3iiv£jenje in svet Stec. 3. Ljubljana 18. julija 1Ç30. Bete 4. EIq Justin: vodi« (lesorez) Dr. Hugo Glaser = Skrivnost spanja Д| ahko je pesnikom. Za biolo« I ga (raziskovalca življenja) je 1 pa spanje prav zamotana za» I deva. Ko pade noč na zemljo in so udje težki, kakor svincc od na» porov dolgega dneva, se trepalnice povesijo in človek pade v tisti prijet» ni nič, ki mu pravimo spanje — ta» krat, da, kaj se zgodi takrat? Za fiziologe (raziskovalce živin) v šestdesetih letih ni bilo spanje še no» ben problem: Smrt je konec življenja, spanje je pa brat smrti. Ko pa je fizio» logija napredovala, je našla, da se tvo» ri pri delovanju mišičja mlečna kisli» na in so vsi mislili, da so razrešili taj» nost spanja: spanje je neke vrste za» strupljenje, ki ga povzročijo izločki delujočih mišic. Popolnoma neoporeč» na pa tudi ta podmena ni. Novorojen» ček spi, čeprav njegove mišice prav malo delajo, ves ljubi dan in če je pri» den, še celo noč povrhu; tudi prekomerno delo napravi sicer veliko utru» jenost, deluje pa pogosto naravnost spanje ovirajoče. Resnica jc pač, da pospešuje zmerno delo spanje. Zname« niti zdravnik Hufeland, prvi, ki je de« lal na podaljšanju življenja, nam daje nemara pravo razlago spanja, ne da bi nam navedel njegove vzroke. On pra» vi spanju počitek življenja, ki mora imeti v svoj brzi tek vpletene pofiaje, na katerih se obnavlja. Schopenhauer, meni, da se v spanju obnavljajo mož» gani, rekli bi nekaka polnitev akumu» Tatorja, da se poslužimo primera iz moderne tehnike in navaja v podkre« pitev svojega naziranja dejstvo, da imajo duševni delavci navadno veliko potrebo po spanju. Spanje je gotovo ena najvažnejših življenskih ^potreb, nemara nujnejša od hrane. Človek lahko živi kake tri tedne brez hrane, čeprav nič ne dela. Kakih izkušenj o tem, kako dolgo bi živel brez spanja, pa še nimamo. Po» skusi na živalih so dokazali, da poginejo mladi psi, ki jim umetno zabra» nimo spanje, že v par dneh in to tudi tedaj, če poskus prekinemo in jim z vso pažnjo strežemo. Sploh pa je ved» no spet pes, ki ga proučavamo, če se spravimo nad probiem spanja. V ne« kem prejšnjem razdobju fizioloških poskusov so proučavali na psu vprašanje odnosa med možgani in spanjem. Psi, ki so jim izrezali velike možgane, ka> žejo prav tako ritem bedenja in spa» nja, čeprav je njihovo spanje nekam krajše, kakor pri zdravih pseh. Schopenhauer ima pa v drugem oziru oči« vidno prav, namreč, da ne smatra spa= nja za nekaj pasivnega, temveč za gradnik življenja. Spanje ni samo luk« nja v 24»urnem življenju dneva, in ne tisti nič, v katerega se zateče telo, da se oddahne od delavnega bedenja; spanje je gradnik zase. To je tudi jedro modernega raziskovanja te panoge. Spanje je nekaj negativnega, če je be« denje nekaj pozitivnega, oseka, če je to plima. Življenje pa je oboje. Za živ organizem velja zakon o izčrpljivosti energije, prav tako pa tudi zakon o hranitvi sile. Biološko moramo dati spanju tisto vlogo, ki mu jo daje Freud: ■ »Biološka smernica spanja se zdi, da je počitek. Njegov fiziološki znak je izključitev zanimanja za svet. Naše razmerje do sveta, na katerega smo prišli tako neradi, je pač tako, da ne moremo biti tukaj brez presled« kov. Zato se umaknemo nazaj v na» šo predsvetno dobo. torej v stanje v materinem telesu. Mi si vsaj napra» vimo prav podobne pogoje, kakor so takrat obstojali: toplo, temno in brez dražljajev Nekateri se celo zvijejo skupaj, kakor zavoji in si volijo za spanje prav slično lego telesa, kakor v maternem telesu. Zdi se. kakor da nas zajema svet le v dveh tretjinah, ž eno tretjino smo pa še nerojeni. Vsako prebujenje je, kakor novo roj» stvo ...« S tem pa nikakor niso rešeni pro» blemi, ki nam jih nalaga spanje. Ve» mo, da ne moremo spanju kar ukaza« ti. da pride, dasiravno mu gotove pri» prave olajšajo prihod. Verjetno tudi globok spanec ni brez doživetja. V fi» ziologiji govorimo o »uri v glavi«, to znači tisto zmožnost, da se prebudi« mo ob gotovi uri, kar pa verjetno zmorejo le tisti, ki imajo manj globo« ko spanje. Prav zanimivo je tudi, da se odzovemo nekim dražljajem ne glede na njih jakost. V vojni so pustili topovski streli koga spati, če pa je zabrnel telefon, pa se je brž zbudil. Pridružijo se še sanje, čuvarji in stra« zarji spanca, kakor jih Freud imenuje. To vse kaže, kako živa je ta negativ« na plat življenja, spanje. Kaže nam pa tudi, da ni spanje le zadeva m o« žganov in oči. Da se oči zaprejo in da utonejo dogodki okolice v nič, je le c'tel spanja. Natančnejša raziskavanja sto dognala, da kaže na primer tudi kri med spanjem drugačno sestavo, ka« škor med bedenjem in lahko rečemo, Уа zapade telo v spanju v povsem drugačno stanje, kakor v bedenju. Spanje glave je le očividnejše, kakor ostale* ga telesa in zato govori Otto Potzl, da olajša razpravo o tem predmetu, o možganskem in telesnem spanju. Možgani imajo pri tem posebno ulogo krmila, kakor krmarijo tudi v bedečem stanju naše dejanje in nehanje. Na tem področju nam je obogatilo znanje tisto nesrečno možgansko vnetje, ki je nastopilo skupno z epidemijo hri= pe po vojni in ki smo mu rekli »mo« žganska hripa«. Zelo žalostna zadeva je bila ta bolezen, saj je napravila mnogo nesrečnih bitij dobesedno za stvari, ki jih lahko primerjamo praz« nim škatlam. Izzvala je enkrat bolest« no brezspečnost ali bolestno zaspa« nost. Mikroskopska opazovanja mo« žganov na tej bolezni umrlih pa so točno dognala ognjišče bolezni. Bila so to mesta na prehodu od medmožga= nov k srednjim možganom. Tam jc središče krmarjenja spanja, od tam prične vpeljanje spanja in njegovih zdravih in bolnih pojavov. Če pogledamo, kako je s spanjem med živalmi, opazimo najprej, da mnogo živali podnevi spi, ponoči pa opravlja življenske opravke in si išče hrane. Roparice so živali noči, sova 2re ponoči na rop na vrane, mnogi hrošči prespijo vse dni. Druge živali spijo ponoči. Mnoge pozdravijo vriskajoč nastajajoči dan. kakor dnevne opi« ce, ptice; lemuri, maki opicc pa po« zdravijo s silnim vpitjem večer iz ve« selja. kakor pravi T. Zeli, da je hu« dobni dan s svojimi velikimi nevar« nostmi končno minul. So pač navaje« ne. oziroma njih življenje zahteva, da prebijejo ves dan skrite v goščavi. Najenostavnejšo stopnjo spanja kažejo med najnižje živali prištete mor« ske veternice, lepi polipi, ki jih pogo-stoma vidimo po akvarijih. Ko posti« ne tema, zgrnejo svoje barvaste čaše, njihova lovila se nehajo gibati. S-j le svetlo jutro jih spet prebudi. Solnce, ki odpira cvetlicam čaše, pošilja svoje svetlo doli v globine morja; najsi go> vore potapljači o neprodorni temi morskih globin, morajo vendar tudi v teh globinah živine razlikovati med nočjo in dnevom. Gotovo zaznavajo njihovi organi bolje, kakor človeški, ne zbudi jih pa občutenje danifve, temveč ritem njihovega življenja jim nalaga spanje in budnost, kakor je pač to uravnano pri vseh živinah od najmanjših do največjih. Pri vseh? Ali ne živijo tudi take živali, ki ne po« znajo spanja? Nekateri opazovalci trde, da nimajo kiti, ti čudni prebivalci morij, potrebe po spanju, drugače bi pač ne mogli noči in dneve zasledo« vati ladij. Verjetno pa je, da so tudi te živali podložne zakonu o izčrplji« . vosti sile. Njihov način spanja mora > biti pač neka posebnost v živalstvu, saj smo vendar navajeni naleteti v na« ravi na pojave, ki si jih zaenkrat ne moremo tolmačiti. Pri večini živali pa poznamo kaj točno spanje in obogačajo opazovanja spečih živali naše /nanje o človeškem spanju. Pri žuželkah, ki živijo v druž« ni skupnosti, torej pri mravljah, ver« jetno tudi pri čebelah — pri katerih Zeli sicer taji spanje — poznamo druž« no spanje; tudi pri ptičih in celo pri sesalcih ga naletimo. Živali se stisne« jo v spanju