OHK - GeoSrafiJa III B 21 GEOGR. OBZORNIK /1955 3 49094900600,4 OPOZORILO Šole, uslanove in posameznike, ki so prejel mi ogled »Geografski obzornik«, prosimo, da nam čimprej sporoče, v kolikor še niso, svojo naročho na naslov: Zemljepisni muzej Slovenije, Ljubljana, Trg francoske revolucije. V nasprotnem primeru pa prosimo, da nam revijo vrnete, sicer Vas štejemo za plačnika prejete številke, oziroma za rednega naročnika. S takojšnjo naročnino boste podprli gmotno in moralno rast našega časopisa. Prepričani smo, da boste z razumevanjem upoštevali gornje opozorilo in se Vam že vnaprej najlepšo zahvaljujemo. Vsebina Gospodarsko geografski pogled na Koprsko primorje (dr. Svetozar Ilešič).....1 Nekaj gospodarsko geografskih potez povojne Avstrije (Majda Oblak)........3 Vprašanje prehrane v svetu in preobljudenost (Lojze Gosar) ...........5 Industrija nafte v Romuniji (Darko Radinja) 10 O uporabi zemljevida v šoli in doma (Mav- ricij Zgonik) ...........12 Geografija — fakultativni maturitetni predmet (O geografskih maturltetnih vprašanjih (D. R. 14 Zemljepisno izrazje (D. R.).......17 Geografski termini: Toplina - toplota - temperatura, tropsko podnebje - ekvatorialno podnebje, reč je - porečje - povodja - zliv (Cene Malovrh)...........19 Porečje - povodje - rečje (D. R.).....20 Zemljepisno imenoslovje........21 IV. kongres geografov FLJU (Ivan Gams) . . 22 Resolucija IV. kongresa geografov FLRJ . . 23 Društvene vesti (Seminar slovenskih geografov v Pomurju 1956 itd.)........24 Slika na naslovni strani: Fotografija zemlje, posneta avtomatsko z infrardečo svetlobo z višine 230 km iz rakete Viking, ki prikazuje del Mehike, Kalifornijski zaliv m Južno Kalifornijo. Na sliki, ki zajame površino več milijonov kilometrov, se opazi tudi že ukrivljenost Zemlje. GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo, izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko društvo Slovenije, Odsek za geografski pouk. Urejuje uredniški odbor. Urednik Darko Radinja, Ljubljana, Subičeva 1. Dopise pošiljajte na uredniikov naslov. Letna naročnina 240 din. Posamezna številka 60 din. — Naročajte in vplačujte na naslov: Zemljepisni muzej Slovenije, Ljubljana, Trg francoske revolucije. — Številka tekočega računa: 60-KB-1-Z-580. Tiska Železniška tiskarna v Ljubljani. D /. / ./ časopis za geografsko Ljeocjrafdki obzornik vzgojo in izobrazbo DR. SVETOZAR ILEŠIČ: Gospodarsko geografski pogled na Koprsko primor je Odkar je slovensko Koprsko primorje, po londonskem sporazumu iz 1. 1954 pripadlo Jugoslaviji, nas Se posebej zanima, kakšne so njegove gospodarske možnosti, kakšni so na njegovem ozemlju prirodni pogoji za gospodarski razvoj in za razporeditev proizvodnje in kakšno vlogo more igrati njegovo gospodarstvo v razmerju do ostale Slovenije in celotne Jugoslavije. Da se seznanimo s tem, si moramo na kratko priklicati v spomin sam pokrajinski značaj Koprske pokrajine. Pokrajina, oziroma področje, ki po prirodi nekako gravitira h Kopru kot krajevnemu središču, posebno še, odkar jo je nova meja odtrgala od Trsta, se prične pravzaprav že tostran nedavne meje med jugoslovansko cono Svobodnega Tržaškega ozemlja in med tistim delom koprskega zaledja, ki je že 1. 1947 pripadel Jugoslaviji. Ta meja je bila že tako povsem nenaravna, saj je odrezala gornje tokove in doline Rižane in drugih voda, ki izvirajo izpod kraških gmot Cičarije ter teko v Koprski zaliv, tako da so ostale njihove spodnje doline, ob katerih se odpirajo naravne poti proti Miljskemu, Koprskemu in Piranskemu zalivu, obglavljene. S formiranjem nove koprske okrajne skupnosti je ta meja končala svoje kratkotrajno življenje, najvišji del koprskega zaledja pa se je tudi upravno povezal z ostalo Koprščino. Koprska pokrajina se torej začne že visoko zgoraj ob železnici, ki teče od Herpelja proti Buzetu in Pazinu. Toda ta njen visoki del je še povsem drugačen od pravega Koprskega primorja. V nasprotju z njim je čisto kraški, izoblikovan v tu širše, tam ožje, puste, močno kamenite kraške stopnje ali terase v vznožju Slavnika in drugih odrastkov Cičarije. Imenovali bi ga po eni izmed njegovih tipičnih vasi, in po celotnem značaju njegove lege v podgorju Cičarije Podgorski Kras, morda tudi Koprski Kras. Čeprav blizu morja, je njegov svet še visok, vzpet čez 400 m nad morsko gladino. Tla so mu pusta, zares kraška in kame-nita, z malo zemlje in gozda, čezenj pa1 divja z višin Cičarije močna burja, njegove siromašne vasi se drže redkih zaplat obilnejše zemlje po za-tišnih globelih in kraških suhih dolinah. Lice teh podgorskih vasi od Herpelja tja do Rakitovca je sicer primorsko, mediteransko, ni pa še takšno njihovo gospodarstvo: podnebje je še preostro, da bi tu uspevale primorske kulture, zgodnja zelenjava, vinska trta ali celo oljka, polje s svojimi skromnimi pridelki za dom spominja mnogo bolj na notranjo kraško, kakor pa na primorsko Slovenijo. Ob zadnji strmi stopnji te podgorske kraške pokrajine se svet hitro prevesi proti morju, hkrati pa dobi povsem drugačno lice in značaj. Apnenec preneha, z njim pa itudi kras ter njegove puste, kamenite, planotaste goličave. Kaikor na poti s Sabotina v Goriška Brda ali s Krasa in Trnovskega Gozda v Vipavsko dolino smo se na mah znašli v pokrajini tericiarnega fliša, mehkih, zoper delovanje voda kaj slabo odpornih, nepropustnih kamenin, laporjev, skrilavcev, rahlo sprijetih pe^ skov in glin. V njih se voda, ki se na Krasu izgublja pod zemljo, pretaka' normalno po površju. Obe glavni vodi pokrajine, Rižana, ki se izliva v Koprski zaliv, in Dragonja, ki končuje ob solarna h Piranskega zaliva, ne zbirata samo podzemeljskega vodovja Čičarijskega in Podgorskega krasa, ki vre na njegovem robu na dan, temveč tudi majhne nadzemne pritoke iz samega nepropustnega flišnega sveta. Vode so s svojim omrežjem razčlenile in razgibale flišni svet v nešteto slemen, kop, hrbtov in pomolov ter vmesnih dolin in ožjih grap. Slemena in kope so zložne, pobočja, čeprav včasih strma, v1 glavnem uglajena in mehka, brez skalnatih strmin, pogosto prekinjena z zložnimi pregibi in policami. Zemlja, v katero preprereva flišni svet, sicer ni nič kaj ralodnejša od kraške, toda zaradi lažjega in hitrejšega razpadanja ter zaradi zložnejših tal se je je nabralo več, ne samo po uravnjenih površinah, temveč tudi po pobočjih, kjer jo je človek zavaroval in obdelal v obliki umetno podzidanih in podprtih, za vse Sredozemlje značilnih teras. Hkrati s temi prednostmi svojega reliefa in svojih tal ima flišno hribovje še hidrografske in klimatske prednosti: povsod teko vode po površini in, kar je še važneje, svet je že tako izpostavljen podnebnim vplivom z morja, da je postal pravzaprav edina slovenska pokrajina, ki je po svojem podnebju in po svojih kulturah že zares mediteranska. Vso to rodovitno, bujno flišno gričevnato pokrajino v zaledju Kopra in Pirana imenujemo navadno po tradicionalnem imenu nienega prebivalstva Savrinsko gričevje ali kratko Savrine. Toda tudi Savrini niso povsod enaki. V svojem, zgornjem delu, v tako imenovanih Zgornjih Savrinih, v katere preidemd neposredno iz Podgorskega krasa, je svet še višji, s strmejšimi kopami in slemeni ter z globljimi grapami, vasi so tam še velike in strnjene, podobne kraškim, postavljene so navadno na vrh kop ali slemen, njihova zemlja pa je razvrščena po najugodnejših, navadno prisojnih straneh in terasah. Trst in Koper sta še vedno dokaj daleč pod nami. In čeprav se že pri eni od prvih vasi zgornjih Savrinov, pri Črnem Kalu, pojavijo ne samo vinogradi, temveč tudi prve oljke, se bujna, značilna primorska kultura tu še ne uveljavlja docela. Nasprotno, marsikatera poteza v usmeritvi kmečkega gospodarstva nas še vedno spominja na notranjost. Kmetije še vedno vise na tradicionalni kulturi žita za dom ter se ne morejo ali ne upajo usmeriti docela v specialne kulture za prodajo. Podoba se dokončno spremeni šele v tako imenovanih Spodnjih Savrinih, blizu morja. Tu se flišno gričevje hitro znižuje in končuje v vrsti slikovitih rtov in strmih rjavo-peščenih klifov, njegove glavne doline, zlasti dolini Rižane in Dragonje, pa se na široko potopita pod plitvo morie v obliki širokih zalivov pri Kopru in Piranu. Obe reki sta gornje dele teh zalivov že dodobra zapolnili s svojimi naplavinami ter jih spremenili v široke naplav-ljene, včasih še močno močvirne ravnice, ki se jim pozna na prvi .pogled, da so šele nedavno iztrgane morju ali dolgotrajnim poplavnim vodam. Podnebje je že čisto mehko, primorsko, čeprav ga seveda tudi tu še moti burja. Zemlja je nad vse intenzivno obdelana. Njena, na nešteto drobnih parcel razdrobljena tla, pogosto razporejena v terasah, so vsa pod bujnimi (kulturami sadja, vinske trte, zelenjave, oljke, med katerimi se skoraj čisto izgube preostanlki žitnih polj. Velikih vasi je tu malo, kmetije so raztresene več ali manj posamič med vso to intenzivno obdelano, bujno zaraslo in bogato plodno pokrajino. Celo stara obmorska mesta, Koper, Izola in Piran, v katerih prebiva še vedno skoraj polovica vsega prebivalstva nekdanjega koprskega okraja, žive v veliki meri še od zemlje, ki se širi tik za njihovimi zidovi in mejami. Razumljivo je, da je težišče prebivalstva in gospodarstva vse Koprščine ravno tu, v ožjem pri-morju spodnjih Savrinov, in to ne samo zaradi najugodnejšega podnebja in tal, temveč tudi zaradi bližine mest in njihovih