stran 391 Prehrana
Žuželke, živalskih
Paul Vantomme
Leta 1885 je britanski entomolog V. M. Holt objavil knjižico z naslovom Zakaj ne bi jedli žuželk in s tem med bralci izzval mnogo posmeha. Danes pa mnoge organizacije, znanstveniki, zasebniki in mediji ter tudi Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) podpirajo idejo o uvajanju žuželk za hrano prebivalstva in za prehrano domačih živali. Kaj se je torej spremenilo v zadnjih stotridesetih letih v sistemih za proizvodnjo hrane in kateri dejavniki sedaj podpirajo zamisli o večji vlogi žuželk v pridelavi hrane in krme?
Do leta 2050 bo ključni problem pridelati dovolj beljakovin za prehrano ljudi in domačih živali in še posebej za obvladovanje pričakovanega porasta potreb po živalskih beljakovin. Žuželke pa so alternativni in zdravi vir hrane in krme, ki v primerjavi z mesom manj obremenjuje okolje, pri njihovem gojenju pa nastaja tudi manj toplogrednih plinov in amonijaka kot pri reji goveda in prašičev, poleg tega pa žuželke potrebujejo za pridelovanje manj površin. Žuželke lahko gojimo tudi na organskih odpadkih, zato bi lahko ogromne količine žit in soje, ki se sedaj uporabljajo za živinsko krmo, uporabili neposredno za človeško prehrano. Žuželke lahko gojimo ne samo v velikih obratih, temveč tudi kar na domačem dvorišču. Gojenje žuželk lahko tudi revnejšim ljudem nudi dodatni vir hrane in tudi denarja, če viške te proizvodnje prodajajo na lokalnih tržnicah, zato je pogosto družbeno sprejemljivejše in primernejše kot reja goveda, svinj ali kokoši.
svetovno pomembni vir beljakovin
388 Uvodnik
Tomaž Sajovic
391 Prehrana
Žuželke, svetovno pomembni vir živalskih
beljakovin
Paul Vantomme
399 Botanika
Venerini laski (Adiantum capillus-veneris L.) v Posočju (prvi del) Daniel Rojšek
409 Biološka raznovrstnost
Biološka raznovrstnost in njen pomen za človeka - primer Kostarike
Tom Turk
423 Fizika
Disperzija svetlobe Janez Strnad
429 Letno kazalo
437 Ekologija
Starodavni gozd - dom najstarejših še živečih Zemljanov Marina Dermastia
447 Nevrologija
Psihosocialna prikrajšanost - težko breme za otroka in odraslega Tina Bregant
454 Hidrogeologija
Prepustnost sedimentov in kamnin. Pogled skozi oči zgodovine znanosti Mihael Brenči!
462 Paleontologija
Triasni rinholiti iz Crngroba
Matija Križnar in France Stare
464	Nove knjige
Polži in školjke slovenskega morja Matija Križnar
465	Ornitologija
Uspešna gnezditev sloke (Scolopax rustico/a) v Sloveniji
Peter Grošelj
471 Paleontologija
Amonit Carnites floridus iz mežiškega rudnika Ivan Ocepek
475 Naše nebo
Sonda Nova obzorja doseže cilj Mirko Kokole
478 Table of Contents
Proteus
Izhaja od leta 1933
Mesečnik za poljudno naravoslovje
Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije
Lektor: dr. Tomaž Saj o vic Oblikovanje: Eda Pav le tic Angleški prevod: Andreja Salam on V er bič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d. o. o.
Svet revije Proteus:
prof. dr. Nina Gunde - Cimerman
prof dr. Lučka Kajfež - Bogataj
prof dr. Tamara Lah - Turnšek
prof dr. Tomaž Pis ans ki
doc. dr. Peter S ko berne
prof dr. Kazimir Tar m an
Naslovnica:
Dolgoživi bori naj bi bili najstarejši neklonski organizmi na Zemlji. Foto: Tom Turk.
Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Kom el Glavni urednik: dr. Tomaž Saj o vic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brum en dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija G o gal a dr. Matevž Novak prof dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef To man prof dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov.
Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,00 EUR, za naročnike 4,20 EUR, za upokojence 3,50 EUR, za dijake in študente 3,00 EUR. Celoletna naročnina je 42,00 EUR, za upokojence 35,00 EUR, za študente 30,00 EUR. 9,5 % DD V in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 0201 0001 5830 269, davčna številka: 18379222. Proteus sofinancira: Age псу a RS za raziskovalno dejavnost.
http://www.proteus.si prirodoslovni o. drustvo@gmail. com
© Prirodoslovno društvo Slovenije, 2015.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Uvodnik
»Tako imenovane čiste znanosti na tem svetu ni.« Trditev je v svojem razmišljanju s pomenljivim naslovom Politično življenje znanosti zapisal politolog, sociolog, publicist in civilnodružbeni aktivist Tomaž Mastnak (1953-) (Dnevnik, 5. avgusta 2015). S trditvijo se popolnoma strinjam. Znanost je na tem svetu vedno lahko samo politična in drugačna sploh ne more biti. Pa naj se tega ljudje, tudi in predvsem znanstvenice in znanstveniki, zavedajo ali ne. »Najboljša« zato ni tista znanost, ki ljudi prepričuje, da je nekaj popolnoma »objektivnega«, »neosebnega« in »ravnodušnega« do zgodovine in družbe, torej nekaj popolnoma »nepolitičnega« (nemški dramatik Bertolt Brecht je v drami Galilejevo življenje tako razumevanje znanosti imel za »umazanijo zgodovinske neodgovornosti«). Prav nasprotno. »Najboljša« je tista znanost, ki ljudem »uničuje« prepričanje, da ni politična (dvoumno besedo po-
litika v tem primeru razumem v aristotelovskem pomenu: kot dejavno skrb za obče dobro svoje skupnosti). Taka znanost je poleg tega tudi najbolj prevratna, saj spodkopava ustaljena ideološka prepričanja v družbi.
Lep primer prevratne znanosti danes je klimatologija. Mastnakovo »poročilo« o zanikanju njenih ugotovitev je polno pretresljivih in v širši javnosti slabo poznanih dejstev, zato ga navajam v celoti:
»Velika večina znanstvenikov [...] se strinja, da so klimatske spremembe rezultat človeške dejavnosti. Vendar so znanstvena dognanja tu v nasprotju z interesi velikih poslovnih korporacij in politikov, ki so jih ali kupile ali nastavile, zato se jih zamolčuje, relativizira, diskvalificira in ne upošteva. Pritiski na znanstvenike so hudi. Ameriški predsednik Bush je pred leti dobil alternativno priznanje za prizadevanje prisiliti
znanstvenike v državnih službah k zagovarjanju vladne politike do klimatskih sprememb. Med zaslugami so omenjena zastraševanje znanstvenikov in spreminjanje, cenzuriranje in poneverjanje raziskovalnih dognanj. Dobra polovica res-pondentov ankete med strokovnjaki za klimatske spremembe v službi ameriške zvezne vlade je izjavila, da so nanje pritiskali, naj iz poročil izločijo 'klimatske spremembe', 'globalno segrevanje' in podobne izraze, da so nadrejeni s posegi v njihova poročila spreminjali pomen znanstvenih ugotovitev, da so državni uradniki napačno predstavljali njihove ugotovitve, da so se poročila izgubljala ali bila založena in da se je z njihovo objavo tudi sicer odlašalo, da so njihovo delo oteževali z novimi in nenavadnimi administrativnimi zahtevami in da so bili postavljeni pred izbiro spremeniti izsledke ali izstopiti iz projektov. Podobne prakse je ameriška vlada uveljavljala tudi na drugih področjih, na področju raziskovanja podnebnih sprememb pa so bili pritiski najhujši. Pritiskom so bili podvrženi tudi člani Medvladne panelne skupine za klimatske spremembe, ki jih je ustanovila OZN. Nekateri so povedali, da so 'politiki' iz poročila črtali vse, za kar so menili, da ogroža interese njihovih držav. V propagandno kampanjo so krenile tudi korporacije z naročanjem raziskav, ki so ali zanikale klimatske spremembe ali človeški vpliv na njih, ter diskvalifikacijami raziskav, ki so prinašale njim neljuba dognanja, in še posebej znanstvenikov, ki so bili najglasnejši pri opozarjanju na nevarnost podnebnih sprememb.« Takšnega ponižanja znanosti si Francis Bacon (1561-1626), »oče moderne znanosti«, tudi v sanjah ni mogel predstavljati. Nasprotno. V eseju V čast vedenju (In Praise of Knowledge) je zanosno prepeval hvalnice védenju in z njim takrat porajajočemu se »svojemu otroku«: »Premoč človeka tiči tedaj v védenju, o tem ni nobenega dvoma. V njem je spravljeno marsikaj, česar kralji z vsemi svojimi zakladi ne morejo kupiti, nad čimer ne morejo izkazovati moči, o čemer jim njihovi ogledniki in ovaduhi ne morejo poročati ničesar [...]. Dandanes obvladamo naravo zgolj v svojih mislih in smo podvrženi njeni prisili: moramo ji pustiti, da nas vodi pri iznajdevanju, zato da bi ji zapovedovali v praksi.«
Vloga, ki jo je Bacon »namenil« znanosti, je bila na prelomu šestnajstega in sedemnajstega stoletja politično »prevratna«. Zelja, da bi tisto, kar je spravljeno v védenju, pripadlo meščanom, razsvetljenim dedičem kraljev, se je uresničila. Mnogo bolj problematična pa je bila naloga, ki jo je Bacon naložil moderni znanosti. Človek naj bi odkrival zakonitosti narave namreč zato, da bi ji »zapovedoval v praksi«. O tej totalitarni nalogi moderne znanosti in njenih uničujočih posledicah sta v svoji znameniti knjigi Dialektika razsvetljenstva (1944, slovenski prevod 2002) razmišljala nemška sociologa in filozofa Max Horkheimer in Theodor W. Adorno. Ze na prvih straneh sta zapisala neusmiljeno kritiko Baconovega razumevanja novoveškega vé-denja: »Srečni zakon med človeškim razumom in naravo stvari, ki ga ima [Bacon] v mislih, je patriarhalen: razum, ki premaguje praznoverje, zapoveduje nad odčarano naravo. Védenje, ki je moč, ne pozna nobenih meja, niti v zasužnje-vanju ustvarjenega niti v ustrežljivosti do gospodarjev sveta. [...] Kar se hočejo ljudje naučiti od narave, je to, da jo uporabljajo tako, da do kraja obvladujejo njo in ljudi. Samo to velja in nič drugega.« Kot lahko preberemo v Mastnakovem razmišljanju, danes velike poslovne korporacije in politiki zapovedujejo že kar znanosti sami. Ce jim znanstvena dognanja, da je podnebne spremembe povzročil človek, ogrožajo dobičke pri pridobivanju in prodaji nafte, jih zanikajo ali pa naročajo »znanstvene« raziskave, ki »ugotavljajo«, da podnebnih sprememb ni ali pa jih vsaj ni povzročil človek. Ni se mogoče ne strinjati se s Horkheimerjem in Adornom: »Ostalo je samo še gospostvo sämo.« Gospostvo nad naravo in ljudmi.
Jedrski bombardiranji Hirošime in Nagasakija pred sedemdesetimi leti in ravnanje ameriških in japonskih oblasti skupaj z zdravniki in znanstveniki po njima kažejo naravo tega gospostva v eni od najbolj krutih in nečloveških oblik. Sin-go Sibata (1930-), zaslužni profesor filozofije in sociologije na univerzi v Hirošimi, je leta 1996 v Seisen Review objavil pretresljivi in podrobno dokumentirani esej z naslovom Žrtve atomskega orožja kot poskusne osebe (The Atomic Victims as Human Guinea Pigs) (brez težav ga boste našli na spletu). Zdravstveno stanje žrtev, ki so
preživele atomsko bombardiranje, je bilo - kot povzema esej Igor Mekina v Mladini (10. avgusta 2015) - dolga leta predmet cenzure na Japonskem, danes pa se je zanikanje preselilo v medije in med znanstvenike. Preživele žrtve so v okviru Komisije žrtev atomskega orožja (Atomic Bomb Casuality Commission, ABCC) skupaj z osebjem Japonskega nacionalnega zdravstvenega inštituta (Japanese National Institute of Health, JNIH) vrsto let podrobno raziskovali ameriški zdravniki in znanstveniki. Raziskovanje je potekalo v nasprotju z vsemi načeli medicinske in človeške etike. Medicinska pomoč preživelim žrtvam atomskega bombnega napada je bila namreč onemogočena, in to zato, da takšna pomoč ne bi »pokvarila« ali »spremenila« ciljev raziskave. Zdravnikom in znanstvenikom ni bilo mar za človeško dostojanstvo preživelih. Z njimi so ravnali popolnoma brezčutno. Imeli so jih le za »poskusne osebe«, z drugimi besedami, le za »predmet« raziskave. Ameriška vlada je namreč želela priti do »znanstveno preverljivih« podatkov o učinkih uporabe jedrskega orožja, ki bi jih lahko uporabili pri nadaljnjem razvijanju in izpopolnjevanju tega strašnega orožja. Sibata je na podlagi natančnega branja dokumentov Projekta Manhattan (namen skrivnega projekta je bila izdelava atomske bombe) prišel do zaključka, da so vsaj nekateri vodilni ljudje v Združenih državah Amerike »jedrsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija razumeli kot poskus z živimi ljudmi tako v vojaškem kot znanstvenem pogledu«. »Baconovski« razsvetljenski koncept gospostva nad naravo in človekom pomeni, da človek in narava sama po sebi nimata nobene vrednosti ali pa jo vedno bolj izgubljata. Človek in narava sta vredna le, če ju je mogoče uporabiti v tak ali drugačen namen. Danes, v poznem kapitalizmu, je to postalo - žal - nekaj »običajnega« in »neizogibnega«. In že dolgo nekaj zelo razširjenega. Umetnost ni izjema. Ivan Cankar je leta 1914 v Črticah zapisal sledečo (samo)kritiko umetnika: »Najbolj nemaren, najbolj zavržen človek na svetu je novelist. Grešil je, storil hudodelstvo, nizkotno in zahrbtno, tako vsakdanje hudodelstvo namreč, da je skrivoma zabodel in umoril človeka z buciko, namesto da bi ga v poštenem boju mahnil z mečem. Nato ne gre k spovedniku, ne k sodniku, ne posuje si temena s pepelom, ne
obleče meniške halje, temveč sede v miru božjem ter napiše novelo. Po svetu hodi, pljuje poštenim ljudem strup v srce ter pravi, da »išče snovi«. Zveste sinje oči, ki gledajo nanj, izdajalca tako čisto in zaupljivo kakor dvoje nebeških angelov -snov! Vdane ustnice, toplote in ljubezni polne, ki jih je cmokaje poljubil, ko je gledal izpod tihih vek v drugo stran - snov! Beseda, ki je bil nalašč tako uganil in postavil, da bi videl, kolikšna in kakšna bo ta bolečina v očeh in na licih - snov! Nič drugega ni: oče vseh novelistov je bil Judež Iškarjot!«
Za Cankarja je očitno problematičen tisti umetnik, ki mu je življenje le snov za pisanje »umetniških« besedil, tisti umetnik torej, ki je za »dobro« napisano novelo pripravljen brez kančka vesti manipulirati z ljudmi - tako kot so brez kančka vesti z žrtvami jedrskega bombardiranja ravnali ameriški zdravniki in znanstveniki. Kje je izhod? Literarni zgodovinar in teoretik Dušan Pirjevec je v knjigi Vprašanje o poeziji, vprašanje naroda (1978) skušal poiskati odgovor v umetnosti. Zanj je poezija »s stališča akcijskih potreb in razumskega spoznanja« igra. »Poezija, ki je igra, [pa] se stvari, ki se jih dotika in ki jih imenuje, dotika in imenuje na prav poseben način. Vsega, česar se dotakne in kar imenuje, imenuje in se dotakne tako, da ničesar ne spreminja in da pusti v resnici nedotaknjeno; njeno 'dotikanje' pusti vse, kar je, tako, kakor je, in tako se skozi igro 'kaže', da vse, kar je, najprej in predvsem jè. Takšno dotikanje, ki vse pusti, kakor je, da bi se pokazalo, kako vse najprej in predvsem jè, pa očitno ni samo 'značilnost' poezije kot konkretnega besedila, marveč je predvsem splošno človekovo 'razmerje' do vsega, kar je. Poezija je potemtakem najprej prav takšno 'razmerje' in je kot taka nekaj drugega od poezije, ki je določeno besedilo. Zato se da reči, da se vračanje poezije k sami sebi ne dogaja samo kot nov način pisanja pesniških tekstov, marveč tudi kot vračanje poezije iz pesniških tekstov k človeku. Pesniški teksti niso več privilegirano mesto poezije.« To je seveda konec gospostva. Znanost tako opravilo še čaka ... Predvsem pa to čaka človeka.
Tomaž Sajovic
Žuželke, svetovno pomembni vir živalskih beljakovin
Paul Vantomme Prevedel Matija Gogala
Entomofagija ali uživanje žuželk: zakaj sedaj spet govorimo o tem?
Leta 1885 je britanski entomolog V. M. Holt objavil knjižico z naslovom Zakaj ne bi jedli žuželk in s tem med bralci izzval mnogo posmeha. Danes pa mnoge organizacije, znanstveniki, zasebniki in mediji ter tudi Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) (FAO, 2013c) podpirajo idejo o uvajanju žuželk za hrano prebivalstva in za prehrano domačih živali. Kaj se je torej spremenilo v zadnjih stotride-
setih letih v sistemih za proizvodnjo hrane in kateri dejavniki sedaj podpirajo zamisli o večji vlogi žuželk v pridelavi hrane in krme?
Stanje v svetu in usmeritve v proizvodnji hrane in krme
Predhodne napovedi o proizvodnji hrane Ze tisočletja se ljudje sprašujejo, kako zagotoviti dovolj hrane, naj bo za preživetje svoje družine, svoje skupnosti ali v zadnjih desetletjih kar vsega prebivalstva na svetu. Celo vladarji antičnega Rima so se zelo do-
Slika 1: Napoved trendov ključnih dejavnikov na svetu. Povzeto iz publikacije Rimskega kluba Meje rasti (1972).
leto
bro zavedali, da ko je bila ogrožena preskrba prebivalcev mesta s hrano, je bil zaradi nemirov in uporov v nevarnosti tudi njihov položaj. Tudi v zadnjem času, v letih od 2010 do 2012, sta pomanjkanje hrane in hitra rast cen kruha kot pomembna dejavnika povzročila upor prebivalstva, ki je na primer odnesel vladi Egipta in Tunizije. Zanimivo napoved za razpoložljivost virov hrane na svetu je objavil Thomas Robert Malthus v knjigi Esej o načelu prebivalstva (.An Essay on the Principle of Population, 1798). Njegova glavna trditev je bila, »da je moč rasti prebivalstva neprimerno večja, kot so naravne zmožnosti našega planeta za njegovo preživetje«. Takrat je na svetu živela približno ena milijarda ljudi. Leta 1972 je Rimski klub objavil svoje svetovno znano poročilo o mejah razvoja. Njihova napoved je bila, da bo svetovna proizvodnja hrane na prebivalca dosegla vrh okoli leta 2010, nato pa bo začela hitro upadati (slika 1). Takrat je na svetu živelo približno štiri milijarde ljudi. Ko danes gledamo na njihove napovedi, se pokaže, da se marsikatera ni uresničila. Kljub temu je pomembna njihova trditev, da bo proizvodnja hrane na prebivalca rasla le do leta 2010, nato pa bo začela hitro upadati. To lahko razložimo le tako, da proizvodnja hrane ne bo mogla še nadalje naraščati brez uvedbe korenitih tehnoloških novosti v proizvodnji hrane.
Svetovna prehrana v letu 2014 Število ljudi na svetu je bilo konec leta 2014 ocenjeno na 7,2 milijarde. Svetovno proizvodnjo hrane v letu 2012 je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ocenila na 8,4 milijarde ton. To na primer pomeni, da je vsak prebivalec na svetu od beljakovin živalskega izvora, kot sta meso živine ter rib in drugih vodnih organizmov, imel na razpolago povprečno 42 kilogramov mesa oziroma 20 kilogramov rib (vodnih organizmov). Moramo pa upoštevati, da je treba zagotoviti hrano tudi za pri-
bližno eno milijardo hišnih ljubljenčkov ter za približno 100 milijard drugih domačih živali! V letu 2014 so ljudje gojili in krmili približno 20 milijard kokoši in piščancev, pa 1,5 milijarde govedi in svinj, 1,2 milijarde rac, 1,1 milijarde ovac, 1 milijardo koz in 0,8 milijarde kuncev. Poleg tega so ljudje gojili neštete ribe, rakce, mehkužce in druge vodne živali, kar je dalo približno 70 milijonov ton prehrambenih proizvodov. Svetovna proizvodnja krme je ocenjena na 6,4 milijarde ton suhe snovi (po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo v skladu z modelom GLEAM 2014). Za prehrano prebivalstva v preteklem letu 2014 je bilo treba nameniti približno 40 odstotkov razpoložljive površine, ki ni pokrita z ledom ali snegom, za poljedelstvo (ostale površine predstavljajo gozd - 30 odstotkov, puščavski in gorski predeli - 25 odstotkov, preostanek so mokrišča in urbana območja). 70 odstotkov poljedeljskih zemljišč je bilo namenjenih za krmo živini, približno 30 odstotkov vseh žit smo pokr-mili živini, od tega do 50 odstotkov koruze in do 80 odstotkov soje. Za poljedeljstvo smo v letu 2014 porabili približno 70 odstotkov sveže vode, potrosili smo blizu 110 milijonov ton kemičnih gnojil in 2,3 milijona ton pesticidov, kar je pripeljalo do sproščanja od 14 do 17 odstotkov (odvisno od vira) vseh izpustov toplogrednih plinov. Medtem ko je svetovno prebivalstvo v zadnjih petdesetih letih naraslo za dvakrat, so se poljedeljski proizvodi v istem času potro-jili ob le 12-odstotnem povečanju poljedeljskih površin. Toda raba sveže sladke vode narašča dvakrat hitreje kot prebivalstvo, količina zavržene hrane in odpadki pa znašajo po ocenah 1,3 milijarde ton na leto. Neto količina hrane na prebivalca znaša sedaj približno eno tono na leto. Delež živalskih beljakovin Rast prebivalstva in zviševanje zaslužkov na prebivalca v hitro rastočih deželah spodbuja porabo živalskih proizvodov na prebivalca. V državah v razvoju se je v obdobju od leta
jjjfj
t i Idrici1
tsirtm пн i n ljurnöljl
"1-1-1-1-!-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-Г-1-!-1-Г
fit ü ft? M 71 П ТВ 77 79 Kl ИЗ BS & ЙЯ W 93 9$ V? M (11 03 D5
S и/: 2: Poraba glavnih virov hrane na prebivalca v državah v razvoju (1961-2005). Vir: FAOSTAT.
1961 do leta 2005 pri porabi hrane najbolj povečal delež jajc, mesa in mleka, medtem ko je uživanje ogljikovih hidratov v obliki žit, korenov in gomoljev enako ali celo upada (slika 2).
Odločilni dejavnik v zagotavljanju zanesljive prehrane naraščajočega in bogatejšega prebivalstva je potreba po povečevanju količine živalskih beljakovin (Drew in sod., 2011). Poleg tega bo treba zagotoviti več beljakovin za vedno večje število farmske živine po vsem svetu. Gojenje vodnih organizmov in reja perutnine sta sedaj najhitrejše rastoča sektorja živinoreje z letnim prirastkom 7 odstotkov v zadnjih desetletjih (slika 3). Piščanci in ribe hitreje pretvarjajo hrano kot prašiči in govedo, pa tudi rastejo hitreje! Za primer naj povemo, da lahko piščance sedaj vzredimo v 12 tednih, za svinje in krave pa je potrebnih 6 do 18 mesecev. Največji izziv za zagotavljanje zadostne količine hrane na svetu bo bolj učinkovito pridobivanje več živalskih beljakovin ob manjšem škodljivem vplivu na okolje, kot je to sedaj urejeno na velikih industrijskih
farmskih objektih.
V letu 2013 smo za krmljenje farmskih živali, še posebej pri intenzivni reji, potrebovali približno 795 milijonov ton žit v posebnih krmilih (IFIF, 2014). To pomeni približno tretjino vsega pridelanega žita na svetu. Ce bi zmanjšali te ogromne količine žita za krmljenje živali (večinoma koruze in soje, pa tudi pšenice in ječmena), bi je več ostalo za prehrano ljudi. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo predvideva, da bi bilo do leta 2050 treba pridelati dodatnih 520 milijonov ton žit za živalsko krmo, kar bi predstavljalo približno polovico vseh žitnih pridelkov na svetu. V letu 2013 smo za krmo tako imenovanih monogastrič-nih živali (piščancev, svinj, gojenih vodnih živali) porabili 155 milijonov ton krmnih beljakovin, predvsem soje. Do leta 2050 bi potrebovali dodatnih 110 milijonov ton teh beljakovinskih hranil (50 odstotkov iz žit in soje ter ostanek iz drugih virov). Treba pa je tudi povedati, da smo v letu 2013 porabili približno 110 milijonov ton žitnih zrn za proizvodnjo bioetanola in bioplastike, kar
Svetovna živnlska proteinska produkcija 1950 - 2010
	
	
	
	
	
	
	
19W	19ЯЗ	1УЙ1	1V4»	SDII	2Й10
Vin WtìHdwjUch. F AO
Slika 3: Proizvodnja beljakovin na svetli po izvoru v letih od 1960 do 2010.
je povzročilo ostro tekmovanje med uporabo teh surovin za hrano in krmo ter/ali njihovo uporabo za goriva oziroma biomateriale.
Alternativni viri beljakovin in zakaj iz žuželk
Do leta 2050 bo ključni problem pridelati dovolj beljakovin za prehrano ljudi in domačih živali in še posebej za obvladovanje pričakovanega porasta potreb po živalskih beljakovinah. Poleg bolj učinkovite pridelave tradicionalnih rastlinskih beljakovinskih virov (na primer soje, drugih stročnic, pšeničnih kalčkov in podobnih virov) in boljših načinov živinorejske proizvodnje strokovnjaki iščejo in delno že uvajajo alternativne vire beljakovin (OECD-FAO, 2010). Ti »alternativni ali novi viri beljakovin« so na kratko naslednji:
Zajemanje do sedaj neuporabljenih oceanskih virov, kot so na primer meduze (klo-bučnjaki), kril (planktonski rakci) in drugi morski organizmi.
»Obdelovanje« morja: gojenje alg v plitvih vodah, ki je že zelo običajno v jugovzhodni Aziji. Poleg tega je obetavno gojenje mikroskopskih alg, kot je Spirula, v kapitalsko, energetsko in tehnološko intenzivnih sistemih.
»Umetne« beljakovine: na primer umetno meso, narejeno iz zarodnih celic (120.000 dolarjev na kilogram), ali sintetične aminokisline (6 dolarjev na kilogram). Pridobivanje večje količine beljakovin iz stranskih proizvodov »agroindustrijskih procesov«: na primer glutena iz koruze, iz žitnih pripravkov pivovarn, destilerij in ostankov pri proizvodnji kvasa.
Pridelovanje manj znanih rastlin, ki so bogat vir beljakovin: oljna semena, stročnice, rastlinska krma ali drevesa, kot je moringa, katere listi vsebujejo veliko beljakovin.
Vendar vsi našteti alternativni viri na tak ali drugačen način potrebujejo zemljišče, vodo, gnojila in vloženi denar ter tako tekmujejo s tradicionalnimi kopenskimi viri beljakovin, kot je pridelava soje. Nekateri od omenjenih virov, kot sta na primer proizvodnja umetnih beljakovin ali celo gojenje alg (še posebej alg Spiruld), so zelo dragi in zahtevni ter tako nedostopni za revno prebivalstvo. Kljub temu pa nekateri od omenjenih alternativnih virov, kot je gojenje makroalg, že imajo vsaj lokalni tržni delež in jih ponekod uporabljajo za prehrano ljudi in domačih živali.
Zakaj žuželke?
Žuželke so alternativni in zdravi vir hrane in krme (Belluco in sod., 2013, Rumpold in sod., 2013), ki v primerjavi z mesom manj obremenjuje okolje, pri njihovem gojenju pa nastaja tudi manj toplogrednih plinov in amonijaka kot pri reji goveda in prašičev (Oonincx in sod., 2010), poleg tega pa žuželke potrebujejo za pridelovanje manj površin (Oonincx in de Boer, 2012). Žuželke lahko gojimo tudi na organskih odpadkih, zato bi lahko ogromne količine žit in soje, ki se sedaj uporabljajo za živinsko krmo, uporabili neposredno za človeško prehrano. Žuželke lahko gojimo ne samo v velikih obratih, temveč tudi kar na domačem dvorišču. Majhno gojišče domačih cvrčkov lahko postavi tudi posameznik, celo v mestnem okolju in brez večjih vlaganj. Gojenje žuželk lahko tudi revnejšim ljudem nudi dodatni vir hrane in tudi denarja, če viške te proizvodnje prodajajo na lokalnih tržnicah, zato je pogosto družbeno sprejemljivejše in primernejše kot reja goveda, svinj ali kokoši. Ze samo dejstvo, da gojenje žuželk za hrano in krmo prinaša hkrati odgovore na okolj-ske, družbene, gospodarske in zdravstvene
pomisleke, predstavlja privlačno in hitro možnost v iskanju čim bolj trajnostnih načinov pridobivanja hrane na svetu. Ob tem, ko svetovno prebivalstvo raste in zahteva vedno več beljakovin (FAO, 2013b), je pritisk na ustvarjanje teh beljakovin ob vedno manjših virih vedno večji (Heinrich Boll Foundation, 2014). Iskanje alternativnih in trajnostnih živalskih virov je danes bolj aktualno kot kadarkoli doslej in žuželke so glavni možni vir. Čeprav so videti žuželke kot neka nova vrhunska hrana (»superfood«) z visoko vsebnostjo beljakovin in jo sedaj uživa le majhno, čeprav rastoče število drznih (pustolovskih) potrošnikov na zahodu (Fellows, P, 2014), je dejstvo, da so žuželke vedno bile in so še sestavina tradicionalnih jedi pri dveh milijardah ljudi na vsem svetu (FAO, 2013a; van Huis, 2013) (slika 4). Viri navajajo, da ljudje uporabljajo za hrano približno dva tisoč vrst žuželk (Jonge-ma, 2012). Poleg tega pa jih uživamo posredno, v sledovih v nezaželenih sestavinah hrane (FDA, 2011). Žuželke so tudi del naravne hrane mnogih domačih živali, kot so piščanci v prosti reji, svinje in mesojede ribe. Večino žuželk, ki jih uživajo v državah v razvoju, sedaj lovijo oziroma nabirajo v naravi (FAO 2012). Ce želimo ohraniti divje populacije teh vrst v naravi, bi morali te žuželke gojiti (Yen 2009). V razvitih državah že gojijo približno deset vrst žuželk, predvsem za hrano hišnim ljubljenčkom. V zadnjem času del teh gojenih žuželk prodajajo za človeško hrano v nekaterih državah, kot so Tajska, Kitajska, Južna Afrika, Nizozemska, Belgija, Združene države Amerike in Francija.
Žuželke štirikrat bolj učinkovito predelujejo hrano kot na primer govedo, se mnogo hitreje množijo (razmnoževalni krog traja od nekaj dni do enega meseca) in ne potrebujejo antibiotikov in drugih veterinarskih zdravil, ki jih tako pogosto uporabljajo na intenzivnih živinorejskih farmah. Žuželke lahko gojimo kjerkoli na svetu in v kateremkoli merilu. To je prava interdisciplinarna dejav-
Slika 4: Žuželčje ličinke na krožnika. Foto: Matija Gogala.
nost, ki povezuje pridelavo hrane in krme brez zdravstvenih tveganj ter predelovanje organskih odpadkov in ob tem nima večjega vpliva na spremembe podnebja. Zato ima ta dejavnost izredno visok tržni potencial.
Vloga Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo
Kar se je leta 2002 v Oddelku za gozdarstvo Organizacije za prehrano in kmetijstvo (Vantomme in sod., 2004) začelo kot majhen projekt o poznavanju tradicionalne prakse preživljanja in trajnostnega upravljanja življenjskih prostorov, se je razvilo v široko zastavljeni večplastni program nabiranja in gojenja žuželk. Vedno več dokazov je za spoznanje, da žuželke nudijo edinstvene možnosti za prehrano prebivalstva in domačih živali ob minimalnih okoljskih obremenitvah in da lahko prispevajo k olajšanju lakote in revščine v podeželskih in mestnih okoljih po vsem svetu (Durst in sod., 2010, FAO, 2012, FAO, 2014, Halloran in sod.,
2014, van Huis in sod., 2013). Bistveno je, da bo Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo zagotavljala stalno podporo in usmeritve temu hitro razvijajočemu se sektorju.
Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ima strokovnjake različnih disciplin in lahko daje nasvete (pooblastila) za pospeševanje uporabe užitnih žuželk (EI, edible insects) v svetovnem merilu: za ohranitev naravnih virov in gozdov, za prehrano, živinorejo, trgovino in analize trga in za pravne ter regulacijske okvire v zvezi s hrano in živinorejo.
Do leta 2050 bo prebivalstvo na svetu predvidoma naraslo na 9,3 milijarde in večina te rasti bo v državah v razvoju. Mednje sodijo tudi dežele, kjer že sedaj uživajo žuželke, kar bo povečalo povpraševanje po tej hrani. Zato moramo nujno zagotoviti, da take vrste užitnih žuželk v njihovih naravnih življenjskih prostorih ne izumrejo. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je s
svojimi aktivnostmi za ohranjanje trajnostnih naravnih virov in za gospodarjanje z gozdovi, na katere so pogosto vezane žuželke, ključni partner, ki skrbi, da se zavedamo prispevka užitnih žuželk za zagotavljanje varne in kakovostne hrane v državah članicah. To poskuša doseči na ta način, da razvija strategije za kompleksno varstvo narave in še posebej gozdov, ki vključuje tudi skrb za ohranitev užitnih žuželk, podobno kot to velja za ohranjanje divjadi in ptičev. Prizadeva si za enake pravice dostopa za domorodce, ki nabirajo užitne žuželke. Razvija metode in tehnike za uravnavanje izkoriščanja tega vira in za uvajanje ter oglaševanje metod delno umetnega gojenja teh organizmov. Prizadeva si tudi za načine za čim daljše hranjenje in boljše konzerviranje takih živil ter za njihovo distribucijo v državah v razvoju. Poleg tega spodbuja uvajanje užitnih žuželk kot del traj-nostnega vodenja živinorejskih farm in izobraževalnih kmetijskih programov. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ima ključno vlogo na svetu v izmenjavi informacij in opozarjanju na pomen hrane in njene proizvodnje s svojimi publikacijami, programi, projekti na terenu in s komuniciranjem prek medijev. Organizacija kot agencija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je zelo spoštovana in njena sporočila so sprejeta v medijih povsod po svetu. Se posebej so sporočilna sredstva Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo lahko usmerjena v širjenje ključnega sporočila za sprejemanje užitnih žuželk za hrano v državah članicah: to sporočilo je, da so užitne žuželke zdrava hrana, ki omogoča tudi raznoliko prehrano. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo lahko pomaga državam članicam tudi s tem, da sestavi in širi informacije, kot so tabele prehranske sestave več vrst užitnih žuželk, z metodami, ki brez težav omogočajo primerjavo z drugimi viri beljakovin, kot so ribe, kokoši, svinjina, fižol in druge stročnice. Pomembna je tudi vsebnost mikronutrientov v užitnih žuželkah,
kot so železo, cink in podobni elementi. Veliko pomanjkanje teh snovi v tropskih deželah povzroča zastoj rasti pri otrocih. To je zelo pomembno v mnogih državah v razvoju, kjer v hrani ni dovolj beljakovin in bi lahko na primer z mešanjem kasavine moke s prahom iz zmletih žuželk z lahkoto obogatili prehrano. Pomembno je tudi dodajanje iuielčjih izvlečkov v drugo hrano, na primer ekstrahiranih beljakovin in stranskih proizvodov, kot so maščobe, hitin, minerali in vitamini, v jedila, na primer v hamburger-je, namaze, energijske tablice in podobno. Podpira tudi pravne in ureditvene okvire za uvajanje žuželk v prehrano v dokumentih, kot so Nova hranila (Novel Foods), Codex Alimentarius, Standardi za varno hrano in Urejanje zdrave prehrane. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo lahko za zainteresirane partnerje ugotovi in objavi najboljše metode za gojenje žuželk, podpira projekte in raziskave za zniževanje stroškov proizvodnje ter tako naredi žuželčje prehrambene izdelke konkurenčne tradicionalnim virom živalskih beljakovin, kot so piščanci, ribe ali svinjsko meso.
