Izdaja Glavni odbor Glasbene mladine Slovenije. - Ureja uredniški odbor: Janez Hoefler (odgovorni urednik), Anton Janežič, Primož Kuret, Dušan Rogelj. Tehnični urednik France Anžel. - Naslov uredništva: Ljubljana, Dalmatinova 4/II, tel. 310-033. Tekoči račun pri SDK 501-8-651/1. Tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. - Izhaja šestkrat na šolsko leto. Celoletna naročnina 5 dinarjev, cena posameznega izvoda 1 dinar.
iz vsebine
giuseppe verdi slovenska publika in progresivna glasba
dunajsko pismo koncertni telegrami
glasba
na prelomnicah
zakaj sploh tako?
Glasbena mladina Slovenije je bila ustanovljena. To je nesporno in je volja večine kulturnih delavcev, da je tako. Ustanovljena je bila pozno. Tudi to je bila volja kulturnih delavcev : poprej morebiti ni bila potrebna, ali pa se je tako samo zdelo. Osamljeni poskusi so le deloma obrodili, sicer pa niso uspeli.
Zato je tembolj čudno, da se sprašujemo po pomenu ustanovitve sedaj, ko je za nami že leto in četrt dela. Kljub temu menimo, da je vprašanje umestno in ustrezno. Glasbena mladina Slovenije namreč še ni dobila dokončne podobe, ni zajela celotnega slovei^skega ozemlja. Je to mogoče njen neuspeh? Odgovorimo lahko, da ni. Je le posledica razvoja, ki ni prehiter.
Zaradi različnih okoliščin Glasbena mladina izpopolnjuje praznine v glasbeni in estetski vzgoji šolske mladine. Zato lahko Glasbeni mladini veliko pomagajo učitelji glasbene in estetske vzgoje. Zato je potrebno omogočiti mladini takšne prireditve, ki lahko dopolnijo učni načrt teh predmetov tako, da posredujejo možnosti kvalitetnejšega doživljanja glasbe in umetnosti sploh.
Ker je glasbena oziroma estetska vzgoja sestavni del splošne vzgoje in izobraževanja, ima prav glasbena mladina svojo pomembno družbeno funkcijo. Naloga glasbene mladine je ta, da s svojo aktivnostjo vpliva na formiranje osebnosti mladega človeka z namenom, da glasba in umetnost postaneta njegov vsakodnevni spremljevalec in potreba.
Ni najvažnejše, ali mladi prihajajo na glasbene ali drugačne umetniške prireditve sami od sebe, ali jih k temu spodbudi kdo drug. Prav tako ni družabno dejanje udeležbe na umetniških prireditvah dokaz za stvarno zanimanje mladih za glasbo. Prebujeno zanimanje je vidno tudi na druge načine, saj mladi lahko poslušajo gramofonske plošče, radijske oddaje, lahko berejo literaturo te vrste in podobno.
Zato je nesprejemljivo vztrajanje zunaj vrst glasbene mladine, češ da je osnovna naloga gibanja zagotavljati občinstvo obstoječim poklicnim umetniškim ustanovam. Nasprotno: naloga umetniških hiš je, da se s svojo določeno repertoarno politiko vključijo v kulturno dejavnost za mlade v skladu z zamislimi, ki jih zastopa Glasbena mladina.
Življenje prinaša mladim najrazličnejše vplive, prenasičeni so zaradi glasbe, ki je Povsod prisotna. Posledica tega je svojevrstna imunost za umetniško doživljanje. Ni Preprosto najti rešitve tega vprašanja sodobne civilizacije. Vprašanje je, ali lahko glasbena mladina pripomore k njegovi osvetlitvi.
Pokazalo se je, da se mora glasbena mladina jasneje opredeliti do nacionalne glasbene kulture, posebno še do sodobnih glasbenih ustvaijalcev, katerih dela morajo najti ustrezno mesto v programih Glasbene mladine.
Povrnimo se na začetek. Glasbena mladina je nastala iz entuziazma nekaterih kulturnih delavcev, tako v Jugoslaviji pred 18 leti, kot predlani v Sloveniji. V Sloveniji je imela le to prednost, daje združila izkušnje organizatorjev, animatorjev in aktivistov iz drugih republik. Ne pojavljajo se še vprašanja, ki so tako prisotna v življenju glasbene mladine kje drugod, saj predvsem gibanje in šele nato organizacija išče svojo pot v slovenskem kulturnem prostoru. Če je mladi in starejši Slovenci ne bodo sprejeli takšne, kakršna zaradi svojega mednarodnega ugleda Glas-. bena mladina mora biti, potem je vseeno, kdo in zakaj in v čigavem imenu je
-	organizator koncertov za mlade in kako to svoje delo utemeljuje. Vprašanje je, ietnu^ga sploh utemeljuje.
leto I, številka 4
11. marca 1971
2. STRAN • GLASBENA MLADINA
11. MAREC 1971
pisma
uredništvu
Spoštovano uredništvo!
Zelo sem se razveselila, ko sem zvedela, da so tudi ljubitelji resne glasbe dobili svoj časopis. Glasbena mladina je res pester in zanimiv časopis in upam, da bo taka tudi ostala.
Z zanimanjem preberem prav vsako stran. Še posebej me zanima stran, na kateri predstavljate naše mlade glasbenike. Vesela bi bila, če bi v tej rubriki predstavili tudi Acija Bertonclja in Miho Pogačnika. Čeprav sta oba zelo znana, sem prepričana, da bi veliko ljubiteljev glasbe rado zvedelo kaj več o njiju. V nobenem časopisu nisem o njiju še ničesar zasledila, čeprav menim, da sta zaslužna mlada glasbenika, ki ju občuduje velik del slovenske glasbene mladine, zato upam, da boste ustregli moji prošnji.
Želela bi tudi, da bi nam z nasveti pomagali ločiti dobro glasbo (pa čeprav je to modema glasba) od slabe, ker menim, da je danes v zmešnjavi vseh zvrsti dobre in slabe glasbe, to zelo težko ugotoviti.
LIDIJA HORVAT, gimnazija v Kopru
Naše mlade glasbenike bomo še predstavljali, brez skrbi bodi. Na vrsto prideta Aci Bertoncelj in Miha Pogačnik. Le obljubiti ne moremo, da tako kmalu. Bolj težko pa z nasveti pomagamo ločiti dobro glasbo od slabe glasbe. Tudi mi si prizadevamo, da skozi strani našega časopisa v zmešnjavi vseh zvrsti dobre in slabe glasbe poskušamo ugotavljati, zakaj je dobra in zakaj slaba.
&
Spoštovani!
Zelo sem navdušena za glasbo, zato mi je časopis ..Glasbena mladina" zelo všeč in bi želela, da bi bil čimbolj pester.
Rada bi, da bi v njem objavili tudi besedilo kake modeme pesmi in sliko ansambla ali pevca, ki jo izvaja.
Tudi želim, da bi objavili kako križanko, ki bi bila v zvezi s skladatelji, njihovimi deli in pevci.
MARJANCA BOŠTJAN, Lucija pri Portorožu
Da začnemo od konca. Križanko objavljamo v tejle številki. Bo že za začetek! Za besedila mfdernih pesmi ti ne moremo nič obljubiti. Objavljajo jih tudi drugi časopisi, tako kot slike pevcev in ansamblov. Ne rečemo, da česa posebno kvalitetnega ne bomo objavili, čeprav raje vidimo, da je na straneh ..Glasbene mladine" predvsem takšna vsebina, ki dopolnjuje, pojasnjuje in poskuša voditi predvsem tam, kjer ostali časopisi odpovedo. Boš že razumela, če boš Glasbeno mladino pozorneje prebirala in opazila, kaj s časopisom hočemo doseči.
majhen odgovor na nekatere trditve
V članku Milana Stiblja v 2. številki Glasbene Mladine je bilo pod naslovom ..Dojemanje glasbene umetnosti in glasbeni pouk" napisano med drugim tudi tole: ..Teoretične in zgodovinske zahteve v programu današnje šolske glasbene vzgoje so le delček ogromne in komplicirane strukture celotne tehnične zmogljivosti sodobnega glasbenega izražanja in kot take seveda ne dajejo jasne slike področja, ki ga obravnavajo. To deluje v polni meri le negativno in če prištejemo 'morebiti še težko razumljiv šolski učbenik (ljubljanske gimnazije uporabljajo pri pouku glasbe hrvaški učbenik), sc res ne smemo čuditi, da psotane pouk glasbe eden izmed najbolj nezanimivih predmetov na šoli. Mladinazato beži k zabavni glasbi, kjer je šolska glasbena teorija in ostali strokovni podatki ne dosežejo in predvsem - kjer se lahko enači s svojimi pevskimi idoli in morda celo po svoji sposobnosti aktivno sodeluje."
Naj mi avtor ne zameri, da razen navedenih besed nisem povzela ostalih njegovih misli pred in po tem odstavku, s katerim se docela strinjam. Ne morem pa si kaj, da ne bi vprašala tole:
1. odkod veste, da je glasba na šolah eden najbolj nezanimivih predmetov,
2. odkod ideja, da na ljubljanskih gimnazijah uporabljamo hrvaške učbenike,
3. kako je mogoče na podlagi prvih dveh trditev reči, da mladina ravno zato beži k zabavni glasbi (če odštejem resnično pretirano podatkologijo, ki je marsikod ovira dobre glasbene vzgoje).
Začela bi kar s tretjo točko. Mladina ne „beži“ k zabavni glasbi, mladina jo, preprosto, potrebuje, in zato jo sprejema, konzumira; lahko rečem, celo dokaj kritično. 2e nekaj časa sc čudim, zakaj socilogi, pedagogi itd. tako kriče zoper zabavno glasbo. Saj vendar ni v njej ničesar slabega, noben upor zoper državo, oblast, red, zakone. Če se starejšim ne ljubi plesati tako divje, da se srajca lepi na telo, naj pač plešejo tango. Morda se meni pri šestdesetih tudi ne bi več ljubilo. (Seveda pa moje simpatije zabavni glasbi izključujejo narodno zabavno glasbo, za katero vsi vemo, da ni niti narodna niti zabavna, pač pa da je nekvalitetna po glasbeni in vulgarna po tekstovni strani, da skratka zaničuje nivo okusa širokih ljudskih množic). Zato mislim, da sploh ni narobe, če mladi ljubijo zabavno glasbo, zato niso ne bolj ne manj pokvarjeni in jih bomo še vedno lahko vzgojili v dobre poslušalce „resne“ glasbe.
V svojem članku ste omenili, da ljubljanske gimnazije uporabljajo težko razumljivi hrvaški učebnik in da je to tudi eden izmed vzrokov nezanimanja za glasbeni pouk. Takoj naj pripomnim, da ljubljanske gimnazije, razen ene, poljanske, sploh ne uporabljajo hrvaških učebnikov. Ta niti ni težko razumljiv, ampak je, po mojem mnenju, za gimnazije neprimeren. Zato je nepravično hrvaškemu učbeniku naprtiti, četudi le delno odgovornost za nepriljubljenost,,resne" glasbe, v.
In še o prvi tofeki. Kako je mogoče trditi, da je glasba eden izmed najbolj nezanimivih predmetov na šoli. Ko sem še sama hodila v šojo, je bilo takole: noben učbenik, noben pripomoček, nobeno sredstvo ni bilo tako važno kot profesor sam in njegov način izvedbe pouka. Potemtakem bi v ljubljanskih gimnazijah poleg „hrvaških“ učbenikov učili sami nesposobni in nepriljubljeni profesorji. Neskromno mislim, da ni tako. Nekoč sem brala v članku Darijana Božiča, da se v mestih zanima za ,.resno" glasbo približno 5 % ljudi. Ti tvorijo koncertno in operno publiko. Če računamo, da se v vsakem razredu s približno 30 dijaki poprečno samo po trije resno zanimajo za glasbo, je to že 10 %. In če bo v kasnejšem življenju ostala
le še polovica, bomo še vedno izpolnili srednjeevropsko normo. Pri tem sem vzela najnižji procent v razredu. Zgolj omenim naj tiste razrede, kjer je zanimanje 50, 70 odstotno.
Te besede naj bodo le kratko pojasnilo, da ne gre vse gimnazije in profesorje metati v en koš, še stepli bi se notri. S tem pa tudi nočem reči, daje stanje v glasbeni vzgoji idealno in da nimamo več kaj storiti. Nasprotno, o moderni glasbeni vzgoji vsi skupaj še zelo malo vemo!
NARCISA DESKOVIČ
Spoštovana tovarišica Deskovič,
predvsem bi rad poudaril, da je prispevek nastal na osnovi razgovorov z nekaterimi mladimi ljubitelji glasbene umetnosti in si ne lasti veljave teoretične razprave s splošno veljavnimi zaključki. Moj namen je bil opozoriti na (tu uporabljam vaš tekst) resnično pretirano podatkologijo, ki marsikod ovira dobro glasbeno vzgojo.
Informacije sem posplošil, ker nisem hotel nikogar osebno prizadeti in tudi „težko razumljiv učbenik" je treba spet razumeti le kot opozorilo, da so končno res že nujno potrebni slovenski učbeniki za glasbeni pouk, ki naj bi pri nas omogočili vsaj začetek modeme glasbene vzgoje. Ob tem pa na straneh ..Glasbene mladine" ne morem razpravljati o petih odstotkih Darijana Božiča, ker ta podatek nima nobene resne osnove.
Negotovotost v razumevanju omenjenih razmišljanj pa seveda povzroča predvsem z moje strani neprimerno in nejasno uporabljeni izraz „zabavna glasba" in z ta del vaših pripomb sem vam še posebno hvaležen.
Po mojem mnenju moramo odklanjati vsako glasbo, ki je preračunana na pasivnega poslušalca in se mu vsiljuje z elementi prepoznavanja oziroma z drugimi besedami: pri kateri se tehničnemu primitivizmu pridružuje muzikalna obrabljenost. Taka glasba namreč znižuje nivo okusa (spet uporabljam vaše besede) in tudi nivo dihovne aktivnosti mladega človeka. Ob takih kriterijih seveda odpadejo pregrade med različnimi zvrstmi glasbe in zato se mi zdi umestno, da glasbeni pouk vzgaja poslušalce kvalitetne „resne“ glasbe in pa tudi - kar ni nič manj pomembno — poslušalce res kvalitetne „za-bavne“ glasbe.	MILAN	STIBILJ
sodelavci v lirunju
Strokovni sodelavci Glasbene mladine so se zbrali 30. januaija na pogovoru v Kranju. Iz vse Jugoslavije so prišli poklicni sodelavci, ki skrbijo za nemoteno delo tega mednarodnega gibanja v Jugoslaviji ter ugotovili, da je potrebno jasneje in določneje formulirati zamisli, programske in vsebinske cilje, ki bi jih radi dosegli pri delu z mladimi vseh starosti.
Poglavitne misli kranjskega sestanka objavlja Glasbena mladina v svojem uvodnem prispevku na 1. strani.
11. MAREC 1971
GLASBENA MLADINA • STRAN 3
nova prizadevanja za ureditev glasbenega šolstva na slovenskem
Strokovni odbor za glasbo ZKPO Slovenije (Zveza kulturno prosvetnih organizacij Slovenije) sc je v lanskem letu lotil reševanja problemov na Slasbencm področju. Začetno pobudo so predstavljali zunanji pokazatelji sedanjega stanja glasbene kulture. Vse pogosteje in vse bolj zaostreno pritiskajo nerešena vprašanja na vso družbo. Brez številčnih primerjav lahko ugotovimo, da se splošna glasbena raven (znanje, poznavanje, udejstvovanje *n spremljanje glasbenih pojavov) približuje stopnji vse manjše in ožje odmevnosti dogajanjem v resni glasbi.
Iskanje .vzrokov za razbistritev navrženega dejstva bi nas slej ko prej privedlo do področja glasbene vzgoje in izobraževanja. Prav tu se začenjajo ^ večji vprašaji; glasbeni pedagogi različnih sto-Penj šol navajajo vrsto težav, ki jih spremljajo, celo ovirajo pri izvrševanju nalog. Deležni bi morali biti Večje podpore družbe (denar, vzgojna prizadevanja 'n dosežene umetniške uspehe itd.).
Če sprejmemo vsa dosedanja navajanja kot dejstva, radovednost nas sili, da brskamo še naprej, Odenemo ob celo vrsto odprtih problemov: v Posameznih krajih Slovenije nimajo dovolj učiteljev glasbe na osnovnih in glasbenih šolah, gimna-z*jah, učenci strokovnih šol skorajda nimajo priložnosti, da bi se kakorkoli glasbeno udejstvovali, mladina iz odročnih krajev se v življenju verjetno ne sreča z živim ansamblom resne glasbe, vsi mladi ljudje nimajo denarja, da bi kupili plošče in gramofon itd.
Ob današnjih možnostih srečanja z glasbo (radio, televizija, gramofon, magnetofon) se ne smemo pritoževati; naši predniki niso imeli te S|,eče. Morda so zaradi tega bili prisiljeni, da so si
sami zaigrali ali zapeli, enkrat v razvedrilo, drugič v tolažbo.
Vzemimo, da ima vsak mlad človek pravico do veščine, znanja in užitkov, ki jih prinaša glasba. Kaj storiti, kako mladim omogočiti, da se srečajo z glasbo, da jih nekdo vodi v svet njenih raznovrstnih stanj, da se sami izurijo za petje v pevskem zboru, za igranje v ansamblu, ali samo za pripravljeno poslušanje vseh zvrsti glasbe, da sc dokopljejo do osnov za kritično razsojanje, katera je resnično kvalitetna glasba (ne glede na zvrst), katera pa kič.