pomorskih zvez s svetom. Več kot jasno je, da je predvsem vplivala bližina Trsita, ki je s svojo lastno potrošnjo ter s prometnim posredovanjem na tržišča v notranjosti sprožil izrazito specializacijo šavrinskega agrarnega gospodarstva v kulture, ki jih zahtevajo ta tržišča, za katere pa so na drugi strani kot nalašč ugodni tudi prirodni pogoji pokrajine. Tako je Koprsko primorje poleg Goriških Brd postalo edino slovensko, izrazito komercializirano in spe^ cializirano agrarno produkcijsko področje. Brda je v tem še prekosilo, ne samo zaradi bližine Trsta, temveč tudi zaradi še ugodnejših klimatskih in prometnih pogojev. Severna stran Koprskega zaliva >se je specializirala predvsem v proizvodnjo zelenjave, še posebno paradižnika in graha — saj je tu s paradižnikom zasajenih skoraj toliko površin kakor v vsej ostali Sloveniji — okrog Izole in Strunjana pa je skoraj docela zagospodoval vinograd, medtem ko so oljčni nasadi dominantna poteza kulturne pokrajine v zaledju Piranskega zaliva. Jasno je, da se mora gospodarstvo tega najbolj mediteransko pobarvanega in najbolj specializiranega področja Slovenije še nadalje razvijati v tej smeri. Izguba normalnega trgovanja s Trstom mu ne more za stalno škodovati. Prav tako hvaležna tržišča imajo njegova zgodnja zelenjava, zgodnje sadje, olje in vino v notranji Slo- 2 veniji, še več, ta jih celo nujneje potrebuje kakor Trst, ki je vključen v izrazito mediteransko državo. Razen tega bo normalizacija italijansko-jugoslo-vanskega obmejnega prometa prej ali slej odprla šavrinskim produtkom znova pot tudi na tržaški trg. Potrebno bo kajpada iztisniti iz agrarne zmogljivosti šavrinske zemlje čim več. Treba bo nadaljevati z osuševanjem in z melioracijami obmorskih mokrotnih predelov ob ustjih Rižane in Dragonje. Treba bo pomisliti na olajšanje obdelovalnih težav, ki jih zlasti glede mehanizacije povzroča silna posestna razdrobljenost zemljišča. Pri tem pa bo treba hkrati paziti, da nas pot te nujne modernizacije kmetijstva ne zavede predaleč. Šav-rinska zemlja se že pri današnjem intenzivnem izkoriščanju pretirano izčrpava. Misliti bo treba na smiselno kolobarjenje in izdatnejše gnojenje. Pri vsej borbi z razdrobljenostjo zemljišča bo treba upoštevati, da so drobne obdelovalne terase nastale v dolgoletni borbi mediteranskega človeka s prirodo in da so plod dolgotrajnih izkušenj. Mehanično združevanje zemljišč in obdelovanje velikih strnjenih kosov ima lahko tudi usodne posledice; na Gornjem Šavrinskem imamo že nekaj primerov, kjer se je zaradi tega sprožil hitri proces odplakovanja ali' erozije zemlje. Tudi tu bo treba torej pri usmerjanju agrarnega gospodarstva temeljno proučiti in upoštevati ves 'kompleks pogojev, ki pri tem odločajo. Kaj bi pa lahko Koprsko primorje pomenilo v industriji? Nedvomno si bo lahko še stopnjevalo panoge, ki že obstojajo in slone na lokalnih surovinah, kakršna je industrija ribjih konserv v Izoli ali opekarne pri Izoli in v Sečovljah. Nedvomno se bo tudi obrtnoindustrijska dejavnost še bolj kot doslej koncentrirala okrog Sečovelj z njihovimi solarnami in kvalitetnim premogom, čeprav pomena tega premoga zaradi njegove n©prikladne geološke slojevitosti ne gre precenjevati. Morda bi lahko tudi piranske ladjedelnice dobile veliko-poteznejši značaj. V zvezi z avtomobilskimi garažami in delavnicami v Semedeli pri Kopru im v zvezi z novo tovarno motorjev sa zdi, da je tam te vrste industrija pognala dokaj krepke korenine. Toda pogojev in verjetnosti za velikopotezno težko industrializacijo Koprsko primorje v okviru svoje dosedanje gospodarske usmerjenosti inima. Solidna gospodarska panoga Koprskega pri-morja je turizem. Tudi če bi se unesla današnja moda Portoroža, bo lahko celotna Savrinska obala privabljala vedno več domačih in tujih gostov. Za vse pa, za zveze s tržišči, za industrijo in za turizem je treba nujno izboljšati prometne zveze z notranjostjo. Dela na cestni zvezi so, že v teku, mnogo pa Ee govori tudi o železniški zvezi, ne samo db Kopra, temveč tudi od Kopra dalje ob obali po trasi nekdanje ozkotirne železnice, ki bi ji seveda takšne, kot je bila, ne kazalo enostavno obnavljati. Če bi se nam bilo posrečilo dobiti, če že ne Miljski zaliv, pa vsaj nižji, ob flišu v kraški rob vrezani svet okrog vasi Doline, bi bila izpeljava železnice od Herpelja oziroma Divače navzdol mnogo lažja itn krajša. V zvezi z dokaj težavno prometno problematiko Koprskega primorja pa se za bodočnost postavlja še en problem, ki ga ne| uvrščamo za konec morda zato, ker bi bil najmanj važen, temveč samo, da mu damo glavni poudarek. Ce smo si Slovenci Koper priborili kot nad vse skromen nadomestek za izgubljeni Trst, se vprašamo, kaj lahko iz tega nadomestka napravimo. Tu se ne smemo predajati niti pretiranemu optimizmu niti pesimizmu. Naivno je pričakovati, da bo Koper kdaj postal drugi Trst: za to mu manjkajo ne le dobre prometne zveze, temveč tudi širše zaledje severne Jugoslavije, ki bo težilo bolj na Reko, predvsem pa vse veliko srednjeevropsko zaledje, ki je težilo in bi moralo tudi dalje težiti na Trst. Nedvomno pa je, da lahko s časom ustvarimo iiz Kopra solidno pristanišče povprečnega obsega s širokim zaledjem Slovenije, pa morda še nekaterih sosednjih pokrajin Jugoslavije. Težave za zveze z notranjostjo niti zdaleč niso nepremostljive, še manj težave za izgradnjo modernega pristanišča, za katerega je prostora dovolj in za katerega je vkljub splošni plitvosti Koprski zaliv vendar čisto prikladen. Potrebnih bo seveda precej časa in sredstev, da se bo Koper povzpel nad vlogo krajevnega središča, da se bo temu primerno industrializiral in da bo v njem vzrasla občeslovenskim razmeram ustrezna ekonomska moč, ki bo najtrdnejša osnova za to, da bo postalo mesto tudi v kulturnem pogledu žarišče južnega Slovenskega Primorja in tako tudi s te strani nadomestilo za Trst ter deloma Gorico. MAJDA OBLAK Nekaj gospodarsko geografskih potez povojne Avstrije Deset let je avstrijsko prebivalstvo, kakor tudi ves evropski svet, čakalo na mirovno ,pogodbo, v kateri je bila dokončno 15. maja 1955 priznana Avstriji državna neodvisnost. Gospodarski položaj današnje Avstrije je popoln odraz politične situacije. Za razumevanje novih potez v gospodarstvu Avstrije po vojni naj v kratkih obrisih orišem njen razvoj do današnjih dni. Do leta 1918 ni združeno avstrijsko ozemlje v enotni državi z alpskimi, panonskimi in češkimi pokrajinami igralo važne gospodarske vloge, z izjemo manjših industrijskih .področij. (Dunaj, Leofoen, Donawitz). Od leta 1918—1938 je bila nova republika Avstrija nenadoma odrezana od svojih starih gospodarskih področij. Boriti se je morala sama za čim večjo osamosvojitev v agrarnem in industrijskem pogledu. V obdobju druge svetovne vojne je bila zopet priključena v večji državni teritorij. Gradili so le 3 določene objekte, ki so služili državni skupnosti »Velikega Reicha«. Od leta 1945 dalje se znajde zopet v mejah lastne republike, ki pa' je bila do mirovne pogodbe razdeljena na štiri okupacijske cone. Nadzorstvo okupacijskih con je otežkočala zgraditev povojnega trdnega gospodarstva, ki si postavlja za cilj, da z lastnimi zmogljivostmi krije čim več potreb prebivalstva. Znano je, da ima Avstrija mnogo energetskih virov, ki so osnova za gospodarski razvoj, a še zdaleč niso pooplnoma izkoriščeni. Hidroenergija je najvažnejši energetski vdr, ki je osnova avstrijskemu gospodarstvu. Preoblikovanje v ledeni dobi je zapustilo številna zajezitvena jezera, stene, tesni in s tem v zvezi ugodne pogoje za zgraditev hidro-central. Močnejše ledeniško preoblikovanje v za-padnem delu avstrijskih Alp je ustvarilo jasno razliko med zapadom in vzhodom, ki pa povzroča velike težave avstrijskemu gospodarstvu. Ravno v vzhodnih deželah Štajerske, Zgornje in Spodnje Avstrije se nahajajo v glavnem največja industrijska podjetja, ki potrebujejo mnogo energije, a so pogoji za hidroenergijo slabi, dočim ima zapad slabo industrijo a veliko hidroenergije. To neugodnost krijejo delno s kaloričnimi centralami, ki jih je največ v vzhodnem delu Avstrije, vendar se je že med vojno, predvsem pa po vojni pričelo graditi več hdrotehničnih naprav. Pred drugo svetovno vojno je Avstrija proizavjala 2,9 milijonov KWh, oid katerih je odpadlo na vodno energijo 82.5 %. V času druge svetovne vojne je bilo zgrajenih največ hidrocentral v Vorarlbergu in na Tirolskem, ki pa so pridobljeno energijo izvažale. Hi-drocentrale v vzhodnem delu Avstrije pa so v nasprotju z zapadom služile skupaj s kaloričnimi centralami za energetski vir domači industriji. Tako je imela Avstrija v prvih povojnih letih 58 hidrocentral, skoraj vse vzdolž velikih alpskih rek, ter 22 kaloričnih central, najVeč v vzhodnem delu Avstrije. Med številnimi hidrotehničnimi deli so najvažnejša ona na področju Visokih Tur. Med projekti za ledeniško izrabo Visokih Tur je najvažnejši projekt Glockner Kaprun, kjer so zajezili ledeniško vodo Visokih Tur. Bistvo tega projekta je v odvodu ledeniške reke Moli (pritok Drave) po 11 km dolgem predoru skozi gorski greben Visokih Tur na severno stran, ter jo izkoriščajo v kaprunski hidrocentrali. Tudi v zapadnem delu Visokih Tur grade nove hidrocentrale, kjer izkoriščajo vodo izpod ledenika] Veliki Venediger, ki bo prav tako iztrgana iz ledeniškega obvodja Drave. S tem je prizadeto naše elektrogospodarstvo na Dravi. Z