojav. Izza rešetk me je pogledalo dvoje utrujenih oči in glas me je vprašal, kje leži Budimpešta. Na Madžarskem, sem odgovoril. Ta nenavadni odgovor je vrgel uradnika s tira; ker očitno ni zaupa! mojemu zemljepisnemu znanju, je vstal in se skril za gozdom miz na koncu urada, kjer je začel pregledovati neko knjigo, ki je menda bila nekakšna enciklopedija. To je trajalo približno pet minut. Električni ventilatorji, ki so viseli pod stropom, so enolično mešali žareči zrak. Vrsta za mano se je podaljšala in ljudje so med pehanjem že začeli nekaj mrmrati. Bil sem že moker kot goba, na tilniku pa sem čutil vroči dih najbližjega soseda. Povzdignil sem glas m poprosil uradnika, naj se vrne k okencu. Počasi se je približal, v rokah pa je nesel ogromno knjigo. Z rotečim glasom sem mu zagotavljal, da sem nekaj časa študiral v Budimpešti in da ni dolgo tega, kar sem zopet obiskal to mesto, ter da prav dobro vem, da je Budimpešta na Madžarskem, kar mi lahko zares verjame. Še enkrat je na hitro pogledal v knjigo, potem pa se je z očitnim olajšanjem zopet usedel in mi povedal, da so moji podatki res točni; nato je začel šteti besede. Preštel jih je enkrat, dvakrat, nato še enkrat in spet v obeh smereh; potem pa je začel znova. Ljudje okrog mene so že kazali rahlo nerazpoložen je. V sencih mi je udarjala kri in vzdihoval sem po svoji prhi. Končno je bila razglašena sodba: dvanajst rupij in deset an. Porinil sem denar skozi okence v upanju, da bo s tem vse končano. Toda uradnik mi je z nežnim nasmehom ravnodušno pojasnil, da moram plačati njegovemu tovarišu pri sosednjem okencu. S tesnobo sem pogledal prori okencu, ki mi ga je pokazal, in zagledal dolgo vrsto čakajočih ljudi. Vse oči so bile uprte v uradnika. Ljudje so prežali, kdaj se bo pred blagajno toliko spraznilo, da bodo sprejeli njihov denar. Čutil sem, da se me loteva prvi živčni zlom pod tropičnim podnebjem. Z izzivalnim glasom sem izjavil, da se ne bom še nekrat postavil v vrsto, in sem prosil uradnika, naj preda moj denar svtjjemu tovarišu. Uradnikova smehljajoča se ravnodušnost je mojo jezo še povečala. Na ves glas sem zakričal, da je vse to nekaj smešnega in neumnega ter da res n? morem prebiti ves dopoldan na' pošti. Hladnokrvnost me je zapuščala in govoril sem najbrž zelo napadalno, kajti ob hrupu tega razpravljanja se je izza miz pojavil droben nadzornik. Povedal sem mu, kako sem zapravil dobre pol ure za to, da sem oddal pismo m brzojav in da imam vsega že čez glavo. Nadzornik je odnesel moj oenar k sosednjemu okencu, zašepetal nekaj na uho možakarju, ki se je sklanjal nad blagajno in odpravila sta mojo brzojavko, preden je prišla na vrsto. Ljudje, ki so stali pred menoj v vrsti, se ob tem sploh niso vznemirjali. Ostali so strpni, brez izraza in neprodirni... ... V trenutku, ko sem se vračal v sobo, m* je nekdo poklical: »Glej no, glej! Kaj pa počenjate tu?« Takim srečanjem se v mednarodnem hotelu ni mogoče izogniti: bu je neki znanec iz Londona. Povedal sem mu svojo zgodbo in odgovoril na njegova vprašanji. Seveda, tu sva z ženo šele nekaj ur... Videia sva že precej stvari... Da, ostati nameravaj-a precej časa, morda nekaj let. .. Peš sva s*a prav do banke v Sandhurst Roadu. y »Peš?« je zarenčal ter me pogledal ^s presenečenjem in z odkritosrčnim ogorčenjem. Ponovil sem, kar sem mu pravkar povedal. »Poslušajte, dragi moj,« mi je reke! s samozavestjo, kakršno imajo skoraj vsi belci, ki živijo v Indiji. »Evropejci ne gredo tu nikamor peš, posebno pa ne tako daleč, kakor je do Sandhurst Roada. Pozna se vam, da ste se komaj izkrcali... Vzeti morate taksi, če že nimate svojega vozila. Kaj takega ni se nihče nikoli videl!... Do Sandhurst Roada peš... To vas je zmučilo ...« Pritrdil sem, obenem pa sem mu povedal še neprijetni doživljaj na pošti. Niti malo ni bil presenečen, a ni mogel razumeti, čemu me ta dogodek tolikanj vznemirja. »Je že res... Na pošti se ne smete n:kc>li postaviti v vrsto. Vse je tako umazano, uradniki pa so uboge nerode. To naj opravi vaš bearer, sicer boste polovico svojega časa porabili za to, da boste stali v vrstah. Pri tem pa morate upoštevati, da pridete v stik z grozansko umazanimi ljudmi, in tvegate, da si nalezete vseh vrst bolezni. Glejte... Mi ne moremo živeti na isti način kot tukajšnji ljudje; razlikujejo se pač od nas in tega ne moremo spremeniti ... Prvi dan je seveda poln zanimivosti...« In zadovoljno je še pristavil: »To so kratko-malo stvari, ki jih ne smete počenjati: boste že spoznali in se naučili... Sedaj pa ga popijva kozarček.« Potem mi je začel na dolgo predavati o Indiji in Indijcih, kakor da je član nekakšne skrivne organizacije, ki ima nalogo, da novemu prišlecu razkrije ves položaj. Opozoril me je, da ne smem piti vode pri pipi, da ne smem jesti svežega sadja, da moram ukazati, naj mi razkužijo kopalno kad, da moram prebivati samo v najboljših hotelih, da ne smem dajati beračem miloščine, da moram biti strog s služabniki in, kar je najvažne.še — piti moram veliko in pogosto, »kajti to vam bo zelo koristilo...« Bil ie očarljiv in zoprn: pil je kot goba in po količini whiskyja, ki ga je zlival vase, sem sklepal, da dobro uspeva v tej deželi strpliivih ljudi. Nasveti, ki sem jih dobil dopoldan, me n'so niti malo pretresli; že proti večeru sva z ženo zopet šla na sprehod ... MM ZAHTEVAJTE*REDIN" v vseh TRGOVINAH-DROGERIJAH NA DEŽELI Sovjetska vohunka v Berlinu digarja, ki ga obdaja p>ozorna gruča ljudi; preroka z belo brado in v togem, umazanem oblačilu; in morda še kakšnega privrženca sekte Naga, ki sovraži oblačila in se zato sprehaja popolnoma gol. Tu najdeš človeka, ki meša dišave, drugega, ki je menjalec denarja, tretjega, ki pripravlja kislo mleko, pa še koga, ki čisti ušesa ali stiska oranže, prodajalca kikirikija, strokovnjaka za betel, trgovca z obloženimi kruhki, s sadjem ali s slaščicami, pa tudi zvezdogleda in razlagalca usode ... Zamolkli hrušč vseh teh drsajočih korakov pa prekinjajo presunljivi vzdihi beračev, enoglasna tožba pohabljenih otrok, kričanje koči-jažev in cvileča opozorila avtomobilskih hup. Z drugega konca ulice pa pošiljajo kovinski zvočniki valove enolične glasbe, ki utaplja vse druge šume v svoji žareči lavi; to je tista indijska glasba, ob kateri se človeku zdi, kakor da bi igla na gramofonski plošči neprestano drsela 11 »c- i'v ■■ • Jv, KOŽO PA PRODAJTE •KOTEKSU« KI PLAČUDE NA^VlSDE DNEVNE CEN E; Nekega popoldneva v avgustu je vozila razkošna ameriška limuzina po Brentanovi cesti po Zahodnem Berlinu. Na vogalu bližnje ulice je zmanjšala hitrost, ker imajo križajoči se avtomobili prednost. V naslednjem trenutku so se desna vratca težke limuzine od znotraj odprla in iz avtomobila je izstopila mlada žena. Planila je pred avto in prisilila šoferja, da je ustavil, potem pa je odhitela čez križišče in izginila v bližnji hiši. V trenutku, ko je planila v hišo, je šofer zaklical, naj obstane, in ne da bi se zmenil za avto sredi ceste, odhitel za njo. Čeprav ugrabitev človeka v Berlinu ?e zdavnaj ni nič Tačas je šofer preiskal vso hiso m naključje je hotelo, da je prihitel nazaj na dvorišče v trenutku, ko je neznanka zbežala na sosednji vrt. Opazil jo je in skočil za njo. Zasledoval jo je tako dolgo, da je pribežala na tretji ali četrti vrt, kjer sta delala dva priletna vrtnarja. »Ruski policisti so mi za petami,« je zaklicala, »pomagajta mi, zadržite jih.« Sele pozneje sta spoznala, da sta ravnala napačno. Ruski vohun ni bil šofer, marveč bežeča neznanka. Se več dni potem so po Berlinu govorili o vohunki dr. Hannelore Lehnhoffovi. Kdo je ta Lehnhoffova in kako je prišlo do tega dramatičnega zasledovanja? Dr. Hannelore Lehnhoffova se je rodila leta 1923 kot hči premožnih staršev. Ze v zgod-dnji mladosti je vzbujala splošno pozornost z izredno bistroumnostjo in lepoto. Kaj jo je napotilo, da je postala sovjet, ska vohunka? Ko je bila v Vzhodnem Berlinu še asistentka v neki bolnišnici, je že delala za »Preiskovalni odbor svobodomiselnih novinarjev« v zahodnem Berlinu. Zbirala je povsem nedolžne informacije in jih sporočala odboru. To pa je zadostovalo, da so jo hoteli Rusi zapreti. Da je niso sopotniki v podzemeljski železnici skrili, bi jo bili aretirali. Pozneje, ko je stanovala v Zahodnem Berlinu, se je povezala z uradnikom ameriške obveščevalne službe (ČIČ), polkovnikom Ingerjem. In skrbno je začela zbirati vse podatke, kar jih je dobila o ameriški obveščevalni službi. Toda njeno delo ni ostalo dolgo prikrito. Dopoldne 5. avgusta je nekaj uradnikov CIC prišlo v njeno »stanovanje«, da bi jo kot vohunko aretirali. Ko so jo prijeli in začeli preiskovati njeno sobo, so takoj prišle na dan porazne stvari. Stanovala je v bivši shrambi za živila, kjer je imela spalnico, kuhinjo in laboratorij. Ameriški policisti so našli seznam vseh uslužbencev ameriške obveščevalne službe. Vse je imela natanko opisane in fotografirane. Fotoaparat je imela vdelan v zaboj. Izgovarjala se je, da je fotografirala ptice. Ameriški policisti so jo odgnali in še natančneje zaslišali. Popoldne pa jim je iz avtomobila pobegnila, ker je vedela, da jo peljejo v zapor. Zvečer istega dne pa je v CIC zapel telefon. Oglasil se je neki duhovnik, češ da je Lehnhoffova pri njem in da se je pripravljena prostovoljno javiti ameriški tajni policiji, če ji jamči, da njena še v vzhodnem sektorju stanujoča mati ne bo čutila nobenih posledic. Ruska Mata Hari posebnega, so se ljudje vendarle ustavljali in radovedno gledali, kaj bo. Ali gre za ponesrečeno ugrabitev ali za zločin. Toda kako bi potemtakem imel avto ameriško številko? Lov za bežečo ženo se je nadaljeval. Odhitela je po stopnicah na podstrešje. Tam je pozvonila. Nič hudega sluteč je priletna žena odprla. »Zasledujejo me! Dovolite mi, da se skrijem pri vas!« je zaklicala. In že je odhitela naprej po hodniku in odprla druga vrata. Pred njo je stala mlada žena, tudi vsa presenečena. In spet je bežeča neznanka zaklicala; »Pomagajte mi prosim, pomagajte!« V naslednjem trenutku se je slekla in mlada žena, ki si je medtem nekoliko opomogla od presenečenja, ji je dala lahko poletno obleko, da se je v naglici oblekla. Slišali doste še o meni, hvala lepa!« je zaklicala neznanka in odhitela po stopnicah nazaj, zavila čez dvorišče in se zatekla na bližnji vrt Moskovska »Pravda« je nedavno podrobno poročala o ruski Mati Hari, o plavolasi Ani, enako lepi in skrivnostni ženski, kakor je bila vsemu svetu znana vohunka iz prve svetovne vojne Mata Hari. Rusko vohunko so obdolžili ne le, da je ukradla važne zaupne dokumente, marveč da je osvobodila iz zaporov več sovražnih agentov. »Pravda« je poročala, da se ji je posrečilo z lepoto zapeljati več državnih uradnikov na visokih položajih. Preslepila in omamila i ih je tako, da je z lahkoto dobila mnogo zaupnih dokumentov. In »Pravda« se začudeno vprašuje, kako je mogla ženska z uglajenim nastopom, mamečim glasom in očarljivo lepoto preslepiti visoke državne funkcionarje in dobiti od njih zaupne dokumente, ki so za usodo dežele in ljudstva odločilne važnosti. Ena prvih žrtev lepe vohunke je bil predsednik okrožnega sodišča v Krasnodaru. Tam je lepa vohunka reševala iz zaporov politične pripornike, hkrati pa ji je predsednik sodišča izročil več važnih spisov, s katerimi je brez sledu iz- ginila. Predsednik Rdečega križa v Srednji Aziji je bil enako dovzeten za Anine čare kakor polkovnik in upravnik policije v Irkutsku, Bojev. Oba sta bila zmerej 7^ rešljiva. Predsednik Rdečega križa je nekega dne pogrešil blagajno s 15.000 rublji, upravnik policije v Irkutsku pa je moral na zaslišanju priznati, da -je sovražnikom države posredno pomagal, da so pobegnili iz zaporov. Kmalu so iz Zaporožja ln Dnjepropetrovska sporočili, da so izginili važni dokumenti Kaže pa, da je z nastopom v Dnjepropetrovsku ruski Mati Hari odzvonilo. Politična policija jo je končno izsledila. Njena aretacija je dala »Pravdi« povod, da je priobčila obširno poročilo o »plavolasi Ani«, o kateri pravi, da je najnevarnejša vohunka naših dni. Moskovski časopis piše, da nihče ne ve za njeno ime in da ga je celo sama že pozabila, ker je kot policijska agentka več let nastopala pod tujimi imeni. fltifiodnjič i Zadeva „Pas!oim” Izkrcanje nemških agentov v ZDA 26. XI. 1953 Verjemite ali ne, vendar sem zgodbo, ki vam jo pripovedujem, slišal od nekega španskega gospoda — hi-dalga, kot pravijo v Kastiliji častivrednemu možu, ki je preponosen in preobčutljiv, da bi omadeževal svoj ugled z neumno lažjo... Nedaleč od Madrida se je na nekem gričku, na pol zakrito za drevesi, stiskalo poslopje bolnišnice. Z golimi Okni in železnimi mrežami je bilo videti mračno in otožno, kakor so vedno take ustanove. Eno krilo zgradbe je bilo samo za premožne bolnike, medtem ko so bili v drugem, splošnem oddelku, ki ga je vzdrževalo mesto, duševno bolni brezdomci iz vse Španije. Nekega dne je dr. Juan sedel za svojo pisalno mizo in strmel v mrliški list, ki bi ga moral podpisati. Bolnica št. 874, starejša ženska s splošnega oddelka, je umrla zaradi oslabelosti srca — vsaj tako je pisalo na mrliškem listu, ki ga je bil že podpisal dr. Hugo Schmidt, šef psihiater in direktor zavoda. Nenadoma je dr. Linares vstal izza mize, pograbil papir in odšel na hodnik. Bolniška sestra, ki mu je slučajno prišla naproti, se mu je nasmehnila. Vedela je, da je dr. Linares poročen, toda bil je mlad in prijetne zunanjosti. Pokimal ji je in z dolgimi koraki odšel dalje do direktorjeve pisarne. Trenutek je okleval, nato pa je potrkal in vstopil. Dr. Hugo Schmidt je bil debel možakar z veliko, kratko ostriženo glavo, ki mu je čepela na čokatem vratu. Zelene, brezizrazne oči so se mu iskrile izza naočnikov. Špansko je govoril s tujim naglasom, kar ni bilo nič čudnega, saj je šele 1945. leta, ko je Tretji Reich končno propadel, pribežal v Španijo s skupino visokih nacističnih oficirjev. Ker je imel vplivne prijatelje in je bil nedvomno sposoben zdravnik, je kmalu dobil ugodno službo. Nestrpno je dvignil glavo in vprašujoče pogledal dr. Linaresa, ki mu je molel mrliški list »Dr. Schmidt, tega ne morem podpisati!« »Zakaj ne?« je vprašal direktor in namršil čelo. »Vzrok smrti ni bila oslabelost srca!« je z zadržano jezo odvrnil dr. Linares. »Toda srce je prenehalo utripati«, je dejal prijazno dr. Schmidt, »in smrt je sledila v trenutku; torej je vzrok...« »Vzrok,« Linaresov glas je bil rezek, »vzrok je bila neprevidnost! Niste mi dovolili, da bi bil navzoč pri njenem zdravljenju, toda preiskal sem truplo in vem popolnoma .točno, da —« »Da je zmrznila?« Debeluhar je skomignil z rameni. »Lahko mislite tudi tako, če hočete.« »Res je, da sem znižal njeno telesno temperaturo — precej znižal — prišel sem zelo blizu, zelo blizu...« Linares je strmel vanj: »Zelo blizu česa?« »Blizu izpopolnitve mojega novega zdravljenja.« Schmidt se je lagodno naslonil r.a stol. »Moj postopek je prišel že tako daleč, da vam rade volje govorim o njem,« zelene oči so se mu nendoma zaiskrile. »Imenoval se bo Schmidtova reakcija. To bo prvi enostavni in učinkoviti način zdravljenja shizofrenije!« »Saj kaj takega je nemogoče!« Schmidt je zamahnil z roko: »Najprej zamrznenje, nato električni šok, potem vbrizgam bolniku neko raz-stopino. Prj tej ženski sem prišel zelo blizu uspeha, bliže kot pri drugih, toda sestava raztopine ni bila popolnoma pravilna.« »Torej ste poskušali tudi na drugih bolnikih?« »Dragi kolega«, je dejal Schmidt, »ali niste nekoliko naivni, — seveda sem poskušal tudi na drugih! Oskrba z materialom nj omejena, toda na srečo je naš splošni oddelek ...« »Dr. Schmidt!« je izjavil dr. Linares, »če ne prenehate z vašimi poskusi na ljudeh, bom podal ostavko. In svarim vas, da bom, ko zapustim ta zavod, opozoril pristojne oblasti na vaše početje!« Schmidtov obraz je preletel rahel smehljaj. Začel se je poigravati z obtežilnikom za papir; pravzaprav je bilo to le kakih tričetrt metra dolgo leseno kopje z jekleno ostjo, ovito s papirnatimi zastavicami, banderilla, orožje seviljskih toreadorjev. Naslonil se je nazaj in začel preizkušati ostrino banderille na dlani. »Dvomim, da bi vam oblasti verjele, dragi moj. Besede odpuščenega asistenta, ljubosumnega na svojega predstojnika? Ne, ne zagotavljam vam, da dne!« »Toda cerkvene me bodo morda poslušale.« Dr. Schmidtov pohlevni obraz se je nenadoma spremenil. Odložil je banderillo. »Nikamor ne boste šil dr. Linares! Niti k civilnim niti cerkvenim oblastem, pa tudi ostavke ne boste podali, dokler vam tega ne dovolim!« »In kdo mi more to preprečiti?« je vprašal Linares z izzivalnim glasom. »Kdo vam bo preprečil? Ljubezen do vaše žene vendar, dragi prijatelj!« Schmidt je s preudarno kretnjo vzel iz žepa ključ in z njim odprl srednji predal pisalne mize. »Obžalujem, da moram to storiti...« je skomignil z rameni, »kajti senora Linares je očarljiva ženska. In kakor mnoge očarljive ženske kar otročje nepremišljena. Ali vsaj bila je, preden se je z vami poročila.« V rokah je držal tanek snopič papirjev. »Tole,« je dejal, »bi zanimalo nekatere moje znance v Direccion Generale de Seguridad*. Gre za fotokopijo pisem, ki so bila pisana pred osmimi leti Pedru Belmonteju! Nesrečni senor Belmonte je bil usmrčen, kakor veste, ker je sodeloval v zaroti in senora Linares je do vratu zabredla v to zadevo!« Linaresa je stisnilo v grlu In brez besed je strmel v Schmidta. Ta je vrgel papirje v predal In ga zaklenil. Spet mu je smehljaj preletel obraz. »Mj Nemci smo zelo temeljiti. Med vojno smo imeli v Španiji odlične vire informacij. Zato, dragi moj, opustiva grožnje, kajti jaz vam lahko prav gotovo povzročim več težav kot vi meni.« Pomolil je Linaresu mrliški list in pero. »Torej...« Nekaj trenutkov je dr. Linares negibno zrl v papir, nato pa vzel pero in podpisal. »Bolnica št. 874...« je zamišljeno spregovoril doktor Schimdt. »Veste Linares, če bi čakal tri ure, preden sem vbrizgal tekočino... ah! »Sunkovito se je dvignil s stola, »pojdite z menoj!« Na oddelku, ki je bil samo za nevarne, besneče bolnike, je na ozki leseni klopi sedel zvezan možakar. Negibno je strmel v oba zdravnika in usta so se mu raztegnila v pošastnem režanju. »Pri bolnici 874,« je pričel dr. Schmidt, »je bila težava v tem, da je bila telesno šibka, tale človek pa, ki bi nas raztrgal, če bi nas mogel, je kot iz železa. Saj njegov primer poznate?« Linares je prikimal strmeč v divje oči in spačeni obraz bolnika, ki je bil kurjač na neki poljski tovorni ladji in je zblaznel v Barceloni. Ladja je odplula brez njega, on pa že tri leta takole sedi, režeč se v poltemi, in grabi za strežniki, ki ga hranijo. Njegova številka je 771, »Pripravite ga, jutri bom začel z zdravljenjem,« je nepričakovano dejal Schmidt in se ozrl na Linaresa s svojim lokavim nasmeškom. »Dragi moj, prosim vas, skušajte stvar razumeti. Bitje tu pred nama vendar ni človek, nima človeških čustev in takšno, kakršno je, ni za nobeno rabo, to je material!« Prijateljsko je prijel mladega kolega pod roko in ga odpeljal proti železnim oratom. »Veste, prvo sled k novemu zdravljenju sem odkril med vojno. Ugotavljali smo vzdržljivost človeškega telesa pri pogrezanju v ledenomrzlo slano vodo. Nekateri naših najboljših pilotov so bili izgubljeni v Severnem morju. Skušali smo poiskati sredstvo, da bi zvišali človeško odpornost proti mrazu. In dejansko smo ga našli. Oh, mnogo morskih prašičkov smo pobili med poskusi. Bili so to ljudje, največ Poljaki in Židje, saj konec koncev — namen posvečuje sredstva. — Mi...« Linares mu je odtegnil roko: »Namen nikoli ne posvečuje sredstva! Kajti vsako sredstvo je samo sebi namen! Vaš filozof Kant...« »Ah,« je dejal Schmidt, »saj nismo filozofi, mi smo znanstveniki!« Odklenil je težka vrata in jih odprl. Najbrž je začutil, da se Linares še vedno bori sam s seboj, kajti z votlim in zapovedujočim glasom mu je dejal: »Bolnik 771 naj bo jutri zjutraj ob 8. uri pripravljen za zdravljenje ...« Čez dva dni je bil bolnik 771 še vedno v nezavesti. Negibno je ležal in ostudno režanje je izginilo z njegovega lica. Njegova koža je bila še nekoliko modrikasta in kljub vsej pazljivosti si je prigriznil jezik med krči, ki so nastopili zaradi električnega šoka. Poleg tega si je izpahnil tud; levo ramo, vendar je bil puls normalen. Dr. Linares je sedel poleg postelje in ga opazoval. Vrata so se odprla in dr. Schmidt je vstopil. Videlo se mu je, da le s težavo obvladuje napetost v sebi. V eni roki je imel injekcijsko brizgalko, v drugi pa kartonsko mapo. »Ali je kakšna sprememba?« Linares je odkimal. Schmidt se je približal postelji. »Tole mu bo pomagalo!«, in zadrl je iglo v bolnikovo roko in pogledal Linaresa; njegove oči niso bile več brezizrazne. »To pot bom uspel, raztopina bo delovala.« Pokazal je na mapo, ki jo je držal v roki. »Tule notri je vse zapisano. Videli boste, postal bom slaven, postal bom največji.« Bolnik se je zganil na postelji, veke so mu rahlo zatrepetale. Linares je vstal in čeprav je bilo v sobi hladno, so mu potne kaplje tekle po čelu. Bolnik 771 je odprl oči ter se zazrl v oba zdravnika. Dr. Linares je čutil, kako mu utriplje srce v divjem ritmu, kajti spoznal je, da je bolnik ozdravel. Mož v postelji si je skušal ovlažiti z ranjenim jezikom svoje suhe ustnice. Spregovoril je šibko, vendar razločno: »Kje sem?« Schmidt je zamahnil z roko in se ostro zazri v bolnikove oči. Po nekaj sekundah je bolnikovo togo telo postalo ohlapno. Dr. Schmidt mu je potipal žilo. »Zaspal je!« je vzkliknil zmagoslavno. »Kaj pravite k temu?« JAN KMET Linares je s težavo premagal presenečenje in skozi zobe dejal: »Po vseh pravilih bi moral biti mrtev!« Schmidt je zadovoljno tlesknil s prst; »Slej ko prej mi je moralo uspeti. In to je šele začetek!« Razigrano se je zavrtel na petah, vtaknil brizgalko v žep in pobral mapo. »Naročite sestri, naj bo neprenehoma pri njem; jutri opoldne pa boste videli, kako se lahko tudi popolnoma obolele možganske celice ozdravijo, kadar zagrabiš stvar na pravem mestu!« Naslednjega dne opoldne je bolnik 771 sedel v direktorjevi pisarni. Z jermeni je bil privezan na bolniškem stolu, toda videti je bilo, da vezi niso potrebne. Bil je miren in brezbrižen. Za njim je stala sestra, prav tista, ki se je pred dnevi nasmehnila dr. Linaresu, toda sedaj je bil njen obraz resen. Linares je stal pri oknu in mrko zrl na dvorišče, 5 nadstropij pod seboj, Schmidt pa je spraševal bolnika, ki je enolično ponavljal: »Ne spominjam se.« Dr. Smidt se je mrko sklonil naprej: »Torej se ne spominjaš svoje preteklosti, s€ ne spominjaš prav ničesar?« Mož je počasi odkimal z glavo. »Toda sedaj razumeš, kaj se dogaja, sedaj veš —« Pokazal je na stol: »Kaj je to?« »To je stol«. Schmidt se je obrnil k Linaresu: »Izguba spomina je lahko samo začasna, jutri ob istem času bova spet poskusila«. Linares je pokimal sestri, ki je odpeljala bolnika nazaj v sobo, in odšel za njo. Ko je pomagal bolniku v posteljo, je dejal: »Mislim, da vezi niso več potrebne«. Sestra ga je začudeno pogledala. »Gospod doktor, ali smem govoriti z vami nekaj osebnega?« Linares je pogledal na uro. Bil je že kasen in moral je obiskati še težkega bolnika v privatnem oddelku bolnice. »Lahko, če boste kratki«. Sestra je odprla vrata in odšla na hodnik. Linares je šel za njo. »No, kaj želite?« »Gospod doktor,« je s pridušenim glasom dejala, »ta primer mi ni všeč, rada bi, da me premestite kam drugam, prosim vas.« Ostro jo je pogledal. »Zakaj?« »Zato, saj ne vem prav točno, vendar me je strah, njegove oči gospod doktor, način kako me pogleda —« sklenila je roke, »tako se mi zdi, kakor bi vse vedel, prav vse!« »Dobro, naj bo,« je s trdim glasom odgovoril Linares, kajti vedel je, da je najbolje sestram ugoditi, kadar si začno kaj domišljati. »O, hvala vam,« in obotavljaje je pristavila, »go spod doktor, vem da ni to moja stvar, toda nikar mu ne snemite vezi!« »O tem bom že sam presodil,« je hladno odvrnil Linares in odšel rahlo vznemirjen po hodniku. »Kaj ti je, dragi?« je vprašala senora Linares zvečer svojega moža. »Kaj te skrbi?« »Linares je odrinil skodelico kave. Vedno je bil s svojo ženo zelo zaupen; z njo je delil vse svoje skrbi, toda zdaj... »Oh nič posebnega! Schmidt misli, da je iznašel zdravilo za shizofrenijo, enostaven, popolnoma nov postopek, toda ...« »Toda, kaj?