Literatura:
Belluco, S., Losasso, C., Maggioletti, M., Alonzi, C. C., Paoletti, M. G., Ricci, A., 2013: Edible insects in a food safety and nutritional perspective: a critical review. Comprehensive reviews in Food Science and Food Safety, 12 (3): 296-313. DOI.: 10.1111/1541-4337.12014.
Club of Rome, 1972: The limits to Growth. http://www.
clubofrome.org/?p=326. (7. maja 2015.)
Drew, f., Lorimer, D., 2011: The Protein Crunch. Print
Matters Planet (Pty) Ltd, South Africa.
Durst, P. В., fohnson, D. V., Leslie, R. N., Shono, K.
(ur.), 2010: Forest insects as food: huinans bite back.
Proceedings of a workshop on Asia-Pacific resources
and their potential for development. 19-21 February
2008, Chiang Mai, Thailand. Food and Agriculture
Organization of the United Nations RAP Publication
2010/02. Dosegljivo na: http://www.fao.org/docrep/012/
il380eA1380e00.pdf.
FAO, 2014: Insects to feed the world. Conference summary report, http://www.fao.org/forestry/ edibleinsects/86385/en/.
FAO, 2013a: The State of Food and Agriculture in the
World: Food systems for better nutrition (SOFA 2013). Food and Agriculture Organization of the United Nations. Dosegljivo na: http://www.fao.org/docrep/018/ i3300eA3300e.pdf (7. maja 2015.) FA О, 2013 b: The state offood insecurity in the world: the multiple dimensions of food security. Food and Agriculture Organization of the United Nations, Dosegljivo na: http://www.fao.org/docrep/018/i3434e/ i3434e00.htm. (7. maja 2015.)
FA О, 2013 c: The contribution of insects to food security, livelihoods and the environment. Food and Agriculture Organization of the United Nations. Dosegljivo na: http://www.fao. org/docrep/018A3264eA3264e00.pdf (7. maja 2015.)
FAO, 2012: January, Expert consultation meeting on »Assessing the Potential of Insects as Food and Feed in Assuring Food Security«, http://forisfao.org/ preview/31654-08b9cl2f60eda84dl22blad454c381bb4. pdf
FDA, 2011: Defect Levels Handbook. Levels of natural or unavoidable defects in foods that present no health hazards for humans, Food and Drug Administration of the United States of America. Dosegljivo na: http://www.fda.gov/Food/GuidanceRegulation/ GuidanceDocumentsRegulatorylnformation/ SanitationTransportation/ucm056174.htm. (7. maja 2015.)
Fellows, P., 2014: Insect products for high-value Western markets. Food Chain, 4 (2): 119-128. Junij 2014. Practical Action Publishing, UK. http://dx.doi.org/ 10.3362/2046-1887.2014.012.
GLEAM, 2014: http://www.slideshare. net/:giarclimate/ op io -global-livestock-enviro -assess- m od el-glea m -nov-12-2014. (7. maja 2015.)
Halloran, A., Muenke, C., Vantomme. P., van Huis, A., 2014: Insects in the human food chain: global status and opportunities. Food Chain, 4 (2), junij 2014. Practical Action Publishing, UK. http://dx.doi.org/10.3362/2046-1887.2014.011.
Heinrich Bòli Foundation, 2014: Meat Atlas. Facts and figures about the animals we eat. Berlin, Germany. Dosegljivo na: http://www.boell.de/sites/default/files/ meatatlas2014_2.pdf (7. maja 2015.) IFIF, 2014: Annual Report 2013. http://www.ifif.org/ Jongema, Y., 2012: List of edible insect species of the world. Wageningen, Laboratory of Entomology, Wageningen University. Dosegljivo na: http://www. wageningen ur. n l/en/Expertise-Services/ C ha ir-groups/Plant- Sciences/Laboratory-of-Ento mo logy/ Edible-insects/Worldwide-species-list.htm/. (7. maja 2015J.
OECD-FAO, (2010): Agricultural commodity markets outlook 2-11-2020. OECD publishing. Dosegljivo na: http://ее. europa. eu/agriculture/analysis/tradepol/ worldmarkets/outlook/2011 _2020_en.pdf (7. maja
2015.)
Oonincx, D. G. А. В., van Itterbeeck, f., Heetkamp, M. J. W, van den Brand, H., van Loon, J. J. A., van Huis, A., 2010: An exploration on greenhouse gas and ammonia production by insect species suitable for animal or human consumption. PLOS ONE, 5 (12): DOLIO.1371/journal pone.0014445.
Oonincx, D. G. А. В., de Boer, I. J. M., 2012: Environmental impact of the production of mealworms as a protein source for humans: a life cycle assessment. PLOS ONE, 7, (12): DOLIO.1371/journal.pone.0051145. Rumpold, В. A., Schlüter, О. К., 2013: Nutritional composition and safety aspects of edible insects. Molecular Nutrition and Food Research, 57 (3): 802-823. D Ol: doi 10.1002/mnfr.201200735.
Van Huis, A., Van Itterbeeck, f., Klunder, H., Mertens, E., Halloran, A., Muir, G., Vantomme, P., 2013: Edible insects: future prospects for food and feed security. FAO Forestry paper 171. Food and Agriculture Organization of the United Nations, Rome, Italy. Dosegljivo na: http:// www.fao.org/docrep/018/i3253e/i3253e.pdf Vantomme, P., Göhler, D., N'Deckere-Ziangba, F., 2004: Contribution of Forest Insects to Food Security and Forest Conservation: The Example of Caterpillars in Central Africa. ODI Wildlife Policy Briefing, London: ODI.
Yen, A. L., 2009: Entomophagy and insect conservation: some thoughts for digestion. Journal of Insect Conservation, 13 (6): 667-670.
Paul Vantomme je višji uradnik v Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO).
Venerini laski (Adiantum capillus-veneris L.) v Posočju (prvi del)
Daniel Roß e k
Z Venerinimi laski (Adiantum capillus-vene-ris L.) sem se prvič seznanil leta 1981, ko sem na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine sodeloval pri različnih nalogah. Med drugim smo obiskali topli izvir pri Spodnjih Pir-ničah oziroma Vikrčah, kjer je ta imenitna praprot do gradnje korita za pranje perila uspevala na konglomeratni skali. Ugotovili smo, da od rastišča ni ostalo nič. Le topla voda je tekla po jekleni cevi v ostanke korita, o konglomeratu z izvirno vodo ni bilo sledu, torej tudi rastišča ni bilo mogoče ponovno vzpostaviti. To najdišče omenja Tone Wraber v svojem prispevku Vsega po nekaj o Venerinih laskih, objavljenem v Pro-teusu (1986: 263), kjer je tudi slika stanja iz tistega časa.
Venerine laske sem si takrat ogledal v cvetličarni kot okrasno rastlino. Prodajali so laske s čisto majhnimi, običajnimi in zelo velikimi listi. Zena mi je kasneje vse primerke laskov podarila. Laski z zelo majhnimi in velikimi listi so sčasoma propadli, taki z običajnimi listi pa po treh desetletjih v loncu še vedno uspevajo, saj razen zalivanja in odstranjevanja suhih delov druge nege ne potrebujejo.
Zal natančnih podatkov o vrsti ni bilo. Lahko so prodajali tudi druge vrste laskov, ki so zelo podobne venerinim, na primer Raddijeve {A. raddianum), ki so med goji-telji lončnic zelo priljubljeni. Venerinim so zelo podobni tudi etiopski oziroma afriški laski {A. aethiopicum) in lepi oziroma ber-mudski laski {A. belluni). V nadaljevanju uporabljam za venerine samo ime laski. Po zaposlitvi na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica v Novi Gorici
leta 1984 sem si laske ogledal pri Močilih v Avčah in ob Brizni grapi nad Grahovim ob Bači (Vitomir Mikuletič, 1970), tedaj edinih znanih nahajališčih v Posočju. Laske sem videl še marsikje v Sredozemlju, omenjam le nahajališča na kamnitem stopnišču pred cerkvijo na Stradunu v Dubrovniku in ob lučeh v jamah Coves del Hems in Coves del Drac na Mallorci. Obravnavam le nahajališča na ozemlju Republike Slovenije, čeprav je Tone Wraber (1986: 260) objavil podatek o dveh nahajališčih v strugi Soče pod Pevmo in Gorico, Janko Zigon (1998) pa ob mejni reki Idriji pri Britofu. Vsa so blizu državne meje, a na ozemlju Republike Italije, vendar jih še nisem videl.
O imenih
Venerini laski (Adiantum capillus-veneris L.)
Novolatinski samostalnik srednjega spola adiantum izvira iz starogrške besede adiantos, kar pomeni nikoli moker oziroma odbija vodo. Novolatinsko ca-pillus-veneris pomeni venerini laski. Ime adiantos je zelo staro, saj ga najdemo zapisanega v delih Hipokrata iz četrtega stoletja pred našim štetjem in Plinija starejšega v prvem stoletju našega štetja. V slovstvu najdemo tudi starinsko besedo lasci za sodobno laski.
Zanimivo se mi je zdelo ime vilini laski (Vitomir Mikuletič, 1970 in 1975), ki je prišlo v slovensko slovstvo po pomoti (Vitomir Mikuletič, 2013). Tone Wraber (1986: 262) omenja rastišče laskov v Višegrajski banji in tamkajšnji hotel z imenom Vilinska vlas. To ime je še najbližje vilinim laskom. Na spletnih straneh ljubljanskega bota-
Lastnosti in značilnosti laskov
Znanstvena uvrstitev
kraljestvo: Plantae - rastline
deblo: Pteridophyta - praprotnice
razred: Pteridopsida oziroma Filicopsida -
praproti
red: Polypodiales - ni slovenskega imena družina: Pteridaceae oziroma Adiantaceae — laskovke
rod: Adiantum - venerini laski
vrsta: A. capillus-veneris L. - venerini laski
Rod Adiantum šteje okoli 200 vrst.
Laski imajo podobno kot druge praproti preprosto zgradbo, sestavljajo jih korenika, steblo in lističi. Razmnožujejo se s trosi. Na
Risba laskov Otta Wilhelma Thoméja i: leta 1885.
ničnega vrta (http://www.botanicni-vrt. si) najdemo viličaste venerine lasce {A. bi-spiduluni) in venerine laske (A. raddianuni). Poslovenjeni imeni se mi ne zdita najbolj primerni, za prvo bi bilo ustreznejše ime viličasti laski, za drugo pa Raddijevi laski (Giuseppe Raddi je bil italijanski botanik iz 19. stoletja, laske so imenovali po njem). V Italiji jim pravijo II capelvenere, tudi barba di Giove, v Avstriji, Nemčiji in Švici der Frauenhaarfarn in Venushaar, na Madžarskem vénuszhaj, na Hrvaškem Gospin vlasak, v Franciji la Capillaire de Montpellier in la Capillaire cheveux de Vénus, v Španiji (kastil-sko) adianto in cabellera de Venus, (katalonsko) Venus falguera cabell, na Portugalskem Cabelo de Vénus, v angleško govorečih deželah pa Southern maidenhair fern, Black maidenhair fern in Venus hair fern.
Zemljepisna imena
V članku uporabljam živa zemljepisna imena in jih pišem, kakor jih ljudje izgovarjajo v narečju, kar se mi zdi edino pravilno. Povpraševanje po imenu je malo bolj zamudno kot prepisovanje z zemljevidov, težave so z zapisom in »pravovernimi« slavisti, ampak gre za tako pomembno dediščino, da se velja potruditi. Vsaj enkrat v članku napišem tudi »posiljeno« oziroma »poknjiženo« ime, običajno so tako napisana na zemljevidih.
Dveh ročinjskih hudournikov, kjer laski uspevajo, domačini niso poimenovali, kar je v Posočju kar pogosto. Niti občega imena potok ne uporabljajo.
risbi je Otto Wilhelm Thomé (1885) zelo natančno narisal laske oziroma sestavne dele rastline s prerezi trosov in kalčka. Tone Wraber (1986) se je o njihovi lepoti precej razpisal, zato dejstev ne bi ponavljal. V zadnjem odstavku omenjenega besedila (na strani 263) je omenil tudi antično uporabo v zdravilne namene. Presenetili so me natančni opis laskov Plinija starejšega (Gaius Plinius Secundus, 77-79, 1855) in podrobni napotki za pripravo zdravil ter učinkovin iz laskov. Oglejmo si na primer njegov sledeči kratki sestavek: »Eni laske imenujejo callitrichos, drugi poly t rich os, oboji pa navajajo njihov učinek pri ohranjanju barve las. Pripravljajo izvleček iz laskov in peteršiljevega semena v vinu, čemur dodajo veliko olja. Izvleček dobro vpliva na skodra-nost in močne lase ter preprečuje njihovo izpadanje.« Besedilo sem prosto prevedel iz angleščine.
Poleg tega Plinij navaja še sedemindvajset drugih zdravilnih učinkov in pripravkov, skratka, zdravilnosti laskov je namenil celo 30. poglavje 22. knjige Zgodovine narave (Gaius Plinius Secundus, 77-79, 1855). Na spletni strani (http://www.rain-tree.com/ avenca.htm#.Uu-k9Pu-l_Y) se lahko prepričamo, da laske še vedno uporabljajo v zdravilne namene. Opozoriti moram, da so laski pri nas zavarovani. Kljub temu, da poznamo že več desetin nahajališč, jih ne smemo nabirati, saj bi jih s tem še bolj ogrozili.
Odkritja laskov v Posočju
S čolnarjenjem smo odkrili kar osem novih nahajališč laskov, tri ob Ajbškem jezeru leta 1993 (Daniel Rojšek, 1994), eno nad izvirom Mrzlek na vznožju Sabotina leta 2003, eno v Globoki strugi Soče prav tako na vznožju Sabotina leta 2004 in tri ponovno v Globoki strugi Soče tudi na vznožju Sabotina leta 2013.
Najvišje nahajališče v Mrzlici smo opazili leta 2003. Istega leta jih je Igor Dakskobler odkril pod Ročinjem, leto prej pa isti raziskovalec v strugi Trebeža
pri Lošcah (Igor Dakskobler, 2003: 44). Leto 2006 je prineslo dve novi rastišči, Katja Kogej je januarja laske našla ob Zdencu, izviru v Steni nad Toplicami, Vladimir Se-galla - Vlado pa je maja odkril največje nahajališče v Posočju na konglomeratni steni ob Soči na vznožju Skabrijela. Katja Kogej je o odkritju laskov pri Plaveh sanjala januarja leta 2014. Za najverjetnejšo možnost najdbe se je ponujala struga hudournika Sopeta. V nedeljo, 26. januarja 2014, sva se podala v strugo in Katja je tri nahajališča našla ob spodnjem teku, blizu opuščenega mlina, ki ni označen na nobenem zemljevidu.
Natančen pregled odkritij navajam posebej.
Opisi in lege laskov
Mrzlica
Levi povirni krak Volarnka se imenuje Mrzlica (vsa druga imena, ki jih najdemo na zemljevidih, so napačna). Srednji tek Mrzlice se je zajedel v debelo skladoviti in tanko ploščasti sivi, zgornje kredni apnenec s polarni roženca (K2 ' , cenomanij in turonij, stare od 90 do 105 milijonov let). Kamnina je močno pretrta in nagubana. Potok je v apnenec izdolbel globoka Korita. Ta se med zgornjim in spodnjim delom razširijo v sotesko s prepadno desno steno. K vodi se je mogoče brez plezalne opreme spustiti s poti Volarje-Krn po levem, zelo strmem pobočju soteske. Približno 510 metrov nad morjem izvira v prepadni steni z apnencem nasičena voda, ki takoj pod izvirom odlaga lehnjak. Prav v tem lehnjakovem slapu raste približno 500 metrov nad morjem šopek venerinih laskov. Pozimi voda na lehnjaku zamrzne in stebla ter liste laskov vklene v led. Korenine greje voda, ki teče pod ledom, in to praprot ohranja pri življenju.
Res izjemno rastišče na vznožju Krna (2.244 metrov). Y = 397636, X = 120754, Z = približno 500 metrov.
Moker šopek laskov. Na njih se kapljice za trenutek zadržijo, spolzijo z rastline, nato se ujamejo druge, kapljanje je tudi med sušami dokaj izdatno. Foto: Danici Rojšrk.
Brižna grapa
V Brizni grapi rastejo laski ob približno 15 metrov visokem slapu, na približno 10 metrov visokem slapiču in ob poti Grahovo ob Bači-Kuk (595 metrov). Slapovo stopnjo tvori debelo skladovita zgornje triasna apnečasta in/ali dolomitna kamnina, stara približno 220 milijonov let. Na stopnji voda odlaga lehnjak.
Rastišče ob slapu je bogato, obsega več stotin laskov, dobro uspevajo tudi vrbe (Salix sp.) in različne trave ter mahovi. Barvno izstopajo dolge, živo rdeče, ozko metlasto razraščene vrbove korenine, ki ustvarjajo s črnimi stebelci in zelenimi listi laskov lepe podobe, še posebej, ko so obsijane s soncem. Takrat se iskrijo kapljice in nastajajo čisto
majcene mavrice.
Več deset rastlin uspeva na sredini lehnja-kovega slapiča desnega povirnega kraka, ki ga ni na nobenem zemljevidu. Tudi tukaj voda pozimi zamrzne in večino laskov vklene v led. Zeleni se ohranijo le tisti, ki rastejo v spodmolčkih in jih led ne vklene, temveč jih zavaruje pred mrazom, razmeroma topla voda, ki se pretaka pod ledom, pa jih ogreva.
Skromnejše nahajališče laskov je na slabo sprijeti breči iz geološke sedanjosti odkril leta 1969 Aleš Capuder. Lege ni nikomur zaupal, vendar je laske naslednje leto našel Vitomir Mikuletič (1970). Na rastišču lahko naštejemo več deset rastlin. Tukaj laski rastejo med ostrorobimi kamni v spodmolč-
ku nad potjo, posamezne rastline pa tudi na lehnjaku zunaj spodmolčka. Skozi bre-čo pronica voda, ki odlaga lehnjak, vendar med sušami vode ne opazimo. Tudi lehnjaka v rastni dobi ne vidimo, ker ga prekrivajo rastline. Spodmolček leži pet metrov za mestom, kjer pot prečka hudourniški potok v smeri proti Kuku.
Vodna ujma je 21. in 22. oktobra leta 2014 sprožila preperinski tok, ki je strugo poglobil in razširil. Slapovo steno je ta tok s kamenjem in skalovjem močno obrusil in slap povišal za dober meter, kajti poglobil je podslapje. Lehnjaka in vrb ter laskov v njem na levi strani stene tok ni bistveno prizadel. Menim, da se bo kmalu vzpostavilo podobno stanje z golimi koreninami pisanih barv, voda bo steno prevlekla z lehnjakom in stanje bo podobno tistemu izpred ujme. Tudi
zgornjega rastišča ob poti in laskov na desnem povirnem kraku tok ni prizadel. Različni rastišči v toplem pasu, dobrih 100 metrov nad dolinskim dnom, na jugovzhodnem vznožju Kotla (1.174 metrov), blizu Rodice (1.964 metrov) pod Baško-bohinj-skim grebenom.
Na slapovi steni: Y = 412767, X = 113538, Z = 350-365 metrov; na slapiču desnega kraka: Y = 412757, X = 113528, Z = 365 metrov; ob poti: Y = 412707, X = 113567, Z = približno 395 metrov.
Stena med Ročinjem in Ajbo Nad desnim bregom Soče med Ročinjem in Ajbo je nastala različno visoka stena, ki jo gradi konglomerat iz ledenih dob. Tega v večini sestavljajo apnenčasti prodniki, vmes pa so tudi kremenovi prodniki in prodniki
Spodnji meter in pol slapa v Brizni grapi. Laski so našli zavetje pod majhnim previsom nad tolmunom.
Foto: Danici /\'' /'. ".
drugih kamnin. Stena se nad vodo dvigne največ 75 metrov. V njej ali pod njo najdemo kar pet nahajališč laskov.
Zdenc pod Ročinjem
Zdenc (studenec) izvira v spodmolu Stene nad Toplicami. Gre za mlad in majhen (do 3 metre globok, do 1,5 metra visok in več kot 5 metrov širok) spodmol, ki so ga iz-podjedli pobočni dejavniki (zmrzal, padanje kamenja ...) in studenčnica. V spodmolu, tik nad plitkim žlebom stu-denčnice (ta je do 20 centimetrov globok in približno prav toliko širok) dobro uspeva do deset šopov venerinih laskov. Ob njih rastejo bodeča lobodika (Ruscus aculeatus) in številni mahovi.
Vrečasti spodmol se zložno dviguje v notranjost Stene in v njem se zbere toplejši zrak,
kjer so rastline s skalnato streho in stenami zavarovane pred najhujšimi vremenskimi skrajnostmi (orkanski veter, hud mraz, sneg, toča, huda vročina in suša), poleg tega blaži mraz toplota, ki veje iz studenčnice. Tudi ob hudih sušah voda tu ne presahne. Približno pet rastlin uspeva približno pet metrov nižje v lehnjakovem slapu, zunaj zavetja Stene, zato jih mraz in sneg med hudimi zimami precej zdelata.
K Zdencu oziroma laskom se je razmeroma težko povzpeti, čeprav znaša nadmorska višina studenca le okoli 135 metrov. Pobočje je namreč strmo in spolzko tudi v suhem vremenu ter poraščeno s pravo robido (Ru-bus fruticosus agg.), bodečo lobodiko (Ruscus aculeatus) in drugim trnovim grmičevjem. Y = 398385, X = 107815, Z = približno 130 do 135 metrov.
Lehnjakov slap
in spodmol z Zdencem v Steni nad Toplicami pod Ročinjem.
Foto: Dani?! /\' ',/ '.'
Osemnajstmetrski slap na hudourniku pod Ročinjem
Laski rastejo tukaj v zelo slikoviti zajedi, ki jo je izdolbla voda v steni, obraščeni z drevjem. Po deževjih pada čeznjo približno 18 metrov visok slap, drugače pa je slapova ste-
na brez vode. Stena je na tanko obložena z lehnjakom in poraščena z mahovi, praprotmi, bodečo lobodiko (Ruscus aculeatus), zelo dolgimi zavesami bršljana (Hedem helix) in drugim rastlinjem.
Laski uspevajo na desni strani slapove sto-
pnje, zunaj vodnega curka. Gre za več desetin rastlin na nadmorski višini približno 130 metrov oziroma na polovici stopnje. Y = 396805, X = 107783, Z = 130 metrov.
Zelo slikoviti osemnajstmetrski slap hudournika pod Ročinjem. Foto: Daniel Rojšek.
Sedemmetrski slap na hudourniku pod Ročinjem
To rastišče je pomanjšana različica sosednjega, približno 220 metrov oddaljenega 18 metrov visokega slapa. Tudi tukaj laski uspevajo na desni strani slapove stopnje, zunaj vodnega curka. V slapovi steni rasteta dve skupini rastlin, tretja pa v majhnem spodmolu na levi strani, zunaj hudourniške struge. V vseh treh skupinah najdemo manj kot sto rastlin.
Razmeroma skromni, a zelo slikoviti nahajališči, ki nista vezani na izvirno vodo.
Podatke o legi in popise je objavil Igor Dakskobler (2003: 44). Y = 396597, X = 107818, Z = 130 metrov.
Sedemmetrski slap hudournika pod Ročinjem.
Foto: Daniel /\' ',/'.'
Tudi tukaj laski rastejo po slapovi steni na desni strani curka. Foto: Daniel Rojsek.
Več šopkov laskov se je ugnezdilo tudi v spodmolčku na levi strani zunaj struge hudournika pri Sede mm etrskem slapu. Foto: Daniel Rojšek.
Drugi del prispevka bo objavljen v sledeči številki Proteusa.
Biološka raznovrstnost in njen pomen za človeka - primer Kostarike
Tom Turk
Biodiverziteta, biološka (biotska) raznolikost, pestrost ali raznovrstnost so vse sopomenke, ki poimenujejo eno in isto stvar - neverjetno pestrost življenja na planetu Zemlja. Najboljši primer vsega, kar pojmujemo z omenjenimi izrazi, je Kostarika, majhna dežela v osrčju Srednje Amerike, stisnjena med Atlantski in Tihi ocean. Na ozemlju države, ki je le dvainpolkrat večja in ima tudi ravno tolikokrat več prebivalcev kot Slovenija, na le 0,03 odstotka površine planeta živi 4 odstotke vseh znanih vrst na svetu. Kostarika je torej upravičeno ena od 20 najbolj »vročih točk« biološke pestrosti, če ne že kar prva med njimi.
Po podatkih organizacije Nacionalnega inštituta za biodiverziteto Kostarike (InBio) živi v Kostariki več kot pol milijona rastlinskih in živalskih vrst, od tega je približno tri petine žuželk. Za primerjavo povejmo, da v Sloveniji, ki je glede na številne druge države biodiverzitetno kar bogata dežela, živi na kopenskem delu le približno 20.000 vrst, od tega kakšnih 4.000 rastlin. V Kostariki pa je samo metuljev skoraj 10.000 vrst, kar je 10 odstotkov vseh opisanih vrst na svetu. Kostarika je dom 175 vrstam dvoživk, 225 vrstam plazilcev, skoraj 900 vrstam ptičev in približno 250 vrstam sesalcev. Med dvoživkami prevladujejo žabe, med plazilci kače, med sesalci najdemo tako placentalne sesalce kakor tudi nekaj vrst vrečarjev, med izredno bogato ptičjo favno pa v Kostariki živi na primer več kot 50 vrst kolibrijev. Rastlinstvo Kostarike je prav tako izredno bogato, v pacifiškem nižinskem tropskem deževnem gozdu na območju Sladkega zaliva (Golfo Dulce) oziroma v bližini raziskovalne postaje v La Gambi so
botaniki na površini enega samega hektarja gozda popisali kar 176 drevesnih vrst. V tem popisu niso upoštevali ovijalk, epifitov in podrasti, kar bi število vrst na tej površini dvignilo krepko čez dvesto. Vsa ta neverjetna eksplozija življenja, ki nas pri potovanju skozi različne življenjske prostore Kostarike spremlja na vsakem koraku, je posledica posebne zemljepisne lege, geološke podlage, razgibanega reliefa in višinskih pasov, pa tudi zavedanja oblasti in prebivalcev o pomembnosti biološke raznovrstnosti za gospodarstvo države in temu primerne zakonske zaščite naravnega okolja, ki v Kostariki obsega več kakor 25 odstotkov njenega ozemlja. Kot smo že povedali, se lahko Kostarika bogastvu vrst zahvali predvsem posebni zemljepisni legi. V Kostariki se srečujeta in prepletata živalstvo in rastlinstvo Severne in Južne Amerike, saj sta se ti pred približno 3 do 5 milijoni let povezali preko srednjeameriškega mostišča (istmusa), kar je omogočilo postopno preseljevanje severnih vrst proti jugu in obratno, skratka mešanje, ki pa je danes največje prav v Kostariki. Poleg tega leži Kostarika ujeta med oba velika oceana, Atlantikom na vzhodni, karibski strani in Tihim oceanom, ki obliva njeno zahodno obalo. Vmes pa od severa proti jugu poteka osrednji gorski masiv z ugaslimi in še vedno delujočimi vulkani, ki ponekod dosegajo višino skoraj 4.000 metrov. Ta osrednji gorski masiv ločuje atlantski del dežele od tihooceanskega in preprečuje mešanje tamkaj živečih vrst. Poleg tega se razlikujeta tudi količina in razporeditev padavin na vzhodu in zahodu dežele, kar dodatno prispeva k različnemu živalstvu in rastlinstvu na eni in drugi strani. Severozahodni del in osrednja kotlina,
kjer leži tudi glavno mesto San José, sta deležna bistveno manj padavin kakor druga območja Kostarike, poleg tega pa višinski pasovi zaradi različnih temperatur ustvarjajo razmere za kopico različnih življenjskih prostorov in vseh možnih prehodov med njimi. Vse to je razlog za izredno biološko pestrost na razmeroma majhni površini. Poleg velikega števila vrst, od katerih seveda mnoge živijo tudi v sosednjih državah in preneka-tere, zlasti sesalci in ptiči, tudi drugod v neotropskih območjih Južne Amerike, je v Kostariki doma tudi veliko endemičnih vrst. Ta endemizem pa je zaradi vsote vseh naravnih danosti večinoma omejen na nekatera manjša območja. Osrednji gorski masiv, ki dokaj ostro ločuje atlantsko od tihooceanske strani dežele, že več milijonov let omogoča neprekinjeno speciacijo zaradi zemljepisne ločitve nekoč enotnih populacij številnih vrst. To je tudi eden od pomembnih razlogov za mnogokrat popolnoma različno živalstvo zahodne in vzhodne polovice države. Ne glede na to, kje smo, pa smo v Kostariki vedno soočeni s pravo eksplozijo raznih neverjetnih oblik življenja, ki nikogar ne puščajo ravnodušnega. Po biološki pestrosti seveda prevladuje tropski deževni gozd, katerega zadnji ostanki so na tihooceanskem delu Srednje Amerike in tudi južne Amerike ohranjeni le še v jugozahodni Kostariki in v manjšem obsegu v severozahodni Panami. V Kostariki so najlepša strnjena območja takega gozda na območju polotoka Osa in Sladkega zaliva. Tu še živijo jaguarji (Panthern о пса), ozeloti (Leopardus pardališ) in sorodni margaji (L. wiediì). Zadnji veljajo za eno izmed tistih vrst malih mačk, ki jih v naravnem okolju najtežje opazimo. Poleg neotropskih mačk od drugih zveri v teh gozdovih živijo tudi kunam sorodne, a precej večje tajre (Eira barbara) in po drevju počasno plezajoči kinkaji ali vitorepi medvedi (Potos flavus) z značilnim skoraj »opičjim« oprijemalnim repom, ki je precej daljši od njihovega telesa. V tamkajšnjih rekah, rečicah in potokih živijo neotropske rečne
vidre (Lontra longicaudiš), ki pa so plašne in hitro izginejo pod vodo. Večina teh živali živi skrivnostno nočno življenje, čez dan jih zato le težko opazimo in celo o biologiji večine od naštetih vrst vemo razmeroma malo. Bolje preučeni so rastlinojedi sesalci ali tisti, ki se hranijo z žuželkami, na primer dokaj pogosti triprsti in dvoprsti lenivci (Bradypus varieagatus in Choloepus h off m ani), ki pa jih zaradi njihovega počasnega premikanja oziroma negibnosti med rogovilami dreves, kjer preživijo večino časa, zlahka spregledamo. Enako velja za sicer bolj živahne drevesne mravljinčarje (Tamandua mexicand), ki jim tudi napadalne vrste mravelj ne pridejo do živega in so zanje glavni vir hrane, in gra-bljive ježevce (Sphiggurus mexicanus). Tudi ta ježevec je nočna žival z značilnim oprijemalnim repom, ki pa se oprijema vej drugače kakor opice, namreč vedno z repom prime vejo, ki leži pod njegovim telesom. Štiri vrste opic, ki živijo v Kostariki, najdemo pogosto v deževnem gozdu, sekundarnem gozdu in pa v neposredni bližini morske obale, na katero se bolj ali manj spuščajo z gozdom popolnoma poraščena pobočja. Najpogostejše so navadne kapucinke (Cebus capucinuš), sledijo jim glasni vriskači (Alou-atta palliata), ki proizvajajo enega od najbolj značilnih in slišnih glasov tropskega deževnega gozda, in sajmiriji ali smrtoglavke (Saimiri oerstedii), katerega pripadnik je tudi tisti slavni »gospod Ficko«, opica še bolj slavne Pike Nogavičke. Med kostariškimi vrstami opic so nabolj redke ali vsaj najmanj opazne izredno spretne obešalke ali pajčarke (Ateles geoffroyì). Vse vrste opic se hranijo z njim priljubljenimi listi, cvetovi in plodovi, izjemoma z žuželkami. Kapucinke se pogosto pritepejo v plantaže oljnih palm, kjer se gostijo z njihovimi plodovi. Poleg opisanih vrst sesalcev živi v Kostariki vsaj še 15 vrst netopirjev, med drugim tudi nič kaj priljubljeni pravi vampirji (Desmodus rotundus), ki ponoči sesajo kri goveda, pa tudi drugih sesalcev. V Kostariki pa živi tudi 8 vrst vrečarjev (red ameriških oposumov Didelphi-
Sesalci so pomemben del kostariške favne. Poleg štirih vrst opic na drevju živijo bistveno manj gibljivi lenivci> kot je dvoprsti lenivec (Choloepus hoffmanni), in za mravlje specializirani mali mravljinčar ali tamandua (Tamandua mexicana).
morphia). Na območju jugozahodne Kostarike je najpogostejši mehkodlaki oposum (.Philander opossum), izrazito nočna žival, ki ga lahko opazimo le naključno, če ga obsve-timo s sojem svetilke, usmerjene v drevesno krošnjo. Seveda pa je večino opisanih živali, zlasti jaguarje, težko videti, vendar nam kamere, postavljene na gozdnih poteh v obeh nacionalnih parkih Corcovadu in Piedras Biancas, dokazujejo, da tam živijo največje ameriške mačke in druge omenjene živali. Mnogo laže je videti številne ptice, kot so približno 20 vrst kolibrijev, različne papige, vključno z največjimi rdečimi arami (Ara macao), trogoni, na primer endemičnim Bairdovim trogonom (Trogon bairdi), številne vrste tanger, na primer prav tako na to območje omejena žametna tangera (.Rhamphocelus costaricensis). Med tangere sodijo tudi turkizni ptiči (Dacninae), ki se hranijo z žuželkami, predvsem pa s sadeži in nektarjem. Ponekod jih zaradi najljubšega načina prehrane imenujejo tudi sladkorni ptiči. Zanje je značilen izrazit spolni di-morfizem. Na krmilnici postaje v La Gambi smo redno opazovali turkiznega samčka s črno obrazno masko in rumenim kljunom ter njegovo popolnoma živo zeleno družico vrste Chlorophanes spiza. Nekoliko redkejši gost te krmilnice je bil kobaltno modri ptič Cyanerpes cyanus, katerega samica pa je precej bolj medlih zelenkastih barv. V gozdu in tudi v bližini človeških bivališč je pogosta velika ptica tega območja ho-kojka (Crax rubra), velika gozdna »kura« z izrazitim spolnim dimorfizmom. Samec je skoraj popolnoma črn z izrazitim rumenim kljunom in rumeno voščenico, samica pa je rjavolisaste barve, oba pa imata na glavi značilni peresasti greben. Tudi oglašanje teh ptic je eden od značilnih zvokov deževnega gozda, nekakšen »hu, hu, hoj«, od tu verjetno tudi slovensko ime. Sinonim za zelo barvite ptice so motmoti (Momotus momo-ta), rdečerepi bleščavci (Galbula ruficauda) in seveda tukani s svojo nenavadno pojavo, velikimi kljuni in navidezno nerodnostjo, ki
pa je daleč od tega. Največji in zelo pogosti tukan tudi v bližini naselij je kostanjevo-kljuni tukan (Rampasthos sivainsonii), veliko redkejši, pa precej manjši, a še barvitejši je ognjenokljuni arasari (Pteroglossus frantzii), ki živi v manjših skupinah navadno globoko v gozdu. Med zanimivimi »ptički« deževnega gozda omenimo še pipre. Te so znane po plesiščih, ki jih samčki uredijo na gozdnih tleh. Zadostuje že nekaj kvadratnih metrov čistine. Tam in na bližnjem vejevju izvajajo svoje čudaške plese in se pokljajoče oglašajo, s čimer skušajo osvojiti samice. Pri tem prednjači zlasti rdečeglavi manakin (Pipra mentalis) z značilnim »moonwalking« drsenjem v stran, ki ga izvaja podobno, kakor ga je izvajal Michel Jackson v svojem videu z istim naslovom.