druga k drugi v cele groz« de. Psihoanalitiki vidijo to nagnenje k družnemu spanju v strahu malih otrok, ki nočejo sami spati. Ribe spijo pri« slonjene k vodnim rastlinam, ali pa ležijo postrani v glenu. Nekatere le bedijo v vodi. Po večini spijo ponoči, nekatere tudi podnevi, ker upotreb-ljavajo noč za svoje roparske pohode. Zanimiv je položaj ptic v spanju: Gla« vo vtaknejo pod perot, noge se oklenejo veje; mlade papige pa spijo, ka« kor netopirji z glavo navzdol. Mnogi sesalci si napravljajo postelje. Volk si izkoplje kotanjo, divji psi istotako. Zato smatra Potzl navado psov, da se večkrat okrog zavrte, preden se vle-žejo spat, za spomin na prednike, ki so še živeli kot divji psi v stepi in so si napravljali kotanje za spanje. Opice si napravijo postelje v vrhovih dreves tako, da upognejo skupaj veje in jih prepletejo s šibami; najbolj skrben je orang-utan, da je njegova spalnica v redu. Najsibo pa žival ali človek, spanje je povsod isto, namreč čas, ko delo« vanju čuječega življenja deloma poči« vajo in se telo, kolikor pač more, za- pre pred zunanjim svetom. Življenje je tako rekoč privito kakor brleča petrolejka, čeprav ne v toliki meri, ka* kor pri zimskem spanju, ki je pojav zase. Zimsko spanje izmenotoplih ži* vali je od navadnega spanja kaj raz» lično. Poznamo polže, ki morejo pre* nesti izredno nizke temperature, do 120 stopinj pod ničlo, ki pa se spet prebude k življenju, če toplota nara* ste. Pictet je pustil ribe v ledu zamrz* niti. V tem položaju otrpnejo, kakor mrtve in končno preide to stanje, če temperatura nadalje pada, prav v smrt. Meje med življenjem in smrtjo tu ne moremo določiti. Polži, žabe, martinč* ki spijo svoje zimsko spanje, v kate* rem so vsa delovanja omejena: srce bije počasi, dihanje je redkeje, na do* tik ali druge dražljaje se ne odzovejo in jim lahko celo nogo odrežemo, ne da bi čutile ali se vsaj zganile. V go* ste klobčiče zvite spijo kače pod zem* 1 jo svoje večmesečno družno zimsko spanje; druge pa spijo poleti, kakor tudi krokodili in jih čuva to spanje pred zanje nevarnim suhim poletjem. Zimsko, kakor tudi poletno spanje je le neko branilo narave. To vidimo, če si pogledamo živali, ki so zimski spalci. Vsi se preživljajo izključno od žužkov in rastlin, torej od samih stva* ri, ki so pozimi kaj redke. Vendar pa vkljub vsemu temu ni to zunanje po* manjkanje edin vzrok zimskega spa* nja. Neka notranja nujnost sili te ži* vali k temu, prav tako. kakor žene ri* tem njihovega življenja mnoge ptice k selitvi, dočim ostanejo drugi doma. Miš, jež, polh. svizec, netopir, med* ved in jazbec so več ali manj pravi zimski spalci. Mnogo so jih natanko proučili. Miši zaspanke, h katerim spada tudi polh. silno ješče živalice, ki si zredijo poleti masten trebušček, si na* pravijo, ko nastopi jesen, v zemeljskih luknjah ali skalnih žlaborjih gnezdo iz maha, v katerem prebijejo mrzle zim* ske mesece, same mrzle in negibne, potopljene v globoko span je. Svizci si pripravijo za svojo zimsko spalnico kotlasto udolbino in zamaše vse špra* nje s prstjo in travo. Zanimivo je opazovati, da se pred zimskim spa* njem na vso moč napijejo. Izguba na teži med zimskim spanjem ni kdo ve kaj znatna, saj znaša komaj eno peti* no telesne teže. Kako zelo je zmanj* šano delovanje telesa med tem časom, nam kaže okolnost, da se zametki ne* topirjev med zimskim spanjem ne razvijajo naprej, temveč tičijo, Icakior konzervirani v materinem telesu, tfc>= kler ne prinese pomladno solnce .nji* hovim materam prebujenje, njim sa» mim pa nadaljevanje razvoja. Zimsko spanje medvedov ni nič kaj zanesli* vo, saj je to le polspanje, iz katerega se prav lahko prebude. Velikega pomena so biološka raz? iskavanja na zimskih spalcih. Če vštr* camo ježu izvleček iz ščitne žleze, se prebudi iz spanja. Zimsko spanje je vsekakor povezano z žlezami notra* nje sekrecije, z izločki teh žlez — hor* moni. Pri netopirjih so ugotovili med zimskim spanjem, da so njihove ščitne žleze tako splahnile, da so jih ko* maj našli. Pri tem spanju igrajo ver* jetno tudi druge žleze z notranjo se* krecijo veliko vlogo. Z vsemi temi ugotovitvami pa je ves problem le premaknjen, ne pa rešen. Zakaj splah* nejo med zimskim spanjem, ali ver* jetno že prej, te žleze? To povzroči verjetno tisti del možganov, ki mu pravimo središče za toploto, ki leži med srednjimi in vmesnim delom mo* žganov, ki je istoveten s tistim delom, kojega pokončanje — na primer po kaki gnojitvi — zavije človeka v stal* no spanje. O tem smo pa že prej go* vorili in smo prišli tako pri preudar-janju o teh stvareh do iste točke, ka* mor so dovedla tudi druga raziskava-nja. (kč) --©S-- Milibar Francoska meteorološka postaja naznanja zračni tlak v milibarih —- kar je nova mera — dočim za barometer še nadalje izraža v milimetrih. Novine so zategadelj nedavno izrekle željo, naj se za nestrokovnjake uporablja obojno štetje, staro in novo. General Delcambre, ravnatelj omenjenega zavoda, je zato odredil, da bodo tlakomeri poslej opremljeni z dvojnimi znaki. Na drugi strani pa je priobčilo glasilo francoske meteorološke družbe (»la Météorologie«) vzorec z dvojnimi stopnjami. Tako se bo občinstvo polagoma navadilo na milibare, kakor je svoje dni nadomestilo seženj z metrom. Popravi: V zadnji številki čitaj začetek sestavka »Helgoland, žrtev morskih valov« takole: Peščeni otok Helgoland leži v Severnem morju oddaljen od nemške celine 45 km severnozapadno od Hamburga in Bremena. Cvetko Golar Njena prva služba a o je morala Katrica od doma, je bila .še majhna in otročja deklica. Pustila je lisko in pastirje, prijateljice ш nedeljsko petje in je šla z materjo v mesto. Ro-žast robec je imela na glavi, modro kri-žasto kučamajko >na telesu, ki se je tesno zapenjala na mladih, klijočih prsih, X/ Cvetko Golar in rdeče pikasto krilce. Mati je nesla zavitek obleke, njen glavnik in okroglo zrcalce, katero je kupila od kosmatega krošnjarja. Tudi srček iz lecta je bil vmes, majhne orglice in dva rdeča, tenko narezljana papirčka. To je imela za spomin od svojega prijatelja, ki je z njo pasel in ji piskal na piščalko. Ko sta hodili z materjo po prašni cesti, se je spomnila vsega, in skoro ji je bilo hudo. da tudi ona ni kupila vsaj rdečega srčka tistemu pastirju za spy*nin. In niti roke mu ni dala v slovo, še videla se nista ko je odhajala iz vasi. Težko ji je bilo pri srcu, in že bi se bila najrajša obrnila nazaj proti domu, ali pogledala je mater, videla je njen skrbni in utrujeni obraz, na katerem je bilo zapisano samo trpljenje, in je šla tiho kraj nje. Še včeraj se je veselila, da pojde od doma, in je komaj čakala. da pusti domačo hišo. Tako se je že naveličala vsega. Dolgčas ji je bilo na paši, in je zvečer hitro gnala domov. Ko pa je stopila v hišo, so vpili in se jokali njeni mlajši bratci. Morala jih je pestovati in jih pitati z mlekom, a zra-ver. je bila sama lačna in žejna. Vrhu tega je irnela očma, ki, je prišel včasi pijan iz krčme in je kričal in pretepal njo in mater. Zato se je namenila služit. O, saj je poznala tisto žensko, h kateri je bila njena pot. Saj je bila že pri njih in je bila z očmom celo nekaj v žlahti, in tista je rekla, da jo vzame. V mestu je stanovala in pravila je, da ima gospode na hrani in da veliko zasluži. Katrica sicer ni vedela, kako je to, ako so gospodje na hrani, pa si je mislila, da mora že nekako biti. Ženska je tudi dejala, da ji ne bo nič hudega. Samo v kuhinji bo pomagala in gospodom bo stregla, kadar se malo privadi. Zato je šla z materjo brez strahu, čeprav še ni bila nikoli več dni od doma. Mogoče ji bo lepo in dobro, in tisti gospodje bodo prijazni ž njo, in ženska ji bo kupila naglavno ruto, rumeno ali belo, kakor jih nosijo že velika dekleta. In potem pride domov, kadar bo semenj, in vsi jo bodo gledali in se ji čudili, da je že tako zrasla in je tako lepo oblečena. Tudi tisti pastir jo bo videl, od daleč se mu bo nasmehnila, na skrivaj mu kupi srček, in kadar poj-de mimo njega, se bosta oba zasme-jala. »Kako si že velika.