« Linares je z muko vstal izza mize. Ni ji mogel povedati, kako kruto in malomarno postopa direktor s človeškimi življenji in kako malo mu pomeni človeško trpljenje. Niti ji ni mogel razodeti, kako neprijetno se počuti, kadar pomisli na bolnika št. 771. S hripavim glasom je dejal: »Schmidtu je prav malo do bolnikov, samo nase gleda, na uspeh in denar, ki si ga bo pridobil!« »Če se ti zdi tako, bi bilo morda bolje, da odpoveš to službo.« Linares je mrko strmel v svojo ženo. Vedel je, kaj bi se zgodilo, če bi tista pisma prišla v roke varnostne policije. Najmanj zapor, če ne celo smrtna obsodba. Z veliko težavo je spregovoril: »Nič ne skrbi, saj sem le nekoliko živčen in utrujen!« Minili so dnevi. Bolnik 771 je bil miren in ubogljiv, zato so mu odstranili vezi. Izpraševanja dr. Schmidta so se nadaljevala, toda brez uspeha. »Ne verjamem več v njegovo izgubo spomina!« je rekel Schmidt. »Saj se samo pretvarja.« »Mislim, da ne,« je odvrnil Linares in zdelo se mu je, da vsak dan bolj sovraži svojega predstojnika in da je vsak dan bolj nemočen. »Moje domneve so bile točne, nobene napake ni bilo. Moral bi se spominjati vsega!« »Noben pacient ni ozdravljen«, je počasi spregovoril Linares, »dokler ni minil določen čas in se bolezen ni povrnila.« »V tem primeru se bolezen ne bo povrnila. O tem ste lahko prepričani; počakala bova še tri dni, potem pa bomo videli, kaj bi napravili, da bi vzpodbudili njegov spomin!« »Ubili ga boste, če boste poskušali še z nadaljnjim zdravljenjem«. Francova tajna policija. Bil je pust jesenski dan s sivim oblačnim nebom, odpadajočim listjem in z burjo, ki je smukala veje in butala v okna. Da, še mačke so me spravljale v nejevoljo. Pred mojo sobo so se igrale, lovile, valjale po tleh, se s kremDlji obdelovale, da ni bilo cviljenju in režanju kraja. Preveč temen in težak dan, da bi mogel vzdržati v tisti škatlici, ki jo moram imenovati stanovanje. Klobuk na glavo, ključ pod podboje in hajdi z doma. Prijatelj Bernard me je povabil v Boršt. Saj veste za tisto vinsko gorico, ki oživi v jeseni in prevriska vse dolgo leto. »Vendar si prišel,« je dejal Bernard, naložil na ogenj, natočil in ponudil: »Na pij, pa povej, ali je ali ni!« Iskrila se je kapljica, še bolj pa njegove oči. Ko je pogledal skozi kozarec proti ognju, je kar vidno za-plamenelo. Nato sva spila oba. Pa nisva ostala pri prvih kozarcih, ampak sva pila kot navadno pijejo v Borštu. Da, prav res, kot bi bila žegnana voda. Pri drugi majoliki mi je Bernard pomignil: »Poslušaj, ti bom nekaj povedal! Je hud kakor Bobnarjev škrat. Tako pravijo o hudobnem in razboritem človeku, pa ti nihče ne ve povedati, od kod ta pregovor. Čakaj, naj ti povem!« Položil je dlan na mizo, odmaknil kozarce in začeL Kakor jo je povedal Bernard meni, tako jo bom jaz vam. Na spomlad je bilo. Kravji zvonci so peli po vseh gmajnah; pastirji so z vriski in vpitjem, s piskanjem in norenjem gonili čredo ob večerih domov. Le Bobnarjeva živina je ves dan mukala v hlevu in stari Bobnar je preklinjal pastirje, živino in ves svet Treba bi bilo na pašo, pa pastirja ni! Ze pozimi je po treh farah hodil za njim, pa so mu povsod brusili: tebi ga pa že ne dam, dragoletnik, stisnjenec, zveščavec; Sej, od lakote bi poginil pri tebi, samogoltnik, saj nisem poba s hruške sklatil. Le pojdi...! In klel je Bobnar zdržema, da ni nobenega hudiča od nikoder; sam pa nima časa pasti in drvajsata živino po gmajni. Nekega jutra pn pride k niemn mlad fant in se ponudi za pastirja. Bobnar ga pogleda od vrha do tal. »Ti, kje te je pa še kaj?« vpraša zaničljivo. »Sem ves tu, kar me je! Res sem majhen, pa bom priden!« »Kako hnvn pa »mAnlla?* »Nič no bom drag!?: t>ravi fantič. »Vse leto ti bom zastonj služil, če uganeš moje ime. Če pa ne uganeš, mi daš za plačilo svojo hčer.« Bobnar 1^ »nlrrnhotal, prifrvlr***n 1 -Jo Kaj se domisli, bedak. »Pa naj bo! Drži!« je končno dejal, udaril fantiču v roko, misleč: Ni vrag, da ne bi uganil. Če pa ne, ga bom ob koncu leta vrgel iz bajte pa naj gre, od koder ga je prineslo. In res! Novi pastir je delal kot črna živina. Bobnar je mesec za mesecem ugibal njegovo ime, a fant je le odkimaval in se urno in molče obračal po delu. Stari ga je začel zalezovati. Sredi noči se je plazil k njemu na seno; morda bo v sanjah izdal svoje ime. Nič. Hodil je za njim na pašo in izza grmovja opazoval pastirja. Aha, nekoč se je pastir začel postavljati na glavo, se premetaval in ves srečen ponavljal: »Bobnarjeva hči bo moja, ne ugane mojega imena. O, ko bi vedel, da sem ^i^špargeljc, hihi...! Bobnar pa, ki je za grmom poslušal, se nemudoma dvigne in veselo zakliče: »Ho, špicšpargeljc, ženj domov, mrak se dela!« Tedaj je oster žvižg preletel ušesa in pastirja ni bilo nikjer. Tudi drugi, tudi tretji dan ne. Bobnar je bil speit brez pastirja ... Čez dober teden je Bobnar opazil v poznem večeru komaj streljaj od hiše ogenj na vrtu. Sosedje so ga videli že prej. Kakor kresnica se je zasvetilo, se večalo v ogenj, proti jutru pa popolnoma ugasnilo. Nikomur ni bilo kaj dosti mar, še Bobnarju ne. Ko je le Večkrat odslej videl, je nekoč natančno pregledal vrt, a ni našel ne sledu o ognju. Ne stopinj, ne vejevja, ne ožgane trave, saj veste, kaj se pravi manj kot nič. Teda je je prislonil dlan k čelu, se zamislil in se nasmehnil: Zdaj pa že vem: denar cvete! Ko bi ga videli, »To bi bila pač njegova nesreča, dragi moj J« Naslednjega dne, nekaj minut pred dvanajsto, je dr. Linares odšei k bolniku 771. »Bom že sam pripeljal bolnika na izpraševanje,« je dejal strežniku. Kajti ni hotel, da bi bil strežnik prisoten, če bi prišlo med njim in dr. Schmidtom do prepira. Direktor je bil silno slabe volje, mrko in grozeče je sedel za svojo mizo. »Dovolj časa smo izgubili s teboj,« je dejal bolniku 771. »Izguba spomina je bila v začetku verjetna, kajti tvoji možgani so potrebovali nekaj časa, da se popravijo in odpočijejo od sunkov električnih šokov, toda glede ha moje ugotovitve bi se moral sedaj spominjati vsega, razumeš! Torej, kako ti je ime?« Bolnik ni odgovoril. »Svarim te«, je hladno nadaljeval Schmidt, »da boš obžaloval, če ne boš sodeloval z nami! Kajti lahko se spomniš, saj si ozdravljen s Schmidtovo reakcijo! Moje ugotovitve so tule!« S pestjo je udaril po mizi. »Nobene napake ni v njih! Povej torej, kakšen je bil tvoj poklic?« Toda bolnik je molčal. Dr. Schmidt je potegnil uro iz žepa in jo položil na mizo. »Dam ti 30 sekund časa, da se spomniš!« Sekunde so minevale in nič se ni zgodilo. Schmidt je nenadoma vstal, se približal bolniku in ga zgrabil za srajco. »Bil si kurjač na poljski tovorni ladji! Se spominjaš? In pred tem, povedal ti bom, kaj si bil pred tem!« Zavihal mu je rokav in pokazal na poraščeno podlakt. Tu je bila skupina številk vtetoviranih v modri barvi. »Bil si v nemškem koncentracijskem taborišču, bil si v Buchenwaldu!« Sunkovito se je obrnil in sedel na stol. »Kako to vem? Zato, ker sem bil zdravnik v tem taborišču in sem vodil poskuse s kaznjenci. Ali se sedaj spominjaš?« Linares je opazoval bolnikove oči, bile so brezizrazne, dokler ni Schmidt spregovoril besede Buchenwald. Tedaj pa se je v njih zaiskrilo strašno sovraštvo, ob spominu na grozne dogodke. Z nepopisno naglico je bolnik 771 vstal, skočil kakor tiger v enem samem gibčnem skoku, zagrabil na mizi banderillo in jo zabodel v čokat vrat dr. Schmidta. Naravnost skozi goltanec in hrbtenico je šla ost s takšno strašno silo, da je pribila direktorja na naslonjalo stola kot ogromnega metulja. Linares je zakričal in se pognal naprej, toda neka roka je zgrabila njegovo zapestje s tako silo, kot bi ga stisnile klešče. Držala ga je, dokler ni prenehalo ostudno grgranje, ki je prihajalo iz Schmidtovih polodprtih ust. Stisk je nato popustil in bolnik 771 se je z dolgimi koraki pognal proti oknu in se vrgel v globino. Sledil je trenutek grozljive tišine, nato je Linares zaslišal votel udarec, ko je truplo priletelo na betonski tlak. Stopil je k oknu in pogledal navzdol, toda takoj se je obrnil in se ozrl po sobi. Na mizi je bil gumb in na en sam pritisk bi takoj prišli strežniki. Dr. Linares je to vedel, toda preden jih je poklical, je vzel iz direktorjevega žepa ključ in odprl srednji predal pisalne mize. Zagrabil je fotokopije pisem, ki jih je njegova žena pisala Belmonteju. Vtaknil jih je v žep in z globokim vzdihom olajšanja pritisnil na gumb. Dr. Linares in njegova žena sta že precej časa v Ameriki. Srečna sta in on ima mnogo uspehov pri delu v bolnišnici. Velikokrat ga srečam in zelo ga cenim. To je mož, kot sem vam dejal, muy hidalgo: spoštovanja vreden, ponosen in preobčutljiv, da bi omadeževal svoj ugled z neumno lažjo... UPORABLJAJTE EDINOLE vinu. „ €reme i posip kako je drugo noč kopal v temi in skrivaj. Hitel je kot b; kačo bil. Denar, denar, mu je pelo v mislih. Prerival je zemljo kot divji prašič z vso ihto in lakomnostjo in po dolgih urah zadel ob kovino. Zaškrtalo je, dvignil je težak lonec in kar zazijal: poln je bil cekinov. Še nikoli se ni Bobnar tako sladko smejal kakor tedaj, ko je dragoceni zaklad nesel v hišo. Zdelo se mu je, da je prav zadosti srečen. Premišljal je, kam bi s tolikim bogastvom in še znorel bi od veselja, če se ne bi nekega opoldne pri njem zglasil pastirček — Bobnar ga je takoj spoznal — in ga prav čedno pozdravil: »Če še to noč ne neseš nazaj, kar si vzel, bo po: tebi!« Kakor bi strela z jasnega udarila, se je prestrašil in zahropel... Pastirja ni bilo več. Težka noč je legla na vas, ko je Bobnar še s težjim srcem zakopaval zaklad; le en zlatnik si je pridržal. Njegova lakomnost ga ni mogla spustiti nazaj v zemljo. In spet je prišel pastirček in samo to povedal: »Ker si si pridržal zlatnik, se me ne boš znebil, dokler bo stala tvoja hiša! V peč mi bo nosila večerjo tista tvoja hči, ki si mi jo obljubil. ..« Bobnarju je šlo po glavi. Sredi največjega dela je sedel pred hišo kakor pred zakletim gradom, raztrgan, shujšan, do kraja nesrečen. Ogenj na vrtu je ugasnil, Bobnar je umolknil; vaščani so se hiše izogibali in si pripovedovali: hudiču se je dal zapisati, zdaj ga pa jaha! Zena je pripravila večerjo, hči jo je porinila v peč zadnje hiše. Zjutraj je bila posoda prazna. Tako je bilo večer za večerom, dan za dnem. Večkrat pa so zjutraj pobrali iz peči črepinje in raztreseno jed. Nekoč je Bobnar najel fante in dekleta, da so repo krožili. Delali so, se veselili in se šalili. Tesno jim je bilo pri srcu. Saj k Bobnarju ni šel nihče rad, še podnevi ne. Kar nenadoma je začela nevidna roka trgati repo iz rok, jo metala z vso silo v vrata, da je pokalo, kot bi v štiri mlatili. Fantje in dekleta so se poskrili, domači so obstali, Bobnar pa je vstal, zažvižgal na prste in vse je utihnilo. »Joj, večerja!« je zavpila žena in s hčerjo odšla v kuhinjo. Pozabila je na škratovo večerjo. Leto za letom je bila Bobnarjeva družina sama s svojim škratom. Bobnarja niso več veselili pomenki z ljudmi. Odvadil se je govoriti; kadar je zinil, je feila le kletev, surova in težka, kakor je bil težak hudičev zlatnik na njegovi duši. Dostikrat je ponoči pokalo pri Bobnarjevih, da so se okna tresla in so vrata skakala s tečajev. Nihče se ni več pri njih oglasil... Ob mlačvi, v najbolj vročih dneh se je Bobnarje-vina vnela. Vaščani so prihiteli, toda gasil ni nihča. Kup smodnika ne bi tako udarjal pod nebo kakor Bobnarjeva domačija. Plameni so žvižgali, šopi goreče slame so frfotali po zraku in padali prav na konec vasi. Nenadoma pa je sredi plahutajočih zubljev zatulilo, zaječalo in presunljivo zavpiio; cviljenje se je dvignilo pod nebo, zavilo proti gmajni, od koder se je slišalo ihtenje vso noč. Škrat je bežal, so pravili ljudje. Olajšano so vzdihnili, kot bi se mora skopala iz njihovih duš. Bobnarjevina je zgorela do tal. Še skrivaj so sosedje hodili poravnavat na ogenj ogorke, ko je Bobnarja z družino vzela > >č. Goreča domačija mu je svetila na poti. Tako ni ostalo od Bobnarjevine drugega kakor pregovor: Hud je kakor Bobnarjev škrat... s k Ko je vojskovodja Tsin pregledoval hleve, je pogrešil svo-lega najljubšega konja. Njegovo spremstvo se je prestrašilo. 1 Poiščite hlevarja,« je zapovedal Yong. Našli so ga skritega in ga privedli pred vojskovodjo. Hlevar je priznal. Konj je pobegnil zaradi njegove neprevidnosti. Vojskovodja T sin se je silno razjezil. Potegnil je bodalo in hotel hlevarja pri priči usmrtiti. Yong se je vrgel med rtju. »O, gospod,* je rekel, »ta nesrečnik bi umrl, ne da bi bil spoznal, kako velik je njegov zločin.