V tropskem gozdu v območju nacionalnih parkov Corcovado in Piedras Biancas živi več kot 100 vrst dvoživk in več kot 150 vrst plazilcev. Med žabami so zlasti zanimive aposematično obarvane strupene podrevnice
Ptiči so zvok in podoba tropskega gozda in lep primer kostariške biološke pestrosti. Slike prikazujejo zaščitni znak tamkajšnje aviofavne kostanjekljunega tukana (Ramphastos swainsonii), le eno od 56 vrst kolibrijev, ki živijo v Kostariki, gozdnega vilinčka (Florisuga melivora), endemično vrsto trogona z območja jugozahodne Kostarike Bairdijevega trogona (Trogon bairdii) ter samca (turkizen s črno glavo)(prva slika zgoraj) in samico (zelena) turkiznih tanger (Chlorophanes spiza)(slika na prejšnji strani), ki se hranijo z nektarjem in sadeži.
(Dendrobatidae, rodovi Dendrobates, Phyl-lobates in Oophaga) ter cela vrsta tako imenovanih steklenih žabic (družina Centoleni-dae, predvsem rodova Hyalinobatrachium in Cocbranelld). Zadnje so zelo majhne, trebušna stran večine vrst pa je skoraj popolnoma prozorna, tako da je dobro vidno njihovo drobovje. Tu živi seveda tudi najbolj »foto-genična« od vseh kostariških žab in nesporni simbol kostariške biološke raznovrstnosti
drevesna žabica rdečeokica (Agalycbnis calli-dry a s).
Poleg žab so zanimivi tudi močeradi iz rodu Bolitoglossa, ki pa jih na gozdnih tleh redko opazimo, saj živijo prikrito med listnim opadom. Tudi plazilska favna je izredno bogata. Med kuščarji je največ anolijev (rod Norops), ki jih lahko zanesljivo ločimo le po napihljivih golšah, te pa napihnejo navadno le, ko se postavljajo pred drugimi sam-

V Kostariki živi približno 180 vrst žab, nekatere so endemične, nekatere pa veljajo tudi za zelo ogrožene. Na slikah so štiri vrste, ki so značilne predstavnice kostariških žab. Najslavnejša je vsekakor rdečeokica (Agalychnis call id ry as), med poznavalci dvoživk pa niso nič manj slavne strupene podrevnice (Dendrobatidae). Endemična predstavnica te družine z območja skrajno jugozahodnega dela Kostarike je D end rob ate s granuliferus. Občudovanje vzbujajo tudi tako imenovane majhne presojne žabice, ki imajo trebušni del delno ali celo popolnoma prozoren, da lahko vidimo njihovo drobovje. Na sliki je predstavnica te družine iz rodu Hyalinobatrachium. Zelo pogosta in dokaj velika žaba pa je Smilisca phaeota, ki se zelo glasno in značilno oglaša.
ci. Sledijo tudi dokaj številne amejve (rod Ameiva), za katere so značilni dolgi bičasti repi, ob vodah pa seveda baziliski (Basili-scus basiliscus), ki lahko, dokler niso preveliki, tečejo po vodni površini. V gozdu so pogosti tudi čeladasti legvani (Corytophanes
cristatus) ter obe veliki vrsti zeleni legvan {Iguana iguana) in črni legvan {Ctenosaura similiš), ki v odraslem stanju navadno plezata po drevesih, kjer živita večino časa. Črni legvan je pogost tudi v bližini morskih plaž.
Kače in kuščarji so del železnega repertoarja kostariškega deževnega gozda. Med kuščarji s svojo pojavo izstopa navadni bazilisk (Basiliscus basiliscus) (Basiliscus vittatus, druga slika na prejšnji strani), ki živi zlasti ob vodah, po katerih gladini tečejo mladi kuščarji. Številne so tudi vrste iz rodov N er ops in Arne iva (Arne iva festiva, prva slika na prejšnji strani). Med množico kač izstopajo strupene jamičarke, kot sta gad trepalničar (Bothriechis Schlegel i) (slika spodaj) in zeleni drevesni gad (B. lateralis), ter predvsem velika suličarka (Bothrops asper), katere ugriz je brez ustreznega protistrupa smrtno nevaren. Od nestrupenih ali bolje rečeno polstrupenih kač omenimo le zelenega drevesnega vitkega goža (Leptophis achaetulla).
• Y3S v,4
- » *,
г •
чЯйДШч t - ■ J J* * p-"ЧтяЯ IJ
iV
жшШ
i-* ч
Od kač omenimo le nestrupenega mačjega goža (Leptodeira septentrionališ), ki se najraje hrani z žabjim mrestom, zlasti tistim od rdečeokic, in jermenovko (Imantodes cenchoa), nenavadno vitko drevesno kačo z veliko glavo in neverjetnimi plezalnimi sposobnostmi. Dokaj velika in pogosta drevesna kača strupeno zelene barve, ki, kadar je ogrožena, rada grozi s široko razprtimi usti, je drevesni vitki gož (Leptophis abaetulld), ki ima sicer tudi strupnike, a nameščene daleč zadaj, tako da ne predstavlja resne nevarnosti, četudi ugrizne. Prave strupenjače tega
območja uvrščamo med koralnice (Micrurus) ter v rodove jamičark Atropoides, Bothriechis (najlepša kača tega rodu je na drevesih in grmovjih živeči gad trepalničar B. schlegelii, ki je lahko od rdečkastozelene do popolnoma rumene barve), Bottrops in Porthidium. Vse, razen koralnic, uvrščamo med jami-čarke (Crotalinae), ki si svoj plen iščejo s termolokacijo. Zlasti suličarka (Bottrops asper) zahteva izredno previdnost, saj upravičeno velja za najnevarnejšo kačo Srednje Amerike. V deževnem gozdu jugozahodne Kostarike pa dokaj odmaknjeno živi najve-
čja strupena kača v Ameriki, endemična grmovnica {Lach e sis stenophrys), ki lahko preseže dolžino 3 metrov. Biološka pestrost pajkovcev in predvsem žuželk je tako velika, da bi si zaslužila poseben članek, zato jo bomo tokrat izpustili. Vsekakor pa prevladujejo številne vrste mravelj, dnevnih in nočnih metuljev, škržatov, kobilic in kačjih pastirjev.
VKostariki živi skoraj 10.000 vrst metuljev in vešč, kar je deset odstotkov vseh znanih vrst. Na sliki so trije predstavniki v neotropih zelo razširjenih rodov Heliconius, Marpesia in Eu-rybia. Med številnimi vrstami mravelj, ki so po številu osebkov najpogostejše živali v deževnem tropskem gozdu, zaradi svoje obarvanosti izstopajo zlate lesne mravlje Camponotus se-riceiventris. Za tropski gozd so značilni primeri mimikrije. Tega so vešče predvsem kobilice iz družine Katydidae, ki posnemajo zelene ali odmrle liste. Na sliki je predstavnica te družine Orophus conspersus. Na luč ponoči radi priletijo hrošči> kot je primerek vrste Pel id not a u nicol or. Ne nazadnje moramo omeniti vsaj še škržate, ki dajejo tropskemu gozdu s svojim oglašanjem neizbrisni pečat. Na sliki na strani 421 zgoraj je verjetno ena bolj pisano obarvanih vrst Zammara cf. smaragd ina.
f
Щ


Biološka pestrost sama po sebi seveda ni ekonomska kategorija. Ob vsem naštevanju in popisovanju ima zame neverjetna raznolikost organizmov, s katero se nekdo sooči
na krajih, kot je kostari-ški deževni gozd, predvsem estetsko vrednost, ki se je v denarju ne da izmeriti. Občutenje množice živih bitij v tropskem deževnem gozdu ali na koralnem grebenu je estetsko doživetje, ki raz-mišljujočemu človeku tudi omogoča resen razmislek o lastnem bivanju in našem mestu na tem planetu. Množica živih bitij neverjetnih oblik, vzorcev in barv je odraz neprestane evolucije in njenih mehanizmov. Zame kot biologa je tudi dokaz prilagodljivosti narave in naravnih procesov, neuni-čljivosti živega. Zato morda razmišljam nekoliko neortodoksno, kajti za naravo me ni nikoli strah. Tudi če nam »uspe« s svojim ravnanjem iztrebiti in povzročiti izumrtje tisočev vrst, jih bo ostalo dovolj. Naravi je pravzaprav vseeno, ne more pa biti vseeno nam, kajti naša življenja bodo osiromašena, če bodo nekatere vrste izginile iz našega občestva. Se celo več, z ogrožanjem in uničevanjem življenjskih prostorov, z izumiranjem vrst, žagamo tudi tisto najvišjo vejo na drevesu življenja, na kateri vsaj po prepričanju večine sedimo in kraljujemo mi. Narava se ne meni, da ni več tasmanskega tigra, dodoja, sumatrskega nosoroga, jangceškega rečnega delfina in Stellerjeve morske krave, ki so jo popolnoma iztrebili v manj kot tridesetih letih po njenem odkritju, ter še tisočev vrst, ki so izumrle iz takega ali drugačnega vzroka. Slikoviti opi-
, ti »Vt i
■è


/ ,


11 Ì

4. /

2f' 4
r- Ti v
V bližini tropske raziskovalne postaje v La Gambi so med pajki zelo vpadljivi nočno aktivni pripadniki vrste Eriophora fuliginea (spodnja slika), na gozdnih tleh pa lahko med listjem pogosto opazimo vrsto diplopodov Nyssodesmus phyton (slika na naslednji strani).
si nekaterih od teh živali živijo v odlični knjigi vesoljskega raketoštoparja Douglasa Adamsa, ki jo je napisal tik pred svojo smrtjo in nosi pomenljiv naslov Last chance to see {Zadnja priložnost za ogled). Ampak kot rečeno, naravi je vseeno in ji je še bolj vseeno za nas, človeško vrsto. Prej ko nas ne bo, bolje bo zanjo. V Zemljini zgodovini so se vrste razvijale in izumirale, propad ene vrste ali celo cele skupine organizmov je navadno povzročil razvoj novih življenjskih oblik. Tudi v Kostariki se je kljub varovanju življenjskih prostorov in dokaj veliki ekološki osveščenosti zgodilo, da so nekatere vrste izumrle skoraj včeraj. Endemična zlata krastača (Bufo periglenes) je izumrla pred nekaj leti, močno pa so ogrožene tudi sicer nekoliko bolj razširjene harlekinske krastače (rod Atelopus). Narava se zaradi tega prav gotovo ne vznemirja, prav verjetno je celo, da izumrtje oziroma ogroženost omenjenih vrst vsaj neposredno tokrat ni povzročil človek, pač pa kožna glivična bolezen (hitridiomi-
koza), ki napada nekatere vrste žab. Pa vendar, vsaka izguba vrste je izguba predvsem za človeka, ne za naravo. Mi smo tisti, ki lahko dojemamo lepoto, ki občudujemo pestrost in obžalujemo izgubo. Mi smo tisti, ki bi nam za to moralo biti mar, ne toliko zaradi narave kot zaradi nas samih. Kostarika je lep primer, kako lahko človek varuje naravo in ima od tega tudi koristi. Kostarika skoraj ne pozna množičnega turizma, pač pa z ekoturizmom zasluži več kot dve milijardi dolarjev na leto. Za revno deželo brez naravnih surovin je to veliko. Vsega tega pa prav gotovo ne bi bilo, če se svojega največjega bogastva, čudovite biološke raznolikosti, ne bi zavedali in jo poskušali ohraniti. Seveda marsikaj tudi v Kostariki glede tega ni rožnato in kljub prizadevanjem prihaja včasih do napačnih odločitev. A vendar se oblast in tamkajšnji ljudje nekako zavedajo, da tisto, kar jim je narava bogato ponudila, tudi izkoristijo in ohranijo za naše potomce.
Disperzija svetlobe
Janez Strnad
V Mednarodnem letu svetlobe je zanimivo pregledati, kako so fiziki spoznavali nove pojave s svetlobo. Disperzijo ali razklon svetlobe je prvi raziskal Isaac Newton proti koncu sedemdesetih let 17. stoletja. Vijolična svetloba se v steklu lomi bolj kot rdeča. Rdeča svetloba v steklu potuje z večjo hitrostjo kot vijolična. Pojav ima zanimive posledice. S tem podrobneje pogledamo v Malo zgodovino svetlobe.
Nekdaj so krošnjarji na sejmih prodajali majhne kose stekla, s katerimi je bilo mogoče v Sončevi svetlobi opazovati mavrice. Pri poskusih v laboratorijih so uporabljali steklene prizme. Poskuse s prizmami so delali Francesco Maria Grimaldi, Robert Boyle, Robert Hooke in drugi. Tedaj so mislili, da je osnovna sestavina svetlobe bela Sončeva svetloba in da barve nastanejo, ko se nekaj te svetlobe absorbira. Mislili so tudi, da se svetloba vseh barv lomi enako.
Isaac Newton je bil rojen leta 1642 v Woolsthorpu na kmetiji. Pri kmetovanju se ni izkazal. Poslali so ga na cambriško univerzo, na kateri je študij končal leta 1665. Tedaj so zaradi kuge zaprli univerzo. Med prisilnimi počitnicami v domači vasi je naredil načrte za raziskovanja. Po vrnitvi v Cambridge je leta 1669 postal profesor za matematiko. Uspehi pri poskusih s svetlobo so inu leta 1672 odprli pot v Kraljevo družbo, angleško akademijo znanosti. Leta 1687 je izšla njegova knjiga Matematični principi tilozotije narave s tremi Newtonovimi zakoni gibanja in gravitacijskim zakonom. S temi zakoni je zajel gibanje teles na Zemlji in v vesolju. Pozneje v fiziki ni več veliko raziskoval. Leta 1696 je postal nadzornik kovnice denarja v Londonu in tri leta pozneje njen upravnik. Leta 1703 so ga izvolili za predsednika Kraljeve družbe. Umrl je leta 1727. Pokopali so ga v westminstrski katedrali. Newton je skupaj z Gottfriedom Wilhehnom Leibnizem razvil infinitezimalni račun. Napisal je veliko spisov v alkimiji in teologiji, ki so postali znani šele v zadnjem času.
Newton je večino poskusov s svetlobo naredil v letih med 1669 in 1672, ko je na cam-briški univerzi predaval o svetlobi. Pri opazovanju z daljnogledom so motili obarvani robovi slik. Na eni strani se jim je izognil z daljnogledom z ukrivljenim zrcalom namesto z lečo. Na drugi strani je s prizmo barve
ÖPTICKS;
OR, Л
TR EAT I S E
fi ? T H ft
REFLEXIONS, REFRACTIONS, INFLEXIONS mvJ COLOURS
LI G H Т.
A L i a
Tuo TREATISES
OF THE
ü P E C l P S ли! M Л G NJ T D E
Cum linear Figures.
1 !1 Л' Ü IF Л',
Il'ji'ntoJ fri š j S-FtTi-	E!- г к, ; U ilrUb
Гг.ггяч kn 1гк	1 Jit!,, 11 i■ ff-*', j ■
I vr '.J-, li, .C|. .ir*. SltHlillv.
podrobneje raziskal. V zatemnjeni sobi je prizmo postavil v curek Sončeve svetlobe in na zaslonu opazoval mavrico, spekter. Pojav je imenoval disperzija, razklon. Curek Sončeve svetlobe je imel krožni presek, mavrica pa je bila podolgovata. Mavrične barve so se različno lomile. Najbolj se je odklonila vijolična svetloba, manj po vrsti modra, zelena, rumena, oranžna in rdeča. Poskus je ponovil v številnih izvedbah. Mavrična svetloba se na drugi prizmi ni več razklonila. Mavrico je zbral z drugo prizmo v belo svetlobo. To ga je prepričalo, da mavrične barve ne nastanejo zaradi absorpcije bele svetlobe, ampak sestavljajo belo svetlobo. Razločeval je enostavne, to je mavrične, in sestavljene barve. Oranžna je mavrična barva ali jo je na primer mogoče sestaviti iz rumene in rdeče. Belo svetlobo je mogoče sestaviti iz vseh mavričnih barv ali iz dveh ali treh mavričnih barv. Ugotovil je, da se mavrične barve razlikujejo po lomnosti, danes bi rekli po lomnem količniku. Newton je vztrajal pri zamisli, da je svetloba tok zelo
Naslovnica Newtonove Optike. Newton jo je napisal v angleščini, medtem ko je Principe napisal v latinščini. Četudi Optika ni dosegla ravni Principov in je v njej Newton zagovarjal stališče, da svetlobo sestavlja tok delcev, je izdatno vplivala na razvoj optike.
Risba iz Newtonove Optike kaže razklon Sončeve svetlobe na prizmi.
hitrih delcev, korpuskul. Mislil je, da se delci mavričnih barv med seboj razlikujejo, denimo po masi.
Boyla in Hooka so pritegnile barve tankih plasti, kakršne opazimo na primer, če na gladini vode plava tanka plast olja. Hooke je pojav pojasnil z delovanjem svetlobe, ki se odbije na spodnji mejni ploskvi, na svetlobo, ki se odbije na zgornji. Pri tem je mislil na valovanji, a o tem ni imel jasne predstave. Kraljeva družba je delo, ki ji ga je predložil Newton, dala v oceno komisiji, katere član je bil Hooke. Hooke je kritiziral nekatere vidike Newtonovega dela. To je izzvalo Newtonovo nejevoljo in grožnjo, da bo nehal raziskovati. V Kraljevi družbi so s težavo zgladili spor. Newton se je odločil, da tedaj predavanj ne bo izdal. Šele po letu 1690 je začel pripravljati gradivo za tisk. Knjiga Optika ali razprava o odbojih, lomih, upogibanjih in barvah je izšla leta 1704, leto po Hookovi smrti.
Newton je zapisal: »Moj načrt v tej knjigi ni pojasniti lastnosti svetlobe z domnevami,
= v sin ß
ampak jih predlagati in dokazati z razumom in poskusi.« V prvem delu je opredelil osnovne pojme in pojave ter opisal poskus, pri katerem je belo svetlobo razklonil v spekter. V drugem delu je opisal mavrico in pojasnil njene barve ter obravnaval Newto-nove kolobarje, ki sta jih pred njim raziskovala Boyle in Hooke. Tretji del je posvetil upogibanju svetlobnih žarkov in barvam, ki pri tem nastanejo. Namesto Grimaldijevega imena »uklon« (difrakcija) je uporabljal ime »upogibanje« (infleksija). Newtonovi zagovorniki so zagovarjali delč-no naravo svetlobe in se pri tem sklicevali na mojstrov ugled. S tem so zavrli razvoj misli, da je svetloba valovanje. To mnenje je poleg Hooka, katerega zamisli so bile meglene, zagovarjal Christiaan Huygens. Leta 1678 je o tem poročal pariški akademiji znanosti, leta 1690 pa je izšla njegova Razprava o svetlobi. Gradil je na zamisli Renéja Descartesa, da ves prostor izpolnjuje eter in da deli etra delujejo na dele etra, ki se jih dotikajo. Eter si je predstavljal kot zelo rahlo sredstvo z nemerljivo majhno gostoto. V prvi vrsti je mislil na potovanje motenj, valovnih cel ali valovnih front. Postavil je Huygensovo načelo'. Vsaka točka valovnega čela je izvir elementarnih valov, novo valovno čelo nastane kot ovojnica elementarnih valov. Z načelom je pojasnil premo potovanje svetlobe ter odboj in lom. Ni se zanimal za časovno odvisnost nihanja delov etra in zato ni zajel uklona in interference. Thomas Young je v prvih letih 19. stoletja svetlobo pojasnil kot periodično valovanje in je zajel tudi uklon in interferenco. Teorijo je dopolnil Augustin Fresnel leta 1818.
Descartes je privzel, da se pri lomu komponenta hitrosti v smeri meje ohrani. Zakon je napovedal, da je razmerje sinusov konstantno, a razmerje hitrosti ni bilo pravo. Zakon sta po merjenjih odkrila Thomas Harriot okoli leta 1601 in Willebrord Sneli leta 1621, a ga nista objavila. Za odkritje prvega obstajajo posredna pričevanja. Drugi pa je rokopis razdelil prijateljem, tako da velja za odkritelja lomnega zakona.
S Huygensovim načelo izpeljemo, da svetloba v neomejeni snovi potuje premo (a), da se na ravni oviri odbije po odbojnem zakonu (b) in da se na meji med območjema z različno hitrostjo lomi po lomnem zakonu (c).
Descartes, ki je leta 1637 objavil lomni zakon, je mislil, da je hitrost svetlobe v prozorni snovi večja kot v praznem prostoru. Enako je mislil Newton, češ da prozorna snov s silo privlači delce svetlobe. Ce se zaradi tega komponenta hitrosti delca pravokotno na mejo prozornega telesa pri prehodu iz praznega prostora poveča, komponenta v smeri meje pa se ne spremeni, dobimo lomni zakon:
sina v sin (:5 Vq '
Pri tem je a vpadni kot, ß lomni kot ter V0 hitrost svetlobe v praznem prostoru in V hitrost svetlobe v prozorni snovi. Poskus
pokaže, da se pri prehodu v snov svetloba lomi proti vpadni pravokotnici. Lomni kot je manjši od vpadnega in hitrost v snovi večja kot hitrost v praznem prostoru.
Po Huygensovem načelu pa dobimo lomni zakon:
sina c0 sin ß с
če je C0 hitrost svetlobe v praznem prostoru in с hitrost v snovi. V tem zakonu je hitrost svetlobe v praznem prostoru večja od hitrosti v snovi. Merjenje hitrosti v snovi bi dalo odgovor na vprašanje, kateri zakon je pravi. Šele leta 1851 se je Leon Foucault z
merjenjem prepričal, da je hitrost svetlobe v vodi manjša kot v praznem prostoru (ali na zraku). Vendar so že pred tem opustili zamisel, da je svetloba tok delcev.
Merjenje hitrosti svetlobe. Nekdaj je prevladovalo mnenje, da se svetloba razširi v trenutku in je njena hitrost neskončna. Posamezniki pa so mislili, da je hitrost svetlobe zelo velika, a končna. Galileo Galilei je razmišljal, kako bi jo merili, in ugotovil, da to ni mogoče, ker ni bilo mogoče meriti dovolj kratkih časov. Ole Romer je opazoval mrke lune Io za Jupitrom. Ugotovil je, da se razmik med zaporednima mrkoma krajša, ko se Zemlja približuje Jupitru, in daljša, ko se od njega oddaljuje. Po tem je leta 1676 spoznal, da je hitrost svetlobe končna. James Bradley je z merjenjem ugotovil, da zvezda v smeri pravokotno na ravnino gibanja Zemlje okoli Sonca na nebu v enem letu opiše krožeč, katerega polmer je videl pod kotom 20 sekund. Leta 1729 je to zvezdno aberacijo pojasnil s hitrostma Zemlje pri kroženju okoli Sonca 30 kilometrov na sekundo in hitrostjo svetlobe s Sonca v pravokotni smeri. Ugotovil je, da je hitrost svetlobe malo več kot desettisočkrat večja od hitrosti Zemlje, torej malo večja kot 300 tisoč kilometrov na sekundo. Potem je ugotavljanje zelo kratkih časovnih razmikov omogočilo, da se je merjenje hitrosti svetlobe preselilo na Zemljo. Hyppolite Fizeau je leta 1849 izmeril hitrost svetlobe na poti med pariškima gričema v razdalji skoraj devet kilometrov. Curek svetlobe je spustil skozi zobe zobatega kolesa, ki gaje vrtel vse hitreje, dokler ni izginila slika. Tedaj je bil čas, v katerem se je zobnik zavrtel za pol zoba, enak času, ki ga je svetloba potrebovala za pot do zrcala in nazaj. Leon Foucault je leta 1851 izmeril hitrost svetlobe na razdalji treh metrov. Uporabil je zrcalce, ki ga je poganjala zelo hitro se vrteča turbi-nica. V času, v katerem je svetloba dospela do oddaljenega mirujočega zrcala in se vr-
nila do zrcalca, se je zrcalce zasukalo in se je slika premaknila. Tako je ugotovil, da je hitrost svetlobe v praznem prostoru (zraku) 300 tisoč kilometrov na sekundo, v vodi pa le 225 tisoč kilometrov na sekundo. Potem so hitrost svetlobe v praznem prostoru merili vse natančneje in naposled leta 1983 z dogovorom postavili hitrost C0 = 299.792.458 metrov na sekundo. Na podlagi tega dogovora je določen tudi meter kot razdalja, ki jo svetloba v praznem prostoru prepotuje v času 1/299792458 sekunde.
Valovna slika je povezala barve z valovno dolžino:
•	vijolično barvo z valovno dolžino 380 do 450 nm,
•	modro barvo z valovno dolžino 459 do 495 nm,
•	zeleno barvo z valovno dolžino 495 do 570 nm,
•	rumeno barvo z valovno dolžino 570 do 590 nm,
•	oranžno barvo z valovno dolžino 590 do 620 nm,
•	rdečo barvo z valovno dolžino 620 do 750 nm.
•	Nanometer, nm, je milijonina milimetra ali milijardina metra.
Razmerje hitrosti svetlobe v praznem prostoru in hitrosti v snovi vpeljemo kot lomni količnik snovi n =c0/c. Zrak ima lomni količnik 1,0003, voda 1,33, kronsko steklo 1,52, flintsko steklo 1,65, diamant 2,42. Pri natančnih podatkih je treba navesti valovno dolžino in temperaturo. Voda ima pri valovni dolžini 400 nm lomni količnik 1,345 in meri hitrost svetlobe v njej 223 tisoč km/s, pri valovni dolžini 700 nm pa lomni količnik 1,331 in meri hitrost svetlobe v njej 225 tisoč km/s. Borosilikatno steklo ima pri valovni dolžini 434 nm lomni količnik 1,521 in meri hitrost svetlobe v njem 197 tisoč km/s, pri valovni dolžini 640 nm pa lomni količnik 1,509 in meri hitrost svetlobe v njem 198 tisoč km/s. Podatki so odvi-
sni od natančnosti pri merjenju. V različnih tablicah najdemo podatke, ki se med seboj malo razlikujejo. Navedeni veljajo za sobno temperaturo. Opazimo, da ima pri svetlobi v prozornih snoveh valovanje z večjo valovno dolžino večjo hitrost. To je normalna disperzija.
Valovna dolžina v praznem prostoru je povezana s frekvenco V takole: X0v = c0, in v prozorni snovi takole: k v - c. Pri tem smo upoštevali, da se frekvenca pri prehodu iz praznega prostora v prozorno snov ne spremeni. Valovna dolžina v prozorni snovi к-^ХдС/Сд = je krajša kot valovna dolžina v praznem prostoru. V praznem prostoru potujejo sestavine valovanja z različnimi valovnimi dolžinami z enako hitrostjo. V prozorni snovi pa potujejo sestavine z različno valovno dolžino z različnimi hitrostmi. To ima daljnosežne posledice. Valovanje ima dano valovno dolžino in dano frekvenco samo, če traja neomejeno časa. V valovanju, ki traja končen čas, se pojavijo sestavine z malo manjšimi in malo večjimi frekvencami od frekvence, ki jo oddaja izvir. Čim krajši čas traja valovanje, tem širši pas frekvenc je zastopan v valovanju. Hitrost, ki ustreza frekvenci izvira, tako imenovana fazna hitrost, se pojavi v enačbi za valovanje in je ne moremo izmeriti. Ce hočemo izmeriti hitrost, se mora valovanje začeti (in končati). Zaradi tega se v valovanju pojavijo sestavine z malo manjšo in malo večjo frekvenco, torej sestavine z malo večjo in malo manjšo valovno dolžino in z malo večjo in malo manjšo hitrostjo. V skupini valov z manjšo in večjo valovno dolžino potujejo valovi z večjo valovno dolžino hitreje kot valovi z manjšo valovno dolžino. Na čelu skupine se nakopičijo valovi z večjo hitrostjo, torej z večjo valovno dolžino, na začelju skupine pa valovi z manjšo hitrostjo, torej z manjšo valovno dolžino. Skupina valov se razleze. Težišče skupine potuje s skupinsko ali grupno hitrostjo, ki se v snovi - ne pa v praznem prostoru - razlikuje od fazne hitrosti. Pri normalni disperziji je skupinska
hitrost manjša od fazne hitrosti. Pri anomal-ni disperziji, pri kateri sestavine z manjšo valovno dolžino potujejo z večjo hitrostjo, pa je obratno in skupinska hitrost lahko preseže hitrost svetlobe v praznem prostoru. Anomalna disperzija pa je vselej povezana z absorpcijo. Skupina valov s potovanjem slabi. Pomiri izjava, da sporočila - enako kot delci in energija - ne morejo potovati hitreje kot svetloba v praznem prostoru. Pri tem moramo upoštevati vse lastnosti svetlobe in možnosti za merjenje.
Disperzijo opazimo tudi pri valovih na gladini globoke vode. Tudi v tem primeru valovi z večjo valovno dolžino potujejo hitreje kot valovi z manjšo. V skupini valov se na čelu skupine naberejo sestavine z večjo valovno dolžino in na začelju sestavine z manjšo valovno dolžino. To je mogoče opazovati na morju.
Literatura:
Strnad, J., 1995: Fiziki. Trinajst portretov. Ljubljana: Mihelač in Ne'sković.
www.proteus.si
Stvarno kazalo Uvodnik
Tomaž Saj o vic 4,52,
100,148,196,244,292,
340,388
Članki
Maja Plahuta, Mihael Jožef Toman: Motilci endokrinega sistema -nevarnost za okolje in človeka 6
Petra Prunk: Ebola 11 Nina Rman, Petra Zvab Rožič: Naravni pojavi plinov v Sloveniji 20 Janez Strnad: Petdeset let kvarkov 28 Mihael Brenčič: Karel Hinterlechner - utemeljitelj slovenske geološke šole 56
Timotej Turk Dermastia: Sorodstveni odnosi med sesalci južnih celin 64 Marina Dermastia: Puščava Namib in njena nekronana kraljica 71 Urška Miklavčič, Neža Vatovec: Zgodovina evtanazije, pogled nanjo po svetu 78
Matija Gogala: Pajek s šotorom 88
Matija Križnar in Ivan Ocepek: Eocenski kačje re p iz fliša v okolici Pirana 90
Janez Strnad: Kako nastajajo planeti? 104 Polona Sušnik: Harle-kinska polonica {Harmonici axyridis) — koristen hrošč ali grožnja biotski raznovrstnosti? 112 Katarina Javo mik: Gluhota skozi čas - da ne ogluši človekovo srce 119
Matija Križnar: Nenavadni ugrizi na sipinih kosteh 134 Vesna Klokočovnik: Volkci, žuželke z zanimivo strategijo lova 156 Janez Strnad: Moseley in vrstno število 162 Nejc Pavšič: Varfarin: od strupa za podgane do učinkovitega zdravila 167
Andrej Gogala: Železo zdravi nespečnost, ki jo povzroča sindrom nemirnih nog 172 Kristina Verb ole: Pridobivanje zemeljskega plina z metodo hidravličnega frakturiranja 199
Špela Novak: Nizka barja v Bohinju 207 Janez Strnad: Mala zgodovina svetlobe 214 Andraž Novak: Škiljenje - božji dar pri Inkih 222 Bogdan Bricelj: Meduze morske cvetače 229 Mihael Brenčič: Podzemna voda 246 Janez Strnad: Baterije in energija iz obnovljivih virov 255
Lara Anja Lešnik in Lucija Vesenjak: Transfuzija krvi - od zamisli do prvih izvedb 258 Elvica Velikonja: O rastlinstvu na Mali gori in Čavnu ... 266 Helena Brodnik, Bogdan Štefane in Franc Požgan: Moč kovin prehoda: nere aktivno postane reaktivno 271 Jože Čar: Tomaževa miza 294
Anton Brancelj: V Sahari je veliko vode, le najti jo je treba 302 Janez Strnad: Začetki uklona 313
Liam Korošec Hudnik in Martina Petrič: Telo umrlega: od tabuja do atrakcije 318 Zvonka Zupanič Slavec: Ko mrtvi žive uče -anatomija skozi čas. Ob 500-letnici rojstva začetnika znanstvene anatomije Andreasa Vesaliusa (1514-1564) 342 Matija Križnar: Geološki sprehod po severozahodni Sardiniji 353 Janez Strnad: Interferen-ca in uklon 360 Alenka Gaberščik, Alan Jones, Marcel Jansen: Ultravijolično sevanje -pomemben dejavnik v življenju rastlin 365 Tom Turk: Golobu selcu v spomin, človeku v opomin 371
Paul Vantomme (prevod Matija Gogala): Žuželke, svetovno pomembni vir živalskih beljakovin 391 Daniel Rojšek: Venerini laski (Adiantum capillus-veneris L.) v Posočju (prvi del) 399 Tom Turk: Biološka raznovrstnost in njen pomen za človeka - primer Kostarike 409 Janez Strnad: Disperzija svetlobe 423
Marina Dermastia: Starodavni gozd - dom najstarejših še živečih Zemljanov 437 Tina Bregant: Psiho-socialna prikrajšanost - težko breme za otroka in odraslega 447 Mihael Brenčič: Prepustnost sedimento v in kamnin. Pogled skozi oči zgodovine znanosti 454 Matija Križnar in France Stare: Trias ni rinholiti iz Crngroba 462 Peter Grošelj: Uspešna gnezdit ev s loke (Scolopax rusticola) v Sloveniji 465 Ivan Ocepek: Amonit Carnitesfloridus iz mežiškega rudnika 471
Nobelove nagrade za leto 2014
Janez Strnad: Nobelove nagrade za fiziko za leto 2014 84
Marko Kreft, Jernej Jorgačevski, Robert Zoreč: Nobelova nagrada za kemijo so podelili za mikroskopijo nanometr-skih razsežnosti - nano-skopijo 127 Zvezdan Pirtošek: Letošnja Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino je bila podeljena za odkritje možganskih celic, ki omogočajo orientacijo v prostoru 151
Naravoslovje v šoli Zdenko Kodelja: Raziskave PISA in šolske politike 132
Naše nebo
Mirko Ko ko le: Rosetta prispela na cilj 42 Mirko Ko ko le: Jesensko nebo 92
Mirko Ko ko le: Raziskovanje izvora našega Osončja na vrhuncu 137 Mirko Ko ko le: Zimsko nebo in Jupitrova velika rdeča pega 185 Mirko Ko ko le: Sonda Nova obzorja prihaja na cilj 237
Mirko Ko ko le: Sonda Zora prispela do Cerere 279
Mirko Ko ko le: Pomladansko nočno nebo 330 Mirko Ko ko le: Poletno nočno nebo 379
Mirko Kokole: Sonda Nova obzorja doseže cilj 475
Naravoslovna fotografija Petra Draškovič: S fotoaparatom po svetu 34 Petra Draškovič: Rezultati natečaja naravoslovne fotografije za leto 2014 176
V spomin slovenskih naravoslovk in naravoslovcev
Jože Bavcon: Zasaditev hruške v spomin na prof. dr. Darinko Soban 324 Nada Praprotnik: Spominska plošča dr. Angeli Pis kemik v Železni Kapli 375
Ohranjanje zgodovinskega spomina Marija Mercina: Trg Franca Krašana v Šem-pasu 183
Nove knjige
Nada Praprotnik: Bogato botanično dediščino moramo negovati in ohranjati.