odvodom ledeniške reke Möll in z zajezitvijo ledeniškega obvodja okrog Velikega Venediger j a, bo iz dravskega obvodja odvzetih 120 km2 ledeniškega obvodja in odvedenih na sever ca. 600 milj. m:! vode na leto. Ob koncu naj omenim, da je od celotne možne izrabe hidroenergije (30 miljard KWh) dosedaj izrabljene komaj 1/6—1/5 razpoložljive vodne sile. Prav v tem se vidi, da je možnost izrabe vodnih sil še velika in da je s tem tudi zainteresiranost Avstrije na izgradnji hidroenergetske baze Velika. Kljub gradnji hidrocentral je Avstrija pri proizvodnji električne energije še odvisna od kaloričnih central. Ker je Avstrija vezana na uvoz črnega premoga,, je s tehničnimi izpopolnitvami dosegla, da se v te svrhe uporablja domači slabši rjavi premog, ki ga ima dovolj. Kalorične centrale se grade predvsem v hidroenergetsko revnejši in s premogom bogatejši vzhodni polovici, ki ima obenem veliko električno potrošnjo. Vse te kalorične centrale dajejo le 1/4 celotne energije. Z dokončno izrabo hidroenergetskega potenciala bo Avstrija lahko zmanjšala uvoz črnega premoga za več kot 50 % I V letu 1950 so cenili proizvodnjo elektroenergije v Avstriji že na 4,8 milijardi KWh (Švica 8 milijard KWh 1949), Jugoslavija 2,7 milijard KWh 1950). Povečala se je tudi proizvodnja rjavega premoga, kakor tudi njegova uporaba v industriji, kar vse zmanjšuje odvisnost od zunanjega sveta in utrjuje finančno bilanco države. V vzhodno alpskem terciarnem svetu je važen energetski vir nafta, čigar težišče se nahaja okrog Zistersdorfa (SV od Dunaja). Važna so novo odkrita naftna polja na področju Matzena in Ader-klaza v Spodnji Avstriji. Produkcija nafte se je od leta 1937 do 1950 povečala za 4.5*' krat in sicer daje naftno polje pri Zistersdorfu 2/3 proizvodnje, ostalo pa odpade na novo odkrita polja. Letne potrebe Avstrije so veliko manjše (500—600 tisoč ton) od same produkcije (1,5 milj. ton leta 1950) ter bi bila nafta lahko važen izvozni predmet. Do mirovne pogodbe pa so bila vsa naftna polja v rokah Sovjetske zveze, in so jih tudi ti izkoriščali. Avstrija sama pa je morala za svoje potrebe tro-šiti pomoč E. R. P. za uvoz petroleja. Po mirovni pogodbi je nafta ponovno prišla v roke Avstrije, vendar bo morala še na daljnih deset let dajati Sovjetski zvezi po 1 milj. ton nafte letno. Pridobivanje ostalih surovin, potrebnih za razvoj avstrijske metalne, kemične in druge industrijske panoge, stalno narašča. Predvsem se modernizirajo stari rudniki, kot rudnik železa Erzberg na Štajerskem. Nadalje raste produkcija drugih surovin kot antimona, boksita, grafita, magnezita, soli, svinca in drugih. Mnoga izmedj njih se izvažajo in tako prispevajo k naraščanju avstrijske zunanje trgovine. Ena najbolj vidnih sprememb v avstrijskem gospodarstvu je razširitev industrijske proizvodnje. Celotno število industrijskih zaposlencev se je med leti 1936—1949 skoraj podvojilo. Osnovna postavka razvoja avstrijskega prebivalstva je razširitev črne in svetile metalurgije ter kemične industrije. Že med vojno je močno narasla železarska, jeklarska, aluminijeva in kemična industrija, ki je kljub močnim medvojnim poškodbam proizvajala v prvih povojnih letih več kot leta 1937. Do leta 1938 je imela Avstrija le dvoje področij težke industrije: v Dunajski kotlini in Zgornje Štajersko industrijsko področje. Poleg manjših industrijskih mest kot Stayer, St. Pölten, Linz, Graz je bila v Voralbergu zelo močna tekstilna indu- 4 strija, in razmeroma zelo velik procent industrijskih delavcev. Tako je bila v preteklosti 1/3 vse avstrijske industrije skoncentrirana v Dunajski kotlini, a danes samo še 1/6. Nagla izraba alpskih voda je močno preusmerila razvoj industrije. Tako se je pričela preobrazba zapadnih provinc v industrijsko pokrajino, ki je bila pred letom 1938 popolnoma odvisna od kmetijstva. V Vorarlbergu je od leta 1939 nastalo 50 novih podjetij, v katerih je zaposlenih že dvakrat toliko ljudi kot pred vojno. To so nove metalurgične in tekstilne tovarne. Podobno velja tudi za Tirolsko. V spodnjem delu reke Inn, kjer se grade nove hidrocentrale, so nastale nove kemične tovarne, strojna tovarna v Hal-lu in industrija stekla. (Močan porast industrijskih podjetij kaže Salz-burško, predvsem v gorskih dolinah kot St. Johann in Saalfelden, nekoliko severneje od nove kaprun-ske hidrocentrale. Tu se je število industrijskih zaposlencev celo potrojilo. Temeljite spremembe so nastale v Zgornji Avstriji. Med vojno zgrajeni gigantski obrati železa in jekla v Linzu imajo nekaj največjih plavžev in jeklarn v vsej Evropi. Skupaj z moderniziranimi plavži in valjarnami na Štajerskem (Donavvitz, Leoben) bo postala Avstrija ena važnejših proizvajalcev jekla v Evropi. Velike važnosti so dušični obrati blizu Linza, ki so prav tako eni največjih v Evropi. Ob reki Inn, kjer se sedaj gradi nova hidrocentrala pri Braunanu, je v Ranshofnu že med vojno nastala nova tovarna aluminija, ki predeluje uvoženi boksit predvsem iz ZDA.. Njena produkcija pa ne izkorišča vse zmogljivosti tovarne, kajti primanjkuje ji elektro-energije. 2e danes predeluje tovarna več aluminija, kot ga Avstrija potrebuje. Zato bodo velik del proizvodnje izvažali. Po dograditvi hidrocentrale bo tovarna delovala s polno kapaciteto in bo porabila več elektroenergije kot vsa Dunajska kotlina skupaj. V Spodnji Avstriji so v zvezi s pridobivanjem nafte nastale že močne rafinerije nafte na Dunaju. Tudi gozdarstvu in kmetijstvu se danes posveča velika pažnja. (Gozd pokriva 37 %i celotne površine). Kljub vojnemu opustošenju produkcija lesa po vojni narašča. Do druge svetovne vojne je Avstrija izvažala les kot polfabrikat, sedaj pa predeluje les v dokončne produkte, ki jih izvaža (pohištvo, celuloza, papir). S tem se je struktura lesnega gospodarstva močno izpremenila in zavzema vedno večji delež v narodnem dohodku. Od leta 1918—1938 je Avstrija skoraj 3/4 potrebne hrane proizvajala doma, toda druga svetovna vojna je s svojim opustošenjem kmetijstvo uničila. Po vojni se je pričela obnova kmetijstva s pomočjo raznih organizacij, ki jih podpirajo ZDA. Avstrijsko prehranbeno gospodarstvo pa se skuša popolnoma osamosvojiti. Da bi to doseglo, so- se pričela obnovitvena dela predvsem z izboljšanjem in namakanjem zemlje. Tako skušajo pridobiti še 15 % obdelovalne površine. Po končanih obnovitvenih delih se bo Avstrija lahko sama preskrbovala s hrano in bo s tem denar, ki ga troši za nakup hrane, lahko porabila v kaki drugi gospodarski panogi. S tem se bo zmanjšal tudi problem stalnega padanja kmečkega prebivalstva, ki je od leta 1937 do 1950 padlo za 112■ S povečanjem električne energije si je Avstrija postavila za, cilj, izboljšanje svojega položaja tudi v prometu. Njen glavni cilj je elektrificirati čim več železniških prog, saj 'bo s tem uvoz premoga veliko manjši. Elektrifikacija glavne proge od Linza do Dunaja je že v teku. Prav tako je važna modernizacija cestnega in vodnega omrežja. Projekt za zgraditev kanala med Donavo, Moravo in Odro je poleg projektov za zgraditev kanalov med Donavo—Neckar—Ren ali Donavo—Labo eden najvažnejših. S tem bo postala Donava vodna pot prve vrste. Dvomljivo je, če bo ta projekt možno izpeljati v razdeljeni Evropi, toda jasno je, da bo zveza Donave z drugimi evropskimi vodnimi potmi potrebna tako za ostali kontinent, kot za Avstrijo samo. Ta vzpon avstrijskega gospodrastva pa je le v manjši meri zasluga Avstrijcev. Je tem bolj zasluga velikanskih sredstev, ki jih je Avstrija prejela v okviru Marshalovega načrta in ostale pomoči iz inozemstva. Od skupnih povojnih investicij v Avstriji v vrednosti 30 milijard šilingov je odpadlo na ameriško pomoč 22 milijanrd, Po letu 1948 je pomoč v glavnem prenehala, vendar je bilo tedaj avstrijsko gospodarstvo že sposobno razvijati proizvodnjo iz lastnih sredstev. LOJZE GOSAR Vprašanje prehrane v svetu in preobljudenost Število prebivalstva na svetu stalno narašča. Vsako uro je 3000, in vsak dan 70.000 ljudi več. V zadnjih treh stoletjih se je število prebivalstva za 4,4 krat povečalo: od 545 v letu 1650, je naraslo na 2400 milijonov v letu 1950. Natančnejšo sliko o naraščanju prebivalstva na svetu vidimo iz naslednjega diagrama: Hitrost naraščanja števila prebivalstva je vedno večja. Nova sredstva za borbo proti Škodljivcem (mrčes, bakterije, bacili, virusi), novi izsledki biologije in kemije varujejo človeka pred boleznimi in mu podaljšujejo povprečno življenjsko dobo. Razumljivo je torej, da se pojavlja vprašanje, ali je mogoče proizvajati dovolj hrane, ne samo- za izboljšanje preskrbe sedanjega prebivalstva, .ampak da bo tudi primerna in zadostna naraščajočemu številu prebivalstva. Dejstvo je namreč, da je več kot 2/3 ljudi na svetu pomanjkljivo hranjenih, kar je poglavitni vzrok socialnih nemirov in slabe produktivnosti dela (Memo, FAO, july benih sredstev na svetu lahko še neizmerno narasla — za to odkrivajo znanstveni izsledki vedno nove možnosti — se vedno dogaja, da tisoči ljudi umirajo za lakoto. Medtem, ko nekatere dežele ne morejo svojih pridelkov prodati, trpi prebivalstvo drugih dežel pomanjkanje prav takih pridelkov in strada. Nekatere dežele nudijo s svojim naravnim bogastvom prebivalstvu možnost, da se razmeroma lahko preživlja, bodisi neposredno z obdelovanjem zmlje, bodisi tako, da uporabljajo naravna bogastva svoje dežele za industrijsko proizvodnjo, potem pa