77
Franc Zadravec
Beseda lepota v spisih Srečka Kosovela
Besede lep (7 X). tepd (7 X). lepota (4 X) so le malokrat povedno gradivo Kosovelovih pesmi. Neznatna frekvenca teh besed v pesmih nekoliko preseneča, če vemo, da je lepota v Kosovelovi umetnostni filozofiji »ideja«, ki poleg »resnice« določa umetnost. Mar je lepota manj poetičen, za poezijo manj primeren izraz, kot so drugi? Bodi  tako  ali  drugače,  v Kosovelovi  liriki je
estetsko skoraj neopazen izraz. — Nekoliko bolj neposredno učinkuje v povedni, atributivni in adverbalni obliki: »biti drevo je lepo, lepo« (Oče), I »temno oko gleda v lepo nebo« (Praznik), »Še, še si lepa« (Beat-rice), Sen o lepi ženi, Lepe, čarobne so tooje oči. Atributivna in adver-bialna oblika imata največjo frekvenco v drugi pesmi Tragedije na oceanu, v geminacijskih zvezah »teh lepih rož, teh lepih rož«, »lepo, lepo zasanjal boš« ter v zvezi »lepo zaspiš«. Da bi estetsko učinkovala, dobi v samostalniški obliki še dvojni epiteton, šele dvojna eptitetoneza
78
Franc Zadravec
oživi lepoto kraških borov: »bodite pozdravljeni v moji samoti, / polni težke, otožne lepote! (Pesem s Krasa). Čista samostalniška oblika pa mu rabi tedaj, ko pesniški subjekt ali »poje« ali »išče« lepoto, kadar je lepota princip njegove dejavnosti in ga določa kot pesnika. V »integralu« Ponosni mladi človek poje v noč pravi pesniški subjekt: »Ah, ne pojem več lepote / tihe, ki uspava, moja pesem / drami mrtve, drami speče.« V pesmi Aleluja pa sporoča: »Sredi zelenih ros kakor ognjen / iščem lepote, a vsa mi je tuja.« Če navedemo še primer, ko mu spomin na mladost zbuja posebno lepotno občutje, ali pa ko pesnik doživlja sanjsko resničnost kot edino očarljivo lepoto .- »vodi nas v daljno, svetlo davnino, / v krajino lepih sanj«, »kar je umrlo, je oživelo, / v sanjsko se je resnico odelo, / da duša lepote prevzeta strmi« (V sveti uri), smo tudi že izčrpali estetsko pomenske razpone tega izraza v njegovi liriki.
Ko pa je ta izraz v pesmih skoraj neopazen, se v esejih, korespondenci, kritikah in beležnicah Kosovel kar naprej vrača k njemu ter ga preizkuša na dveh vsebinskih ravninah:
a)  kot graditeljsko načelo  umetnine ali kot »idejo umetnosti«,
b)  kot filozofski predmet: povedati poskuša, kaj je lepota, od kod izvira, kako jo človek sprejema ter ali je absolutna ali relativna.
A) Navedimo glavne miselne drobce o umetniški lepoti: »Sedaj, ko ima ljubico, je pozabil na Lepoto ...« (Šandi, 11. avg. 1921. ZD III/314). — Resnična umetnost je »del večne lepote« (Potnik v brzovlaku, 11/258). Da je njen del, dokazujejo umetniki, ki drugače živijo, kot pišejo, npr. Oskar Wilde, ki je »spravljal v harmonijo lepote disharmonijo svojega razočaranega življenja« (III/612) — »Pesnik je zrcalo neizmerne in nepojmljive lepote« (Večerne ure, 11/235). — »... njegova oblika išče najpopolnejše lepote«, lepa duša kaže pot, »ki jo mora hoditi duša: k Lepoti. In taka duša je bil Prešeren. Mi pa moramo najti v njem poti k Lepoti« (Prešeren, III/122). — »Umetnik (pa) je oni, ki svoja duševna bogastva in bogastva in lepote življenja podaja ljudem v umetnini. Umetnina je utelešena lepota.« (Samsovi, .30. III. 1925. III 554). — Umetnost je »breztežna lepota in harmonija, ... lesketajoča se lepota in harmonična resnica« (Pohujšanje v dolini šentflorjanski, III/147). — Umetnost je večna, lepota je relativna. — Umetnik spoštuj lepoto. — Sedanjost obsijati z lepoto in resnico je postulat umetnosti. — Mnogi (literati, komponisti, žurnalisti...) skru-nijo »lepoto in resničnost« (Umetnik in publikum. 111/97, 99, 102, 100, 101). — Nekateri umetniki so napačno »prepričani, da je umetnost uživanje lepote (O poslanstvu umetnosti, 111/86). — Ni bistveno, da iščemo v umetnosti »večne lepote«, bistveno je to, da v njej, spoznamo človeka (Pismo, 111/97). — Umetniška »lepota se ne da meriti« (Samsovi, 6. XII. 1924. III/553). — Lepota je preveč relativna, variabilna, da bi z njo mogli določati bistvo umetnosti (navedek iz Tolstojevega eseja Kaj je umetnost? III/696). — »Pesem o večnem spreminjanju oblik, o večnem spreminjanju lepote« (Večerne ure, III/235).