Ob izidu nove knjige
Rastlinstvo življenjskih okolij v Sloveniji z navodili za pripravo herbarija 41
Petra Draškovič: Pragozd - Virgin forest 136 Janez Strnad: K posebni teoriji relativnosti. Ob izidu knjige Teorija relativnosti pri Založbi ZRC SAZU 235 Jan Simič: Naše morje — Okolja in živi svet Tržaškega zaliva 277 Danilo Bevk: Andrej Gogala: Čebele Slovenije 327
Tinka Bačič: Branko Dolinar: Kukavičevke v Sloveniji 377 Matija Križnar: Polži in školjke slovenskega morja 464
Društvene vesti Janja Benedik: 79. redni letni občni zbor Prirodo slovnega društva Slovenije 45 Janja Benedik: Program ekskurzij PDS za leto 2014-2015 46 Janja Benedik: 80. redni letni občni zbor Prirodo slovnega društva Slovenije 282
Janja Benedik: Razpis tekmovanja iz znanja biologije za Proteusovo priznanje v šolskem letu 2015/2015 383
Družbena kritika Izjava Nacionalnega inštituta za biologijo za javnost.
Zaradi ukinitve sredstev Ministrstva za okolje in prostor bo Slovenija ostala brez podatkov o kvaliteti površinskih in morskih voda ter podatkov o populacijah kvalifikacijskih vrst 332
Odmevi
Božidar Voljč: Odziv 381
Angleški povzetki Andreja Šalamon Verbič 47,94,140,187,239, 284,334,381,478
Letno kazalo Tomaž Saj o vic 429
Kazalo avtorjev Bačič, Tinka 377 Bavcon, Jože 324 Benedik, Janja 45,46, 282,383
Bevk, Danilo 327 Brancelj, Anton 302 Bregant, Tina 447 Brenčič, Mihael 56, 246,454
Bricelj, Bogdan 229 Brodnik, Helena 271 Čar, Jože 294 Dermastia, Marina 71,437
Draškovič, Petra 34, 136,176
Gaberščik, Alenka 365 Gogala, Andrej 172 Gogala, Matija 88 Grošelj, Peter 465 Jansen, Marcel 365 Javornik, Katarina 119 Jones, Alan 365 Jorgačevski, Jernej 127 Klokočovnik, Vesna 156 Kodelja, Zdenko 132 Kokole, Mirko 42,92, 137,185,237,279,330 Korošec Hudnik, Liam 318
Kreft, Marko 127 Križnar, Matija 90,134, 353,462,464 Lešnik, Lara Anja 258 Mercina, Marija 183 Miklavčič, Urška 78 Novak, Andraž 222 Novak, Špela 207 Ocepek, Ivan 90,471
Pavšič, Nejc 167 Petrič, Martina 318 Pirtošek, Zvezdan 151 Plahuta, Maja 6 Požgan, Franc 271 Praprotnik, Nada 41,375 Prunk, Petra 11 Rman, Nina 20 Rojšek, Daniel 399 Sajovic, Tomaž 4,52, 100,148,196,244,292, 340,388,429 Simič, Jan 277 Stare, France 462 Strnad,Janez28, 84, 104,162,214,235,255, 313,360,423 Sušnik, Polona 112 Štefane, Bogdan 271 Toman, Mihael Jožef 6 Turk, Tom 371,409 Turk D e rmastia, Timotej 64
Vantomme, Paul 391 Vato ve c, Neža 78 Velikonj a, Elvic a 2 6 6 Verb ole, Kristina 199 Vesenjak, Lucija 258 Voljč, Božidar 381 Zoreč, Robert 127 Zupanič Slavec, Zvonka 342
Z vab Rožič, Petra 20
Kazalo gesel Abbe, Ernst Karel, nemški fizik, optik, poslovnež in družbeni reformator 127 absorpcija fotona 214 absorpcijska črta 360 adaptivna radiacija 64 agame vrst Agama tassiliensis in Trapelus mutabilis 302 agonist dopamina 172 Akasaki, I samu, Nobelov nagrajenec za fiziko 84 akomodativna ezotro-pija 222
akumulatorske baterije 255
Alfjorov, Zore s, Nobelov nagrajenec za fiziko 84 Alhazen, Abu Ali al-Hasan Ibn al-Haj tam, arabski fizik in filozof 214
alocentrični spoznavni zemljevid 151 alpska mastnica (Pin-guicula alpina) 207 alpski glavine с {Centaurea alpina) 266 Alzheimerjeva bolezen 151
Amano, Hiroši, Nobelov
nagrajenec za fiziko 84
amonijak 172
amo nit Carnites floridus
471
anatomska znanost 318,342
anatomske sekcije 342 anatomsko gledališče (amfiteater) 342 Andernach, Johann Winther von, zdravnik, univerzitetni profesor in humanist, 342
anizijske kamnine 294 anomalna disperzija 423 anterogradna izguba spomina, amnezija 151 antikvarki 28 antioksidanti 365 antirefleksna plast 313 antracit 353 apnenci 294,353,454 Aquapendente, Hieronymus Fabricius ab, anatom, kirurg in oče embriologije 342 arabska medicina 342 araneologija 88 Ar anzi, Julius Caesar, italijanski anatom 151, 342
aromatski obroči 271 asociacija Fes tue o carni-olicae-D rypidetum jacqu-inianae 2GG
asociacija Genist o holope-talae-Caricetum mucro-natae 266
asociacija Phyteumato colu mnae-Potentilletum caulescentis 266 astrociti 127 astrofizika 42,104,137, 185,237,279,475 astronomija 92,185,237, 279,330,381 Atakamska velika milimetrska antena (ALMA, Atacama Large Mil-limete r/sub millime ter Array) 104 atomi donorja 84 atomi akceptorja 84 atomsko jedro 162 Audobon, James John, ameriški ornitolog, naravoslovec in slikar 371 Avicenna, perzijski polihistor in pravnik 342 avstralski glodavci 64 avstralski vrečarji 64 avto transfuzij a 258
Bacon, Roger, angleški učenjak, teolog, filozof, šolski prenovitelj in manjši brat 214 barioni 28
barve tankih plasti 313, 360,423 baterije 255 baterije s členi natrij-nikljev klorid 255
baterije s svinčenimi akumulatorji 255 baterije z litijevimi členi z železno elektrodo in fosfatom kot elektrolitom 255
baterije z litijevimi ionskimi členi 255 baterije z nikelj-kadmi-jevimi členi 255 Bauhin, Caspar, švicarski botanik in univerzitetni profesor anatomije 342 bazalti 353 bazaniti 353 bela svetloba 423 Bele gore (White Mountains) v Kaliforniji v Združenih državah Amerike 437 bele svete če diode 84 belina v možganih 447 Bell, Alexander Graham 119
В elio vi laboratoriji 214 Benedetti, Alessandro, italijanski anatom in kirurg 342 Bernoulli, Daniel, švicarski fizik in matematik 360 В etzig, Eric, Nobelov nagrajenec za kemijo 127
Biglan, Albert W., ameriški oftalmolog 222 bikonveksna leča 313 binokularni vid (stere-opsija) 222 biocenoza 365 (skupna) biogeografska zgodovina Južne Amerike in Avstralije 64 biologija goloba selca 371
biološka raznovrstnost in njen pomen za človeka 409,423
biološki nadzor harle-kinske polonice 112 biološko pomembne makro mole kule (DNA, lipidi in proteini) 365 biotska razgradnja 6 biotska raznovrstnost 112,365
Blundell, James, angleški porodničar 258 Bohr, Niels, Nobelov nagrajenec za fiziko 162 Bonet, Juan Pablo, španski duhovnik in eden od začetnikov izobraževanja gluhih 119
botanika 71,207,266, 399
Boyle, Robert, angleški fizik, kemik, teolog in izumitelj 423 Bradley, James, angleški astronom 214,423
Bragg, Henry in Lawrence, fizika, Nobelova nagrajenca za fiziko 162 Brecelj, Filip Jakob, magister kirurgije, profesor anatomije, ordinarij cesarske bolnišnice v Ljubljani, ustanovitelj anatomskega zavoda Collegium publicum v Ljubljani 342 brezkrvna kirurgija 258 Brown, Donald E., ameriški antropolog 318 Brownov sindrom 222 brusnica (Vaccinium vitis-idea) 207 buča nara (družina buče vk) 71
Bulwer, John, začetnik izobraževanja gluhih v Angliji 119 Buns en, Robert Wilhelm, nemški kemik 360
C-H aktivacija 271 Calcar, Jan Stephan van, na Nemškem rojeni italijanski slikar, Tizianov učenec 342
Cardi, Lodovico, imenovan Cigoli, italijanski slikar in arhitekt 342 Carpi, Jacopo Berengario da, italijanski zdravnik 342
C ass erius, Julius, italijanski anatom 342 Cassini, Giovanni Domenico, italijansko-francoski matematik, astronom in inženir 185 celotna ali totalna poroznost 246
cepitev kemijskih vezi 271
серо nožni raki (Соре poda) iz skupin Calanoida, Cyclopoida (rod Haplo-cyclops) in Harpacticoida (rodova Limnocamptus in Parastenocaris) 302 Cererà (Ceres) 137, 279,475 citokini 11 conarni fosil prvega rabeljskega skrilavega glinavca (Amonit Carnitesfloridus iz mežiškega rudnika) 471 Cunder, Milan, profesor anatomije 342
Caven 266 čebele Slovenije 327 čiščenje onesnažene vode 454
človekov odnos do telesa umrlega 318 človeška anatomija 318
črpalna elektrarna 255
čudnost (kvantno število) 28
Darcy, Henry, francoski inženir in znanstvenik 246,454
D arcy-We isb achov zakon 454
Darcyjev zakon, osnovni zakon toka podzemne vode 246,454 Darcyjeva hitrost 454 Darwin, Charles Galton, angleški fizik, vnuk Charlesa Darwina 162 de ГЕрёе, Charles-Mi-chel, pater, ustanovitelj prve javne šole za gluhe otroke 119 dehteči kukovičnik ( Gym naden ia odoratissi-ma) 207
deklarativni ali eksplicitni spomin 151 delitev amplitude 360 delitev valovnega čela 360
delno valovanje 313,360 demenca 151 dendro kronologij a 437 dentatna vijuga (gyrus dentatus) 151 D e nys, Jean В aptis te, francoski fizik, izvedel prvo uradno dokumentirano transfuzijo na človeka 258 Descartes, René 214, 313,423 devon 437 diapavza 112 Dieffenbach, Johann Friedrich, nemški kirurg 222
difrakcija, uklon 214,
313
difuzija 454
dikumarol (hemoragična učinkovina) 167 disperzija, razklon 214, 423
DNA (deoksiribo-nukleinska kislina) 64, 112,365
dodo (Raphus cucullatus) 371
dolgoročna potenciacija (long-term potentiation, LTP) 151
dolgoživi bor (Pinus longaeva) 437 Dolinar, Branko, botanik 377
dolomit 294,437 dolomitizacija 294 dolomitni apnenci 353 dopamin (živčni prena-šalec) 172
Downov sindrom 222 dristavci (Potamogeton spp.) 302
Dumont, Henri, entomolog in ekolog 302 Dunedinska kohorta, raziskava o vplivih družbene prikrajšanosti na splošno zdravje 447 Durkheim, Emile, francoski sociolog, socialni psiholog in filozof, oče moderne sociologije 318 dušikove spojine 172 dušikovi oksidi 365 Dürer, Albrecht, nemški slikar in teoretik 342 dvobarvni šaš (Carex bicolor) 207
dvodomna špajka (Valeriana dioica) 207 dvojna poroznost 246 dvojni lom 214 dvolistni vimenjak (Pla-tanther a bifolia) 207 dvoživke 302
eboia 11
Einstein, Albert, Nobelov nagrajenec za fiziko 214,235
Ekbom, Karl-Axel, švedski nevrolog 172 ekologija 371,437 ekologija goloba selca 371
eksotropija (obračanje oči navzven) 222 električno omrežje 255 električno polje 214,360 emisijska črta 360 enakonožci (Isopoda) 302
endogeni hormoni 6 endokrini sistem 6 endosimbionti 112 energija iz obnovljivih virov 255 energijska špranja (kristal) 84 energijski izkupiček reakcije (termodinamika) 271
energijski kvanti 214 energijski pasovi (kristal) 84
entomofagija ali uživanje žuželk 391 entomologija 156 entorinalni korteks 151 eocenski kačjerepi (rodova Ophiura in Ophiocros-sota) 90
epidemije virusa Ebola v Afriki 11 epitaksija 84 epizo dični spomin 151 Erasistratus, grški zdravnik in anatom 318 erozija 294,353 evolucija 64,371 evolucija, poti in stranpoti 327
evtanazija (zgodovina) 78
evtanazijski program v nacistični Nemčiji 78 ezotropija (obračanje oči navznoter, pre križanje) 222
Fabri, Honoré, francoski jezuitski teolog, matematik in fizik 313 Fallopio, Gabrielle, italijanski anatom 342 Faraday, Michael, angleški fizik in kemik 214 fazna hitrost 423 fenolne snovi 365 fenolni (aromatski) obroč 365
Fermat, Pierre de, francoski pravnik, matematik in fizik 214
Feynman, Richard Phillips, ameriški teoretični fizik, Nobelov nagrajenec za fiziko 360 fitofarmacevtska sredstva 6
Fizeau, Hyppolite, francoski fizik 214,423 fizika 28, 84,162,214, 255,313,360,423 Fleischmann, Andrej, botanik 266 fluorescenca 127,214 fluorescenčni mikroskop STED 127 fosilizacija 462 fosilna voda 302 fotoefekt214 fotoliaza 365 fotomorfogenezni odzivi rastlin na ultravijolično sevanje 365 foton 214,365 fotoreaktivacija 365 fotoreceptor pro te in UVR8 365 fotosinteza 365 Foucault, Léon, francoski fizik in astronom 423
Fourier, Joseph, francoski matematik in fizik 360 Fraunho fe r, Jo se ph, nemški fizik 360 Fraunho ferjev način 360 Fresnel, Augustin, francoski fizik in izumitelj 214,360,423 Fresnelov način 360 Freyer, Henrik, slovenski botanik, zoolog, paleontolog, farmacevt, kartograf in naravoslovec 266 fumarole 20
Gale nova anatomska spoznanja 342 Galilei, Galileo 214,423
Geli-Mann, Murray, fizik 28
genetska raznolikost dolgoživih borov 437 genske raziskave mikro-satelitskih DNA harle-kinske polonice 112 genske raziskave mito-hondrijske DNA harle-kinske polonice 112 geologija 20,56,199, 246,294,353 geometrija por 246 glinavci 119,294,353, 454
gline 246,294,454 globočnine 353 globoko nezasičeno območje (visokogorski kras) 246 gluhonemost 119 gluhost 119
gnezdit ev s loke (Sc o lop ax rusticola) v Sloveniji 465 Gogala, Andrej 327 golob selec (Ectopistes migratorius) 371 Gondvana 64 gorski mahagonij (Cerco-carpus) 437
gospodarski, praktično-funkcionalni in sanitetni vidiki pokopavanja 318 gradnja pasti (strategija lova) 156
Graf, Žiga, farmacevt, kemik in botanik 266 graniti 353,437 grano dioriti 353 G raves ova bolezen (avtoimuna bolezen; najpogosteje prizadene ščitnico, ki nabrekne na dvojno velikost) 222 Grimaldi, Francesco Maria, italijanski fizik, astronom in matematik 214,313,423 grivaste ovce [Ammotragus lervia) 302 gvelte, tudi agve lmami (stalne površinske vode) 302
Hacquet, Balthasar, prirodo sloveč, zdravnik v idrijskem rudniku živega srebra in učitelj anatomije in kirurgije na ljubljanskem liceju 342 harlekinska ali pisana polonica (Harmonia axyridis) 112 Harriot, Thomas, angleški matematik in astronom 214 Harvey, William, angleški fizik, anatom, biolog in fizik 258,342
Hell, Stefan W, Nobelov nagrajenec za kemijo 127
he lo kreni izviri 207 hemoglobin 172 hemoragična mrzlica Ebola 11 heparin 167 Herophilos, grški zdravnik, prvi anatom 318,342
hidravlično frakturiranje (hidravlično lomljenje oziroma drobljenje, mehanska obdelava slojev) 199
hidrogeologija 56,246, 454
hidrotermalne žile (daj-ki) 353
Hinterlechner, Karel, utemeljitelj slovenske geološke šole 56 hiperstrabizem (zvračan-je abnormalnega očesa zvračanje navzgor) 222 hipokampus 151 Hipokratova prisega 78 hipo strab ize m (zvrač anj e abnormalnega očesa navzdol) 222 hitrost svetlobe v praznem prostoru in v snovi 423
Hladnik, Franc, botanik 266
hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) 266 HofFmanov dvoprsti lenivec (Choloepus hoff-manni) 64
Holzapfel, Ignacij, pobudnik Gluho ne mnice v Ljubljani 119 Ho man, Alojzij, slovenski zdravnik 246 Но oke, Robert, angleški fizik in zdravnik 313, 423
(trije) horizonti rabe lj s kih skrilavih glinavcev v mežiškem rudniku 471 hormonski motilci 6 hormonski receptorji 6 hormonski sistem 6 Hostov šaš (Carex hos-tiana) 207
Howell, William Henry, ameriški psiholog 167 hrošči Kostarike 409 Hub el, David Hunter, Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino 222
Hufnagel, Leopold, upravitelj Auerspergovih gozdov, gozdar, utemeljitelj današnjega so naravnega in trajnostnega dela z gozdom 136 Huygens, Christiaan, nizozemski astronom, fizik in matematik 214,423 Huyge ns - Fresnelo vo načelo 360
Huygens ovo načelo 214, 360,423
Ibn S ahi, arabski matematik in fizik 214 idrijska geološka dediščina 294
Idrijski prelom 294 Idrijski srednjetriasni tektonski jarek 294 inertne vezi ogljik-vodik 271
infrardeče sevanje 365 interferenca 214,313, 360,423
invazivnost harlekinske pikapolonice 112 invazivnost živalskih in rastlinskih vrst 112 inženirska geologija 56 ionizacija plinov 214 Ivanjševska mofeta 20 izumiranje živalskih in rastlinskih vrst 371 izumrtje golobov selcev 371
izviri mineralne vode 20
Jacquinov bodičnik (Drypis spinosa subs p. jacquiniana) 266 j aj cero dni sesalci (Pro-totheria) 64 jezero Čad 302 jezerski sedimenti v severnem Čadu (območje Ounianga) 302 Josch, Eduard Ritter von, avstrijski botanik 266 Jupiter 185 jurski navtilidi 462 Justin, Rajko, botanik 266
južnoameriška favna 64 južnoameriški glodav-ci 64
južnoameriški vrečarji 64
kače Kostarike 409 kačji pastirji 302 kanadske debeloroge ovce (Ovis canadensis) 437
kanali 246
kanati (qanati, podzemeljski kanali) 302
Kao, Charles Kuen, kitaj s ko-ameriški fizik, Nobelov nagrajenec za fiziko 214 kapilarni dvig 246 karboksilatni ligand 271 karbonske kamnine 353 karnijske sedimentne kamnine 471 katalitske reakcije 271 katalizator 271 kemija 271
kemikalije kot hormonski motilci 6 Kepler, Johannes 214 kinematična visokoznost 454
Kirchhoff, Gustav Robert, nemški fizik 214,360
kisla presnova sočnic (CAM = crassulacean acid metabolism) (velbi-čija) 71
klastična sedimentacija 353
klorirani pesticidi 6 klo ro fluorooglj iko vodiki 365
Kobe, Valentina, zdravnica, profesorica in ana-tomka 342
kobilice Kostarike 409 koeficient prepustnosti 454
koevolucija rastlin in opraševalcev 365 koherentno valovanje 214,360
komet Curjumov-Ge-rasimenko (67P/Chu-ryumo v-G e ras imenko ) 42,137
kombinirana poroznost 246
konglomerati 353 kortikotropin (ACTH) 447
kortikotropin sproščajoči hormon (CRH) 447 kortizol, stresni hormon 447
kos tanj evo rjava detelja (Trifolium badium) 207 Kostarika 423 kovine prehoda 271 kovine prehoda kot katalizatorji (na primer paladij, rutenij, rodij) 271
kovinski kompleks 271 Krašan, Franc, slovenski botanik in srednješolski profesor naravoslovja 183,266
kraška gmajna 465 kraška razpoklinska poroznost 246 kratkovalovno sevanje 365
kremen 353 kremenovi dioriti 353 kri 258
kristal rožnatega rubina 214
kristalasti dolomit 294 Kroemer, Herbert, Nobelov nagrajenec za fiziko 84
krožno valovanje 360 krvavitve (hemoragije) 167
krvne skupine in transfuzija 258 krvni obtok 258 krvni pripravek 258 krvni strdki 167 krvodajalstvo na Slovenskem 258 kserofiti 437 Kuiperjev pas 237,475 kukavičevke (Orchidace-ae) 207,377 kumarin 167 kuščarji Kostarike 409 kvalitativna in kvantitativna kemijska spektralna analiza 360 kvantna optika 214 kvantna teorija 214 kvarcitni skrilavci 353 kvarki 28
L-do pa 172 Landsteiner, Kari, avstrijski biolog in fizik, Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino 258
Laplace, Pierre-Simon 104
laporasti apnenec 294 laporovci 454 laser (Light Amplification by Stimulated Emission of Radiation, ojačevanje svetlobe s stimuliranim sevanjem valovanja) 127,214,360 Laue, Max von, nemški fizik, Nobelov nagrajenec za fiziko 162 letna ura anatomije 318 lezike 294
limbični sistem 151,447 lipofilnost hormonskih motilcev 6
lisičje re pi bori (Balfouri-anae) 437
litifikacija (strjevanje v kamnino) 294 Liuzzi, Mondino de, italijanski zdravnik, anatom in profesor kirurgije 342 Loeslova grezovka (Li-paris loeselii) 207 L omo, Terje, odkritelj dolgoročne potenciacije 151
Lumholtzov drevesni kenguru (.Dendrolagus lumholtzi) 64 lomni količnik snovi 214,423
lomni zakon 214,423 Lower, Richard, angleški fizik 258
lusko pio dni šaš {Carex lepidocarpa) 207
magmatske kamnine 246,353,454 mago ti (Macаса sylva-nus) 302 mahovnjaki 353 Maiman,Theodore H., ameriški fizik in inženir 214
makro fagi 11 makro kanali 246 makro razpoke 246 Mala gora 266 Mali Modrasovec 266 mali severni mravljinčar (Tamandua mexicana) 64 malocvetna sita (Eleocha-ris quinqueflora) 207 Malthus, Thomas Robert, angleški ekonomist, zgodovinar, demograf in sociolog 391 mamut ovci (Sequoiaden-dron giganteum) 437 marjetičasta neb ina (Aster bellidiastrum) 207 marsilijevka (Marsilea sp.) 302
mavrica, spekter 214, 423
mavrične barve 423 Maxwell, James Clerk, škotski fizik in matematik 214
Mayer, Ernest, botanik 266
medena detelja (Melilo-tus officinalis, Melilotus alba) 167
medialni palium 151 medicina 11,78,119, 167,222,258,318 medo sledi (razpoznavni vzorci na venčnih listih, ki optično privabljajo in usmerjajo opraševalce) 365
meduze morske cvetače (Cotylorhiza tubercula-ta) 229
medzrnska poroznost 246
meglična domneva o nastanku Osončja 104 mehki os at (Cirsium oleraceum) 207 melanin 172 meljevci 353 meriš tem 437
merjenje hitrosti svetlobe 423
metamorfne kamnine 246,454
metan ali zemeljski plin 20
metilbromid 365 metulj asta kukavica ( Oreh ispapilionaced) 266 metulji Kostarike 409 mezon ф 28 mezoni 28 mezotrofni (zmerno gnojeni in koše ni) travnik 207 mežiški rudnik 471 miazma 318 Michelangelo di Lodovico Buonarroti Simoni, italijanski kipar, arhitekt, slikar in pesnik 318,342
Michelson, Albert Abraham, nemško-ameriški fizik, Nobelov nagrajenec za fiziko 214 miektomija 222 mikro kanali 246 mikro razpoke 246 mikroskopija s strukturirano osvetlitvijo 127 mineralne snovi 365 mineralne vode 20 miotomija zunaj očesnih mišic 222
Mlake (pod planino Zagradec, na osojnih območjih južno od Bohinj skega j eze ra) 2 07 mlečki vrste Calotropis procera 302
močvirska preslica (Equ-isetumpalustris) 207 močvirska samoperka (Parnassiapalustris) 207 močvirski dimek (Crepis paludosa) 207 močvirski o sat (Cirsium palustre) 207 modra stožka (Molinia caerulea subsp. caerulea) 207
modra svetloba 365 modro svete če diode 84 Moerner, William, Nobelov nagrajenec za kemijo 127 mofete 20
mofete v Sloveniji 20 molekule produkta 271 molekule reaktantov 271 Morgagni, Giovanni Battista, italijanski anatom, oče anatomske patologije 342 Moseley, Henry, angleški fizik 162
Moser, Edvard I., Nobelova nagrajenka za fiziologijo ali medicino 151 Moser, May-Britt, Nobelova nagrajenka za fiziologijo ali medicino 151
motilci endokrinega sistema 6
motnje v delovanju imunskega sistema zaradi učinkovanja hormonskih motilcev 6 možgani 447 možganska (cerebralna) paraliza 222 možganski tumor 222 mrežne celice (grid cells) 151
mrtva poroznost 246 Muir, John, na Škotskem rojeni ameriški naravoslovec, pisatelj, zagovornik ohranjanja divjine in »oče narodnih parkov« v Združenih državah Amerike 371 multiple ti 28 mutacije 365 mutualistični odnosi 365
načelo superpozicije 360 nadomeščanje posameznih sestavin krvi (eritrocitov, trombocitov ali krvne plazme) 258 nafta in zemeljski plin v Sloveniji 199 naftno-plinsko polje Petišovci 199 naglušnost 119 največja moč 255 največja uskladiščena energija 255 nanos ko pij a 127 Nakamura, Sudži, Nobelov nagrajenec za fiziko 84
naravni pojavi plinov v Sloveniji 20
naravni sovražniki harle-kinske polonice 112 naravoslovje v šoli 132 Natečaj naravoslovne fotografije za leto 2014 (Prirodoslovno društvo Slovenije) 176 natezni prelomi 294 natron 302 natronovo apno 318 navadni kukovičnik ( Gym naden ia con opsea) 207
navadna močvirnica (Epipactispalustris) 207 navadna mračica (Globu-lariapunctata) 207 navadni brin {Juniperus communis) 207
navadni volkec (Myrme-le on formicarius) 156 navadni vombat (Vomba-tus ursinus) 64 navidezno nereaktivne vezi ogljik-vodik 271 navigacija 151 navpični strabizem 222 neklonski organizmi 437 nekoherentno valovanje 214,360
nekonvencionalni plin 199
nekropole 342 nelijakar (vrsta, ki ne gradi pasti) 156 neokreni izviri 207 neoliberalna ideologija 132
neprepustne geološke snovi 454 nespečnost 172 nevrologija 151,172,447 nevromelanin 172 Newton, Isaac 214, 313,423
Newtonovi kolobarji 313,360,423 nezasičeno oziroma vadozno območje 246 nizka barja v Bohinju 207
nizko baije v bližini Zasavske koče na Pre-hodavcih (2.071 metrov) 207
Nobelova nagrada za fiziko 2014 84 Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino 2014 151
Nobelova nagrada za kemijo 2014 127 normalna disperzija 423 normalni prelomi 294 notranja energija 255 nuragi (megalitske zgradbe na Sardiniji) 353 nuraška kultura 353
oaza 302 obdukcija 318 obešalka ali paj čarka {Ateles geoffroyi) 409 območje kapilarnega dviga 246
obnovljivi viri energije 255
obposteljni test (določitev bolnikove krvne skupine na ploščici) 258 obred pokopa, kulturna univerzalija 318 obsidian (vulkansko steklo) 353
OECD, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj 132 ogljik 365 ogljikov dioksid 20
ogljikovi atomi 271 ogljikovo leto 437 O'Keefe, John, Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino 151 oko lj ski vidiki frakturiranja 199
operacija zunaj očesnih mišic 222 opioidi 172 opraševalci velbičije 71 opsin 151 optika 360 optična vlakna 214 optični valovni vodnik 214
orada (Sparus aurata) 134
orbitala 271 organizacija Bird Life International 371 Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) 391 organizmi slovenskega morja 277
organska sinteza 271 organske molekule 271 organske spojine 271 organski materiali 271 oriks (Oryx gazella) 71 ornitologia 465 (stresna) os hipotalamus-hipofiza-nadledvičnica 447
osmera pot (fizika) 28 osmoza 454 ostra energijska stanja atomov 84 ostrakodni raki 353 Ottenberg, Reuben, ameriški fizik in hematolog 258
ozkolistni munec (Eriop-horum angustifolium) 207 ozonska plast 365
padavinska voda 246 pajki Kostarike 409 pajki vrste Fritzia mu-elleri (pajki skakači iz poddružine Dendryp-hantinae) 88 paleontologija 90,134, 462,471
pale onto lo ško -geo lo ški park pri vasi G enoni v kamnolomu Duidduru na Sardiniji 353 pametne elektrarne 255 paraventrikularno jedro hipotalamusa 447 pariški znakovni jezik za gluhe 119
pasti, gradnja (volkci) 156
pegasti volkec (Euroleon nostras) 156 pegmatitne žile 353 pektenidne školjke 353
Penzias, Arno Allan, ameriški fizik, Nobelova nagrada za fiziko 214 periodično valovanje 423 permearne tri 454 peski različne zrnavosti (v peščenih filtrih) 454 pesticidi 6 peščeni filter 454 peščenjaki 199,353 Peterlin, Anton, pobudnik šole za gluha dekleta v samostanu v Smihelu 119
Petišovsko polje 199 Piazzi, Giuseppe, italijanski astronom, duhovnik in menih 279 pirimidin (dušikov hete-rocikel) 271 piroklastiti 353 Piskernik, Angela, bota-ničarka, naravo varstveni-ca, muzealka, profesorica in narodna delavka 375 pitna voda 454 Planck, Max, Nobelov nagrajenec za fiziko 214 Planckov zakon 214 Planckova konstanta 214 planetezimali 104 planeti (nastanek) 104 planetni zarodki 104 plankonveksna leča 313 planktonska vodna bolha (Diaphanosoma bopingi)
302
planota Muydir v Alžiriji (ostanek megavulkana iz daljne preteklosti) 302 plastnati dolomit 294 plastovi to orudenje 471 Plečnik, Janez, zdravnik patolog in anatom, brat arhitekta Jožeta Plečnika 342 plin v peščenjakih (tight gas) 199
plin v skrilavcih (shale gas) 199
pljuč arie a vrste Polypte-rus senegalis 302 Pluton 137,237,279, 475
Plutonove lune 475 podedovana gluhota 119 podnebne spremembe 365
podsistem atmosferske vode 246
podsistem podzemne vode 246
podsistem površinske vode (vodotoki in morje) 246
podzemna voda 246,302 podzemno živalstvo 302 pogrebni običaji 318
pokrajina Ounianga v severnem Čadu, sestavljena iz dveh skupin sladkovodnih jezer (Ounianga Kebir in Ounianga S er ir), od leta 2012 na spisku Unesco ve kulturne dediščine 302 polarizacija 214 Poldini, Livio, botanik, fitoce no log 266 Polička slatina (mofete) 20
polprevodnik n 84 polprevodnik^» 84 polprevodniška dioda 84 polprevodniške heterostrukture 84
polprevodniški laser 214 polži in školjke slovenskega morja 464 pomen pojavov plinov 20 pomiocenski tektonski dogodki 294 Ponce de Leon, Pedro, španski benediktinski menih in »prvi učitelj gluhih« 119 pore 246
porozne snovi 246 poroznost 246,454 posaditev hruške v spomin prof. dr. Darinke Soban v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani 324
posebna teorija relativnosti 214,235 poslavljanje od trupla 318
poslavljanje od umrlega 318
posmrtno življenje 342 posplošeni hidrogeološki model 246 poškodbe DNA 365 poveš eno st zgornje veke (ptoza) 222
povezave med ogljikovimi atomi 271 površinske reke in jezera 302
površinske vode 302 predalpski prstnik {Potentina caulescens) 266 predelava krvi 258 Pregi, Friderik, zdravnik in kemik, Nobelova nagrada za kemijo 167 prehrana 391 prelomne cone 294 preperevanje 353 prepisovanje in podvajanje DNA 365 prepovedani pasovi (kristal) 84
prepustnost geoloških snovi 454
prepustnost peskov 454
prepustnost poroznih snovi 454
prepustnost sedimentov in kamnin 246,454 previsna be kiča (Luzula spicatà) 207
prevodni pas (kristal) 84 prevodnost (transmis-ivnost) 454
pridelovanje zemeljskega plina 199
pridobljena gluhota 119 prikamnina 353 prikriti kurikulum 132 primorska košeničica ( Gen ista h olopetala) 266 prirojena ezotropija 222 prirojena gluhota 119 pritlikavi planeti 279 proceduralni ali implicitni spomin 151 prodi 246,454 proizvo dnj a b ioe tano la 391
proizvodnja bioplastike 391
proizvodnja hrane in krme 391
prostorska koda hipo-kampalnih celic 151 prostorske celice (place cells) 151
protein Mune 18-1 127 protein sinaptobrevin 2 127
protoplanetni disk 104 protoplanetni disk zvezde HL Tauri 104 protozvezda 104 protro mb in 167 prstna abeceda (Pedro Ponce de Leon in Juan Pablo Bonet) 119 prvi zakon termodinamike 255
psiho socialna prikrajša-nost 447
ptice Kostarike 409 Ptolemaj, Klavdij, starogrški ali egipčanski astronom, astrolog, matematik, geograf in fizik 214
puščava Namib 71 puščava Sahara 302 puščavski skakači (rod Jacutus) 302
radioaktivni argon 20 radioaktivni ogljik ^C 437
radon 20
raki peščinarji (Bathy-nellaceae) 302 Ramsarska konvencija oziroma Konvencija o mokriščih, 1971 207 Rastem, Nikomed, baron, botanik 266
rastlinstvo Male gore in Cavna 266
rastlins tvo življ enj skih okolij v Sloveniji 41 Ravne pri Zireh 294 raziskave bralne, matematične in naravoslovne pismenosti pri učenkah in učencih (PISA) 132 raziskovalni instrumenti na sondi Nova obzorja (New Horizons) 475 raziskovanje Plutona 475 razpoklinska poroznost 246
razpoklinske cone 294 razpoklinski sistemi 294 razpršilne leče (popravljajo kratkovidnost) 214 razsvetljenstvo in vzpon znanosti 318 raztapljanje 294 rdeča svetloba 423 rdeče alge 353 Rdeči seznam ogroženih vrst praprotnic in se-menk Slovenije 266 rdečevrati pademelon (Thylogale thetis) 64 reaktivne funkcionalne skupine 271
reaktivne kemijske zvrsti (intermediati) 271 reaktivni del molekule 271
receptorji za dopamin 172