Prva oblika nove pomoči za izboljšanje razmer je organizacija Glasbene mladine Slovenije. Njeno delo so podprle vse glasbene ustanove in organizacije v slovenskem središču, slovenskih mestih in krajih skrbijo bodisi glasbeni učitelji ali drugi poverjeniki za to, da bi se vse večje število mladih udeležilo gibanja, ki ima namen, da pripomore kultura, posebej glasba, človeku k večji ustvarjalni sposobnosti in bolj čoveškim odnosom (seveda bo potrebno še ponovno dognati, v kolikšni meri in kakšni obliki - ustvarjalno ali,razdiralno - vpliva npr. ta ali ona zvrst glasbe), Glasbena mladina Slovenije pa razumljivo ne more in ne bo mogla rešiti problemov osnovne glasbene vzgoje in izobrazbe, do katere se dokopljemo v šoli. Prišli smo do druge naloge. Rešiti se moramo pred pomanjkanjem glasbenih učiteljev (poudariti moramo kvalitetnih učiteljev), ki bodo sposobni opravljati naloge, kakršne postavlja današnji način življenja.
Zamislite si, kako veseli bi bili otroci na nekaterih šolah, ko bi se nekega dne pojavil med njimi človek, ki bi jih povedel v svet glasbe nekoliko drugače, kakor danes (s prepevanjem, kakor jim je bilo grlo ustvarjeno - misel izzveni kot v pravljici).
Vedeti moramo, da je danes učitelj še bolj potreben kot v preteklosti, samo če navedemo kot ponazorilo splošno usmeritev v specializacijo poklicev.
In koliko učiteljev bi v Sloveniji potrebovali pri sedanjih učnih močeh. Približno 300 na osnovnih šolah, verjetno nekaj sto na glasbenih šolah, vsaj sto za amaterske skupine. Kako priti do učiteljev? Solati jih moramo. Kako naj jih šolamo, ko pa mlade v premajhnem številu privlači glasbeni poklic, posebno delo v glasbeni pedagogiji.
Od množine vprašanj se nam zavrti v glavi; toda čim bolj odlašamo z razmišljanjem, kako in kje pričeti reševati stanje, tembolj se zapletamo v še gostejšo mrežo problemov.
Strokovni odbor za glasbo pri ZKPOS se je odločil. Po mnogih burnih razgovorih, ostrih in žgočih besedah je sklenil neodložljivo poseči v reševanje problemov glasbenega življenja pri nas. Odločil se je, da začne z' delom pri glasbeni vzgoji. Kot poskus k reševanju je prispeval gradivo, v katerem je kolikor mogoče poiteno (na osnovi podatkov) kritično stanje ob pomanjkanju dobrih glasbenikov, posebej glatrbenih pedagogov, v nadaljevanju pa prinaša poiakus primerne rešitve, kako in kje doštudirati glasbenike, ki so nam, še bolj pa nam bodo potrebni za vrsto glasbenih dejavnosti. Gradivo, predvsem pa nakazane rešitve so že in še bodo povzročile hvalo in graje iz različnih strani. Nadejamo se, da bomo kljub vsemu ob trezni presoji in s pomočjo razgovorov dosegli pripravljenost širšega kroga zainteresiranih in odgovornih ljudi za trajnejše in uspešnejše rešitve. Prepričani smo, da bosta vse moči združili k skupnim naporom cilj in skrb za mladega človeka.	^	q
------------------------------------'N
iz
delovnega
programa glavnega odbora g ms
Prišlo je do prvih načrtov za sodelovanje GMS pri delovanju mladinskih klubov po Sloveniji Na sestanku med predstavniki odbora za klubsko dejavnost pri Zvezi kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije, republiške konference Zveze mladine Slovenije in tajništva GMS smo se dogovorili o prvih korakih za sodelovanje, ki bo obsegalo tako popularno kot resno glasbo. Glasbena mladina se je obvezala, da bo začela skrbeti za informacijske in programske liste za pomoč vodjem disko klubov in diskotek, razen tega pa bo pripravljala tematično zaokrožene pogovore in predavanja s posnetki. Upati je, da bodo prvi rezultati tega sodelovanja vidni že v tem šolskem letu, sicer pa bo to delo redno steklo verjetno šele jeseni
V	! /
4. STRAN • GLASBENA MLADINA
11. MAREC 1971
giuseppe verdi (1B13—1901)
GIOVANNI BOLDINI: VERDI, ČADA Dl RIPOSO DEI MUSICISTI, MILANO
Bilo jc konec leta 1812, ko sta po Napoleonovem porazu pri Leipzigu avstrijska in ruska vojska vdrli v Italijo, da bi iztrebili prijatelje Francozov.
1 Vojaki so požigali, ropali in ubijali. V grozi so trepetala mesta in vasi.
Tako je pridrla nekega tragičnega dne vojska v vasico Lc Roncole pri Bussctu v okolici Parme. Ko so prebivalci slišali, da se približujejo sovražniki, so sc skrili v bližnjem gozdu. Zenske z otroki so sc zatekle v cerkev. Le gostilničarjeva žena Luigia, ki je med zadnjimi pribežala z majhnim, štiri tedne starim otrokom, ni več našla prostora v prepolrti cerkvi. Zato se je povzpela po stopnicah v stolp. Edina jc ušla strahotnemu pokolu. Otrokovo ime je kasneje postalo slavno. Deček je bil GIUSEPPE FORTUNINO FRANCESCO VERDI.
njegov poslovni konkurent Franccsco Lucca. Oba sta izdajala Verdijeva dela in oba sta se trudila dobiti izključno pravico do njih. Slednjič je v tem bo ju zmagal Ricordi.
Veliko podjetje CASA RICORDI je ustanovil Giovanni Ricordi 1808. leta,,ko se jc vrnil iz Lepziga, kjer se jc v znanem izdajateljskem podjetju Breitkopf und Hacrtcl seznanil s tehniko bakrotiska. Svojo kariero je začel kot prepisovalec not v enem izmed milanskih orkestrov, ker pa jc študiral violino, sc je kmalu povzpel med instrumentaliste in do dirigenta orkestra. Njegovo delo so nadaljevali sinovi in nečaki, Tito, predvsem pa GIULIO RICORDI. Giulio, ki je bil tudi sam glasbenik, je postal dober Verdijev prijatelj. Dober v pravem pomenu besede. Znal mu je svetovati umetniško in poslovno. Znal pa jc tudi stati za njim in ga priganjati, daje bilo delo, obljubljeno in s pogodbo vezano naročniku, pravočasno gotovo.
Giulio je slavo Ricordijcve hiše povečal s tem, da jc kupil in svojemu podjetju pripojil hišo nekdanjega tekmeca Francesca Lucce.
V	Verdijevem času je bilo v navadi, da so imeli Casa Ricordi obstaja še danes. V neskončnih vsi založniki glasbenih del svoje urade in trgovine v policah ogromne trgovine je mogoče najti vse: istem predelu Milana. To je bil prostor okoli Scale. 1 žepne partiture, velike partiture za dirigente, kla-Nasproti jc imel svojo trgovino najpomembnejši virske izvlečke, skladbe za posamezne instrumente, med njimi Giovanni Ricordi, takoj zraven teatra pa komorne zasedbe, kompletne izdaje del posamez-
Nekoč so Verdija vprašali: ,,Maestro, za katero svoje delo mislite, da je najboljše? “
„Doin za ostarele glasbenike, ki sem ga osnoval v Milanu," je odvrnil Verdi.
Ideja, pomagati zapuščenim in ostarelim glasbenikom, ki so ostali brez družine, se je Verdiju utrnila takrat, ko je končal Othella in je štel že 74 let. Pa tudi sam je bil brez otrok: v drugem zakonu se mu niso rodili,
CARTAINE SC1ARRINO: VERDI
nih komponistov, biografije, skratka, glasbenik ali | ljubitelj glasbe, kdorkoli že pride v to hišo, ne ve, j na katero polico bi segel, kaj bi kupil.
Od začetka obstoja te založniške hiše pa vse do : danes je družina Ricordi izdajala tudi glasbene časopise. Prvi časopis, ki ga je ustanovil še Giovanni Ricordi, je bil Gazetta Musicalc di Milano.
Posebna dragocenost arhiva Ricordijcve hiše pa 1 so rokopisi partitur velikih italijanskih opernih skladateljev.
S svojega posestva Sant’Agata je Verdi pisal pri- ! jatelju: „V mojem domu živi svobodna, neodvisna j dama, ki si tako kot jaz, želi osamljeno živije- j nje . . . Nikomur nama ni treba odgovarjati za na- j jina dejanja. Sicer pa, kdo ve, kakšni odnosi so j med nama? Kakšni posli? Kakšne zveze? Kakšne pravice imam do nje in ona do mene? Kdo ve, ali je moja žena ali ni? Kdo ve, kaj od tega je dobro in kaj slabo? Pa tudi če je slabo, kdo ima pravico, da naju obsoja? Povem pa, da ji v moji hiši izkd- j zujejo prav isto, če ne še večjo pozornost, kot j meni." Dama, o kateri je pisal Verdi, je bila pevka j Giuseppina Strepponi. Z njeno pomočjo je bila \ 1839 v milanski Scali uspešno izvedena prva Verdijeva opera Oberto. Njena najbolj uspela interpretacija je bila vloga Abigaile v Nabuccu. Po dolgih letih skupnega življenja sta sc z Verdijem poročila t 1859. leta.
$
11. MAREC 1971
GLASBENA MLADINA • STRAN 5
Verdi se je ogibal hrupa, sprejemov^ časnikarjev in reklame. Še posebej je sovražil zbi-fBlce avtogramov, kar je bila v tistem času Prava strast. Neki oboževalki, ki je po vsej sili hotela dobiti avtogram in nekoliko besedi v posvetilo, je napisal naslednje: Pridni °troci ne smejo brskati po nosu in lagati, fepa in dobro vzgojena dekleta naj ne iščejo #vtogramov od starih in žalostnih ljudi. Naj faje zbirajo ljubezenska pisma!
Neznani slikar: giuseppina strepponi, M|Jzej scale
oba otroka iz prvega zakona pa sta umrla še majhna skoraj istočasno. Izvedbe del so mu prinašale toliko denaija, da je lahko realiziral svoj sklep. Z arhitektom Camillom Boitom sta našla prostor v Milanu in zrasla je LA CASA Dl RIPOSO DEI MUS1CIST1 - Dom počitka. Zgradba je zahtevala ogromno denaija, toda Verdi je sproti pobiral tantieme, češ, kdo bo plačeval namesto mene, če me bo ravno volja umreti.
Ni mogoče mimo dejstva, da sta v 19. stoletju živela le dva operna komponista, s tem pa tudi dvoje svetov, dvoje mišljenj, dvoje kultur, dvoje nasprotij: Verdi in Wagner. Preveč so Verdiju postavljali Wagnerja za vzor, preveč so mu nato očitali, da ga posnema, da ne bi nekoč napisal tole: „Čc so Nemci, potem ko so začeli z Bachom, prišli do Wagnerja, so to storili kot dobri Nemci in vse je v redu. Toda, če bi mi, nasledniki Palestrine, posnemali Wagnerja, bi storili glasbeni zločin . .
Žal teh besed Italijani niso poznali ob pravem času. Tako bi bili svojemu maestru bolj pravični in ne bi postavljali Wagnerja toliko višje nad umetnika lastne dežele, ampak bi morda znali pravilno ovrednotiti oba. Tako pa je moralo preteči več desetletij Verdijevega življenja, da so Italijani spoznali, kako je mogoče tudi preprostemu gostilničarjevemu sinu, ki ni imel možnosti spoznavati" glasbene kulture v vseh največjih evropskih središčih, napisati nesmrtna dela.
Zanimivo je, da Verdi nikoli ni študiral del drugih komponistov iz not, ampak jih je le poslušal. Kritiku Filippiju je napisal: „Pri meni doma skoraj ni muzikalij; nikdar nisem bil v knjigarni muzikaljj, nikoli nisem šel h kakemu založniku, da bi si to ali ono ogledal. Sicer poznam nekatere najboljie opere našega časa, toda ne študiram jih, le kdaj pa kdaj jih poslušam v teatru ..,. Med vsemi komponisti sedanjosti in preteklosti sem najmanj .izobražen'. Toda, da se razumeva: govorim o .izobrazbi*, ne o .znanju glasbeV'	D.	N.
V	bližini svojega rojstnega kraja je Verdi kupil posestvo Sant’Agata. Dal je narediti ceste, skrbel je za živino, kmetoval in se na sploh posvetil gospodarstvu. Z moderno organizacijo dela je uspel ustvariti take pogoje za zaposlovanje okoliškega prebivalstva, da desetletja iz tega kraja ni nihče emigriral v Ameriko. Obenem pa je bil to čas, ko je Verdi snoval svoja največja dela, poglabljal glasbeni izraz, se prepiral s kritiki, manageiji, založniki in vsiljivci ter sem in tja potoval na premiere svojih oper.
Tisočglave množice so 27. februarja 1901 s petjem zbora iz Nabucca spremile Verdija na zadnji poti skozi Milano. Verdijeve posmrtne ostanke so iz provizoričnega groba na milanskem pokopališču prepeljali v veličastno grobnico Case di Riooso.
SCALA v VERDIJEVEM CASU, NEZNANI SLIKAR
6. STRAN ♦ GLASBENA MLADINA
11. MAREC 1971
stran glasbene mladine
kongres gmj bo v baškem polju
Priprave na kongres Glasbene mladine Jugoslavije so v polnem teku. Kakor je že znano iz prejšnjih številk našega glasila, bo letošr\ji kongres v Baškem Polju pri Splitu, čeprav je bilo najprej za kongresno mesto določeno Jajce.
Predviden je že tudi dnevni red kongresa, ki je podoben prejšnjim kongresom Glasbene mladine Jugoslavije. Letos je samo ta razlika, da bo na njem prvič sodelovala tudi Glasbena mladina Slovenije, ki je bila ustanovljena med zadnjim kongresom ih tem na Baškem Polju. Prvič bo kot zastopnik mladih slovenskih glasbenikov nastopil v Baškem Poljo tudi pihalni orkester osnovne skupnosti glasbene mladine Maribor.
Bolj kot samo zasedanje kongresnega plenuma in kongresnih komisij bodo zanimivi nastopi mladih glasbenikov, saj se bodo v Baškem Polju zbrali člani renomiranih mladinskih glasbenih skupin, ki so Jugoslavijo že večkrat zastopale na raznih mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov. Ce izvzamemo pihalni orkester mariborske glasbene mladine, o katerem smo v našem glasilu že pisali ter tudi napisali, kako odlično se je uvrstil na mednarodnem tekmovanju pihalnih orkestrov na Nizozemskem, omenjamo predvsem mladinski zbor in orkester „Vatroslav Lisinski" iz Zagreba, mando-linski ansambel osnovne šole „Bruno Ivanovič", akademski komorni orkester glasbene mladine Boegrad. Na večeru komorne glasbe se bodo pred-
stavili godalni kvartet glasbene mladine Bosne in Hercegovine, komorni ansambel iz Makedonije in zbor „Pro mušica” iz Subotice.
Predstavniki Glasbene mladine se bodo torej zbrali 22. aprila letos v Baškem Polju, se pogovorili
o	najbolj bistvenih problemih tega gibanja v Jugoslaviji. Po referatih, ki jih kot gradivo pošiljajo udeležencem kongresa vnaprej, bo tudi kongresni del prinesel marsikaj koristnega, o čemer pa bomo po kongresu v našem glasilu obširneje poročali.
kongres v firvnzah
20. julija letos bo v Firenzah slovesna otvoritev XXV. svetovnega kongresa FIJM (Mednarodne zveze Glasbene mladine). Slovesna otvoritev in zasedanje kongresa bo v veliki dvorani Alighieri v firenški kongresni palači. Obenem s kongresom bo tudi mednarodni glasbeni festival za naslovom „Večne teme“ z osrednjo temo „lskanje absolutnega v glasbi vseh časov."
Koncerti bodo v najbolj znanih krajih in kulturnih spomenikih v Firenzah. Med drugimi bodo sodelovali orkester in plesalci Cesarskega dvora v Koreji (nastopili bodo v rimskem gledališču Fie-sole). Orkester in iz zbor glasbene mladine Poljske bo nastopil v Palazzo Vecchio, Indijski balet v gledališču Fiesole, orkester Aidem iz Firenz sc bo skupaj z zborom glasbene mladine Avstrije predstavil v samostanu Certosa s Pasijonom po Janezu J. S. Bacha. Nastopil bo tudi zbor in orkester Glasbene mladine Anglije. Glasbena pomlad iz Firenz bo nastopila v cerkvi sv. Lovrenca z Verdijevim Requiemom. Svetovni orkester se bo predstavil pod vodstvom Karla Ančerla v palači Pitti.
Na kongres, ki ga organizira Glasbena mladina Italije, bo prišlo po največ 10 delegatov iz vsake države članice mednarodne zveze.
Razen teh bodo na posebnih avdicijah v kongresnih dneh (kongres bo trajal do 30. julija) poslušali mlade umetnike in ansamble glasbenih mladin. Umetniki ne bodo mogli biti starejši od 30 let, ■ pevci ne starejši kot 35 let.
Na generalnem zasedanju bodo razpravljali o pomembnih vprašanjih, ki zadevajo Glasbeno mladino. Po ateljejih bodo delegati poslušali referate in razpravljali o različnih temah. V prvem se bodo pogovorili o delu in vlogi kulturnega animatorja Glasbene mladine in poskušali definirati izraz. Za
to razpravo je potrebno poznati gibanje Glasbene mladine v krajevnem, narodnem in mednarodnem pomenu. Potrebno je določeno znanje o kulturi. V okviru tega ateljeja (A) bodo razpravljali o animatorju na podlagi dokumenta, ki ga je realizirala Glasbena mladina Kanade. O tem so nam bolj na široko že spregovorili bratje Lorenz, ko so prišli iz Kanade.