Kakšni so skupni imenovalci teh in drugih, po tekstih natresenih misli o umetniško lepem?
79                                                                           Beseda lepota v spisih Srečka Kosovela
Prvi je izenačenost, poistenost lepote in umetnosti; umetnost je Kosovelu pot do lepote in tudi že visoka doseženost lepote. Ob Prešernu in Gradniku je dokazoval, da je »stremljenje po lepoti« (III/485) umetnikov etični imperativ in da se človek s svojimi umetniškimi dejanji vgrajuje »v enoto Lepote« (Alojz Gradnik, III/164). Pravi pesnik je zrcalo neizmerne lepote, njegov izdelek »del večne lepote«. Pesnik je celo »svečenik v imenu lepote«, mornar, ki jadra »lepoti naproti« (Pesnikovo poslanstvo, 111/82). Hrepenenje umetnika, »lepe duše« po lepoti je naslonil tudi na Maeterlinckovo misel, češ da je skupnost, ki je bojevito zavzeta za umetnost,« boj duš, ki tekmujejo v svoji lepoti« (Karmeli, 1. jan. 1924). Svoj notranji lepotni imperativ pa je opisal z besedami: »Jaz hočem, hočem — ker ljubim lepoto in ker res ne morem živeti brez umetnosti... Jaz slutim toliko lepote, da mora končno nekaj vendarle eksistirati.« (Karmeli, 23. II. 1923). Kosovel potemtakem ni pritrjeval Tolstojevemu spoznanju, da lepota zato, ker je spremenljiva, ni primerna za določanje bistva umetnosti. Umetniška lepota se sicer tudi po njegovem ne da meriti, a je kljub temu še zmerom princip umetnosti, njena temeljna »ideja« in zato z njo identična.
Drugi skupni imenovalec pravi, da umetniška lepota očiščuje, da je katarzična. Naj bo umetniška lepota klasična, idilična ali pa »borbena in temna«, vsakič je katarzična. A tudi pri takšni njeni vlogi je Kosovel zelo zahteven. Umetniška lepota je namreč katarzična le tedaj, če izvira iz pesnikovega dejanskega, nujnega »stremljenja po lepoti«, iz njegovega lepotnega imperativa. Ni pa katarzična, kadar je posledica estetičnega postavljaštva, »estetične kapricioznosti« (Šandi, 24. dec. 1924, III/319 in dalje). Komur je namreč oblika bistvo, je lahko dober virtuoz, njegovo delo pa ni umetnost, saj kopiči gradivo le za »esteta«, ko bi moral ustvarjati »za človeka in za življenje« (Pismo, 111/94). Slepo ulico esteticizma je ponazoril tudi z oblikovnim početjem brata Sta-nota. Ta si je izdelal »palačo« in zdaj je »suženj njene lepote«. Njegova lepotna palača, njegova pesniška oblika je nespremenljiva, statična in asbolutna, ne sme in tudi noče biti drugačna. Pesnik noče »v njej kraljevati, in to je zlo«: noče namreč biti gospodar svoje zacementirane oblike in njene problematične lepote (Iz knjige »Oblikovanje, 11/243). Tukaj smo pri tretjem skupnem imenovalcu: Umetniška lepota je identična s pesniško obliko,- ta ni statična, ampak se spreminja in z njo se spreminja tudi lepota. Zato je v trajnem iskanju nove in nove lepote tudi »etična vrednost umetnosti: vsi ljudje naj iščejo Lepote. Kjerkoli, kadarkoli« (povzel Bussonija in se strinjal, Karmeli, 18. sept. 1923, III/500). Lepota je sicer »večna« in umetnost »del večne lepote«, obe sta »večni«. Ali kot umetniška oblika je tudi umetniška lepota relativna v času in prostoru, je spremenljiva ali