« ji bo rekel. »Pa kako si bila majhna, ko si šla Y mesto.« In pastir Tinče jo bo gledal in odpiral usta, a ona mu pokaže, kaj mu je kupila. »Ali še paseš,« ga bo vprašala. In ko ji bo pritrdil, bo dejala: •»Jaz pa nič več, samo gospodom strežem.« In pri teh mislih se je Katrica tiho smehljala in zelo prijetno ji je bilo pri srcu. Komaj je slišala, ko je izprego-vorila mati: »Ali te kaj bole noge? Nič naj te ne bole, saj sva kmalu tam.« »Saj me ne! Samo da bi tista ženska ne vpila nad menoj! Ali bom morala tudi vodo nositi?« Tega mati ni vedela, ali pa ni hotela povedati. Oh, Katrica se je bala težkih škafov, s katerimi je doma napajala živino. Težko jih je vzdigovala in nosila v hlev pred vole, ki so pili v dolgih požirkih, včasi v hudi vročini vsak po dva ali celo tri škafe. Ne, tega ji ne bo treba, saj gospodje pijejo vino, tisto, ki je lepo rdeče, kot bi cvetela roža v kozarcu. Tudi ji ne bo treba kidati gnoja, kakor je morala doma z materjo in bratci. Očim je šel v krčmo, poprej pa se je trdo postavil pred njo ia jo zapodil v hlev. Tako je premišljevala Katrica, in med tem sta prišli z materjo v mesto. Saj še videla ni tistih visokih hiš, ki so šle druga za drugo, saj se je komaj izogibala vozovom, in je kar naprej pred njo ali za njo tulilo, zvončkljalo, cvili-lo, 1a že ni vedela, kam bi skočila. Mati je vedela za pot in je šla tik nje. Ustavili sta se v ozki ulici pred starinsko hišo in stopili na dvorišče. Z zavihanimi rokavi je stala tista ženska na pragu, z mastnimi rdečimi rokami se je podpirala ob bok in v obraz je'bila znojna. »Ali sta prišli,« ju je pozdravila. »Oh, ravno prav, toliko imam dela, 'da ne vem, kje se me drži glava. Že dva dni sem sama, dekla mi je ušla, no, saj je prav. Takšna lenoba je pa bila, da je kar smrdela. Pa sedita!« Prinesla jima je kave, mlačne in po-siaae, ia je govorila in govorila. Mati jo je poslušala vsa skromna, stiskala se je za mizo in kimala z glavo. »To pa že rečem, da danes ni ene dekle, ki bi bila kaj prida. Vsaka bi stala pa se gledala in razmetavala denar za cunje. Pa dedci, samo dedci so jih. Oh, kaj pa je pri nas dela! Saj sama vse opravim. Nekaj črepinj je treba umiti, pa vode nanositi! Tako ji bo pri nas, kot da je že gospodična. Kaj pa mislite! K meni hodijo samo boljši gospodje.« Sredi popoldneva se je mati spomnila, da bi šla. Vstala je in ji v zadregi podala roko. Katrica se ni mogla premagati in je krčevito zaihtela. Mati jo je skušala pomiriti, njena nova gospodinja pa se je obregnila nad njo: »Kaj bi se kisala! Ce misliš, da ti ne bo dobro, saj lahko greš. Saj res! Kar za malo se mi zdi!« Katrica je hitela brisati solze in je šiloma dušila jok. Mati je zaprla duri za seboj, in Katrica je ostala sama s tujo žensko. »Kar preobleči se, vzemi predpasnik, oh, vedve ste me zmotili, da še nisem pomila. -Zvečer pridejo gospodje na večerjo, pa morava biti gotovi, drugače so hudi. Pa onikati jih boš morala, in po vino jim boš šla. Saj ne bo zastonj, oh, to so dobri gospodje, posebno eden. Tistemu boš morala reči gospod doktor. No, zdaj pa steči po vode!« In pokazala je Katrici velik škaf, da se je takoj spomnila na žejne vole v domačem hlevu. In tako je začela Katrica služiti. Zvečer so prišli gospodje, a seveda jih je Katrica komaj videla iz kuhinje. Le eden je prišel k ognjišču, da si je na-žgal cigaro. »To je pa naša nova dekla,« je dejala gospodinja, »no, Katrica, pozdravi gospoda doktorja!« Bilo jo je sram, da bi se najrajša skrila. Spomnila se je domače hiše, tam bi skočila na izbo. se stisnila za staro skrinjo, pa bi bilo! Zdaj pa je stala pred neznanim mladim človekom, ki ga še ni nikoli videla, in bi ga morala že pozdraviti! »Reci dober večer!« Katrica je komaj slišno pozdravila, in tuji gospod se je nasmehnil. »Tako, tako, je že prav, mlada kmečka punčika! Saj pojde, le govoriti se moraš naučiti. Ha, ha!« In gospod je odšel pa se takoj vrniL »Na, mala krajcar, 3a boš pridna. Koliko si že stara?« »Petnajst let.« »Ha, ha,« se je zasmejal gospod, si že dobra, kaj ne, frišna roba, kaj ne, ha ha!« Katrica je zardela in jo je bilo sram, ker ni vedela, zakaj se gospod smeje. Hitela je umivati krožnik in je skrivala oči. »No, no, ali veš, kaj sem rekel?« Katrica je še bolj skrivala oči. »Kako ste poredni nocoj, gospod Savs! Saj veste, da je še neumna.« »O, takele kmečke bunkice so presneto brihtne, oh, kaj vse vidijo, pa na paši, kjer se mečejo s pastirji. « »O gospod doktor Savs, kaj bodo otroci! To je še vse neumno! Kaj pa mislite! Saj je komaj pogledala v svet! Moški si le nekaj mislite, kar ni nič. Kmečka dekleta še vedo ne, čemu so na svetu.« »Prekleto se kmalu zbrihtajo! Saj sem jih slišal, take so brusile kot stari dedci!« »Eh, nikar ne govorite! Saj vem po sebi. Ko sem bila stara dvajset let, se me še ni dotaknil noben moški. Mlada dekleta so neumna in nedolžna, le fantje jih skvarijo. Nikoli nisem gledala za njimi, no, potem je prišel pravi —«. »Ha, ha, kot pravi pesem: »Ko prišel bo pravi, vso tvojo lepoto zastonj bo imel.« — Ali ne? Potem je pa šlo hitro, koliko jih je bilo na vsak prst?« »Ni bilo tako hudo, kakor mislite. Seveda se jih nisem otepala, svojemu sem bila pa le zvesta, ko sva se vzela.« »Seve, kadar je bil doma. Kaj pa takrat, kadar je šel po kupčiji?« Katrica ni vedela, o čem prav za prav govorita, vendar je vsa rdeča povesila oči. Potem sta ona dva govorila tiho med seboj, smejala sta se, in gospodinja je veselo zaklicala za njim: »Pa nikar ne pozabite, da ne bom zastonj čakala! V nedeljo vas že ni bilo! Seveda takrat si izbere gospod Savs mlado gospodično, da jo pelje na lepše.« Smehljaje sta se razšla. »Vidiš, kako je gospod doktor zgovoren.! Le prijazna bodi ž njim, seveda tako, kot se spodobi.« Ko so odšli gospodje, ki so bili na večerji, je nanosila vode in z gospodinjo sta pospravili kuhinjo. Posteljo je imela v temni shrambi, ki ni imela okna. Ko je legla vsa trudna ni mogla zaspati, in sedaj se je zopet spomnila matere in doma. Ves čas ji je bilo srce težko in polno čudne žalosti. Silno si je zaželela domačih ljudi, in mislila je, ali se je spominjajo tudi oni? Iz oči so ji pritekle solze, in zavijala se je v rjuho, ki sta jo bili prinesli z materjo od doma. Tesno se je zavijala vanjo, in bila ji je ljuba in gorka, kot edini spomin na domačo hišo. Zazdelo se ji je, da ni sama, da ima prijateljico s seboj, kateri lahko vse zaupa in ki ostane zmerom pri njej. Ali solze so ji tekle brez prestanka, in želela si je domov, in vsaka stvar, na katero je pomislila in ki jo je imela doma, ji je bila naenkrat tako draga. Po kolenih bi šla okoli hiše, in na pragu bi ležala vso noč, samo da bi bila pod tisto slamnato streho, ki spi pod njo njena mati. Celo očima se je rada spomnila in nič mu ni zamerila, da je bil včasi hud z njo. Zaspala je, a še so tekle solze po licih, in v nemirnih sanjah je drhtela po vsem telesu. Na pol se je predramila, in ko se je spomnila, da je pri tujih ljudeh je iznova zaihtela neutolažljivo. (Dalje) Republika sreče in ljubezni Skrivnosti mravljišča H knjigo o mravljah je zaključil belgijski pesnik svojo trilogijo iz življenja žuželk." Prvi dve knjigi sta bili namenjeni čebelam in termitom. Če sta imeli za gesla — štedljivost in vladoželjnost, se lahko označi vsebina tretje z geslom — ljubezen. Vsa Maeterlinkova dela so zgrajena na nedvomnih, po točnem znanstvenem opazovanju ugotovljenih dejstvih. Toda avtor je pesnik in