DUHOVNO življenje Družinski tednik za slovenske izseljence 10 centavos LA VIBA ESPIRITUAL Revista Semanal A VIDA ESPIRITUAL Revista Semanal THE SPIRITUAL LIFE Weekly Rewiew BUENOS AIRES 25 _ IX — 1934 DUHOVNO ŽIVLJENJE je splošno kulturna slovenska izseljenska družinska revija in izhaja tedensko. Ustanovitelj in glavni urednik: Josip Kastelic. Urednik SLUŽBENEGA VESTNIKA Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko: Vsakokratni odgovorni izseljenski duhovnik. Urednica ŽENSKEGA VESTNIKA: Marija Vodopivčeva, Eosario. Urednica NAŠEGA MLADEGA KODU: Krista Hafnerjeva, učiteljica, Jesenice na Gorenjskem, Jugoslavija. Dopise in vsa vprašanja in sporočila, ki zadevajo vsebino lista pošiljajte, prosimo, na: Uredništvo Duhovnega življenja, Avalos 250, Buenos Aires, Kep. Argentina. Telefon uredništva je: 59 Paternal 3919. V upravnih zadevah, to je zlasti glede naročila, plačila in oglasov, 'a obračajte, prosimo, na: Upravo Duhovnega življenja, Rio Bainba 562 Buenos Aires, Kep. Argentina. Telefon uprave je: 47 Cuyo 0275. Osebni obiski v upravi: za sedaj vsak dan, od 15. do 16. ure. Naročnina znaša: a) Za Republiko Argentino in vse ameriške dežele, vključeno Severo-ameriške Združene države in Kanado, letno $ 5.— m/n (arg. pap. pesov), milreis 20.—, severoameriški $ 1.50, uruguajskih pap $ 3.50, čilenskih $ 35.—. b) Za evropske in vse ostale države: letno $ 6.— (šest argentinskih pesov v papirju), ali Din 70.—, francoskih frankov 25.—, Lir 20.—■, mark 4.50, holandskih gold. 2.50, šilingov 10.—, Sterling 0.35. belgijskih frankov 35.—. Da slehernemu omogočimo naročitev našega lista, sprejemamo na račun naročnine vsak znesek, tudi če nam ga pošljete v znamkah in bomo pošiljali naročniku list dva meseca za vsak plačani peso. Naročnino jc najboljše nakazati v argentinskih pesili m/n, bodisi v priporočenem pismu, bodisi potom bančnega čeka “sobro Buenos Aires”, ali s poštnim girom, ne pa z bančnimi čeki, ki se glasijo na tuje valute. še ugodnejši način pošiljanja naročnine objavimo, ko bo Uprava korakoma organizirala zveze z dotičnimi deželami. Za danes moremo že sporočiti za: (Nadaljevanje na 3. str. ovitka) LA VIDA ESPIKITUAL BUENOS AIRES, ARGENTINA Redacciön: Avalos 250, U. Telef. 59 (Pat.) 3919. Administration: Rio Bamba 562, U. Telef. 47 (Cuvo) 0275. Nasa izseljenska bodočnost Bajo el titulo “El Hogar femenil eslavo” estamos publicando una serie de artieulos sobre el problema de suma actualidad eeonomico-social: busear los modos como indueir a nuestra mujer emigrada para que se organizara en pleno vigor de su vida, cuando gana trabajando, para ser asi preparada para los tiempos de adversidad, y no pensar recien en implorar ayuda, euan-do ya es tarde. Con referencia a los artieulos meneionados y para completar el tema, lo tratamos en este artieulo de fondo en su aspeeto mas general: la suerte triste del emigrante o sus bijos, que no ha podido prosperar sino vuelve exhausto y exprimido a su aldea natal, repatriado y condenado, coneluir su vida en la via erucis del “americano fracasado”, eomo el pobre sostenido y sopor-tado con mala gana por su comuna, que tiene mil sinsabores propios y bien poea comprension y eompasion con sus hijos, que vuelven cargados de afios y achaques a lugar de dolares y pesos. La Redaecion. Ljubljanski Domoljub je prinesel v svoji številki 8 dne 8. augusta 1934 znamenit uvodni članek, ki se nam zdi tudi za izseljence tako umesten in pomemben, da ga z dovoljenjem uredništva v celoti ponatiskujemo, čeprav ni pisan ne predvsem, ne nalašč za nas izseljence. Vsak izmed nas se iz svoje domovine najbrže še dobro spominja občinskih revežev, v veliki meri bivših izseljencev, ki so pustili svojo mladost po raznih avstrijskih in nemških rudnikih, in “izseljenk”, če jih smemo tako imenovati, ki so se kot služkinje izgarale po vsakovrstnih mestnih službah, končne pa so v breme in splošno nevoljo domači občini, ki jim je rezala na starost bridko grenak kruh. Pričujoči članek prinašamo na uvodnem mestu, ker smo danes mi sami izseljenci, in nič ne vemo, kakšna bo naša bodočnost. Naj pravočasno vzbudi v nas neobhodno potrebno skrb za prihodnjost. Hkrati opozarjamo ob tej Priliki posebno slovenske izseljenke na naše članke v Ženskem vestniku pod naslovom Slovenski ženski dom. Uredništvo. V lanskih Mohorjevih “Večernicah” je izšla Malešičeva povest “Izobčenci”. V njej nam popisuje pisatelj med drugim pretresljivo usodo občinskih revežev. Dve sestri sta desetletja vzorno živeli in pridno delali v mestu ter si tudi precej prihranili za stara leta. Pa je prišla vojna, z njo razvrednotenje denarja, nato bo- lezen in od dela onemogli sestri sta se znašli naenkrat kot občinski revi na ramah domovinske občine. Ta je skrbela zanji tako, da je prva že kmalu od lakote umrla v nekem hlevu na gnoju, druga pa ne dolgo za svojo sestro in ne dosti boljše. To ni samo pretresljiva povest, kajti življenje nam dan na dan poraja na stotine takih in še hujših resničnih zgodb. Bajtarski sin ali hči odide, ker doma ni za vse dela in jela, v mesto ali po svetu za zaslužkom. Gara leta in desetletja, dokler ne obnemore. Marsikdo si res pomaga kako naprej, da mu na stara leta ni treba ravno beračiti, toda vsi niso tako srečni. Nekateri res poženejo vsak zasluženi denar sproti po grlu, marsikdo se pa kljub vsem trudom in prizadevanjem ne more in ne more opomoči. Slabi zaslužki, bolezni, brezposelnost, itd. so že v prejšnjih letih marsikateremu izseljencu onemogočili, da bi si prihranil kak znatnejši znesek. Pisec teh vrstic n. pr. dobro pozna ženo, ki je vse življenje pridno delala in vzorno živela. Bila je poročena z rokodelcem, imela enajst otrok, vse pošteno preživela in jih tudi preskrbela, toda med vojno ji je padel mož in še nekaj sinov, drugi otroci so ji pa že prva leta po vojni vsi pomrli. Tako je ostala končno — stara skoro šestdeset let — od mnogoštevilne rodbine sama na svetu in brez imetja. Šla je služit, se na vso moč prizadevala, da bi se pošteno in z delom preživela, toda izčrpana ni mogla več zadovoljevati gospodinj in danes berači. Ta primer ni osamljen. Zlasti se množe taki slučaji zadnja leta, ko! divja povsod tolika gospodarska kriza ter z njo združena brezposelnost in majhni zaslužki. Nedavno smo v našem listu govorili o današnjih zaslužkih našega delavstva. Kdo na svetu more zahtevati, da naj si pri njih delavec še kaj prihrani. In posli po