razvijajoča se večnost. Impresionist npr. je poskušal lepoto doživeti empirično, »na svoji lastni koži«, s čuti, ekspresionist pa metafizično, dojeti jo »direktno... z mislijo« (Karmeli, 1. jan. 1924. HI/506). Zmerom pa je »nova vsebina« tisti dejavnik, ki poraja nove oblike in tudi novo lepoto, kajpada nova življenjska vsebina. »Nova vsebina... naj rodi novo obliko« (Razpad družbe in propad umetnosti, 111/37). Nova oblika mora biti in tudi je »najbolj točen izraz popolnega doživetja, ki naj vpliva skozi to organično obliko
80
Franc Zadravec
neposredno. Skrivnost nove oblike je v doživetju.« (Pismo, 96). Racionalna oblika le redkokdaj »preplavi dušo, da vzvalovi in zaživi«, in ker je mehanična, ostane v glavnem tudi neumetniška. Doživeta oblika pa je tudi že sugestivna, živa ali ovsebinjena lepota (O »umetnosti«, III/ 104). Povedano z metaforo: »Kakor hoče drevo iz tal k nebu, tako hoče človek iz utesnjenih oblik v svobodo in nič ne pomaga, ko pride čas, bodo te oblike pale pred živo gibljivo močjo človeka« (Ni glavno, III/107). Kosovel sam je z novimi oblikami prinašal »borbeno in temno lepoto«. Izraz se nikakor ne izčrpa le z estetskim konceptom »integralov«, ampak velja tudi za del njegovih ekspresionističnih pesmi, še bolj pa za socialno angažirani pesniški sklop, ki še zdaleč nista stvaritvi »estetičnega užitka«, ampak dokumenta Kosovelove temne, diso-nantne, borbene lepote.
B) In lepota kot filozofski predmet?
Lepote ni, »in če tudi je, je vedno umazana s snovjo« (Gspanu, 23. marca 1921 III/302). — Cankarjev Fritz »čuti lepoto, do katere tako težko pride« (Nemcu, 6. avg. 1921, III/343), »jesenska lepota je nekaj tako sorodnega duši, kadar je žalostna« (Mirjam, 11.10.1922/362). — »Lepota je del bolesti« (Potnik v brzovlaku, 11/258). — »Lepota je svoj svet zase, ali ni lasten zaokrožen svet, je kakor cvetje, ki prepleta sleherno vejo in vejico življenja. Lepota je samo del popolnosti, je samo del vesoljnega absolutnega Boga. A lepota je tudi slika absolutno popolnega vsakega dejanja, je slika naše borbe in trpljenja, veselja in hrepenenja, ljubezni in resignacije. Zato se lepota razlikuje od resnice samo v tem (po mojem seveda), da je lepota slika nečesa organičnega, življenjskega, nam sorodnega in to nas tudi, ker je sorodno z našim življenjem, tako rekoč greje. Zato je umetnost čustvena, znanost intelektualna (razumska). Znanost podaja le zaklone, ki so morebitni (hipoteze); lepota (umetnost) podaja odseve resničnega dogodka. Znanost resnico išče, in se lahko moti nad njo, umetnost podaja življenje v zaokroženi obliki lepote.« (Karmeli, 19. III. 1923, III/481). —»Lepota ni nič drugega nego neka sveta vsebina, ki jo ima vsako bitje, vsako žitje, vsaka trava, vsaka bilka, vsak kamen. Vse je kakor godba — bi rekel Tagore — pesem, ki jo poje pevec večnosti« (Karmeli, 1.1.1924, III/ 504). — »... nepojmljiva lepota« (III/235). — »Absolutna lepota«, ki je hrepenenje po njej vzporedih s hrepenenjem po Bogu (Pesnikovo poslanstvo, 111/81). — ». .. lepota je izpremenljiva z razvojem civilizacije in kulture« (Kronika literarnega krožka »Ivan Cankar«, III/196).