išče v mravljišču iste skrivnostne zakone, ki vodijo človeštvo in vse vesoljstvo. Njegova filozofija naj-brže ne bo prepričevalna za stroge raziskovalce, vendar je poučna za vse, ki jih zanima uganka življenja. Maeterlink ne daje odgovora na svoja vprašanja o skrivnostnem »duhu mravljišča;; in »najvišjem svetu^, ki vodi vse čudovito mno-gostransko življenje, on hoče samo, da ne bi bilo človeštvo preveč ošabno do skrivnosti, ki jih ne pozna. Od Ezopa in do danes smo po krivem smatrali mravljo za trdosrčnega skopuha, ki ni privoščila grižljaja sestradani kobilici. V resnici je mravlja najpožrtvo-valnejše bitje na svetu: dâ vse, kar ima in ne zahteva nobenega povračila. Zadaj na trebuščku ima poseben žep, ki mu lahko rečemo »socialna blagajna«. Notri se nabira sladek, gost sok, in z njim hrani mravlja svoje tovariše. Morebiti pomeni to pitanje bledo senco za prebivalce mravljišča prepovedanega spolnega življenja. Saj pride na milijone brezspolnih delavcev samo nekoliko sto samic (kraljic, ki živijo približno deset let) in samcev (ki umrejo po pet- šesttedenskem življenju na koncu ženitovanjskega poleta). Mravljišče je na svetu edina materinska republika. Brezspolne mravlje ljubijo tuj zarod bolj zvesto nego katerakoli mati. Koklja brani piščance, a nima ljubezni do jajca. A odtrgajte trebuh in zadnje noge mravlji-delavki, ki vleče ličinko. Pohabljena bo do zadnjega vzdih-ljaja reševala dragocen tovor, nositeljico bodočnosti njenega mravljišča. Kako nastane požrtvovalna naselbina? Med poletom oplojena samica, bodoča mati številnega rodu, se zarije v zemljo, kjer nima nobene hrane razen vsebine svojega že- * Maurice Maeterlink. La Vie des Fourmis. Biblioteque Charpentier, Paris 1930. pa. Znese tri do štiri jajčka in pet do šest mesecev redi ličinke, dokler se ne zamotajo. Seveda postane mati v tem času sestradana kakor smrt. Šele potem, ko ne more drugače, pojé eno ali dva jajčeca, da dobi vsaj malo moči za novo leglo. Pozneje mora zopet pojesti vsaj eno ličinko, da prehrani ostale. Tako ji mine med rojstvi in detomori prvo mrko podzemeljsko leto. Naposled je smrt premagana. Dve ali tri od lakote šibke prve novorojene male mravlje zlezejo iz rojstne ječe, da poiščejo hrane za mater. Od tedaj ima slednja samo eno skrb: nese vedno naprej jajčeca. Podzemeljska jamica se razrašča in se naposled izpremeni v pravo državico. Vse to je kmalu povedano, in vendar so to sami neumljivi čudeži. Kraljica ni nikoli delala v domačem mravljišču in ga ni zapustila do svatbenega poleta. Odkod ve, kaj vse mora storiti ! Uredi podzemeljsko celico in prostore za jajčeca, redi ličinke in odpira bube, kratkomalo izvršuje vse delo navadne brezspolne mravlje, dasi nima toliko spretnosti in naravne zmožnosti. Maeterlink pravi, da je to pojav »skupnega duševnega življenja, podedovane etike«. Če imenujejo to strokovnjaki »nagon«, zato čudež še ni umljivejši. Mravlje prirejajo pohode po vseh pravilih vojne umetnosti, a Maeterlink pravi, da so kljub temu vedno miroljubne. Napadi so zgolj posledica njih civilizacije, kakor to vidimo pri človeku. Osvojiti morajo uporne in manj zmožne sosede, a shajajo brez klanja, in zahteva vojna ja-ko malo žrtev. Zmagovalci osvojijo tuje mravljišče, da takoj pričnejo negovati ličinke in jajca premaganih. Odgojijo si sužnje, a to je posinovljenje. Pri nekaterih vrstah bi umrli sužnji od lakote, če jih ne bi hranili gospodarji. Z njimi vred neovirano zapustijo mravljišče in če nanese prilika, jim vestno pomagajo v boju zoper lastne pozabljene starše! Samo v Braziliji, Mehiki in Južni Afriki bivajo posebno velike mravlje prav razbojniškega značaja. Zamorci zapustijo po njih napadene vasi. Če nimajo časa odnesti bolnike ali starce, postavijo noge postelje v sklede z octom. To je edina rešitev. Če ima streha razpokline, so zapuščeni obsojeni na grozno smrt. Mravlje dežujejo na tla in oglodajo svoje žrtve do kosti. Kako ločijo skoro slepe mravlje lastne rojake od tujcev? Menda se poslužujejo tipalk, katei-ih členki imajo poseben duh in pomen. Mravlje različnih vrst, ki so jim omamili členke z »dednim duhom«, se niso več pretepale. S tipalkami se najbrž tudi pogovarjajo. Razkopavanja so ugotovila mravlje v najstarejših zemeljskih plasteh, a so se jako malo izpremenile tekom dolgih milijonov let. Каксн- ljudje, so doživele tudi mravlje tri razvojna obdobja : lovsko, pastirsko in poljedelsko! Nekatere pasejo črede molzne drobne živine, druge gojijo gobe. Poslužujejo se duhovitih, pri vsaki pasmi drugačnih naprav. Njih tople grede, ki zalagajo s hrano ličinke, so prav tako urejene, kakor rastlinjaki naših vrtnarjev ali ljubiteljev redkih cvetlic. Ni mogoče samo z nagonom in mehaničnim posnemanjem tolmačiti to postopanje. Misliti moramo na razum, izkušnje, kulturni napredek. Razen ljudi uživajo samo mravlje kot edina živa bitja pri svojem delu tehniško orodje. Tropske mravlje-tkalci duhovito zgradijo svoja viseča gnezda iz listja. Delavec vzame med čeljusti ličinko pred zabubljenjem ter vodi ta živ čolnič ob robu lista. Teaika nit, ki jo izloči ličinka, služi kot lepilo. Tisoči tkalcev spremenijo na ta način listje v veliko prožno celoto in jo zvijejo v obliki vrečice, da si ustvarijo dom. Mravljišče je polno neznanih skrivnosti. Pred kratkim je odkrila ga. Combes v Fontainebleauj-skem laboratoriju mravlje-gasilce. Mae-terlink opazuje mravlje v gozdu blizu Nice, toda še ni prepričan, da morejo mravlje pogasiti ogenj. »A če bo to dokazano, bomo nedvomno dobili na področju psihologije živali edinstveno dejstvo.« Knjigo zaključi nepričakovano, a za avtorja pomembno vprašanje: »Ali so mravlje srečne? — Menda bolj nego ljudje. Naša sreča je predvsem negativna, sebična: srečni smo, če ne trpimo. Mravlje pa so požrtvovalne. Njih sreča pomeni uspešno delovanje v korist javnosti. To je svet zase, ki ne pozna nobene sreče razen skupnega blagostanja. Posamezno bitje je tesno vezano na napredek in bodočnost rodu, ki tvori visoko versko prepričanje, izvor občudovanja vredne zavednosti socialne dolžnosti. Tako poveličuje Maeterlink mravljišče. Seveda utegne samo navdušeni pesnik tako občutiti in predočiti srečo nam tujih, malo poznanih bitij. (Opozarjamo čitatelje na naslednje članke v »Življenju in svetu«: »Ali so mravlje inteligentne?« knjiga 5. str. 294. — »Mravlje«, knjiga 6. str. 506. — »Gasilstvo med mravljami«, knjiga 6. str. 535. — »Kako opazujemo mravlje«, knjiga 7. str. 304. _ »Molzna živinica mravelj«, knjiga 7. str. 652 in »Mravlje, knjiga 7. str 327 in 354.) ■sssas- čudeži moderne znanosti V ledu konservirano življenje Zastoj življenja še ne pomeni brezpogojne smrti. Življenje se more tudi prekiniti. Ne samo za eno minuto, za četrt ure, ampak za cele tedne in celo mesece. Srce je omrtvičeno, obtok krvi ustavljen, dihanje je popolnoma prenehalo, kratko malo pred seboj imamo truplo. In vendar moremo to truplo s par gibi zopet zbuditi k življenju. Živ-ljenski stroj prične kakor pravkar navita ura nenadno tiktakati in kolesa se vrtijo naprej. Ta poskus se je posrečil prlrodoslov-cu Pavlu Becquerellu. ki je izpostavil žabe in ribe silno nizkj temperaturi, da so zmrznile in postale trde kakor kamen. Njihova trupla so ležala cele mesece v ledu pod steklom. Potem jih ,ie učenjak počasi in previdno otajal in 24 ur pozneje so žabe in ribe veselo plavale v vodi, kakor da bi ne bile prenehale živeti. Slične poskuse s popolnim uspehom je napravil ruski biolog Bahmetjev. Ali je mogoče konservirati v ledu tudi človeka, ki je najbolj kompliciran zivljenski stroj prirode? Ali se bo kdaj uresničila fantazija človeka, ki se je dal s tridesetimi leti konservirati v ledu, da se prebudi čez pol stoletja v drugem, boljšem času in da