mestih? Na stotine naših služkinj zasluži komaj po 100—150 Din na mesec. Če potroši samo polovico za obleko in druge potrebščine, si ne more prihraniti vse leto niti 700 Din. A koliko tisočev je takih, ki ostajajo po cele mesece brez najmanjše svoje krivde brez zaslužka in jim nekaj tednov brezposelnosti poje še tiste dinarje, ki so si jih poprej pri-trgali od ust. Tovarna zapre obrat in stotine ostanejo na cesti. obrtnik sam nima kaj dela, zakaj mu bo potem pomočnik, kmet še za davke nima, kako naj plačuje pozimi še hlapca in deklo itd. Pa kaj bi naštevali in dokazovali: kdor le nekoliko pravično pomisli, bo priznal, da si že v prejšnjih časih premnogi pri najboljši volji niso, kljub pridnemu delu in poštenemu življenju, mogli toliko prihraniti, da bi se na stara leta preživljali sami, danes je pa teh še neprimerno več. Po naših postavah morajo za reveže skrbeti občine. Pokojni dr. Krek se je dolgo let jako prizadeval, da bi se uvedlo socialno zavarovanje, po katerem bi dobil vsak onemogel in potreben človek na stara leta od države pokojnino, toda žal ni uspel. Tako je ostala še vedno občinam dolžnost skrbeti za onemogle reveže. Nekdo pač mora, kajti živi ne morejo v zemljo, krasti ne smejo, a če je kdo vse življenje pošteno delal, mu nihče na svetu nima pravice vsiljevati na stara leta v otrple roke — beraške palice. Tako kakor izvršujejo naše občine že od nekdaj to svojo dolžnost, je nedvomno prava sramota za današnjo dobo in za narod, ki hoče veljati za izobraženega in krščanskega. Kdo ne pozna naravnost nečloveške prakse, da so marsikje celo dojenčke prenašali “po numarah”, a stari reveži so morali skoro povsod “na numare”, kjer jim je bil skoro vsak grižljaj zagrenjen. Umirali so po hlevih in po šupah. Naše ljudstvo v splošnem ni ravno trdega srca in malokje odide revež čisto praznih rok iz hiše, toda občine so bile napram svojim revežem po veliki večini jako trdosrčne in neusmiljene. To se je dalo razlagati deloma iz dosedanjih neprimernih postav, ki so urejale domovinstvo. Mlad fant je odšel od doma, pustil vse svoje moči v tujem, mestu ter pomagal kopičiti tamošnje bogastvo. Ko je onemogel, so ga poslali nazaj v rojstno občino, ki naj ga vzdržuje. Da to ni prav, pove človeku že zdrava pamet. Pogosto so se pripetili slučaji, izvirajoči iz postav o domovinstvu. da je prišel na občinska ramena revež, ki svoje domovinske občine dotlej sploh nikoli videl ni, da, večkrat ni znal niti jezika prebivalstva domovinske občine. To se je pripetilo zlasti pogosto z vdovami naših ljudi, ki so se v tujini oženili. Da so se občine upirale skrbeti za take “svoje” reveže, jim niti ni mogoče prehudo zameriti. Današnji čas poraja revščino, kakršno zadnji rodovi ne pomnijo, zato postaja to vprašanje tako pereče kot še nikoli in z njegovo rešitvijo ni mogoče več odlašati. Človek, ki je vse življenje pridno in pošteno delal, ima po vseh postavah pravico zahtevati, da se ga na stara leta obvaruje beraške palice in smrti v hlevu. Kdor tega načela ne prizna, ni ne človek in ne kristjan. Pravtako imajo tudi tisti, ki bi res radi delali, a nikakor ne dobe zaslužka ali pa ne morejo delati (n. pr. pohabljenci, nedorasle sirote itd.) pravico zahtevati tudi zase kos kruha, kajti božja narava rodi tudi danes ne samo dovlj za vse, ampak celo toliko, da neizmerne množine nujnih življenjskih potrebščin naravnost uničujejo. Toda kdo naj skrbi za onemogle, za pohabljence, za ostarele, za nedorasle sirote, ki nimajo nobenih svojcev! To je temelj vprašanja. Po našem mnenju je čisto pravilno, da to skrb še nadalje ohranijo domovinske občine. Toda domovinstvo bi moralo biti urejeno tako, da ga dobi človek brez vsakih ovir tam, kjer je pustil svojo delovno moč in k stroškom za vzdrževanje bi se brezpogojno moralo pritegniti tiste, katerim je onemogli revež v svojih krepkih letih delal. Pravičnosti takega davka bi ne mogel oporekati nihče, a priti bi moral res prav ves in izključno le v prid tem revežem. Prepričani smo, da bi pri taki ureditvi vprašanja ponehal tudi dosedanji odpor občin proti skrbstvu za reveže. Drugo temeljno vprašanje je pa: Kako? Oblika, v kateri so dozdaj po naravi skrbele naše občine za svoje reveže, je prava sramota in je nekrščanska. “Numare” morajo izginiti, kajti — kakor smo dejali — revež, ki se je za družbo izgaral, ima po vseh postavah pravico zahtevati, da skrbi družba zanj, zato ne gre, da bi beračil po “numarah”, kjer bi mu zagrenili vsak grižljaj. Mi za vsako ceno potrebujemo, zadostno število sirotišnic, hiralnic, zavetišč za onemogle (ubožnice) itd., kjer bi dobili vsi prizadeti dostojno preskrbo in bi tudi nekaj delali, kolikor še morejo. Seveda pa ne moremo zahtevati, da bodo zidale in vzdrževale naše podeželske občine take stavbe, zato bi bilo treba, da bi se uredile te stvari po okrajih. Kakor so vzdrževali okrajni cestni odbori velik del naših cest, tako nujno potrebujemo tudi postave, ki bi osnovala okrajne ubožne odbore za skrbstvo za reveže, na račun njih domovinskih občin in s prispevki nekdanjih delodajalcev teh revežev. S tako ureditvijo tega perečega in nujnega vprašanja bi bila rešena pri nas zadeva, ki nam je že dolgo v breme in v sramoto. Bog daj, da bi v začetku omenjena Malešičeva povest v lanskih “Večernicah” vzbudila vsaj nekoliko vesti pri tistih, ki so poklicani o tem odločati. Nihče izmed nas pa ne sme pozabiti globoke evangelske besede: “Bodite usmiljeni, da boste usmiljenje našli.” Slovenske solske sestre v Severni Ameriki Za slovenske izseljence tako zaslužne slovenske šolske sestre praznujejo te dni pet in dvajsetletnico svojega plodonosnega delovanja v Severni Ameriki. Za to priliko se je okrnilo naše uredništvo na pristojno mesto za informacije, ki jih danes prinašamo našim cenjenim čitateljicam in čitateljem. Častitim šolskim sestram Se v imenu njihovih številnih prijateljev-izseljencev iz srca zahvaljujemo za vse njihove trude in jim želimo tudi za naprej obilo uspehov in blagoslova. Uredništvo. Zanimivo je, da so ravno tako kakor v Južno tudi v Severno Ameriko Hrvatje poklicali mariborske slovenske šolske sestre. Po nasvetu gospoda župnika Kompareja se je namreč leta 1909 gospod župnik Davorin Krmpotič iz Kansas City, Kansas, obrnil na osrednjo hišo slovenskih šolskih sester v Maribor s prošnjo za domače učiteljice. Štiri sestre so se javile za to svojevrstno delo: sestra Marija Avrelija, danes prednica v