* • Prepričaj ga o tem, preden bo moral umreti,* je zapovedal vojskovodja. ... Dva služabnika sta trdno držala hlevarja, ki je trepetal °d strahu. •Tvoj zločin,• je zaklical Yong, •je trojen. Prvič si kriv, Smrti konja, ki je bil zaupan tvoji oskrbi. Zanemaril si svojo dolžnost in moraš zato umreti.* Vojskovodja je zadovoljno prikimal. Hlevar je trepetal. •Drugič,* je rekel Yong, »si kriv, da je vojskovodjo jeza Inko razburila, da te je hotel sam umoriti. Ta zločin je Večji od prvega.* Vojskovodja je molčal. Hlevar je trepetal. •Tretjič pa,* je rekel Yong in govoril prav počasi, »si kriv, da je hotel vojskovodja zaradi konja umoriti človeka. Ta zločin je od vseh treh največji.* Hlevar je trepetal. Ni razumel. •Spoznaš svojo krivdo?« h vprašal Yong. •Pustite ga,* je rekel vojskovodja. •Odpuščam mu.* 1 FRANCES CRANE: Pri umorjenem detektivu Charleyu Dickensu so našli posušeno rumeno vijolico. Ali je med njo in špansko plesalko — »Rumeno vijolico« kakšna zveza? Brat Aliče Terrillove je baje v veliki nevarnosti. In zato prosi Aliče mojega zaročenca, detektiva Petričica za pomoč. Njen brat je bil fašist in ni izključno da ga zaradi kakšnega prekrška preganja italijanska obveščevalna služba. Patrick je moral po nujnih opravkih in medtem ko sem ga čakala v njegovi pisarni, je spet prišla Aliče. LJUBEZNIVA STAROST Stara ženica je hotela obiskati svojo hčer v Beogradu. Prvič v svojem življenju je sedla v Ljubljani v letalo in je bila vsa vzhičena nad prijaznostjo ste-'vardesse. Ljubeznivo smehljaje si je starka ogledovala okolico. Cez pol ure je potrkala s palico na vrata Pilotove kabine in prisrčno zaprosila: »Dragi prijatelj, zdaj mi je že dovolj hladno, zato lahko ventilator tam EPredaj kar ustavite...« AMERIŠKI PROSPEKTI Neki newyorški potovalni urad je priporočal svo-Jhn strankam Italijo kot idealno deželo za dopust. V prospektu je stalo tudi tole: »Ne pozabite obiskati Rim, prizorišče veličastnega ameriškega filma ,Quo vadiš’!« MORALA V Švici so v splošnem strogo moralni. Zato je sprevodnik v spalnem vagonu posvaril moža: »Ce to ni Vaša zakonska žena, monsieur, vas lahko stane pet frankov!« »Oh, dragi,« je šepnil možakar, »če to ne bi bila moja žena, bi rad plačal tudi deset frankov!« CE JE NOV TAJNIK Zena s strogim, kot iz lesa izrezanim obrazom je vstopila v tajništvo in zahtevala šefa. »Je čedna?« se je pozanimal šef, ko mu jo je novo nastavljeni tajnik najavil. »Zelo čedna,« je rekel tajnik. Ko je mogočni obisk zapustil njegovo pisarno, je mrektor poklical tajnika: »Zdi se mi, da imate nekam cuden okus, prijatelj!« 'Oprostite,« se je zmedel tajnik, »toda mislil sem Qa je vaša žena ...« *s'!' i- e vzdihnil direktor. s?« ■fi rt. . , tietektiviki xuman drži: če bi bil svoboden, vsega tega ne bi bilo. Vrnil bi se domov na postestvo ali obiskal gospo Morgan; sploh bi se kakor koli zganil ali kje pokazal.« Zadovoljno je ošinila z očmi svoj modri kostum. Pomenili sva se še o marsičem. Ko mi je omenila, da je stara šestindvajset let, sem se začudila, češ da ji tega ne bi prisodila. Živo je zardela — morda ji rdečica rada ponagaja — in se mi zahvalila za poklon; vendar je dodala, da se počuti tako staro, kakor da bi živela že sto let. Na njenem ob- čutljivem obrazu se je zvesto zrcalilo sleherno duševno razpoloženje. Zaupala mi je, da ji njene prijateljice pravijo Molly. Navsezadnje sva se začeli pogovarjati o oblekah, rdečilu, laku za nohte in o podobnih ničevostih. Izkazalo se je, da imava skoraj popolnoma enak okus. Čedalje bolj se mi je priljubila. Med razgovorom ji je včasih ušla kaka nestrpna in vznemirljiva beseda. Cez četrt ure je vprašala: »Ali veste, kam je šel gospod Abbott?« »Na sestanek z nekim gospodom. To je vse, kar vem. Vem, da vas je pričakoval in gotovo ne bo dolgo izostal.« Bila je videti nekam preplašena. »Upam, da se ni pripetilo kaj drugega?« »Ne,« sem odvrnila, čeprav me je samo tudi že začelo skrbeti, zakaj ga ni. »Gospodična Murphy je rekla, da se je gospod Dickens sam ustrelil. Ali ljudje res mislijo, da je napravil samomor?« »Policija pravi, da se je po nesreči sam zadel; to misli tudi gospa Dickensova.« Vztrepetala je. »Pištolo in revolverje sovražim.« »Jaz tudi.« Pogledala je torbico. »Jaz imam svojo zdajle s seboj. Gospa Morgan je rekla, da jo moram vzeti. Ona je zelo pogumna in odločna.« »Jaz niti ne bi vedela kaj početi z njo, če bi jo imela,« sem pripomnila. »O, jaz pa znam dobro streljati,« se je postavila gospodična Terrill. »Oče me je naučil. Ko sva bila z Johnnyjem še otroka, sva se rada potikala po samotni okolici in zato nama je ukazal, da se morava zaradi osebne varnosti naučiti streljanja. Pa me je vseeno pištol še bolj strah, kakor tistih nevarnosti, ki naj bi jih s streljanjem odgnala. Oče je vedno trdil, da se sme človek zanesti samo nase. Da, moj oče je bil čudovit, pogumen mož. Vesela sem, da me ni videl, kakšna sem prišla danes popoldne k vam v pisarno.« »Prav ste storili, da ste prišli in razburjenja se vam ni treba sramovati.« S tem poklonom sem jo spravila spet v zadrego. Pomaknila se je na rob naslonjača in začela nemirno cepetati z nožicami. Tedaj sem si na vso moč zaželela, da bi se Patrick že vrnil. »Kakor obsedena sem,« je potožila. »Cim bolj se skušam strezniti in misliti na kaj drugega, tem bolj me naskakujejo hude misli.« »Jaz bi na vašem mestu celo cvilila in tulila« sem jo pohvalila. »Zelo ljubeznivi ste,« je dejala in se kislo nasmehnila. »Veste, morda sem preveč sebična, ampak ko mi je gospodična Murphy telefonirala, naj grem h gospodu Dickensu, me je najbolj zaskrbelo to, da ne bi kdo zvedel za moj sestanek z detektivom. In to sem ji tudi povedala. Potožila mi je, naj nikar nič ne skrbim, ker je .A Khrttt in rnolPrAtrijn da policija rada vsako zadevo še bolj zamota in če bi Johnnyjevi sovražniki zvedeli, da sem se posvetovala z detektivom ali da sem bila vsaj domenjena z njim, bi ga gotovo ubili, da bi sebe zavarovali, mene pa posvarili.« »In mislite, da se je to tudi res zgodilo?« Začudeno me je pogledala. »Ali niste rekli, da je bila rvirk-pncrma smrt camn npsrP^pn clnr^ni? Samn prvi hip sem bila tako razburjena, da mi je prišel na misel umor.« »Seveda,« sem hitro odgovorila. Ko bi vsaj Patrick že prišel! »Kdo pa so ti sovražniki?« »Ne vem. Po mojem mora biti Jonny ujetnik kake fašistične tolpe. Ampak to je samo domneva. Eno pa 1 Molly Terrill je vstala in mu dala roko »Kako pa naj bi dospel v Ameriko?« sem vprašala. »Kaj vem, morda s podmornico. Najbrž z japonsko,« je dodala, ko sem jo neverjetno pogledala. »Ali pa so ga prepeljali sem z letalom čez Južno Ameriko in Mehiko. V teh časih je vse mogoče -Naj bodo sredstva kakršnakoli, namen ostane vedno isti.« »In to je?« sem vprašala. »Denar,« se je odrezala. Tedaj je vstopil Patrick. Molly Terrill je vstala in mu segla v roko. Jaz sem prepustila Patricku njegov stol in sedla na drugega na nasprotni strani pisalne mize. Do sedmih je manjkalo še dvajset minut Patrick je dejal: »Hvala vam, da ste prišli, gospodična Terrill. Povedati vam nimam kdove kaj več, kakor ste zvedeli že od gospodične Murphy. Ko je prišla k Dickensu, da bi se pogovorila z njim o vaši zadevi, ga je našla mrtvega in me je poklicala po telefonu. Takoj sem odšel tja; Dickens je ležal na tleh s pištolo v roki in s prestreljeno glavo.« Gospodična Terrill je prebledela. »Prepričal sem se, da ni bilo v njegovi pisarni ničesar, kar bi lahko zapletlo v zadevo tudi vas, gospodična Terrill. Ali mislite, da vas je popoldne kdo videl, ko ste prišli v mojo pisarno?« »Ne... vem, gospod Abbott.« »Ali ste komu povedali, da ste bili pri meni in da ste domenjeni z gospodom Dickensom?« »Ne. Oh, pač. Gospe Morganovi sem povedala.« Patrick je nejevoljno namrščil obrvi. »Toda njej sem morala povedati.« »Zakaj?« »Ker se je tako silno začudila, da sem pritekla k njej. Ze z obraza mi je razbrala, da se je moralo zgoditi nekaj hudega. Razen tega je najbolje, če je ona o vsem poučena. Morda bo Johnny skušal priti z njo v stik.« »Popoldne ste rekli, da Johnny nič ne ve za njeno hišo v San Franciscu.« »Saj res ne ve, razen če je to slučajno zvedel. Z doma je odšel že davno prej, kakor jo je kupila. Lahko pa, da je našel njeno ime v telefonskem imeniku.« »Morganov je v imeniku nič koliko.« »Njeno krstno ime Izolda je pa precej redko.« Patricku so se oči zasvetile. »Kakšna ženska pa je ta gospa Morgan?« »Oh, čudovita je,« je odgovorila gospodična Terrill in je od velikega navdušenja kar zrasla iz naslonjača. »Na prvi pogled je videti nekoliko osorna, toda srce ima tako dobro, da si prijaznejše in plemenitejše osebe ni mogoče misliti.« »Ali se lahko zanesete nanjo, da ne bo o tej zadevi nikomur nič omenila?« Glas gospodične Terrill je zazvenel jasno in odločno. »Popolnoma!« »Ali nima bližnjih sorodnikov ali prijateljev, katerim bi utegnila kaj zaupati?« »Eno sestro že ima, ampak tista živi v Oaklandu in nima telefona. Gospa Morgan jo le redkokdaj obišče, čeprav se dobro razumeta in ima njenega malega sinčka prav posebno rada. Ne verjamem, da bi prišla v prihodnjih dveh ali treh dneh z njim kaj v dotiko, no im t?.čas bo vsa zadeva že pri kraju, mar ne?« Patrick je dejal: »Upam, da bo. No, ker ste gospe Morgan že vse povedali, se moramo s tem pač sprijazniti, prosim vas pa, da ne črhnete nikomur drugemu niti besedice. Saj res, ali bi imela gospa Morgan kako korist, če bi bila smrt vašega brata dokazana?« Molly Terrill je nabrala čelo v gubice. »Nekoliko že. Oporoka mojega očeta je sicer precej zamotana, ampak toliko vem, da bodo v primeru, če jaz in moj brat umrjeva brez otrok, dobili vse njegovo premoženje njegovi uslužbenci. Največji delež bi podedovala seveda gospa Morgan.« »Koliko pa je to premoženje vredno, gospodična Terrill?« »Ne vem natanko. Ce imate kake skrbi glede svojega honorarja...« »Glede honorarja si ne delam nikakih skrbi. Popoldne ste rekli, da je vaš pokojni oče razdelil v oporoki premoženje na dva enaka dela; po odtegljaju volil in izplačal ste dobili tedaj enega vi, enega pa vaš brat.« »Tako je, samo da sem jaz prišla v posest svojega dela že v starosti enaindvajsetih let, Johnny pa naj bi užival od svojega samo rento do izpolnjenega tridesetega leta. Ce bi umrl prej, pripada njegov del meni. To sem vam že popoldne povedala.« fedaj jo je Patrick nenadoma vprašal: »Gospodična Terrill, kaj vam pride na misel, če zagledate rumeno vijolico?« »Kaaj — če zagledam?« »Rumeno vijolico,« je prijazno ponovil Patrick. Vsa zmedena je zamrmrala: »Vijolice me predvsem spominjajo na Rim.« »Na fašiste, z drugo besedo.« Zmajala je z glavo. »Ne, ne, tako nisem mislila. Rim je zame še vedno mesto temne, bleščeče lepote, čeprav vem, da se danes skriva pod njo veliko gnilobe. In čudno, kadar zagledam vijolice, se vedno spomnim na Rim. V duhu zagledam mesto vijolic, črnolasih žensk in slokih, temnih moških v sivomodrih uniformah in rdeče obrobljenih plaščih. Z vijolicami so zasuti vozički na uličnih vogalih in na cvetličnem trgu, najlepše pa najdeš okrog stopnišča Scala di Spagna. Zdi se mi, da imajo italijanske vijolice čisto poseben vonj, nekaj opojno sladkega dehti iz njih.« Utihnila je. Obraz se ji je spet pomračil. Ljubko je zamahnila z belo ročico, češ da je vse to zdaj brez pomena. »Veste, tudi mene je Rim zelo prevzel, mislim namreč mesto samo in njegovo romantiko. Zato tudi bratu nisem mogla hudo zameriti, da mu je bil Rim tako všeč. Samo da sem jaz vzljubila Rim zaradi rož, luninega svita in na videz lepih ljudi, njega pa so očarale fašistične laži. Ni se zavedal, da so to samo laži, kakor tudi jaz nisem slutila, kakšen strup se pretaka pod bleščečo vrhnjo plastjo, ki se mi je tako prikupila.« Patrick je dejal: »Tudi jaz vašemu bratu nič ne zamerim. To sem vam že poudaril. Ali ste videli v Rimu tudi rumene vijolice?« »Tega se ne spominjam. Vedno imam pred očmi samo šopek velikih, škrlatno rdečih vijolic.« »Ali ste kdaj nosili na obleki rumeno vijolico?« »Jaz? Tisto pač ne. Navadne so mi ljubše. Zakaj pa vprašate?