Drugi atelje (B) bo razpravljal o izkušnjah pri prebijanju zidu, kije med raznimi tipi občinstva in raznimi tipi glasbe oziroma izmenjal izkušnje, ki jih imajo pri približevanju avditorija umetnikom in glasbi. Delegati iz posameznih držav bodo povedali, kako najboljše opravljajo svojo nalogo.
V	ateljeju C bodo razpravljali o sodelovanju glasbenih mladin s profesorji za glasbeno izobraževanje, preštudirali sredstva za razširjanje izvenevrop-ske glasbe in pregledali uporabo avdiovizualnih sredstev v aktivnostih Glasbene mladine.
Na predlog Glasbene mladine Italije s6 sprejeli tudi sklep, da bodo organizirali veliko razpravo z naslovom „Ali pop glasba osvobaja ali zanemarja mlade? “ Trije člani urada bodo izbrali kritike pop-glasbe s stališča osvobajanja mladih in glasbene kritike, ki govore o pozabljanju na mlade. Morebiti bo glasbena mladina Italije pripeljala na kongres eno ali več skupin pop-glasbe, ki bodo pomagale pri ilustraciji razprave.
Torej bo kongres zelo pester. Kako tudi ne bi bil, saj bo zasedanje pravzaprav jubilejno.
R.
is zgodovine jeunnesses musieales
(Iz kongresnega gradiva)
Med organizacijami, ki so si postavile nalogo vzgoje mladih, ima gibanje Jeunesses Musicalcs posebno mesto. V času razvoja in oblikovanja meščanske družbe, še posebej pa v času njene največje afirmacije v 19. stoletju, so sc po Evropi združevali v društvih ljubitelji glasbe. Ti so imeli namen ustvariti pogoje za spoznavanje umetniških del in ljudi, ki jih ustvarjajo in izvajajo. Ta društva so imela pomembno vlogo.
naš podlistek
janez hofler
glasba na prelomnicah
Prehod iz ene slogovne f ije v drugo torej ne poteka gladko. Obe mejni odbodbji, pozno stare formacije in zgodnje nove, sta že sami po sebi v marsičem raznoliki in kaotični, ob spajanju obeh pa prihaja do usodnih nasprotij, v katerih rasteta skepsa in nerazumevanje. To se je v zgodovini evropske glasbene kulture močneje pokazalo vsaj trikrat: v četrtem stoletju pred našim štetjem v antični Grčiji, v 14. stoletju in okoli leta 1600, razen tega pa še v milejši obliki nekajkrat. Zanimivo je, da so dva od teh premikov zaznamovali s pridevkom nova glasba: ars nova v 14. stol. in florentinska monodija okoli leta 1600, ki jo kot pars pro toto zastopa zbirka Giulia Caccinija „Le nuove musiche". Če skušamo dandanašnji čas primerjati s katerim od teh obdobij preteklosti, naj nas ne zavede to, da se nam nasprotja našega časa kažejo v primerjavi s preteklimi tako potencirana. Usodno bi bilo premike v glasbeni umetnosti preteklosti soditi z našimi kriteriji. Kakšnemu novodobnemu konservativnemu kritiku, ki označuje nova
iskanja glasbene avantgarde kot resnični konec glasbene umetnosti, bi se zdelo prav smešno, če mu postrežemo s podatki, da so njemu podobni konservativci preteklosti napovedovali uničenje glasbe že v četrtem stoletju pred našim štetjem pa potem v trinajstem stoletju in ponovno okoli leta 1600! Ti ljudje so postali že kar simbol nerazumevanja napredka, simbol nestrpnosti in togote, saj so nasprotovali takšnim premikom, ki so se pozneje izkazali za usodno pomembne. Spomnimo se na primer Platona, ki je glasbeno umetnost razumel predvsem kot etično vzgojno sredstvo, pri čemer je jemal za. kriterije le stare, klasične glasbene obrazce. Razumljivo je, da je napadel vse, kar je bilo povezano s sprostitvijo glasbene prakse, v kateri je pomembno mesto dobil samostojni instrumentalist-virtuoz, z obogatitvijo kompozicijskih sredstev oziroma z novimi kromatičnimi lestvicami, ki jih je Platon imenoval ženske in lascivne, in z novim, bolj subjektivnim muzikalnim izrazom. Manj akademsko pozicijo je v tem boju proti
11. MAREC 1971
GLASBENA MLADINA • STRAN 7
Gibanje Jeunesses Musicales je nastalo 1941. leta, hkrati v Belgiji in v Franciji, torej v državah, ki sta bili takrat pod fašistično okupacijo. Ustanovitelja Marcel Cuvellier v Belgiji in Rene Nicoli v Franciji, sta želela v posebnih pogojih zbrati mlade, jih osamiti od pritiska okupacije in jim skozi glasbo odkriti večne lepote ustvarjanja človeškega duha kot ideal, ki vodi k svobodi in lepoti.
Tako je nastalo gibanje, ki se je po vojni razmahnilo. Danes mednarodna organizacija Jeunesses Musicales združuje gibanja iz 46 držav z vsega sveta. Ta gibanja, ki temeljijo na družbenih in kulturnih pogojih posameznih držav, zbirajo stotisoče •nladih in plemenitijo njihovo človeško podobo.
svetovni orkester
Predsednik mednarodne zveze Jeunesses Musicales (FIJM) je zaprosil glavni odbor Glasbene mladine Jugoslavije, naj kandidira 5 članov za svetovni orkester. Zato bo v Jugoslavijo prišel glasbenik, ki bo med jugoslovanskimi mladimi glasbeniki na Posebni avdiciji (glasbeniki ne smejo biti stari več kot 23 let) izbral pet članov.
Komisija svetovnega orkestra Glasbene mladine le tudi sporočila, da bo letošnji dirigent tega orkestra znani češki dirigent Karel Ančerl, sicer glasbeni vodja simfoničnega orkestra v Torontu v Kanadi. Svetovni orkester se by zbral v Belgiji v Art Irchonwelzu 8. julija ter se pripravljal na nastop do 29. julija, ko se bodo mladi glasbeniki pripeljali v Firenze ter koncertirali v okviru tamkajšnjega svetovnega kongresa FIJM. V Firenzah bodo nastopili dvakrat.
Dirigent Karel Ančerl, ki mu bodo pomagali pri Pripravah asistenti - mladi dirigenti, prej pa že tudi delegati, ki bodo izbirali kandidate med mladimi glasbeniki, je že napovedal tudi svoj spored. Tako bo svetovni orkester Glasbene mladine verjetno izvajal eno italijansko uverturo (na izbiro sta Rossinijevi „Gazza Ladra“ ali „La Scalla di Seta“) ..Simfonijo št. 8 v G-duru op. 88 Antonina Dvorža-ka, na koncu pa še Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega.
Svetovni orkester je veliko kolektivno delo. V njem bo igralo predvidoma 112 mladih glasbenikov. Udeleženci tega orkestra morajo biti izjemno
novostim in napredku zavzel stari posmehljive Aristofanes, ki je napadel predvsem trageda Evripida zaradi tega, ker je v dramo uvedel bolj ekspresivno vokalizacijo. Vse skupaj se je ponovilo v začetku 14. stol., ko so se razkrojila načela klasične, visoke gotike iz srede 13. stol. Monumentalen ekstrakt vsega nasprotovanja, ki ga je sprožil ^ov razvoj glasbene umetnosti v smeri bolj sproščenega muzikalnega izraza '' in nove dotacijske prakse, je znamenito teoretično delo Speculum musicae Jaeoba iz Liegea. Prav zanimivo je, da iz tega pamfletnega spisa, ki je namenjen predvsem proti takšnemu modernistu, kot je bil Johannes de Muris, izvemo precej več o naprednih poteh nove glasbene umetnosti, kot iz samih teoretičnih del „ars nove". Podobna in za naša spoznavna merila ostrejša nasprotja so nastopila ob koncu renesanse. Jacobus iz Liegea se je ponovno pojavil v osebi z imenom Giovanni Maria Ar tuši. Jedke in žolčne napade, ki jih je ta človek usmerjal proti Claudiu Monteverdiju, lahko danes sprej-
talentirani, v starosti od 16 do 23 let. Zato je čast za vsakega mladega glasbenika, ki je že kdaj igral v tem orkestru, oziroma še bo.
ffm v trstu
Konec februarja so odšli predstavniki Glasbene mladine Slovenije .skupaj s predstavniki ZKPO Slovenije v Trst ter se tamkaj sestali s predstavniki tržaške Glasbene mladine.
Do zdaj je bilo v Trstu že nekaj akcij v organizaciji Glasbene mladine Slovenije. V Prosvetnem društvu v Skednju sta 19. decembra lani nastopila iz Ljubljane pianistka Zdenka Novak in violinist Rok Klopčič, sodeloval pa je tudi tamkajšnji basist Ivan Sancin. Godalni orkester tržaške Glasbene matice je nastopil v klasičnem in znanstvenem liceju „Dr. France Prešeren" v Trstu.
Tudi v marcu bo več nastopov slovenskih ansamblov v Trstu. Pihalni kvintet RTV Ljubljana bo nastopil na dveh tržaških slovenskih šolah, na srednji šoli „Sv. Ciril in Metod" ter na učiteljišču „A. M. Slomšek", istega dne pa tudi na srednji šoli „Ivan Cankar“. V maju pričakujejo v Trstu mladinski pevski zbor RTV Ljubljana v tržaškem Kulturnem domu.
Predstavniki Glasbene mladine Slovenije so se pogovarjali tudi o ustanovitvi osnovne skupnosti pri Glasbeni matici v Trstu. Imenovala nsy bi se „Glasbena mladina Slovenije - Trst“. Podrobneje se bodo o tem pogovarjali tedaj, ko bo potrebno izdelati program nadaljnega sodelovanja v prihodnji sezoni.
R.
mladinski zbori VIII.
Te dni je izšla ob 25-letnici prvega pevskega festivala v Celju osma številka pesmarice »MLADINSKI ZBORI“. V njej so objavljene skladbe, ki so prispele na natečaj za mladinske zborovske pesmi in je bil obljavljen lani pri ZKPO Slovenije.
memo le z nasmehom. Njegovo početje nas spominja na početje nekoga, ki biča zidano steno pred seboj zaradi tega, ker se pred njim ne umakne. Kar je Artusiju pomenilo uničenje glasbene umetnosti, so bile v resnici tiste sveže novosti, brez katerih bi se glasba še naprej vrtela v slepem hodniku, v katerega je zašla ob izroditvi polifonije in madrigaliz-mov. Toda šok ob teh novostih je moral resnično biti velik, če pomislimo, kako zaključen in v sebi zadosten sistem je pomenila renesančna polifonija. Komur je, tako kot Artusiju, takšen renesančni polifon stavek predstavljal edini razumsko možni glasbeni lik, je v monodiji res mogel videti nekaj, kar z resnično glasbo ni imelo ničesar skupnega. Ne bi se hoteli spuščati na obsežno filozofsko področje zato, da bi poiskali, kje je skupna črta teh konservativnih pojavov. Nekaj pa vendarle lahko ugotovimo. Vsako visoko, klasično obdobje glasbene umetnosti, je ustvarilo svojo stopnjo slušne predstavnosti, svojo vrsto glasbene likovnosti, ki jo moremo primerjati s stopnjo realizma v
..Mladinski zbori VIH“ objavlja predvsem na natečaju nagrajene in odkupljene skladbe: Maksa Pirnika ,.Pozdrav pomladi" na besedilo Daneta Zajca, Ubalda Vrabca „Vrabec in snop“, Maksa Pirnika „Nočna arabeska" na besedilo Srečka Kosovela, Vilka Ukmarja ..Pomladni ples“, Radovana Gobca „Mi smo pomlad“ na besedilo ..Silvina Sardenka", Ivana Sčeka , Koledniki" na besedilo Frana Žguija, Petra Liparja ..Kosmatinec" na besedilo Danila Gorinška, Marka Žigona ..Odmevi" na besedilo Lili Novy, Igorja Štuhca ,.Očala" na besedilo J. Tuwina v prepesnitvi Lojzeta Krakarja, Igorja Štuhca „Muca predica" Pavla Sivica „Dru-žina" na besedilo Slavka Juga, Sama Vremšaka ..Carovna pesem za dež", Marijana Gabrijelčiča „V somrak zvoni" na besedilo Srečka Kosovela, Marijana Gabrijelčiča „Vse je tiho" na besedilo Srečka Kosovela.
Štirinajst novih pesmi za mladinske zbore bo gotovo obogatilo zakladnico slovenske zborovske pesmi.
v z- duru
Učiteljica je prinesla v razred ploščo. „Da-nes bomo poslušali Mozartovo Malo nočno glasbo. Se prej pa vam bom nekaj povedala o skladatelju.”
Učiteljica je začela pripovedovati. Tako se je razgovorila, da je ura mimogrede minila. Zato je rekla: „Bomo poslušali pa naslednjo uro,“ in odšla iz razreda.
Med odmorom so se učenci zgrnili okoli gramofona. Eden je vzel v roko ploščo. Med prerivanjem je padla na tla in se razbila. Ko je učiteljica zagledala uničeno ploščo, je vzkliknila: „Kaj bomo pa sedaj? “
Otroci so tiho, Janez pa se oglasi: „Bomo pa odlomke poslušali!**
upodabljajoči umetnosti. Komur predstavlja realizem oziroma figuralika edino možno stopnjo za likovno dojemanje, bo vnaprej zavrnil sleherni premik v abstraktnost, ki je preprosto ne razume - kljub še tolikšni teoretični razlagi. Prav tako je v glasbi. Kdor je sposoben dojemati le neko, določeno slogovno stopnjo, ki zanj pomeni edino možno obliko realizma, mu bo vsak drastični poseg v ta njegov realizem pomenil abstrakcijo, ki je ne bo mogel dojeti. Pri tem mu ne zaležejo nobeni argumenti v prid nove glasbene likovnosti, njegova šibka miselna dojemljivost ga bo zadrževala, tako da bo ostal večno gluh. In če bo imel dovolj energije in srditosti, se bo postavil na podobne pozicije kot Artusi.
Prehodna obdobja med dvema slogovnima formacijama imajo še neko značilnost, ki se sicer običajno ne pojavlja v tako aktualni obliki. Takrat namreč nastaja silen razpon med naprednostjo kompozicijskih sredstev, kakor jih uporabljajo različni skladatelji. To se je pokazalo že v 14. stoletju, ko je bil
8. STRAN 0 GLASBENA MLADINA
11. MAREC 1971
Takoj v začetku novega leta so nam Dunajski filharmoniki pripravili dvoje presenečenj. Prvo je bilo izredno umetniško doživetje: koncert 17. januarja pod Rafaelom Kubelikom in z Mozartovo ,,Praško" simfonijo, KV 504 ter Bruckneijevo 4. simfonijo s svojim znanim rogovim solom za začetku. Enkrat smo slišali to izredno težko mesto zaigrano z vso preciznostjo, brez najmanjšega spodrsljaja, obenem pa muzikalno izdelano do najmanjše podrobnosti. Hornist je bil junak dneva, Musikverein pa je znova doživel svoj veliki trenutek najglobljega glasbenega doživetja.
Drugo presenečenje so mojstri prirtravili na filharmoničnem plesu 21. januarja. Ob navzočnosti državnega poglavarja in predstavnikom vlade so nam predstavili svojega novega vodjo, Ai so si ga izbrali tik pred Novim letom. Za prvim fcultom je sedel svetlolas, vitek mladenič, blede poltiin otroških potez na obrazu - Rainer Kuechl, 2V novi koncertni mojster Dunajskih filharmonikov.
- Osebni podatki?
- Rojen v kraju Waidhofen na Ybbsu (SpoAaja Avstrija). Violino sem pričel igrati z enajstimi leti.
- Pa prej? - Nič, hodil sem v osnovno šolo. Kako si se odločil za ta inštrument? - Oče je igral violino in tako sem jo pričel igrati tudi sam. S trinajstimi leti sem igral pred prof. Samohylom, ki me je nato dve leti učil privatno. S 15. leti sem se preselil na Dunaj in se vpisal na Akademijo.
Kako- si si torej predstavljal svojo življenjsko pot?
- Predstavljal sem si, da bom že kako prijel k filharmonikom, samo ne, da bo to že tako kmalu.
- Misliš, kot navaden violinist? - Ne, na ,.iesto koncertnega mojstra sem že prej računal.
- Te je prof. Samohyl poučeval in vzgajal v tej smeri?
Ne, študiral sem po siceršnjem učnem načrtu. Prof. Samohyl mi je septembra pr/teklega leta samo dejal, da obhaja prof. Boskow/ky v pokoj in da bo razpisano mesto koncertnega mojstra. Od septembra naprej sem se pod aegovim nadzorstvom pripravljal na avdicijo. Mbram pa reči, da me prof. Samohyl k temu ni silil, pustil mi je, da sem se za to sam odločil.
- Kako si sprejel odločitev žirije?
- Reakcija je prišla za menoj. Šele nekaj dni zatem sem se zavedel, kaj predstavlja pravzaprav to mesto, ki sem ga dosegel. - Se je to komu izmed tvojih predhodnikov posrečilo pri tej starosti? -
V	tem nisem nobena izjema. Wolfgang Schneider-hahn je prišel na to mesto z 21. leti, Walter Weller, ki se zdaj uveljavlja tudi kot dirigent, z dvaindvajsetimi.
dunajsko pismo
rainvr kuehl - novi koncertni mojster dunajskih filharmonikov
- Kaj pomeni biti pri tej starosti koncertni mojster tako renomiranega ansambla?