Formosi, sestra Marija Klotilda, sedaj že pokojna sestra Marija Pulherija, in predsednica sestra Marija Bonaventura. Dne 21. septembra 1909 so odpotovale v daljne, tuje in neznane kraje. Pokojni lavantinski škof Mihael Napotnik je osebno prišel v mariborski zavod šolskih sester, da mašuje za potnice, jim podeli sveto obhajilo in jih navduši in blagoslovi za tako potrebno delo med slovenskimi izseljenci. Vkrcale so se v Hamburgu na ladjo President Grant. Pot jim je plačala župnija svetega Ivana v Kansas. Ta pot je bila res misijonska. Vozile so se v četrtem razredu. Kabine so bile skrajno zanemarjene. Skozi velike špranje so se nemoteno izprehajale podgane. Vsi potniki so jih pomilovali. V New Yorku so jih spravili na znani otok solza, odkoder jih je rešil gospod pater Kazimir Zakrajšek, današnji predsednik ljubljanske Rafaelove družbe za varstvo izseljencev in župnik novo- ustanovljene župnije svetega Cirila in Metoda, ki se je takrat ravno mudil v New Yorku. Po mnogih skrbeh in težavah so vendarle prišle na svoje stalno mesto v Kansas. Iz hrvaške župnije so jih skoro poklicali Slovenci na svojo sosednjo župnijo v istem mestu Kansas City. Potem so jih hoteli imeti še drugi. Tekom prvih petindvajsetih let so prevzele samo v Severni Ameriki dvajset in pet novih postojank. Potovanje iz Evrope v Ameriko so plačevale sestram skraja župnije, pozneje navadno kongregacije, Marijine družbe. Župnije, ki so sestre želele, so se morale obvezati, da jim bodo preskrbele primemo stanovanje z vsem potrebnim pohištvom. Tudi za luč in kurjavo morajo skrbeti župnije, katerim stavijo sestre na razpolago vse svoje moči in delo. Za druge potrebščine so dobivale skraja po 25 dolarjev na mesec, znesek, ki so ga župnije pozneje pove-čavale na 30, 35, 40, v Clevelandu celo na 50 dolarjev. V sedanji depresiji so jim plačo zopet nekaj znižali. Plačo jim mora preskrbeti župnik kakor pač ve in zna. Ponekod pobirajo v ta namen šolnino od otrok, ki obiskujejo farno šolo. S poučevanjem slovenščine so danes zaradi državnih postav velike težave. Le tu in tam dobe kakšno uro tudi za materni jezik, drugače pa mora biti vse angleško. Svojčas je bilo seveda vse drugače. Šolska obveznost traja od sedmega do šestnajstega leta. Župnijske šole usposabljajo otroke za meščanske, ki pa so navadno tudi priključene župnijskim. Katoličani morajo plačevati davke za lavne šole, poleg tega pa še na svoje stroške vzdržujejo župnijske zasebne. Poleg slovenskih šolskih sester iz Maribora poučuje na slovenskih in hrvaških župnijskih šolah v Severni Ameriki še cela vrsta drugih naših redovnic, zlasti dominikank, notredamk, bene-diktink in sester kongregacije Brezmadežne. Nekatere teh naših š°l so zelo velike, saj šteje samo ena slovenska župnijska šola v Clevelandu tisoč sedemsto učencev in učenk. VELIKA DOBROTNICA POLJSKEGA NARODA Grofica Marija Zamojska spada po rodu med najstarejše poljsko plemstvo. Po plemenitosti srca pa med najodličnejše članice svojega naroda. Njeno delo “Ave Marija” se bo predstavljalo tukaj v Buenos Airesu za časa Evharističnega Kongresa, in sicer pod protektoratom kardinala A. Hlou-da, poljskega primasa. Odlična Poljakinja je , ustanoviteljica številnih vzgojevalnih in dobrodelnih zavodov. Pred nekaj leti je podarila poljski vladi razne nepremičnine v vrednosti mnogo milijonov dolarjev: stare gradove, na stotine hiš po najvažnejših mestih, a na stotisoče hektarjev zemljišča za Narodni park v Zakopanih, v najkrasnejšem delu poljske Tatre. Predstava njenega dela “Ave Marija” na tako važnem mednarodnem kongresu kot bo Evharistični kongres, bo torej na čast ne samo Poljakom temveč vsem Slovanom sploh. Marija Zamojska bo dostojna predstavnica slovanske žene, ki je razumela, da rodovno plemstvo nalaga dolžnost, da ga spremlja plemenitost srca. Srečko Ferfolja, Resistencia, Chaco: Vstrajnost je pot do uspeha Kaj pomeni vztrajnost in odločna volja po napredku in blagostanju, nam najbolje kaže še pred kratkim najdivjejši del Argentine, Chaco. Kraj, kjer ni bilo videti pred dobrimi petdesetimi leti drugega kakor neprehodne pragozdove in neobdelane divje poljane po katerih so kraljevali divji Indijanci predstavlja danes ogromno bogatstVo, vir velikih dohodkov in dobičkov, gospodarski prospeh in blagostanje. V kratkih potezah hočem s številkami dokazati kakšen da je ta napredek in kako velikopotezen in pomemben da je za Argentino, pa tudi za nas, jugoslovenske izseljence, kajti pozabiti ne smemo, da smo bili Jugosloveni, čeravno ne Slovenci, tisti, ki so Posebno veliko naredili za razvoj te pokrajine. Ponosni moramo biti na te slovanske pijonirje, ki so prišli v do tedaj neprehodne divjine, ne strašeči se trudov in naporov, se naselili v teh krajih in 8 svojim pötom odlično sodelovali pri prospehu in gospodarskem procvitu, v katerem se danes nahaja Argentina kljub vsej gospodarski krizi. Mnogo jih je sicer omagalo na trudapolni poti do Uspeha, odšlo iz Chaca v druge dele Argentine, z upanjem, da si iažje pridobe toliko zaželjenega bogastva, zato pa tem večja čast onim, ki so vstrajali in se borili do končne zmage. Z mirno vestjo lahko trdim, da so si Jugosloveni, ki so v Chacu ostali, pridobili ‘8e najboljše gospodarsko stališče. Celo mnogi študirani Argentinci še danes mislijo, da je Cha-co pustinja, sicer rodovitna, "pa je klima žal neznosna radi grozne ''ločine. Predstavljajo si ta teritorij kot nekakšno domeno Indijancev, kač in zverin. M kakšni zmoti se nahajajo ti ljudje! Chaco je morda ena lzmed najbolj zdravih argentinskih pokrajin. Res, da so nekatera Močvirja nevarna radi mrzlice, toda močvirja so zelo maloštevilna. Čakovska klima je suha, zdrava. Tudi, vročina ni neznosna. Res pokaže toplomer marsikaterikrat poleti nad 409 C. Toda upoštevati je treba, da je zrak vedno čist, napolnjen s prijetnim gozdnim ozonom; da skoro neprenehoma pihlja rahel veter in da je tudi višja temperatura mnogo znosnejša, kakor po zaduhlih buenos-ajreških ulicah, napolnjenih z asfaltovim in betonskim duhom. Strah pred zvermi je prazna bajka. Če hočeš videti jaguarja ali pumo, ga je treba iti iskat legve in legve daleč v pragozdove. Pet let je že odkar sem prvič prišel v Chaco. Mnogokrat sem šel na lov, ne samo po močvirjih, temveč tudi po pragozdovih. Marsikatero žival sem imel priliko videti. Toda samo enkrat sem videl tigra, in še tega nad 30 legev, torej nad 150 kilometrov daleč od železniške