recesija 222 Referenčno središče za konfokalno mikroskopijo Carl Zeiss na Inštitutu za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani 127 rekombinacija 84 Rembrandt, Harmens-zoon van Rijn, nizozemski slikar 318 rentgensko sevanje in njegove meritve 162 repozicija 222 retrogradna izguba spomina, amnezija 151 retro trans pozo ni 64 retro trans pozo ns ka insercijska mesta 64 Rh- nekompatib ilne transfuzije 258 Riccioli, Giovanni Battista, italijanski jezuit, astronom in geograf 313 Richter, Marjan 271 Rimski klub, mednarodna nevladna in neformalna skupina politikov, znanstvenikov in ekonomistov, leta 1972 je objavila svetovno znano poročilo z naslovom Meje rasti 391
rinholiti glavonožcev 462
rioliti 353
ropalij, preprosto čutilo za svetlobo in gravitacijo na obodu klobuka morske cvetače 229 Romer, Ole Christensen, danski astronom in matematik 214,423 rubinski laser 214 rudistne školjke 353 rumenkasti šaš {Car ex flava) 207
rušje (Pinns mugo) 207 rute nije v kompleks 271 Rutherford, Ernest, oče jedrske fizike, Nobelov nagrajenec za kemijo 162
Sahara 302 saharski ali puščavski rogati gad ( Cerastes cerastes) 302 Sardinija, geologija in geo morfologija 353 Scheuchzerjev munec (Eriophorum scheuchze-ri) 207
Schulman, Edmund, ameriški dendrokrono-log 437
Scopolijev repnjak (Ara-bis sc op oltana) 266 seciranje 318,342 sečnina 172 se dentami plenilci 156 sedimentne kamnine 246,353
sedimentologija 246 sekcija 342
semantični spomin 151 semenski storži 437 S e neka, Lucij Anej 78 sesalci Kostarike 409 sestavljene barve 423 sestavljeno valovanje 360 sevanje črnega telesa 214 sevanje UV-A,UV-B in UV-C 365
Simič, Jan, biolog 464 sindrom nemirnih nog 172
sintetične kemikalije 6 sintezna kemija 271 sipanje rentgenske svetlobe 162 sipine kosti 134 sistem Plutonovih lun 475
siva mrena (katarakta) 222
siva vrba (Salix eleagnos) 207
sivina v možganih 447 skalni oziroma tricvetni mleček (Euphorbia trflora sub s p. t r flor a) 266
skladiščenje električne energije 255 s ko rij a (luknjičava kamnina vulkanskega izvora) 353
skrilavi apnenčev lapo-rovec 294
skupinska ali grupna hitrost 423
slabovidnost (ambliopi-ja) 222
s ladko vo dna j eze ra v Sahari 302 slikanje z magnetno resonanco (angleško magnetic resonance imaging, MRI) 222 s ljude (muskovit, bio tit ...) 353
s lo ka (Scolopax rus tic о la Linnaeus, 1758) 465 slovenski znakovni jezik (SZJ) 119
smreka (Picea abies) 207 snežna kislica (Rumex nivalis) 207 snovi, ki absorbirajo ultravijolično sevanje 365
Soban, Darinka, prva profesorica anesteziologije na Slovenskem 324
soffioni 20 solfatare 20 Sončev spekter 360 Sončeva svetloba 423 Sončevo sevanje 365 sončne elektrarne 255 sonda Nova obzorja (New Horizons) 137, 237,475 sonda Philae 137 sonda Rossetta 42,137, 475
sonda Zora (Dawn) 137, 279,475
sorodstveni odnosi med sesalci južnih celin 64 specifična prepustnost 454
spekter 214,423 spekter črnega telesa 214 spekter prvega reda 360 spektralna analiza 360 spektralna gostota 214 spektralne barve 214 spektroskop 360 spektroskopija 360 spojivka (tanka prosojna plast, ki poteka po površini zrkla) 222 spolni hormoni 6 spominska plošča dr. Angeli Pis kemik v Železni Kapli 375 spontano sevanje 214 spoznavni zemljevid (kognitivna mapa) 151
srednje trias ni normalni prelomi 294 Stanič, Valentin, ustanovitelj prvega slovensko-italijanskega zavoda za gluhe otroke 119 Starodavni gozd dolgoživih borov (Ancient В ris tie cone Pine Forest) v Belih gorah v Kaliforniji v Združenih državah Amerike 437 Stavešinske slepiče (mo-fete) 20
STED (Stimulated Emission Depletion, »vzbujeno praznjenje emisije«) 127 stehiometrična količina 271
steklene žabice (družina Centolenidae, predvsem rodova Ну alino b atra-chium in Cochranellla) 409
stimulirano sevanje 214 stokovci (M onotre mata) 64
stonoge Kostarike 409 strabizem (grško strabiš-mós, latinsko strabismus, slovensko škiljenje) 222 strah pred smrtjo 318 strah pred truplom 318 strategija lova 156 stratosfera 365 stres 151
stromatolitni dolomit srednje trias ne (anizijske) starosti 294 Stromeyer, Georg Friedrich Louis, nemški kirurg 222
substantia nigra (črna snov) 172
sub stehiometrična količina 271
Sues s, Eduard, avstrijski geolog 56
superločljivostna fluorescenčna mikroskopija 127 super multiple ti 28 Susini, Clemente, italijanski kipar, izdelovalec voščenih anatomskih modelov 342 Sušnik, Franc, botanik 266
svete če diode (LED, Light Emitting Diodes) 84
svetloba 214,360,423 svetloba kot valovanje 313
svetlobni vodniki 214 svetovna proizvodnja hrane 391
svetovna proizvodnja krme 391
Swedenborg, Emanuel 104
Sylvius, Jacques Dubois, francoski anatom 342
širokolistni munec (Eriophorum latifolium) 207 šivna črta (suturna linija) 471
škiljenje 222 školjke rodov Cerasi oder -main Glyсу meriš 353 škržati Kostarike 409
Taylor, John, Chevalier, angleški očesni kirurg 222
tektonske razpoke 294 tektonski jarki 294 tektonski premiki 294 telo umrlega 318 tenektomija zunaj očesnih mišic 222 tenkonogi veveričji vrečar (Sminthopsis dolichura) 64 teorija relativnosti 214 teorija toka vode v kanalih s prosto ali tlačno višino 246
termomineralne vode 20 Thomé, Otto Wilhelm, nemški botanik in botanični risar 399 Thomson, Joseph John, angleški fizik 162 Tibetsi, visoka vulkanska planota v severnem Čadu 302
tirozin hidroksilaza 172 tok podzemne vode 246,454 toksikologija 6 To Iman, Edward Chace, ameriški psiholog 151 Tomaž Akvinski 78 Tomaževa miza (naravni pojav na Idrijskem) 294 Tommasini, Muzio de, italijanski botanik 266 Torre, Marcantonio della, renesančni profesor anatomije 342 transferin 172 transfuzija krvi 258 transneptunski objekti 475
transpozicija 222 transverzalno elektromagnetno valovanje (svetloba) 214 trepetlika (Populus tre-muloides) 437 Trg Franca Krašana v Sempasu 183 trias na tektonika (srednji anizij) 294 trias ni navtilidi (rodu Germanonautilus) 462 trias ni rinholiti 462
triasni tektonski dogodki 294
trirazsežnostni pogled (stereopsija) 222 Trnovski gozd 266 trombembolične bolezni 167
tromboze 167 trst (Phragmites s p.) 302 Tschermak, Gustav, von S eys enegg, avstrij ski mineralog 56 tufi 353
tvorba kemijskih vezi 271
učenje na truplih 342 učinkovita ali efektivna poroznost 246 ujemljivost krvnih skupin 258
uklon, difrakcija (Gri-maldijev izraz) 313,360 uklonska mrežica 360 Ullmann, Fritz, nemški kemik 271
ultravijolično sevanje kot evolucijska sila 365 umetni pripravki krvi (raztopine koloidov in kristaloidov) 258 uskladiščena energija 255
usklajenost vida opra-ševalcev in optičnih lastnosti cvetov 365
valenčni pas (kristal) 84 valovna slika 423 valovne poteze 214,360 valovni vodniki 214
valovno čelo ali fronta 214,423
varfarin, zdravilo proti strjevanju krvi (antiko-agulacijsko zdravilo) 167 varstvo narave 6 Vasari, Giorgio, italijanski slikar, arhitekt, pisec in zgodovinar 342 vazo pre sin 447 velb ičija ( Welwitsch га mirabilis Hook. F. (= W. bainesii (Hook. F.) Carr.) 71
vele cvetna črnoglavka ( Prunella grandiflora) 207
Velika rdeča pega na Jupitru 185
velikouhi jeleni (Odoco-ileus hemionus) 437 venerini laski (Adian-tum capillus-veneris L.) in njihova najdišča v Posočju na ozemlju Republike Slovenije 399 Verrocchio, Andrea del, italijanski slikar, kipar in zlatar 342
Vesalius, Andreas, flam-ski anatom, začetnik znanstvene anatomije 318,342
vetrne elektrarne 255 vez ogljik-ogljik (C-C) 271
vez ogljik-vodik (C-H) 271
vid pri živalih 365 vidna svetloba 365 vijolična svetloba 423
Vinci, Leonardo da 313,342
viri fenolnih s novi 365
virusna hemoragična
mrzlica 11
visoka barja 207
visokofrekvenčni spektri
elementov 162
vitko roge gazele (Gazella
leptoceroš) 302
voda arteškega izvora
302
vodna leča (Lemna sp.) 302
vodne bolhe (Cladocera) 302
vodne elektrarne 255 vodni krog 246 vodno živalstvo 302 vodo prepustnost 454 vodo prevodnost 454 vodovod v Dijonu 454 vodovodni sistem 454 Voljč, Božidar, zdravnik in politik 381 volkci (mrežekrilci) 156 voščeni anatomski modeli 342
vrečarji (Marsupialia) 64 vrstno število, tudi atomsko število 162 vulkanski kraterji 353
Young, Thomas, angleški fizik 214,313,360,423 Youngov poskus 214, 360
Weisbach, Julius, nemški inženir 454
Welwitsch (Velbič), Friedrich, koroški botanik 71
Wien, Wilhelm, nemški fizik, Nobelov nagrajenec za fiziko 214 Wiesel, Torsten Nils, Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino 222
Williams, Samuel D., angleški učitelj in esejist 78
Wilson, Alexander, škotsko-ameriški pesnik, ornitolog, naravoslovec in ilustrator 371 Wilson, Robert Wo-odrow, ameriški fizik, Nobelov nagrajenec za fiziko 214
Wraber, Maks, botanik 266
Wraber, Tone, botanik 266
Wulfen, Franz Xaver vo n, avstrij ski j ezuit, bo -tanik in mineralog 471
zahodni sivi kenguru (Macropusfuliginosus) 64 zakonitost toka tekočin v cevi pod tlakom 454 zasičeno oziroma freatično območje 246 Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino 258 zbiralne leče (popravljajo daljnovidnost) 214
zdravljenje strabizma 222
zemeljski plin ali metan 20,199
zgodovina slovenske geologije 56 zgodovina svetlobe 214 zgodovina znanosti 454 znakovni jezik 119 znanstvena anatomija 318,342 Zois, Žiga 56 zoologija 229,302 zvezda, nastanek 104 zvezdna aberacija 214, 423
Zweig, George, fizik 28
žabe Kostarike 409 železo 172
živalske beljakovine 391 žuželke kot vir živalskih beljakovin 391
Proteus
Izhaja od leta 1933
Mesečnik za poljudno naravoslovje
Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije
prof. dr. Radovan Ko mei Glavni urednik: dr. Tomaž Saj o vic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draskovic
http://www.proteus.s i prirodoslovno. drustvo@gmail. com
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Salam on Verbič
Priprava slikovnega gradiva: M ar j ai Richter
Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus:
prof. dr. Nina Gunde - Cimerman
prof. dr. Lučka Kajfež - Bogataj
prof. dr. Tamara Lah - Turnšek
prof. dr. Tomaž, Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
© Prirodoslovno društvo Slovenije, 2015.
Vse prav ice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Starodavni gozd -
dom najstarejših še živečih Zemljanov
Marina Dermastia
Bishop, okrožje Inyo, vzhodna Sierra Nevada, zvezna ameriška država Kalifornija. Zgodnje julijsko jutro je na nadmorski višini 1.250 metrov še prijetno sveže, čeprav temno modro nebo v tem izjemno suhem delu sveta napoveduje občutno spremembo temperature sredi dneva. A lepo poletno vreme je tudi obljuba, da je sneg visoko v gorah skopnel in da bo tako moj ponovni poskus vzpona na Bele gore končno uspel.
Vznemirjenost narašča ob vzpenjanju po gorski cesti na višino okrog 3.000 metrov. Blizu gozdne meje, na pobočjih, ki se zdijo sovražna za uspevanje rastlinskega življenja, se odpre tako želeni pogled na Starodavni gozd dolgoživih borov. Presenečenje pa je popolno. V mojih sanjarjenjih o teh čudovitih drevesih sem si vedno predstavljala, kako hodim po kamnitih pobočjih in iščem še zadnje predstavnike davnih prič naše preteklosti. A pred mojimi očmi je čisto pravi subalpinski gozd skoraj neresničnih bitij, ki so jim visoka nadmorska višina, nerodovitna tla, puščavska suhost, viharji, strele, sneg, zmrzali in izpostavljenost močnemu sončnemu sevanju dodobra skrotovičili pradavna telesa.
Foto: Tom Turk.
Puščavske razmere visoko v gorah
Območje Belih gora (angleško White Mountains) je izjemno suho. Količina letnih padavin je približno 300 milimetrov, pa še te so večinoma v obliki snega. Zime so hude in dolge, temperature pa lahko večino leta padejo pod ledišče. Rastna sezona je kratka in traja od deset do dvanajst tednov. Zgornja pobočja na nadmorski višini od 2.800 do 3.500 metrov so poraščena s subalpinskim gozdom. Tega na plitki prepustni dolomitni podlagi sestavljajo sestoji izjemnih kserofitov - sonceljubnih in na sušo prilagojenih dolgo-živih borov (Pinus longaevd), na bolj nepropustnih granitnih tleh pa sestoji gibkega bora {Pinus flexilis). Med 2.000 in 2.500 metri so gostejši sestoji enoigličastega bora {Pinus monopbylla) in koščenosemenskega brina (Ju-niperus osteospermà). Območji iglavcev ločujeta grmovnati gorski mahagonij {Cercocarpus) in voščeno grozdičje {Ribes cereunt). Do spodnjega dela alpinskega pasu se širijo različne podvrste grmičkov trizobega pelina {Artemisia tridentala). V Belih gorah najdemo še ostanke rastišč zavitega bora {Pinus contorta),
Nekaj pogostih rastlin v Starodavnem gozt
Jeffreyjevega bora {Pinus jeffreyi), zahodnega rumenega bora {Pinus ponderosa), zahodnega brina {Juniperus occidentalis) in trepetlike {Populus tremuloides), vključno z vsemi pritlikavimi varietetami. V Belih gorah je veliko endemičnih rastlinskih vrst, med njimi Hor-kelia hispidula. Živalstvo zastopajo kanadske debeloroge ovce {Ovis canadensis), velikouhi jeleni {Odocoileus hemionus), svizci {Marmota) in divji konji. Med ptiči so najpogostejši vrani, ki se hranijo s semeni borov, zlasti vrsta Nucifraga colombiana.
Dolgoživi borje del skupine lisičjerepih borov
V skupini lisičjerepih borov (Balfourianae) sta, poleg dolgoživega bora, še Balfourijev {P. balfouriana) in resasti bor {P. aristata). Ime je skupina dobila po gostih iglicah na vejah, ki spominjajo na lisičje repe. Od zadnje ledene dobe dalje so se lisičjerepi bori umikali v življenjske prostore višje v gorah in danes ti puščavsko-gorski gozdni otoki predstavljajo njihovo še zadnjo možno mejo umika.
Voščeno grozdičje (Ribes cereum).
Foto: Tom Turk.
Praprotni grm
(Chamaebatiaria
millefolium).
Foto: Tom Turk.
V Belih gorah uspeva šest vrst indijanskih čopičev (Castilleja). Foto: Tom Turk.
Zelena efedra (Ephedra viridis). Foto: Tom Turk.
Vejice borov iz skupine Balfourianae spominjajo na lisičje repe.
Foto: Tom Turk.
Večtisočletno življenje dolgoživih borov je rezultat načina rasti in prilagoditve razmeram
Ko si v Starodavnem gozdu (angleško Ancient Forest) obkrožen z drevesi, katerih kaleča semena bi lahko bila priče začetkov naše civilizacije, starih Sumercev in njihovega izuma klinopisa ali postavljanja prvih piramid v starem Egiptu, se zdijo tisočletja, ki so minila od tedaj, tako razmeroma kratka. Pa vendar je Starodavni gozd zrasel prav takrat na teh pobočjih dolomitne in granitne podlage Belih gora. Tukaj bi v najboljšem primeru pričakovali pritlikavo rastje, ki bi stisnjeno k podlagi iskalo zaščito pred skraj-
nimi razmerami. A dolgoživi bori so naredili največ iz nič - asketskost okolja so preoblikovali v svojo prednost -, z navdihujočo lepoto do popolnosti obvladujejo umetnost življenja in umiranja.
Dolgoživi bori na rastišču Starodavnega gozda veljajo za najstarejše živeče neklonske organizme na našem planetu. Vsaj del njihove dolgoživosti nam razloži splošno načelo rastlinske rasti. Le redke rastline odmrejo od starosti. Namesto tega propadejo zaradi bolezni, suše, neuspešnega transporta snovi. Ce takih motečih dejavnikov ni ali pa so na njih izjemno dobro prilagojene, jim tudi več tisoč let dolgo življenje zagotavlja posebna
Ostre okoljske razmere dolgoživim borom ne omogočajo visoke rasti. Najvišji ne presegajo 18 metrov, po navadi pa so precej nižji. Rastejo izjemno počasi, njihov obseg se povečuje za manj kot 0,3 milimetra na leto. Foto: Tom Turk.
osnovna ureditev teles. Ta se je razvila ob koncu devona, se pravi pred približno 350 milijoni let. Bila je tako uspešna, da je, kljub nekaterim spremembam, ostala optimalna še do današnjih dni. Rastline rastejo, v nasprotju z živalmi, le lokalno, v posebej organiziranih delih - meristemih. V njih z zelo občasnimi delitvami nastajajo pravilno urejene nove, genetsko zdrave celice. Te redke delitve zmanjšujejo možnost genetskih napak, ki bi lahko nastale ob pogostih delitvah celic, na najmanjšo možno mero. Tako so meristemske celice stalna zaloga genetsko zdravih celic. Glavnina rastlinskega telesa nato nastane v derivatih začetnih
meristemskih celic. Z ohranjanjem meri-stemskih območij so rastline stalna mešanica mladih delečih se celic, zorečih celic in zrelih celic, ki pa vse izvirajo iz meristemov. Ce torej rastlina ohrani delujoči meristem, ostane, vsaj teoretično, nesmrtna. Zaradi rasti v meristemih rastline tudi ne težijo k določeni obliki in velikosti. Dokler so rastne razmere ugodne, bo rastlina neprekinjeno rasla, njena značilna velikost pa je bolj posledica okolja, v katerem uspeva. Dolgoživi bori svoje tisočletno kljubovanje najtežjim življenjskim razmeram dolgujejo svojim meristemom in neverjetni prilagodi-tveni sposobnosti. V posameznem delu dre-
Dolgoživi bori naj bi bili najstarejši neklonski organizmi na Zemlji. S sekcijsko rastjo korenine z vodo in mineralnimi hranili oskrbujejo le posamezne dele drevesa, ostali pa lahko zelo dolgo mirujejo ali celo odmrejo. Foto: Tom Turk.
Med organizmi, ki se vegetativno razmnožujejo s koreninskimi kloni> najdemo še precej starejše od dolgoživih borov. Tak je na primer Pando, klonski sestav trepetlike (Populus tremuloides) v planinah Wasatch v ameriški zvezni državi Utah. Razvijati naj bi se začel v času, ko naj bi naši davni predniki šele začeli svoje potovanje iz Afrike. Kljub temu v tem klonskem organizmu posamezna debla niso zelo stara in prav noben del tega velikanskega telesa, ki ga naenkrat sestavlja približno 40.000 debel, naj v določenem času ne bil starejši od 150 let. Foto: Marina Dermastia.
Kljub temu, da dolgo živ i bori ne umirajo, pa številna suha debla v Starodavnem gozdu pričajo o njihovih nasilnih usmrtitvah. Te so posledica podnebnih sprememb\ iztrošenih talv katerih so rasli, ali erozije pobočij. Izpostavljena drevesa na pobočjih so tudi lahka tarča za številne strele, vendar izjemno gost smolnat les preprečuje, da bi zgorela. Odmrli les naselijo različne glive, ki prispevajo barvno paleto od rumene, rjave do rjasto rdeče. Svoj učinek k oblikovanju in poliranju teh naravnih spomenikov prispevajo še sonce, veter in zmrzali. Foto: Tom Turk.
vesa se rast lahko ustavi tudi za 1.500 let in se s ponovno oživitvijo celic v meristemih ponovno vrne v življenje. Pri večini iglavcev posamezne iglice živijo le nekaj let, pri dolgoživih borih pa celo do 45 let. V njih vzdržujejo fotosintezo tudi v najbolj stresnih razmerah in ne porabljajo energije za obnovo rasti. Dolgoživi bori pa imajo tudi izjemno sposobnost regeneracije, v kateri iz nediferenciranih meristemskih celic, ki se oblikujejo med skupki iglic, nepretrgoma nadomeščajo poškodovane ali odmrle veje in tako izdelujejo nove krošnje. Taki med-iglični meristemi lahko zelo dolgo mirujejo, včasih jih lahko povsem prekrije les. Večina iglavcev, predvsem v stresnih razme-
rah, vlaga razmnoževalno energijo v izdelavo semenskih storžev le vsakih nekaj let. Dolgoživi bori pa nasprotno izdelujejo svoje škrlatno obarvane semenske storže vsako leto.
Dolgost njihovega življenja omogoča tudi tako imenovana sekcijska rast, ki lahko izjemno upočasni proces propadanja. Z njo korenine oskrbujejo le posamezne dele dreves. Čeprav je večina drevesnega telesa propadla, še vedno lahko sledimo drobnemu traku življenja, ki povezuje korenine s preživelimi vejami.
Kljub temu, da suša in zmrzali upočasnjuje-jo njihovo rast, prav te razmere tudi varujejo dolgožive bore pred lubadarji in drugimi škodljivimi žuželkami, glivnimi in bakterijskimi boleznimi. Zaradi pomanjkanja vode in kratkih rastnih sezon je les dolgoživih borov izjemno smolnat z majhnimi in gostimi celicami. Tak les je neprivlačen vir hrane za škodljivce, prav tako pa je tudi izjemno odporen proti gnitju in prepe-revanju.
Zaradi boja za redka mineralna hranila v teh revnih tleh so posamezni dolgoživi bori v Starodavnem gozdu zelo oddaljeni drug od drugega. Redka poselitev pa jih obenem varuje pred širjenjem požarov, ki jih povzročajo strele.
Dolgoživi bori vsako leto izdelajo mnogo semenskih storžev. Foto: Tom Turk.
Za razliko od večine iglavcev se semena v semenskih storžih dolgoživih borov razvijajo dve leti. Skoraj zrel storž je dolg od šast do devet centimetrov in je prekrit z bleščečim smolnatim izločkom. Storži imajo tudi kavljaste ščetine, po katerih se v angleškem jeziku vrsta imenuje ščetinastostorži bor. Foto: Tom Turk.
Genetska variabilnost populacij dolgoživih borovje zadovoljiva
Čeprav posamezne dolgožive bore najdemo blizu gozdne meje od vzhodne Kalifornije, jugozahodne in vzhodne Nevade do osrednjega Utaha, je edini res star sestoj le na območju Belih gora. Raziskave so pokazale, da se populacija v Utahu povečuje, v Nevadi pa je stabilna. V Belih gorah se populacija širi nad trenutno zgornjo mejo zrelih dreves, pri čemer pa niso opazili odmiranja dreves na nižjih nadmorskih višinah. To kaže na potencialno širitev njihovega življenjskega območja. Število zdravih semen naj bi bilo zadostno za nadomestitev trenutne stopnje odmiranja. Genetska raznolikost je zlasti v Nevadi zmerna do zelo velika, v Belih gorah pa je nižja in tudi malo nižja v primerjavi z drugimi vrstami borov.
Telesa dolgoživih borov so živa enciklopedija
Od kalečega semena dalje posamezno drevo ostaja na istem mestu in nosi popolno zgodovino svojega življenja. S preučevanjem letnic v živečih dolgoživih borih in njihovem kombiniranju z letnicami drugih ter fragmenti odmrlih dreves dendrokronologi odkrivajo 12.000-letno zgodovino podnebnih razmer na našem planetu. Z njihovo pomočjo so tudi natančno kalibrirali časovno skalo izpred 7.200 let do danes, izdelano na podlagi analize radioaktivnega ogljika ter tako natančno pretvorili ogljikovo leto v dejansko koledarsko leto. S tako na novo določenimi časovnimi okviri so nam ta drevesa omogočila nov pogled in novo razlago zgodovine naše lastne civilizacije.
Med »živimi razvalinami« živi svoje skrivno življenje tudi najstarejši Zemljan. Foto: Tom Turk.
»Žive razvaline« Edmunda Schulmana
Dolgožive bore je kot »žive razvaline« širši javnosti prvi predstavil dendrokronolog dr. Edmund Schulman v članku, objavljenem leta 1958 v reviji National Geographie. Schulman je Bele gore prvič obiskal leta 1953. Ugotovil je, da so nabrani vzorci dreves mnogo starejši od mamutovcev (Sequoiaden-droit gigante unì), ki so do takrat veljali za najstarejše živeče organizme. Z oznanitvijo starosti dolgoživih borovje zanimanje zanje nenadoma poskočilo. Schulmanov seznam območja Belih gora je obsegal več kot sto dreves, starejših od 4.000 let, in več tisoč dreves v starosti od 3.000 do 4.000 let. Še bolj kot njihova starost se je zdela Schul-manu pomembna kakovost letnic njihovega lesa za določanje podnebnih sprememb. Primerljivo kakovostne letnice lahko najdemo v manj kot enem odstotku iglavcev po vsem svetu.
V	svojih raziskavah je odkril tudi Metuza-lema, ki je s svojimi 4.846 leti dolgo veljal za najstarejše drevo na Zemlji. Schulman je v svojo zbirko vključil še eno drevo, vendar ga pred svojo smrtjo ni uspel analizirati. Starost drevesa je bila po analizi leta 2012 določena na 5.062 let. Kje so ta drevesa v Starodavnem gozdu, je skrivnost. Ce povprašate tamkajšnje gozdarje, ti povedo, da moraš imeti le odprte oči in jih za gotovo prepoznaš.
Padli Prometej
V	ne popolnoma pojasnjenih okoliščinah je leta 1964 na rastišču dolgoživih borov v vzhodni Nevadi končal svoje pettisočletno življenje eden od predstavnikov vrste, označen v seznamu kot WPN-114, a bolj znan po svojem vzdevku Prometej. Za potrebe svoje disertacije ga je posekal Donald Rusk Currey, podiplomski študent na Univerzi Severne Karoline na Chapel Hillu. Drevo je izbral, ker se mu je zdelo starejše od drugih predstavnikov vrste v okolici. Šele natančna analiza je pokazala, da Prometej ni le star
skoraj 5.000 let, temveč tudi kakšna škoda je bila storjena, ko so tega vitalnega starca posekali. Padec Prometeja pa je imel nekaj dobrih strani. Povzročil je namreč zakonsko zaščito drugih dolgoživih borov, spremenil pa je tudi naše razumevanje o drevesih kot neskončno obnovljivih virih. Pred svojim padcem ni bil Prometej nič posebnega, bil je le eno izmed dreves, danes pa je njegovo razkosano telo, shranjeno v različnih raziskovalnih ustanovah, še en opomin človeški neumnosti.
Obisk Starodavnega gozda nikogar ne pusti ravnodušnega - pa naj si bo to njegova odmaknjenost v tem za življenje negosto-ljubnem koščku sveta, lepota, ki je v tisočletjih izklesala telesa dreves, preprosto spoznanje o trajanju in minljivosti časa ali znanstvena radovednost, kako je vse to mogoče. Vse skupaj je lepo povzel dr. Edmund Schulman: »Ko bomo popolnoma razumeli sposobnost teh dreves, da živijo tako fantastično dolgo, jo bomo morda lahko uporabili kot znamenje ob poti k razumevanju dolgoživosti na splošno.«
Literatura:
Bailey, D. K., 1970: Phytogeography and taxonomy of Pinns subsection Balforianae. Annals of the Missouri Botanical Garden, 57: 210-249.
Dermastia, /17., 2010: Pogled v rastline. Ljubljana: NIB. 62-76.
Oatman-Stanford, II., 2012: Read My Rings: The oldest living tree tells all. <www. collectorsweekly.com/articles/ oldest-living-tree-tells-all/>, dostop 20. 4. 2015. Schienz, M. A., 2008: A day in the Ancient Bristlecone Pine Forest. Companion Press. Schulman, E., 1958: Bristlecone Pine, oldest known living thing. National Geographic, 113: 354—372. Stritch, L„ Mahalovich, M„ Nelson, K. G„ 2011: Pinus longaeva. The IUCN Red List of Threatened Species. Version 2014.3. <www.iucnredlist.org>, dostop 18. 4. 2015.
Suess, H. E., 1970: Bristlecone pine calibration of the radiocarbon time-scale 5200 ВС to the present. V: Olsson, I. U., (ur.): Radiocarbon variations and absolute chronology. Proceedings of Nobel symposium, 12th. New York: John Wiley & Sons. 303-311.
Psihosocialna prikrajšanost -težko breme za otroka in odraslega
Tina Bregant
Ze raziskave pri opicah in nato kasneje pri otrocih so pokazale, da je za proces varne navezanosti ključna oseba v zgodnjem otroštvu. Najbolj pogosto je to biološka mama. Družbena vključenost dojenčka in varna navezanost vplivata na nas vse življenje. Vključenost sprva v lastno družino, nato pa v širšo družbo šele omogoča, da iz otroka zraste sposobna odrasla oseba. Zgodnja družbena deprivacija oziroma prikrajšanost za vpliv ljubeče skupnosti vpliva na aktivnost osi hi-potalamus-hipofiza-nadledvičnica (v nadaljevanju os HHN), izločanje in metabolizem kortizola ter na vedenjske spremembe. Vpliva tudi na zorenje možganov, količino sivine in beline v možganih ter posledično na
Za proces varne navezanosti je ključna oseba v zgodnjem otroštvu. Zaradi bioloških danosti, kot sta nosečnost in dojenje, je to najbolj pogosto biološka mama.
Od nekdaj se soočamo z izzivi pri vzgoji otrok. Verjetno bomo priča vzgojnim dilemam, dokler bomo obstajali kot človeštvo. Naša vrsta je namreč zavzela planet Zemljo kot močna skupnost in ne kot silno močan in uspešen posameznik. Da je človek kot posameznik zelo nebogljen, se zlahka zavemo, ko opazujemo živali pri teku, plavanju, potapljanju ... Vedno je nekdo, ki je večji, bolj glasen, bolj hiter od nas. Kaj nas torej ljudi dela tako posebne?
Človeški mladiči so nebogljeni v primerjavi z drugimi mladiči sesalcev. Kar leto dni potrebujejo, da napravijo prve korake in spregovorijo prvo besedo in nato še nadaljnjih petindvajset let, da se zares osamosvojijo: se odselijo od staršev, so sposobni sami zagotavljati sredstva za lastno preživetje in končno tudi osnujejo lastno družino. Ali otroštvo traja tako dolgo, ker so naši možgani tako kompleksni, da potrebujejo toliko časa, da dozorijo? Ali pa šele tako dolgo otroštvo omogoča, da možgani dozorijo do te kompleksnosti, kot jo poznamo? Kaj otrokom omogoča odrasti v ljubeče odrasle osebe, ki sebe razumejo kot ljubljene in vredne ljubezni in ki razumejo življenje in svet, ki jih obdaja, kot varen in neogrožujoč?
razvojne težave in kasnejšo učno manjuspe-šnost, slabše uspehe v šoli in kasneje v službi, ki se jim pridružijo problemi, povezani s slabšo izobraženostjo, večjim tveganjem za revščino in vplivi na celotno zdravje: od srč-no-žilnih obolenj do debelosti in sladkorne bolezni. Vse našteto povezujemo z zgodnjo in pomembno psihosocialno prikrajšanostjo.
Psiho socialna prikrajšano st
O psihosocialni prikrajšanosti govorimo takrat, ko je posameznik izključen iz običajnih odnosov tako v družini kot družbi ali je odtujen od njih in ne more sodelovati kot polnovredni član ožje družine in družbe, v kateri živi. Pojem družbene prikrajšanosti je prvič opisal in poimenoval René Lenoir. Z njim je zajel »izključene« iz družbe, ki so se sočali s številnimi, zlasti družbeno--ekonomskimi težavami. V tej skupini so se znašle osebe s posebnimi potrebami, umsko in telesno oškodovani posamezniki, nekateri starostniki ter otroci, odvisniki in še nekateri drugi, ki so bili takrat odrinjeni na rob družbe. Hilary Silver je skupini »družbeno izkjučenih« dodala še skupine z večjim tveganjem zanjo: od revnih, takih z nizkimi dohodki, slabšo izobrazbo in manjšim kulturnim kapitalom, do priseljencev, ljudi drugih narodnosti in podobno. Najbolj grozljive posledice psihosocialne prikrajšanosti pa nosijo zanemarjeni otroci, večina otrok med vojno in otroci, ki so najzgodnejše otroštvo preživeli v ustanovah, kot so sirotišnice in zapori.