nadaljuj življenje tam, kjer ga je bil prekinil'-1 lega poskusa iz umljivili razlogov seveda niso napravili, vendar trdijo nekateri fiziologi, da zadevni poskusi ne spadajo več v kraljestvo bajk. O O O — 66 — : Petrolej judje delimo ponavadi vse stvari H v žive in mrtve. Kako je ta H opredelitev napačna in kako Џ JHHj utegnejo biti včasi tudi mrtve stvarfprežete z nekim silnim življenjem, nam najbolje kaže petrolej in njegova zgodovina. Domišljamo si, da vladamo vsemu svetu, pa smo le sužnji tistega, kar je na njem. Petrolej n. pr. napoveduje vojne in sklepa mir, ruši kraljestva in gradi nove države, sklepa prijateljstva med narodi in jih razdvaja. Zadnja leta skoro ni bilo večje politične akcije, za katero bi ne bil skrit demon petrolej. Ako pregledamo zgodovino novejše pe-trolejske politike, potem lahko razlikujemo tri poglavja: Prvo bi imenovali »lov za petrolejskimi vrelci« in je doseglo svoj višek prva leta po vojni. Bojazen, da bi se utegnila svetovna ležišča nafte prenaglo izčrpati, silno naglo naraščajoča poraba petroleja v industriji, pomorstvu in prometu, v prvi vrsti pa zahteve vojaštva, ki si je skušalo zajvsako ceno zagotoviti zadostne množine goriva za vojne mornarice, vse to je povzročilo silno bor-, bo za še nezasežene petrolejske vrelce, borbo, ki nima primera v gospodarski zgodovini. Zadnji prizor v tem lovu na petrolejske vrelce je bilo znano mosulsko vprašanje, s čigar rešitvijo se je borba tudi zaključila. Danes so vsa petrolejska polja dokončno razdeljena. Zedinjene države so prej ko slej obdržale največji kos in krijejo 70 odstotkov svetovne porabe nafte. Drugi največji dobavitelj petroleja je v najnovejšem času mala državica Venezuela, ki leto za letom tako Petrolejski kralj John Rockefeller »Večni ogenj« petrolejskih vrelcev Pri Moreniju v Romuniji se je vnel pred letom dni petrolejski vrelec, ki še vedno gori množi svoj pridelek, da je veliko Rusijo, ki je bila do nedavna druga petrolejska velesila, izrinila na tretje mesto. Daleč za temi državami šele slede: Mehika, Perzija, Romunija, Holandska, Indija, Ko- lumbija, Peru, Argentina, Angleška Indija (Burma), Poljska (Galicija) in Tri-nidad. Drugo razdobje mednarodne petrolej-ske borbe še traja in ga vodi skrb, kako Naprave za pridobivanje petroleja v Baku Ogromen petrolejnki požar v Kearneyu (država New \ersey v Zedinjenih državah) razpečavati petrolejske proizvode. Čeprav poraba petroleja stalno raste, je vendar omenjeni nesmiselni lov za novimi vrelci privedel do velikanske nadpro-dukcije, ki so jo v prvi vrsti zakrivile Zedinjene države. Tamkaj načrpajo dnevno več ko dva milijona sodov surove nafte, dasi je ne porabijo niti približno toliko. Posledica nadprodukcije je, da so cene silno padle, navzlic temu, da so se petrolejske družbe spojile v mogočne truste, hoteč umetno vzdrževati cene na višini, ki bi se jim videla primerna. Ta neugodni položaj na svetovnih petrolej-skih tržiščih je še poostrila ruska nafta, ki neizprosno tekmuje z ameriškim in angleškim blagom. Da se Oskrbe s potrebno množino inozemskega denarja, so Rusi prisiljeni prodajati svoj petrolej za vsako ceno, in res jim je uspelo pomnožiti izvoz za več kot polovico napram predvojnemu času. Na ta način otežkočeno razpečavanje petroleja je dovedlo do titanske borbe med obema orjaškima petrolejskima koncernoma, ki se jima je polagoma posrečilo osvojiti petrolejsko industrijo vsega sveta, izvzemši ruske. Eden teh koncernov je ameriška Standard-Oil-Company, ki jo je bil Ustanovil slavni petrolejski kralj Rockefeller. Ta družba, ki je najmočnejša na svetu, ima v rokah pretežni del ameriških in precej vene-zuelskih petrolejskih vrelcev, skoro vso mehiško petrolejsko industrijo in odločilno besedo pri petrolejskih poljih Kolumbije. Njen edini tekmec je angleška Royal-Shell-skupina pod vodstvom pe-trolejskega mogočneža Deterdinga, ki ima razsežna petrolejska polja v Zedi-njenih državah, pretežno množino vene-zuelskega petroleja, vsa nahajališča nafte v Holandski Indiji in katera z zveznimi družbami (Anglo-Persian-Oil in Burma-Oil) nadzoruje tudi vso petrolejsko industrijo Perzije in Indije. Danes je borba med koncernoma Stan-dard-Oil in Shell že precej ponehala. Boj velikih pridobitnikov za petrolejske vrelce, za ceno in v najnovejšem času tudi za omejitev produkcije je skoro končan, in začenja se tretje razdobje v mednarodni petrolejski politiki: poskus nekaterih držav, streti monopol petrolejskih koncernov. Začela je Španija, ki je uvedla na petrolej monopol po zgledu Argentine, ki ga je upeljala že pred leti. Največja važnost v tem prizadevanju pa pritiče raznim industrijam za -umetno pridobivanje petroleja iz premoga, v prvi vrsti Nemčiji, kjer je ta industrija na- stala in se tudi razvila do največje popolnosti. Umetni petrolej iz premoga utegne postati resen in opasen tekmec, tako da nas čaka v bližnji bodočnosti največja borba v zgodovini petroleja: boj med prirodnim in umetnim petrolejem. Prav značilne so zaradi tega povsem nepričakovane vesti, da hoče neko ameriško podjetje črpati petrolej v severno-zapadni Nemčiji, ki jo hoče napraviti za novega velikega petrolejskega produ-centa. Nemški petrolej? Človek se mora nehote posmehniti tej ideji. Saj doslej skoro nismo vedeli, da se tudi v Nemčiji cedi nafta. Tisto malo petroleja, kakor ga imajo gori v okolici Hannovra pa niti ni ameriško odkritje. Tam okoli so že pred desetletji vrtali zemljo, a uspeh je bil vse prej ko spodbuden. V vsej Nemčiji so pred vojno načrpali 100.000 ton nafte in sedaj ga pridobivajo prav toliko, kar pomeni komaj 5 odstotkov porabe. Dandanašnji napravijo toliko petroleja že tudi na kemični način in to pomeni mnogo. Ni čuda, če se petrolejski kon-cerni boje umetnega konkurenta, ki utegne v kratkem postati zelo močan. Od tod izvira prej ko ne mrzlično prizadevanje Američanov, dvigniti v Nemčiji pridelek prirodnega petroleja. Če jim bo nakana uspela, je zelo dvomljivo. Američani doslej še niso našli novih izdatnih petrolejskih vrelcev. Severnoevropska petrolejska družba, ki najbrže ni v zvezi z velikimi petrolejskimi trusti, si je pridobila pravico iskanja petroleja na jako obsežnem terenu krog Hannovra in sosednjega Oldenburga. Svet so navrtali že na več krajih, a nafte doslej še niso našli nikjer. Potrošili so že precejšen kapital, zakaj tod velja vsako vrtanje okroglo 7 milijonov dinarjev. Vrtanje za pe-, trolejem je v Nemčiji silno drago, ker se pod neštevilnimi vrtalnimi stolpi le sem pa tja najdejo izdatnejše množine dragocene tekočine. Petrolej tukaj ne teče kakor v Ameriki in Aziji. Sto ton dnevno, pomeni že nezaslišan rekord, dočim v velikih petrolejskih poljih niso redki izvirki, ki dajejo po 10.000 trn nafte na dan. Brž, ko bodo Američani spoznali jalovost svojega prizadevanja, se bo njih navdušenje ohladilo in razpršile se bodo petrolejske megle, v katere sedaj zavijajo javnost. Zakaj, prav tako, kakor močvirski plin, leži nad petrolejskimi polji špekulacija in bo ležala, dokler bo na svetu še kaj tega dragocenega zemeljskega soka. Kaj pripovedujejo prsti Ше motrimo roko po njeni velikosti, bomo ugotovili, da pripada velika roka vestnemu, temeljitemu delavcu, a tudi filistru, ki nima razumevanja za velikopotezno organizacijo. Majhna roka v svoji otroški tvorbi pa kaže na notranje življenje, bogato na mislih in čuvstvih, na fantazijo in zmisel za vse, kar je veliko. (Glej članek »Kaj razodevajo roke« v zadnji številki). Med prsti nas najbolj zanima palec, ki šele omogoča začudljive prijeme roke in daje vsem drugim prstom nekak zaključek. Palec predstavlja voljo, osebnost in kjer je široko in močno iz-raščen z blazinico, razodeva krepko in moško osebnost. Manjši, krajši in ožji palec