proge. To je bilo v pokrajini, o kateri so mi pravili, da je prenapolnjena divjih zveri. In mislite, da je še ta tigerček čakal, da bi streljal nanj, ali da me je celo napadel! Kaj še! Lepo pobrisal jo je. On Se me je zbal namesto da bi se jaz njega, in je tako dokazal, da je praAr krotka zver. Približno ista je s kačami. Teh je v resnici precej in se boš le s težavo oddaljil sto metrov iz vasi, da bi je ne videl. Toda pomisliti je treba, da je tudi kača, čeprav strupena, krotka živalica. Nikdar te ne bo napadla, če jo pustiš pri miru. Edina nevarnost obstoja v tvoji neprevidnosti, če nehote stopiš nanjo, ali jo kakorkoli razdražiš. V tem slučaju pa se pazi. Kajti strup je vseh vrst. Dobe se kače velike in male, malo, zelo in nič strupene. Najnevarnejše in najbolj strupene pravijo, da so najmanjše. Do leta 1878 ni bilo v Chacu stalno naseljenega niti enega človeka belega plemena. Edini belci, so bili nekateri vojaki, razpostavljeni po posameznih fortinih, trdnjavicah, seveda že bolj v provinci Santa Fe, ki so imeli nalogo braniti argentinski jug pred vpadi divjih indijanskih plemen. Prvi, ki so se naselili v Chacu so bili naši narodni sosedje Furlani. Leta 1878 je prišlo po reki Parana prvih sto furlanskih družin, ki so se naselile ob reki Rio Negro, v Puerto Tirol, kakor so ga pričeli imenovati, to je v bližini sedanjega mesta Resistencia, glavnega mesta narodnega ozemlja Čako. Toda rodovitnost zemlje, katero so zasedli in uspeh, katerega so dosegli, so kmalu privabili znance in prijatelje prvih stoterih družin. Vedno nove trume tujcev so prihajale semkaj, se naseljevale in zasedale zemljo, katere je bilo vedno dovolj za vse, ki imajo veselje do dela, in je še dolgo bo. Leta 1912. je bila končana prva državna železnica F.C.C.N.A., ki od zapada proti vzhodu, prav do reke Parana, križa in seče ves Chaco ravno čez sredo. Naseljenci so si sedaj upali oddaljiti se pd Resistencije in naseliti se ob liniji v notranjosti. Naši, Črnogorci, Bolgari in Bosanci so se prvi naselili v notranjost Chaca. Njihove so najpomembnejše kolonije: v okraju Machagay takozvana “La Tambora”, v Quitilipi-ju, v Presidencia Roque Saenz Pena, kjer imajo svojo največjo kolonijo “La Cuchilla”. Na isti način, kakor je napredovala pokrajina ob železnici PCCNA vse do General Pinedo, bo v nekaj letih napredovala pokrajina ,ob novi železnici, ki vodi iz Saenz Pena v Metan, v pro-vinciji Salti, in ki križa drugi velik in rodoviten del Chaca. Danes je ta pokrajina skoro še povsem nenaseljena. Napredek je bil na vseh straneh viden in je bilo beležiti v letu 1920 že 60.000 prebivalcev. Nad 24.000 hektarjev zemlje je bilo obdelanih in posejanih. Večina prebivalstva se je pa še vedno pečala z izsekavanjem gozdov, kar je donašalo lep dobiček, in z živinorejo. V Chacu so našteli leta 1920 nad 600.000 glav goveje živine ! Z ozirom na tako veliko število prebivalcev je razumljivo, da se je bila morala razviti že tudi industrija. Toda ta je bila leta 1920 še v prvih povojih in ni značila za Argentino ničesar. Kako je pa napredovala kaže dejstvo, da se je v kratkih 14 letih povspe-la na drugo mesto v republiki, kajti danes je Resistencia drugi najvažnejši argentinski industrijski center. Pri zadnjem ljudskem štetju, ki se je vršilo letošnje leto, so našteli v Chacu 216.000 prebivalcev. 156.000 več kot leta 1920. Vsekakor rekorden napredek. Danes je v vsem Chacu obdelanih nad «100.000 hektarjev zemlje, od katerih jih je z bombažem posejanih 169.000 hektarjev. Nad 1.600.000 glav goveje živine se pase po rodovitnih poljanah. Chaco, ki je bil pred kratkim še prava divjina, je danes izborno urejen. Devet krajev nosi naslov “Municipalidad — občina”: Eesistencia, Presidencia Koque Saenz Pena, Villa Angela, Charata, Quitilipi, Machagay, Presidente Plaza, Bermejo in General Pinedo. Eesistencia se lahko ponaša, da je s svojimi 50.000 prebivalci eno izmed najlepših in najpomembnejših argentinskih mest. Poleg teh deveterih, občin imamo še 16 nekakšnih podobčin. takozvanih “Comisiones de fomento”, od katerih bodo nekatere povzdignjene kmalu v vrsto občin, da le dosežejo predpisano število prebivalcev. Zakon pravi namreč, da se upostavi občina tedaj, ko se v obsegu 1 kilometra od- železniške postaje naseli 3.000 prebivalcev. Nekatere podobčine bodo že v letošnjem letu dosegle predpisano število in bodo radi tega povišane. Pred denvi se je go-vi rilo, da bodo dali občinsko samoupravo .kraju Zapallar,. kjer je med drugimi naseljenih nekaj Slovencev. Uspevanje bombaža je največ pripomoglo, da se je pričela industrija s tolikšnim uspehom razvijati v Chacu. Danes je po celi pokrajini raztresenih 60 tovarn, takozvanih “Desmotadoras”, ki čistijo bombaž od semena, in bombaž same stisnejo v zavoje, tako-zvane “fardos”. Bombaževo seme služi za izdelovanje olja. Večina argentinskega olja je pridelanega iz bombažnega semena. Pevet čakovskih tovarn za pridobivanje olja iz bombažnega semena zaposluje po več sto delavcev. Samo v Kesisteneiji jih je šestero tako velikih. Izborno so nekdaj zaslužili z izsekavanjem gozdov. V teh krajih obstoja dvanajst tovarn tanina. Danes je skoraj vsa ta produkcija v rokah kapitalistične družbe Da Forestal Ltda., ki je produkcijo silno omejila. Kljub temu lesna industrija še danes živi več tisoč delavcev. Argentinski filmi Piše Franc Dalibor, Buenos Aires XI. FILM: Brezposelni (Nadaljevanje) Brezposelni so razdeljeni v “buscadores” (iskalce) in “fogo neros” (kurjače), po priliki kakor med moške in gospodinje. Iskalec zapušča kampament ter gre v mesto za svojim poslom, kurjač pa ostane doma, pospravlja, kadi, pije mate, iimiva posodo, pere, pometa in skrbi za kuho. Oba se skupno trudita, da si čim bolj olajšata pezo življenja. Človeku ni dobro samemu biti! Ob desetih zvečer morajo vsi brezposelni k počitku. To je policijska ordenanca, ki jo prav strogo izvršujejo. Mnogi “iskalci” zapuščajo kampament po noči in se šele lahko vrnejo ob (i zjutraj. Ti se posvečajo prebiranju posod za izmečke, “tachos de basura”, ki jih gospodinje vsak večer postavijo pred vrata buenosaireških hiš, da jih drugo jutro izprazni “basurero”, pobiralec smeti, v svoj veliki občinski voz. Tem posodam za izmečke imajo mnogi brezposelni zahvaliti svoj borni obstanek. V njih najdejo vsega mogočega: papir zavzema prvo mesto, potem črevlji, obrabljene tkanine, pa tudi razna živila. Vzlic vsej krizi je še danes v