« »Kar tako. Tudi jaz mislim, da imajo ženske najrajši modre ali rdeče vijolice. Kaj praviš ti, Jeanie?« »Jaz bi se odločila za rumene. Ampak meni je rumena barva posebno pri srcu. Škoda, da rumene vijolice tako redko vidim.« »Da, ženske imajo najrajši modre in rumene vijolice,« je pritrdila gospodična Terrill. M *«Ol JVA , iAMO poceni iravo V D k G hranilno firm D ZAGREB ŠALE MODERNA GLASBA Modema simfonija. Mešan zbor. Solisti, Med predvajanjem se obrne nekdo k svojemu sosedu: »Vas tale hrup nič ne moti? Jaz sem že ves nervozen.« »Mene niti malo ne moti. Veste, jaz sem že leta miner.« ODKRITOSRČNOST »Koliko ste stari?« vpraša sodnik žensko, ki namerava pričati. »Mislite na to, da boste prisegli!« »Sedemindvajset in še nekaj mesecev.« »Koliko mesecev?« hoče vedeti sodnik. »Petinpetdeset.« ZDRAVNIŠKA Prodajalec umetnin je razkazoval kupcu, ki se nikakor ni mogel odločiti za nakup, vedno nove slike, pokrajine, tihožitja, portrete, cvetje — vse zaman. »Morda bi vas zanimal kakšen akt?« je vprašal napo-posled. »O, za vraga, nikar!« se je prestrašil kupec. »Sem zdravnik.« CE JE STRE2NICA MLADA Ko je v bolnici potekel čas obiskov, je obiskovalec, kj je tolažil svojega starega prijatelja, stopil k brhki bolniški strežnici in jo vprašal: »Povejte mi, prosim, odkrito — je že kaj napredoval?« »Sploh ne,« je povedala sestra prepričano. »On ni moj tip.« K PRAZNIKU REPUBLIKE ČESTITA KOLEKTIV TOVARNE N EVA -ZAGREB Hranilno j poceni i hitro pripravljeno j NOSiTE NASE PERILO IN ZADOVOLJNI BOSTE DOMAČA TVORNICfl RUBLJI)-ZAGREB J)iv&a ZA BELO KAVO 2šencE»fLc£ jdUbut 'Sit a Revolucila v modi pritesk Pogovor z zdravnikom Pretiran strah pred rakom O raku želite neka; vedeti? Glejte, nedavno sem imel povabljence — približno dvajset oseb se je zbralo v mojem salonu. Večinoma mladi ljudje. Ko sem jih videl vse tako dobre vol je, me je »preletela m.isel, ki me je navdala l rahlim strahom: med to dvajse-torioo so približno trije, ki bodo po današnjih statističnih ugotovitvah zboleli zaradi raka. Tolikot To je vendar strašno! Mar ni mogoče pravočasno spcr O N/ ni upravičen Ce hočete ostali mladost- • oi in lepi, uporabljajte j NARTA kozmetične Izdelke. * tnati znake te bolezni in zdraviti te, dokler je še časf Prav zato sem začel govoriti t vam:. V tem pogledu je bilo doslej še vse premalo pojasnjeval- nega dela, nasprotno le prepogosto so neodgovorni časnikarji žiridi zmedo, povzročajoč pretiran strah pred rakom. Ne vem, koliko danes že v šolah polagajo temelje za kasnejše razumevanje te bolezni Ko sem jaz ob.skoval šole, o tem nismo vedeli ničesar. Kaj bi morali pravzaprav vedeti o bolezni, ki ji pravimo rak? No, približno tole: da je rak zločesta zatrdina, ki se razvije iz normalnih telesnih celic in je precej po krivici dobil ime po tisti živali, ki živi tu in tam po naših potokih. Obstajajo namireč tudi taki raki, to je nevarni tumorji, ki rasejo in postajajo večji, ne da bi nosilca raka »ščipali«, torej ne da bi se javljali z bolečinami. Najzanesljiveje bolezenski simptom, bolečina, izostane včasih pri tumorjih tako dolgo, dokler se ne razširi na področje živčevja, ki posreduje bolečine. Zato se pogosto dogaja, da iščejo bolniki pomoč pr,i zdravniku, ko je nevarna zatrdina bodisi zaradi rasti ali raz-pasenja (metastaze) dosegla tako stopnjo, ki že vnaprej izključuje operacijo in s tem radikalno zdravljenje. Gotovo pa so razen bolečin še drugi simptomi, ki krepijo sum, da gre za obolenje rakaf Točno. Velikega pomena je, da te stvari vemo. Najprej, poznamo rakova leta, v katerih morata tako laik kakor zdravnik ob raznih tožbah o boleč:nah pomisliti na raka. Ta rakova leta se gibljejo okoli petdesetega starostnega leta človeka. V najnovejšem času pa so zabeležili primere raka tudi pri mnogo mlajših ljudeh, colo pri otrocih se je število rakastih o- bolenj občutno pomnožilo. Nadaljnji starimi simptom je nenadno hujšanje, ki ga ni mogoče utemeljiti z nobenimi drugimi vzroki; prav tak simptom je odpor proti mesnim jedem (bolniku se mesne jedi naravnost gabijo), ko gre za raka na želodcu, in trajna izguba teka. Pri ženskah, ki so že onstran mene (klimakterija), zbuja vsako ponovno pojavljanje krvavenja sum, da gre z a raka. Toda celo brez vseh teh masivnih znakov so posebno ženske po hormonalni premeni klimakterija pogost plen •»•»••••m* MLADOSTNO SVEŽINO VAM RA Dva kroja za dekliški predpasnik I rmrn % % te bolezni. Zato je zanje priporočljivo, da se dajo dvakrat na leto temeljito preiskati. Le tako je mogoče prve znake nastajajočega raka spoznati in uvesti pravočasno ustrezajoče zdravljenje. V tej zvezi n,i mogoče nikoli dovolj resno svariti pred nekvalificiranimi mazači, ki dajejo bolnicam kri ustavljajoče kapljice, ne da bi se prej s temeljito preiskavo prepričali, da je vzrok krvavitev absolutno nenevaren. Vsi raki se ne obnašajo enako. Nekateri tipi rakov se naglo razvijajo [zločesti], ► KUHAR Juha Iz zelene. Olupite večjo zeleno in razrežite jo na majhne kocke. Kuhajte jo v slami vodi ali pa jo pražite na masti, da prstane popolnoma mehka. Med tem pripravite posebej prežganje, kri ga nato zalijete z juho ali vodo, pridenete zeleno im pustite, da vse skupaj dobro prevre. Ko juho še oso- Barbara in Zdenka potrebujeta nov predpasnik za šolo ln dom- Mamica bo predpasnik kal hitro sešila po predlogi, katero mora povečati na kvadrate s stranicami po 10 cm, da dobi pravo mero za Barbarin predpasnik. Barbara je stara sedem let in hodi v prvi razred. Za izdelavo takega predpasnika potrebujemo en in pol metra blaga, 70 cm širine. Zdenka je dopolnila že deveto leto in obiskuje drugi razred. Za njen predpasnik pa mora mamica kupiti že nekaj več blaga. Dovolj bo 160 cm, če je 80 cm široko. Pri krojenju obeh predpasnikov je treba še dodati za šive. Dobro je, če deklicama prepustite Izbiro barv in vzorca tiskanin. Tako posta- neta že zgodaj samostojni glede osebnega okusa. S pikčasto črto so zaznamovani všitki na kroju. Črtice pomenijo naborke; gumbi in gumbnice so tudi označene. Mamica se bo kaj hitro seznanila z delom, saj ne bo prvič, da deklicama sama sešije oblačilce, da nekaj prištedi. Kolikokrat je že šivala in pletla tja do pozne noči. R- Praktični nasveti Krivljenje pollvimilnih cevi postaja vse pogostejša naloga, odkar je začela tovarna Jugovi, nil izdelovati tudi cevi raznih dimenzij, ki jih lahko v domači uporabi prav koristno uporabimo za vodne napeljave in drugo. Polivinila ne razjeda nobena kislima, razen tega pa je odporen tudi proti zunanjim vplivom. Cev, ki jo hočemo kriviti, napolnimo z mivk0 in jo segrejemo na približno 80 stopinj in potem po želji oblikujemo. Najbolje je, da jo segrevamo kair v vodi, kajti pri segrevanju n,a ognju se rado zgodi, da material pregrejemo in s tem uničimo. K0 se je cev segrela in, smo jo upognili, jo ohladimo — prav tako v vodi —in postopek je končan. Enak0 krivimo in plastično obdelujemo tudi druge poliivinilne trde profile, le da ne potrebujemo zanje peska. drugi so bolj trajajoči [bolj lahki]. Rak na koži prištevamo n. pr. k slednjim tipom: ta vrsta raka je hvaležno področje za obsevanje. Če ga zgodaj spoznamo in strokovno zdravimo, se izkaže kot sorazmerno nedolžen. Toda tudi ta cip raka se lahko tu in tam s pomočjo limfe ali krvi razpase in uniči življenjsko važne organe. Pri ženskah je treba posvečati posebno pozornost raku na dojki in raiku na maternici. Zatrdi ne v pr-snr.ih žlezah, vse spremembe, kakor na primer vniknjenje prsne bradavice, je treba čimprej dati pregledate zdravniku, k,i bo ugotovil, če gre za prvi znak zločeste zatrdine ali pa za neko drugo nedolžno dogajanje. O krvavitvah smo že govoriči; tudi trdovratni izlivi lahko pomenijo raka. Vprašanja raka je vendarle preveč šiiroko, da bi mogli tu razpravljati o vseh njegovih vidikih. Zadovoljen bom, če boste iz najinega pogovora ponesli domov dve stvari: da je potrebno pomagat# zdravnikom ugotoviti raka čimbolj zgodaj, ker lahko to pomeni rešitev za bolnikovo življenje. K temu lahko prispeva vsak, ka ga vodi zdrav človeški razum, ne da bi pri tem zapadel pretiranemu strahu pred rakom; dalje, da je v zgodnjem stadiju razvoja raka mogoče to bolezen skoraj brez izjem ozdraviti. iKI KAPUSA < Rte in opoprate, jo postavite na mizo z raznimi dodatki ali vložkii. Zdrobovi cmočki kot Jušni vložki. Vzemite 3 dkg slanine ter jo zrežete in razbelite. Nato dolijte osminko mleka, ki mora zavreti. Med vretjem dodat j e 5 dkg zdroba to mešajte tako dolgo, da se bo zgostil. Nato mešanico pustite, da se ohladi. Ohlajenemu primešajte eno jajce. Oblikujte iz te zanesli majhne omorike, ki jih nato kuhajte četrt ure v vreli vodu Makaronovo meso. Prepražite na masti drobno sesekljano čebulo in dodajte tri četrt kilograma na koščke zrezanega mesa, osolite in dušite. Zmehčanemu mesu dodajte še žlico moke in Po okusu paradižnika. Ko dobro prepražite, zalijte z juho in dobro prevrejte. Posebej skuhajte 40 dkg testenin, jih odcedite ter jih dodajte nie®u, preden vse skupaj postavite na mizo. Jed pridobi na okusu, če jo potresete z nastrganim parmezanom. Slika nam nazorno kaže novo modo v pričeskah. Ta moda nastopajoče zime se imenuje »nova Fronda«. Njeno precej nenavadno ime so pariški ustvarjalci povzeli po političnem gibanju v Franciji, ki se je za mladoletnega Ludvika XIV. borilo proti kardinalu Mazarinu in absolutizmu plemstva. Pripadniki tega gibanja so hkrati zaničevali izumetničene pričeske, ki so bile tedaj v navadi na dvoru in ki so predstavljale pravo lasno stavbo na glavah dvorjanov in dvor-jank. Hoteli so uveljaviti kratkoostrižene in razkuštrane lase, kakršne so sami nosili in ki so sedaj navdahnili tudi pariške frizerje, da propagirajo po vsem svetu to novo modo v pričeskah. I Čokoladni sirup novi proizvod hranilne industrije UGANKARSKI Trefia nagradna križanka 1 2 3 u 5 6 T e 1 ® 9 ra 10 11 U ra 13 14 ra 15 -’6 17 ra 18 1Q ?2 20 21 C 23 2U 25 26 B }7 ra 28 20 30 ra 31 , 32 35 3u ra 35 ra 36 Danes objavljamo tretjo na-g. dno križanko našega nagradnega razpisa. V prihodnji številki b0 objavljena zadnja! Naj vas pri tnm še enkrat spomnimo, da je razpisanih trideset denarnih nagrad v skupni vrednosti 20.000 din. Zanje se lahko poteguje tudi tisti, ki bo pravilno rešil samo dve ali «no izmed objavljenih nagradnih kri. žank. Pri žrebanju bo prišel v poštev od 11. oziroma od 21. nagrade naprej. Torej, če se še niste pridružili naši ugankarski družini, imate še vedno možnost, da to storite in da tekmujete tudi za nagrado. Rešitev pa še ne pošiljajte. V prihodnji številki, ko bom0 objavili četrto m zadnjo nagradno križanko, bomo hkrati »poročili tudi rok, d0 katerega bomo sprejemali rešitve. Shranite tudi skrbno kupon, ki je pogoj za pripustitev k žrebanju. Kolikor praviln0 rešenih križank boste poslali, toliko boste morali priložiti kuponov — iz istih št«, vilkl Te dni se je pojavi! v naših trgovinah proizvod, ki je v inozemstvu že dolgo časa znan in zelo cenjen — čokoladna sirup. Prednost tega hranila je v tem, da ga gospodinje lahko prav hitro pripravijo, da je odlličnega okusa, zelo hranilen in poceni. Čokoladni sirup je polovico cenejši od navadne konzumne čokolade. Sestoji iz glukoze, sladkorja im kakava, zaradi česar jr okusen, zelo hranilen in koristen pri prehrani otrok. Poleg kakavovca vsebuje veiik odstotek ogljikovih hidra- tov, formiglukoze in saharoze, je torej lahko prebavlljiv in zlasti priporočljiv za šibkejše ljudi im deco. Zadostujeta le dve kavnii žlički čokoladnega sirupa za skodelico vročega mileka im že imate v nekaj minutah na mizi odlično čokolado, ki je mnogo hranilnejša od navadnega kakava. Posebno sladkanj« ir pijače je nepotrebno. Nedvomno si bo čokoladni siirup kaj hitro utri pot med široke plasti, v vsako naše gospodinjstvo, prav gotovo pa tudi v gostinstvo in slaščičarstva Iz čokoladnega sirupa se namreč hitro pripravijo razne torte in nadevu za rezine in oblate. Čokoladni sirup je pakiram v okusnih steklenicah, ki se avtomatsko zapirajo. Tako je njegova trajnost zajamčena in ni nobene nevarnosti,' da bi «e v kratkem času pokvaril. Vsaka steklenica tehta 300 gramov. Za zdaj proizvaja čokoladni sirup naša velika tovarna čokoiade, bonbonov in keksov /OSIP KRAS V