se javlja predvsem na čuvstveni roki in kjer je v zvezi z ožjo splošno obliko in mehkim tkivom pri moškem, tam priča o močni ženstvenosti v značaju. o čuvstvih in pomanjkanju odpora. Korenika govori pri tej vrsti ljudi za čuvstvo, srednji del za razum, končni člen pa za voljo. Po tem, kateri poudarek je močnejši, lahko sodimo, kateri izmed imenovanih treh elementov prevladuje. Kolikor je-noht večji ali širji od srednjega člena, toliko bolj je razvita volja od logike. V teh primerih gre za itnpul-zivne značaje, ki ravnajo zelo naglo in brez preudarka ter postanejo lahko ve-hementni in brezobzirni. Ce se da palec upogniti nazaj, razodeva popustljivost, ce pa se ne upogne, dokazuje neodjen-ljivost, trmoglavost in samovoljnost. Če kažejo prstni konci pri popolni napetosti mišic v stran, se razodeva varčnost, ki se lahko stopnjuje do skoposti in lakomnosti. Če pa se prsti močno bo-čijo navzgor razodevajo radodarnost, včasi tudi razsipnost. Ce pri normalni drži roke sega prstanec nad kazalec, prevladuje idealni princip, v nasprotnem primeru pa se kaže materielna praktična smer. Gladki prsti kažejo na zmisel za lepoto in umetnost in njih lastniki so idealne, umetniško nadarjene osebe. Vozlasti prsti pa kažejo na realiste. Lopatasti prsti, ki se proti koncu širijo, kažejo na praktično nadarjenost in realno smer, oglati prsti praktične in duševne zmožnosti, inteligentnega praktika ali praktičnega inte- lektualca. Stožčasti prsti, ki se spredaj nalahno zaokrožujejo pa kažejo na moçno idealno ali umetniško nadarjenost. Kar se tiče nohtov, kažejo kratki razburljivost, včasih celo prepirljivost, posebno če so bolj široki nego dolgi. Ozki, navzgor obrnjeni, krempljasti nohti izdajajo lakomnost, zavist, ne-voščljivost. Široki beli in zelo mehki nohti govore za pohotnost in čutnost. Močni, široki, rdeči nohti razodevajo odkritosrčne, dobrovoljne ljudi nagle jeze. Kratki, bledi ali sinji, oglato-široki nohti dokazujejo nizko mišljenje in nagnjenje k opravljivosti. Močni nohti so dokaz dobre konstitucije, dolgega življenja, žilavosti, vztrajnosti, trdovratno-sti in energije. Tenki, mehki nohtiči pomenijo šibkost in zmanjšano življensko silo. Obtrgani ali obgrizeni nohti govore za prirojen naklon k nervoznosti. »Vsota vse duševne nadarjenosti in zmožnosti,« pravi Emil Peters, globoki poznavalec ljudi in tenkočutni psiholog v svoji knjigi »Roka in značaj«, kaiere izvajanjem smo sledili v teh vrstah, »je v možganih. Njih najzvestejši sluga, njih inteligentni posrednik med idejo in izvedbo, formalni princip in organ, ki daje vsaki misli življenje — je roka!« Alžirsko bogastvo Izkoriščanje neizmernih rudnih zakladov, ki jih premore Alžirija, se stalno razvija. Razen železa, cinka, svinca, bakra, raztoka (antimona), živega srebra, petroleja, lignita in žvepla, vsebujejo tla te kolonije krom, mangan, arzenik, sol, fosfate in celo premog. Bodočnost Alžirije leži brez dvoma v izrabljanju podzemskih zalog, ki so med prvimi glede sirovin za Francijo. Da se zadosti neprestano rastočemu razvoju izvoza, so se pristanišča opremila z napravami, ki se dan za dnem modernizirajo. V kratkem bodo mogli povsem zadoleti zahtevam ve-čajočega se prospeha. L. 1928. se je izvozilo nad 766.000 ton fosfatov, 2,110.500 ton železne rude in 32.000 ton cinkove rude. Naposled javljajo statistike, da se je v nedavno odkritih premogovnikih v Kenadsi, ki jih izkoriščajo državne železnice, izkopalo 21 tisoč ton oglenja. Milijoni v zraku O tobaku in kadilcih Tobačni nasadi, zavarovani pred vremenskimi neprilikami bačna rastlina v Evropo kot zdravilna zel, ki dela čudeže. L. 1560. je uvedel tobačno rastlino francoski poslanik Jean Nicot- v Francijo odkoder se je razširila kmalu po vsej Evropi. Odkod ima tobak svoje ime, še ni do- * Glej žis, knjiga VII., str. 694. Ие je Kolumb zares prvi odkril Ameriko, je še vedno sporno vprašanje. Da je pa Evropi odkril tobak, to je zgodovinska resnica. Ko se je Kolumb 1. 1492. izkrcal na Guanahani, je videl, kako pušijo domačini zvitke iz tobačnih listov, ovitih s koruznim peresom. Že 1. 1511. je prišla to- Zetev tobaka na otoku Kubi gnano. Baje so imenovali ameriški pra-prebivalci s koruznim peresom zvite tobačne zvitke tabacos. Po drugem sporočilu pa je dobil tobak ime po otoku To-bagu oziroma po srednjeameriški nrovin- zbujali velikansko pozornost. Kronist tedanje dobe beleži, da so ta zoprno smrdeči dim požirali in izdihavali z nenasitno slastjo, kar je baje koristilo njih zdravju. Kmalu so kadili na Angleškem Makedonski kmetje pri nizanju toi ci Tobasco. Čeprav so Evropci že dolgo poznali tobačno rastlino, vendar ni padlo nikomur v glavo, da bi jo kadil. Prvi, ki so kadili, so bili španski mornarji in angleški kolonisti v Virginiji. Poslej se v ail, ki je zajel ves civilizirani svet, ni dal ve»č zadržati. Ko so se pojavili angleški kolonisti doma prvič z gorečo pipo med zobmi, so wega listja za solnčenje in sušenje vsi: stari in mladi, bogati in revni, in sicer samo pipe. Prišlo je celo tako daleč, da so se kadilci zbirali v posebnih kadilnicah, kjer je šla pipa kakor pri Indijancih iz ust v usta. Kdor je hotel biti moderen, je moral »piti tobak«. (Primerjaj našo ljudsko: Lisica, lisjak sta pila tobak ...) Kdor ni znal puhati dima skozi nos, je bil zaznamovan. Novince so po- Izdelovanje cigaret učevali v kajenju posebni »profesorji«, ki so jih učili, kako se puhajo kolobarji v zrak. Tobak pa je bil silno drag in so ga dobesedno odtehtavali s srebrom. Že konec 16. stoletja je kadilna strast osvojila Španijo, Portugalsko, Anglijo in Holandsko. V 17. stoletju je prišel tobak v Carigrad, Egipt in Indijo. Vojne so zelo mnogo pripomogle k razširjenju toba-kovega zelišča. Zaman sta se borili država in cerkev zoper tobak. Papeža Urban VIII. in Inocenc XII. sta izobčevala kadilce, moskovski oblastniki pa so šli tako daleč, da so kadilcem rezali nosove. V Carigradu je policija vdirala v hiše, iz katerih je uhajal dim cigar. Kadilce so za kazen obešali na podboje. Še konec 17. stoletja so porinili muslimanu, ki je kadil vivček, cevko skozi nos in ga vodili v strah kadilcem po ulicah. Celo do leta 1848. je bilo kajenje na cestah zabra-njeno v raznih deželah. Zakaj so preganjali kadilce? Ker ljudje niso kadili kakor dandanašnji, ampak so se s tobakom opajali. Vlekli so tako dolgo, da so obležali nezavestni na tleh. Kronike tedanje dobe so polne podatkov o nezgodah zaradi tobaka. Nastajali so požari in eksplozije, ker niso bili kadilci oprezni. Toda bilo je že prepozno. Človeštvo ni moglo več živeti brez nikotina. Kdor ni kadil tobaka, ga je žvečil ali njuhal. Pristno evropski »iznajdbi«. Danes mislimo o tobaku drugače. Uživanje tobaka se je : poplemenitilo« in dobilo s cigareto v vsakem 'oziru estetsko obliko. Cigareta se je pojavila šele pred dobrimi 60 leti. Zvijanje cigar je nastalo baje v Španiji, odkoder je prešlo v Francijo in na Balkan, kjer so cigare pregnale vodno pipo in čibuk. V Rusijo je prodrl papirus za časa rusko-turške vojne (leta 1877.). Leto dni pozneje je dosegel po okupaciji Bosne Avstrijo, kmalu nato pa se je udomačil povsod. Danes je cigareta najrazširjenejši način uživanja tobaka. Že pred vojno je bila poraba cigaret v Zedinjenih državah velikanska; po vojni se je pošestorila. Na Japonskem pokade danes štirikrat toliko cigaret kakor pred vojno. Poraba cigar pa stalno nazaduje. Svetovno porabo cigaret cenijo na 250 milijard kosov letno, poraba cigar pa je znašala 1. 