Buenos Airesu mnogo tisoč ljudi, ki nimajo psov in pomečejo prav bogate živilske ostanke v posodo za izmečke. Celi nedotaknjeni telečji zrezki romajo včasih v to posodo. Neki brezposeln Katalunec mi je zatrjeval, da je našel že cel nedotaknjen bederček zlatorume-no praženega piščanca. Seveda so to izjeme. Ali kruha je baje v teh posodah vedno na pretek. Kajpak je neestetično ter nehigije-nično dajati v zobe ostanke drugih. Ali sila kola lomi. “Malce po-peremo, malce pobrišemo, malce popečemo, pa je večerja gotova”, nü je zatrjeval Katalunec “saj je ogenj največji uničevalec vseh mikrobov!” Iskalci papirja so morda na najslabšem. Za 100 kg obrabljene- ga papirja jim plačajo $ 1.50. In da ga nabere v eni noči 100 kg mora biti presneti kaveljc! Malo boljše se godi iskalcem tkanin. Za kilogram rabljene tkanine plačujejo čistilnice tkanin 16—18 ctvs.; ali dandanes se najde malo teh tkanin v posodah za izmečke, v tem je tragika. Dandanes hodijo židovski ter arabski prekupovalci od hiše do hiše in kupujejo obrabljene tkanine, kar buenosaireške služkinje dobro vedo ter jih ne mečejo več v posode za izmečke. Nekateri se posvečujejo ribolovu v reki La Plata. Vsaj za prehrano dobijo, ker v Argentini doslej še nimamo ribiških kart kot v stari domovini, marveč je ribolov vsakomur prost. Včasih se približajo kampamentu tudi “obiski”. Večinoma lju dje gornjih desetih tisočev, ki se pripeljejo v leskečih se automo-bilih, občudujejo nepoznano jim mizerijo, z nasmehom na ustnih jo komentirajo ter se oddaljijo v senčnate drevorede palermskega parka. Malokdo se zmisli, da so ti brezposelni njegovi bratje. Človeška sebičnost je brez meje! Še enkrat, med dva tisoč brezposelnimi gotovo ne bo brez delomrznežev. Svet bi sicer ne bil nepopolni svet in ljudje ne slabi ljudje. Ali uverjen sem, ako bi nekega dne prišel človek ter zaklical: “Prijatelji imam delo, dobro in pošteno plačano”, mislim, da bi se živahno mesto brezposelnih mahoma spremenilo v puščavo. * * * Brezposeln, Argentinec, criollo, mi je pravil: “Dali so nam policijsko nadzorstvo in zdravstveno postajo. Ali dela nam niso dali. Razdelili so nas po narodnostih, regla-mentirali so nam življenje. Ob desetih zvečer postavijo stražniki kordon in dotlej moramo biti vsi v naših pločevinastih kolibah. Da so nam vsaj pustili prostost! To je bilo edino kar smo imeli: prostost! Vsaka skupina ima svojega reditelja, ki ga pa malo spoštujemo, ker ga nismo izvolili mi, ker nam ga je vrinila oblast.” DrUgi mi je pripovedoval: “Ne iščite v kampamentu brezposelnih delomržnežev. Tu so same pridne roke, ki hočejo delati, ki bi lahko delali, pa so brez dela, ljudje ki so jih privabile v Argentino pravljice o bogati Ameriki, kjer je baje več miljonarjev kot cestnih pometačev. Najbednejši so tisti, ki ne znajo ni deset besed kasteljanskega jezika, ter vsled pomanjkljive predizobrazbe nimajo upanja, da bi se ga kmalu priu čili. Tu v kampamentu imamo pa tudi visoko naobražene ljudi, ljudi, ki govore po 6—7 jezikov, ki so študirali visoke šole, ki . so prepotovali pol sveta, ki so videli boljše čase, ki vedo mnogo — pa gredo iskat kosti in umazan papir kakor vsak drugi. Tukaj smo vsi enaki.... in ako bi se današnji svet spremenil v eno samo mesto brezposelnih, lahko bi ga bilo urediti.... Jaz sem čeli. Mehanik. Študiral sem srednjo obrtno šolo v Brnu. Tu nimam nobenega sorodnika. V Evropi še manj. Že 2 leti sem brezposeln. Nisem delomrznež. V stari domovini imam ženo in dva otroka. Vsako noč sanjam o ladji, ki me bo peljala k njim. Šest mesecev sem zaman iskal dela, zapravil sem skromne prihranke, ki sem jih imel, nakar sem se pridružil kampamentu. Ali za eno se imam zahvaliti posebno kampamentu: jeziki so tvorili za mene vedno posebno privlačnost. Ako ostanem še eno leto v kampamentu, se bom vrnil iz tega Babilona cel Mezzofanti. Tu sem se naučil že 7 jezikov. Trenutno se bavim z arabščino. Kako pravi argentinski pregovor? “No hay mal que por bien no venga! — Vsaka stvar ima tudi svojo dobro stran!” ** * Portugalec, moj naslednji intervjuiranec, spada k skupini iskalcev t. j. “buscadores”. Je izmed onih, ki ponoči iščejo kosti in papir. Tiho in udano mi izpričuje svoje trpljenje. Vsega upognjenega, bledičnega, sivega sem smatral za starca, dasi mi je zatrjeval, da ima šele 36 let: “Bil sem izmed prvih naseljencev v kampamentu in poznal sem mnogo hujše dneve: glad, mraz in poniževanje. V želodcu je kruli! glad, po ulicah je vihrala burja. Popolnoma demoraliziran in potrt sem se končno odločil, da poprosim v okolici kolodvora Retiro za kakšne centave. Zašpehani klobuk sem si potegnil skoro na oči, s krajci suknje sem si zakril vrat in brado, in šel brez cilja. Večkrat se mi je vzbudila želja, da ogovorim koga, ali vselej mi je vda ril tok krvi v glavo in nadaljeval sem svojo pot. Končno sem ogovoril mlad parček, ki je prihajal s postaje. Nista mi odgovorila. Obrnil sem se na starca z dragocenim kožuhom, ki me je odklonil z neprijazno kretnjo. Slišal sem kesneje mladega fantina, ki je rekel svoji spremljevalki: “beračijo, da lahko pijejo”. — Pa je bilo že cele tri dni in noči, da nisem imel grižljaja v ustih. Moj prvi poizkus beračenja je torej klaverno končal... Pol mrtev gladu, mraza in sramü sem se napotil proti reki ter se zarotil, da ne bom nikdar več beračil. Ko sem obupano postavljal nogo pred nogo po parku lietiro sem naletel na druga v trpljenju. Bil je Litvanec. Imel je 40 centavov ter jih je po bratovsko delil z menoj. Vsedla sva se v mlekarno ter pogoltnila vsak po eno belo kavo s 3 kifeljci. Mislil sem si, da še ni vse izgubljeno, dokler se bomo podpirali vsaj tisti, ki ne premoremo več kot 40 stotink. Danes je za drobec boljše. Sem knjigovez in neke ljudomile redovnice mi dajo vsak teden par knjig v vezavo. Ali primernega orodja nimam.” ** * Kakor so mi pravili Hrvati in Slovenci, je na pustni torek umrl v kolibi št. 534 Nemec Aleksander Presch, ki je bil v Argentini brez slehernih sorodnikov. Policija je takoj po ugotovljeni smrti zahtevala “Asistencio puhlico”, ki je mrtveca prepeljala v “Morgue”, da ga raztelesijo, nakar so ga prav gotovo vpepelili. Nobeden njegovih sotrpinov ne ve ničesar o njegovi prošlo-sti. Ni imel ne znancev, ne prijateljev. In ni podatkov, da bi mogli obvestiti vsaj sorodnike. Svojo sramoto in mizerijo je skril v kam-pament brezposelnih. Med onimi, ki so se kakor on, razporočili z človeško