dajejo svoje izdelke drugim v zameno za hrano in druge potrebščine. Kljub temu, da so te dežele gosto naseljene in je splošni življenjski standard njihovega prebivalstva razmeroma visok, jim ni treba posebej skrbeti, kako bodo preživljale svoje prebivalstvo. Na drugi strani pa so dežele, po površini včasih veliko večje 'foa t/10 i4oo «foo 19*0 i* tO , .. , . od prej omenjenih, ki pa so Rast prebivalstva na svetu od l. 1650 do 1950 veliko redkeje naseljene in je (v milijonih) večji del njihovega prebivalstva prisiljen živeti na meji Glede na različen značaj dela lahko rečemo, da pomanjkanja ali celo lakote. Dejanske prirodne ali se potrebe po kalorijah večine ljudi vsaj v zmerno- pa trenutne gospodarske ramere preprečujejo pre-toplih deželah gibljejo med 2400 in 4000 kalorij bivalstvu, da bi si, morda celo kljub mnogo več-za moške in 1700 in 2900 za ženske. Prav tako se jemu "trudu kot v prej omenjenih deželah, zago-spreminja potrebna množina kalorij z različno tovilo vsaj najosnovnejše potrebščine za življenje, temperaturo okolja. Če vzamemo, na primer, za Poučen primer za to je Brazilija. Analiza pogla-osnovo 10° C povprečne letne temperature, vidimo, vitnih dejstev, ki so privedla do sedanjega prehran-da se potrebe po kalorijah moškega ali ženske za benega stanja v Braziliji, ki je marsikje pomanj-vsakih madaljnih 10" C .povprečne letne tempera- kljivo, kaže, da so pri tem delovali bolj socialni ture nad osnovno temperaturo (10° C), za 5'%, j,n kulturni, kot pa prirodno geografski vzroki, zmanjšajo, za vsakh 10° C povprečne letne tempe- Ce bi Brazilija izrabila vse svoje prirodne mož-rature pod osnovno temperaturo, pa se za 5% nosti, bi lahko preživljala dvakrat toliko in še več povečajo. prebivalstva, kot ga ima sedaj. Vzrok, da so mož-Po podatkih FAO, ki obsegajo okoli 70 %\ vsega nosti za preskrbo z živili v Braziliji pomanjkljive prebivalstva, je razvidno, da pride v prehrani 400 in da prehrana ni dovolj izdatna, je tudi v tem, milijonov ljudi povprečno na dan več kot 2500 ker dežela zaradi svoje socialnoekonomske struk-kalorij na osebo, prehrana 1.300,000.000 ljudi pa ture ni znala izrabiti prirodno geografskih možne dosega te količine kalorij. nosti, marveč je večkrat delovala celo v nasprot-Postavljeni smo pred dejstvo, da površine zemlje nem smislu. Brazilija je dežela polkolonialnega ne moremo povečati, število prebivalstva na nji tipa z napol fevdalnim poljedelstvom, ki temelji pa stalno narašča. Mnogo je bilo precenjevanja, na zaostalem načinu obdelovanja in se večinoma koliko ljudi bi lahko živelo na zemlji. Vse te ce- nagiblje k monokulturam. Na ta način njena po-nitve pa kolebajo od izrazito pesimističnih do ljedelska proizvodnja še daleč ne zadovoljuje po-optimističnih napovedi. treb prebivalstva. V Braziliji je velika večina zem-Posebno značilno za dejansko stanje pa je na- ljiške posesti v rokah manjšine. Po štetju leta 1940 slednje: kljub temu, da bi proizvodnja prehran- je bilo samo 1,900.000 zemljiških posestnikov. To 6 stanje je že samo po sebi katastrofalno. Še huje pa je, ker so skoraj vsa posestva v bližini potrošniških središč in prometnih zvez v rokah neznatne manjšine, kakih sto tisoč oseb. Podatki štetja leta 1940 jasno kažejo napol kolonialni značaj brazilskega gospodarstva. Na deželi živi 68,39 %\ brazilskega prebivalstva. Če postavimo, da ima vsak lastnik samo eno posestvo, (v resnici je dosti takih, ki jih imajo po več) sledi iz tega, da ima svoja posestva samo 20,8 !%| ljudi, ki delajo v poljedelstvu in živinoreji. Od vseh prebivalcev, ki žive na deželi, pa je zemljiških lastnikov samo 6,7 od vseh prebivalcev Brazilije pa celo samo 4,6 •%Skupna površina kmečkih posestev znaša samo 23,2 .°/c\ celotne površine Brazilije, kar pomeni, da velik del Brazilije sploh še ni naseljen. Slabega stanja glede prehrane v Braziliji pa so krive še različne druge okolnosti. Prevoz živil od proizvodnih področij k področjem potrošnje je zelo težak. Poglavitno oviro za to predstavlja pomanjkanje cest in prometnih sredstev, ki bi bila tehnično opremljena za prevoz pokvarljivih živil. Pa tudi dejstvo, da 2/3 živil pridelujejo v južnih državah Brazilije, ima v tem pogledu neugodne posledice. * • * Le redki avtorji so skušali določiti optimum naseljenosti za posamezno deželo. Pa tudi te cenitve so bolj izraz njihovega osebnega mnenja, kot pa da bi imele za osnovo kakšne objektivne razloge. Teorija o optimizmu naseljenosti bi se dala dobro uporabiti samo za dežele, ki žive popolnoma avtarki&no, to se pravi, da so gospodarsko popolnoma odrezane od ostalega sveta. Prav posebno težko, da, nemogoče je določiti optimum naseljenosti za obsežna področja sveta. Prirodni viri teh področij se namreč dajo določiti le s hipotetičnimi cenitvami, ki pa so za take obširne pokrajine večinoma brez realne osnove. Poleg tega bi morali upoštevati bodoči gospodarski in socialni, tehnični in kulturni razvoj v toku časa, za katerega v konkretnem primeru gre. Skratka, predvidevati bi morali vsaj v grobih obrisih bodoče dogajanje in bodoče odnose v družbi. Le v tem primeru bi bila ideja o optimizmu naseljenosti sprejemljiva. Po tem, ali je število prebivalstva kje še pod optimom naseljenosti ali pa ga je že preseglo, se dežele in kontininti ne dajo razdeliti v dve kategoriji. Iz teorije o optimu naseljenosti bi sledilo: Ce hočemo prebivalstvo neke dežele, ki se težko preživlja in je na nizki stopnji izobrazbe in načina proizvodnje, prilagoditi razpoložljivim prirodnim možnostim, moramo zmanjšati njegovo število. V resnici pa je tak sklep napačen. Zakaj, če se prebivalstvo iste dežele navadi bolj racionalno izrabljati prirodne vire, lahko zviša svoj življenjski standard, ne da bi se skrčilo po številu. Nasprotno pa, če se število prebivalstva zmanjša, ne da bi se istočasno izboljšala izobrazba in način proizvodnje, se njegova življenjska raven nič ne izboljša marveč trpi še nadalje revščino. Ideja pre-obljudenosti je v mnogih primerih le predsodek, ki brani ljudem, da bi izvedli resnično potrebne reforme, medtem ko samo zmanjšanje števila prebivalstva ne more dati zaželenih rezultatov. * * * Na evrazijskem kontienetu je več kot 3/4 prebivalstva sveta. 2e samo v Evropi živi Skoraj ena četrtina vseh ljudi na Zemlji. Po Malthusovih predvidevanjih na evrazijskem kontinentu sploh ne bi bilo prostora za toliko ljudi. Saj je že tedaj menil, da je Evrazija naseljena skoraj do skrajnih možnosti. Kar se tiče evropskih dežel, bi se tolikšen porast prebivaltva dal še nekako razložiti. Evropa je namreč lahko uvažala živila iz preko-morkih dežel. Toda kako je mogla Azija, ki ni za to imela skoraj nobene možnosti, preživeti dva in pol krat več prebivalstva, kot ga je imela v Malthusovi dobi? V očitnem nasprotju z Maithusovo teorijo lahko ugotovimo, da so velika področja zemeljske površine še daleč od tega, ko bi pri sedanjih možnostih ne mogla več preživljati svojega prebivalstva. Ni se nam treba truditi, da najdemo> še skoraj neraziskane pokrajine, ki bi jih intenzivna kolonizacija mogla dvigniti v vseh ozirih in na njih omogočiti preživljanje novim deset in stotisočem, često milijonom ljudi. Materialne, gospodarske in politične ovire ter razni drugi vzroki preprečujejo, da bi imeli vsi ljudje enako prost dostop do prirodnih virov sveta. Enake in podobne ovire preprečujejo, da se ljudje ne lj^orejo svobodno seliti, kar bi privedlo do boljše razporeditve prebivalstva, kakršna bi ustrezala prirodnim bogastvom različnih dežel. Zaradi tega so na eni strani dežele, katerih prebivalstvo znaša samo desetino tega, kolikor ljudi bi lahko tam živelo; na drugi strani pa so dežele, kjer se število prebivalstva bliža že skrajnim mejam. Vendar je število te vrste dežela v zadnjem poldrugem stoletju kljub naraščanju prebivalstva očitno nazadovalo. Pa tudi ne glede na to je število izrazito preobljudenih dežela manjše, kot se na splošno domneva. Še najprej pridejo do sklepa, da je neka dežela preobljudena, avtorji, ki dežele, ki jo proučujejo, ne poznajo dovolj dobro, medtem ko so avtorji, ki deželo zares temeljito poznajo, glede tega veliko bolj previdni. Dežela, ki bi jih domačini sami imeli za preofo-ljudene, je zelo malo. Zato se različne cenitve o preobljubenosti posameznih dežel zelo razlikujejo med seboj. Tako na primer trdijo eni, da je Indo-kina dosegla glede na svojo površino največjo možno obljudenost. Drugi pa jo uvrščajo s Siamom, Burmo, Malajo, Filipini in Indonezijo med dežele, ki bi še več desetletij z lahkoto preživljale svoje hitro naraščajoče prebivalstvo. Nasproti tem deželam pa postavljajo Kitajsko in predvsem Indijo, kjer naj bi bila skoraj vsa orna zemlja obdelana. Pomanjkanje živil v Indiji lahko pripisujemo vsaj deloma izgubi produktivnih površin na severu, ki sedaj pripadajo Pakistanu. Od tu je namreč prišlo v Indijo letno okoli 1 milijon ton žita. Prav tako sedaj ne uvažajo več iz Burme riža, ki je precej pripomogel k izboljšanju prehrane v Indiji. Vzporedno pa se krči tudi delež obsejane površine, ki odpade na enega prebivalca. Zaradi tega je da- 7 našnja prehrana nezadovoljiva, daje premalo kalorij in vsebuje premalo maščob, živalskih beljakovin, vitaminov in rudninskih snovi. Površina neobdelane zemlje znaša približno 70 odstotkov obdelane površine. Del te zemlje bi lahko še obdelali, če bi tega ne ovirale težave v zvezi z malarijo. Od 