ZAGREBU. Prodajajo ga pa vse trgovine z mešanim blagom im bonboniere. M §nafe fogično misfifi? Vodoravno: 1. pomembna kulturna ustanova; 9. pleme, rod-; 10. krepak, zdrav, poskočen; 11. čari; 13. premiki, zamahi; 14. je navadno teže kakor jemati; 15. kakor, ljkt (srbhrv.); 16. nekateri; 17. določene barve; 18. izjemna oblika srbskega predloga; 19. osmrtnica v obliki članka; 22. lastnosti, svojstva, znaki; 25. del kolesa; 27. pritok Donave; 28. hitro, naglo; 29. kalna, nejasna; 31. poganjek, kal; 32. ribje jajce: 33. moško jm«; 34 geometrijski pojem; 35. znam slovenski publicist med dvema vojnama; 36, del radij. IT skega aparata. Navpično; 1. mesec; 2. Cankarjeva pesniška zbirka; 3. naš narodni heroj; 4. igralne karte: 5. francoski spolrik; 6. polma luna; 7. turška pipa; 8 cvet družbe, izbranci; 12. okvare, poškodbe; 13. pbca; 15. rasti na gren,kega okusa; 17. siromašna, ubožna; 20. velik gorski vrh; 21. svetovno znani jugoslovanski lahki a tlet; 23. n*lepa last. no«t v človeškem značaju; 24. prebivalka znane vasi iz naj-bližje okolice Ljubljane: 25. kulture, zobraz.be; 26. planinska ptica; 30, vrsta kulturnih rastlin; 31 mesto in jezero v Italiji; 33. pripndirik holandskih potomcev v južni Afriki; 35. imate pre s»boj sedal, ko rešujete t0 križanko. Tako seveda ni mogoče logično misliti, če nam bo poma. gal še nagajivi škrat in mešal podatke, kakor se mu bo ljubi lo. Po njegovi zaslugi je iz prve miselne naloge, ki smo jo objavili v prejšnji številki, izpadel važen podatek. Zato objavljamo t0 nalogo še enkrat. Hkrati pa dodajamo še eno. Prva se pravilno glasi takole: Brzovlak drvi iz kraja A v kraj B, ki sta med seboj oddaljena 250 km, s hitrostjo 100 kmo na uro. Hkrati starta v A tud| letalo, ki leti proti kraju B s hitrostjo <99 km na uro. Ko pribti letalo do kraja B, se obrne in leti ponovn0 brzovla-ku nasproti. Ko ga sreča, se zopet obrne proti kraju B. se tam zepet obrne, leti znova brzovb-ku nasproti in ponavlia to letenje tako dolgo, dokler ne pripeljeta brzovlat: in letai0 istočasno v kraj B. Koliko kilometrov je preletelo letalo? i j ; Ugankarski ragratfni • razpis j T iructon št. 3 I ; ....... Z drugo miselno nalogo pa naj hkrati odgovorimo tistim radovednežem, ki So nas neučakano spraševali, zakaj smo k naslovu naše rubrike postavili malce nenavadno sliko. Razumeli jo bodo, k0 bodo prebrali naslednjo miselno nalogo: V neki tovarni čevljev Je raztresenih po tleh 50 parov čevljev enake velikosti in izdelave. V prostoru Je popolnoma temno. Koliko čevljev mora vzeti s seboj deklica, da bo zagotovo imela ep uporaben par čevljev. Ce ste nadarjeni za nagle kombinacije in znate hkrati praktično misliti, vam tudi ta miselna naloga ne bo delala posebnih težav. Pravilno rešitev vam bomo sporočili prihodnjič, ko bomo objavili zopet nekaj novih nalog. REŠITEV UGANK V 4. ŠTEVILKI Številčnica: L Romul, 2. oljar, 3 molji, 4. Elija 5. ome'o, 6. imena, 7. Namuir, 8. julij, 9. umori, 10. Lonja, Žl. Iren. 12. Jemen, 13. aroma — Romea in .Tulila. Rebus: na ribi »R« — Maribor. t I I I t * I I I « I t » « I I I » * I I • ♦ « I » Z / IJUlljO VELETRGOVINA z nsniem, gumijem in tehničnim tekstilom NASLOV: Ljubljana, Parmova ulica 33 TELEFONI: centrala, komercialni oddelek, računovodstvo, skladišče Bežigrad 6, telefon 22-394 sekretariat telefon 21-121 direktor telefon 20-013 • PRODAJA NA DEBELO — skladišče Bežigrad 6, telefon 22-394 PRODAJA NA DROBNO: Poslovalnica za gumo: Ljubljana, Trubarjeva c. 30, telefon 20-101 Poslovalnica za usnje: Ljubljana, Trubarjeva c. 25 Poslovalnica s tehničnim tekstilom in vrvarskimi izdelki: Ljubljana, Kolodvorska c. 26 IZ SVOJIH SORTIRANIH ZALOG NUDIMO NA DEBELO IN DROBNO: RAZNOVRSTNO USNJE iz vseh uglednih tovarn v državi (spodnje in zgornje usnje, tapetniško, sedlarsko in galanterijsko usnje), potrebščine za čevljarje, sedlarje, tapetnike in torbarje, pogonsko jermenje, usnjeno in gumijasto, klinasta jermena vseh dimenzij GUMIJASTE IZDELKE: cevi za vodo in plin, za pretakanje pijač, za paro, kompri-miran zrak in avtogeno varjenje, za bencin in olje, za avtomobilske hladilnike, špiralne cevi za pritisk in vsesavanje, gumijasta tesnila, prešane in brušene plošče, manšete, kroglice, obroče, gumijaste škornje ter ostalo gumijasto tehnično in galanterijsko blago. Gumirano platno za dežne plašče, dvojno ln enojno TEHNIČNE TKANINE: tehnični in sedlarski file, filter platno, impregnirano platno za delovne obleke, jutine in konopljine tkanine za embalažo, tapetništvo itd., čevljarski in krojaški sukanec, vrverske izdelke, mliske gurtne, vezalke, čevljarske podloge, blago za copate, čistilno volno, tekstilne odpadke itd, TEHNIČNI MATERIAL za vzdrževanje obratov in zaščito delavcev « ♦ « * « * » I I t » ♦ t « » « » t t « « * « I • I I I « « t t I I I t I t Če CStrilf© m 0$ - 1 bi že davno umrl I Naj večji francoski slikar današnjih dni — Maurice Utrillo — preživlja konec svojega burnega, ustvarjalnega zanosa in obupa polnega življenja v popolni samoti in nepretrganem delu. (Pomenek * Vilmo BukoTČevo) Razkošno opremljen slikarski atelje v neki Vili blizu Angoulema. Naslonjači, preproge, dragoceno starinsk0 pohištvo, slikarska stojala, po stenah pa dolga vrsta platen, starih m novih. Sredi vsega tega živi neznaten izsušen starec, na pogled k0 berač, ki se je pravkar izgubil med vsem tem razkošjem luči in pohištva. To je Maurice Utrillo, eden najznamenitejših francoskih slikarjev starejše generacije — in tudi eden najdražjih. L. 1950 je prejel iz rok predsednika francoske republike Vincenta Auriola odlikovanje častne legije. V resnici pa je zunanji svet zanj že zdavnaj odmrl... Za čljveka, ki je vse svoje življenje preživel v neomejeni svobodi montmartrskih beznic in kabaretov, pomeni razkošje tega podeželskega doma le ječo.. — Vanjo ga je zaprla njegova žena Lucie, da W ga rešila neizbežnega duhovnega in telesnega samomora. Danes je Lucie zdrava In polna ženska srednjih let, edina vez med Utrillom in zu" nanjim svetom. Jerino v svojem ateljeju še vedno slika. n samo kadar slika, se mu roka nikoli ne trese. ! 8 MILIJONOV FRANKOV »Pomisli, Maurice, danes so eno tvojih slik Prodali za 8 milijonov frankov. Si slišal?« Ne. Maurice ne sliši ničesar več. Sedi na robu naslonjača, telo zgrbljeno, koža rumenkasta, ustnice tresoče, izraz odsoten, z duhom potopljen v preteklost, v sanje, halucinacije. ■fanj beseda slava nima več vsebine. Mili" Jonske cene, ki jih dosegajo njegove slike v Parizu) Londonu, New Yorku ne najdejo več odmeva v njegovi zavesti. Vse to uživa edinole njegova »dobra Lucie« ... Pred 40 leti so se ljudje na montmartrskih ulicah začudeno ozirali za zapitim človekom, je v poznih nočnih urah ponujal svoja platna za 10 franikov. Utrillo je moledoval za frankov, da bi potešil svojo blazno strast Po^ alkoholu. To s0 bila prav tista platna, ki Veijajo danes milijone frankov ... NJEGOVI TRIJE OČETJE Utrillov o?e je bil pariški bohem Boissy, slikar, poet in pevec, nepoboljšljiv pijanec. Vse svoje dni je preživljal v zakajenem mont-martrskem kabaretu »Pri hitrem zajcu«. Tu je pozneje začel in nadaljeval usodo tudi njegov siii Maurice. Prav v tem kabaretu je namreč spoznala Boissyja 16-letna šivilja Suzanna Valadone. Se na pol otrok je rodila sina Mauricea. Poleg neznatnega Boissyja je spoznala tudi znamenite francoske slikarje Puvisa de Chavannesa, Toulouse • Lautreca, Renoira. Najprej je postala njihov model. Zatem pa ji ’e Degas dal Prve lekcije iz slikarstva. Razvila se je v Priznano slikarko. Njena posebnost je bila v tem, da je slikala le s peterimi barvami, čes, Bin ar se je nekaj let zatem oprijel tudi njen Suzanna ni hotela, da bi njen sin nosil ime ^'ojega zapitega očeta. Zato je pregovorila E^ega dvojih montmartrskih prijateljev, špan-^'eEa plemenitaša Miguela Utrilla y Molino, že (u PrCC* pariš-'5’m županstvom priznal tedaj dal nesa Mauricea za svojega sina in mu Vendar je Suzanna pozneje po" ta« d.a njen sin dobil še tretjega »oče- fid ' ir ^ bil zgleden, premožen meščan, svoiBiat m‘ Mousls> je vzel njo in sina na Posestvo v pariško okolico. ALKOHOL in BLAZNOST IN <-tTRTl OCE Tu'If,Uricea s° Poklali v nek pariški kolegij.. je ?rv!e Poskusil moč alkohola. S 16 leti Prvi", alkohollk. z 18 so se začeli kazati cev 0 biaznosti, moral ie za nekaj mese" svetrT roboInico- Nf* Pr|jatelj je družini Mva 'm na^ bi ga mati začela užiti slikarje odW UriCe Se sPrva branil. Pozneje pa str-iof o,1. v sli!canju nadomestilo za svojo . olikal ‘ ljubimec ob Neke/ i! ^ njetn je kabarete z isto ljubeznijo kot raz svojega dekleta. *nlad ega vežera je Utrillo na sprehodu srečal eGa^ pariškega .slikarja Andreja Uttera. Je našel to, kar je sam najbolj pogre- šal: poleg nenavadne lepote še zaupanje vase in optimizem za bodočnost. Ro ga je povabil k sebi domov, ni vedel, da je z njim pripeljal svojega četrtega »očeta«... Suzanna je obstala kot zadeta od strele. Zapustila je svojega advokata in se z.Andrejem in sinom preselila nazaj v Montmartre. Naselili s0 se v hiši, v kateri s0 pred tem živeli Degas, Renoir, Dufy. Tu se je Utrillo spet, prepustil svoji strasti, alkoholu. Vsak dan. nariše eno platno, ki «a zvečer še mokrega proda trgovcu z umetninami za 10 frankov,,denar pa takoj zap:je. SADRA NAMESTO BARV Riše na nenavaden način: pred seboj ima razglednico in po nji prerisuje pariške kabarete, hiše, kasarne, cerkve. In še neko posebnost si dovoli: ker. ne mara običajnih slikarskih barv v tubah, uporablja najraje sadro, ki j0 pripravlja kar na paleti ;n z nožem nanaša na platno. Tako nastajajo znamenite »bele« slike, ki izražajo mrzjo brezupnost življenja v pariških predmestjih. Zopet nastopijo krize blaznosti. Mati ga sicer zaklepa v sobo: a on uhaja skozi okno. Včasih bega. po ulicah z raztrgano obleko in razpraskanim obrazom... Večkrat preživlja dolge mesece v umobolnici ... Z leti vedno močneje narašča, njegov strah pred ljudmi. Zato so ulice na njegovih slikah prazne, neobljudene. NENADNA SLAVA Vse do 1. 1915 je ostal Utrillo nepriznan pariški slikar, eden izmed brezštevilnih. Prvi je priznal vrednost njegovih slik Octave Mir-beau. Cena njegovih slik je poskočila na nekaj sto frankov. Nato pa je začela bliskovito naraščati: danes veljajo njegove slike milijonske vsote. Utrillo je za Picassom postal »najdražji« slikar na svetu. Za Utrilla slava in bogastvo nista imela več pomena. Po 1. 1920 ga je morala mati zapreti v sobo s tapeciranimi stenami in rešetko na oknu. P0 duhu je ostal še vedno otrok: njegova edina zabava so majhen električni vlak in svinčniki, ki jih meče skozi rešetko na cesto... Ogromne vsote denarja, ki jih prinašajo njegove slike, uživata mati in Andrfi Utter. Edini luksuz, ki ga morej0 privoščiti Mauriceu, je osebni stražnik, ki bdi nad njim in je takoj pripravljen, da ga ob novem napadu blaznosti zveže ali mu natakne prisilni jopič... NEPRETRGANO DELO V »JECIa Po materini smrti je. »dobra Lucie« odpeljala.. Utrilla v nov0 ječo v svojo vilo blizu Angoulema. Tudi tu so ga sprejeli visoki zi-d6vi in skrbno zapahnjena vrata, za katerimi pa lahko ves dan slika. In prav to ga ohranja pri življenju. Telasno in duhovn0 strt še ved" no brez prestanka ustvarja. Pri slikanju se mu roka nikoli ne trese. In še vedno riše najraje iste predmete, kot pred 50 leti: mont-martrske beznice, ki so izpile njegove živ" ljenjske pioči. »Kdaj ste se začeli ukvarjati s petjem?« sem kar naravnost planil z besedo, ko sem obiskal Vilmo Bukovčevo, priljubljeno sopranistko ljubljanske Opere. »Peti sem začela zelo zgodaj, že kot otrok. V Trebnjem, od koder sem doma, in daleč naokoli sem prepevala na raznih ljudskih prireditvah, kjer koli je bilo pač potreba. Tudi na dijaških proslavah v Novem mestu, kamor sem se z vlakom vozila v gimnazijo, sem često nastopala.« Talent, ki so ga metali i« šole »Kako ste se odločili, da se posvetite pevskemu poklicu?« »Leta 1932 sem se udeležila pevskega tekmovanja v ljubljanski Operi. Pela sem Vilharjevega .Mornarja’ in' sem se kar dobro odrezala. Tako sem dobila nekoliko korajže.« »Mornarja?« sem se začudil. »Ta vendar ni napisan za sopranistko?