družbo, je mirno čakal smrti, ki ga je poljubila baš na pustni torek, ko je vse okrog njega prekipevalo veselja in razposajenosti. .. . Mogel bi se bil rešiti predčasne smrti, če bi bil zaprosil policijo, da se ga internira v kaki bolnici. Toda prišel je v kampa-ment odločen v njem umreti in ponesti seboj v grob zgodovino svojega življenja. Medtem pa je tuberkuloza neprestano glodala po njegovih preperelih pljučih. V dnevih karnevala čutijo brezposelni bolj kakor kadarkoli svojo zapuščenost in bridkost. Samo Presch je izražal svoje zadovoljstvo. Pravil je, da se počuti boljše, in da bo šel gledat karnevalski sprevod. Kašelj se mu je ublažil, lica so mu porudela in oči so mu lesketale... . Maškare so se vozile v automobilih okrog kampamenta in Preseli je posedal ob vratih svoje kolibe ter jih pozdavljal z robcem. To je bilo v soboto in nedeljo. V pondeljek se je počutil slabo in se je iz svojega ležišča smehljal ko mu je donel na uho vriše maškar, bogatih buenosajreških maškar, ki so se prešerno vozile okrog kampamenta brezposelnih, kakor bi se hotele posmehovati onim, ki se ne morejo zabavati... V torek zjutraj ni bilo več smeha, ne glasu na njegovih ustnah. Vse prigovarjanje sodrugov, da bi zapustil kakšno sporočilo za svoje sorodnike je bilo brezuspešno. Na pustni torek, ko se-vse raduje, je zaprl oči za večno. V njegovi edini zapuščini, starem kovčku, so oblasti našle diplomo tehnične visoke šole v Hannovru ter člansko izkaznico inženirske zbornice v Filadelfiji. ... PATIO Besede patio ui mogoče doslovno prestaviti na slovensko, ker Slovenci patijev pac nimamo in p0z;rianl0. . v ,v „ Patio ie skrbno urejeno in negovano dvorišče španskih m juzno-amenskih his, združeno navadno vsaj z majhnim vrtičkom. Patio po starorimskih vzorcih zgrajenih span- ,Mh i„ južnoameriških hiš j. ee.t.v.n dol .tanovanju, okrog katerega » Ä g “«** ’ 1«— “k° P° slovenskih krajih, saj navadno niti oken nimajo in dobivajo svojo skromno are „ „ po „„„.„„iških in evropskih drugih ugodnosti. Posebno so skrbno izrabljene asoteje, v vrtove, igrišča, m včasih na- Povdarjamo, da je -večina argentinskih, in celo buenosajreških načrtih in nudijo svojim stanovalcem namesto res udobnih patijev celo vrsto ^ so^namre?1',!n st^ehTravne^ ravnost parke izpremenjene ravne strehe. Ker Buenos Aires skoro ne pozna sne* namreč do mala vse strehe ravne. Kristus: j e nccšecfa življenja. Zveitioc. Vodnica. CERKVENI KOLEDAR 16. september — sedemnajsta pobinkoštna nedelja — slovenske božje službe po navadi ob desetih dopoldne in ob štirih popoldne. 17. september — pondeljek — spominski dan, ko sc bile asiškemu ubožcu Frančišku vtisnjene rane Kristusove na rokah, nogah in na prsih. 18. september — torek — spomin svetega duhovnika in redovnika Jožefa Kupertinskega. 19. september — sreda —■ spomin svetega škofa Januarija in tovarišev mučencev, ki so bili za časa cesarja Dioklecijana do smrti mučeni zaradi stanovitne vere v Kristusa. Posebno znani so tako imenovani Januarjev! čudeži v Neapolju. 20. september — četrtek —- spomin svetih staršev Eustahija in Teopiste, ki sta bila hkrati z obema sinovoma Agapitom in Teopistom do smrti mučena zaradi stanovitne vere v Kristusa. 21. september — petek — spomin svetega Mateja, apostola, ki je tudi prvi popisal življenje Gospodovo in je bil v Etiopiji do smrti mučen zaradi stanovitnega oznanjevanja njegovega evangelija. 22. september — sobota — spomin svetega redovnika in poznejšega škofa Tomaža de Villa Nova. 23. september — osemnajsta pobinkoštna nedelja — slovenske božje službe na Paternalu, Avatos 260, po navadi. CERKVENA KRONIKA Zakrament svetega zakona sta sklenila Frančiška Mavrič in Ivan Kralj pred pričama Ivanom Valentinčič in Valentinom Kralj. Bilo srečno! Zakrament svetega krsta je prejel Ernest Karl Besednjak, kateremu sta botrovala Jožefa Cigoj in Jožef Besednjak, in kateremu želimo vse najboljše. NEDELJSKO BERILO Ef 4, 1—6. Bratje! Opominjani vas jaz, jetnik v Gospodu (1); Živite, kakor se spodobi za poklic, (2) v katerega ste poklicani: v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo; drug drugega prenašajte v ljubezni (3) in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru; eno telo (4) in en Duh, kakor ste bili tudi poklicani k enemu upanju svojega poklica; en Gospod, ena vera, en krst; en Bog in Oče vseh, ki nad vsemi in po vseh (5) in v vseh. (1) Pričujoče nedeljsko berilo je izbrano iz pisma, ki ga je pisal apostol Pavel iz svojega rimskega ujetništva kristjanom v Efezu, tedanjem velikem maloazijskem mestu. V ječi je bil zaradi stanovitnega in vestnega oznanjevanja krščanske vere. (2) Kristjani smo poklicani v zveličanje. Kakor je torej odličen njihov poklic, izveličanje v nebesih, tako naj bo čednostno in odlično tudi njihovo življenje. (3) Zaradi medsebojne ljubezni, ki jo Kristus zahteva od svojih vernikov, potrpite drug z drugim, z napakami in slabostmi vernikov, svojih bratov in sestra. (4) Kristjani moramo biti v vseh stvareh med seboj edini, enih misli, posebno pa edini v delovanju, brez medsebojnih prepirov in razdorov, ker smo v vsem ena sama enota: eno skrivnostno Kristusovo telo, ki je Cerkev, ki jo preveva in v nji deluje spet en sam Sveti Duh. Tudi imamo en in isti cilj, eno in isto upanje, eno vero, en krst, enega gospoda, enega Boga in Očeta. (5) Po vseh deluje, da dosega svoje namene. Nedeljska misel, ki jo je mogoče povzeti iz današnjega berila in ki jo večkrat med tednom prevdarjaj: Kakšno je Tvoje razmerje, ki si katoliški izseljenec, do Tvoje slovenske katoliške izseljenske skupnosti, do skupne domače božje službe, koliko si že koristil, in koliko si že škodil slovenski katoliški izseljenski skupnosti, skupnosti, ki jo apostol tako priporoča? EUHARISTIÖNI KONGRES Posebnost prihodnjega tedna bo misijon po radiju. Od sobote 15. septembra do sobote dne 22. septembra bosta oba znana buenos-ajreška govornika prelat dr. Gustav Franceschi in dr. Anton Caggiano govorila po radiju vsak večer od 19.15 do 20.15 Med odmori bo buenosajreški bogoslovski zbor iz Villa Devoto pel misijonske pesmi. Celotni spored bosta prenašala Radio Mayo L S 3 (valovna dolžina 476 m) in Transradio L S X (valovna dolžina 28.9 m). Radio postaje po vseh španskih državah so naprošene, da prenašajo spored tudi še na svojih valovnih dolžin?h. Kateri bodo poslušali misijonske govore, prejeli v nedeljo dne 23. septembra sveto obhajilo in se udeležili spravne procesije, morejo prejeti svetoletne odpustke. 