Včasih se še vedno sliši, da so zelo revni otroci slabo preskrbljeni in vzgojeni, »saj kakršen oče, takšen sin«. »Kakšen pa naj bo, če raste v tašni disfunkcionalni družini?!« Zal tudi v naši bližini, v tem trenutku, število beguncev, tudi otrok z vojnih območij, narašča. Narašča prav tako število otrok, ki kljub zaposlenosti staršev živijo na pragu revščine. Celo v Veliki Britaniji je junijsko poročilo Centra za migracije (Centre on Migration, Policy and Society at the University of Oxford, COMPAS) opozorilo na otroke kot
na »kolateralno škodo ... v disfunkcijskem sistemu, kjer prav otroci utrpijo največje izgube«. Celo v razvitem Londonu, leta 2015, opažajo, da nekatere družine živijo dnevno z enim funtom na osebo! Zdravstvene delavce v Veliki Britaniji je konec maja letos objavljeno poročilo Rešimo otroke (Save the Children) zelo vznemirilo. Do leta 2020 naj bi namreč kar pet milijonov otrok v Veliki Britaniji živelo pod pragom revščine. Zato pediatri opozarjajo na porast simptomov vnetja dihal, tako astme kot bronhitisov, vedenjskih težav in aksioznosti ter bolezni, povezanih z neustrezno prehranjenostjo - sladkorne bolezni in debelosti.
V	svetu opozarjajo na velike razlike med bogatimi in revnimi, pri čemer tudi v Sloveniji nismo nobena izjema. Ali so naša opažanja in pripombe podobna opisanim ali pa gre za opažanja, ki so jih prvič sistemsko začeli spremljati in spreminjati med drugo svetovno vojno v Veliki Britaniji?
Nemška bojna letala zrušijo mit o nesposobnih revnih starših
V	septembru leta 1939, na samem začetku druge svetovne vojne, so v Veliki Britaniji, da bi zaščitili otroke iz večjih mest, izvedli prvo veliko evakuacijo otrok iz mest. Otroke so iz večjih mest, ki bi bila lahko med sovražnikovimi napadi uničena, poslali na varno podeželje. Večji otroci so odšli sami, z najmanjšimi pa je odšlo tudi nekaj mamic. Iz vaških okolij so prihajale številne pritožbe nad temi otroki in njihovimi, sicer redkimi, materami: da so umazani, nevzgojeni, »polulani in pokakani«, »polni golazni« in razcapani ter da so njihove matere »pijanke, obiskovalke javnih hiš in nasploh sumljive morale«. Ustanovili so skupino za javno zdravje, ki naj bi preverila obtožbe. V skupini, ki je bila sestavljena iz osmih žensk, ki so bile tudi sicer angažirane v javnem zdravju, pa je prišlo do popolnega in nepričakovanega obrata. Namesto obtožb in zgražanja nad otroki so ženske sprožile pravi družbeni prevrat. Leta 1943 so objavile poročilo
Nasa mesta: Podrobna analiza (angleško Our Towns: A Close-Up) in organizirale socialno službo, ki je za te otroke pričela skrbeti. Za evakuacijo in otroke so takrat skrbele večinoma ženske, ki so prostovoljno ali pa službeno opravljale zdravstvene preglede, skrbele za higieno in razvoj teh otrok, jih učile in pomagale preživeti otrokom mesece in celo leta brez varnega družinskega okolja v njim tujem podeželskem okolju. Poleg tega pa je družba pridobila nov pogled na življenje otrok v mestih. Spoznali so, da ena tretjina mestnih otrok živi pod pragom revščine ter da so njihove matere »preprosto preveč revne, da bi si lahko privoščile obleko, hrano, najemno stanovanje, ogrevanje, toplo vodo, milo in osvetljavo«. Prvič je bilo v javnosti glasno izrečeno in zapisano, da so ti otroci družbeno prikrajšani zato, ker so njihovi starši revni, ne pa nesposobni. Knjiga je bila takoj razprodana in dvakrat ponatisnjena. Vladajoči so začeli razmišljati o minimalni plači, otroških dodatkih, javno dostopnem zdravstvenem sistemu. Zapisali so celo, da »morata trgovina in industrija v družbi služiti človeku in ne gospodovati nad njim, pri čemer je njuna dolžnost ne le ekonomska, pač pa tudi moralna«. A. J. P. Taylor je takrat lucidno in ostro zapisal, da je »Luftwaffe postala najsilnejši glasnik socialne države in splošne družbene blaginje«. W. G. Runciman pa je opisal to mešanje družbenih razredov kot »neprostovoljno, skorajda prisilno in ne vedno harmonično primerjavo ljudi med seboj«, ki je sprožila spremembe.
Na stik med mamo in otrokom so, pravzaprav ironično, postali bolj pozorni v dvajsetem stoletju, predvsem zaradi obeh vojn, ko je število otrok, ki so ostali brez staršev, naraslo, hkrati pa so izginile velike vaške skupnosti, ki so včasih poskrbele za te otroke. Prve raziskave pomena stika otroka z odraslo osebo in psihosocialne prikrajšanosti segajo v obdobje med obema vojnama, ko je v Združenih državah Amerike raziskovalec Harry Harlow preučeval vedenje opic. Ker
je potreboval za raziskavo nadzorovane razmere, je za opičje mladiče skrbel sam. Odtegnil jih je iz bližine njihovih mater - danes pravimo, da jih je družbeno prikrajšal oziroma ustvaril razmere psihosocialne prikrajšanosti. Danes take raziskave zavračamo, saj kršijo pravice živali, takrat pa se niso zdele sporne, saj pravega pomena družbene prikrajšanosti niti nismo še poznali niti ga nismo razumeli. Harlow je v svojih raziskavah opazil, da so se mladiči kljub temu, da so imeli zagotovljene osnovne fiziološke potrebe, začeli obnašati drugače kot tisti, ki so jih vzgajale njihove matere. Držali so se sami zase, pri tem pa so stiskali k sebi mehko krpo. Harlowa je zanimalo, ali je to za opice nenavadno, nesocialno vedenje mladičev posledica tega, da jih je odtegnil iz materine bližine. Bolj natančno je začel preučevati odnose med mladiči in njihovimi materami. Hkrati s Harlowom so stike med otroki in družino raziskovali tudi v Evropi. Obdobje pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej je namreč pomembno zaznamovalo vse: moške, ki so se v vojni borili in prenekateri izgubili življenje, ženske, ki so prevzele skrb za družino, vključno z ekonomskim preživljanjem družine, in otroke, ki so osiroteli ali izkusili holokavst. John Bowlby, Rene Spitz in James Robertson so se ukvarjali z otroki, ki so jih namestili v posebne ustanove bodisi zaradi delikventnega vedenja, osirotelosti ali pa zaradi bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization, WHO) je Johnu Bolwbyju naročila izvesti raziskavo o odnosu med materjo in otrokom. Poimenovali so jo Skrb za matere in duševno zdravje (Maternal Care and Mental Health). Do takrat, marsikje pa še kasneje, se je mislilo, da je stik matere z otrokom za razvoj škodljiv. Celo medicina je otroke do takrat obravnavala s precej manjšo zavzetostjo kot odrasle bolnike. Izolacija, sterilno okolje in čim manj stikov med osebjem in dojenčki so se takrat zdeli najboljše, kar je takratna sodobna medicina lahko ponudila.
Po drugi svetovni vojni, ko se je Evropa soočila s številnimi sirotami in je John Bowl-by za Svetovno zdravstveno organizacijo leta 1951 pripravil poročilo, pa se je razumevanje pomena stika med materjo in otrokom šele prav začelo. Bowlby je z raziskavami utemeljeval vzročno povezavo med skrbjo za otroka v najnežnejših letih in njegovim kasnejšim duševnim zdravjem. Predlagal je načine, kako podpreti družino in družbo v skrbi za otroka. Poudaril je pomen matere ne le kot vira hrane zaradi dojenja, pač pa kot najpomembnejšega dejavnika otrokovega razvoja, predvsem otrokovega duševnega zdravja.
Sirotišnice - institucionalizirana skrb za sirote
Ko sem bila kot študentka medicine leta 1996 na študijski izmenjavi v Romuniji, sem se tam srečala z »romunskimi sirotami«. To so bili otroci, žrtve Ceausescujevega režima, ki so zaradi politike »kapitala otrok« v revnih družinah bili iz teh družin odvzeti in nameščeni v sirotišnice, kjer je zanje »poskrbela država«. Politični »eksperiment« pa ni bil uspešen. Pri sicer ob rojstvu zdravih otrocih so se namreč kasneje razvile številne razvojne motnje. Otroci so zaostajali v razvoju, trpeli so za epilepsijo, avtizmom, imeli so govorno-jezikovne in vedenjske težave. To so bile posledice dejstva, da otroci v zgodnjem otroštvu niso bili deležni ljubeče skrbi s strani ene same osebe. Tako se je v sirotišnici pri enem otroku samo v enem tednu zamenjalo kar 17 skrbnikov. Otrok ni imel niti priložnosti navezati stikov z odraslimi, kaj šele, da bi razvil do njih osnovni zaupljivi odnos.
Otroci so bili kasneje nameščeni v skrbne in ljubeče družine. Sledenje teh otrok je prevzela Univerza Harvard in Bostonska bolnišnica za otroke. V začetku leta 2015 so tako v ugledni ameriški znanstveni reviji Jama objavili rezultate vrsto let trajajoče raziskave, ki je pokazala, da so otroci, ki so življenje preživeli v romunskih sirotišnicah,
imeli ne le razvojne, vedenjske in psihične težave, pač pa je družbena izključenost pustila fizične posledice v razvoju možganov. Količina beline je bila pri teh otrocih zmaj-šana in funkcionalna zgradba možganov porušena. Takšne spremembe v možganih vplivajo na njihovo delovanje in na sposobnosti otroka za govor, komunikacijo, splošno spoznavanje (kognicijo) in vzdrževanje pozornosti. Podobne spremembe lahko opazimo pri starejših otrocih in mladih odraslih, ki imajo duševne (psihične) težave. Poleg okrnjenega delovanja beline s spremembami v delovanju mrežja in povezljivosti so nekatera območja sivine prav tako manjša. Manjša količina sivine je opisana v predelih senčničnega režnja in prahipokampalnega girusa, katerega večji del predstavlja hipokampus, ki je eno glavnih središč za spomin. V hipokampusu so receptorji za stresne hormone. Pri podaljšanem stresu raziskovalci opisujejo, da se hipokampus skrči, najverjetneje zaradi propada nevronov kot posledice podaljšanega in intenzivnega stresa. Zgodnja družbena prikrajšanost vpliva na delovanje stresne osi hipotalamus-hipofi-za-nadledvičnica in izločanje kortizola, ki je eden glavnih stresnih hormonov v našem telesu. Na sliki 2 je shematsko prikazano delovanje stresne osi HHN. Za model družbene prikrajšanosti se v raziskovalne namene uporablja institucionalizirana skrb za otroke oziroma sirotišnice. V raziskavah se je pokazalo, da so posvojeni otroci, ki so v zgodnjem otroštvu, torej do starosti treh let, živeli v sirotišnicah, tudi kasneje, ko so bili nameščeni v ljubeče, posvojitelj-ske družine, imeli drugačne vzorce izločanja kortizola, kar povezujemo s programiranjem delovanja osi HHN glede na izkušnje v kritičnem obdobju. Krivulje vrednosti kortizola so pri posvojenih otrocih bile bolj statične, z manjšimi nihanji kot pri otrocih, ki živijo s svojimi starši. Po dveh letih po posvojitvi se krivulje izločanja kortizola niso več spreminjale. Večja kot je bila družbena prikrajšanost in slabša kot je bila skrb, ki so je
bili deležni otroci v sirotišnicah, bolj je bil odziv kortizola monoton in manjša so bila njegova nihanja. Med izločanjem kortizola in kasnejšimi vedenjskimi težavami so raziskovalci našli nekatere stične točke. Raziskave kažejo na močan vpliv družbene prikrajšanosti na programiranje nekaterih ključnih procesov homeostaze v našem telesu. To pomeni, da z družbeno prikrajša-nostjo v zgodnjem otroštvu, ki očitno predstavlja kritično obdobje za način delovanja osi HHN, programiramo os HHN, vplivamo na ključni mehanizem preživetja »boj ali beg« in tako vplivamo na naš telesni in vedenjski odziv za vse življenje, preko povratnih zank pa tudi na delovanje in kasneje celo fizični videz možganov.
Dunedinska kohorta - vplivi družbene prikrajšanosti na splošno zdravje
Na univerzi Otago v mestu Dunedin na Novi Zelandiji so se odločili, da bodo preučevali populacijo 1037 ljudi, ki so bili rojeni med prvim aprilom leta 1972 in enain-
Zgodnja družbena prikrajšanost vpliva na delovanje streme osi. Ob stresu dražljaji iz limbičnega sistema v možganih aktivirajo nevrone v paraventrikularnem jedru hipotalamusa. Ta sprosti kortikotropin sproščajoči hormon (CRH) in vazopresin, ki sprožita izločanje kortikotropina (ACTH). Ta preko krvnega obtoka doseže nadledvični žlezi, ki tvorita in izločata kortizol ki je eden glavnih stresnih hormonov v telesu.
1ПРОТА1.АМ1ГЯ
- HIPOFIZA
tridesetim marcem leta 1973 in so v mestu Dunedin živeli ob rojstvu in tudi pri treh letih. Vključili so jih v danes slavno longitudinalno raziskavo (angleško Dunedin Mul-tidisciplinary Health and Development Study), včasih omenjeno tudi zgolj kot Dunedinska kohorta. Otroke so sledili in pregledovali zdravniki, stomatologi in psihologi pri 3, 5, 7, 9, 11, 13, 15, 18, 21, 26, 32 in 38 letih; nadaljnje raziskave so načrtovane, ko bodo stari 44 in 50 let. Udeleženci izpolnjujejo vprašalnike, preverjajo se določene vrednosti v krvi, njihovo splošno in specifično zdravje se ocenjujeta in vrednotita z različnimi lestvicami. Raziskavi so pridružili tudi starše teh otrok in njihove potomce, ki so sedaj otroci. Načrtujejo tudi primerjavo življenjskega sloga in zdravje prvotne skupine du-nedinskih otrok z njihovimi otroki. V knjigi Od otroka do odraslega: dunedinska multidi-sciplinarna zdravstvena in razvojnopsihološka raziskava, krajše tudi Dunedinska raziskava {From Child to Adult: Dunedin Multidisci-plinary Health and Development Study), ki je bila natisnjena 1996, lahko najdemo zelo zanimive podatke, kaj se dogaja v družbi. Caspi je s sodelavci leta 2006 ugotovil, da v Dunedinski kohorti najdemo statistično značilne povezave med družbeno izključenostjo v otroštvu in srčno-žilnimi obolenji. Otroci, ki so bili družbeno prikrajšani, imajo pri šestindvajsetih letih povišan tlak, zvišan celokupni holesterol in glikoziliran hemoglobin, so pretežki in manj telesno zmogljivi. Danese je s sodelavci leta 2009 objavil raziskavo, s katero so ugotovili, da obstaja pri otrocih, ki so družbeno prikrajšani, za šestdeset odstotkov večje tveganje za povišani CRP (C-reaktivni protein, ki je označevalec vnetja). Iz številnih raziskav odraslih vemo (na primer Ramsay s sodelavci leta 2008), da se nižji družbeno-ekonom-ski položaji povezujejo s kroničnim vnetjem. Kronično vnetje pa je dejavnik tveganja za več bolezni, tudi srčno-žilne zaplete. Psihosocialna prikrajšanost v otroštvu ima posledice tudi, ko taki otroci odrastejo.
Brown in Taylor sta leta 2008 pokazala, da ti otroci dosegajo nižje izobrazbene standarde ter posledično zasedajo slabše plačane službe in družbene položaje. Več raziskav (Katz s sodelavci leta 2011, Takizawa s sodelavci leta 2014 in Danese s sodelavci leta 2009) je ugotavljalo večjo pogostost psihosomatskih in psihološko-psihiatričnih težav kasneje v odrasli dobi. Družbeno prikrajšani otroci imajo, ko odrastejo, več depresivnih motenj. Pričakovano se družbena prikraj-šanost v otroštvu povezuje s prikrajšanostjo kasneje, v najstništvu in odrasli dobi. Kot že Caspi leta 2006 je tudi Coplan s sodelavci v letu 2012 objavljeni raziskavi ugoto-vljal, da so družbeno prikrajšani otroci tudi v najstništvu in odrasli dobi družbeno bolj osamljeni, manj spretni v odnosih in tudi zato še dodatno družbeno prikrajšani. Imajo slabšo samopodobo, poleg tega pa tudi več tveganih vedenj: kadijo, kot je pokazal Nemela s sodelavci leta 2011 in Koenig leta 1999, alkohol uživajo bolj tvegano kot ostali, kar je razvidno iz raziskave Zimmermanna s sodelavci leta 1997 in Alberta s sodelavci leta 2003, in se prenajedajo, kar
je razvidno iz raziskave Ackarda s sodelavci leta 2003 in Festa s sodelavci leta 2001. Poleg tega imajo večje možnosti, da že pri šestindvajsetih letih zbolijo zaradi srčno-žil-nih obolenj. Nekateri dejavniki in kazalci splošnega zdravja v Dunedinski kohorti so povzeti na sliki 3.
Zaključek
Ljudje imamo notranjo potrebo po družbeni vključenosti in povezanosti z drugimi. Ce nismo vključeni v širšo družbo, to lahko vodi v osebne stiske in notranjo neizpolnje-nost, kot zapišeta Baumeister in Leary že leta 1995. Danes vemo, da družbena izključenost tudi zgolj v odrasli dobi lahko povzroči zdravstvene težave, kot so srčno-žilna obolenja, kar je pokazal v raziskavi Kawachi leta 1996. Uchino je s sodelavci leta 2006 dokazal, da družbena izključenost odraslih lahko povzroča spremembe v imunskem odzivu telesa in kronična vnetja, ki lahko pripeljejo do srčno-žilnih obolenj. Pri otrocih se družbena izključenost in psihosocial-na prikrajšanost povezujeta z izostajanjem iz šole in prezgodnjim zaključkom šolanja,
*	Zbodli j L Dlnuitvo (dnji4iftfc, milM)
1 uihfn;nirntrn. iniidLgjjnfm fcvoeicnl, dni^lviv»-cLiinoruski polupaj dniiiru:, splošno kravje.
•	Otrtft¥A{m*IEck, lutar)
Tempcmmcni, inteligenčni k vociai (, <tniibcno-cltonomski položaj dni?me. sploüno /dravje.
■	tojstniftvd (!«1иг Undent)
Sploäno zdravje, tvegana vedenju (kajenje, alkohol. dmgc, па;ч1ттка nosečnost), opustitev tolanja.
■	Odrasla doba
SploSno lidravje, melatoli» sindrom, ji jmdonla In j boLven in kuril», spolno prenosljive bole/nt, sjino-?ilnc bolezni, vnurna itanja, iltìfube Subitane. položili	Dejavniki
dniiinE. dmAcno-ckanomskl položaj,	tveganja in kazalci
dohodek. Mdolženosl. odklonska vedenja. splošnega zdravja
v Dunedinski kohorti.
tveganim pitjem alkohola in depresijo, kar sta pokazala raziskovalca Asher in Paquet-te leta 2003. Zal pri otrocih tovrstne težave večinoma ne izzvenijo same po sebi, pač pa se nadaljujejo, tudi ko odrastejo. Takrat se jim pridružijo še dodatne težave: slabša za-posljivost, manjši osebni dohodki in bolezni, ki jih povezujemo z revščino. Glede na najnovejše podatke iz Evrope se lahko vprašamo, ali si kot družba lahko privoščimo, da tudi v enaindvajsetem stoletju toliko otrok ne bo moglo razviti sposobnosti, ki so jih sicer prinesli s seboj na svet, samo zato, ker trenutno živijo na robu. Kakšna je prihodnost otrok in kakšna je naša prihodnost, če ne bomo ukrepali danes? Ali bomo breme revščine, ki se plazi tudi po Evropi, nosili vsi?
Literatura in dodatno branje:
Ackard, D. M., Neumark-Sztainer, D., Story, M., Perry, C., 2003: Overeating among adolescents: prevalence and associations with weight-related characteristics and psychological health. Pediatrics, 111: 67—74. Baumeister R. F., Leary, R. /17., 1995: The need to belong: desire for interpersonal attachments as a fundamental human motivation. Psychology Bulletin, 117: 497-529.
Biro, F. M„ Wien, M„ 2010: Childhood obesity and adult morbidities. American Journal of Clinical Nutrition, 91: 1499S-1505S.
Bregant, Т., 2013: Moč in pomen dotika za novorojenčka in dojenčka. Proteus, 76 (4): 151-157. Caspi, A., Harrington, H., Moffitt, Т. E., Milne, В. J., Poulton, R., 2006: Socially isolated children 20 years later: risk of cardiovascular disease. Archives of Pediatric and Adolescent Medicine, 160: 805—811. Coplan, R. J., Rose-Krasnor, I... Weeks, M., Kingsbury, A., Kingsbury, M., Bullock, A., 2012: Alone is a crowd: social motivations, social withdrawal, and socioemotional functioning in later childhood. Developmental Psychology, 49: 861-875.
Craig, R., Mindell, J., 2012: Health Survey for England — 2011. Health, Social Care and Lifestyles. London: The Health and Social Care Information Centre. Danese, A., Mofpitt, Т., Harrington, 11.. Milne, В., Polanczyk, G., Pariante, С., Poulton, R., Caspi, A., 2009: Adverse childhood experiences and adult risk factors for age-related disease. Archives of Pediatrics and Adolescent Medicine, 163: 1135-1143. Danese, A., Pariante, С., Caspi, A., Taylor, A., Poulton, R., 2007: Childhood maltreatment predicts adult inflammation in a life-course study. Proceedings of
National Academy of Sciences, U. S. A., 104: 1319-1324.
Lacey, R. E., Kumari, M., McMunn, A., 2013: Parental
separatum in childhood and adult inflammation: the
importance of material and psychosocial pathways.
Psychoneuroendocrinology, 38: 2476—2484.
Silva, P. A., Stanton, W., 1997: From Child to Adult:
The Dunedin Multidisciplinary Health and Development
Study. Oxford: Oxford University Press.
Uchino, B. N.. 2006: Social support and health: a review
ofphysiological processes potentially underlying links to
disease outcomes. Journal of behavioral Medicine, 29:
377-387.
Women's Group cm Public Welfare (England), Subcommittee of the Women's Group cm Public Welfare and The National Council of Social Service, 1948: The neglected child and his family. London: Oxford University Press.
Women s Group cm Public Welfare, 1943: Our towns: a close-up. London: Oxford University Press.
Slovarček
Kortizol. Kortikosteroidni hormon, ki nastane v skorji nadledvične žleze. Izloča se v stresnih položajih. Njegova vloga je zviševanje krvnega tlaka in krvnega sladkorja ter imunosupresija - utišanje imunskega odziva na vnetje. Na ta način kortizol pripravi telo na ustrezen odziv v stresnem položaju. Ko naši možgani zaznajo stresni položaj, raven kortizola v krvi nemudoma naraste. Iz mišic se sprostijo aminokisline, iz jeter glukoza in maščobne kisline, ki se izplavijo v krvni obtok. Tako telo dobi izjemno količino energije za boj, beg in rešitev. Hkrati telo ustavi vse procese, ki niso nujni za obstoj v tistem trenutku. Odpornost, občutek sreče in zadovoljstva v trenutku preživetja niso bistveni.
Os hipotalamus-hipofiza-nadledvičnica (os HHN). Predstavlja glavne živčne centre v telesu, ki se aktivirajo ob stresu in delujejo v hierarhičnem redu s številnimi povratnimi zankami. Delovanje osi uravnavajo dražljaji iz limbičnega sistema v možganih, ki se nadaljujejo v paraventrikularno jedro hipo-talamusa. Ta vsebuje nevrone, ki sproščajo kortikotropin sproščajoči hormon (angleško Corticotropin Releasing Hormone ali CRH) in vazopresin (angleško Arginine Vasopres-
sin ali AVP). CRH in АУР prek portalnega sistema hipofize dosežeta adenohipofizo in sprožita izločanje kortikotropina (angleško AdrenoCorticoTropic Hormone ali ACTH) in še nekaterih drugih peptidov. ACTH preko sistemskega krvnega obtoka v nadledvični žlezi uravnava sintezo in izločanje kortizola v skorji. Na delovanje osi vpliva več negativnih povratnih zvez. У povratnih zvezah delujejo receptorji za glukokortikoide v ade-nohipofizi, hipotalamusu in hipokampusu. Vzporedno z osjo hipotalamus-hipofiza-na-dledvična žleza se aktivira simpatično-adre-nalni sistem (avtonomno simpatično živčevje in sredica nadledvične žleze).
C-reaktivni protein (CRP). Reaktant akutne faze vnetja. Je protein, ki nastane v jetrih in se sprosti v krvni obtok nekaj ur po poškodbi tkiva, ob okužbi ali vnetju. Z znaki in simptomi bolezni nam pomaga določiti, ali gre za težko ali lažjo, akutno ali kronično stanje pri bakterijskih okužbah, glivičnih okužbah, pelvičnih vnetjih, vnetnih črevesnih boleznih, nekaterih oblikah artritisa, avtoimunih boleznih, na primer lupusu ali vaskulitisu. Ni specifičen za bolezen, je pa glavni, cenovno ugodni označevalec okužbe in vnetja, ki ga uporabljajo tudi zdravniki splošne medicine.
Hidrogeologija • Prepustnost sedimentoso in kamnin. Pogled skozi oči zgodovine znanosti
Prepustnost sedimentov in kamnin
Pogled skozi oči zgodovine znanosti
Mihael Brenčič
Slovenski ljudski pregovor pravi: »Voda, ki preteče sedem kamnov, se očisti.« Ta in še mnogi drugi pregovori nam odkrivajo lastnosti vode in zakonitosti okolja, v katerem se pojavlja. Hkrati nam dokazujejo, da so številne naravne zakonitosti poznali in uspešno izkoriščali že prednamci. Tako je eden najstarejših tehnoloških postopkov čiščenja onesnažene vode, ki jo želimo uporabiti za pitje, precejanje vode skozi peščeni filter. V skladu s pregovorom peščeni filter ni nič drugega kot veliko drobnih kamnov, preko katerih teče voda in se očisti. Napotek za izdelavo in uporabo takšnega peščenega filtra bomo našli v vsaki knjigi ali priročniku, ki se ukvarja s preživetjem v naravi ali s tem, kako ravnati v primeru naravnih nesreč. V prazen sod nasujemo različno debele plasti peska, katerih debelina zrn se zmanjšuje od mesta vtoka vode proti njenemu iztoku. Ce se želimo še dodatno zavarovati, med plasti peska vstavimo še plast aktivnega oglja. Podob-
ne peščene filtre, le da mnogo večjih dimenzij, bomo še danes našli v marsikaterem zajemnem objektu za pitno vodo ali pa v kakšni od tovarn, ki kot surovino potrebuje čisto vodo. Postopek čiščenja vode s peščenimi filtri je že zelo star, poznala so ga stara ljudstva. Za potrebe oskrbe prebivalstva s pitno vodo ga na posreden način uporabljamo tudi takrat, ko zajemamo podzemno vodo. V primerjavi z drugimi vodami je ta po svoji sestavi povsem drugačna, ker teče skozi številne plasti kamnin in sedimentov in se pri tem prečisti ter obogati z raztopljenimi snovmi.
Preselimo se v Francijo prve polovice 19. stoletja, v mesto Dijon, glavno mesto vzhodne Bur-gundije, ki leži približno 200 kilometrov jugovzhodno od Pariza. Ze stoletja dolgo je imelo mesto težave z zdravo pitno vodo. Moderni razvoj, ko se je pričela razvijati industrija ter so se gradile nove transportne povezave, je terjal tudi izboljšanje sanitarno-higienskih razmer v me-
stu. Kot mestni inženirje v takratnem obdobju služboval Henry Darcy, ki je dobil nalogo, naj izpelje izgradnjo novega vodovodnega sistema ter poskrbi za zdravo in čisto pitno vodo. Kot vseh drugih svojih projektov seje tudi tega dela lotil zelo zavzeto. У letih od 1828 do 1834 je Darcy na podlagi zamisli, ki so segale še v 16. stoletje, skrbno analiziral razmere v mestu in v okolici. Na podlagi teh rezultatov je nato izdelal projekt in ga predložil mestnemu svetu. Tako kot danes je tudi takrat preteklo veliko časa od načrtov do izvedbe. Z gradnjo so začeli leta 1839 in glavnino del dokončali leta 1840, zaključna dela pa opravili šele leta 1844. Ko je bil vodovod dokončan, je bil to eden najsodobnejših vodovodnih sistemov v Evropi in je
Slika 1: Darcyjeva naprava za merjenje prepustnosti permeameter (Darcy, 1856).
pomenil zgled številnim drugim. Dijon je dobil sodoben vodovodni sistem dvajset let pred svetovno prestolnico Parizom. Kot rešitev za občasno onesnaženje vode iz kraškega izvira z imenom Rosoir, ki je napajal vodovodni sistem, si je Darcy zamislil čiščenje vode s pomočjo peščenega filtra. Zgradil je podobno napravo, kot jo je kasneje uporabljal tudi pri svojih poskusih (slika 1). У jekleni cilinder je nasul pesek. Vodo je v cilinder dovajal zgoraj in jo izpuščal spodaj, poleg tega je na mestu vtoka in iztoka vode iz cilindra meril tlak vode. Ker gaje zanimalo, kateri pesek je za čiščenje onesnažene vode primernejši, je v cilinder vstavljal peske različne zrnavosti, eksperimentiral pa je tudi z različno dolžino in prečnim presekom cevi. Mnogo let kasneje je poskus ponovil v nadzorovanih razmerah in opis tudi objavil.
Darcy je s svojimi poskusi prišel do preprostih, a zelo pomembnih sklepov. Peski, ki jih je vgradil v cilinder, so vodo prevajali zelo različno. Skozi nekatere je voda komajda tekla, skozi druge pa tako hitro, da je le stežka uspel napolniti cilinder z vodo in vzpostaviti stalen pretok. Prav tako je ugotovil, da na pretok vode skozi cev vplivajo razlika v tlaku vode med spodnjim in zgornjim delom cilindra ter tudi prečni presek in dolžina cilindra. Ugotovil je, da je volumski pretok vode skozi cilinder pre-mosorazmeren razliki tlakov, izmerjenih na manometrih, in prečnemu preseku cilindra ter obratno sorazmeren dolžini cilindra. Ce želimo ta razmerja predstaviti kvantitativno, to je z enačbo, moramo v ta razmerja vstaviti še premosorazmernostni koeficient. Ker ta koeficient podaja prepustnost peska v cilindru, ga imenujemo koeficient prepustnosti. Ta razmerja lahko zapišemo s preprosto enačbo, ki jo po njegovem odkritelju imenujemo Darcyjev zakon:
kjer je Q volumski pretok, A prečni presek cilindra, K koeficient prepustnosti, Ыо
razlika tlaka med manometroma in L dolžina cilindra med manometroma. Razmerje Ah/L imenujemo hidravlični gradient. Čeprav bomo v hidrogeologiji zasledili še številne druge fizikalne zakone, ki so mnogo bolj zapleteni, je Darcyjev zakon temeljni hidrogeološki zakon, ki nam pomaga razumeti osnovne značilnosti toka podzemne vode in njene porazdelitve v prostoru.
V znanosti in vsakdanji hidrogeološki praksi nas ne zanima le prepustnost peskov, temveč vseh sedimentov in kamnin, zato na splošno govorimo o prepustnosti geoloških snovi, če to prenesemo še na vse porozne materiale, pa o prepustnosti poroznih snovi. Prepustnost opredelimo kot sposobnost sedimenta ali kamnine, da prevaja vodo. Fizikalni parameter prepustnosti zasledimo tudi pri drugih materialih, za katere je značilna poroznost: od gradbenih materialov do hrane in različnih umetnih mas. Prav tako materiali niso prepustni le za vodo, temveč tudi za druge tekočine, tako pline kot kapljevine. Ce bi bili dosledni, bi morali govoriti o vodoprepustnosti, ko imamo v mislih tok vode skozi pore, in o drugih vrstah prepustnosti, kadar govorimo o prepustnosti drugih kaplje vin. Tako bi na primer pri onesnaženjih prodov z razlitjem nafte govorili o naftopre-pustnosti.
Svoje odkritje in rezultate eksperimentiranja je Darcy objavil leta 1856 v danes znameniti knjigi Javni vodnjaki mesta Dijon. V francoščini se naslov knjige glasi Fontaines publiques de la ville de Dijon (slika 2). V delu na dolgo in na široko opisuje načrtovanje, gradnjo in pogoje obratovanja mestnega vodovoda. Hkrati s tem so v tej knjigi temeljito opisani številni drugi poskusi. Knjiga vsebuje obsežne grafične priloge, ki predstavljajo mojstrovino inženirske risbe.Tako pretanjeno izrisanih risb (slika 3) v inženirski praksi danes ne bomo več zasledili, včasih pa so bile standard in dokaz za dobro opravljeno načrtovalsko delo. Darcy je v svoji
Slika 2: Naslovnica Darcyjeve knjige Javni vodnjaki mesta Dijon.
knjigi razmišljal in izpeljeval dinamiko podzemne vode tudi širše, kar dokazujejo poenostavljeni geološki profili (slika 4). Pri listanju knjige naletimo na nenavadni položaj opisa morda njegovega najpomembnejšega odkritja, zakona, ki nosi njegovo ime. Ta je sramežljivo skrit kot dodatek na koncu knjige. V knjigi ga najdemo le z največjim trudom in čeprav v njej kar mrgoli različnih enačb, saj je bil Darcy odličen hidravlik in torej vešč matematike in fizike, je zakonitost, do katere je prišel, opisal le z besedami. To je tudi vzrok, zakaj je preteklo kar nekaj časa, da se je Darcyjev zakon uveljavil v praksi in teoriji. Pravo uporabnost Darcyjevega zakona je pokazal šele Darcyjev sodobnik in vrstnik Jules Dupuit (1804—1866), drugi pomembni francoski inženir za razvoj hidravlike podzemne vode, katerega delo je v mednarodnih znanstvenih krogih mnogo bolj znano v mikroekonomiji kot na področju hidravlike podzemne vode. Delo Henrya Darcyja je izredno pomembno tudi na mnogih drugih področjih mehanike tekočin in hidrotehnike. Skupaj z nemškim
t ES
FONTAINES PUBLIQUES
DE LA VILLE DE BUON
EXPOSITION ST ДО1ОДЮИ
DES PRINCIPES A SUI VRE KT DES FORMULES A ESI PLOT E К
Ci SS LE* QVISTH» К
DISTRIBUTION D'EAU
tnuu nulli
put Ln APKihct кит» лп rwumin Fini h msium пив ill FILTJUGE НИ ИИ*
PARIS
VICTOR tlAlMONT. EDITEt'R,
Inn » üriM £■»] Ч I" ba*
Slika 3: Načrt zajetja na kraškem izviru Rosoirpri Dijonu (Darcy, 1856). Slika 4: Shematski geološki prerez s prikazom arteških vodonosnikov (Darcy, 1856).
inženirjem Juliusum Weisbachom sta odkrila osnovne zakonitosti toka tekočin v cevi pod tlakom in po njima se ta zakonitost imenuje Darcy-Weisbachov zakon. Našteli bi lahko še mnoge druge njegove znanstvene in inženirske dosežke.