360 milijonov ljudi jih namreč živi okrog 200 milijonov v pokrajinah, ki jih malarija močno ogroža. V prejšnjih časih je približno polovica od teh ljudi zbolela vsako leto na malariji. V lačni deželi je težko gledati, kako opuščajo namakalno zemljo, pa je to na drugi strani vendarle razumljivo, ker se takoj, ko začno namakati, pojavi malarija. Brez namakanja pa v Indiji poljedelstvo mansikje niti ni mogoče. Drugje zopet ostane najboljša zemlja neobdelana, ker zaradi malarije ljudje tam praktično sploh ne morejo prebivati. Odkar so začeli uporabljati proti malariji DDT, se razmere glede tega močno izboljšujejo. Delajo predvsem na to, da bi povečali hektarski donos na posestvih riotov (indijskih kmetov), kjer so pridelki veliko manjši kot pa na poskusnih postajah. Hkrati skušajo uvesti izdatnejše namakanje, boljše gnojenje, pametnejši način Obdelovanja in uporabljati samo semena boljših rastlinskih vrst. Indija je izdelala načrt za povečanje proizvodnje žitaric. Od leta 1951/52 dalje naj M se letni pridelek teh povečal za 3 milijone ton. Ce bi indijski kmetje porabili živalski gnoj za gnojenje namesto, da ga uporabijo za kurivo,%i s tem zelo povečali rodovitnost polj. Indijski poljedelski strokovnjaki so mnenja, da bi Indija lahko sama preživljala svoje prebivalstvo, če bi v polni meri izkoristili moderni način obdelovanja in nove obdelovalne površine. Kjer so to že uvedli, se je hektarski donos zvišal za 60% do 400%i. Cenijo, da bi Indija v celoti mcrala zvišati proizvodnjo hrane za 10%, da bi se lahko preživljala. Istočasno pa so nekateri indijski demografi mnenja, da bi z boljšo izrabo zemlje, z boljšimi obdelovalnimi metodami in umetnim namakanjem Indija lahko preživljala dvojno število prebivalstva, kot ga ima sedaj. V evropskih poljedelskih državah gre 50 do 60% i delavčevih dohodkov za vsakdanjo prekrano. V Aziji je to odstotek še veliko višji. Možnost za izboljšanje načina prehrane, bodisi po kakovosti, bodisi po količini pa je prav od tega odvisna. Če gre 80 do 90%. dohodkov večine ljudi za nakup najnujnejših živil, kot velja to za večji del Azije, je nujno treba ali zvišati ljudem dohodke ali pa znižati cene živilom in poučiti ljudi o racionalnejši izbiri in pripravi živil. Rešitev tega problema v Aziji pa bo mogoča le z mednarodnim sodelovanjem. Posebnosti vprašanja prehrane v Aziji, zlasti na Daljnem vzhodu, so posledice razlike med lastnostmi rastlinskih in živalskih maščob. Prva bolezen avitaminoze, ki so jo opazili, je beri-beri. To je tipično azijska bolezen. Odkar vedo, kako se da ta bolezen preprečiti, so v večini azijskih dežel storili za to vse potrebne ukrepe. Nazpogosteje se ta bolezen pojavi v siporadični obliki. Med polje- delskim prebivalstvom beri-beri nikoli ni bil pogost. ; Da se cenitve o številu prebivalstva, ki bi v teh deželah lahko živelo, tako močno razlikujejo, je najbrž krivo, ker so napačno tolmačili izredno nizki življenjski standard narodov Daljnega vzhoda. Nedohranjanost prebivalstva namreč ni vedno že sama po sebi dokaz (preobljudenosti. Cesto je samo znak pomanjkljivosti obstoječega socialnoekonomskega reda v deželi. * • • Pri obravnavanju optimalne naseljenosti moramo posebej paziti na to, da je najprimernejša aritmetična gostota prebivalstva močno odvisna od načina življenja in stopnje civilizacije določenega prebivalstva. Enemu načina življenja ustreza neki določen optimum, drugemu pa spet neki drugi optimum naseljenosti. V obširnih afriških savanah južno od Sahare žive pastirski nomadi, pri kater/h povprečna gostota prebivalstva ne presega 4 prebivalce na km-. Brž ko bi se tam naselili poljedelski koloni, bi se gostota prebivalstva povečala in nastal bi drug optimum naseljenosti. Seveda bi na ta način nastal popoln preohrat v afriškem gospodarstvu. Dve različni civilizaciji lahko torej ustvarita v eni in isti deželi povsem različne pogoje za optimalno naseljenost. V istih pokrajinah, kjer je nekoč živelo nekaj sto tisoč Indijancev, živi sedaj več kot 70' milijonov belcev. Zdi se, da je treba, ko gre za znake preobljudenosti, posebej razlikovati med poljedelskimi in industrijskimi deželami. Za poljedelsko prebivalstvo je marsikje kriterij preobljudenosti velikost kmečkih posestev. V nekaterih deželah povzročajo premajhna posestva velike gospodarske neugodnosti, medtem ko daje drugod ravno intenzivna razdelitev zelje razmeroma velikemu številu prebivalstva možnost preživljanja. Glede industrijskih dežela pa je še teže zaneslijvo ugotoviti stanje in vzroke preobljudenosti. Včasih se, na primer, pojavi mnenje', da je dežela, kjer vlada dolgotrajna brezposelnost, preobljudena in torej nezmožna, da bi prehranila svoje prebivalstvo. Tako je bilo na primer v letih 1929—33 med veliko svetovno gospodarsko krizo v Evropi (in ZDA. V ZDA, kjer je znašala gostota prebivalstva samo 20 oseb na km2, bi lahko pripisali poglavitne vzroke brezposelnosti tamkajšnjemu gospodarskemu Sistemu in z njim zvezani pretirani koncentraciji prebivalstva v industriji. V Evropi pa je bila brezposelnost sko-raz izključno (posledica gospodarske depresije. Znak trenutne ali stalne preobljudenosti je tudi izseljevanje. Ne manjka tudi primerov, ko imajo posamezne dežele velike presežke živil, pa kljub temu prevladuje med najrevnejšimi sloji njihovega prebivalstva kronična nedohranjenost. V takih primerih bi enakomernejša razporeditev narodnega dohodka med različnimi kategorijami potrošnikov omogočila, da bi nihče od njih ne živel v pomanjkanju. Tudi v najrazvitejših deželah predstavlja nezadostna prehrana nekaterih skupin prebivalstva resen problem. V Angliji, na primer, so ugotovili, da si 10% prebivalstva z najnižjimi dohodki ne more 8 privoščiti v zadostni meri vseh potrebnih živil. Prehrana naslednjih 20% prebivalstva je bila zadovoljiva le, ikar se tiče beljakovin in maščob. Nadaljnih 20%l prebivalstva je dobilo v hrani dovolj kalorij, beljakovin in maščob, premalo pa .rudninskih sinovi in vitaminov. Naslednjih 20% I prebivalstva je imelo v prehrani dovolj železa, fosforja in vitaminov, najbrž pa premalo kalcija. Prehrana naslednjih 20% prebivalstva po dohodkih je vsebovala dovolj vseh potrebnih snovi, razen morda kalcija. Prehrana 10^1 prebivalstva z najvišjimi dohodki pa je v vseh primerih presegala normalne potrebe. Celo v deželah, ki so po splošnem mnenju tipično preobliudene, je možnost, da se nj;lhova (proizvodnja prilagodi potrebam prebivalstva, večja, kot navadno mislijo. Egipt, na primer, sipada brez dvoma med dežele, kjer se gostota prebivalstva že bliža skrajnosti. Kljub temu pa pridelujeio v Egiptu skoraj na 'A obdelovalne zemlie bombaž za izvoz. Medtem ko ima 0,9%| zemljiških posestnikov več kot K obdelovalne zemlje, je pripada 70% posestnikom. o ' Analogno temu moramo pa znati razlikovati med značilnostmi zmernotoplega podnebja, oziroma zmernotropskega podnebnega pasu in posebnostmi raznovrstnih podnebnih tipov ter ustrezaj očih področij znotraj tega pasu. Povodje—porečje—fečje (rečni sistem — zliv. Predvsem se moramo zavedati razlik med pojmoma »povodje« in »porečje« na eni ter pojmom »rečje« (rečni sistem) na drugi strani. Prva dva označujeta določeno ozemeljsko enoto, drugi pa enoto omrežja vodnih tokov. Medtem ko je zadnji pojem jasen, velja to za prva dva v manjši meri in se je vredno od njiju nekoliko pomuditi; zraven bi se kratko dotaknili še izraza »zliv«, ki se je kdo ve od kod in zakaj priklatil v geografski pojmovnik. Dokler smo v geografiji uporabljali samo izraz »porečje«, je bilo vse v redu. Z njim smo označevali ozemlje, s katerega Odtekajo vode v glavno korito ter po njem v morje. Postopoma pa se je vedno pogosteje začela javljati tudi beseda »povodje«; in ta je napravila zmedo, ki jo moramo sedaj sami razvozlati. Razložil bom, kako sam uporabljam ta dva izraza in zakaj ju tako uporabljam. Drugi naj povedo svoja mnenja. Ni spak, da se ne bi zedinili! Kaj je porečje, smo povedali. Poznamo porečje Save, Neretve, Vardarja, itd. Toda poznamo tudi jadransko porečje, črnomorsko, egejsko, itd.; to so že hidrografsko določene ozemeljske enote višjega reda. In je šinila človeku misel v glavo: Ali ne bi kazalo zanjo uporabiti označbo »povodje«? Ko sem sam pretehtaval to misel, sem jo odklonil. Zakaj? Pravega opravičila nima nobenega; kajti s tem, da označim hidrografsko enoto nižjega reda po glavnem vodotoku, tisto višjega reda pa po zbiralnem vodnem bazenu, sem to kot ono zadosti jasno opredelil. Sledil sem notranji pomenski logiki sestavljenke »povodje«. Le-ta mi je narekovala, da morem (in po svojem prepričanju tudi moram) izraz uporabljati samo tedaj, kadar hočem predočiti ozemlje z vsem, celokupnim vodnim inventarjem Slednjega sestavljajo normalni rečni sistemi, zaprti in nedoločeni sistemi, jezera raznih vrst, močvirja in končno tudi podtalnica, retinirana voda, itd. Takšno pojmovanje daje izrazu polno vsebino. Torej moremo govoriti o značilnostih povodja kraške 19 cone Dinarskega gorstva, Alp, Turanskega nižavja, Kanadskega ščita, itd. Prav tako smemo govoriti o značilnostih, postavim, jadranskega ali egejskega povodja, ki pripada našemu ozemlju, dalje o značilnostih savskega, dravskega povodja, itd. Ni mi znano, v kakšni zvezi se pri nas uporablja beseda »zliv«. Sodil bi, da je to prevod hrvatskega »sliva«, pomeni naj torej isto, kar naše »porečje«. 