23. september je kot priprava na veliki kongres, dan skupnega svetega obhajila za vso Južno in Srednjo Ameriko. V župniji svete Neže, Avalos 260, se bo vršila spravna procesija ob lih dopoldne, neposredno po slovenski sveti maši. Ker so se po vseh buenosajreških župnijah že vršili misijoni, ki so bili redno prav dobro obiskani, so namenjeni misijonski govori predvsem tistim, ki takrat niso mogli v cerkev: bolnikom, ča-karerjem, ki imajo dostikrat po petdeset, sto in še več kilometrov do najbližje cerkve. Poleg privatnikov bodo poslušali te misijonske govore vojaki, jetniki, dijaki po zavodih, potniki na ladjah. Že dolgo se vršijo velike priprave, da bo misijon čimbolj uspel. Na velikem pa,tiju župnjišča svete Neže bo postavljen močan zvočnik, ki bo prenešen v slučaju slabega vremena v cerkev. Slovenski pripravljalni odbor zaključuje svoje zbirke za štiri nove prapore. Kdor želi darovati kaj v ta namen, naj vpiše svoj dar na nabiralno polo, ki jih imajo vsi odborniki bratovščine, ali pa naj odda svoj dar Slovenski katoliški misiji, Avalos 250. Zastave slovenske skupine bodo slovesno blagoslovljene v ne-nedeljo dne 30. septembra, o čemer bomo prihodnjič natančneje poročali. APOSTOLSKA DELA In Gospod mu je rekel: “Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna, (79)in vprašaj v hiši Judovi po nekem Tarzanu, Savlu po imenu; kajti glej, on moli in je videl v prikazni, da je vstopil mož po imenu Ananija, in položil nanj roke, da bi spregledal.” (80) Ananija je odgovoril: “Gospod, slišal sem o tem možu od mnogih, koliko hudega je storil tvojim svetim (81) v Jeruzalemu; in tukaj ima oblast od velikih duhovnikov, zvezati vse, kateri kličejo tvoje ime.” Gospod pa mu je rekel: “Pojdi, zakaj on mi je orodje, ki sem ga izvolil, da ponese moje ime pred pogane in kralje in sinove Izraelove. In jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime.” Ananija je šel in stopil v hišo; in položil je nanj roke ter rekel: “Savel, brat, Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti, po kateri si šel, me je poslal, da spregledaš in boš napolnjen s Svetim Duhom.” In takoj so padle z njegovih oči kakor luskine in je spregledal. Vstal je in bil krščen; in vzel je jedi ter se pokrepčal. Bival je nekaj dni z učenci, ki so bili v Damasku, in je takoj v shodnicah oznanjal o Jezusu, da je Sin božji. Vsi, ki so ga slišali, so se zavzeli in so govorili: “Ali ni ta tisti, ki je v Jeruzalemu take zatiral, kateri so klicali to ime, in je zato semkaj prišel, da bi take odvedel zvezane pred velike duhovnike?” Savel pa je nastopal z vedno večjo močjo in vznemirjal Jude, ki so prebivali v Damasku, dokazujoč, da je ta Kristus. (79) V apostolski dobi je bila to glavna cesta v Damasku. Bila je 30 m široka in krasile so jo dolge vrste korintskih stebrov. (80) Istočasno, ko je Gospod v prikazni govoril Ananiju, je Savel molil in imel prikazen, v kateri je bil opozorjen na to, kaj se bo zgodilo. — Ako so svetopisemske besede v 12. vrsti opomba Lukova, moramo prevesti: . .Vprašaj v hiši Judovi po nekem Taržanu, Savlu po imenu, kajti glej, on moli.” (12 In videl je Savel v prikazni itd.) (81) “Svetim”, to je kristjanom (prim. tudi Apd 9, 32. 41; 26, 10). Apostol Pavel je vernike posebno rad nazival s tem imenom. Malo katekizma za nase male Prišel je k Janezu tudi Jezus, ki je imel takrat okoli trideset let. Jezus je hotel prejeti Janezov krst, a Janez mu je branil in je rekel: “Jaz sem potreben, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni!" Jezus je odgovoril: “Božja volja je, da me krstiš.” Tedaj je Janez privolil in ga je krstil. Po krstu je Jezus stopil iz vode in je molil. In glej, odprla so se nebesa in Sveti Duh v podobi goloba je prišel nad Jezusa, in glas se je zaslišal iz nebes: “Ta je moj ljubljeni Sin.” Od Jordana je šel Jezus v puščavo. Tam se je postil 40 dni in 40 noči. Potem je šel med ljudi in je začel javno učiti. Kje je Janez Krstnik Jezusa krstil? Janez Krstnik je Jezusa krstil v reki Jordanu Kaj se je zgodilo, ko je bil Jezus krščen? Ko je bil Jezus krščen, so se odprla nebesa, iz nebes je prišel nad Jezusa Sveti Duh v podobi goloba in Bog Oče je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin. Pomni. Jezus se je postil 40 dni. Nam pa cerkev v cerkvenih zapovedih zapoveduje: Posti se zapovedane postne dni! Argentinska postna zapoved, ki velja tudi za nas, določa na kratko takole: Strog post, to je pritrganje v jedi in zdržnost mesnih jedi je zapovedana: pepelnično sredo in vse petke štiridesetdnevnega posta, sicer nobenkrat več. Pritrganje v jedi brez zdržnosti mesnih jedi je zapovedano vse srede štiridesetdnevnega posta, veliki četrtek, kvatrni petek pred božičem, in dan pred božičem. Samo zdržnost mesnih jedi brez pritrganja v jedi je zapovedana binkoštno soboto, dan pred praznikom apostolov Petra in Pavla in pred praznikom Marijinega Vnebovzetja. Iz tega vidimo, da je argentinska postna zapoved mnogo lažja, kakor doma na Slovenske ali sicer po svetu. Zlasti je v Argentini dovoljeno jesti ob petkih meso in odpadejo vsi kvatrni posti iz-vzemši zgoraj omenjenega petka pred božičem. SLOVENSKI ŽENSKI DOM (Nadaljevanje) Značaj ženskega delovanja mora torej tvoriti metodo na polju socijalno-gospodarske zaščite izseljene Slovenke. Ta značaj tvorijo dve glavni lastnosti: Smisel za vsakdanje, neposredne živi jenske potrebe in smisel za korake, s katerimi se jih more zadovoljiti, in njen materinski nagon, ki se izraža v požrtvovalnem a ob enem praktičnem delu za bližnjega, tudi kadar nima svojih lastnih otrok. , Če se najde primerna oblika za vršitev nalog Slovenskega ženskega doma, bodo zaradi teh dveh lastnosti, in še če bodo izseljenke res same sodelovale, uspehi mnogo konkretnejši, nego se jih je doseglo samo z moškimi metodami velikih načrtov v teoriji in s še — večjimi stroški v praksi. Kaj ne potrjuje naše trditve da moški vse prerad leta do oblakov a na vsakdanje malenkostne potrebe pa pozablja, okolnost, da nimamo niti ene izseljenske izaslanice? Čeprav bi vendar šele ženska mogla imeti polno razumevanje za potrebe izseljenk in otrok! Če pride do kakšnih uspehov na polju programa Slovenskega ženskega doma, do delovanja na polju neznatnih vsakdanjih skrbi, in s sodelovanjem žen samih, bi šele prišli do potrebnega dopol- nila državne skrbi za izseljenca, ker bi