- Starost ne igra v tem primeru nobene vloge. S svojimi starejšimi kolegi se dobro razumem, z njimi nisem imel še nobenega spora. Moram pa reči, da mi dajejo pri delu veliko oporo moji trije tovariši s prvega pulta (orkester ima namreč štiri koncertne mojstre, ki se menjajo pri vsakodnevnem delu v Operi). Interesantno je, da so filharmoniki veliki individualisti, kar se čuti posebej v Operi. Vsak izmed njih je svoj part, ki leži pred njim na pultu, že ničkolikokrat preigral in ga vsak res obvlada. Na koncertnem odru je drugače: tam se vsi res podredijo svojemu vodji.	"
- Tvoj odnos do sodobne, moderne glasbe?
- Prosim, na to vprašanje težko odgovarjam, ker te muzike premalo poznam. Imamo dobre in slabe kompozicije; če to vprašanje pogledam s strani izvajalca, je moj odnos do te glasbe prej negativen. Ne bi rad še tako kmalu dobil Bergove „Lulu“ na pult! - Znano je, da imajo Dunajski filharmoniki razmeroma konservativen program. Svojo publiko vzgajajo bolj v kvalitativnem pogledu, kot v smeri spoznavanja nove glasbene literature. S Stravinskim in Hindemithom se njihov sprehod v sodobnost konča. Zanima me tvoje mne-
nje o tem, ker mislim, da koncertni mojster lahko zelo vpliva na atmosfero v orkestru ob sprejemanju in igranju novih kompozicij. - Da, to drži. Vendar pa filharmoniki segajo tudi po modernejši literaturi; pred kratkim so igrali von Einema. - 2e, samo da Von Einem ne spada v glasbeno avantgardo. - Prosim, za kompozicije avantgardnih avtorjev imamo tu druge orkestre, ki se s to literaturo bolj ukvarjajo, npr. radijski orkester s Horvatom. Tudi Filharmoniki izvajajo dela modernejše smeri, program pa se nanaša bolj na dela avstrijskih avtorjev, kar se mi zdi tudi popolnoma pravilno.
- Kako obdržijo kvaliteto v tem orkestru? So kakšne avdicije na določena časovna obdobja?
- Ne. Nujno je, da tehnika igre z leti opeša, vendar da vsak izmed filharmonikov toliko na svoj ugled, da sam skrbi za to, da ostane na primernem tehničnem nivoju. (Res je. V tem orkestru igra vsak igralec do zadnjega pulta enako intenzivno kot koncertni mojster, od tod taka intenzivnost zvoka, Ob tej priliki se spomnim na zadnjega (!) kontrabasista Berlinskih filharmonikov, ki si ga je vredno ogledati in si ga vzeti za zgled predanosti muziki in instrumentu, ne glede na število pulta, pred katerim stoji.)
- Tvoje obveznosti v bližnji bodočnosti?
- Spomladi turneja z Bernsteinom po Evropi, sicer pa igranje v Operi. - Moraš violinske parte oper, ki so na programu, posebej naštudirati? Ne, spoznam jih na ta način, da jih zaenkrat igram na prvem pultu poleg vsakokratnega vodje orkestra. To mi je potrebno,'da mi ne bo treba vsega brati z lista, če bom moral kasneje nenadoma vskočiti. Tako sem včeraj npr. igral La Boheme, kije lahko zelo neprijetna zaradi neprestanih agogičnih sprememb.
- Kakšni pa so tvoji načrti poleg tvoje zaposlitve? Misliš kaj na solistično kariero?
- Na solistično kariero ne mislim, ker dobro vem, kaj nekdo zmore in česa ne. Rad bi samo od časa do časa kdaj igral (za zabavo) kak koncert. Pač pa je moja izredna želja, da osnujem svoj godalni kvartet. To zvrst muzike imam najrajši.
O	Rainerju Kuechlu so te dni na Dunaju veliko pisali in govorili. Prejšnji teden je v Salzburgu v okviru Mozartovih svečanosti na koncertu Weller kvarteta zamenjal Walterja Wellerja in požel laskave kritike. Pri Dunajskih filharmonikih je nasledil že skoraj legendarnega Willija Boskovvskega. Z Bernsteinom potuje spomladi po Evropi. Star je dvajset let, diplomiral še ni in tudi ne ve, kdaj bo. Diploma mu pravzaprav ne pomeni veliko. Že brez nje je fant naredil blestečo kariero.
UROŠ LAJOVIC
napredek pravzaprav v rokah peščice raztresenih centrov po Franciji, Angliji in Italiji, na mnogih področjih, predvsem v srednji Evropi, pa so še nadalje, v 14. in celo 15. stoletju, gojili akademsko gostko večglasje. Popolnejšo sliko imamo o prehodu iz renesanse v barok oziroma o desetletjih okoli preloma iz 16. v 17. stoletje. V času, ko se Jacopo Peri in Giulio Cačcini ukvarjata s solistično monodijo in iščeta izrazne možnosti solističnega pevskega glasu ob preprosti, a napeti spremljavi akordičnih instrumentov, se mnogo skladateljev še vedno oklepa starega glasbenega izročila. Poleg akademskih polifonih skladb nastajajo tudi lahkotne tro in štiriglasne canzonette, v katerih se je poskusil tudi Monteverdi in ki so svojevrstno popularnost dosegle v nemški glasbi. Izrazito konservativno tinijo predstav-Ija rimska šola, ki ji je pozneje tako občudovani Palestrina zapustil težke okove Strogega akademizma. Drugo, flor ntinski popolnoma nasprotno stran razvoja, so dosegli beneški skladatelji - v grmadenju pevskih
glasov in instrumentalni' *nrv. Dosežki modeme glasbe so že ICUUJ potrebovali popularizatorja. To je bil Carlo Grossi da Viadana, ki je v svoji zbirki „Cento concerti ecclesiastici" omilil brezkompromisne težnje florentinske monodije in novi recitativni slog približal poprečnim glasbenikom in poslušalcem. In kako je dandanes? Ko glasbeni zgodovinar pregleduje raznoliko skladateljsko bero iz časa okoli leta 1600, je presenečen, kolikšno sorodnost s tem obdobjem kaže naš čas. Tu je prav isti razpon v slogovni usmeritvi, ki se od avantgardnih poskusov pomika za sto leta nazaj v pozno romantiko - bodisi slovanskega, nemškega ali francoskega tipa. Ob upoštevanju popularne (zabavne) glasbe pa dobi ta razpon še posebno dimenzijo. Prav tako se tudi sedaj pojavljajo in se še bodo pojavljali razni popularizatorji avantgardnega snovanja, ki topijo najnaprednejše dosežke in nudijo široki vrsti poslušalcev prijeten občutek, da zmore dojemati moderno glasbo, čeprav je do modeme glasbe seveda še daleč.
Rojstvo subjektivnega čuta za nove, v odnosu do preteklih norm samostojnejše glasbene rešitve, konflikti, ki nastopijo zaradi tega, povečanje razpona med tehničnimi in izraznimi kompozicijskimi sredstvi, ki jih uporablja ista generacija ustvarjalcev, poskusi nekaterih posameznikov, da bi s popularnimi kompromisi zgladili pregraje med nasprotujočimi si slogovnimi grupacijami in ne na koncu izbruh konservativizma, ki bi rad zaustavil kolo napredka - vse to so pojavi, ki jih v zgodovini glasbene umetnosti srečamo ob pomembnejših prelomnicah. Konglomerat vseh teh kaotičnih pojavov srečamo tudi v današnjem času. Zato se misel o tem, da smo tudi dandanes na eni izmed pomembnejših prelomnic, ne zdi napačna.
V	tem kratkem poskusu smo nanizali nekaj glasbenozgodovinskih dejstev in misli, ki naj bi pomagale dokazati trditev, da naš čas predstavlja v glasbeni umetnosti naravno prelomnico, kakršnih je bilo v zgodovinskem razvoju že nekaj.
KONEC
11. MAREC 1971
GLASBENA MLADINA • STRAN 9
nagrajenci »natečaja 70« za mladinsko glasbo
v zvoke ujeti otroški svet
nova plošča
Založba Mladinska knjiga iz Ljubljane jc med drugim izdala tudi zanimivo ploščo z oznako „Gallus LP-46“. Na plošči so posnetki simfoničnega orkestra RTV Ljubljana, ki ga vodi dirigent Samo Hubad, sodeluje pa tudi violinist Igor Ozim.
Izbor posnetkov je tak, da bo pritegnil širši krog ljubiteljev glasbe. Tu je namreč znana in priljubljena simfonična pesnitev Richarda Straussa Vesele poregavščine Tilla Eulcnspeigla, potem pa še dve domači deli: Lebičev Koranf in Krekove Inventiones ferales.
Dosežke tega našega renomiranega ansambla seveda najlaže ugotavljamo ravno ob Straussovem Tillu in primerjavi s podobnimi posnetki. Orkester simfonikov deluje homogeno in daje vtis zavzetega muziciranja. Delež orkestrskih solistov je kvaliteten, čeravno ne v vseh primerih blesteč. Interpretacija je živahna, dovolj pretehtana, manjka pa ji nekaj tistega, kar lahko označimo z besedo brio, virtuozni zagon, to, da skladba zaživi v enem dihu. Kljub tem pripombam pa lahko smatramo izvedbo za zelo uspelo.
Pendant Tillu je naš slovenski Kurent, odnosno Korant, ki je služil skladatelju Lojzetu Lebiču kot zunanji vzgib za omenjeno skladbo. Lebič izhaja seveda iz povsem drugačnih izhodišč kot Strauss. To je apoteoza obreda prekmurskega kuren-tovanja v sodobnem izraznem jeziku, kjer se prepletata dva glavna elementa: statična zvočna barva in dinamika gibanja. Učinkovito kontrastiranje obeh omenjenih elementov se vzpenja v strmih vzponih, raste v drzne zvočne viške in uspe pritegniti poslušalca z nenavadno sugestivnostjo v zvočno opojni turbulentni ples. To pa lahko vzbuja asociacije, ki jih nudi naslov, ki ga podrobneje opredeljuje še uporaba zvoncev teh starosvetnih mask z Dravskega polja.
Izvedba tega dela je lep dosežek orkestra in dirigenta. Tako kot pomeni skladba pomembno kvaliteto v naši glasbeni literaturi zadnjih nekaj let, tako je izvedba izvrstna, privlačna tudi za poslušalca, ki mu je sicer iskanje sodobnih skladateljev tuje in odiozno.
Vso drugo polovico plošče izpolnjujejo Krekove Inventiones ferales za violino in godala, v danes že skorajda klasični interpretaciji Igorja Ozima. Zanj jc bilo delo tudi napisano, posvečeno pa je spominu skladateljevega očeta. Skladba se pne v treh - stilno sicer heterogenih, izrazno pa vendar enotnih, stavkih. Izrazita jc lirična nota, ki tudi sicer označuje tega skladatelja. Posebno vrednost pa daje posnetku seveda interpretacija violinista Igorja Ozima, ki je tako lirično zamaknjen kot strastno sugestivna. Dirigent Samo Hubad in godalni orkester RTV Ljubljana so pomemben soavtor te izvedbe.	kp
Mladinska glasbena ustvarjalnost ni posebno bogata. Kje je vzrok, da se skladatelji tako redko posvetijo skladbam za mladino? Mislim, da ga ni težko najti. Ujeti namreč otrokov svet v zvoke, pri tem pa ostati tak kot si, z lastnimi umetnostnimi nazori in pogledi na glasbeno snovanje, je svojevrstna sposobnost. Skladatelj bi torej ne smel prezreti dveh elementov. Prvi je biti otrokom razumljiv, drugi pa, kot je dejal Aram Hačaturjan: „Skla-datelj mora tudi v skladbah za mladino ostati zvest svoji glsbeni govorici." Združitev obeh elementov
-	ta naj bi rodila zrele sadove - zahteva torej znanje, sposobnost in prilagodljivost.
Da bi mladinska glasbena ustvarjalnost čimbolj zaživela, razpisuje Jugoslovanska radiotelevizija že nekaj let natečaj za mladinsko glasbo. Vanj so zajete vokalne in instrumentalne kompozicije. „Natečaj 70“ je obsegal naslednje skupine PESMI za otroški glas za predšolske otroke, dvo-, tri- ali večglasne skladbe za zbor a eapella ali z instrumentalno spremljavo ter veselejše eno- ali dvoglasne pesmi, ki naj bi jih otroci peli na izletih in raznih rireditvith. V skupini instrumentalnih skladb so ile avtorju dane na voljo vse možnosti, kar zadeva instrumentalno zasedbo. Izvajalci so lahko otroci sami ali pa odrasli instrumentalisti. Edina omejitev je bila časovna, skladba naj bi ne trajala več kot 10 minut. Tudi po oblikovni strani je bil ustvarjalec popolnoma nevezan.
V	tretji skupini so bile glasbene pravljice. 'le so obsegale glasbo in besedilo, skladatelj pa je lahko izkoristil tudi vse možnosti sodobne radiofonske tehnike.
Do Mladinskega pevskega festivala v Celju nas res loči še nekaj mesecev, toda priprave nanj so že v polnem teku. Program delaje dokončno izdelan, festivalski dobor pa je že tudi sprejel prijave naših in inozemskih zborov. Ob zaključku prejšnjega festivala leta 1969 (v Celju so festivali na vsaki dve leti) je nastalo nekaj vprašanj glede obstoja te prireditve, zato je letošnji stopil na nekoliko negotovo pot. Toda omahovanja so bila neupravičena. Festival bo namreč tudi letos obdržal tradicionalno obliko. Poleg razstav, posvetovanja glasbenih pedagogov in tekmovanja jugoslovanskih zborov, bomo spet slišali nekaj odličnih tujih mladinskih zborov. Tako bo celjski festival - trajal ob od 3. do 6. junija - spet naša osrednja mladinska glasbena prireditev.
Prvi dan festivala bodo odprli tri razstave. Glasbene pedagoge bo nedvomno pritegnila razstava v Domu JNA, kjer se bodo lahko seznanili s sodobno glasbeno literaturo dunajske založbe Doblinger. Zvečer bo slavnostna otvoritev festivala s sodelovanjem celjskih pevskih zborov. V naslednjih dneh pa se bodo zvrstila tekmovanja jugoslovani ih mladinskih, mešanih mladinskih in dekliških zborov, koncerti tujih zborov in posvetovanja glasbenih pedagogov.
Posvetovanja bodo v dopoldanskem času. Med drugim bomo slišali dvoje zanimivih predavanj. Profesorica Breda Oblak iz Ljubljane bo govorila o problematiki glasbene vzgoje na srednji stopnji osnovne šole, profesorica Margarete Sparber iz Dunaja pa o fizioloških in psiholoških problemih mutacije.
Na „Natečaj 70“ so se odzvali tudi slovenski avtorji in kot vedno, tudi tokrat dobro predstavljali našo mladinsko glasbeno ustvarjalnost. Spregovorili bomo le o nagrajenih skladbah, čeprav tudi druge za njimi po kvaliteti ne zaostajajo.
Med vokalnimi skladbami za najmlajše pevce je dobil tretjo nagrado Janez Kuhar za ritmično razgiban in melodično enostaven ter izvajalcu primeren Žabji ples. Komisija, ki se jc zbrala v Beogradu, je ocenjevala tudi besedila. Tu sta bila nagrajena Danilo Gorinšek z drugo nagrado in Tone Pavček s prvo nagrado za priljubljeno Veselo pionirsko. V skupini vokalnih del za večje otroke je prejel nagrado Jakob Jež za zanimivo in svojevrstno skladbo Kralj Matjaž. Napisal jo je za dvoglasni zbor, kitaro, trobento in tolkala. Sicer zelo prozorno pisana skladba zahteva od pevcev izredno čisto intonacijo, od instrumentalistov pa kar virtuozno obvladanje instrumenta.
Obogatitev naše mladinske glasbene ustvarjalnosti pomeni Zimska suita Marjana Vodopivca. Zanjo je avtor prejel prvo nagrado. Suita obsega štiri po značaju različne stavke. Imenujejo se Ples snežink, Ledene rože, Burja in Prihod dedka Mraza.
Tudi v skupini glasbenih pravljic nismo ostali raznih rok. Obe nagradi sta prejela avtorja Zgod-e o vojaku z zlato glavo. Žarko Petan je prejel prvo nagrado za besedilo te glasbene pravljice, Ivo Petrič pa tretjo nagrado za glasbo, ki smiselno dopolnjuje in se vključuje v satirično-humoristično obarvano besedilo.
m. m.
Tekmovanja bodo 4. in 5. junija. Tekmovalni program obsega obvezno pesem in tri pesmi po lastni izbiri. Uetošnje obvezne pesmi so naslednje: Nezgoda na piru Slavka Osterca za skupino pred-mutacijskih mladinskih zborov, V pozni noči Pavla Sivica za dekliške zbore in Nemo placet stultis Jakoba Gallusa za mešane mladinske zbore.
Na letošnje tekmovanje se je prijavilo 16 mladinskih zborov, 4 dekliški in 7 mešanih mladinskih zborov iz vseh naših republik. Nekatere bomo letos prvič slišali v Celju, mnogi pa so že naši dolgoletni znanci. Med njimi zasledimo mešani mladinski zbor iz Kranja pod vodstvom Matevža Fabijana, ki je na prejšnjem festivalu dosegel prvo mesto v tej kategoriji, nadalje dekliški zbor „66 devojaka" iz Šabca pod vodstvom Branka Jurkoviča in mladinski zbor iz Maribora pod vodstvom Branka Rajštra, oba prav tako prvonagrajenca na festivalu 1969. leta.