2e temu moramo ugovarjati, kajti v duhu našega jezika bi bilo to preje »rečje« (rečni sistem), torej vse, kar se »Skup« zliva. Teritorij se seveda ne more zlivati. Proti temu izrazu pa govori še drug rajlog. Besedi »zliv« in »izliv« se prav malo ločita in ju površnež hitro zamenja. Tako bi bil čisto opravičljiv ali vsaj razumljiv spotikljaj. Enega takih ponazoruje sledeča anekdota: Pred meseci sem bral v enem naših časnikov, da so hidrotehnični strokovnjaki napravili načrte za vrsto hidrocen-tral v izlivu Neretve. Kakšen dren stavb bi tamkaj nastal, in to brez haska, ker vemo, da Neretva tam doli komaj sama sebe poganja, nikar da bi, revše, prispevalo še kak kilovat za turbinski pogon. Cene Malovrh POREČJE - POVODJE - REČJE C. Malovrh načenja v tretji Skupini izrazov (po-vodje — porečje — rečje — zliv) pravzaprav dva terminološka problema. Prvi problem je v razlikovanju oziroma istovetenju izrazov »porečje -po-vodje« kot ozemeljskih pojmih, drugi pa v razlikovanju obeh izrazov v hidrološkem pomenu. Po njegovem pomeni »povodje« isto kot »porečje«, zato meni, da je prvi izraz odveč, oziroma da ta označuje ozemeljsko enoto višjega reda, na pr. jadransko povodje, d oči m porečje le njegovo sestavno enoto, na pr. Posočje. Hkrati pa pripominja, da se s tem, ko se hidrografsko (?) enoto nižjega reda označuje po glavnem vodotoku (na pr. porečje Neretve), ono višjega reda pa po zbiralnem vodnem bazenu (na pr,. jadransko porečje), dovolj jasno opredeli eno kot drugo. Izraz »povodje« kot ozemeljski pojem torej zavrača. Čeprav je tako pojmovanje po svoje tehtno, sem vendarle mnenja, da je poleg pojma porečje nujen tudi pojem povodje, kadar gre za ozemlje, odkoder oddaja kopno vodovje, v tej ali oni obliki — in ne samo s površinskimi vodotoki! — vodo v isto morje. Analogno velja to tudi za ozemlja, ki so brez odtoka v morje, takrat pa govorimo na pr. o kašgarskem povodju z razliko od tarimskega porečja. Jugoslovansko ozemlje pripada na pr. trem po-vodjem: jadranskemu, egejskemu in črnomorskemu. Vsako od teh pa sestavlja več porečij. Jadransko povodje sestavljajo na pr. Porečja Soče, Zrmanje, Neretve itd. Pa ne le to, povodje sestavlja tudi tisti svet, ki ni vključen v porečja. Izraz porečje v pomenu povodja se mi zdi torej preozek že zato, ker povodje ne pomeni le ozemlja, ki oddaja vodo v morje z normalno hidrografsko mrežo, temveč tudi tisto ozemlje, ki oddaja vodo na drug način, kjer se vrši vodna cirkulacija na pr. pod površjem, s podzemnim odtakanjem ali pa z ledeniki, celinskim ledom in podobno. Za ta ozemlja pa je izraz porečje kaj malo primeren. — K jadranskemu povodju ne spadajo samo porečja jadranskih rek, temveč tudi ozemlja v kraškem svetu, prodnih ravninah ipd., ki oddajajo vodo z neposrednim podzemnim odtokom v morje. K atlantskemu povodju ne štejemo na pr, le porečja zahodnoevropskih in drugih rek, temveč tudi Grönland. Težko bi na pr. govoril o rdečemorskem porečju ali pa o arktično- morskem porečju ipd. Poleg tega pa je izraz porečje že po nastanku besede neposredno vezan na pojem rečja, ne glede na to, da pri povodju ne gre za eno, temveč za več) porečij; primernejša bi bila kvečjemu množinska oblika. Povodje je tedaj ozemlje, čigar vodovje oddaja vodo v isto morje. Ta irzaz uporablja v gornjem pomenu že Melik (Slovenija I, str. 92), Ilešič, zasledimo ga tudi v učbeniku Jugoslavije za VIII. razred, str. 28. Povodje je sicer knjižni izraz, zahtevala ga je namreč jasna kategorizacija obeh pojmov. Toda čeprav ni ljudski izraz, kar pa je tudi razumljivo, saj v vsakdanjem življenju tudi ni bil potreben mislim, da ustreza tudi duhu našega jezika, sai najdemo ta izraz kot krajevno ime Povodje, a tudi v ljudski geografiji, čeprav v drugem pomenu, namreč kot kraj obdobnih, krajevnih poplav (gl. Badjura, str. 250). Izraz »zliv« za povodje se mi zdi manj posrečen in glede tega povsem soglašam z Malovrhom. Malovrh pa daje povodju še drug pomen: da je to »ozemlje z vsem celokupnim vodnimi inventarjem«. Tako loči na pr. savsko porečje in savsko povodje. Prvo in drugo mu pomeni isto ozemlje, toda s to razliko, da pojmuje s prvim le ozemlje, s katerega odtekajo vode v Savo, z drugim pa poleg ozemlja še ves vodni inventar (reke, jezera, močvirja, talna voda itd.). Še več, Malovrh govori o značilnostih povodja kraške cone Dinarskega gorstva, Alp itd. To pomeni, da govori o vodnih razmerah nekega ozemlja, ne glede na to ali pripada to v celoti ali le deloma enemu porečju oziroma povodju ali pa večjim. S tem pa daje pravzaprav povodju bolj hidrološki kakor pa teritorialni pojem in pomen. S temi izvajanji ne soglašam popolnoma, zato naj mi bo dovoljeno nekaj pripomb. Porečje je ozemeljska enota, njen obseg določa velikost rečja (hidrografske mreže). Zaključeno, enotno rečje oziroma porečje je pogosto edini kriterij, ki nas vodi pri opredelitvi kake prirodne enote. Zlasti še, ker rečna mreža bolj ali manj oblikuje relief. Gd morfoloških in vodnih razmer pa kažejo določeno zavisnost tudi nekateri drugi prirodnogeo-grafski pojavi. Vse skupaj daje torej taki enoti pogosto dočeno (prirodno) geografsko zaključenost. 20 Pojem porečja je tedaj v geografiji zelo pomemben. Zato pogosto označujemo geografsko enoto po reki, ki tvori glavno odvodno (prometno!) žilo: Posočje, Porenje, Povolžje itd. Toda s porečjem ne razumemo le obsega določene ozemeljske enote, temveč tudi vso njeno pri-rodnogeografsko iin družbenogeografsko vsebino. Porečje torej ne pomeni zgolj ozemlja, kot razumem Malovrha, niti ne to, kar imenuje on povod je (= ozemlje s celotnim vodnim inventarjem), temveč mnogo več, namreč ozemlje s celotnim inventarjem, pedološkim, vodnim, vegetacijskim, (populacijskim, komunikacijskim itd. Še pripombo glede izraza »rečje«. Definicija tega je običajno naslednja: rečje je glavna reka s pritoki. Mislim pa, da izraz rečje ne gre tolmačiti dobesedno. Površinskega vodovja neke pokrajine namreč ne tvorijo vodotoki, reke in pritoki, temveč so semkaj vključene tudi stoječe vode, jezera, močvirja pa celo snežišča in ledeniki. To je tudi umljivo, saj je med vsemi temi oblikami površinskih voda določena vzročnost. Določanje njihovih medsebojnih odnošajev pod enotnim pogledom nam šele daje genetično, oziroma dinamično, lahko rečemo geograsko sliko površinskega vodovja na določenem ozemlju. Zato ni, da bi določali meje med površinskimi vodami in ostalim vodovjem. Isto je s talno vodo: kakor so ledeniki ne samo sestavni del vodne cirkulacije, temveč tudi neposredni del kopnega vodovja, tako je njen sestavni del tudi podzemna voda. Kadar govorimo torej v nekem porečju o njegovem rečju z geografskega vidika, brez dvoma ne smemo govoriti zgolj o površinskih vodotokih samih kot najmarkantnejšemu delu vodovja v pokrajini, temveč bomo karkterizirali celotni značaj vodne cirkulacije, ki se odbija na tem ozemlju in v njem. To se pravi, da bomo karakte-rizirali celotno hidrografijo, njene oblike in njih razširjenost ter izdatnost oz. spreminjanje preko leta, razmerje med posameznimi oblikami kopne vode, zlasti odnose med talno in površinsko vodo, odtočni količnik, specifični odtok, rečni režim ipd. Mislim, da ima ta način pojmovanja še eno vrednost: S tem se namreč izognemo razmejevanju med posameznimi oblikami vodovja in s tem tudi deskripciji. Nasprotno pa s karakterizacijo njih deleža in medsebojnih odnosov ohranimo celotni pogled na hidrografijo neke pokrajine in s tem tudi kompleksnost. Prav zaradi tega se mi zdi izraz rečje nekoliko preozek. Zato mislim, da ni slučaj, ako se mnogo pogosteje rabi izraz rečna mreža, rečni sistem (hidrografski sistem) čeprav imamo tudi ob teh izrazih pomisleke. Koristno bi bilo, da bi se kdo oglasil in povedal svoje mnenje tudi o teh izrazih. D. R. /T iSno imenoA L OUfi Na teh straneh Geografskega obzornika želimo sprožiti in reševati sicer ne .novo, vendar še zmeraj nerešeno vprašanje izgovorjave oz. pisave naših krajevnih imen. To delo je nujno, ker še sedaj marsikatero ime piše vsak po svoje. V čem sO težave? Krajevna imena pogosto nimajo knjižne oblike, marveč se v izgovoru, pisavi in rabi ravnajo po krajevnem narečju. Od tod tudi njih številne posebnosti. Te pa zahtevajo, da se najprej vestno zabeleži ljudska izgovarjava in se šele nato pretrese ime z jezikovnega, pomenskega, historičnega vidika ter izbere najustreznejša oblika. Tako delo je brez dvoma zahtevno in zamuidno. Razumljivo, da morajo pri tem sodelovati geografi, slavisti, zgodovinarji in še kdo. Žal, pa je v praksi precej drugače. Marsikatero površno zapisano in popačeno ime se je že udomačilo. Posebno velja to za imena manj znanih, odročnih krajev, da ne govorimo o ledinskih imenih samih. Na tak način seveda izginja jezikovno bogastvo ljudskih imen. Seveda ni trdba poudarjati, kolikšnega pomena je pravilna raba imen pri geografskem pouku in v šoli sploh. Sedaj, ko imamo"po Sloveniji toliko nižjih gimnazij, upamo, da bo proučevanje in poučevanje lokalne geografije sprožilo marsikaj tudi v tem pogledu. In da bo hkrati marsikaj, kar se bo tako nabralo, prišlo tudi v Geografski obzornik. Isto naj velja seveda tudi za geografsko izrazje samo. Ni se potreba posebno truditi za navedbo nekaj primerov različne pisave krajevnih imen iz naših učbenikov: Postojnska kotlina — Pivška kotlina — Pivka, Dravsko .polje — Ptujsko polje, Kobansko — Kozjak, Notranjski Snežnik — Iraški Snežnik, Podkoremsko sedlo — Korensko sedlo — Koren, Boskovec — Golte — Mozirska planina, Uršlja — Urška gora — Plešivec, Predel — Predil, Mežak-lja — Možaklja, Grintovec — Grintavec, Mrtu-ljek — Martuljek — Mrtulek, Storžec — Storžič, Blegaš — Blegoš, Kuklja — Kukla .