se šele tedaj vse delo postavilo na realna tla. IV. — Jedro vprašanja Če bi polagali splošna vprašanja življenskih nalog, nadlog in težav v eno škatljo, vprašanja ki se tičejo izseljene Slovenke, pa v drugo škatljo, ločeno eno od drugega, bi ne prišli daleč. Življenska vprašanja so v bistvu za izseljeno Slovenko ista, kakoršna bi bila, če bi bila ostala doma. Kar se je spremenilo, so zunanje, nove okolnosti, v katere je prišla. V slučaju Slovenke v Argentini so celo ugodnejše — kot že rečeno — nego okolnosti v njeni stari domovini. Ker je bistvo isto, je treba delovati in združiti se v zvezi z domovino. Ker so tukajšnje okolnosti ugodnejše imamo dolžnost, da od tukaj izide inicijativa in opora za to, česar v ostareli Evropi ni mogoče doseči. Jedro delovanja Slovenskega ženskega doma more biti torej edino v tem, da se Slovenke združijo in delujejo na rešitvi svoje življenske usode kot ženskega dela človeštva, usode, za katero je moški pokazal doslej preklicano malo razumevanja. Dom mora postati ustanova, ki bo dala Slovenki občutek gotovosti, da bo mogla zaključiti svoje življenje kot se človeškemu bitju spodobi. Te gotovosti dandanes posamezna ženska nima. Se moškemu je teško, če se postara sam. Kaj pa ženska! Že v normalnih časih so bila stara leta za “staro devico”, za “staro teto” itd. pregrenka. Zato so vse tako hrepenele priti v zakonski jarem. Danes pa niti omožena ženska nemore gledati brez skrbi v bodočnost. Časi so tako nestalni, da je položaj družine samo od danes do jutri. Mati se postara, dvajset, trideset let skrbi in truda na strani moža ji more z njegovo smrtjo in “padcem valute” čez noč vzeti ves plod truda in jo postaviti na ulico. 'Tudi če je vzgojila otroke, ne more biti gotova, da jim bo boljše, ko se poženijo in pomože. Velikokrat še večja revščina kot pri nji sami. To če so dobri. Pa če pride v družino slaba snaha ali slab zet? Ostarela mati je vsem na potu. Po tolikih letih truda, dela in požrtvovanja čutiti, kako je človek mlademu rodu na potu, kako takorekoč vprašujejo: “Kdaj že pojdeš na Čakarito? potrebujemo sobo kjer spiš, in rabimo košček kruha, ki ga nam poješ!” Jedro vprašanja je torej v temle: Vsak človeški rod ima rešiti svojo nalogo, deloma za sebe, deloma za bodočnost človeštva, to je za prihodnji rod dokler ta ni sposoben da sfrči iz gnezda. Ob enem ko skrbimo za prihodnji rod, ne smemo pozabiti na sebe. Kadar mladi rod dozori prevzame na svoje rame dolžnosti svoje dobe. Mi, od prejšnjega rodu, moramo gledati, da mu pri tem ne bodemo na potu, torej, moramo pravočasno skrbeti tudi za sebe, da po mogočnosti ne ostnemo v breme mladim. To velja še posebno za ženske. A tega danes posameznica ne more doseči osamljena, temveč edino na podlagi skupnega, združenega dela. Zato, drage čitateljice: premišljujte o tem, o čemur smo se pogovorili, priglašujte se in sporočajte svoje mnenje o nalogah, delu in sredstvih Slovenskega ženskega doma. (Nadaljevanje sledi). Ščepec soli Goste imaš. Tudi v najboljši obleki je treba stopiti v kuhinjo. Mimogrede, sama ne veš kdaj in kako, zapaziš na svoji najboljši obleki velik in ostuden masten madež. Kakšna nesreča! — Vzemi ščepec soli, potrosi ga na madež čez in čez, počakaj par minut in — madeža ni nikjer več. Sol je pobrala iz obleke vso svežo maščobo. Rdeče vino Ti je kanilo na snežno bel prt. Ne razburjaj se. Vzemi šče-nec soli, potresi jo na madež, ki bo kmalu izginil. Ravno tako odstraniš lahko iz kateregakoli blaga vse sveže sadne madeže, samo izplakni potem omadeževano blago še v mlačni vodi. Za jajčni sneg, ki ga je treba pri tako marsikateri jedi, nimaš ne časa ne potrpljenja. Prideni beljakom ščepec soli in kmalu boš imela lepo trd sneg. Kožica s katero snažiš šipe, je postala trda in skoro nerabna. Splahni jo v slani vodi in bo spet mehka in uporabna. Krožniki, ki jih redko rabiš, porumene, če jih rabiš pogosto, pa se obra- bijo iu odrgnejo. Deni na krpico ščepec soli, zdrgni jih z njimi in bodo spet lepi. Eavno tako snaži medene posode, samo da namoči krpico v jesih in jo potem potresi s soljo. Še boljša je za čiščenje kovin limona potresena s soljo. Sveže madeže črnila na belem prtu potresi s soljo in bodo takoj izginili. Zimska volnena obleka je postala nesnažna in je izgubila prvotne žive barve. Potresi jo s soljo in skrtači in obledele barve bodo kakor nove. Pravkar narezano cvetje bo mnogo dalje sveže, če prideneš vodi v katero je postavljeno, ščepec soli. Preproga v sobi sčasoma obledi. Potresi jo s soljo i nskrtači, in blede barve bodo oživele, perproga pa bo kakor nova. Pletene stole, košare za na trg ali za cvetje skrtači s slano vodo in posuši na solncu, če hočeš, da bodo kakor nove. Če začutiš prehlad v grlu, grgraj mlačno slano vodo. Prehlad bo izginil, če si začela dovolj zgodaj, in ne bo prišlo do zbiranja gnoja. Kozarce in steklene sklede boš najboljše osnažila s soljo. Drgni jih s suho soljo in sol bo pobrala iz njih vso nesnago in ves prah. Zamaščene deske, lesene krožnike, žlice itd. boš najboljše osnažila s soljo. Utrujene noge skoplji v topli vodi, ki si ji pridejala pest soli. če Te je pičila čebela ali kaka druga žuželka, potresi na Tidtno mesto soli, bo hitro veliko boljše. Na opekline devaj solne obkladke. Za revmatizem nasuj soli v vrečico, jo razgrej in položi na boleče mesto. Ponavljaj večkrat tako in bolečine bodo močno ponehale. Poglej, kako Ti lahko pomaga ščepec soli, ki ga imaš vedno pri rokah, iz marsikatere zadrege. Samo večkrat in dobro preberi te nasvete, da se jih boš lahko hitro spomnila, kadar bi katerega rabila. PARA Tl priliki prihodnjega Mednarodnega Evharističnega Kongresa bo izdala revija PARA TI posebno številko na 160 STRANEH izredno izbrane vsebine. Med tem veliko število krasnih, deloma barvanih slik. Marija Ličen, Buenos Aires: Moja domovina Daleč, daleč čez morje proti Trstu in Gorici, tja mi plovejo spomini, tjakaj si želi srce. Tja v Vipavo, Rihemberg', kjer prijatelji, domači, name mislijo, jaz nanje, tjakaj si želi srce. Tam je moja domovina, tam je moja rojstna hiša, ceste bele in potoki, mojih mladih dni spomin. Davno so minuli časi ko vas zrlo je oko, sem med vami se igrala mlado dekle brezskrbno. Duša budna, koprneča vsako, noč še tja poplava* vse pregleda, vse pozdravi zvestega poljubi srčno. v &lej'yae,ylej',jlcxvica bijtroc ■ Jfajljen. deček velik m o£; •Sčocsom bošiezot mimstroc^ djko vedno priden bos /