1926. komaj 16.8 milijard. Največ »cigararjev« je na Nemškem in v Ameriki, na Angleškem pa se je tako zakoreninil vivček, da ga še danes ne morejo odpraviti. V naši državi, ki sama prideluje obilo tobaka, se pokadi tega zelišča za 1 milijardo 664 milijonov Din na leto. Dravska banovina, ki jo v potrošnji tobaka presegajo le še savska in dunavska banovina, izda za tobak na leto 201.7 milij. Din. V ■ Sloveniji, kjer imamo okrog SOOtOOO kadilcev, znaša leti potrošek na vsakega povprečno 675 Din. Od tobačnega lista do cigarete je dolga pot. Človek, ki suče drobno svaljčico med prsti, se niti od daleč ne zaveda, koliko dela je treba za eno cigareto. Požete liste tobačne rastline je treba najprej zvezati v svežnje. Potem jih je treba posušiti na zraku, kjer se kvasijo in kisajo. Ko se Stroj za izdelovanje cigaret v ljubljanski tobačni tovarni segrejejo, jih obračajo, dokler se listi ne skrčijo in ne dobe več ali manj temno-rjave barve. Potem je treba tobak še enkrat posušiti. Kadar pripeljejo surov tobak v tvornico, ga zopet vlažijo, raz-prašijo, trgajo in mešajo. Potem pride v žrelo tobačnega stroja. Začenja se proces, ki ni tako enostaven. S tobakom pridejo v stik nešteti prsti, preden so cigarete zvite. Stroj, ki izdeluje svaljčice, da dnevno do 400.000 kosov. S tem pa delo še ni končano, kajti cigarete so še vlažne. Zopet se začne sušenje, prekladanje, sortiranje in zlaganje v škatle. Za to delo še nimamo stroja, a človeška ročna spretnost ga je v tem pogledu že skoro preko- sila. Ali se zdi verjetno, če slišimo, da sta dve roki v enem samem dnevu spravili v zavojčke 30.000 cigaret. In ko je bilo storjeno vse, kar zahteva država, šele potem smemo kaditi cigareto. Ali smemo kaditi? Predvsem slišimo, da bi morali varčevati z denarjem in opustiti tobak. Toda ali bomo zato bogatejši od onih, ki ne morejo kaditi? Drugi se zgražajo nad »strupenim« nikotinom. Tudi ti ne žive delj od nas, ki se naslajamo s cigareto. Seveda je kajenje nezdravo. Toda, ali ni vse, kar počenjamo, do 90 % škodljivo zdravju? Ali ni že življenje samo na sebi nekaj nezdravega ? Torej : Prižgimo novo cigareto! -stssas- Ivan Podržaj Peter Kobal 1 PijelH ijan je! — Pošteno se ga je naleze!! — Da ga le sram ni! — Doma mu žena umira, on pa In pleše! Tako so sodilj in obsodili gostje v predmestni krčmi Petra Kobahi, ki je sedel za mizo v kotu pod Križanim in /. zaprtimi očmi razlagal natakarici, kako je bilo takrat, ko ga je zadela granata in mu odnesla — pamet. Natakarica se je smejala in ga dražila. — Fanči! jo je poklical mlad fant v družbj dveh starejših gostov in nêinar-iio sedeče nališpane ženske. — Fanči, pusti ga, saj vidiš, da je Pijan! Peter Kobal je odprl oči in uprl pogled na mladega fanta. Nališpana ženska se je zastnejala: — Rudi, kako te gleda! — Kakor tele, ko mu zasadiš nož v vrat, je dejal eden od starejših gostov in vsi so se smejali. — Fanči. pusti ga! se je zadri mladenič. — Njegov glas jc sličil glasu mesarja, kj udriha po ubogem živinčetu na poti i' klavnico. Peter Kobal je skrčil pest. Njegov Pogled jc bil zelen. Natakarico so ustavili pri sosednji mizi in jo spraševali, kdo je Peter Kobal. — Ne vem. Pravijo, da jc zmešan, sicer pa dober človek. Mladenič je segel čez stol in potegnil natakarico k sebi: — Ka.i si rekla? Kako veš, da je dober človek? — Ona že ve! se .ie zagrohotala nališpana ženska in izpraznila kozarec. — Molči! je velel mladenič, prijel natakarico trdo za roko in zahteval, da mu pove, od kdaj pozna Petra Kobala. —• Gost je, kakor vsi drugi. Več ne vem. —• Ne boš! ji je zapretil mladenič. —■ Rudi, bodi pameten! ga jc udaril po rami eden od starejših gostov, drugi pa mu je pritrdil. Mladenič jc vstal in oplazil s krvavim pogledom Petra Kobala, ki je šc vedno nepremično buljil vanj. — Ljudje me kličejo, se je izvila natakarica i/, fantovih rok in odhitela v drugo sobo. — Preklet...... je zvil ustnice mladenič, se opotekel na stol in poklical harmonikarja.. Ošabno je segel v žep. se ozrl po Petru Kobalu, stisnil harmonikarju zmečkani bankovec in mu naročil ples. Harmonikar je pomežiknil, sedel na klop ob peči, raztegnil meh in harmonika je zahreščala. ■ - Zdaj bomo videli, zdaj se bo Pokazalo. sc je oddahnil mladenič in na-točil kozarce družbi. — Rudi, ne bodi vendar siten! ga je mirila nališpana ženska. — - Molči, sitnica! ji ie zabrusil in vstal. Harmonika je hreščala in pari so sc vrteli. Tudi Peter Kobal je vstal. Počasi ie stopal v drugo sobo. Prevzel je natakarico toča.i u in se zavrtel z njo. Besen je skočil mladenič za njima. Odrinil je s pestjo Petra Kobala in plesal z dekletom do kraja. Poskakujoč sc je vrnil k svoji družbi, obrnil stol proti kotu s Križanim in se posmehoval Petru Kobalu. Ko je šla natakarica mirno, jo je Peter Kobal poklical in naslonjen nanjo s prstom pokazal na mladeniča. Natakarica se je zasniejala in Peter Kobal tudi. Tedajci jc priletel v kot kozarec, sc zadel <>b Križanega in križ jc padci na mizo naravnost pred Petra Kobala, ki je mirno segel po njem in ga hotel obesiti na staro mesto v kotu. — Kdo pa ste vi, kaj? se je nenadno razkoračil mladenič pred Kobalovo mizo, z rokama v hlačnih žepih. Peter Kobal je držal Križanega v roki in molčal. Gostje so utihnili in gledali prizor. Natakarica je izginila v kuhinjo. — Kdo pa ste vi. kaj, ... je ponavljal mladenič. — Jaz sem jaz! je spregovoril resno Peter Kobal, držal pred razjarjenim fantom Križanega in ga vprašal: — Fante, ali poznaš tega? . Mladenič je pogledal v tla, stresel z glavo, izvlekel roki iz žepov in zavpil: — Vi se izmikate! Vi me ne poznaje! — Ne želim te časti, je odgovoril resno Peter Kobal in hotel obesiti križ. —Vi? je zapretil mladenič in segel z desnico v hlačni žep. Peter Kobal je stopil na stol, da obesi križ na steno. Med gosti je završalo. Nekdo je skočil k mlademu fantu in ga prijel za desnico. Ženske so begale iz sobe v sobo. Prihitela je natakarica in se postavila pred mladeniča. — Stran, vlačuga! In mladenič je pobegnil roko iz žepa. — Rudi, Rudi! je kričala njegova družba. — Rudi! je zavpila natakarica. Peter Kobal je skrivil telo, okrenil z glavo in omahnil s stola. Zvrnil se je na roke natakarice, ki je zavpila: — Jezus, zabodel ga je! — Jezus, Marija! so vzklikale ženske in vzdihovale. — Mama, mama! se je mešal obupani krik otrok s truščem v splošni zmedi. Nekdo je potegnil nož iz Kofoalovega hrbta. Curek krvi je obrizgal natakarico, ki je topo gledala v Križanega, krčevito-stisnjenega v pesti — onega, ki je bil po njeni veri kriv njenega materinstva. -sssas- Pred novim izbruhom Vezuva Bezuv je zvest tradiciji. Vsako leto v začetku poletja opozori na neugaslo silo svojih skrivnosti podzemeljskih moči. Toda vsakoletni znaki njegove slabe volje prav nič ne vznemirjajo okoliškega prebivalstva, zakaj vsa zadnja leta, ko so napovedovali katastrofo, ki pa le ni hotela priti, so zaizibala ljudi v sladko prepričanje, da se ni več bati eksplozij. Bog ve, če se sveti mir sedai vendarle ne skali spričo pretečega bobnenja, ki se oglaša v osrčju mrkega, v temne oblake zavijajočega se orjaka in spričo vznemirjajočih vesti, ki jih observatorij dan na dan razglaša v svet, Poudarjajoč, da kaže vulkan čedalje bolj očitne znake svoje notranje razburkanosti. Ah pa vedo vulkanologi v resnici kaj več o skrivnih namerah ognjenika nego mi navadni smrtniki? Dosedanje izkušnje kažejo, da navzlic vsej učenosti ne morejo točno napovedati ne časa ne jakosti izbruha,. Kar se tiče Vezava, je samo en zanesljiv ?nak, ki kaže, da se utegne pripravljati nekaj resnega: Napoljski vulkan dolgo — predolgo že sniva spanje pravičnega — mir traja dlje ko navadno; tedaj ne more 'biti več daleč čas, ko se bo zdramil. Že lani je bil majhen alarm, ko je lepe junijske noči iz žrela nenadoma bruhnila lava in se vlila po pobočjih, ogražajoč mestece Tercigno, ki mu je že porušila nekaj samotnih bajtic. Potem je spet vse utihnilo. Ali je nemara sedanja vznemirjenost ognjenika znak novega močnejšega izbruha, ki ga s tolikšno skrbjo napovedujejo odgovorne glave observatorija? Zrelo Vezuva se je v najnovejšem času silno predrugačilo. Do lanskega leta je tvorila vrh ognjenika široka in globoka koitanja, sredi katere so iz stožčastega bruhala uhajali plini in trdne vulkanične snovi. Po lanskem blu-vanju pa se je bil ta stožec pogreznil, dno žrela pa se je v nekaj mesecih dvignilo od višine 845 m na 1142 m. Ker je Vezuv visok samo 1160 m, je zelo verjetno, da bo ob prvem večjem izbruhu lava mahoma napolnila plitvo kotanjo in se razlila čez robove žrela v dolino. Spričo preteče nevarnosti prav resno razmotrivajo, ali ne bi kazalo zgraditi na pobočjih velikanskih zidanih pregrad, ki bi zadrževale v dolino drveči ognjeni tok, ali pa ga vsaj odvajale v neobljudene kraje. Obrambni zidovi bi bili po 15 do 20 m visoki in 50 metrov široki. Naprave za prvo silo bi veljale preko 6 milijonov dinarjev. Seveda, če se bo Vezuv pošteno odkaš- ukresal v glavi nekega drugega opazovalca: »Glejte,« je dejal, »kaj bi ne bilo najpametneje, da se zgradi ogromen kamenit čep, ki bi ga nalik zaimašku zagvozdili v žrelo.