— Cuklja, Gomanec — Gomance ali pa Polhograjsko hribovje — Pograjsko hribovje, Gornjegrajska kotlina — Gorogranska kovlina itd., itd. Še več je seveda tega v negeografskem tisku. Glede imen velja marsikaj, kar je značilno tudi ta zemljepisno izrazje. Težave niso tu nič manjše. O tem bi vedeli povedati zlasti tisti geografi, ki so sestavljali zemljevid kake manjše slovenske pokra-jiine. , | Podrobni problemi so tudi pri pisavi tujih geografskih imen, čeprav veljajo tudi tukaj določena geografska načela. Težave so zlasti pri tistih imenih, ki nam jih s transkripcijo posredujejo Francozi in Angleži in sploh vsa ona imena, katerih prvotni izvor in pomen ni čisto jasen. Najbolj gotovo bomo geografsko ime pravilno uporabljali, če ga bomo tudi razumeli. To je važno, ker je od tega odvisna slovenska oblika imena (samostalniška, pridevniška, svojilna ipd.). Na pr. Carpentarijski zaliv ne pa Car)pentarijev zaliv ali kar Carpenta-rija, toda Aucklandovi otoki in ne Aucklandski. Prvo ime izvira namreč od osebnega imena, drugo pa od imena ladje. Nekatera tuja geograska imena so različno pisana tudi v geografskih učbenikih. Le mimogrede naj navedemo nekaj primerov: Alžerija — Alžirija — Alžir, Padska nižina — Pojska nižina — nižina Po — nižina Poja, Pečuj — Pečuh, Virži-nija — Verdžinija — Virginija itd. In končno: za šolo bi bili koristni tudi topo-nomaStični prispevki. S tem, da se zavedamo izvora in pomena imen, vsekakor pripomoremo k poživitvi in h koncentraciji pouka. To ugotavlja že Silvo Kranjec v članku: Rimski cesarji na zemljevidu, ki je prvi te vrste v Geografskem obzorniku, (leto II. št. 1). Uredništvo upa, da bo tudi ta rubrika s sodelovanjem čim širšega kroga zainteresiranih prispevala k rešitvi marsikaterega zgoraj načetega vprašanja. D. R. IV. KONGRES GEOGRAFOV FLRJ Zadnji zvezni kongres, četrti po vojni, (prvi je bil v novoosvobojenem hrvatsko-slovenskem Pri-morju, drugi v Makedoniji, tretji v Bosni in Hercegovini), je bil od 28. septembra do 5. oktobra 1955 v Beogradu in T.JI Srbiji. V prvem delu kongresa, od 28. sept. do 1. ckt., je bilo zborovanje v Beogradu. Po opravljenih otvoritvenih formalnostih je prvi dopoldan sledilo poročilo predsednika Izvršnega odbora Sveta geografskih društev FLRJ. (Ker je posle Sveta v času med zadnjima kongresoma vršilo hrvatsko geografsko društvo, je podal to poročilo prof. dr. J. Roglič). Dokaj izčrpno smo izvedeli o organizaciji geografskega dela v državi, o zadnjih uspehih in še več o neuspehih. Poročevalec je navedel težave pri univerzitetnem študiju, slabosti v delu nekaterih nacionalnih geografskih društev in geografov na sploh, o zapostavljanju geografije kot občevzgojnem predmetu itd. — vse, čemur je na Slovenskem napovedal boj že kongres slovenskih geografov v Mariboru v 1. 1954. Sledila sta referata o geografskem liku LR Srbije (dr. B. Z. Milojevič) in o Beogradu (dr. V. S. Radovanovič). Po tematiki bi morala biti ta dva referata, prebrana na skupni seji prvega dne, najbolj izčrpna. Zal, sta bila najkrajša in skoraj najmanj tehtna. Beograjski kongres je bil prvi zvezni kongres, ki je zasedal v sekcijah. Prvo popoldne sta zasedali dve sekciji, fizična in antropogeografska. Na prvi je referiral dr. P. S. Jovanovič o temi »AWorelativne oblike fluvia-tilne erozije«. Bil^je eden redkih referatov, ki je imel namen povedati nekaj novega v znanstveni geografiji. Zaradi nezadostne razlage pa je ostal dobršnemu delu poslušalcev nejasen pomen ako-relativnih oblik, to je današnjih fluviatilnih oblik, ki niso korelativne, oziroma se ne dajo raztolma-čiti z oblikami cikličnega erozijskega razvoja. Sledilo je predvanje prof. J. Rogliča o osnovnih problemih krasa, ki pa jih slovenski geografi poznamo že iz več virov. Istočasno je zasedala antropogeografska sekcija. Referati, ki so bili prebrani tukaj in naslednje dopoldne v sekciji za fizično geografijo, so obravnavali večinoma ožje teme, bodisi po stroki ali po regiji, tako da tukaj ne kaže vseh omenjati. Največ načelne geografske problematike j«e zajel referat prof. I. Rubiča ¡z naslovom: Pro- blemi regije v moderni geografiji. Popoldne je imel v okviru sekcije za srednješolski pouk uvodno predavanje »Geografska znanost in šola« prof. S. Ilešič. Razložil je principe moderne geografije in govoril o moderni geografiji ter o njeni važnosti za znanost in vzgojo. Sledili so številni referati s podobno temo ta dan in še drugi dan popoldne. Imeli so več ali manj vsi značaj korefetatov. Poudarjali so, da je med šolsko geografijo in med moderno znanstveno geografijo velika oddaljenost, če ne prepad. Ze referati sami in številni disku-tanti po njih so iskali krivce za tako stanje. Podobne diskusije smo slišali že na prejšnjih kongresih, vendar je postalo delegatom tukaj, bolj kot kdaj prej, jasno: za nizek nivo geografskega pouka in za zapostavljanje geografije so krivi razni objektivni, v nemali meri pa tudi subjektivni vzroki, premajhna strokovna izobrazba, prema'jhna aktivnost geografov v šoli in izven nje itd. V tem vidim korak naprej. Poleg zahteve, da naj se da geografiji več šolskih ur, več in boljših učil, več geografskih čitank, naj se končno uredi kadrovska politika, ki zdaj škodi geografiji kakor tudi drugim predmetom itd., so postavljali diSkutanti tudi zahtevo, da je potrebno tudi večje strokovno izobraževanje in to tudi poj tem, ko se geografi! po končanem, univerzitetnem študiju razkrope po službenih krajih in ostajajo brez povezave z najvišjimi pedagoškimi in znanstvenimi institucijami. Za vzgojo boljših strokovnih kadrov se je treba boriti na vseh straneh, tako pri srednješolskem kot pri univerzitetnem študiju in delu posameznih društev, ker je vse povezano v zaključen krog, od osnovnošolskih klopi do univerzitetnega študija in znanstvenih institucij. Mnenje, da bo uživala geografija toliko ugleda, kolikor si ga bodo pridobili geografi s sposobnostjo in delom, se mi zdi stvarno in zdravo. 30. septembra je bilo na zadnji skupni seji nekaj zanimivejših referatov. Prof. A. Uroševič je navajal dokaj prepričljive dokaze, da bifurkacija Nerodimke ni prirodna, marveč umetna. Geologinja J. Markovič-Marjanovič je ob primeru sedimentov in tektonike fluviatilnih teras v dolini Usore prikazala moderno problematiko mlajšega pleistocena, prof. F. Habe pa je poročal o novejših rezultatih speleološkega dela v Sloveniji. Naj tukaj omenim, da so imeli slovenski dele- 22 Kazan v Derdapu gati skupno 5 referatov in so tudi sicer po/kazali precejšnjo aktivnost. Zadnji dan beograjskega zborovanja smo sprejeli resolucijo, ki jo bodo slovenski geografi tako lahko prebrali v celoti v Geografskem Obzorniku 1955. Tukaj na'j omenim le, da bo odslej zvezni kongres vsako tretje in ne več vsako drugo leto. Naslednji bo v Črni gori« Popoldne so si delegati pod vodstvom beograjskih univ. učiteljev ogledali Beograd. Sledile so štiri štiridnevne ekskurzije. Številčno najmanjša je šla z avtobusom pod vodstvom prof. B. Z. Milojevioa v dolino Velike Morave. Od slovenskih delegatov se je ni udeležil nihče. Ekskur- zija v Vzhodno Srbijo, ki je potovala z ladjo skozi Derdap in nato v glavnem z železnico, si je ogledala Vzhodno Srbijo. Imela je od vseh ekskurzij najbolj pomankljivo izvedeno organizacijo. Suma-dijska ekskurzija pod vodstvom prof. P. S. Jova-noviča je potovala i avtobusom po Nizki Sumadiji. Vodja je imel glavni namen pokazati stvari, ki govore proti Cvijičevem naziranju o abrazijskem reliefu Nizke Sumadije. Organizacijsko in strokovno najboljše zasnovana in izvedena je bila vojvodinska ekskurzija, ki jo je vodil predavatelj VPŠ v Novem Sadu prof. Bukurov in ki se je dobro seznanila s fizično in antropogeografsko problematiko Vojvodine. Ivan Gams RESOLUCIJA IV. kongresa geografov FLR Jugoslavije IV. kongres geografov FLR Jugoslavije ugotavlja po izčrpnem razpravljanju, da splošno stanje geografije v naši državi ni na taki ravni, kakor bi bilo potrebno. I. Ce vzamemo za izhodišče dejstvo, da je univerzitetni pouk podlaga izobrazbi znanstvenih delavcev in profesorjev, misli kongres, da je treba posvečati posebno pozornost izpopolnjevanju in boljši organizaciji tega pouka in znatnemu izboljšanju razmer, v katerih se vrši, kakor glede profesor- skega osebja, tako tudi glede prostorov in materialnih sredstev. Kongres misli, da je tesnejše medsebojno sodelovanje vseh naših znanstvenih delavcev in ustanov neobhodno potrebno, in ugotavlja, da mora univerzitetni pouk, ki naj obdrži in poglobi svoj osnovni znanstveni značaj, bolj skrbeti za potrebe srednjih šol. II. Glede na to, da je predmet geografske znanosti kompleksno proučevanje stvarnosti v prostoru, misli kongres, da morajo naši geografi posvetiti 23 večjo pažnjo problemom, ki so značilni za izkoriščanje te stvarnosti (problemom komune in regionalnega planiranja) in izboljšanju življenjskih pogojev naših narodov. V ta namen morajo naši geografi sodelovati z ustanovami in organizacijami, ki se zanimajo za iste probleme. V obdobju do V. kongresa se mora nadaljevati začeto delo proučevanja kraškega sveta, raziskovati pogoje za izkoriščanje vodnih sil, probleme