Zmaga ni bistvo rekreacije
V Stoveniji smo l&ta 1976 ločlli organizlranost vr-hunskega športa In športne rekreacije. S tem smo želell prektnHI z navadaml, Id so se Iz vrhunskega športa prenaiale v iportno rekreadjo. V prvl vratl vetfa to za tekmovalnl slstem, kl tak, kot ga ima vrhunaki (ozšroma: tekmovalnl) šport, ne more bltl tudl cff/ rakraaUvna (množfčne) cfe/avnostf delovnega človeka /n občana. Tega nlsmo storlll le zato, ker smo tako le zmanjšall stroške In oblllco tekmovanj, mar-več ao Jbfff pri tem vodllo razllčna namembnost ozl-roma cffjf vrhunskega na anl tar rekreatlvnega špbrta na dmgS stranl.
In kaj je tisto, kar loči vr-hunski šport od rekreativ-nega?
Tekmovalni sistem v vr-hvtnskem športu omogoča do-seganje vrhunskih dosežkov in rezultatov. Tekmovanja so atraktivna, zato prihaja na vr-hunskošportne prireditve ve-liko gledalcev, ki plačajo vstopnino in zahtevajo kako-vostne izide in seveda zmago »svojega moštva«. Ti športni-ki imajo s sistemom dela in vadbe ter pogoji možnost do-seganja vrhunskih rezultatov. Dandanes pa je trening, ki za-hteva dolge priprave in sode-lovanje vrste strokovnjakov, drag. Temu je tako, ker druž-ba zahteva vrhunski šport. Potemtakem vrhunski šport-niki ne trentrajo (zffolj) iz lastnih pobud, zaradi zdravja, splošne telesne pripravljeno-sti, družabnosti, boljšega po-čutja, da bi lažje in boljše de-lali, da bi si ohranili vitalnost v pozno starost in podobno. Ti elementi so značilnost dru-ge skupine, ki se ukvarja s športom — rekreativcev. Cilji in namen so tistt, ki ločijo vr-hunski   šport   od   rekreativ-
Stotisoči pripadniki šport-ne rekreacije iščejo možnosti enkrat ali večkrat tedenske vadbe. Zbirajo se v društvih za telesno kulturo, drugi si poiSčejo »somišljenike« zena-kimi željami in interesi v svo-jem delovnem okolju ali v krajevni skupnosti, nekateri si družbo za rekreativno de-javnost poiščejo tudi drugače. Res pa je, da je klube in druš-tva, ki so v prvi vrsti zadolženi za izvajanje rekreativne de-javnosti, nagel porast želje ob-čanov po špottni rekreaciji prehiteL Mnoga društva še ni-so dojela, da je potrebno na-čin dela, ki so ga sicer negova-la vrsto let, prilagoditi novim potrebam in ieljun.
V Cem je ta novost?
Do preobrazbe slovenske telesne kulture so se športna druStva v prvi vrsti med seboj ločevala po dejavnosti -športni panogL Imela so svoje
programe in jih izvajala. Se-daj pa, ko je prišlo do po-družbljanja telesne knlture in ko o programih odločajo tudi tisti, ki zanje odvajajo gmotna sredstva, se društva niso vse-lej najbolje znašla. Pravica ustvarjanja programa in odlo-čanja o njem ter spremljanje uresničevanja le-tega se je razširila tudi na uporabnike. Zato programi niso zgolj želje peščice ljudi v klubu ali druš-tvu, marveč morajo biti pro-grami odraz želja in intere-sov občanov in delovnih lju-di! Dolžnost društev je, da omogočijo organizirano in strokovno vadbo, postati mo-rajo dejanski izvajalci progra-ma za uporabnike. Da pa te-mu vselej ni tako, nam govori veliko število naključno zbra-. nih skupin, ki vadijo in se športno rekreirajo zunaj orga-niziranih oblik dela.
Vendar to le mimogrede. Ugotovimo lahko, da tekmo-valni sistem, ki ga imamo v vrhunskem športu, ni prime-ren tudi za rekreacijo.Cilj športne rekreacije ni (ne bi smel biti) zmaga ali vrhun-ski športni dosežek! Rekrea-cija je sodelovanje ljudi z enakimi interesi ali željami pri povezovanju koristnega in prijetnega.
Na videz naj bi bil tak pri-stop razumljiv sam po sebi, vendar v vsakodnevni praksi temu ni tako. Kako potemta-kem razložiti veselje nogo-metnega moštva, ki tekmuje v trimski nogometni ligi, nad zmago s 3:0, potem ko na-sprotnega moštva na tekmo sploh ni bilo? In morda ravna-nje smučarjev tekačev, ki jim je v množici prireditev edino zadoščenje cilj kolajna in ne sodelovanje? Vse te napake, povzroča nejasna razmejitev ciljev vrhunskega in rekrea-tivnega športa. Del krivice za takšne razmere pa nosijo tudi sredstva javnega obveščanja, ki poveličujejo zmagovalce in puščajo v senci vse druge so-delujoče. Poročanje s šport-nih rekreativnih prireditev je povsem  enako  poročanju  z
olimpijskih iger, svetovnih in drugih prvenstev vrhiinskega športa, seveda v manjšem ©tfe segu, vendar je ton enak. Pa bi moral biti drugačen, saj je smisel rekreacije drugačen!
Tekmovanja so v sistemu športne rekreacije potrebna, saj popestrijo šport. Potrebno bi bilo potisniti poveličevanje rezultatov v ozadje, poudariti pa rednost in vadbe. To pa je pravi cilj športne rekreacije. Vrhunski dosežki in reznltati so domena in cilj sistema vr-hunskega športa!
Branko Žugelj