Zadnji dan festivala se nam bodo predstavili tuji zbori. Slišali bomo mladinska zbora iz Češkoslovaške in Italije, dekliški zbor gimnazije Graz, mladinska zbora iz Helsinkov in Budimpešte ter mladinski zbor bukareštanskega radia. Pripravljajo predvsem dela iz domače glasbene literature. Za mlade pevce in njihove zborovodje bo prav gotovo zanimivo slišati, kaj in kako pojo njihovi vrstniki drugod.
Ob koncu festivala pa tudi letos ne bo manjkal množični koncert s tisoči pevci iz celjskega okoliša. Ta bo pregnal tekmovalno napetost prejšnjih dni in pozval na ponovno srečanje.
MARJANA MRAK
pred letošnjim mladinskim pevskim festivalom v eelju
10.	STRAN • GLASBENA MLADINA
BBOBBaaBBSi
11. MAREC 1971
revije mladinskih zborov
Bliža se sezona letnih nastopov — srečanj mladinskih pevskih zborov po občinah. Zbori se vsako leto na njih pomerijo v letni rasti, zborovodje izmenjajo izkušnje in se pripravljajo na bienalno prireditev, ki bo šele drugo leto v Zagorju. Ker je pa letos Celjski mladinski pevski festival, na katerem nastopijo le nekateri predstavniki slovenskih mladinskih zborov, so občinske revije letos za nekatere zbore edina priložnost za nastop poleg priložnostnih nastopov, proslav, šolskih nastopov ipd.
Skoraj pravilo je že, da sezono otvarja občina v Velenju. Tam je bila tudi letos prva občinska revija mladinskih in otroških pevskih zborov, nastopili so celo predšolski otroci v okviru svojih zborov. To je eden izmed lepih načinov praznovanja dneva žena.
Naš vidni mladinski zbor iz Maribora sc bo verjetno odločil na nastop v Arezzu, kjer letos prvič tekmujejo v posebni kategoriji najboljši zbori Evrope in ostalih kontinentov.
operna
premiera
Ljubljanska opera je 18. 2. 1971 vnovič postavila dve operi iz standardnega repertoarja. Na sporedu sta bili Mašcagnijeva Cavalleria rusticana (Kmečka čast) in Leoncavallovi Glumači, ki spadata med najbolj pribljubljena dela veristične operne umetnosti.
Glasbeno vodstvo je bilo v rutinskih rokah Rada Simonitija, kije dosti uspešno vodil predstavo, očitali pa bi mu lahko, da je orkester premalo dinamično uravnovesil in izgladil, pa je bil zato ob glasovnih kvalitetah nastopajočih solistov vseskozi preglasen. Glavni protagonisti v Cavallerii Hilda Hoelzl kot Santuzza, Arduino Zamaro kot Turridu in Edvard Sršen kot Alfio so bili bolj statisti kot igralci. Po njihovi zaslugi je postala drama ljubosumja, kot nekateri imenujejo Cavallerio rusticano, prav dolgočasna zgodba. Pevsko se je še bolj izkazal Zamaro, ki je pel v italijanskem jeziku in je zato njegov duet s Santuzzo - ki je seveda pela v slovenščini - deloval komično. (Zadnji čas bi že bil, da bi vodstvo opere zahtevalo od vseh redno angažiranih članov študiranje vlog v slovenščini.) Lepo sta odpeli in odigrali svoje vloge Milka Evti-mova kot Mati in Božena GlavaJc kot Lola.
Pri Glumačih je bil Samo Smerkolj igralsko in pevsko prepričljiv Tonio, Rudolf Franci dobro zaigran in rutinsko zapet Canio, Vera Lacič je bila koketna Nedda (ki naj se že odvadi nelepe pevske manire in neha prijemati vsak visok ton z glisan-dom), Jurij Reja je bil bled Beppo in Stane Koritnik pevsko dober, a igralsko nebogljen Silvio.
Zbor je dobro pripravil Jože Hanc, člani Slovenske filharmonije, ki so operni ?bor pomnožili, pa so bili ritmično in intonančno nesigurni.
Konvencionalno režijo je oskrbel Drago Fišer, k. g., ki pri Cavallerii ni znal razgibati glavnih igralcev. Glumači so zaradi komedijantskega daru glavnih protagonistov naredili boljši vtis. Videti je bilo, da je bil zbor prepuščen bolj lastni iznajdljivosti, kot da bi ga vodila trda režiserjeva roka. Treba je še povedati, da sta bila dramatična viška oper: uboj Turrida ter umor Nedde in Silvija režijsko neobdelana in neprepričljiva.
Učinkovito sceno je postavil akad. slikar Marjan Pliberšek, lepe kostume pa je zasnovala Mija Jarc.
Celotni vtis premiere: medla in dolgočasna Cavalleria rusticana, zadovoljivi Glumači.
-d-
ZVON1MIR ClGLlC	PRIMOŽ	RAMOVŠ
Letos praznujeta manjši jubilej — petdesetletnico življenja — dva vidna slovenska skladatelja, Zvonimir Ciglič in Primož Ramovš. Obema želimo še mnogo ustvaijanja polnih let in da bi še nadalje bogatila zakladnico slovenske simfonične in komorne glasbe!
V- .........................  —------------------------   J-________—_______________________ >
dirigent domžalskega orkestra: tomas habe
Prišla sta na oder: 7-letni Lojzek Pirnat in 23-letni prof. Tomaž Habe. Malije prinesel s seboj violino, veliki se je usedel za klavir. Nato je veliki zaigral tri tone čisto počasi drugega za drugim, mali pa jih je na violini ponovil. Ko sta se lepo uglasila, smo izgubili strah, da bo mah mojster po svoje vodil lok. Čeprav smo bili na koncertu revije glasbenih šol v Trbovljah, marsikateri nastopajoči učenec, večji in starejši od Lojzka, intonančno ni tako lepo zaigral svoje skladbe, kot je to uspel on. Lojzek je po koncertu povedal, da ima za sabo že eno leto pripravnice in je sedaj v prvem letniku. Tomaža Habeta pa ni bilo tako lahko dobiti. V Trbovljah je namreč dirigiral godalnemu orkestru domžalske glasbene šole. Izvajali so 1. stavek koncerta za violino in orkester v A-duru Ivana Maneta Jarnoviča in Haendlov Largo. V skrbi za instrumentaliste, avtobus, električne orgle in ojačevalce je komaj utegnil povedati, s čim vse se ukvarja.
Na Akademiji za glasbo je diplomiral na oddelku za kompozicijo, zdaj pa je na postdiplomskem študiju istega predmeta pri prof. Lucijamu Mariji Škerjancu. Obenem pa je na akademiji začel spet na novo s prvim letnikom: pri prof. Svari študira dirigiranje.
Sicer pa je reproduktivno delo tega simpatičnega glasbenika vsestransko. Do nedavna je vodil upokojenski pevski zbor. Zdaj pa se je v glavnem posvetil vodenju orkestrov. V Domžalah dirigira orkester odraslejših gojencev, ki obiskujejo 10. letnik svojega instrumenta na glasbeni šoli. Po potrebi in po sposobnosti pridejo v orkester tudi učenci nižjega letnika. Ta orkester je imellani že samostojni koncert. -Mladi dirigent me je opozoril na izrazito talentirano družino Mihelčič, iz katere trije otroci že igrajo v njegovem orkestru. Vaje so dveurne po dvakrat na teden, otroci pa si iz območja Mengša in Domžal. Kadar so dirigentu potrebni instrumentalisti, ki jih na domači glasbeni šoli ni, mu priskočijo na pomoč prijatelji iz radijskega orkestra ali kolegi iz akademije.
Toda na domžalski glasbeni šoli smotrno pripravljajo tudi učence nižjih letnikov na kasnejše delo v „velikem“ orkestru. Tako vodi Tomaž še mali orkester, v katerem sodelujejo učenci do 5. razreda glasbene šole ag. do 7. razreda osemletke. Za ta orkester je seveda bolj malo originalnih skladb, zato jih mora dirigent po večini prirejati.
Slednjič me je prosil, naj zapišem še nekaj, namreč njegovo željo, ki jo je že večkrat ponovil in ki se mu zdi posebno za glasbeno življenje podeželja nadvse pomembna. Glasbeni pedagogi, ki poučujejo na osemletkah, naj bi v času študija na srednji in visoki glasbeni šoli obvezno igrali ne samo klavir, ampak enega izmed orkestrskih instrumentov, poleg godal, predvsem pihala. Na ta način bi bilo mogoče združiti glasbene pedagoge v orkester, ki bi jim dajal še kako potreben stik z živo glasbo, zaradi sorazmerno visoke uposobljenosti pa bi tak orkester lahko postal kvalitetno reproduktivno telo.
NARCISA DESKOVIC
11. MAREC 1971
GLASBENA MLADINA • STRAN 11
koncertni telegrami
Koncert orkestra in zbora Slovenske filharmonije - dirigent Oskar Danon, solisti pevci Vera Lacič, Božena Glavak, Mitja Gregorač in recitatorja Štefka Drolčeva, Jože Zupan. Spored: Honegger - Kralj David. Izvedba tega dela ni posebno komplicirana, saj ne predstavlja tehnično niti za zbor niti za orkester posebnih zahtev. Oba ansambla sta pod Danonovim vodstvom oratorij izvedla solidno, čeravno ne bleščeče. Med solisti je omeniti zanesljivo in kultivirano petje Mitje Gregorača, medtem ko sta bili pevki vse preveč šablonsko „opemi“, da bi ustrezali načinu petja te muzike. Drolčeva je bila sugestiven recitator, medtem ko je Zupan svojo sicer precejšnjo vlogo od-recitiral neprizadeto in brez vsakršnega posluha za stil oratorija in še posebej Honeggerja. (Kp)
Koncerta SF - dirigent Oskar Danon, solist violinist Igor Ozim. Spored: Roussel - Simfonietta, Szymanowski - 2. koncert za violino in orkester, Čajkovski - 5. simfonija. Tokrat je dal orkester SF eno izmed svojih najboljših partij. Izvrsten je bil tudi Ozim, ki je sicer manj zanimivo delo predstavil v zvočno in izrazno izkristalizirani luči. Interpretacija simfonije je bila na sicer običajni ravni interpretacij tega dela, le da dirigentu ni uspelo obdržati ravnotežja v širokem zamahu zadnjega stavka. Izkazali pa so se nekateri orkestrski solisti. (Kp)
Za vodstvo spominskega koncerta Arničevih del (5. koncert Rumenega abonmaja) je bil napovedan šef dirigent Slovenske filharmonije. To zahtevno nalogo pa je opravil mladi Lovro Arnič z izrednim uspehom, ki umetniško vodstvo ustanove obvezuje. Lahko se namreč vprašamo, ali je smiselno in dobronamerno poveriti tako občutljiv program našemu najmlajsemu, čeprav res zelo talentiranemu dirigentu. Ta večerje sodeloval tudi violinist Tomaž Lorenz, kije ob izvedbi Arničevega 3. koncerta za violino in orkester ponovno pokazal svojo sijajno tehnično zanesljivost in muzikalno zrelost. (M. S.)
Koncert orkestra SF - dirigent Oskar Danon, solista tenorist Mitja Gregorač in oboist Drago Golob. Spored: Kozina - Štiri kitajske miniature, Martinu - Koncert za oboo in orkester, Prokofjev
-	7. simfonija.
Koncert del iz polpreteklega obdobja ni pretirano navdušil obiskovalcev. Krivda je tokrat manj pri izvajalcih kot bolj pri oblikovalcih tega sporeda. Navedena dela so sicer vsako po svoje zanimivo, zlasti seveda simfonija Prokofjeva, kateri sta tako dirigent kot orkester tudi posvetila največ pozornosti. Omeniti je seveda tudi delež obeh solistov, solidnega Gregorača in zelo dobrega oboista Goloba. (Kp)
Orkester RTV Ljubljana in dirigent Samo Hubad sta v tretjem letošnjem abonmajskem koncertu predstavila namesto jeseni napovedane Posvetitve pomladi I. Stravinskega A. v. Webema Šest skladb za veliki orkester, op. 6, kar je bilo glede na repertoarno fiziognomijo tega orkestra vsekakor težja naloga. Dirigent je uspešno obvladal ritmične zahteve skladbe, posvetil pa je premalo skrbi dinamičnim in barvnim odtenkom, ob katerih izvedba te skladbe stoji ali pade. V Brahmsovem Prvem klavirskem koncertu v d-molu je solistka Dubravka Tomšič-Srebotnjak razvila predvsem izredno impulzivnost in tehnično bravuroznost, kar je bilo v skladu z dirigentovim konceptom pa tudi s samo glasbo, ki ne daje toliko možnosti za lirična niansi-ranja. Osrednja pozornost koncertnega programa pa je seveda veljala praizvedbi „Bakhanala“ rano umrlega slovenskega dirigenta Demetrija Žebreta, učenca Slavka Osterca in praške mojstrske šole. Dobra izvedba za slovenske razmere odlične glasbe! Ni pretirano upati, da se bo ime tega skladatelja s postopnim oživljanjem njegovega doslej skoraj neznanega opusa pojavilo v vrsti treh ali štirih najbolj dragocenih imen slovenske glasbe 20. stoletja. Naj izrazimo samo eno skromno željo, naj bo predstavitev njegove zapuščine čimbolj verna izvirnikom, kar zadeva tudi naslavljanje izvirno nenaslovljenih del, med katerimi je tudi to njegovo delo! (J. H.)
Na V. prireditvi Koncertnega ateljeja DSS se gostujoči člani Zagrebškega kvarteta niso prilagodili majhnemu prostoru, pa je zato njihovo tehnično kvalitetno izvajanje del Pendereckega, Petriča, Horvata, Ježa in Bartoka mestoma delovalo grobo. Domiselen začetek Ježeve nove kompozicije za dve violini „Nomos 111“ je vsekakor premalo za samostojno glasbeno delo in zato lahko skladateljevo ..zoperstavljanje zvočni prenasiče-nosti dobe“ (kot navaja programski tekst) razumemo kot izmikanje zahtevam sodobne profesionalne kompozicijske tehnike. Petričev „Quartuor 1969“ sodi vsekakor med bolj izdelane kompozicije njegovega opusa. Poleg' nesorazmerja med zvočnim dogajanjem in dolžino kompozicije pa moti tudi komentar, po katerem avtor v skladbi ..razmišlja o estetskih in človekovih problemih intimnega karakterja". Ker tovrstna razmišljanja niso prevodljiva iz glasbenega teksta, postavljajo sama po sebi dvom v njegove muzikalne kvalitete. Od vseh jugoslovanskih del v programu Zagrebškega kvarteta je bila najbolj zanimiva kompozicija hrvaškega skladatelja Stanka Horvata „Rondeau“, ki prinaša nekaj izvirnih in zanimivih zvočnih kombinacij. (M. S.)
Nekontrolirana čustvenost je onemogočila smiselno interpretacijo del Matičiča in Messiaena pianistke Marine Horak na VI. koncertu Ateljeja DSS.
V	hrupnosti njene klavirske igre z dvostopenjsko dinamiko in zmedeno agogiko je zaživela le^ nova kompozicija našega Janeza Matičiča „Utripi“. Nemogoče je presoditi intcrpretacijski prispevek ob prvi izvedbi kakega glasbenega dela, lahko pa z gotovostjo rečemo, da je Matičičeva noviteta morda celo najboljša slovenska sodobna kompozicija za klavir. (“M. S.)
Na VII. koncertu v prostorih Društva slovenskih skladateljev se je ob sodelovanju klarinetista Franca Tržana predstavil Ljubljanski pihalni trio (Fedja Rupel - flavta, Igor Karlin - klarinet, Vlado Čeme - fagot). V programu z delo Osterca, Petriča, Apostela, Merkuja in Francaixa so neizdelani odnosi med posameznimi instrumentalnimi linijami bolj motili, kot pa - kar za fagotista ne velja v enaki meri - skoraj stanovitna razglašenost in pomanjkljiva intonacija. Ker so bila prav tehnično najmanj zahtevna mesta daleč najslabše izvajana, je očitno, da je Ljubljanski pihalni trio ljubiteljski ansambel, ki se bolj priložnostno ukvarja s komornim muziciranjem. (M. S.)
Ljubljansko združenje Consortium musieum je sredi januarja priredilo v Narodni galeriji komorni koncert članov Slovenskega kvarteta (Slavko Zimšek, Karli Žužek, Franc Avsenak in Edi Majaron) ob sodelovanju Jožeta Falouta (rog) in Jožeta Ši-vica (viola). Spored je obsegal raznolike, a dopolnjujoče se skladatelje (J. K. Dolar: Ballctti a 4, B. Ipavec: Serenada za godala, W. A. Mozart: Kvintet za rog in kvartet godal K. 407). Koncert je v primerjavi z dotedanjimi prireditvami tega združenja vsekakor predstavljal neljubo zmoto, saj je bila izvedba programa pod običajno kvalitativno ravnijo, predvsem zaradi neizenačenih sposobnosti koncertantov, izmed katerih je po ritmični in intonančni nesigurnosti ter neprimernem fraziranju izstopal zlasti prvi violinist kvarteta. Zal škoda za hornista in violončelista, ki bi ob boljši zasedbi uspešneje pokazala svojo muzikalnost in tehnično pripravljenost. (J. H.)