Po vsem navedenem gradivu je moč sklepati, da je Kosovelova presoja lepote deloma idealistična, v glavnem pa materialistična. Idealistični krak te presoje se opira na pojem »absolutna lepota«. Primerjal jo je z absolutom, kot je bog, ne da bi jo hkrati tudi iz njega izvajal. Absolutno lepoto je enačil s hrepenenjem po duhovni popolnosti, bila mu je tudi fiktivni cilj, tudi vgrajevanje človeka v tagorejevsko »veliko Enoto« ali »enoto Lepote« z umetniškimi dejanji. Ali kadar je za lepoto rabil atribut »absolutna«, je skoraj zmerom srečati še drugi, nemistični krak: da lepota ni absolutno objektivna in svet zase, ki temelji na krščanskem mitu in je s svojimi estetskimi zakoni vsajena v človeka kot nespremenljiva kakovost. Atribut absolutna pa tudi atribut »večna« je večinoma rabil v pomenu, da vsa umetnost počiva na temelju lepote.
81                                                                            Beseda lepota v spisih Srečka Kosovela
Lepota pa se spreminja s človekom, njegovo zgodovino, z razvojem civilizacije in kulture.
Lepoto je v življenje vgrajeval tudi z izrazom »religija lepote«: »Religija lepote ... svoj čas je bila v antiki, danes je ni. Molimo lepoto kot nekaj višjega, lepega, življenje pa preklinjamo kot nekaj drugega, umazanega, nezmožnega. In vendar raste na tem toliko preklinjanem življenju toliko lepega.« (Karmeli, 1. jan. 1924). Značilno je tudi, da je modernemu umetniku iskal »novo publiko« med sloji, ki po njegovem v XX. stoletju še prvinsko čutijo lepoto, med kmeti in delavci, samo ti »še čutijo lepoto sonca, dežja, nevihte in poletne noči« (Moderna, literatura in njeno razmerje do ljudstva, 111/89).
Gradivo tudi dokazuje, da je za izvor in središče lepote priznaval človeka, da je njegova lepotna teorija skoraj v celoti antropocentrična. Odtod umevanje in razlaganje lepote kot intenzivnega čustva, občutja, kot intenzivne ljubezni, trpljenja, resignacije, boja, z eno besedo, intenzivnega življenja. Spomnil se je tudi futuristov, ki so menili, »da bomo polagoma doživljali vse življenje kot neposredno lepoto« (Karmeli, III/503). Ko je lepoto združeval z močnim doživljanjem in jo umeval kot nekaj »organskega«, neabstraktnega, je korespondenco med človekom in umetniškim, lepim predmetom opiral tudi na sodobno psihološko estetiko, ki ni bila veda o predmetih, ki so ali lepi ali nelepi oziroma po kakšnih zakonih so eno ali drugo, »ampak veda o intenzivnosti zveze, ki jo čutimo mi s temi predmeti«. Navajal je nemškega filozofa Jerusalema, pa tudi njegovo misel, da je »lepota najbolj svobodno (sproščeno) čustvovanje in čutenje (das reine Fiihlen). Spreje-malec pesemskega subjekta, epskega in dramskega junaka npr. ničesar ne želi (ohne Begehren), le čustvuje in doživlja kot on in je hkrati sam ta junak (III/504).
Skleniti je možno takole: Kosovel je umeval lepoto kot živo čutno in duhovno silo umetnine, lepega predmeta, kot pogoj zanjo pa je postavil doživetje; samo doživetje jo ustvarja in sprejema. Po tej sestavini je njegova estetika empirično psihološka. Glede na poudarek, da lepota ni svet zase, da se nikakor ne more odtrgati od razvoja civilizacije in kulture, pa je njegova estetika tudi zgodovinsko materialistična.