« »Takrat še nisem imela višin. Celih deset let sem namreč pela alt. Niti ,es’ nisem mogla doseči; nekoč, ko sem nekje pela, ga je morala kar druga pevka zapeti namesto men?. Petja pa sem se učila pri znani pevski pedagoginji, Fodransbergovi in pri profesorju Darianu. Hvaležna sem jima za njun požrtvovalni trud.« »Kako pa je bilo na konservatoriju?« »Na kratko povedano: slabo! Zatrjevali So mi, da nisem za petje in da ne bo nič iz mene. Kar metali so me iz šole... Potem je prišla vojna. V internaciji v Gonarsu sem organizirala in vodila ženski zbor.« 'awaraagi»Mii 11 ■ ■umil >i jat Univerza v Innsbrucku je zelo aktivna na področju »jsiholo. ških raziskavanj. Nedavno., so končali z vrsto eksperimentov, ki naj razkrijejo skrivnost čuta slepih, ki jim pomaga, da na določeno razdrljo zaznajo in celo razločijo določene predmete. Ta »človeški radar«, ki nanj pogosto naletimo pri slepih od rojstva, že od najstarejših ča-, sov vznemirja Učenjake. Zdrav človek i zdravimi očmi' se mora čuditi, ko vidi takšnega, slepca z razvitim čutom za razdaljo na sprehodu. TakS^a -slepec s presenetljivo natančnostjo razloči predmete že na nekaj metrov razdalje, ne da bi jih videl ali otipal. »Tu pred menoj je drevo — večje kot človek,« pravi. »Na levi pa čutim. nek precejšen predmet — nemara je tu parkiral avto . ..« Nekateri so si že izmišljali fantastične teorije: da ta zagonetni »šesti čut« slepih zaznava neke 6lektromagnet.;ke valove, ali da gre za zaznavanje še neznanega izžarevanja, ki ga proizvaja vsako trdn , te1’o, al; za zaznavanje gravitacijskih polj okoli nekega laičnega telesa. Pajčevina a!? nekaj šs bolj rahlesa Sleipci sami izjavljajo takole.: »To je, kakor bi se me dotaknila pajčevina — ali nekaj še bolj rahlega.« Dru•>'! čutijo . »silno rahel dotik ha 'Čeiu in licih«. Se drug; ki so oslep^M pozneje, govore o noki senci ali čudni temi, ki jim pada na o: ki . pa je zoprna in nepri- jetna in se je tudi najraje izognejo. Profesor Erismann iz Innsbrucka je ugotovil, da. se ta čut za razdaljo 'pri istih osebah zelo spreminja, Ovira za-. nje je utrujenost, živčna napetost, pa tudi veter in šum. Neki slepec od, rojstva, ki služi inštitutu za stalne poskuse, trdi, da ga pri tem ovira tudi klobuk. Kadar hoče »videti«, mora imeti čelo prosto. Je torej ta skrivnostni »človeški rad«-« v koži na Mrih in čelu? Prevlekli so jim kožo s posebno plastično maso — toda skrivnostni čut je nemoteno deloval dalje... Končno so usmerili eksperimente na akustično področje. Ugotovili so tesno zvezo med sluhom in »šestim čutom«. Ko so slepcem nataknili na ušesa radijske! slušalke s stalnim enakomernim zvokom, je čut za razdaljo nenadoma izginil. Toda to še ni vse: ta nenavadni čut takoj. zmotj samo,v.)ljno menjavanje smeri zračnih valov. Kp so zvok, ki je prihajal od desne, s posebno naora-vo usmerili proti levemu uše* — Je njegov čut za razdaljo takoj označil povsem napačno ------ ' meta. ČJ.OVFŠKEGA KADARJA »Umetni slepec« Na ta način je bila dokazana tesna zveza med sluhom >n »šestim čutom«. Ali sta tudi identična? Na t0 je odgovoril »umetni slepec«- To je aparat z mnogo ostrejšim sluhom kot jc človeški sluh in ki s poseD-no napravo »zapiše« najmanjši .šum na televizijsko platno. Naj-tišji šumi postanejo tako »čitljivi«. Tako so ugotovili, da tisto, kar mi smatramo za popolno tišino, še zdaleč ni popolna tišina. V »popolnoma tihi« sobi, kjer se ni ničesar ganilo. je »umetni slepec« zabeležil bogato tabelo zvokov, ki jih naše uho ne more zaznati. Viri teh šumov so nešteti In »tihi« predmeti — tako rekoč neprestano šume ali ua odbijajo šume ... Ta poskus je pokazal, kako funkcionira »šesti čut«. V naši okolici je polno šumov In njih najrazličnejših odmevov, ker je polno površin, ki delujejo kot akustična zrcala. Isti zvok je v prazni sobi precej drugačen kot v opremljeni, v zaprtem prostoru drugačen kot na planem, Slepčev sluh,., ki se je v dolgi praksi izostril, dojema seveda mmo-go več kot sluh zdravega človeka. Udarec čutiš pred udarcem Toda še ena uganka: zakaj pajčevino na čelu In licih? Profesor Erismann razlaga, da je vzrok psihološki. Vsak od pas je že imel neprijeten občutek, preden se je zaletel ali ko bi se. skoraj zaletel v kak predmet. Udarec začutiš še pred udarcem samim! In prav to občuti tudi s'er>ec, ki je neprestano v nevarnosti, da bi se kam zaletel. Ko ga njegov slušni radar opozori na predmet v bližihi, čuti t0 opozorilo kot pritisk na najbolj izpostavljenih delih telesa: na čelu in na licih, prsih ali temenu. Tako lahko razumemo, zakaj ta čut ni izginil, ko so s posebno plastično maso izolirali kožo od zunanjega sveta. V vsakdsniem življpn'u razpolaga slepi očitno z različnimi sredstvi orientacije. Toda sluh je vsekakor bistven. Z drug;mi besedami: slepi mora imeti pr#-., sta uSesa, če hoče videti... ife -f —« --§■ Hi > ■ £ HM $ ' l '4 mpt”0 Snaer 'slanega prea- pravij0 slepci, da občutijo oddaljeni predmet kot nekakšno S posebnimi cevmi na ušesih so preizkušali, če so slepčeva čutila res tako razvita kot trdijo strokovnjaki na kliniki v Innsbrucku Od članice opernega zbora do primadone »In naposled ste le prišli v Opero,« sem dejal. »Da. Ko sem se vrnila iz internacije, sem najprej pela v opernem zboru. Potem sem debu-tirala kot Siebel v Faustu. Tega bo kmalu deset let.« »Katera je bila vaša prva večja operna partija?« »Marinka v .Prodani nevesti’. Zatem sera pela Djulo v ,Ero z onega sveta’, mimogrede tudi v opere«, Karolko in Jenufo v Jenufi’, Tatjano v ,Onjeginu„ Luizo, Rusalko, Mimi, 6utterfly, Julijo v .Romeo in Juliji’, Andjelijo v .Majki Jugovičev' Veroniko v .Veroniki Deseniški'. nazadnje pa Margareto v .Faustu1«. »Katera vloga vam je najbolj pri srcu?« »Vse so mi ljube. Najbliže pa mi je Margareta, ki združuje v sebi tako široko skalo občutij. Tudi Rusalko imam zelo rada. Sploh so mi najljubše vloge, v katerih lahko pevsko in igralsko izrazim svoje pristno žensko čustvo.« »Vas kdaj muči trema, ko stojite pred pabliko?« »V začetku sem imela precej težav zaradi nje; zdaj jih imam le tik pred premiero. Mnogo zavisi od publike. Če mi je naklonjena, mi s tem zelo pomaga. No, čutim, da me ima še kar rada.« Pevka — akrobat na eni nogi ... »Pa mi povejte še kakšno zabavno za na?e bralce! Na primer, kako je bilo takrat, ko ste peli Kerubina v .Figarovi svatbi’?« »Ah,« se je nasmejala Vilma Bukovčeva. »V prvem dejanju sem morala stopiti na stol. Komaj sem se utaborila na njem, so se tri noge hkrati polomile. Nemara mi jo je hotel nekdo krepko zagosti... Kaj naj bi bila storila? Vztrajala sem pač na stolu. Toda nesreča nikoli ne pride sama. Grofu, ki ga je igral in pel Smerkolj, so se prav tisti hip razparale hlače. Stala sem kot akrobat na stolu, dokler si jih ni vsaj nekoliko pripel.« »Vam je bilo hudo nerodno?« sem pokazal malce hudobije, »To pač. Še bolj nerodno pa je bilo, ko zagrebške gostj?, ki bi morala v drugem dejanju peti grofico, od nikoder ni bilo. Zaprli smo teater kar po prvem dejanju.« Pridna gospodinja in reševalka križank Prijetno se je pomenkovati z Vilmo Bukovčevo. Njena preprostost, prisrčnost in čustvena .azgibanost ti omogočajo, da se pogovarjaš z it jo naravno in brez ovinkov. »Se to mi povejte: s čim se ukvarjate razen s svojim poklicem?« Vilma se je zasmejala. »S čim neki! Z gospodinjstvom. Saj veste tisto staro pravilo, da, gre ljubezen tudi skozi... In pa s križankami, ki so mi v prijetno razvedrilo.« No, vendar je dobro, da izdajamo tudi ugankarski list »Kaj veš, kaj znaš«, sem si mislil in sc prijazno poslovil. Rajo Bordon Sedemkrat v Tibetu Heinrich Harrer je izdal te dni v založbi Hart-Davies, London, zanimiv pustolovski potopis »Seven Years in Tibet« (Sedem let v Tibetu), ki je za doživljaje na kopnem Isto, kot je za dogodljaje na morju H.>yer. dahlov »Kon Tiki«. Krasni opisi prirode Tibeta in njegove sodobnosti, ki jo je pisatelj lahko opazoval od blizu, saj je bil Da-lai-lamin učitelj. Anekdote Znani francoski pisatelj Fontenclle je bil star sto let in je obdržal do zadnjega jasnost in okretnost svojega, duha.' Nekega večera je sedel v družbi s svojo znanko, ki je bila prav tako že v letih. Stara žena se je obrnila k njemu: »Skoraj bi verjela, da je smrt na naju pozabila »Pst!« je zašepetal Fontenelle, »govorite kolikor morete tiho. Drugače se lahko na naju še spomni.« Belgijski državnik £(tul-!'.-.-nry Spaaic, prvi predsednik generalnega zasedanja OZN je potoval po ZDA in predaval v večjih mestih. »Ah, Mr, Spaak«, je zaklicala vekg, zgovorna žena po nekem njegovem predavanju. »Bili s/e — skratka — čudoviti. Videli ste bili kot Churchill in govorili ste kot Charles Boyer.« »Ce je tako«, je odvrnil Spaak, »potem bi mi bilo vsekakor lj’i-bše, ie.bi bil videti kot Charles Bogsr in bi govoiit kot Churchill,« Predsednika Jcffer opi«al Takee ....*****•*»* Koledar za srednjo »topnjo .*.. ••*««••*• Skupna vredno«! zbirke Celotna zbfrka ttane din 490 — Il.b ZBIRKA - ZA SOLARJE: ITkrn^inske pravlriee. ilustriral F. RafČev ..#«*•■* F TJpcnelberp • Kon Tiki in jaz ......................••*•»•* J S^ift- Oiilliver m<*d pritlikavci in velikani .«*•«•■• Ch. Vinenlarr Zndnii upornik.........**•••*. V. \nror• Zlata Indta . .,*..,,•*•*•••• J. Kerpnčič’ Mati i?Če moNtra .....•»*•«•*•* Koledar za srednjo stopnjo ,«***<•«*•*.• STcupua vrednost zbirke Celotna zbirka ttane din 4‘>8.— III.b ZBIRKA - ZA MLADINO: M. Adlelič: Od mehanike do elektronike ...... A Polenec: Iz življenja pajkov ..................... . J. K. Jerome. Trije možjt: v Čolnu . . . k . L. JV. ToUto): Spomni* oa mladost 540— 220— 195— 170— Koledar za višjo stopajo .............. 98— 80— 70— 140— 235— 98— 98— 721— 120 — 120— 95— 120— 185.— 125.— 863— 873— Skupna vrednost zbirke 1.223— Celotna zbirka ttane din 680.— JV. ZBIRKA - POLJUDNOZNANSTVENE KNJIGE ZA MLADINO: Zanimivosti iz pomorstva................. ISO— M. /. Freemann. Kratkočasuiee lz kemije •••••»• . . 50— F. Križanič: Kratkočasna matoiiiaiika ............ 185— M. Prežel]: Mladi kemik..................••••»••••* 160— M. Kaman: Mladi biolog ■...••••••••••••. 70— P, Kunaver: Potovanje po nebu ..*•*••••••••• 80— Koledar za višje gimnazije «**..••••.,.. 98— Skupna vrednost zbirke 823— Celotna zbirka ttane din 450 — IV.a ZBIRKA - POLJUDNOZNANSTVENE KNJIGE ZA STAREJSE: M. Adleiič: Od mehanike de elektronike ..•.«••••. 540— M. Zei: Iz ribjega sveta ....................... 200— F. Colerun: Od poštevanke do integ-ala .*»**•.••. 200— S. MatanooiČ: Pogled v elektrotehniko •■•««**•••• 380,— L. Cermeli: Nikola Tesla..................... 130— Koledar za višjo stopnjo ................ 98— Skupns vrednost zbirke 1.448— Celotna zbirk a ttane din 880,— V. ZBIRKA - MLADINSKE IN LUTKOVNE IGRE: P. Golta: Igre ,7. Ribičič: Mucolin In volk .<**••«••.•••••. K. Jeral: Skratie stopicajo .».k*«*«*.***... J. Ribičič: Palčki . . J. Ribičič: Paloki (note) .••«••**«•**•■*.. A. Lah: Sneguljčica ... i i * i i i i i t ...... . Skupna vrednost zbirke Celotna zbirka ttane din 530,— VI. ZBIRKA M. Rupel’ Valvazorjevo berilo . •*...*•«■«*» 1. Tavčar• Visoška kronika ......................................***.. Ch. Dlckei t: Nickolaus Nicklebf — T. in TI. del ...... . 948— f^n— P30,— 520— 836— Sl-upna vrednost zbirke 2.220— Celotna zbirka tfnne 4ln 1850 — Te zbirke, zavite v celofan z novoletnim voščilom, lahko knnijo lole. podjetja, zavodi, mlndinskr, sindikalna in mtjo^ične organizacije ter posa* mejniki v v«*h knji^aiMiahi » * t * t t » ♦ I « I I t * t « • I ( * t I I I I I I t I » i I t ( t I I I * ♦ I I I I I ♦ « » » » t I » I » Amerikanec Gene Kelly je naši publiki znan iz filma »Trije mušketirji«. Tam je nastopil kot akrobatski mušketir d’ Artagnan in ni bil zmeraj najbolj simpatična figura. Zato nas tem bolj preseneča v novem ameriškem barvnem filmu »Amerikanec v Parizu«, kjer se nam predstavlja v povsem novi luči. Na istoimensko delo Georgea Gershwina, najodličnejšega predstavnika modeme ameriške glasbe, je Kelly ustvaril vrsto plesov, ki predstavljajo največ, kar smo mogli doslej videti v fiimu. K temu je precej pripomogel snemalec Alfred Gilks, ki je kamero »opazovalca« spremenil v soplesalca, menjajočega razne kote v skladu s koreografijo, s katero je Kelly na prikupen in dostojen način upodobil Gershwi-novo glasbo. Pri tem se film v barvah, kostumih, prizoriščih, plesih in kretnjah I^AX OpNULS Pred nekaj dnevi je Max Ophuls v Parizu dogotovil svoj najnovejši film »Ma-dame de...