Koncert pianista Klausa Hcllwiga. Spored: D. Scarlatti - tri sonate, Schubert - sonata v B-duru (op. posth.), F. Martin - 4 preludiji in Stravinski
-	trije stavki in baletne suite Petruška. V Viteški dvorani Križank se je predstavil mladi zahodno-nemški pianist kot subtilen muzik z občudovanja vredno tehnično suverenostjo in obvladovanjem najrazličnejših stilnih področij. Največjo gotovost in afiniteto pa smo začutili ravno ob muziki mlajšega datuma. (Kp)
Opomba uredništva: Naši kritiki niso bili na zadnjem tekočem koncertu za rdeči abonma Slovenske filharmonije in na koncertu Slovenskega tria v Ljubljani.
MARIBOR:
Na III. abonmajskem koncertu, 7. januarja 1971 je ponovno nastopil simfonični orkester R1 Ljubljana - dirigent Samo Hubad, solist violinist Igor Ozim. Koncert je bil posvečen 200-letnici Beethovnovega rojstva, zato je spored obsegal izključno njegova dela: uverturo Egmont, violinski koncert in IV. simfonijo.	.	.	,
Spored je bil solidno naštudiran in je bil tako celoten vtis koncerta ugoden. Igor Ozim pa nam je s svojo interpretacijo violinskega koncerta spet dal izredno umetniško storitev.
Na IV. abonmajskem koncertu, 18. januarja 1971 je bil gost orkester Visoke šole za glasbo iz Gradca. Dirigent - Max Heider, solist Gero Reinit-zer - rog.
Spored: Mozart - Simfonija št. 29 v A-duru, ter Koncert za rog in orkester št. 3 v Es-duru, Schubert - Simfonija št. 5 v B-duru in Milhaud -Cortege funebre.
Orkester graške Visoke šole je dokazal, da se da z resnim in poglobljenim delom - pa čeprav le v okviru šolskega delovanja - doseči neko določeno stopnjo tehnične izurjenosti in zvočne skladnosti, kije potrebna za uspešno delovanje vsakega ansambla. Posebrto uspeli točki sta bili Mozartova in Schubertova simfonija. Škoda le, da se gostje niso odločili za drugega solista. Gero Reinitzer v nobenem pogledu ni bil kos solističnemu delu Mozartovega koncerta in tako ni delal časti svojemu oddelku.
Koncert Komornega ansambla - Mirko Petrač (violina), Ivan Orešič (viola), Bogomil Čehoyin (čelo), Slobodan Radosavljevič (flavta), Matjaž Bajc (oboa) in Nena Hohnjec (klavir).
Spored: Matz - Kvartet za flavto, oboo, violo in čelo, Brahms - Sonata za čelo in klavir v e-molu in Kodaly - Duo za violino in čelo.
Da bi omogočila tudi domačim reproduktivnim umetnikom koncertno udejstvovanje, je Koncertna poslovalnica organizirala ciklus večerov pod naslovom Glasbena tribuna. Prvi koncert iz te serije 22. januarja 1971 pa je bil vse prej kot resna glasbena prireditev. Posebno je to potrdila izvedba Brahmsove sonate (po krivdi čelista), ki je pomenila pravo podcenjevanje Brahmsove umetnosti. S takimi interpretacijami oz. koncerti bomo spet porušili kvalitetno raven koncertnih prireditev v Mariboru, katero smo uspeli zadnja leta vsaj do neke mere obdržati. Tudi sam program ni bil ravno domiselno sestavljen in bi dqkaj šibko napisan Matzov Kvartet prav lahko zamenjala kakšna tehtnejša skladJba iz jugoslovanske literature. Edino zadnja točka je zaradi solidne izvedbe violinskega parta kolikor toliko omilila slab vtis, ki so ga še dokaj številni poslušalci odnesli s tega večera.
Koncert Marine Horak - čembalo.
Spored: Bach - Kromatična fantazija in fuga ter Koncert v italijanskem stilu, Couperin Grande passacaglia, Rameau - Gavotte variee in Scarlatti - 5 sonat.
S smiselnim izborom skladb ob stilno zelo dognani igri je mlada umetnica podala prerez najboljših ustvarjalnih dosežkov za ta instrument. Koncert je bil v okviru ciklusa komornih večerov (9. februarja 1971), ki so pa žal večinoma zelo slabo obiskani.
Koncert ansambla Collegium musieum instru-mentale Visoke šole za glasbo iz Gradca. Dirigent Max Heider, solist violinist Christos Polyzoides.
Spored: E. Krenek - glasba za 9 solo-instrumen-tov, E. Varese - Octandre, E. Vellesz - Suita za violino in komorni orkester op. 38 in E. Marckhl -Komorni koncert „Strah in zrcalo".
Max Heider, ki smo ga letos že spoznali kot dirigenta orkestra te graške visoke glasbene ustanove, se je tokrat izkazal tudi kot izvrsten vodja njenega komornega ansambla. Posredoval nam je vrsto del zmemeje usmeijenih sodobnih ustvarjalcev. Njihov nastop 19. februarja 1971 je pomenil prijetno osvežitev v vrsti letošnjih več ali manj standardno programiranih koncertov.
MANICA ŠPENDAL
12. STRAN • GLASBENA MLADINA
11. MAREC 1971
koncertni telegrami
KOPER:
Društvo prijateljev glasbe v Kopru je do sedaj (v tekoči sezoni) organiziralo 6 oziroma 12 koncertov, ker so isti izvajalci v popoldanskem času vedno priredili tudi poseben koncert za mladino.
Prvi koncert: „Schola labacensis" iz Ljubljane (Breda Senčar, Tomaž Buh, Janez Hoefler, Primož Soban in Tomaž Šegula) je izvajala dela F. Lan-dina, anonimno glasbo iz Petrarcovega časa, dela burgundskih avtorjev iz prve polovice 15. stoletja, dve nemški pesmi iz 15..stoletja, dela francoskih in nizozemskih mojstrov ter nekaj skladb s področja italijanske družabne glasbe, vse iz okoli 1500.
Zanimiv večer intimnega muziciranja, ki so mu poslušalci sledili v intenzivnem sprejemanju. Od pomladanskega nastopa v Piranu se je skupina zlila v še bolj ubrano igro. Ansambel izkazuje tenkočuten smisel za oživljanje na videz skromnih, a notranje toplih in igrivosti prežetih del, kljub časovni odmaknjenosti blagodejno delujejo na današnjega poslušalca, ki išče trenutke notranje pomiritve.
Drugi koncert: Slovenski trio iz Ljubljane (Dejan Bravničar, Ciril Škerjanec, Aci Bertoncelj). Spored: F. Schubert: Trio št. 1 op. 99 v B-duru; F. Mendelssohn: Trio št. 1 op. 49 v d-molu in kot dodatek stavek iz Sonate da camera Vladimira LovCa. Ansambel je nudil izvrstno igro, ubrano
mednarodna izbira
Na mednarodnem festivalu SIM (mednarodno društvo za sodobno glasbo) v Londonu, čigar članica je tudi Jugoslavija, bodo letos javno izvedli slovenskega skladatelja Milana Stibilja kompozicijo ŽOOM za klarinet in bongosa. Priznanja našemu skladatelju smo toliko bolj veseli, ker je njegova skladba izbrana izmed šestih skladb, ki jih je mednarodni žiriji tega festivala poslala Jugoslavija.
Žirija jugoslovanske sekcije S1MC, je izbrala skladbe Dubravka Detonija, Bogdana Gabiča, Iva Malca, Aleksandra Obradoviča, Rubena Radiče in Milana Stibilja ter jih poslala mednarodni žiriji. Slednja je za javno izvedbo izbrala delo slovenskega avtorja Stibilja.
V______________________________)
poustvarjalno delovanje enotnih temperamentnih zagonov, osnovano na skupno in enakovredno'po-doživljenih zamislih; koncert je pokazal do sedaj najvišjo doseženo stopnjo moči in umetniške prodornosti - od svojega prvega nastopa, ki gaje imel pred štirimi leti prav v Kopru. Brez dvoma se je uvrstil med najboljše komorne skupine pri nas.
Tretji koncert: „Večer slovenske lirike". Izvajalci: Zlata Ognjanovič, Sabira Hajdarovič, Mitja Gregorač, Jože Stabej in Marijan Lipovšek. Spored nam je nudil nekak prerez slovenskega samospeva od 18. stoletja do danes: dela A. T. Linharta, B. Ipavca, Fr. Gerbiča. L. M. Škerjanca, M. Kogoja, M. Kozine, M. Lipovška, P. Šivica, S. Osterca in U. Kreka. Čeprav so nastopali štirje peVci, je bil spored skrbno pretehtan in se je zlival v razgibano celoto koncertnega večera v pristnem intimnem vzdušju. Še posebej je prišla do izraza osvajajoča moč Zlate Ognjanovičeve, ki je s toplo obarvanim glasom in klenim izrazom vnesla v dela mnogo svojega individualnega žara. Marijan Lipovšek je spremljal vse pevce z izrednim muzikalnim čutom in tako pripomogel k skladnosti in izrazni dovršenosti.
Četrti koncert je izpolnil nastop violinista Mihe Pogačnika ob sodelovanju Acija Bertonclja. Spored: Beethovnova Sonata za klavir in violino v a-molu, št. 4, op. 23, Bachova Sonata za violino in klavir in Paganinija Caprices XIV, XVII in XXI. Miha Pogačnik, ki sodi med najmlajše slovenske umetnike, se je predstavil kot dokaj zrel poustvarjalec; po svojem primarnem, neskaljenem doživljanju spontano sledi logičnemu razvoju danega dela in v svojem sproščenem zanosu dosega presenetljive učinke tako v posameznostih kakor v celoti.
V	oporo sta mu izredna tehnična izdelanost in muzikalna nadarjenost. Očitno mu je pri srcu Bach, ki ga je gradil v svojski zavzetosti. Njegov pristop, pronicanje v globino, v umetniško bistvo, in gradnja nas nehote napotujejo na misel, da se nam oblikuje violinist izrednih kvalitet. Z Acijem Bertoncljem sta prvič sodelovala. Igrala sta v čvrstem skladju, v enotnosti skupne gradnje. Zdi se, da bi nadaljnje sodelovanje teh dveh umetnikov kmalu pokazalo zaznaven doprinos v našem koncertnem življenju.
Peti koncert: Trio Lorenz in Eva Novšak-Hou-škova. Spored: Štirinajst variacij, op. 44 in štiri škotske pesmi L. V. Beethovna, samospevi M. Musorgskega, J. Brahmsa, C. Debussyja in K. Sla-vickega, dalje Lento maestoso - Allegro poco adagio iz Tria „Dumky“, op. 90 A. Dvoraka in Kontrasti P. Ramovša. Na videz neenotno sestavljen spored je bil vendar skrbno premišljen in je ob izvrstnih izvedbah izzvenel v prelep glasbeni večer, ki je brez dvoma dosegel vrhunec v~pevkinih poustvaritvah. Izvrstna tehnična izvežbanost omogoča Evi Novšakovi obilje izraznih učinkov. Vendar je njena prava moč v umetniškem hotenju, v ostvarjanju in oblikovanju, ki se razvija v svojsko nazoren izraz in nas prižema s silnostjo, ko se zdi, da poustvarjalni moment že prerašča v samo ustvarjanje.
Trio Lorenz, ki nas je zadnjič obiskal pred dvema letoma, se je v svoji rasti	za	stopnjo
povzpel; njegove interpretacije p^aščajo v vse bolj kleno muziciranje, prežeto s poglobljeno izraznostjo. Izvrstno se je trio v uravnoteženem sorazmerju spojil v skladno in nazorno sodelovanje s pevko v Beethovnovih škotskih pesmih, ki so učinkovito zaključile koncert.
Šesti koncert: pianistka Maria Mosca iz Neaplja. Spored: 4 sonate D. Cimarose (v C-duru, a-molu, B-duru „La perfidia“ in v B-duru), R. Schumann: Carnaval, op. 9; C. Debussy: Estampes pour piano
-	Pegodes, La soiree dans Grenade, Jardins sous la pluie; F. Liszt: La Caccia in La Campanella. Zahteven program, ki ga je pa umetnica, čeprav šele dvajset let stara, nepričakovano mojstrsko izvedla. Odlikujeta jo izreden spomin ip dovTŠena tehnična izdelanost, ki ne dopuščata niti najmanjšega spodrsljaja, kar pa še zdaleč ni njena poglavitna značilnost spričo muzikalnega bogastva, ki ga razodeva mlada umetnica ob vseh, naj si bo slogovno še tako heterogenih delih. Vedno izhaja iz muzikalnega bistva in gradi iz njegove nujnosti. Njene svojsko zasnovane interpretacije so nam z enako močjo približale Cimarosine sonate, kakor Schumannov Carnaval ali Debyissyjeve Estampes prav tako navedeni Lizstovi virtuozni skladbi, ki sta pa to pot izzveneli v pristnem muzikalnem občutju, daleč od zgolj virtuoznih učinkovitostih. Schumannov Carnaval pa zasluži primeijanja z najuspelejŠimi interpretacijami.	iVAN	SILIČ
m progresivna
kaj je s pisanjem o glasbi?
Za pisalni stroj sem sedel z namenom napisati nekaj o zadnji plošči Boba Dylana NEW MORN-ING (CBS 69001; skladbe: If Not For You, Daj Of The Locusts, Time Passes Slowly, Went To See The Gipsy, Winterlude, If Dogs Run Free, Ncw Morning, Sing On The Window, One More Wee-
A NEW BOB DYLAN A, was finished in New Yo». couple of weeks ago, consisting o ali new Dylan songs.
Al Kooper, who has been working on the album for the past six months, told MM’s Vicki Wickham in New York this week: “ It’s going to screw a lot of people up, because they’ve ali vvritten him off after his last album.
“ We finished it about a week ago, and I think it’s his best album. I played on it and helped with the mixing. and it’« mntf n-mi. njseent. of ' Blonde On ■Blon3Ž.» SUffU Ni).." my tavouMS' ilbum. ^
•	',TJl.ere are some real good players on it, tFlu.d'ie F||llv Mundi on rimms and Harvev J«£oksilMsDasswho Te working vvithme as a piano trio arthe moment. Georee Harri-son_is on at least one cut, and il's just" great. The songs, ali vvritten by Bob, are fantastic.
“I’m very pleased vvith what I did on it and thrilled with what he did. People don’t Know what tW£ally_ great niann plaver Dvlan is. He playy a	mUMflfand 1
kend, The Man In Me, Three Angels, Father Of Night). Vendar pa se mi zdi potrebno dognati, kaj je s pisanjem o glasbi. Dognanje v tej zvezi se mi zdi nujno potrebno, ker iz njega samodejno sledi, KAKŠNO naj bo pisanje o glasbi.
Jasno je, da nabiranje in navajanje faktografskih podatkov ni pisanje o glasbi. Faktografski model je v celoti neustrezen, ker je rezultat apriori minimalen, če sploh je. Značilnost faktografskega modela (ta značilnost je istočasno tudi najpomembnejša pomanjkljivost) je v tem, ker se faktografija nanaša (predvsem) na ustvarjalca, ne pa na izdelek,
v	našem primeru torej na glasbenika in ne na glasbo. Tudi podatek, daje določena skladba na tem in tem mestu te in te lestvice, je le navidezno podatek o glasbi: to je podatek o socialni strukturi.
Sklepanje iz podatkov, ki jih imamo o glasbeniku, na glasbo, je delikatno. To je egocentrična sodba, velikokrat le odraz naših želj, simpatij ali antipatij. Pisanje, ki se poslužuje takega modela, je samovolja. Taki posegi se skrivajo v okvir pisanja o nečem, v resnici pa so le pisanje o nas samih.
Lahko pa si zastavimo vprašanje o znanosti o glasbi. To vprašanje je popolnoma v duhu novodobnih iskanj in proučevanj (o) umetnosti. Recimo, znanost o literaturi dosega lepe rezultate, zato lahko analogno sklepamo, da bi tudi znanstveno proučevanje glasbe odprlo popolnoma nove poglede in da bi z znanstvenim raziskovanjem glasbe prišli do rezultatov, ki bi bili utemeljeni.
Vendar, če je znanost o glasbi alternativa, mislim če je edina alternativa, lahko samo dvignem roke v zrak predaje: nisem znanstvenik. A vseeno: ali sploh so znanstveniki, ki bi pisali o glasbi? Fak«
11. MAREC 1971
GLASBENA MLADINA# STRAN 13
tografija, stikanje po umetnikovih (glasbenikovih) intimnih dnevnikih in kukanje v njegovo privatno življenje, ni znanost.
Vseeno pa obstaja še ena alternativa: glasba je vendar najbolj radikalna mnogoplastna informacija. Sir Leonard Woolley piše v knjigi Začetki civilizacije (zbirka Zgodovina človeštva, UNESCO, slovenska izdaja DZS) o glasbi tole:
Z vso pravico lahko rečemo, da prispeva glasba od vseh umetnosti največ (c človekovi kulfuri, že zato, ker učinkuje na človeka neposredno, čustveno in vsestransko in ker dojemanje glasbe ne zahteva razumskega napora in zapletene izobrazbe.
Zakaj bi torej glasbo raz-strukturirali? Namen glasbe ni v tem, da bi jo analizirali, jo nominirali in jo tako postavljali v nek model, ki je neprilagodljiv in tog že zato, ker je model. Vsak model je le enostranski, enodimenzionalen, glasba pa je mnogodimenzionalna, je univerzum oziroma njegov totalen odraz (izraz). V model lahko vtaknemo le nekaj (od glasbe) „Nekaj“ naj se ne razume aritmetično. Glasba, zajeta v modelu, ki naj bi jo razložil, ni zajeta v celoti: zajeta je le ena dimenzija, vse ostale pa so nam skrite; naša pozornost je obrnjena predvsem na model.