Kdo je bil Henry Darcy, ki je tako pomembno zaznamoval razvoj hidravlike in hidrogeologi-je? Henry Darcy se je rodil leta 1805 v Dijonu očetu dacarju in materi gospodinji. Leta 1807
se mu je pridružil še brat, ki je kasneje naredil izredno uspešno kariero v državni administraciji in je v poznejšem življenju s svojimi zvezami v marsičem pomagal svojemu starejšemu bratu. Ko je bil Henry star 14 let, mu je umrl oče. Družina je ostala brez sredstev za preživljanje, a seje mati zelo dobro zavedala pomena dobre izobrazbe za sinova. Uspela jima je priskrbeti štipendiji mesta Dijon, pomagali pa so jima tudi premožnejši sorodniki. Mladi Henry seje
Slika 5: Henry Darcy leta 1821 v času šolanja na LEcole Polytechnique (po Sinimonsu, 2008).
leta 1815 najprej vpisal na gimnazijo v Dijonu, nato pa je v Parizu leta 1821 pričel obiskovati znamenito L'Ecole Polytechnique (slovensko Politehnika), na kateri je v času njegovega študija predaval Baptiste Joseph Fourier, utemeljitelj fizike prevajanja toplote in odkritelj številnih pomembnih matematičnih metod, ki imajo med drugim tudi velik pomen pri preučevanju toka podzemne vode. Kdo ve, če se nekatere od idej, ki so ga proslavile kasneje, v mladem Henryu (slika 5) niso zasidrale že takrat, saj so matematični zapisi nekaterih enačb toka podzemne vode in transporta toplote enaki. Leta 1823 se je Darcy vpisal na L'Ecole des Ponts et Chaussées (Sola za mostove in ceste), prav tako znamenito in še danes prestižno šolo, na kateri so šolali gradbene inženirje, ki so skrbeli za javne stavbe po celotni Franciji in njenih kolonijah. Iz vrst te šole so izšli številni znameniti arhitekti in gradbeniki. Na njej so delovali svetovno znani znanstveniki, kot so Saint-Venant, Biot, Cauchy, Coriolis, Fresnel, Gay-Lussac in
Slika 6: Henry Darcy v kasnejših letih svojega življenja (po Sinimonsu, 2008).
Navier. Šolanje je končal leta 1826. Čeprav je bil takoj po dokončanju šole s strani nadrejenega ministrstva dodeljen v javno službo na območju Departmaja Jure na meji s Švico, je mestni svet Dijona kmalu dosegel, da so ga prestavili v rojstno mesto. Na položaju mestnega in departmajskega gradbenega inženirja različnih uradniških stopenj je ostal vse do leta 1848, ko se je moral zaradi političnih razlogov, ob vzponu Druge republike, odseliti v Pariz. Darcy se je med svojim delovanjem v Dijonu proslavil s številnimi javnimi deli, od gradnje plovnih kanalov, mostov in izgradnje mestnega vodovoda do svojega največjega gradbeniškega dosežka, gradnje dela železniške proge Pariz-Dijon, po kateri še danes teče trasa francoske hitre železnice TGV. Kot uspešen gradbeni inženir je imel za takratne čase zelo solidne dohodke, ki so presenetljivo visoki tudi v današnjih razmerah. Njegova letna plača, preračunana v današnje vrednosti, je znašala 1,5 milijona evrov. Kljub temu, da je bil v svojem
delovanju povsem apolitičen in je s svojim denarjem pogosto podpiral številne javne ustanove, ob revoluciji leta 1848 kot uspešni javni delavec prejšnjega režima ni bil več zaželjen in je moral oditi. Intenzivno delo je pri njem že pred tem povzročilo izgorelost, kar je močno načelo njegovo zdravje, po politični odstavitvi pa seje njegovo zdravstveno stanje le še poslabšalo. Ko se je v nekašnem pregnanstvu naselil v Parizu, je začel močno bolehati. Kljub temu, ali pa morda prav zaradi tega, se je v tem zadnjem obdobju svojega življenja intenzivno posvetil raziskavam. S poskusi je začel preverjati izkušnje, ki si jih je nabral med svojim praktičnim gradbeniškim delom. To je počel predvsem z namenom, da bi izboljšal vsakdanjo inženirsko prakso. Leta 1855 seje lahko vrnil v Dijon (slika 6), kjer je nato dokončal svoje temeljno delo Javni vodnjaki mesta Dijon. V okviru teh naporov je nadaljeval tudi z eksperimentalnim delom s cilindrom in peščenimi filtri, ki ga je začel že ob načrtovanju mestnega vodovoda. Poskuse je izvajal v eni od dijonskih bolnišnic. Po smrti matematika in fizika Augustina Cau-chyja je bil leta 1857 izvoljen v Francosko akademijo znanosti, vendar te časti ni dolgo užival. V začetku leta 1858 je umrl star 54 let. Nekoliko spremenjeno obliko naprave, ki jo je sestavil Darcy, bomo še danes našli v vseh hidrogeoloških in geomehanskih laboratorijih. Te naprave danes imenujemo permeametri. Poznamo njihove številne različice, odvisno od tega, kaj želimo in pod kakšnimi pogoji želimo izmeriti prepustnost. Naprave se med seboj razlikujejo predvsem glede na to, ali želimo meriti prepustnost kamnin ali sedimentov in ali gre za dobro ali slabo prepustne preiz-kušance. Merimo lahko tudi posebne vrste prepustnosti, kot je prepustnost nezasićenih poroznih snovi. Tako kot večina laboratorijskih poskusov se tudi ti izvajajo v nadzorovanih razmerah. Pomembno je predvsem, da jih izvedemo ob natančno določeni temperaturi vode in s čisto vodo.To nakazuje, daje koeficient prepustnosti odvisen od temperature, ta pa vpliva na viskoznost in gostoto vode, s katero izvajamo poskus. Zaradi tega poznamo tudi
pojem specifične prepustnosti. Koeficient prepustnosti je sestavljen iz dveh delov. Prvi del predstavlja koeficient med prostorninsko težo in kinematično visokoznostjo in tako podaja lastnosti tekočine. Drugi del imenujemo specifična prepustnost. Ta je neodvisna od lastnosti tekočine v porah inje povezana z obliko in velikostjo por, torej gre za parameter, ki je odvisen od geometrije por. Vendar pa specifično prepustnost v hidrogeologiji uporabljamo zelo redko. Najpogosteje se ta pristop uporablja v naftnem in plinskem inženirstvu, včasih tudi pri študiji onesnaženj vodnih virov z naftnimi derivati in drugimi organskimi spojinami.
V	literaturi, tudi slovenski, bomo pogosto naleteli na izraz vodoprevodnost ali krajše prevodnost kot sinonim za prepustnost. A to je povsem drug fizikalni parameter, ki ga ne smemo zamenjevati s prepustnostjo. Prevodnost ali s tujko transmisivnost je fizikalni parameter, ki je opredeljen kot zmnožek koeficienta prepustnosti in debeline plasti, nasičene z vodo, in nam pove, koliko vode lahko prevaja ta plast. Ta parameter ima zelo pomembne praktične posledice pri črpanju pitne vode. Opraviti imamo lahko s plastjo, ki ima zelo veliko prepustnost, a če je tanka, kljub svoji veliki prepustnosti ne prevaja veliko vode. V nasprotnem primeru pa imamo lahko plast, ki je razmeroma slabo prepustna, a zelo debela, in lahko zaradi tega prevaja veliko vode.Ta fizikalni parameter porozne snovi ima zelo podobno lastnost kot prevodnost elektronskih elementov v elektrotehniki.
V	mednarodnem sistemu enot (SI) je enota za koeficient prepustnosti meter na sekundo (m/s), kar nas napeljuje na to, da koeficient prepustnosti na posreden način nakazuje na hitrost toka podzemne vode. Razen v zelo izjemnih primerih, ko gre za tok podzemne vode na krasu ali v okolici črpalnih vodnjakov, podzemna voda v primerjavi s površinsko vodo teče zelo počasi. Ce v vodotokih na površini voda neredko teče tudi s hitrostjo 1 m/s, pa pri podzemni vodi ni tako. Primerjalno gledano o razmeroma visokih hitrostih podzemne vode govorimo že, če znaša hitrost toka dva metra na dan, pravi-
Sedimenti			
	Minimum [m/s]	Maksimum [m/s]	Povprečje [m/s]
prod	3,0 X 1СГ4	3,1 X IO"2	4,0 X IO"3
debelozrnati pesek	9,0 X 10-7	6,6 X IO"3	5,2 X IO"4
srednjezrnati pesek	9,0 X IO"7	5,7 X IO"4	1,7 X IO"4
drobnozrnati pesek	2,0 X IO"7	1,9 X IO"4	2,3 X IO"5
melj	9,0 X Кг11	7,1 X IO"6	2,8 X IO"7
glina	1,0 X IO41	4,7 X IO"9	9,0 X IO40
Kamnine
Minimum [m/s]	Maksimum [m/s]	Povprečje [m/s]
drobnozrnati peščenjak	5,0 X	10"	-9
meljevec	1,0 X	10"	-И
bazalt	2,0 X	10	41
skrilavi glinavec	2,0 X	10	41
zakraseli apnenec	1,0 X	10"	-6
dolomit	3,0 X	ìo-	-9
laporovec	1,0 X	ìo-	43
Tabela 1: Prikaz značiln ih vrednosti prepustnosti za različne Prirejeno po različnih virih.
loma pa so te hitrosti mnogo manjše, pogosto ne dosežejo niti enega milimetra na leto. Vse to je posledica koeficienta prepustnosti, ki poleg višinskih razlik vpliva na pretok podzemne vode. Ko govorimo o enotah za koeficient prepustnosti, moramo omeniti tudi enoto darcy, ki je enota za specifično prepustnost. To je enota, ki se jo tradicionalno uporablja v naftnem inženirstvu in ne sodi med enote v merskem sistemu SI, izražena pa je kot kvadrat dolžine. Hitrost, ki jo izračunamo s pomočjo koeficenta prepustnost, je le navidezna hitrost. To hitrost pogosto imenujemo tudi Darcyjeva hitrost. Dejanska hitrost toka podzemne vode je nekoliko višja od hitrosti, kot jo dobimo neposredno iz Darcyjevega zakona. Vzrok za to je, da pore, skozi katere teče voda, zavzemajo le manjši del prostora celotnega sedimenta, ostali del pa tvorijo zrna. Voda teče okoli zrn različnih oblik,
2,3 X IO"5	3,3 X IO"6
1,4 X IO"8	1,9 X IO"9
4,3 X IO"7	9,5 X IO"8
1,1 X IO"7	1,9 X IO"8
8,0 X IO"2	1,0 X IO"4
8,0 X IO"5	1,0 X IO"7
2,0 X IO"9	1,0 X IO40
sedimente in kamnine.	
zaradi tega je njena pot daljša, kot je dolžina med točko, pri kateri voda vstopa, in točko, iz katere izstopa. Zato je realna hitrost, ki jo imenujemo tudi filtracijska hitrost, nekoliko višja od Darcyjeve hitrosti.
Iz vsakdanje življenjske izkušnje vemo, da so nekatera tla prepustnejša od drugih. Ce opazujemo dež, ki pada na prodna tla, voda ponikne v trenutku. V nasprotnem primeru se na glinenih tleh voda po deževju še dolgo zadrži, pogosto tako dolgo, da luže posuši šele sonce. Vse to nakazuje, da se sedimenti in kamnine po svoji prepustnosti med seboj zelo razlikujejo. V tabeli 1 so navedene vrednosti prepustnosti za nekatere sedimente in kamnine. Tabela je prirejena po različnih literaturnih virih in podaja le okvirne vrednosti z razponi od najmanjše do največje pričakovane vrednosti koeficienta prepustnosti. V zadnjem stolpcu je podana še pričakovana
1 Prepustnost [m/s]	Spodnja meja		Zgornja	meja
zelo dobra prepustnost	5,0 X	10		
dobra prepustnost	1,0 X	10-5	5,0 X 10	-3
srednja prepustnost	1,0 X	10-7	1,0 X 10	-5
slaba prepustnost	1,0 X	10-9	1,0 X 10	-7
zelo slaba prepustnost			1,0 X 10	-9
Tabela 2: Opredelitev razredov prepustnosti	za sedimente	in kamnine.		
povprečna vrednost, za katero pa ni nujno, da se nahaja na sredini intervala med najmanjšo in največjo vrednostjo. Na prvi pogled opazimo zelo velike razlike med posameznimi kamninami in sedimenti, poleg tega nam pade v oči tudi to, da gre za zelo majhne vrednosti, ki so manjše od števila ena in jih izražamo z negativnimi potencami števila deset. Prav zaradi takšnih vrednosti koeficienta prepustnosti je hitrost toka podzemne vode zelo nizka. Med najprepustnejše sedimente sodijo prodi, ti so v povprečju skoraj desetkrat bolj prepustni kot debelozrnati peski. Med peski opazujemo velik razpon prepustnosti. Nekateri peski imajo za štiri velikostne rede višjo prepustnost kot drugi, to pomeni, da so desettisočkrat prepu-stnejši, in v takšnih peskih pri enakem hidravličnem gradientu skozi enako debelo plast teče desettisočkrat več vode. Se skrajnejša je primerjava med prodi in glinami. Ce si ogledamo njihove povprečne vrednosti, vidimo, da se razlikujejo za sedem velikostnih razredov, kar pomeni, da so gline v povprečju desetmilijon-krat slabše prepustne kot prodi. Svet podzemne vode je dežela skrajnosti. Podobno velike razlike opazimo tudi med kamninami, le da imamo že znotraj posameznih vrst kamnin velike razlike v prepustnosti. Na tak primer širokega razpona vrednosti prepustnosti naletimo pri apnencih. Zelo zakrasel apnenec je tako prepusten kot kakšen prod, apnenci, ki niso zakraseli, pa so lahko izredno slabo prepustni. Njihove prepustnosti so velikostnega reda 10 m/s. Podobno zelo slabo prepustne so metamorfne in magmatske kamnine, njihova prepustnost pa
se zelo poveča, če so razpokane. Med sedimen-tnimi kamninami imajo zelo nizke prepustnost glinavci in laporovci, podobno kot sedimenti, iz katerih so nastali.
Tako velike razlike v prepustnostih kažejo, da skozi nekatere sedimente ali kamnine teče razmeroma veliko vode, druge pa zaradi zelo nizke prepustnosti vode skorajda ne prevajajo. Pri tako velikih razlikah v prepustnosti potrebujemo način, kako opredeliti posamezne razrede in intervale prepustnosti. V ta namen se je v hidrogeologiji vzpostavil sistem različnih razredov, kot ga prikazuje tabela 2.To klasifikacijo so že pred časom vpeljali francoski hidro-geologi. O zelo dobri prepustnosti govorimo, kadar je ta večja od 5 x 10"^ m/s, o slabi prepustnosti pa takrat, ko je ta nižja od 10"^ m/s. Znotraj slabe prepustnosti ločimo dva razreda, pod prepustnostjo 10"^ m/s govorimo o zelo slabi prepustnosti. Čeprav v naravi ni neprepustnih kamnin ali sedimentov, pa v primeru, da je prepustnost nižja od 10"^ m/s, iz praktičnih razlogov govorimo o neprepustnih geoloških snoveh. Plasti s takšno prepustnostjo delujejo kot hidrogeološke meje ali bariere. V primerih zelo slabih prepustnosti je v naravnem okolju tok vode vezan predvsem na procese difuzije in osmoze, torej na fizikalno kemijske razmere v sedimentu ali kamninah in ne na tok pod vplivom sile teže, kot je to primer pri višjih prepustnosti, ko tok podzemne vode opišemo z Darcyjevim zakonom.
Darcyjevo inženirsko in znanstveno delo je sredi 19. stoletja odprlo pot k razumevanju pojavljanja in toka podzemne vode. Šele z objavo
njegovega temeljnega in edinega objavljenega dela Javni vodnjaki mesta Dijon se je začel znanstveni razvoj hidrogeologije. Pred tem je obravnava podzemne vode temeljila predvsem na izkušnjah. Danes je pomemben del hidro-geologovega dela ugotavljanje vrednosti koeficienta prepustnosti kamnin in sedimentov na obravnavanem območju. Rezultati meritev prepustnosti, sprva peskov, ki so bili pomembni predvsem kot sestavni deli filtrov za čiščenje pitne vode, nato pa še vseh drugih kamnin in sedimentov, so odprli razumevanje hidrogeolo-ških značilnosti kamnin in sedimentov. Od tod
dalje je bil le še korak do razumevanja vodo-nosnikov in drugih hidrogeoloških pojavov. O tem pa bo tekla beseda na drugem mestu.
Literatura:
Darcy, H., 1856: Fontaines publiques de la ville de Dijon. Angleški prevod: Bobeck, P., 2004: The Public Fountains of the City of Dijon. Dubuque, Iowa: Kendal/ Hunt Publishing Company, 506 str. Simmons, С. Т., 2008: Henry Darcy (1803-1858): Immortalised by his scientific legacy. Hydrogeological journal, 16: 1023-1038.
Paleontologija • Trias ni rinh oliti iz Crngroba
Triasni rinholiti iz Crngroba
Matija Križnar in France Stare
Skoraj vsakdo je že slišal za ostanke starodavnih živali z zavito hišico - amonite. A hišice niso edini ostanki, ki so se ohranili za glavonožci. Med množico ostankov fosilnih glavonožcev najdemo tudi pogoste aptihe, ki naj bi bili nekakšni pokrovčki ali celo čeljusti teh mehkužcev. Veliko bolj redki - predvsem v Sloveniji - pa so roževinasti ostanki čeljusti ali rinholitov glavonožcev.
Rinholiti (angleško rhyncholites) so kleščam podobne čeljusti, ki jih imajo danes mnoge sipe, hobotnice, lignji in navtilidi (slika 1). Te čeljusti spominjajo na kljun večjih papig, zato jim biologi tudi rečejo kar kljuni. Zgrajeni so iz roževine, kjer je konica kljuna verjetno tudi kalcitificirana. Tudi v geološki preteklosti so že živeli mnogi glavonožci, kot so hobotnice, si-
Slika 1: Roževinasti del čeljustnice ali kljun današnje hobotnice iz Jadrana. Dolg je približno dva centimetra.
Foto: Matija Križnar.
Slika 2: Rekonstrukcija aparata z rinholitom (puščica) in položaj pri triasnem navtilidu.
Risbi: Matija Knžnar.
Slika 3: Ostanek triasnega rinholita iz Crngroba. Rinholit ima značilno in prepoznavno obliko, medtem ko je gradivo, ki gradi fosil, nadomeščeno z drugim gradivom (kremen). Primerek je visok približno dva centimetra in pol.
Najdba l/l zbirka: France Stare. Foto: Matija Knžnar.
pe in lignji, in prav rinholiti so njihov edini dokaz o obstoju. Ostanke rinholitov najdemo skoraj po vsem svetu, zelo pogosti so v jurskih in krednih plasteh. Pred leti so bili na najdišču mineralov in fosilov v Crngrobu blizu Škofje Loke odkri-
ti ostanki triasnih rinholitov. Sprva je bila najdba najditelju neznana, a je bila uganka kmalu razrešena, saj značilna oblika rinholitov omogoča prepoznavo. Crngrobski rinholiti imajo značilno obliko, ki jo srečamo pri nekaterih triasnih navtilidih, kot na
primer pri rodu Germanonautilus ter jurskih navtilidih (slika 2). Vsi najdeni primerki so približno enako veliki in podobnih oblik. Najbolje ohranjeni primerek ima zgoraj večji trikotno oblikovani pokrov, na sredini se telo rinholita zoži, nato pa ponovno razširi v trikotni spodnji del (slika 3). Poleg oblike so crngrobski rinholiti zanimivi tudi s stališča
fosilizacije (tafonomije). Na najdišču fosilov pri Crngrobu so mnogi fosili okremenjeni, kar velja tudi za opisane rinholite. Očitno so bili ti ostanki med fosilizacijo raztopljeni v kamnini. V procesu fosilizacije je izpraznjene prostore kasneje zapolnil kremen oziroma s kremenom bogato gradivo.
Nove knjige • Polži in školjke slovenskega morja
Polzi in školjke slovenskega morja
Jan Simič, 2014: Polži in školjke slovenskega morja, vodnik za določanje pogostejših polžev in školjk našega morja. Mediteranum. 187 strani.
Vsakdo ima doma pisano lupino školjke ali hišico polža, ki jo je pobral na kateri izmed slovenskih plaž. Sedaj lahko tej lupinici ali hišici dodate tudi ime, ki ga verjetno najdete v najnovejši knjižici oziroma vodniku izpod peresa biologa Jana Simiča. Vsi, ki smo odraščali le ob nekaterih hrvaških vodnikih po jadranskih in sredozemskih mehkužcih, je nova knjiga velik preskok. Knjižica je s svojo razsežnostjo primerna tudi za terenske sprehode in zlahka zdrsi v žep. Uvodne strani so namenjene osnovni predstavitvi mehkužcev, seveda s poudarkom na školj-
kah in polžih. Ne manjka tudi pojmovnik, z razlagami pojmov in tudi razlikami med školjkami in polži. Glavni del je oblikovan pregledno in enostavno. Vsaka vrsta poleg latinskega imena pogosto vsebuje tudi slovensko ime in domača imena, ki jih uporabljajo ribiči in domačini. Sledijo opisi lupine ali hišice, velikost, življenjsko okolje in na koncu zanimivosti ter tudi primerjava z drugimi podobnimi vrstami. Celotni opis je opremljen tudi z izvirnimi simboli, ki pojasnjujejo, s čim se vrsta hrani, ali je ogrožena ter njen prvotni izvor (tujerodna vrsta). Slike primerkov so skrbno izbrane, čeprav bi lahko bile nekatere tudi nekoliko večje, a to pomanjkljivost pogosto nadomestijo slike vrst v življenjskem okolju. Pričujoča knjižica zagotovo sodi na knjižno polico vsakega naravoslovca, študenta ali zbiralca. Vsekakor pa je treba poudariti, da žive školjke in polži sodijo v svoje naravno okolje in le njihove prazne hišice in lupine v naše žepe, kot poudarja avtor. Očitno avtor še ni končal s svojimi potepanji po slovenski obali in globinah Tržaškega zaliva, saj bo sedaj predstavljenim školjkam in polžem gotovo dodal še kakšno ali kakšnega več, mogoče v novi knjižici.
Matija Križnar
Uspešna gnezditev sloke (Scolopax rusticola) v Sloveniji
Peter Grošelj
Slaka na gnezdu. Foto Tadej Lah.
Bilo je 28. marca leta 2014, ko me je poklical Tone Jerina iz Sežane. Dan prej, 27. marca, sta skupaj s Tadejem Lahom na sprehodu po gozdu splašila na tleh prikrito ptico. Pravzaprav jo je splašil pes, ki sta ga sprehajala. Ptica temnorjave barve in golo-bje velikosti je poletela pred psom ter potem kot ranjena stekla po tleh. Na mestu, od koder je ptica zletela, sta našla gnezdo s štirimi jajci. Jajca so bila hruškaste oblike, posuta s številnimi temnimi lisami. Po njunem mnenju je bila ptica verjetno slo-ka (Scolopax rusticola Linnaeus, 1758). Oba imenovana sta lovca in sta jo poznala pod imenom šnef. Po opisu sodeč sta imela prav, saj je bilo najdeno prav gnezdo sloke. Se pa pomembnosti najdbe takrat nista zavedala.
Ker v naslednjih dneh nisem imel časa, da bi si gnezdo ogledal, sem pa želel, da bi bila gnezditev dokumentirana, sem predlagal, da to čim prej opravi Tone. Po mojih navodilih sta si skupaj s Tadejem Lahom gnezdo ogledala še enkrat. Gnezdo je fotografiral kolega Tadej. Ko pa se je približeval gnezdu, je ptica tam kar vztrajala, zato ni fotografiral le jajc, pač pa tudi valečo sloko. Jajca sta s kljunastim merilom tudi izmerila. Po nemških podatkih o raziskovanju gnez-ditve modre taščice mi je znano, da so ptičja gnezda na tleh ali v nizki podrasti, ob večkratnem obiskovanju človeka, skoraj vedno izropana. Zato sem prosil Toneta, naj gnezda ne obiskuje več. Kune in lisice namreč rade hodijo po človeških poteh, ko en-
Gnezdo Z jajci. Foto Tadej Lah.
krat pridobijo pozitivne izkušnje iz takega sledenja. Dogovorili smo se, da bomo skupaj obiskali gnezdo potem, ko bi se ptice verjetno že izvalile in jih z našim obiskom ne bi več motili. Tako smo v nedeljo, 13. aprila, obiskali gnezdo. Bili smo prijetno presenečeni, saj je bil rezultat gnezditve nedvomno uspešen. Gnezdo je bilo nepoškodovano, v njem pa lupine štirih slokinih jajc. Po tem, kako so bile lupine odprte, je gotovo, da so »piščančki« pred kratkim sami odprli jajca ter odkorakali v svet.
Mladiči se izvalijo skoraj hkrati in po nekaj urah, ko se mladiči posušijo, jih samica odpelje stran od gnezda. V prvem dnevu deset do trideset metrov stran, v naslednjih 24 urah pa že sto do stopetdeset metrov daleč. Sloka namreč ne hrani mladičev v gnezdu. Pomaga jim pri iskanju hrane - to so majhne žuželke, pajki, deževniki, polžki in drugi nevretenčarji. Ob hladnem vremenu, dežju in ob počitku jih pokrije s svojim perjem.
Mladiči so dejavni podnevi, predvsem pa v jutranjem in večernem mraku. Mladiči odrastejo že v dobrih treh tednih, po dobrih desetih dnevih pa lahko že prvič poletijo. Samice so spolno zrele že naslednje leto, samci pa potrebujejo še eno leto več. Zelo zanimivo je mesto uspešne gnezditve sloke. Mnogi izkušeni ornitologi bi jo verjetno iskali marsikje v Sloveniji, predvsem v vlažnih senčnih gozdovih, morda po nižinah, morda v sredogorju. V teh krajih je namreč doslej veljala za pričakovano gnez-dilko. Prav gotovo je ne bi iskali v okolici Sežane. In gnezdo je bilo prav tam, kjer ga ne bi pričakovali. Najdeno je bilo blizu kraja Zirje, nekaj kilometrov vzhodno od Sežane na nadmorski višini 394 metrov. Vegetacija, kjer je bilo gnezdo, je značilna zaraščena kraška gmajna z rahlim nagibom proti jugozahodu. Gmajna je v fazi poznega zaraščanja. V progresivni fazi so mali jesen (Fraxinus ornus), rešeljika (Prunus mahaleS)
Gnezdo Z lupinami. Foto Peter Grošelj.
ter črni gaber (Ostrya carpinifolia), brin (Ju-niperus communis), žajbelj (Salvia officinalis) ... Zelnatih rastlin in druge podrasti skoraj ni bilo. Nadraslo drevje predstavljajo posamezni črni bori (Pinus nigra), ki pa kažejo s svojim presvetljenimi krošnjami zelo slabo življenjsko moč. Tla so kamnita, odcedna, z zelo plitvim slojem humusa, debelim tri do šest centimetrov in pokritim s plastjo listja, pomešano z borovimi iglicami. Po tleh so stari storži črnega bora. Kakšnih trideset metrov od gnezda vodi slepa kolovozna pot. Ob robu poti rastejo posamezni grmi rumenega drena (Cornus mas) in čistilne kozje češnje (Rhamnus cathartic us). Da bi ovrednotili pomembnost najdbe slo-kine gnezditve, je treba poiskati starejše podatke o gnezditvi sloke v Sloveniji. Daleč največ podatkov najdemo v starejših letnikih revije Lovec. Večino teh podatkov je strnil Miha Adamič (1976) v Proteusu v članku z naslovom Gnezditev velikega kljunača (Scolo-
pax rusticola) v Sloveniji, da ali ne? Ne gre dvomiti v verodostojnost teh podatkov ter dobronamernost piscev. Način pisanja je značilen za tisto obdobje in predstavlja nekakšno lovsko leposlovje, ki je poljudno in za razliko od mnogih suhoparnih ornitoloških besedil, kot jih pisci pišejo danes, lepo berljivo. Ob pozornem branju pa se pokaže kar nekaj vsebinskih vrzeli. Z malo izjemami pisci prispevkov niso bili očividci dogodkov in opazovanj slok (takrat velikih kljunačev), pač pa so podatke povzeli po pričevanju in izpovedih drugih lovcev. Od dogodka do objave je trajalo dolgo obdobje, v enem primeru enajst let, v drugem celo sedemindvajset. Pri nekaterih zapisih časovne oddaljenosti ni mogoče ugotoviti, ker manjka datum opazovanja oziroma najdbe. Iz okvirnih podatkov pa je do objave trajalo tudi desetletje in več. Z današnjim poznavanjem gnezditvene biologije sloke so tudi pomanjkljivo ali pa sploh niso
Gnezditveni življenjski prostor sloke - zaraščena gmajna na sežanskem krasu. Foto Peter Grošelj.
opisani »mladiči v gnezdu«, saj kebčki že po nekaj urah zapustijo kraj izvalitve. Tudi kasnejša opazovanja, očitno že samostojnih mladičev, niso natančneje opisana. Posebej bi bilo pomembno vedeti, kako je opazovalec ugotovil, da je videl mlado sloko. Prvo-letne ptice se po perju namreč ne ločijo od odraslih ptic. Kaj pa, če je šlo za zamenjavo za podobno, vendar manjšo kozico (Galli-nago gallinago)? Pri poletnih opazovanjih je težko razmejiti čas, do kdaj lahko opazujemo morebitne gnezdilke in kdaj se pojavijo prvi prišleki s severa. Poletna opazovanja, tudi zgodnja, nam še ne povedo, kakšen je njihov gnezditveni status. Samo teritorialno obnašanje in svatovsko oglašanje ne pomenita nujno tudi gnezditev, saj gre lahko za nesparjene osebke. Od starejših podatkov bi bila najbližje mesto sedaj najdenemu gnezdu pri Sežani iz Dobrave pri Kopru, kjer so »kljunača« opazovali »preko poletja« (Fran Rojina, 1928). V Atlasu Slovenije sem na-
šel kraj Dobrava tik ob morju med Izolo in Piranom. Samo ugibamo lahko, ali je bil v Lovcu mišljen prav ta kraj. Opozoriti je treba, da so ti kraji po prvi svetovni vojni pripadali Kraljevini Italiji inje rapalska meja že več let potekala daleč stran, to je pri Planini in Postojni. Pisec ne omenja, kako je sploh prišel do teh podatkov in ali je bilo opazovanje »preko poletja« sploh gnezditve-no sumljivo.
Za primerjavo, kako redki so podatki o najdbah gnezdečih slok v naših sosednjih državah, poglejmo nekaj podatkov. Na Hrvaškem je sloka slabo poznana gnez-dilka. Iz razpoložljive literature je razvidno, da obstajajo domneve o gnezditvi v nižinskih hrastovih gozdovih panonske Hrvaške. Gnezditveno sumljivih naj bi bilo do petdeset pojočih oziroma teritorialnih samcev, gnezdo pa ni bilo nikoli najdeno. Domneva se tudi gnezditvena prisotnost v iglastih in mešanih gozdovih goratega dela Hrvaške
... V Italiji je sloka neredna gnezdilka na severu države do nadmorske višine 1.900 metrov. Gnezdi od prve polovice marca, večinoma sredi marca, pa do konca junija.
V	Avstriji je sloka redka gnezdilka na zelo različnih nadmorskih višinah, od 320 do 1.500 metrov. Nekoliko pogostejša naj bi bila na skrajnem zahodu države. V nam bližnji avstrijski Koroški je populacija ocenjena na manj kot deset gnezdečih parov.
V	novejši ornitološki periodiki v Sloveniji je bilo največ podatkov navedenih v reviji Acrocephalus. Večinoma gre za naključna srečanja s sloko. Zabeležena je bila tudi pri januarskih zimskih štetjih vodnih ptic. Neposrednih namigov s konkretnimi podatki o možnih gnezditvah pa ni najti. Se najbolj izstopa članek Dareta Sereta (1989) z naslovom Sloka, ki je bil napisan na podlagi opazovanj na Ljubljanskem barju 3., 16., 28. in 29. junija leta 1988. Prispevek avtor zaključuje s trditvijo, da je to območje, kjer (sloka) skoraj zagotovo gnezdi, ne navaja pa konkretnejših podatkov. Prikriti dvom pa izraža v naslednjem stavku ob koncu prispevka, ko pravi: »Te izkušnje bom kasneje tudi drugod s pridom uporabil.« Se en prispevek vzbuja posebno pozornost: v njem Al Vrezec (2002) poroča o opazovanjih sloke v pogorju Krima. Opazovanje v večernem času 29. marca leta 1997 pa ni bilo prepoznano kot gnezditveno sumljivo, pač pa naj bi šlo za spomladansko selitev.
Glede na dokaj pogoste podatke o domnevni ali verjetni gnezditvi sloke iz prve polovice prejšnjega stoletja lahko izpeljemo še dva zaključka. Verjetno je bila takrat sloka številčnejša. Pomembno merilo bi bilo število takrat uplenjenih slok, prav tako bi bili zelo pomembni informaciji dovoljeni čas in način lova sloke. Ce se je ta zavlekel v pomladne mesece, je bilo bližnjih srečanj med človekom in sloko bistveno več kot danes. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. 1. SRS, 25/76) še uvršča velikega kljunača (sloko) med lovne vrste med 1. avgustom in 15. januarjem. To je
veljalo do uveljavitve Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur. 1. RS št. 57/93) od 14. oktobra leta 1993. Ta je zavarovala nekatere živalske vrste, ki so prej veljale za lovne: velikega kljunača, kozico, grivarja, ruševca, gozdnega jereba ... Kot sem že v uvodu omenil, je Tone Jerina s kolegom Tadejem Lahom jajca iz najdenega legla tudi izmeril: dve jajci sta bili veliki 41,5 X 33 milimetrov, drugi dve pa 42,5 x 33 milimetrov. Za primerjavo, Pazzuconi navaja za Italijo povprečne mere 43,5 x 32,9 milimetrov, za Belgijo 43,6 x 33,3 milimetrov, za Evropo pa navaja Makatsch 43,3 x 33,8 milimetrov. Ko smo skupaj, oba najditelja, moj znanec Andrej Tomažin in avtor tega članka, 13. aprila leta 2014 s posebnim zadovoljstvom ugotavljali nesporno uspešno gnezditev sloke, mi je bilo za trenutek žal, da nisem celega poteka gnezdenja posnel tudi s kamero. Ko pa sem dobro premislil, je bilo bolj prav, da je sloka v miru opravila svoje gnezditveno poslanstvo. Ce bi morda prišlo do neuspeha pri gnezdenju, bi si vedno očital, da s snemanjem nisem ravnal prav.
O najdbi gnezda sloke sem pripovedoval Robertu Crnkoviču, strokovnjaku za gnezditveno biologijo ptic in oologu, ki mi je povedal dve zanimivosti. Slišal jih je od kolegov, angleških ornitologov. Na Otoku je sloka še dokaj pogosta gnezdilka. Ko je nekoč kmet na robu gozda kopal jarek, je za nekaj časa prekinil delo ter se čez čas tja vrnil. Izpod nakopane zemlje je, že delno zasuta, zletela sloka, na tem mestu pa je našel gnezdo z jajci. Pred tem je vztrajno ležala na gnezdu, vedoč, da je človek ne vidi. Ko pa se je znova približal, je napačno ocenila, daje bila medtem opažena. Tako so Angleži razvili način, kako najti njeno gnezdo. Opazovalec pregleda domnevno gnezdišče tako, da v smeri možne gnezditve napravi približno petnajst korakov, se ustavi ter s tega stojišča natančno pregleda ves teren okoli sebe. Napravi naslednjih petnajst korakov, se ustavi ter z novega stojišča pozorno pregle-
da tla v celotni okolici. Postopek počasi in umirjeno ponavlja dalje, včasih cik-cak, po lastni presoji, kje bi bilo gnezdo sloke. Ko pa bo opazovalec napravil nekaj naslednjih korakov, bo sloka zletela z gnezda, seveda, če tam gnezdi. S pozornim pregledovanjem z enega stojišča bo človek prišel v očesni stik z valečo, skrito sloko, čeprav je v resnici ni zagledal. Valeča ptica se vse do zadnjega zanaša na svojo izredno prikritost in se ne umakne. Ce pa meni, da je bila odkrita, čeprav morda to sploh ni res, bo gnezdo zapustila in se tako izdala. Da je nastal ta prispevek, se moram še zlasti zahvaliti Tonetu Jerini iz Sežane, ki me je na gnezditev sloke pravočasno opozoril. Ce pride taka izjemna novica do pravih ušes in pravih oči, je dragoceni podatek mogoče zapisati, dokumentirati in ohraniti. Sicer lahko zbledi v meglici časa, tako kot skrivnostna gnezdeča sloka izgine v temnih sencah bližnjega gozda. Zahvaljujem se tudi Robertu Crnkoviču, ki mi je pojasnil mnoge gnezditvene posebnosti sloke. Se prav posebej se zahvaljujem biologu Janezu Gregoriju za strokovni pregled, vsebinske in strokovne pripombe ter usmeritve, ki so pomembno pomagale pri nastanku članka o gnezditvi sloke pri nas.