« Pri izbiri sodelavcev je imel srečno roko: Daniele Darieux (gledali smo jo v vohunskem filmu »Pet prstov«), čistokrvna Parižanka, ki je videti lahkomiselna in ki je predvsem senzibilna, Charles Boyer, ki je za ta film prišel nalašč iz Amerike, in Italijan Vittorio de Sica, ki je v vlogah izbrane finese eden najboljših igralcev sploh. 2e od »Obhoda« je ostal Max Ophuls — posinovljen Francoz — zvest svoji novi domovini, Parizu. Njegov najljubši kraj je kavama Fouquet na Champs-Elysčes, kjer se shajajo veliki in mali delavci francoskega filma. Ophuls se rad smeje, glasno in nalezljivo, in če govori o stvareh, ki se tičejo njega, je vedno skromen. Njegova dela se odlikujejo po precej redki svojstvenosti : stilu. Vittorio de Sica in Daniele Darieux »Izbira teme za ,Madame de...’ nikakor ni bila slučajna. Potem ko sem pred dve-mi leti prebral roman Louise de Vilmorin, me je zgodba nakita, ki je igral tako važno vlogo v življenju precej ljudi, kot bi vlekel med njimi nevidne niti, močno zagrabila. Videl sem v tej zgodbi simbol življenja, ki je na tako čuden način zvezalo ljudi in jih spet ločilo ... V knjigi, ki smo si jo izvolili za podlago, ni ničesar določenega, doba ni navedena. V mislih sem poskušal dogajanje prenesti v naš čas, toda danes so ljudje čisto dru- ne da bi vedela. Ko se njeno srce zdrami, je prepozno. Ni rojena za težko pustolovščino, ni pripravljena za dramo. Daniele Darieux je vse to prelepo izrazila. Je ena najboljših igralk, ki so kdaj igrale pod mojo režijo, pri čemer nisem pozabil na holly-woodske igralke. Na kraju bi rad priznal svoje veselje, da sem našel spet ekipo, ki mi je pomagala že pri .Obhodu’ in .Radosti’. Znanje in domisleki francoskih tehnikov igrajo v našem novem filmu prav tako eno glavnih vlog.« v Parizu impresionira na delih velikih francoskih slikarjev Van Gogha, Toulouse-Lautreca, Renoira, Rousseauja in drugih, ter doseza tolikšno skladnost z Gershwinovo glasbo, da je upravičeno prejel nagrado »Oscar« za 1951. leto, obenem pa si pridobil najširšo popularnost, kar je bil tedaj za več let nazaj edini primer in ga je pozneje prekosila samo Cecila B. De Milla »Največja predstava sveta«. Plesi, pesmi in glasba so vključeni v ljubezensko zgodbo, ki za uspeh dela ni odločilna, vendar je pozitivna že zato, ker ne moti celotnega vtisa. To je najprej zasluga Kellyja samega, ki zelo dobro igra mladega ameriškega slikarja »novega tipa« Jerryja Mulligana.Odličen scenarij z mnogimi duhovitostmi in domislicami ugoden vtis še povečuje, posebno v prizorih, ko Jerry nastopa s prijateljem Adamom Cookom. Tega dobro podaja Oscar Levent, ki ga iz filma »Rapsodija otožnosti« in iz biografskih podatkov poznamo kot prijatelja Gershvvinovega, čigar pesmi in skladbe kot dober pianist tudi sam izvaja. , Režiser Vincente Minnellj je delo vseh sodelavcev vskladil v odlično muzikalno komedijo. To mu je med drugim uspelo v taki meri tudi zato, ker je za Lise Buvier, glavno žensko vlogo v filmu, imel tako odlično interpretko. □ □ □ gačni. Občutja, ki pridejo do izraza, in ravnanje nastopajočih oseb izražajo najbolj bedo konca preteklega stoletja — 1880 — 1885, ki smo vanj tudi prenesli dejanje. V dekadenci nekega sveta je tudi neka lepota, ki me vedno mika. Tudi položaj oseb je s tem natančneje določen. Mož je general, ljubimec, diplomat. Ne gre pri tem samo za obliko in etiketo. Hoteli smo že po samem položaju pokazati razliko dveh življenj in dveh moških značajev. Za enega, moža z vojaško vzgojo in disciplino, so vse stvari v življenju trdno določene, vse je iz brona. Drugi ni samo diplomat v politiki, marveč tudi v življenju; pozna pomen in vrednost ni-jans. Zena pa je prava žena. Ni se poročila iz kdove kakšne ljubezni, marveč iz razuma. Živi razkošno in površno, zaradi česar trpi, n’ &) 3s* B o Leslie Caron je Kelly i odkril v Parizu, kamor pri pripotoval 1950. leta, da bi našel primerno plesalko za Gershvvinovo glasbo. To nežno in drobno Francozinjo je poznal že od prej, ko jo je gledal kot začetnico v baletu opere »Champs Elysees«. Nastopila je v baletu »Srečanje« in ga tako navdušila, da jo je obiskal za kulisami in ji čestital. Leslie Caron je začela plesati z osmimi leti kot učenka balerine ruskega baleta. Olge Preobraženske. Prvič je nastopila s štirinajstimi leti. Imela je trdo življenje. Sama je izjavila, da kariera plesalke v Franciji nikakor ni rožnata. Mnogo truda in stradanja — vzdržala je iz preprostega razloga, ker ni mogla prenehati s plesanjem. Ko se je pojavila v Hollywoodu, je v studiu izzvala veliko senzacijo. Ljudje so v njej gledali pravo pariško lutko. Vendar se je kmalu izkazala kot marljiva delavka, ki ji uspehi niso sami od sebe padali v naročje. Na snemanje je prihajala brez pričakovane koketerije, v starerp zakrpanem trikoju. Posebno je vznemirjala njena frizura. Danes, ko je že slavna, prevladuje mnenje, da so čopi njene fantovske frizure okusni. Takrat pa so njeno glavo primerjali kolibi, pokriti s slamnato streho. Poročila se je z glasbenikom Georgeom Hormelom, sinom tovarnarja konserv. Po poroki sta oba nadaljevala z delom. Mož je usanovii orkester, podjetje, ki se je ponesrečilo, nakar je začel lastne skladbe snemati na gramofonske plošče, ona pa seveda tudi ni prekinila s plesom, marveč še danes pridno vadi. Poleg tega študira dikcijo, dramsko igro in petje. Zato so ji že nekajkrat dali tudi vloge, kjer ni plesnih točk in kjer s« je lahko uveljavila samo s svojim igralskim talentom. Njen' najnovejši uspeh je film »Lili« z J. P. Aumontom. Ta film je dobil na festivalu v Cannesu nagrado za najboljšo lahko komedijo. KARL MALDEN naš rojak, ki ga poznamo kot Micha iz »Tramvaja Poželenje«, doslej ni dobival večjih vlog. Toda »Tramvaj« in »Take The High Ground« sta mu prinesla velika priznanja — in MGM mu je nedavno že zaupal glavno vlogo v »High Iron«. »OD TOD DO VEČNOSTI« je film, ki bo verjetno kandidat za letošnjega »Oscarja«. Scenarij je napisan po popularnem vojnem romanu. Kot pravijo, je film nadvse dobro uspel. Sodelujejo: pevec Frank Sinatra (ki pričakuje »Oscarja«), Burt Lancaster, Donna Reed in Mont-gomery Clift. Film o Faruku Egiptovska vlada je dala francoskemu filmskemu podjetju vsa potrebna dovoljenja za snemanje filma o ex-kralju Faruku, ki bo nosil naslov »Svoje kraljestvo za ženske«. General Nagib želi, da bi bil film čimprej gotov. Dovolil je uporabljanje pravljičnih Farukovih palač, fantastičnih zakladov in luksuzne jahte »Mahrousse«, prav tako pa tudi zbirke) pornografskih fotografij, kipov in ne nazadnje razkričane kopalnice. Zgodba se vrti okoli kralja — hazarderja, grabečega denar in umetnine dobrega in dvomljivega okusa, prevaranta, gurmana, osvajalca žensk. Toda dežela in vsa ostala imena so izmišljena. Tudi kralj ne bo imel Farukove podobe, nosil bo brado in očala z okvirji. Kdo bo igral glavno vlogo? Sprva so jo namenili Orsonu \Vellesu, pa jo 'je odklonil. Javljajo, da jo je sprejel igralec in režiser Gregory Ratov, po poreklu Rus, ki pravi o vlogi: »Če me uradno vprašate, Sl ..Krosan je edino uspešno sredstvo, ki Vam prepreči gnitje za zimo vskladišče-nega krompirja. »KROSAN« dobite po vseh drogerijah, semenarnah, zadrugah iti ali bo to Faruk, vam moram reči: ne, ne, ne! Predvsem je tu vendar brada in druga postava, če pa bodo ljudje v moji upodobitvi značaja spoznali Faruka, potem ne morem nič za to. Ne bojimo se, da bi imeli sitnosti. To je zgodba o neobstoječem človeku v neobstoječi deželi. Res je tako naneslo, da je podobna življenju bivšega kralja, čigar afere vsak pozna — in tudi konec bo tak: narod se upre in armada prevzame oblast, kralja pa poženejo v pregnanstvo«. Seveda v filmu ne manjka pomanjkljivo oblečenih plesalk, med njimi ima Egipčanka Samia Gamal eno glavnih vlog. Nastopil bo tudi Chaplinov sin Sidney kot egiptovski oficir. Gospodinjam priporočajo higieniki lahko, a redno športno »udejstvovanje«. Našla se je bistra gospodinja, ki je vsaj približno izračunala, koliko vaj in rekordov opravi pridna gospodinja takole do svoje srebrne poroke. Predvsem je tekačica na dolge proge. Na dan ima najmanj pet kilometrov za seboj. Brez družinskih izletov in sprehodov opravi potemtakem čez 45.090 kilometrov, obšla je torej v 25 letih ves zemeljski obod. Je pa tudi težka atletinja: s trga, na mizo in z mize odnese vsak dan najmanj 12 kg. Ce pa prinaša tudi kurivo iz drvarnice... Oh, samo še tole: živila, ki jih skuha gospodinja v 25 letih, bi težko spravili v olimpijski plavalni bazen. / * O generalu Wintertonu prinašajo razni listi v zvezi s tržaško krizo raznotere življenjske podatke in med drugim navajajo, da je vnet za glasbo in za šport. V ameriškem dnevniku, ki izhaja na Dunaju, či-tamo o njem: »Igra tenis in golf in dobro smuča. Najbolj pa se seveda, kakor marsikateri Anglež, zanima za ribištvo. Ko je še služboval v Avstriji, ste ga lahko marsikdaj videli sedeti z ribiško palico in trnkom ob vodi.« General \Vinterton je nedvomno tudi v Trstu ostal ribiškemu športu zvest. Tudi tu je venomer ob vodi, a mora ribariti v kalnem... * Kje na svetu igrajo najlepši nogomet? Poznavalci pravijo, da v Argentini. Igrajo brez določenega sistema in vsaka igra je polna kombinacij in posameznih akcij, ki drže gledalca kar naprej v napetosti. Tu ni nikake šablone, ničesar vnaprej določenega. Akcije rastejo iz igre same in se spontano razvijajo. Vse so zapletene in učinkovite. V vsem tem je mnogo akrobatike in žonglerskih sposobnosti. A je lepo in navdušuje ... * Ni jih bilo malo, ki so napovedovali, da bo Zatopek v prihodnjem letu, ko bo šlo za vrhunske naslove v evropskih prvenstvih, odrekel. Zaradi bolehnosti je moral Zatopek, imenovan Lokomotiva, dlje časa opustiti trening. Toda 1. novembra je temeljito odgovoril vsem dvomljivcem in neverjetnim Tomažem. V češkem zdravilišču Houški, kjer je že nekoč dosegel ( 'Slf ' č f f ■ : Za nova zimsko sezono smo se založim Pri nas dobite vso smučarsko, drsalno in ostalo zimskošportno opremo, športno konfekcijo in obutev v gotovem stanju in tudi po meri! Odlična izdelava, bogata izbira, kvalitetno blago — nizke cene in odplačevanje na obroke! športno bogato OGLEJTE SI NEOBVEZNO V NAŠI TRGOVINI Ljubljana, Titova c. 18 Ljubljana, Mestni trg 10 svetovni rekord na 20 km, je to pot izboljšal lastni rekord na 10.000 metrov (ki ga je bil dosegel 4. avgusta 1950). Presegel ga je natanko za 1 sekundo. In tako je zdaj Zatopek s časom 29 : 01,6 na čelu tabele tekačev na 10 000 metrov. Finci, ki so bili nekoč absolutni gospodarji te proge, so posekani. Kako se menjajo časi! Pavao Nurmi, ki je pred tremi desetletji veljal za čudežnega tekača in so o njem prerokovali, da ga nihče ne bo presegel, je zdaj daleč v ozadju. Nurmijev najbolj popularni svetovni rekord na 10.000 metrov (leta 1924, 30 : 06,2) je doslej preseglo že 22 tekačev. Na listi najboljših v letu 1953, kakor tudi na »večni tabeli«, je najboljši Finec komaj na sedmem mestu. Smučaipj po§Q\l Ponovno smo odprli svojo MOmŽNO DELAVNICO kjer strokovno in solidno montiramo in popravljamo vse vrste smučarskih rekvizitov PLANICA-ŠPORT LJUBLJANA, Likozarjeva štev. 10 telefon 23-396, 21-713 ..SEM Sl KAR MISLIL PRAV NAD TISTO DVORANO SE M, V KATERI STRAŠI.... Vv* ..MM,.TOLE BO MENDA TISTO, KAR IŠČEM.,, i POIZKUSIMO'I TAKOLETORE3 IZGLEDAJO DO HOV/ ZA - OZIROMA NAD KULISAMI.. . NO, POSEBNO STRAŠNI RES NISO... KAKO NEKI 'C -JF*. , OŽIVIJO TE CUNd£?..V£š NAJPREJ rTOLE 'j* TAKOLE TOREJ NASTANE«' TA IZ ENEGA DVA, ZELO CENENO,TODA PONOČI ZELO UČINKOVITO... L STAREC NI, SAJ SE OPOLNOČI NI GANLL IZ SVOJE BAJTE.DU-HOVI PA SO SE POJAVILI .TOREJ JE MORAL BITI NEKDO DRUG. V GRADU SO TRIJE HODNI KI... SEDAJO PREIŠČE M TISTEGA KI PELJE NAVZDOL.. OHO' TOLE PA KAR PREKI NIMO1.. IHM TA JE PA ŠE TEMNEJŠI [KOT JE BIL ZGORNJI ZAKAJ JE PATA -«■ GUMB..-j SEDAJ MORAM BITI NEKJE V GRAJSKIM KLETEH....A KAJ JE TO?.'?. ZDELO SE Ml JE, DA N E KDO STOKA TA HRUP NI ” NIČ KAJ PRIJE TEN...TAKO' v-IN ZDAJ POI - F ŽKEM risTEGA.V KI SE VSAKO NOČ ZABAVA S TEMI IGRAČAMI ..v’’ ZVITOREPEC JE PRITISNIL NANJ