Glasba je kakor vozilo. Glasbe se ne razume, ampak se jo čuti, vendar pa je treba ločiti čutenje od čustvovanja.
Glasba je freak out avto.
Glasba so vsi zvoki, ki sc zvočijo, ki se ne zvo-čijo, vsi nezvoki, ki se zvočijo, vsi nc-zvoki, ki se ne zvočijo.
Bob Dylan pa je spet z nami (med nami). NEW MORNINGje 1 AR OUT.
Zelo, zelo dobra stvar.	T.	KRALJ
bitches brew milesa tlorisa bitches brew milesa davisa
MILES DAVIS - KOLEKTIVNI ACID TRIP
V opombo — moje (osebno) prepričanje je, daje glasba, vsaj sodobni jazz, na poti, ko se o njej ne da več pisati analitsko, v smislu ocenjevanja. Pisati je možno le in predvsem literaturo o glasbi, ali literaturo glasbe.	>
Jazz je zanimiva zadeva. Ne vem, če je še v kakšni obliki izražanja, umetniškega izražanja, toliko globoke osebne občutenosti. Občutenosti izvajalca in poslušalca. In to je, kar je jazz. Jazz je totalna komunikacija, je jaz, ti, mi, vse.
In kako potem ne verjeti Milesu Davisu, ki že dobrih 25 let živi jazz. Živi ga in živi z njim.
Miles Davis je s ploščo Bitches Bre\v zasadil v nas dilemo. Dilemo, na katero zna odgovoriti najbrž le on sam.
Zasedba na posnetku je dokaj presenetljiva: trobenta, sopran, saksofon, bas klarinet, električni klavir (trije), fender bas, bas, električna kitara, dve bateriji bobnov. Presenetljiva pa je le na pogled. Ko jo slišiš, veš, daje prava!
Ko jo slišiš - ne, ko jo čutiš! Zak^j to je glasba elektrike, je glasba zraka, glasba molekul. Zvok potuje, zvok JE, to je stalno nihanje vsega zraka, vsa-
kega najmanjšega delca molekule. Zdi se, kot da Davis daje le impulz, začetni odriv, potem zvok niha samostojno, pronica vsepovsod. Naenkrat si v glasbi in si glasba in nič ni več izven tega. Glasba je našla pot vate. Ne skozi uho. Skozi in v vsako celico tvojega telesa Kako? Zanihala, zgibala je vso možno energijo, kije, ki smo mi, kije vse.
Komunikacija je na ničelni točki. Ni je več. Zakaj ni Davisa, ni mene, ni tebe - smo! To je začetek nove glasbe - glasbe „environment“, glasba univerzalnega prostora.
Ampak - dilema - je to gospodovanje, možnost manipulacije, je oblast? Ali je sodelovanje? ! Seje Miles Davis RESNIČNO osvobodil črnega kompleksa. Se mi ne maščuje za vse hudo, povzročeno njegovi rasi? ! Sodeluje z menoj? ! Upam, ne vem. Preveč sem presenečen, zmeden, navdušen. In ker imam dobro vero, mu hočem verjeti.
BORIS CIZEJ
spadate med nepismene?
Ne boste trdili, da vas to ne gane, da vas zvrst glasbe, kateri je odmerjenih tukaj teh nekaj strani, pušča hladne, da je ne lovite po radiu, da ne kupujete plošč, da z njo ne ubijate svojega prostega časa, da se ne prerekate o tem, kaj je jilobro in kaj so čisto navadne popevke! Nt lažite sebi in nam, predobro se poznamo. Ampak, ali ste že kdaj pomislili, ali celo že poskušali zapisati ZAKAJ je po vašem mnenju glasba nekega ansambla veliko boljša ali progresivnejša ali boljše šibanje ali res tista prava progresivna ali pop glasba, če hočete. Saj imate svoje mnenje in ste za to, da ne ostanemo brez besed, ko je pa toliko še neizkoriščenih vprašanj in še več bedastih člankov po časopisih in revijah. Ne? Kaj je še danes ob vsesplošnem izposojanju, prepletanju, mešanju, fuzijah s takoimenovanimi zvrstmi glasbe kot so blues, folk, psychcdelic itd. Imate
vi	drugačno mnenje o publiki, ki prihaja na koncerte in plese? Se ne strinjate z mnenjem, da je kriterij vrednotenja progresivne glasbe za zdaj lahko samo njena progresivnost? Ista tema - kako je možno avtentično govoriti o glasbi - se danes znova pojavlja. Mislite drugače? Stvar je natisnjena, lice je nastavljeno, torej - udarite. Napišite. Imate zanimiv članek iz tujega glasbenega časopisa ali intervju? Prevedite ga in pošljite. Bi ocenili ploščo, album, bi raje poskusili natančno opredeliti glasbeni razvoj čisto določenega pop ansambla ali glasbenika? Čakamo.
Nobena skrivnost ni, da za tekste novačimo, sc pravi, jih nabiramo od ljudi, za katere vemo, da se ukvarjajo s pisanjem o glasbi. Za vas ne vemo, sami se morate odkriti, mi vas bomo samo tiskali. Tudi če mislite DRUGAČE. Še raje. Drugačna, nova glasba, zahteva tudi drugačen, nov pristop. Zato brez predsodkov!
In tddi denar za znamko boste dobili nazaj. Pa še precej več. Samo pišite - pošljite - iz Kopra, Maribora, kjerkoli pač ste. Čakamo.
OSTROJ LJUBLJANA
LJUBLJANA, DRAGA 41
PODJETJE ZA IZDELAVO IN POPRAVILO KMETIJSKE IN GOZDARSKE MEHANIZACIJE
tel.: gl. direktor: 57 052 centrala: 55 366 teleks: 31 271
telegram: Agrostroj Ljubljana, Ljubljani p. p.: 7/1
Konstruira, projektira in izdeluje najsodobnejše naprave za namakanje z umetnim dežjem v stabilnih, polsta-biinih in premičnih sistemih.
Z lastno mehanizacijo opravlja vsa melioracijska dela.
Opravlja servis kmetijske mehanizacije in gozdarskih strojev ter avtomobilov Škoda, Simca, Saab in Land Rower.
Izdeluje epoxy smole in kite, odporne proti kislinam in alkalijam za uporabo v elektro, strojni, gradbeni in prehrambeni industriji.
AGROSTROJ LJUBLJANA
..J
14. STRAN % GLASBENA MLADINA
11. MAREC 1971
slovenska publika in progresivna glasba
Takoj je treba povedati, da bomo v tem zapisu obravnavali odnos več ali manj natančno določenega in klasificiranega dela slovenskega občinstva do progresivne glasbe. Ta določeni del občinstva je tisti, ki progresivno glasbo v večji ali manjši meri sprejema, je ne negira, ne zanikuje potrebe po njeni eksistenci in jo sprejema kot nekaj dobrega, potrebnega in pozitivnega. S pravkar povedanim pa smo celotni slovenski publikom zreducirali skoraj samo na mlajšo generacijo in še v njej sami moramo alienirati tiste dele, ki nimajo nikakršnega odnosa do progresivne glasbe. Tako smo končno prišli do tistih ljudi, za katere nam gre. Krajše in enostavneje povedano: gre za tiste mladeniče in mladenke, ki hodijo v disco klube, na plese v Halo Tivoli in Študentsko naselje in še na vsakršne druge podobne prireditve.
Zaradi ekonomičnosti in preprostosti nadaljnjega izvajanja bomo ta, sedaj natančno določeni in opredeljeni del celotne slovenske publike, imenovali mlada slovenska publika oziroma mlado slovensko občinstvo.
Še nekaj je potrebno dodati, preden gremo in medias res. Naravno in precej logično je, da v taki situaciji ne obravnavamo mlade slovenske publike ločeno od drugih, kot edino zveličavno in vse-veljavno. Sama po sebi se vsiljuje primerjava z angleškim, nemškim ali nizozemskim občinstvom, vendar le v tolikšni meri, kolikor je potrebno za informiranje bralcev o odnosu mladih zapadno-evropskih ljudi do progresivne glasbe.
Dejstvo je, da je dosedaj edino glasba umetnost tiste vrste, ki se deloma ustvarja tudi pred občinstvom. Ker govorimo o progresivni glasbi, predpostavljamo, da je tudi progresivna glasba umetnost tiste vrste, ki se ustvarja tudi pred občinstvom. Seveda smo v temle hipu na kočjivem terenu. Avtomatično priznavamo, da je progresivna glasba umetnost. Rešitev tega problema seveda ne sodi v ta okvir. Najbolje je, če se zaenkrat skušamo ogniti temu vprašanju, kajti konec koncev niti ni tako pomemben za naše nadaljevanje. Kot že rečeno, živo izvajana glasba je mnogokrat kombinacija poustvarjanja in novega ustvarjanja, ki se kaže v improvizaciji, ki pa je odvisna od trenutnega navdiha igralca, njegovega razpoloženja, kontakti-ranja s publiko in njene odzivnosti.
Tako smo prišli do problema, kr nas trenutno zanima. Vprašajmo se tole: v kolikšni meri in ali sploh zavisi kvaliteta in inventivnost igranja od odzivnosti i sprejemanja publike. Seveda bi na tako vprašanje najbolj točno in ustrezno odgovoril kakšen glasbenik, vendar, ker nimamo ničesar takega pri roki, bom podal le lastna opažanja in vtise, ki sem si jih nabral med slovensko, angleško, nemško in nizozemsko publiko. Vzemimo za primer lanski pop festival na VVightu ali pa koncerte najboljših angleških in ameriških skupin v Muenchnu. Mogoče si predstavljate to občinstvo kot hladno in neprizadeto množico, ustrezajočo severnjaškemu temperamentu ljudi. Zelo se motite! Ta publika živi z glasbo. Neverjeten je njen kontakt z nasto-
pajočimi Zelo je prisrčen, naraven in spontan, je brez zadržkov in kompleksov, je stimulans igranja in dogajanja na odru. Gledalci in poslušalci delajo to, kar jih trenutno veseli, navdihuje in osrečuje. Ne ozirajo se na mnenje drugih, kajti tega mnenja sploh ni, zaradi izredne tolerantnosti in vzdržnosti publike. Če bo nekomu vroče, se bo slekel, morda celo do golega, vendar to ne bo nikogar motilo. Nihče se ne bo spotikal ob tega „predrzneža“, nihče ne bo izpustil opazke na njegov račun. Med odrom in bbčinstvom ni prepada, ki bi oddaljeval igralce od poslušalcev; je le most, kijih zbližuje in vsem skupaj omogoča doživeti lep večer ob glasbi. Lahko trdimo, da je to vzgojena publika, ljudje z precejšnjo mero osebne kulture, to je publika, ki se spozna na glasbo, jo zna ceniti, zna vrednotiti napor in kvaliteto igralcev in njihovo prizadevanje. Pri takem odnosu tudi vrhunski glasbeni dosežki ne morejo izostati.	^
Verjetno je tu del odgovora, ki smo ga iskali. Ostanek do popolnega odgovora pa je skrit v odnosu samih igralcev oz. ansamblov do glasbe in občinstva, vendar pa nam za to razmerje trenutno ne gre.
JOŽE ROZMAN
• NADALJEVANJE
Križanka je NAGRADNA. Mladim reševalcem bomo razdelili S enakovrednih nagrad. Izrezek z vpisano rešitvijo pošljite na naslov: Glasbena mladina Slovenije, Ljubljana, Dalmatinova 4. Na pisemski ovitek napišite: Verdijeva križanka. Pri žrebanju bomo upoštevali vse rešitve, ki bodo v uredništvu do 25. marca opoldne.
glasbeni monopol
Nisem imel namena, da bi kritično ocenil položaj glasbenika v naši zabavni in pop glasbi, čeprav bi imel razlogov za to dovolj; predvsem sem skušal ugotoviti dejstva. Še ne dolgo tega pri nas ni bilo združenja, ki bi ščitilo koristi glasbenikov in ki bi popraševanje na trgu glasbe usklajevalo s ponudbo. Čakali smo in dočakali: Društvo glasbenih delavcev Slovenije (Slovenija koncert). To je povzetek razgovora s Perom Dimitrijevičem, sekretarjem, manageijem in ustanoviteljem društva:
T. M.: - Kaj se je pravzaprav spremenilo pri nas, odkar imamo Slovenija koncert?
P. D.: - Marsikaj! Devet agencij (Estrade iz Zagreba, Pule, Opatije, Reke, Čakovca, Varaždina ter še nekaj manjših agencij) je do zdaj sklepalo pogodbe za svoje glasbenike tudi s slovenskimi hoteli.
T. M.: - Se ukvarjate samo s komercialno glasbo?
P. D.: - Predvsem s komercialno. Ponujamo tisto, kar je hotel pripravljen kupiti; za več denarja boljše pevce, boljše glasbenike. Skušali bomo trg monopolizirati.
T. M.: - ?
P. D.: - S tem bi dosegli, da hotelska podjetja ne bi mogla mimo nas sklepati pogodb s pevci, ki so- bili do sedaj, v primerjavi s kolegi iz Zagreba, Beograda, premalo plačani. Po drugi strani tudi glasbeniki ne bodo več samostojno sklepali pogodb. Tako odpade nelojalna konkurenca.
T. M.: - In vaše obveznosti? Ali jamčite glasbenikom določeno število nastopov letno?
P. D.: - Tega ne počno nikjer. V Italiji in Angliji npr. skrbe predvsem za zaščito lastnih ljudi. To se doseže z monopolom na tržišču. Slovenija pa je tako majhna. Za nič ne moremo jamčiti. Podobno kot drugod po svetu pa tudi mi zagotovimo socialno zavarovanje. Glasbeniki, ki dokažejo, da se preživljajo z glasbo, pa do sedaj niso bili zavarovani, si lahko službena leta kupijo.
NIUM nuinu
KLIC S
SKLADAT.
IMcNOM
KUC NA
BAH
ŽVEZAKO^
GLAVNA ž.OSEBA a MGO LETTA
REKA
"srbi”
VEK,
STOLETJE
EGIPC.
BOG.
ZAŠČITNIK
MEMRSA
KAČJI GLAS
NIKALNICA
PRVAOBUKA
Četvorki,
DOLGE
HLAČE
11.	MAREC 1971 BI
GLASBENA MLADINA • STRAN 15
T. M.: Poznamo tak primer: Vrane, Koliko pa je enoletni prispevek?
P. D.: - Tisoč N-din. Poprečno. Imamo dva razreda. V prvem so vrhunski glasbeniki po kvaliteti in stažu. Večinoma pa so vsi profesionalci. Naši člani so tudi narodno-zabavni ansambli.
T. M.: - Kaj pa pop skupine?
P. D.: - Ne kažejo zanimanja, da bi se včlanili Pri nas. Sicer pa je njihovo glasbo težko prodajati. Ansambel Union je tukaj izjema.
TOC MAROLT
un.juim,
, j:
i iiw illis ii irrvi
Dr. John „nočni izletnik" - visok svečenik woodooja, je eden najbolj talentiranih in ustvarjalnih glasbenikov v Ameriki. Sam pravi, da je utelešenje močvirskega Gris-Gris človeka. Dr. John, s pravim imenom Mac Rebennack, snema pri družbi Atlantic. V svoji glasbi poveličuje vse oblike „be-lega“ ali dobrega woodooja.
Ljudje, ki so mu blizu pravijo, da v njem bivata pravzaprav dva človeka, ki sta medsebojno 'povezana samo z ogromno močjo glasbe. Dr. John se ukvarja z woodoojem kot obliko religije, ter vari napoje in zdravilna sredstva vseh vrst iz rastlinskih in živalskih mešanic. Teh skrivnosti se je naučil med študijem v The Temple of the Innocent Blood (Tempelj čiste krvi) v New Orleansu. Rodil se je na Področju velikih črnih močvirij Louisiane. Rebennack priznava, da se je bal woodooja vse do leta 1960. Takrat je v New Orleansku srečal sestro Eunice, ki je popolnoma spremenila njegovo življenje.
,,Sprva sem bil prestrašen," pravi v dialektu Cajun - pol francoski, pol južnaški naglas. „Bal sem se vvoodooja, črne magije. Toda potem sem Prišel v Temple of the Innocent Blood, kjer sem videl vse ljudi srečne, brez rasnega razlikovanja, brez sovraštva. Vsi-so bili eno! Rekel sem si - to je zame.“ Prezgodnja smrt sestre Eunice je bil velik udarec za Dr. Johna. Šel je v Los Angeles in postal Zelo znan session glasbenik, preden je posnel svoj Prvi album. Charlie Green (bivši manager skupine Buffalo Springfield), je zveza Dr. Johna s svetom, Poleg tega pa njegov najboljši prijatelj in producent. ,.Pravzaprav je prijatelj, ki mi pomaga in ob tem nima kakih skritih namenov. V veliko oporo mi je, da se v poslih lahko zanesem nanj, tako, da mi glava ostaja čista in se lahko popolnoma prepuščam svojim vajam."
Amerika ni pripravljena na Dr. Johna nič bolj, kot je bila Anglija na Arthurja Browna. Magične Predstave na odru niso bile nikdar uspešne. Glasba Dr. Johna, ki človeka popolnoma prevzame, postane nekako mračna ob njegovem nastopu v woo-doo opravi. Dr. John nastopa v oblekah iz perja in kačjih kož ter s simboli poslikanim obrazom. Vendar pa z največjo resnostjo izvaja ,,beli“ vvoodoo, s katerim premaguje nevidne pregraje. Pri Dr. Johnu starodavni misticizem še zdaleč ni modna muha. Znana je njegova misel, da je svet šola, kamor smo se vsi prišli učit. Spada med privržence nauka o reinkarnaciji kot poti k duši. Njegova skupina „Re-medies", ki pa ni stalna, je največkrat sestavljena iz bobnarjev, kitaristov,' orglarjev in ženskega zbora.