erozije tal in gozdne odeje s stalnim usmerjanjem dela v kompleksno proučevanje, ki je lastno geografski znanosti. Kongres dalje ima za neobhodno potrebno, da bi geografi, ki se udejstvujejo v ekonomiki geografiji, pripravili do prihodnjega kongresa predloge za diskusijo o ekonomsko-geografski ra-jonizaciji naše države. Pri proučevanju vloge, ki jo ima geografija pri vzgoji in kulturi naroda, je kongres razpravljal tudi o odnosu geografije do naših muzejev in je ugotovil, da je potrebno tam organizirati geografske oddelke, oziroma oživiti njihove eksponate s prikazovanjem geografskega Okolja, iz katerega so izšlL m. Kongres je vsestransko proučil stanje pouka geografije v srednjih in srednjih strokovnih šolah in ugotovil, da ta v njaveč primerih ne ustreza zahtevam sodobne geografije. Posledica tega je, da je geografija kot učni predmet v srednjih in srednjih strokovnih šolah prišla v kritičen položaj. Da bi se tako stanje spremenilo, je neobhodno potrebno napraviti skupen osnutek učnega načrta, ki bi bil zasnovan po načelih sodobne geografije, in zagotoviti enoten predmetnik za vse naše republike, (v vseh razredih srednjih šol po dve uri tedensko, a v I. in V. razredu po tri, Skupaj 18 ur) tako, da kot podlaga za novi učni program služi načrt, ki ga je predložilo Geografsko društvo Ljudske republjke Hrvatske. Za uspešno uresničitev nalog, podanih z novim učnim načrtom in programom, je potrebno, da se geografksa društva potrudijo in v najkrajšem času izdelajo odgovarjajoče učbenike z ustrezno terminologijo. Prav tako je potrebno posveti največjo pažnjo strokovnemu izpopolnjevanju naših profesorjev in predm. učiteljev, kar bo najprej mogoče doseči s pomočjo seminarjev in drugih oblik posvetovanja. Pri tem naj ima veliko vlogo časopis Geografski horizont in druge publikacije. Končno misli kongres, da zahtevajo interesi splošne izobrazbe in vzgoje, da bi bila geografija poseben maturitetni predmet. IV. Naša geografska društva so stalni nosilci znanstvene in strokovne dejavnosti. Ta združujejo geografe predstavljajo njihovo najšiiršo družbeno in strokovno organizacijo in nosijo odgovornost za celotno geografsko dejavnost. Zato morajo geografska društva sodelovati pri izvrševanju znanstvenega dela in pri reševanju vseh vprašanj, ki se tičejo pouka geografije, iin sodelovati s prosvetno oblastjo pri izdelovanju načrtov in programov, razmeščanju kadra, pri strokovni inšpekciji, re- cenziji učbenikov in drugem. Zaradi vsega tega je neobhodno potrebno posvetiti jim določeno pažnjo in jim nuditi materialno pomoč. Svet geografskih društev se mora brigati za stalno in tesno sodelovanje republiških društev, posebno pa za sodelovanje njihovih znanstvenih sekcij. VL Glede na to, da geografski institut JLA v zadnjem času ne daje več geografskim ustanovam in geografom na razpolago geografskih kart, je kongres mnenja, da sta s tem normalno znanstveno delo in pouk geografije onemogočena in misli, da bi bilo to prepoved treba čim preje ukiniti. VI. Kongresi geografov Jugoslavije so najpomembnejša strokovna manifestacija, bistvena za razvoj in skladnost naše dejavnosti. Ker se javljajo pri organizaciji kongresov v zvezi z ustaljeno prakso, da se ti vrše izmenoma po republikah, vse večje težave v dodeljevanju osnovnih sredstev, ki naj bi jih prispevale posamezne republike, okraji in občine, je glede tega neobhodno potrebno doseči pri organih ljudske oblasti sporazumno in enotno rešitev. vn. Svet geografskih društev bo storil vse, da bodo gornji sklepi uresničeni, posamezna geografska društva in njihovi člani pa bodo delali z vsemi silami, da se bo stanje v naši geograiji in v geografskem pouku čim preje zboljšalo. ( DRUŠTVENE VESTI ) Seminar slovenskih geografov v Pomurju Na zadnjem zveznem kongresu geografov FLRJ v Beogradu oz. v Srbiji, je bil sprejet sklep o triletnem ciklu zveznih -kongresov. Skladno si tem se bodo vršili tudi naši republiški kongresi v Sloveniji v enakih časovnih razdobjih, poleg drugih vzrokov že zato, da ne bi prišlo do sovpadanja. Zato je tudi naš naslednji kongres, ki je bil sprva določen za jesen 1956 v Kopru, preložen za eno leto. Hkrati pa se je porodila misel o seminarju kot stvarnem, nazornem prikazu geografskega terenskega proučevanja. To bo v veliki meri koristilo predvsem geografom naših šol, bodisi za njihove potrebe pri proučevanju oz. poučevanju lokalne geografije. Dobili bodo pa s tem tudi spodbude in napotke za geograsko proučevanje sploh. Seminar bo v jeseni 1956 in sicer v prvem tednu oktobra ter bo trajal štiri dni. Strošlki za posameznika so predvideni na okrog 4000 dinarjev, brez vožnje. Glede stroškov oziroma denarja opozarjamo že sedaj geografe, da zaprosijo za podporo šole, oziroma Okraje Udeležbo prijavite Geografskemu društvu doi 25. maja 1956. 24 Naloge seminarja si bomo najlaže razjasnili, ako pokažemo njegov delovni, študijski načrt. Vsa prireditev bo sestavljena iz treh delov: 1. Prvi del bo odmerjen prikazu pokrajine, v kateri se bomo mudili. Pomurje je »krajinski«, obrobni sestavni člen slovenskega ozemlja (»Slovenska Krajina«!). Ze položaj sam torej narekuje potrebo ¡komparativnega obravnavanja. Pokrajina ne bo prikazana izolirano z opisom njenih naravnih ter družbenih svojstev; prikaz bo predvsem skušal raztolmačiti, v čem so posebnosti, specifičnosti teh svojstev. Primerjava pokrajinskih sestavin z ustreznimi, oziroma sorodnimi sestavinami drugih slovenskih pokrajin, bo plastično in jasno pokazala podobo Pomurja. Hkrati bo že nakazana komparativna metoda geografskega proučevanja, ki se je moramo posluževati zlasti pri podrobnejših regionalnih raziskovanjih. 2. Drugi del bo obsegal terenski študij. Razdeljeni po ekipah (najmanj dveh) bodo udeleženci odhajali v različne sektorje. Na teh ekskurzijah, ki jih bodo vodili dobri .poznavalci razmer, bo imel vsaikdo priliko spoznati, kateri pojavi so vredni pozornosti in kako jih moramo določevati ter vrednotiti kot sestavino pokrajine. Poglavitni delež tega študija bo torej odmerjen metodi geografske analize. Le-ta mora vedno temeljiti na zavesti smotra, ki ga z raziskavanjem zasledujemo. Pri svojem delu zadevamo na vprašanja, kaj je predmet našega zanimanja ter kakšna naj bosta obseg in jakost razmotrivanja poedi-nih naravnih ali družbenih komponent pokrajine. Geograf si mora biti na jasnem, v koliko je dolžen neko sestavino proučiti in preko katere meje ne sme seči, ako hoče biti zvest zastavljenemu smotru. Nič manj važno ne bo v zvezi s študijem na terenu razmišljanje o metodi geografske sinteze. Predmet proučevanja je pojav v pokrajini, torej takšen, kot je zrasel, oziroma je zakoreninjen v kompleksu njenih posebnosti. Zato se bomo učili, kako poiskati in predstaviti zveze s tistimi sestavinami, ki so v teku razvoja .posredno ali neposredno učinkovale pri nastanku pojava. Razjasnjevanje funkcijske vloge činiteljev je temelj in pogoj za uspešno geografsko sintezo. Vzporedno se bomo seznanjali s stvarno ter metodološko važnimi razlikami med pojavi, ki jih je moči določevati samo v procesu, ter tistimi, ki jih lahko določujemo z neposrednim opazovanjem in merjenjem. Prvi zapuščajo v pokrajini le indikatorje, ki nam zbujajo pozornost ter nas navajajo, da posežemo po ustreznem dokumentariju. Šele dokumentarij za, na primer, potek podnebnega dogajanja, za širjenje ali krčenje neke rastlinske združbe, za gibanje prebivalstva, za sezonske migracije itd., pridobljen ¿kozi daljšo dobo sistematičnega zasledovanja pojava, omogoča izluščiti njegovo učinkovitost, oziroma funkcijsko vlogo. V drugo Skupino uvrščamo (relativno) stanovitne pojave, ki jih določimo in funkcijsko opredeljujemo z razmotrivanjem na licu mesta. Takšni so, postavim, geološko-petrografska zgradba ozemlja, oblike površja, oblike naselij itd. 3. Zaključni del seminarja bo posvečen razgovoru o splošni vsebinski ter metodološki problematiki. Ob tej priliki naj bi udeleženca, iznašali svoje opombe, različna gledanja ter misli, ki (bodo dale sveže pobude za izvrševanje nalog, ki jih ima geograf zlasti pri proučevanju .svojega domačega okoliša. C. M. Potovanje v Grčijo V poletni sezoni namerava Jugoslovanska pomorska agencija — filiala Ljubljana, Kardeljeva 1, organizirati skupinske izlete v okviru redne proge Jadranske linijske plovidbe: Reka—Pirej—Reka. Potovanje bo trajalo 10 dni, potniki imajo možnost izkrcanja v naslednjih vmesnih pristaniščih: Za dar, Šibenik, Dubrovnik, Krf, Pa tras, Pirej. V povratku pa: Itea, Patras, Krf, Kotor, Dubrovnik, Split, Šibenik, Zadar. V Pireju sta izletnikom na razpolago dva polna dneva za obisk Aten in okolice. V pretekli sezoni je bila cena potovanju 11.000 dinarjev za osebo, v kar je vključena hrana na ladji, vožnja, ležalni stol in odeja. Ladja vozi dvakrat mesečno s skupinami po 10 ljudi. Prijave sprejema in daje podrobnejša pojasnila Jugoslovanska pomorska agencija, filiala Ljubljana, Kardeljeva 1. Pododsek za ekskurzije in seminarje GDS opozarja na to priliko, ker je za nas razmeroma ugodna, hkrati pa namerava v okviru teh rednih voženj pripraviti eno ali dve posebni geografski skupini s čim bolj ekskurzijskim značajem. Prijavite se na GDS do 26. maja! T. M. Opozorilo uprave geografskega obzornika TEJ ŠTEVILKI PRILAGAMO POLOŽNICO ZA NAROČNINO. KDOR JE V ZAOSTANKU NAJ, PROSIMO, NAKAZE DENAR PO PRILOŽENI POLOŽNICI NA NAŠ TEKOČI RAČUN: 60-