Pripis: Ko sem že zaključil s pisanjem o gnezditvi sloke v Sloveniji, sem bil opozorjen na novico, objavljeno na spletu, o prvi ugotovljeni gnezditvi na Hrvaškem. Gre za prav presenetljivo ujemanje s prej opisanim gnezdenjem v Sloveniji. Lovec Pino Peteh iz Zminja v hrvaški Istri je v lovišču Zec 25. marca leta 2014 našel sloko, valečo na štirih jajcih. Kot rečeno, gre za prvo hrvaško znano in dokumentirano uspešno gnezditev. Kot v našem primeru v Sloveniji so bile kasneje najdene lupine jajc, ki so nesporno kazale na uspešno izvalitev mladih. Po izjavi ravnateljice Zavoda za ornitologijo Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (HAZU) dr. Jelene Kralj podatkov o gnezditvi sloke doslej skoraj ni bilo. Literatura:
Adamič, M., 1976: Gnezditev velikega kljunača (Scolopax rusticola) v Sloveniji, da ali ne? Proteus, 38 (7): 262-264.
Atlas Slovenije, 1992: Ljubljana: Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije,
Blair, M., Hagermeter, W., 1997: The Atlas of European Breeding Birds. London: EBCC. Dvorak, M., in sod., 1993: Atlas der Brutvögel Österreichs. Wien.
Dieter, F., 1994: Das Blaukehlchen. Berlin: Aula Verlag. Feldner, J., in sod., 2006: Avifauna Kärtners — Die Brutvögel. Klagenfurt.
Gregori, J., Krečič, I., 1975: Naši ptiči. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Geister, I., 1995: Ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Pazzuconi, A., 1997: Uovi e nidi degli ucelli D'Italia. Bologna: Calderini.
Radovič, D., in sod., 2003: Crvena knjiga ugroženih ptica Hrvatske. Zagreb: Ministarstvo zaštita okoliša RH.
Rojina, F., 1928: O kljunačih. Lovec. 162. Sovine, A., 1994: Zimski ornitološki atlas. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
Message, S., Taylor, D., 2005: Shorebirds of North America, Europa and Asia: A Guide to Field Identification. Princeton: Princeton University Press. Šere, D„ 1989: Sloka. Acrocephalus, 39-40: 22-23. Setinc, F., 1995: Po sledovih slovenskega lovca. Ljubljana: Lovska zveza Slovenije. Tome, D., Sovine, A., Trontelj, P., 2005: Ptice Ljubljanskega barja. DOPPS — Bird Life Slovenija. Monografija DOPPS št. 3. Ljubljana: Društvo za opazovanje ptic. Tome, D., in sod., 2013: Ptice Ljubljane in okolice. Ljubljana: Mestna občina Ljubljana. http:www.lovac.info/lov-divljac-hrvatska/zivotinje-priroda/gnijezdenje-sljuke-bene-u-istri.html. Vrezec, A., 2002: Sloka Scolopax rusticola = Woodcock. Acrocephalus, 23 (110/111): 53-54.
Amonit Carnites floridus iz mežiškega rudnika
Ivan Ocepek
amonit, ki so ga v preteklosti imenovali z različnimi imeni (Nautilus bisulcatus, Nautilus nodulosus, Nautilus redivivus, Pinacoce-ras floridum, Nautilus floridus) (Wikipedija). Ker pa je fosil amonit, ne pa nautilid, ga je Mojsisovics leta 1882 uvrstil v red Carnites in to ime je tudi ostalo. Ze samo ime Carnites floridus pove, da je fosil iz karnija, to je zgornjega triasa, star približno 200 milijonov let (Pavšič, 1995). Iz vrstnega imena floridus, ki latinsko pomeni »cvetoč, poln cvetja«, lahko sklepamo, da je v njegovem imenu mogoče prepoznati botanični vpliv. Ime pa si je zaslužil zaradi izredno lepe šiv-ne črte (suturne linije).
Vzorec suturne linije amonita Carnites floridus. Vsi primerki iz avtorjeve zbirke.
Foto: I Occpck.
Amoniti so živeli v morju. Žival je tičala v zadnjem, najmlajšem in največjem delu spiralno zavite lupine. Ostali del lupine je bil pregrajen s pregradami, ki so naraščale na
Mežiški rudnik je poznan predvsem kot rudnik svinčeve in cinkove rude, med tistimi, ki jih zanimajo minerali, pa tudi po izredno lepem mineralu vulfenitu, ki krasi mnoge tuje in domače mineraloške zbirke. Med geološkimi raziskavami pa so v rudniku odkrili tudi redke in zanimive fosile, od katerih je najbolj poznan amonit Carnites floridus.
Amoniti so verjetno najbolj poznani fosili, saj so nekateri izredno lepi in se uporabljajo tudi kot okras in celo kot nakit. Od nekoč pestre skupine amonitov je preživel le rod brodnikov {Nautilus). Ohranili pa so se v raznih kamninah. Vrste amonitov, ki so bile razširjene kratek čas, ob tem pa na velikem območju, imajo pomembno vlogo pri določanju starosti zemeljskih plasti. Amonit, o katerem bo govor v nadaljevanju, je odkril jezuit Franz Xaver von Wulfen. Ta odlični naravoslovec je med Slovenci veliko bolj poznan kot botanik, saj se po njem imenuje več rastlin slovenskega ozemlja, na primer Wulfenov jeglič, Wulfenov netresk in druge. Po njem se imenuje tudi vulfenit, najbolj znan mineral mežiškega rudnika. Wulfen je leta 1793 v članku Abhandlung vom Kärnthenschen Pfauenschwe-ifigen Helmintholith oder dem Sogenannten Opalisirenden Muschelmarmor kot prvi opisal
notranjo stran lupine v različnih vzorcih. Te vzorce imenujemo suturne linije in so pomembni za razlikovanje med posameznimi vrstami. Pregrade pa so bile med seboj povezane s sifonom, po katerem je amonit dovajal ali odvzemal plin in s tem uravnaval
Prečn i prerez am an ita z vidnimi pregradami.
Foto: I Ocepek.
Na vzdolžno obrušenem odlomku amanita so vidne pregrade v obliki serpentin. Zgoraj malo desno je viden popek.
Foto: I Ocepek.
V mežiškem rudniku najdemo fosilne ostanke vrste Carnites floridus od najmanjših ju-venilnih oblik pa do odraslih oblik velikosti do 20 centimetrov. Amonit je zelo sploščen, diskasto oblikovan. Najmlajši zavoj lupine
popolnoma pokrije starejše zavoje. Na površini so vidna maloštevilna plitva srpasto oblikovana radialna rebra. Ta rebra so pri juvenilnih oblikah bolj izrazita kot pri starejših, kjer so rebra komaj opazna.
28 milimetrov velika lupina juvenilnega amanita.
Foto: I. Ocepek.
Lupina je velikokrat še ohranjena. Kjer pa manjka, se pokažejo značilne suturne linije. Velikokrat, še posebej pri mlajših primerkih, je lupina piritizirana.
Delpiritizirane lupine z vidnimi suturnimi linijami.
Foto: I. .'if Ocepek.
55 milimetrov velika lupina Carnites floridusa, kije delno piritizirana. Foto: I Gcepek.
Del 13 centimetrov velikega amonita, pri katerem je zelo dobro ohranjena prvotna lupina. Foto: I Gcepek.
Ker je zadnja, najmlajša kamra brez sep-tumov, se je v času fosilizacije pogosto porušila ali pa je bila uničena med luščenjem fosila, zato je končni del amonita na večini primerov neostro omejen. Naletel pa sem na neobičajni primerek amonita, ki ima dobro ohranjen zadnji del.
Ze več let mnogi paleontologi razmišljajo o tem, da bi lahko bila velikost lupine amonita v zvezi s spolnim dimorfizmom.
Levo je 12 centimetrov velika lupina s podaljšanim ustjem, desno pa 16 centimetrov velika lupina z odlomljenim končnim delom. Foto: Ivan Gcepek.
Predvidevali so, da so večje lupine pripadale živalim ženskega spola, manjše pa živalim moškega spola, saj ženski organizem potrebuje večjo lupino za domovanje ovarijev. Le na podlagi velikosti lupine pa je težko razlikovati spol, saj morata obe lupini pripadati popolnoma odraslemu amonitu. Poleg tega je še vrsta nejasnosti pri določevanju spola, saj pri fosilu ni na razpolago mehkih struktur. Je pa za amonite moškega spola, poleg manjše velikosti, značilen podaljšan rostrum, to je naprej podaljšana ventralna stran aperture (ustja) (Pellant, 2003). Mogoče bi lahko na podlagi podaljšanega ro-struma in ker je lupina za polovico manjša od večjih primerkov, ki so veliki lahko do 20 centimetrov, sklepali, da je bil amonit s podaljšanim rostrumom moškega spola.
V	mežiškem rudniku niz karnijskih sedi-mentnih kamnin zaznamujejo trije horizonti rabeljskih skrilavih glinavcev. Prvi rabeljski skrilavi glinavec gradi spodnji del karnijskega niza in leži na wettersteinskem apnencu. Njegova debelina znaša od 17 do 20 metrov.
V	njegovi talnini nastopa od 20 do 60 centimetrov debel sloj sivega oolitnega apnenca. Devet metrov nad oolitnim apnencem leži nekaj centimetrov debelo fosilno ležišče, v katerem poleg drugih fosilov najdemo tudi lepo ohranjene amonite Carnites floridus (Struci, 1965). Jurkovšek (1978) v svoji raz-
Del profila skozi rudišča Naveršnik (Zore, 1955).
Foto: /. Ocepek.
pravi navaja, da je v tem sloju našel amo-nite Arcestes gaytani, Arcestes sp., Joannites cymbiformis in Megaphyllites jarbas Našel je še navtilid Pleuronautilus gaudryi, školjke Myophoricardium lineatum, Hoernesia sturi in Nuculana cf. tirolensis ter polže Coelostylina sp. in Hypsipleura cf. cathedralis. Našli pa so tudi velika vretenca ihtiozavrov (Jurkovšek in sod., 2002, Ocepek, 2008) in osikle kri-noidov (Jurkovšek in sod., 2002). Carnites floridus je značilni conami fosil prvega ra-beljskega skrilavega glinavca. Conami fosili so fosilne živali ali rastline, ki so značilne le za določen stratigrafski horizont; njihova življenjska doba je bila kratka, bili pa so zelo razširjeni (Gregorač, 1995). V mežiškem rudniku so nastala orudenja na štiri načine, od katerih se, zaradi predmeta članka, omejujem le na plastovita orudenja. Za plastovito orudenje je značilno, da se pojavlja več ali manj v določenih stratigrafskih horizontih, oddaljenih od spodnjega rabelj-skega skrilavca (Struci, 1965). V času, ko so že nastala rudna telesa, je prišlo do večjih tektonskih premikov, ki so premikali orude-ne plasti do 200 metrov daleč (Zoreč, 1955). Ker ob tem ležijo plasti rudonosnega apnenca pod dokaj velikim naklonom, je bilo sledenje rude težavno. Ko je sledilni rov dosegel spodnji karnijski skrilavec, so vedeli, da
leži rudno telo pod tem nivojem. Za prepoznavo, za kateri skrilavec gre, pa je bila, poleg značilnega sivega oolitnega apnenca z vložki pirita, najdba fosila Carnites floridusa odločilna, saj ga v drugih skrilavcih ni. Torej je imel vlogo conarnega fosila.
Ker so karnijski skrilavi glinavci zelo nestabilni, so jih, kadar so skozi njih naredili rov, obzidali. Ce jih niso, so se rovi porušili. Zato je danes težko raziskovati prvi karnijski skrilavec. Po do sedaj znanih podatkih je v mežiškem rudniku dosegljiv le še na 7. obzorju revirja Luskačevo. Je pa je bil delno razkrit pri gradnji ceste v Mučevem. Z nekaj sreče pa je še mogoče najti fosile na rudniških odvalih, ki jih pri sanaciji še niso prekrili z zemljo.
Literatura:
Gregorač, V., 1995: Mali leksikon geologije. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
Jurkovšek, В., 1978: Biostratigrafija karnijske stopnje v okolici Mežice. Geologija — razprave in poročila. Ljubljana.
Jurkovšek, В., Kolar - Jurkovšek, Т., Jaecks, G., 2002: Makrofavna karnijskih plasti mežiškega prostora. Geologija — razprave in poročila. Ljubljana. Ocepek, I., 2008: Ali je »orjaško ribje vretence« iz mežiškega rudnika ihtiozavrovo? Proteus, 70 (5): 215-217.
Pavšič, J., 1995: Fosili, zanimive okamnine Slovenije. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Pellant, C., 2003: An Illustrated Guide to Fossils. Philip's. Dragon's World.
Struci, I., 1965: Geološke značilnosti mežiških rudišč in njih okolice. Zbornik »300 let mežiški rudniki«. Mežica. Zore, A., 1955: Radarsko geološka karakteristika rudnika Mežica. Geologija — razprave in poročila. Ljubljana.
Sonda Nova obzorja doseže cilj
Mirko Kokole
Letošnje leto je leto odkrivanja pritlikavih planetov. Sonda Zora {Dawn) se je vtirila v orbito prvo odkritega pritlikavega planeta Cerere, kjer ga bo opazovala dalj časa. 14. julija pa je na cilj prispela še druga pomembna vesoljska sonda - sonda Nova obzorja {New Horizons). Takrat smo in bomo lahko končno videli, kako sta v resnici videti pritlikavi planet Pluton in njegov sistem lun.
Plutonov sistem, ki ga sestavljajo Pluton ter lune Haron, Niks, Stiks, Hidra in Ker-ber, je izjemno zanimiv. Ze sam Pluton ni navaden nebesni objekt, saj pripada večji skupini transneptunskih objektov, oziroma bolj natančno, je največji predstavnik Kui-perjevega pasu. To je pas nebesnih objektov, katerih orbite so bolj oddaljene od Sonca, kot je orbita Neptuna. Ti objekti so posebni predvsem zato, ker predstavljajo najbolj primitivne predstavnike Osončja in so se od njegovega nastanka le malo spreminjali. Zato bodo rezultati, ki jih bo poslala sonda Nova obzorja, izjemno zanimivi in pomembni. Sistem Plutonovih lun je tudi dinamično zanimiv, saj Pluton in Haron sestavljata nekak dvojni planet, ki kroži okoli skupnega težišča, ostale male lune pa se gibajo v spreminjajočem težnostnem polju, ki ga ustvarjata Pluton in Haron. Tak sistem je dinamično izjemno zapleten in nestabilen. Tako je uganka, kako so se lahko lune Niks, Stiks in Kerber ohranile v svojih orbitah dalj časa. Sistem je zanimiv tudi zato, ker lahko predstavlja tudi model dvojne zvezde, okoli katerih se nahajajo planeti. Ker ima sonda zelo veliko hitrost, približno 14 kilometrov na sekundo, se žal ne bo mogla vtiriti okoli Plutona, ampak bo le letela mimo njega in pri tem zbrala kar se da veliko podatkov.
Nabor inštrumentov na sondi je izbran tako,
da bodo z njim čim bolje preučili Pluton in njegov sistem lun. Sonda je zasnovana tako, da nima nobenih premikajočih mehanskih delov, ki bi se lahko na deset let dolgo poti pokvarili. Narejena je kot termo steklenica, tako da v sondo ni bilo treba vgraditi prevelikih grelcev, ki preprečujejo, da bi inštrumenti zamrznili. Tudi elektronsko je sonda zelo dobro zasnovana, saj porabi le nekoliko več energije kot navadna domača 150-vatna žarnica. Sonda vsebuje sledeče inštrumente. LORRI (Long Range Reconnaissance Imager) je najpreprostejši inštrument na sondi, sestavljata ga zrcalni teleskop s premerom 20,8 centimetra in CCD-kamera. Inštrument nima premikajočih delov in optičnih filtrov, ki bi omejevali dostop svetlobe do svetlobnega tipala, zato je ta inštrument, ko je sonda bila še daleč od Plutona, prvi poslal na Zemljo bolj podrobne slike Plutonovega površja. Ko pa je bila sonda Plutonu najbližje, je LORRI posnel Plutonovo površje s veliko ločljivostjo. Na teh slikah smo lahko razločili značilnosti površja, ki so večje od sto metrov.
SWAP (Solar Wind Analyzer around Pluto) in PEPSSI (Pluto Energetic Particle Spectrometer Investigation) sta oba sestavljena iz detektorjev za delce s visokimi energijami. To so tisti delci, ki letijo z zelo veliko hitrostjo. Lahko so to jedra atomov, ioni ali pa fotoni ultravijolične in rentgenske svetlobe. Oba detektorja bosta lahko tako štela delce kot tudi izmerila njihovo energijo. Z njima bodo lahko ugotovili, kakšni visoko energetski delci so v bližini Plutona, koliko jih je in kako sodelujejo s Plutonovim ozračjem. REX (Radio Experiment) je inštrument, ki je del komunikacijske opreme sonde. Opazoval bo, kako so bodo uklanjali radijski valovi, po katerih komunicira sonda s Zemljo. Uklanjanje valov je odvisno od mase
in števila različnih molekul ter temperature Plutonove atmosfere.
Alice je ultravijolični spektrograf. Spektro-graf je inštrument, ki s pomočjo uklonske mrežice razkloni belo svetlobo na njene sestavine, se pravi na različne valovne dolžine. Po domače, iz bele svetlobe naredi mavrico. Ultravijolični spektrograf opazuje svetlobo v ultravijoličnem delu spektra. Tak spektrograf je zelo učinkovit pri določanju elementov in njihove zastopanosti v atmosferi. Inštrument je tako uporaben, da je v različnih oblikah vgrajen v skoraj vseh vesoljskih sondah. Za primer povejmo, da je na vesoljski sondi Evropske vesoljske agencije (ESA) Rosetta tako rekoč enak inštrument z enakim imenom.
Alice bo opazovala, kako Plutonovo ozračje seva v ultravijolični svetlobi ter kako to svetlobo absorbira. Poleg tega je inštrument narejen tako, da bodo lahko z njim naredili tudi dvodimenzionalno sliko Plutonovega ozračja.
Ralph je sestavljen iz dveh delov. Prvi del inštrumenta je MVIC (Multispectral Visible Imaging Camera). To je CCD-kamera, pred katero so lahko štirje različni optični filtri, ki prepuščajo samo določeni del spektra vidne svetlobe. Eden od filtrov je izbran tako, da prepušča samo del svetlobe, ki jo odbija zamrznjeni metan. Tako bodo lahko naredili karto Plutonovega površji, ki bo prikazovala, kako je po njem razporejen metanski led. Ostali optični filtri so namenjeni bolj splošni uporabi in prepuščajo modro, rdečo in infrardečo svetlobo. Poleg delovanja s filtri lahko inštrument deluje tudi brez njih. To možnost bodo uporabili takrat, ko bodo potrebovali največjo občutljivost. Drugi del inštrumenta je LEISA (Linear Etalon Imaging Spectral Array). Ta inštrument je sestavljen iz CCD-detektorja, na katerem je pritrjen posebni optični filter, ki ga imenujemo variabilni linearni filter. To je filter, ki je narejen iz množice zaporedno razporejenih interferenčnih filtrov. Interfe-renčni filter je tak filter, ki prepušča zelo
ozek pas valovnih dolžin. Če smo nekoliko površni, lahko rečemo, da prepušča samo eno valovno dolžino. Se sestavimo več takih filtrov zelo na gosto drug poleg drugega, tako da se posamezne valovne dolžine razlikujejo med seboj le zelo malo, dobimo linearni variabilni filter. Ce gledamo skozi tak filter v različnih koncih, vidimo svetlobo z različnimi valovnimi dolžinami. Linearni variabilni filter v inštrumentu LEISA deluje v infrardečem delu spektra. S tem inštrumentom bodo ugotovili sestavo Plutonovega površja. Dobili bodo karto porazdelitve vode, metana, ogljikovega monoksida in dušika. Z inštrumentom bodo lahko odkrili tudi druge sestavine, ki morda sestavljajo Plutonovo površje. SD C (Student Dust Counter), študentski števec delcev, je inštrument, ki so ga načrtovali in zgradili študentje in njihovi mentorji z Univerze v Coloradu. Osnovni princip delovanja tega inštrumenta je zelo preprost. Detektor je sestavljen iz debelega filma PVDF (Po-liviniliden florid, Polyvinylidene fluoride, organski polimer), na vsaki strani filma pa je naparjena mešanica aluminija in niklja. Tak detektor je nekakšen elektronski kondenzator, ki se mu spremenijo lastnosti, ko vanj prileti delec. Iz spremembe električnega polja v kondenzatorju lahko izračunamo, kakšno maso je imel delec in s kakšno hitrostjo se je zaletel v detektor. Študentski števec delcev bo deloval ves čas odprave in nam bo tako priskrbel veliko informacij o porazdelitvi mikroskopsko majhnih delcev v našem osončju.
Poleg opisanega in izjemno preudarno izbranega nabora inštrumentov je bilo za uspešno izvedbo misije potrebno tudi zelo natančno načrtovanje leta sonde skozi Plu-tonov sistem. Sonda namreč ne more hkrati opazovati in se sporazumevati z Zemljo, čas povratne informacije pa je predolg. Sonda Nova obzorja bo tako imela najdaljšo se-kvenco samostojnega opazovanja v zgodovini vesoljskih sond.
In ker je prenos podatkov iz tako velikih razdalj izjemno počasen, bomo rezultate opazovanj sprejemali vse do konca leta 2016. Vendar pa so načrtovalci poskrbeli, da bo naša radovednost potešena. Prve sliki Plutona smo lahko videli že 4. julija, do 20. julija pa smo vsak dan prejeli eno novo slike. Te slike sicer ne bodo dovolj kakovostne za znanstveno obdelavo, saj bodo zelo nu-merično zmanjšane, kar pomeni da ne bo-
do vsebovali vseh možnih informacij. Bodo pa dovolj kakovostne, da bomo lahko dobili občutek, kakšni so Pluton in njegove lune. Julij bo tako izjemno zanimiv mesec, ko bomo lahko vsak dan nekaj novega izvedeli o tem izjemno oddaljenem sistemu objektov, ki nam je bil do sedaj še tako rekoč popolnoma nepoznan.
Slika Platema, ki jo je z inštrumentoma LORRI in Ralph posnela sonda Nova obzorja, ko je bila od Platema oddaljena 450.000 kilometrov. Najmanjše podrobnosti, ki jih je še mogoče razločiti na sliki, so velike 2,2 kilometra. Vin NASA/JHUAPL/SwRI.
Editorial
Tomaž Sajovic
Nutrition
Farming Insects as a Viable and Global Source of Animal
Proteins
Paul Vantomme
The promotion of insects as food for humans and as feed for livestock is being recognized now by a wide range of organizations, academics, private sector, the media and even by the Food and Agriculture Organization of the United Nations. This paper reviews some of the underlying forces in our global food security that are explaining the currently increasing acceptance in the western world of using insects as food and animal feed. Global food production will not be able to increase further if no radical new technological innovations in our food production systems are introduced as evidenced by some earlier made food production forecasts, such as the Report from the Club of Rome from 1972. Global food production was estimated in 2012 at 8.4 billion tons. However, food also needs to be produced for approximately 1 billion pet animals as well as for the close to 100 billion farmed animals. To feed the world in 2014 required to dedicate 40% of world ice-free land surface to agriculture. 70% of total agriculture land use is for feeding our livestock, and some 30% of all grains produced are fed to farm animals. Agriculture consumed during 2014 some 70% of total fresh water use and is responsible for 14 to 17% of total GHG emissions.
A crucial factor for achieving global food security is the need to produce more animal proteins for a growing and wealthier population more efficiently and with a lower environmental impact than the present industrial scale animal farming systems. Farming insects on organic waste offers so far one of the most promising alternatives for animal protein sources.
Integrating edible insects as healthy food into the agenda and campaigns of food agencies will require a more comprehensive understanding on the nutritional and health values of more insect species. Further investigation is needed particularly of impacts on consumer's health, food safety, environmental impacts and risk assessments of using insects in the food chain. National and international poverty alleviation agencies and aid programs need to be made aware that gathering and farming insects is a viable option to help people improve their livelihoods. Legislators and policy makers are called on to deliberate and include insects as feed and food into existing national policy and legal frameworks covering the food, health and feed sectors.
Botany
Venus Hair Fern (Adiantum capillus-veneris L.) in the Soča Valley
Daniel Rojšek
The Author first became acquainted with Venus hair fern (Adiantum capillus-veneris L.) in 1981 when he participated in different projects with the Ljubljana Regional Institute for the Protection of Natural and Cultural Heritage. These included a visit to the hot spring in Spodnje Pirniče or Vikrče, where this fine fern once thrived on a conglomerate rock until a laundry wash basin was built there. The visit revealed there was nothing left of the site. When he began to work at the Institute for the Protection of Natu-
ral and Cultural Heritage Gorica in Nova Gorica in 1984 the author went to see the Venus hair fern at Močila in Avče and at Brizna Grapa above Grahovo ob Bači (Vitomir Mikuletič, 1970), which were the only known localities in the Soča Valley at the time. This article discusses only the localities in the territory of Slovenia. More than twenty years ago we recorded six localities of this fern in the Soča Valley, today we know for 23, which is almost four times more. At the time we knew about 19 of its localities in Slovenia, but today we count them in tens (Daniel Rojsek, 1993). I am convinced there are more to be found also in the Soča Valley.
Biodiversity
Biological Diversity and Its Significance for Man - the Case of Costa Rica Tom Turk
Biodiversity, biological (biotic) diversity mean one and the same thing - the incredible variety of life on planet Earth. Costa Rica, a small country in the heart of Central America, squeezed between the Atlantic and the Pacific, is a prime example of everything that comes to mind when we talk about biodiversity. In the territory of the country only twice and a half the size of Slovenia and with double its population, occupying just 0.03% of the world's total surface area live 4% of all species known in the world. Costa Rica therefore rightly holds the position among the 20 "hotspots" of biodiversity, if not on the top.
Physics
Dispersion of Light Janez Str nad
In the International Year of Light it is interesting to learn how natural scientists discovered new phenomena through light. Dispersion of light was first researched by Isaac Newton at the end of the 1670s. When passed through glass, violet light refracts more than red. Red light travels through glass at a higher speed than violet light. This phenomenon has interesting consequences, which gives us a better insight into the Brief History of Light.
Annual Table of Contents Ecology
Ancient Forest - Home of the Oldest Living Things on Earth
Marina Dermastia
Bishop, Inyo County, Eastern Sierra Nevada, California, USA. Early July morning at the elevation of 1,250 metres is still nicely fresh, although the dark blue sky in this extremely dry part of the world stands as a prophecy of a significant temperature change in the middle of the day. But the nice summer weather is also a promise that the snow high up in the mountains has melted and that my new attempt at climbing the White Mountain will finally succeed. Excitement is rising as I ascend the mountain to the elevation of about 3,000 metres. Near the timberline, on slopes that seem hostile to plant life, opens the view of the Ancient Bristlecone Pine Forest that I had so longed to see. And it is one that I had never expected. When I daydreamed about these awesome trees I always used to imagine myself walking the stony slopes looking for the last
of the ancient witnesses of our past. What was before me instead was a real subalpine forest of almost unearthly creatures whose ancient bodies have been transformed by high elevation, infertile soil, desert dryness, storms, lightning, snow, frost and exposure to high solar radiation.
Neurology
Psychosocial Deprivation - a Heavy Burden on Children and Adults
Tina Bregant
What is it that allows children to grow into loving adults who see themselves as both loved and worthy of love, and perceive life and the world around them as safe and unthreatening? Research conducted on monkeys and later on children revealed that the key for the process of secure attachment to take place is a caregiver in early childhood, who is most often the biological mother. Both social inclusion of an infant and secure attachment have life-long effects. It starts with inclusion into one's own family and continues with social inclusion, which allows the child to develop into a competent adult. Early social deprivation of a loving community has an effect on the activity of the hy-pothalamic-pituitary-adrenocortical axis (hereinafter HPA axis), secretion and metabolism of Cortisol, and on behavioural changes. It also affects brain maturation, the amount of grey and white matter in the brain and in turn developmental disorders and subsequent learning difficulties, poor learning performance at school and later at work, often accompanied with poor education, higher risk of poverty and health problems: from cardiovascular disease to obesity and diabetes. All these problems are associated with early and significant psychosocial deprivation.
Hydrogeology
Permeability of Sediments and Rocks A Look through the Eyes of the History of Science Mihael Brenčič
Let's go to early 19^ century France, to Dijon, the capital of eastern Burgundy situated about 200 km to the southeast of Paris. For centuries the city had been struggling to provide healthy drinking water. Modern development that took off with industry and new transport links called for better sanitation and hygienic conditions in the city. As the appointed engineer in Dijon at the time Henry Darcy was given the task to carry out the construction of the new water system and to take care of the supply with healthy and clean drinking water. As with all his projects, Darcy invested all his efforts in this work. Between 1828 and 1834 he carefully analysed, drawing from the ideas going back to the 16th century, the situation in the city and its surroundings. He designed the project based on these results and submitted it to the Municipal Council. Like today, it took a long time then too, before plans became reality. Work on the Dijon water project began in 1839 and the majority of the works were completed in 1840, but the project as a whole was not finalised before 1844. Once the public water supply system was completed it was one of the most modern of its kind in Europe and set an example for many others to come. Dijon had a modern water supply system twenty years before Paris, one of the world's most prominent cities. Darcy's engineering and scientific work of the mid 19^ century paved the way to the understanding of groundwater flow and the publication of his "Public Fountains of the City of
Dijon" lay the foundations for the scientific development of hydrogeology.
Paleontology
Tri as si с rhyncholites from Crngrob Matija Križnar in France Stare
Jaws of Cephalopods consist of hornlike upper and lower elements without true joints which are actuated by very strong muscles. Jaw apparati of recent Nautiloids, Octopods, Decapods, and Vampyromorpha as well as of fossil ammo-noids are being compared as to form and function. Fossil rhyncholites known as other cephalopod beaks commonly refered to »bird' s bills«. Rhyncholites are arrow-shaped strange Middle Triassic to Recent fossils (jaw tips) consisting of calcite and few other organic tissue. From Crngrob locality few rhyncholites were found in beds of Triassic age. This are probably the first documented rhyncholites in Slovenia. Typical arrow shape and morphology of Crngrob specimens points out a nautilid origin of rhyncholites.
New books
Polži in Školjke slovenskega morja (Snails and shells of the Slovenian sea) Matija Križnar
Ornithology
Successful Nesting of Eurasian Woodcock (Scolopax rusticola) in Slovenia
T eter Grošelj
It was on 28 March 2014 when the author of this article was approached by Tone Jerina from Sežana. Only a day before, on 27 March, he and Tadej Lah had scared off, on their walk through the forest, a bird hiding on the forest floor. Actually, it was the dog they had been walking that scared it. Dark brown, the size of a pidgeon, the bird flew away from the dog and then continued running on the ground, as if wounded. The spot from where it had flown was hiding a nest with four eggs. Pear-shaped, with numerous dark specks. They believe the bird was probably the Eurasian woodcock (Scolopax rusticola Linnaeus, 1758). Both men are hunters and they know the bird under a different name, but according to the description they were right, because the nest indeed belonged to the Eurasian woodcock. Little did either of them know how important their find was.
Paleontology
Ammonite Carnites floridus from the Mežica Mine Ivan Ocepek
The Mežica Mine is known mainly for lead and zinc ore deposits. Anyone interested in minerals knows about its extraordinary mineral wulfenite that has enriched many mineral collections in Slovenia and beyond. Geological research in the mine discovered also some rare and fascinating fossils, the most renowned among them the ammonite Carnites floridus.
Our sky
New Horizons Spacecraft Reaches Its Destination Mirko Kokole
Table of Contents
■ Botanika
Venerini laski (Adiantum capillus-veneris L.) v Posočju (prvi del)
Avtor se je z Venerinimi laski prvič seznanil leta 1981, ko je na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine sodeloval pri različnih nalogah. Po zaposlitvi na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica v Novi Gorici leta 1984 si je laske ogledal pri Močilih v Avčah in ob Brizni grapi nad Grahovim ob Bači, tedaj edinih znanih nahajališčih v Posočju. V članku so obravnavana le nahajališča na ozemlju Republike Slovenije. Pred dobrimi dvajsetimi leti smo v Posočju vedeli za šest nahajališč laskov, danes pa že za triindvajset, skoraj štirikrat več. Tedaj smo v Sloveniji poznali devetnajst nahajališč, sedaj pa že več desetin.
■ Biološka raznovrstnost
Biološka raznovrstnost in njen pomen za človeka - primer Kostarike
Biološka raznolikost, pestrost ali raznovrstnost so vse sopomenke, ki poimenujejo eno in isto stvar — neverjetno pestrost življenja na planetu Zemlja. Najboljši primer vsega, kar pojmujemo z omenjenimi izrazi, je Kostarika, majhna dežela v osrčju Srednje Amerike, stisnjena med Atlantski in Tihi ocean. Na ozemlju države, ki je le dvainpolkrat večja in ima tudi ravno tolikokrat več prebivalcev kot Slovenija, na le 0,03 odstotka površine planeta živi 4 odstotke vseh znanih vrst na svetu. Kostarika je torej upravičeno ena od 20 najbolj »vročih točk« biološke pestrosti, če ne že kar prva med njimi.
■ Hidrogeologija
Prepustnost sedimentov in kamnin Pogled skozi oči zgodovine znanosti
Sele z objavo temeljnega dela Javni vodnjaki mesta Dijon (1856), ki ga je napisal francoski inženir in znanstvenik Henry Darcy (1803—1858), se je začel znanstveni razvoj hidrogeologije. Pred tem je obravnava podzemne vode temeljila predvsem na izkušnjah. Danes je pomemben del hidrogeologovega dela ugotavljanje vrednosti koeficienta prepustnosti kamnin in sedimentov na obravnavanem območju. Rezultati meritev prepustnosti, sprva peskov, ki so bili pomembni predvsem kot sestavni deli filtrov za čiščenje pitne vode, nato pa še vseh drugih kamnin in sedimentov, so odprli razumevanje hidrogeoloških značilnosti kamnin in sedimentov. Od tod dalje je bil le še korak do razumevanja vodonosnikov in drugih hidrogeoloških pojavov.
9770033180000