V	Angliji ji je morda najbolj podnbna skupina Gin-ger Baker s Airforce (majhna zanimivost: ex Traf-fic Chris Wood je nastopal že z obema skupinama), Vsekako pa je Dr. John veliko bolj umirjen in ritualen. Kot komponist je svoj čas pisal za pevce kot so Aretha Franklin, Wilson Pickett, Delaney and Bonnie.
Kot večina ameriških stvaritev je moral tudi Dr. fohn s svojo „belo“ vvoodoo glasbo slediti bluesu >n dobiti priznanje najprej na evropski strani. Mnogokrat so morali Američanom drugi povedati, kaj Je vredno, da so bili pripravljeni poslušati. Eden teh primerov je tudi Dr. John the Night Tripper. Fantastičen shovvman, fantastičen glasbenik. S svojo magijo in svojo glasbo se je s festivala v “athu vrnil v Ameriko kot nova zvezda under-grounda.
Diskografija:
CR1S-GRIS, januar 1969
BABYLON, junij 1969
REMED1ES, julij 1970 (vse pri Atlantic)
odvečna skrb
V	petek 19. februarja je osnovna skupnost Glasbene mladine Bele krajine organizirala koncert pihalnega orkestra Srednje glasbene šole ZGBI iz Ljubljane v Črnomlju in Metliki. Koncert v Črnomlju so organizirali v počastitev obletnice SNOS, udeležili pa so se ga predvsem učenci osnovne šole in dijaki gimnazije Črnomelj. Kljub večkratni trditvi nekaterih kulturnih delavcev oziroma odgovornih družbeno političnih delavcev, da za koncerte ni pravega zanimanja, je ta prireditev zelo uspela. Mlade poslušalce je zlasti presenetila visoka kvalitetna raven, s katero so se nam predstavili mladi glasbeniki.
Program je bil tako sestavljen, da je bilo za vsakega nekaj. Slišali smo ubrano barvitost baročne glasbe, idilično domačnost v Gregorčičevi Vaški suiti, humoristično vzdušje je na poslušalce napravila skladba V. Landa Patak Pajo in pozavna. Kolo iz Gotovčeve opere Ero z onega sveta ter Ples s sabljami Arma Hačaturjana pa sta razvnela mlade poslušalce s svojim ognjevitim ritmom.
Osnovna skupnost Glasbene mladine Bele krajine je s svojim delom že dokazala, da lahko v veliki meri pozitivno vpliva na kulturno dogajanje tega področja. Zal pa je finančni prispevek druž-beno-političnih in delovnih organizacij zaenkrat še minimalen. Upamo, da bo v bodoče ta problem zadovoljivo rešila kulturna skupnost, ki je v fazi ustanavljanja.
FRANCE ZUPANČIČ
celjani na kvizu
„Glasbena mladina" je že večkrat pisala o 1 ..Življenje in delo P. I. Čajkovskega , ki ga
i kvizu
.... Iga organizira Glasbena mladina Srbije. Tega zanimivega tekmovanja, v katerega se je vključilo lepo število mladih ljubiteljev glasbe, so se letos udeležile tudi ekipe iz drugih republik, med njimi pa kot edini predstavnik Slovenije ekipa Glasbene mladine iz Celja. Našo ekipo so sestavljali štirje dijaki celjske gimnazije, ki obiskujejo tudi Glasbeno šolo v Celju: Mileva Nikolič, Karlo Bračun, Božo Jager in Matej Bračko, vodil pa jo je prof. Ciril Vertačnik.
V	prvem kolu finalnega tekmovanja smo se v Bačkem Petrovcu srečali z ekipo Kulpina. Čeprav smo bili dokaj dobro podkovani o glasbi Čajkovskega in s podatki, ki so bolj ali manj v zvezi s skladateljem, smo se v Srbijo odpravljali z mešanimi občutki, saj sta nam način in potek tekmovanja predstavljala precejšnjo neznanko. Na sedežu Glasbene mladine Srbije v Beogradu so nas organizatorji tekmovanja toplo sprejeli, nato pa smo se skupaj odpravili v Bački Petrovac.
Kljub začetni tremi smo se na kvizu, ki ga je sestavljalo sedem teoretskih in sedem slušnih vprašanj, dobro odrezali. Zmagali smo z rezultatom 28:7 in tako izmed vseh ekip zbrali v prvem kolu največ točk. Po tekmovanju smo se spoznali še s tekmovalci iz Kulpina, Kladova in Novega Sada ter skupaj z njimi prebili prijetno urico - seveda ob glasbi.
Naš naslednji nasprotnik je bila ekipa Novega Sada.
Novosadčani, s katerimi smo se spoznali že v Bačkem Petrovcu, so nas sprejeli kot stare znance in dobre prijatelje. Tekmovanje pred polno dvorano novosadskega gledališča, je bilo borba dveh izenačenih ekip, saj se vse do zadnjega vprašanja ni vedelo, kdo bo zmagovalec. Vprašanja so bila res
srečanje z glasbenimi umetniki
Učenci naše šole imamo zelo radi glasbo. Vsepovsod nam stoji ob strani. Sami radi pojemo, obiskujemo operno hišo, v našo sredo pa povabimo različne glasbene umetnike. Njihovih prihodov se srčno veselimo, ker vemo, tla se bomo srečali z resnično umetnostjo.
Tako je bilo tudi, ko smo zvedeli, da pridejo k nam izredno znani glasbeniki, trio Lorenz in pevka Eva Novšakova.
Napočil je težko pričakovani dan. Popoldne smo se vrnili v šolo. Z nestrpnostjo smo se ozirali proti odru, da bi zagledali goste. To se je zgodilo kaj kmalu. Najprej smo si zavzeto ogledovali mlade brate Tomaža, Primoža in Matijo, nato pa so nas prevzeli nežni zvoki violine, viotinčela in klavirja. Odigrali so nam več različnih skladb. Poleg tria je nastopila tudi Eva Novšakova in naš navdušila s svojim žametno toplim glasom. Prehitro je minila ura in koncerta je bilo, žal, konec. Po glasnem ploskanju, ki ga ni hotelo biti konca, se je pričel razgovor z mladimi umetniki. Spraševali smo jih najrazličnejše stvari. Dobili smo tudi avtograme.
Domov smo odhajali radostni, saj smo bili bogatejši za doživetje, ki ga lahko nudi srečanje z resnično umetnostjo.
Naša želja je, da bi slišali še veliko tako lepih in kvalitetnih koncertov. Radi bi videli, da bi nas bratje Lorenz še obiskali.
ZLATKA KNEZ, osnovna šola Valentina Vodnika v Ljubljani
zahtevna, kajti mnogokrat so se spuščala do najmanjših podrobnosti. Na koncu se je sreča nagnila na stran naših nasprotnikov in premagali so nas za dve točki. Tekmovanju je sledil krajši umetniški program, temu pa prijetno srečanje s člani Glasbene mladine Novega Sada. Kar neradi smo se poslovili od naših gostiteljev, ki so nas zares prisrčno sprejeli.
Čeprav smo se vračali domov kot poraženci, si tega nismo preveč gnali k srcu, kajti zaradi pomanjkanja denarja bi se tudi v primeru zmage le s težavo udeležili nadaljnjega tekmovanja. Tako pa smo se vračali polni lepih vtisov, saj smo spoznali obilo novih prijateljev in se v dobri meri seznanili tudi z delom organizacij Glasbene mladine v Srbiji.
MATEJ BRAČKO, Gimnazija Celje
umrl je ludvik žepič
Pred mesecem dni smo izvedeli, da je umrl Ludvik Žepič, ustanovitelj in prvi vodja glasbenega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Slovenski zborovski pevci ga poznajo predvsem kot marljivega transkriptoija in prirejevalca Gallusovih cerkvenih in svetnih zborskih mojstrovin, muzikologi in glasbeni pisci pa kot vestnega vodjo osrednje slovenske glasbene zbirke v NUK, brez katere, tako si upamo zapisati, bi naša glasbena zgodovina imela precej težje delo. Čeprav po osnovni izobrazbi ni bil poklicni glasbenik ali glasbeni delavec, je v svoji ljubezni do glasbene umetnosti posvetil svoje najbolj dragocene sile temu razmeroma pionirskemu delu, ki sicer ni našlo manifesta-tivne odmevnosti, a je bilo neizogibno potrebno. Ne nazadnje smo mu dolžni zahvalo za njegovo vztrajno ukvaijanje z Jakobom Gallusom, katerega sad je bila prva popolna izdaja mojstrovih latinskih madrigalov, imenovanih Har-moniae morales oziroma Moralia.
Prodajati glasbo je lepa umetnost, ker je prodajalcev glasbe preveč. Razpasli so se, kot se zdaj razpasejo vsak dan novi nagradni natečaji za lepe nagrade. Ta na primer otroke prepričuje, naj jim starši dajejo denar; zato otrok kupuje Hobby umo, drugi izbira Imperial sličice, tretji šolar na lovenskem si ne more kaj, da ne bi izmenjaval po pošti, prek časopisov z visoko naklado ali kako drugače papirnatih prtičkov. Peti mora imeti v šoli veliko, veliko razglednic. Šesti bi bil presrečen, če bi zbral vse Winetouje, sedmi, umirjenejši, je navdušen filatelist in kupuje albume 1 serije z znamkami. Osmi pa je navdušen nad popevkarji, deveti bi imel po stenah vse filmske zvezde, čeprav je zvezdniški čas mimo in se gremo avtorski film. Zadnji je toliko nesrečen, da se zares in popolnoma predaja glasbeni umetnosti, ker mora hoditi v glasbeno šolo k sitnemu profesorju, da ga krca po prstih in vpije zoper njegovo intonančno slabost ali ritmično svojeglavost.
Spekter podobnih in drugačnih zanimanj današ-
I	njih osemletkarjev bi bil širok, če bi mogli našteti vsa. Pa smo se omejili. Hobby guma ponuja nagrado, pony kolo, pony ekspres ali električno železnico za igračko v stanovanju. Za druge ne vem natančno, zakaj zbirajo. Filatelija vzgaja v starejših letih v dobre prodajalce in zamenjevalce zbranega blaga, lepo pripravljenih znamk. Pravzaprav, če človek dobro premisli, od vsega tega človek nekaj
trgovina ali kaj?
ima. Tudi tisti mladi violinski ali drugačen virtuoz, ki se že gleda na koncertnem odru, razmršen kot Aci Bertoncelj, impulziven kot Lovro Arnič ali kdo podoben. Ima svoj cilj. Ne vidi se med orkestrskimi pulti, ker tam ja kariera zanj zapečatena, slava izgubi ves sijaj in še kritiki raztrgajo vsak naš orkester in njegov nastop.
Nihče pa se ne vidi rad v vlogi koncertnega obiskovalca. Zato je danes slovenska kulturna, še zlasti pa glasbena propaganda, takšna kot za Mixal. Glasbo je potrebno prodajati, ko so včlisih cikorijo, potem Albus milo, nazadnje pralne praške s prvimi nagradnimi natečaji in navsezadnje pralne praške za pralni stroj, ki perilo melizirajo.
In takšna reklama za kulturno dobrino gre popolnoma v isto smer. Poslušalec dobi posebne vrste sijaj, ker je od glasbenega dogodka meliziran, torej izboljšan za vsaj eno stopnjo, poslušalec se navadi biti potrošnik, kot se navadi kupovati svoj pralni prašek. Krepko bi nas napadli, ko bi radi rekli, da je vseeno, za kateri pralni prašek gre.
Tako nas napadejo, ko rečemo, da vsak pianist, ki nastopi na primer v Ljubljani, tudi ni pianist svetovne slave. In ta pianist ni potreben poprečnemu gospodinjstvu niti toliko, kot denimo Mixal, ker slednji perilo melizira, pianist pa poslušalca ne melizira, torej ne melizira niti ne dela njegovega gospodinjstva.
Zakaj smo vse to napisali. Ker je propaganda za kulturne dogodke nekaterih slovenskih kulturnih institucij s spornim kulturništvom in sporno kulturno politiko ubrala prav to smer. In če ponuja svoje koncerte ali koncertne prireditve mladim ljudem, ki poznajo glasbo slabše od žvečilnega gumija, vedo - na takšen način in s podobnim argumentom, kot je ta, da si z žvečilnim gumijem mladi krepijo zobovje, potem je takšno kulturni-štvo zares sporno. Zlasti sporno v zapisani poceni primeri zavoljo tega, ker za vse zmesi in primesi žvečilnega gumija strokovnjaki v tovarni vedo in prodajalci tudi vedo, zakaj in kaj prodajajo strokovnjaki za takšno kulturništvo pa še sami ne vedo, zakaj prodajajo to robo. Prodajajo jo, ker je prodajati tisočletna navada, mlade ljudi z otroki vred pa je najlažje, tako kot včasih zamorce, uloviš na frnikule in rutice. Samo, da nagradni natečaj v tem primeru odpade. Nagrada naj bi bila kulturna vzgoja, zavest o obisku koncerta, glasbeni pouk mimobežne vrste. Mar nismo malce naivni?
*	nč
 .....................
Ko bi za Evo Novšak-Houška zapisali, da je samo perspektivna pevka, bi ji napravili veliko krivico. Ta mlada mezzosopranistka, ki se je bolj kot kakšnemu drugačnemu načinu petja posvetila pesmi in oratoriju, je namreč prav na svoji turneji po Kanadi v okviru Glasbene mladine dokazala poklicno izkušenost, zanesljivost in kar je glavno, na več kot 40 koncertih, kijih je odpela, ni niti enkrat zatajila. Ves čas je bila pri dobrem glasu, kar je za pevca izredno težko. S triom Lorenz, s katerim je prepotovala dobršen del zahodne Kanade, na turneji, o kateri smo obširno poročali prav v prejšnji številki Glasbene mladine, je dosegla tudi po kritikah sodeč enega izmed najlepših uspehov in priznanj.
Eva Novšak-Houška seje rodila v Mariboru, tam pričela študirati klavir in petje. Študij je nadaljevala potem na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Petje je študirala pri prof. Kseniji Kušejevi, opravila tudi diplomo in postdiplomski študij. S pomočjo Prešernove štipendije je odšla na Dunaj, kjer se je umetniško izpopolnjevala v pesmi in oratoriju pri slovenskem tenoristu prof. Antonu Dermoti in na dunajski glasbeni akademiji opravila diplomo.
Za Evo Novšakovo pravijo, da je najbolj muzikalna slovenska pevka. To zapišemo brez obotavljanja. Vprašali smo jo, zakaj se ni odločila za opero, ko vendar mladi pevci težijo za tem, da bi nastopili tudi na opehiem odru.
-	Mislim, da sem koncertna pevka; za to sem se odločila, ker me je samospev navdušil, ker najbolj ustreza moji osebnosti, ker čutim po njem zadovoljstvo in zadoščenje. V operi ne bi nastopala, ravno zato ne, ker me ne privlači toliko. Mislim, da ima vsak svoje področje, vsak naj poje tisto, kar mu leži. Meni pa je najbolj všeč komorno muziciranje,
i
In katero glasbeno obdobje vam je najbolj pri srcu?
predstavljamo vam
mezzosopranistka eva novšak-bonska
— Pravzaprav nobeno bolj kot kakšno drugo. Cenim glasbeno klasiko, rada pojem sodobne stvari. Mislim, da je potrebno, da si kot reproduktivni umetnik najdeš v vsakem izmed obdobij svoja dela.
Slišali smo in že tudi napisali, da so vas otroci v Kanadi zelo navdušeno sprejeli. Je kakšna razlika med našimi in kanadskimi otroki?
— Otroci so povsod navdušeni poslušalci, če jih pritegne pester spored. Kanadske je pritegnil in so moje petje radi poslušali. Posebno pesmi, čeprav sem jih pela v originalnih jezikih. Se zdaj sem dobila pismi od dveh malih Indijank.
Kja je po vašem treba izbrati za mladinski koncert, če naj mladega človeka pritegne, še posebej pa otroka?
— Za mladinski koncert je potrebno izbrati tekst, ki je otrokom blizu. Zgodbice — pesmice iz živalskega sveta. Tekst mora biti čimbolj duhovit in šaljiv. Pevec ima možnost, da mladega poslušalca pritegne. Tekst je privilegij, ki se ga izplača izrabiti. Res je petje za otroka odgovornejše, je pa sprejem zato hvaležnejši kot pri odraslih.
Kaj je za pevca najtežje?
— Zelo negotovo je biti pevec. Razen tega, da si stalno odvisen od zdravja, si potem odvisen tudi od okoliščin, v katerih nastopaš. In če bi se še enkrat rodila, bi izbrala ta poklic.
Vaši koncerti v prihodnjih mesecih?
— Pri nas bolj malo planiramo. Pevci, svobodni umetniki, smo odvisni od ponudb. Marca bom pela v Ljubljani in Beogradu Mozartov Requiem, aprila imam v Gradcu recital, še enkrat potem z mariborskim baročnim ansamblom in Igorjem Ozimom še en nastop v Gradcu. Trikrat bom nastopila tudi v okviru letošnjega Zagrebškega bienala, potem poleti v Križankah in nato v Parizu z ansamblom Slavko Osterc ob razstavi jugoslovanskega slikarstva.
(aj)