« Prebrisani svetovalec gotovo ni mislil ma tujski promet, zakaj upoštevajoč njegov načrt, bi bila Cookova potovalna pisarna prisiljena pobrati šila in kopita ter se izseliti iz dežele. Toda medtem, ko kuje človeški i:m zoper nijega zaroto, se kuha Vezuv v ■Bili 9 - >4 . , fti Иш- lie Ш Pogled na Vezuv liai, potem ni na svetu sile, ki bi se mogla zoperstavijati njegovemu razdiralnemu delu. Toda delo človeških rok navzlic temu ne bi bilo zaman, ker bi pustošenje lave vsaj omililo, če ga že ne bi moglo zadržati. Dandanašnji ljudje že povsod razmišljajo, kako bi se uprli usodni jezi vulkanov. Ob priliki lanskega velikega izbruha Etne so se pojavile Prav originalne ideje. Nekdo, ki je natančno izračunal, koliko lave udere iz žrela, je predlagal, naj bi se po pobočju ognjenika skopali krog in krog globoki jarki, v katere bi se stekali ognjeni hudourniki. Še bolj genialen načrt pa se je težko zadrževanem gnevu, k| bo lepega dne z vso silo bruhnil na dan. Vpra-šanje je samo: kdaj? Oče Sherlocka Holmesa a do izmed živeče generacije ni o tem gospodu že kaj čital — iz peresa Conana Doyleja ali iz _ potvorjenih detektivk? Niste či-tali? Potem ga poznate vsaj po imenu. Menda ni odraslega človeka med nami, ki ne bi poznal tega mojstrskega detektiva tako ali drugače -— vsak pa gotovo ne ve, da se Sherlock Holmes ni rodil iz matere, ampak iz očeta v osebi Conana Doyleja. Conan DOYLE Kdo je bil ta mož? Prišel je iz škotske, kjer se je rodil 22. maja 1859 v Edinburghu in je študiral ne pravoznanstvo, ampak medicino ter je deloval od 1. 1882. do 3890. kot praktični zdravnik v Southse, kjer je bil izvedenec za psihiatrična mnenja pri sodišču. Potem se je vkrcal na nekega kito-lovca, ki je odjadral proti tečaju. Poleg zdravniškega poklica se je bavil z literarnimi deli, ki pa mu v začetku niso hotela prinesti priznanja, šele ko se je lotil detektivskih snovi, je uspel. Njegovo ime je naglo prodrlo v javnost, ki je sprejela detektivske povesti kot nov literarni obrazec. Ni dolgo trajalo, pa je bil Conan Doyle kot stvaritelj genialnega detektiva Sherlocka Holmesa znan širom sveta. Naklade njegovih spisov so se stopnjevale v stotisoče in milijone. Prevajali so jih v vse jezike. Število čitateljev detektivskih povesti je stalno naraščalo. Seveda so imele Doylejeve stvari tudi neko literarno vrednost, čeprav niso bile standardna dela svetovnega slovstva, čitali so jih radi tudi veliki možje in o Ma-saryku je znano, da je pred leti prav rad vzel v roke detektivski roman, ki mu je bil v prijetno razvedrilo. Odkod pa je vzel Conan Doyle zgled za svojega genialnega detektiva? Iz življenja, živel je svoje čase na škotskem v Edinburghu zdravnik dr. Joseph Bell. Mož je imel nenavadno ostro oko in je postavljal neprekosljive diagnoze, čim je stopil bolnik v sobo, ga je premeril od glave do nog in takoj obtičal na najranljivejšem mestu njegove vnanjosti. S tem spoznavanjem ljudi je dosezal dr. Bell velike uspehe. Zgodilo se je n. pr., da je prišel k njemu v ordinacijo vojak. »Vi ste podčastnik*;, mu je rekel, »in ste služili na Bermudih.« — »Kako to veste?« je vprašal začudeni došlec. >: Vstopili ste v sobo, ne da bi se odkrili. Tako stopi samo podčastnik v sobo za moštvo. Vaš obraz je ukazujoč. To je čisto vojaška poteza. In izpuščaj, ki ga razodeva vaša koža na čelu, je doma samo na Bermudih.« Podčastnik je moral priznati, da je vse tako, kakor je povedal dr. Bell in je dobil pred njim silno spoštovanje. Po tem Bellu je gkrojil Conan Doyle svojega Sherlocka Holmesa, moža z ostrim, asketskim, bistroumnim in duhovitim obrazom, ki je združeval vse poteze genialnega detektiva. A to se je zgodilo že potem, ko je dodobra proučil črtice ameriškega pisatelja Edgarja Alana Poeja, ki je v jedru prvi početnik kriminalnega literarnega tipa v nevezani besedi. Doyle je imenoval detektiva Holmesa zato, ker je bilo to ime tedaj zelo razširjeno in popularno. Hotel se je postaviti na nasprotno stališče kakor pisatelj Charles Dickens, ki si je rad izmišljal imena. Tudi v tem je docela uspel. Doylejevih detektivk se občinstvo kar ni hotelo nasititi. Pisatelj je imel o njih svoje mnenje in se ni dal zasenčiti od slave. Z zgodovinskimi snovmi, ki so mu subjektivno bolj ležale kakor kriminalne zgodbe, ni uspel. Zato se je moral vedno iznova vračati k svojemu nesmrtnemu detektivu, ki ga je občinstvo nenasitno požiralo. Za svetovne vojne se je Conan Doyle postavil v službo domovine. Organiziral je v Crowboroughu zbor prostovoljcev, ki se je štiri leta boril na francoskem bojišču. Potem je spisal zgodovino angleških čet na francoski fronti. To delo obsega šest zvezkov. Ko mu je na bojišču padel sin edinec, pa se je odmaknil od vsakdanje realnosti in se vdal spiritizmu. Pred petimi leti je predsedoval mednarodnemu kongresu spi- ritistov v Parizu, spisal pa je tudi dve knjigi debelo zgodovino tega pokreta. L. 1902. je bil povišan v plemiški stan. Do zadnjega je živel v svoji hiši v Crowbo-roughu, kjer je umrl 7. t. m. star 71 let. — OS. s Conana Doyleja so pokopali med rožami na njegovem vrtu v Crowboroughu. Pogreb je bila pristna spiritistična prireditev, žen- ski svet se je udeležil pogreba v svetlih letnih oblekah. Prav tako njegova žena in hči. Vdova je çreCitala ob grobu na naslov duše njenega moža poslanico, v kateri se je zahvaljevala v imenu vseh prisotnih njegovemu duhu za boj proti laži. Tako so pokopali spiritista Conana Doyleja, toda oče Sherlocka Holmesa bo živel še nadalje brez spiritističnih ceremonij. Največji prekop v Evropi Načrt, d prekopa bodo imela največji dobiček porenska premogovna in fužinarska okrožja. ki bodo lahko na zelo cenen način oskrbovala velika industrijska mesta severne Nemčije, zlasti Berlina s surovinami. Nasprotno se pa južne nemške dežele za prekop nič kaj ne ogrevajo, ker se bo;e konkurence Porenja. Zoper gradnjo so tudi nemške državne železnice, ki jih bo prekop nedvomno prav občutno oškodoval. Lokalni patriotizem, ki menda cvete v Nemčiji bujneje kakor kjerkoli drugod pa vidi v zgradbi te velikanske vodne ceste, l tolmač« si je privezala okoli vratu. Iz poročil je razvidno, da štejejo nemške zveze »nudistov, do 25.000 članov ter imajo 10 listov. Nemški pristaši popolne nagote so nestrpni monarhisti in oboževalci starih pragermanskih časov. Ne morejo se sporazumeti s socialističnimi pristaši gibanja. Na Francoskem divja spor med »integralnimi«, popolnoma slečenimi in »relativnimi« (v kopalnih oblekah) nudisti. Nagci so vsi za rastlinsko hrano, ki ozdravi po njihovem zatrjevanju tudi zastarele boLezni. Prepričani so, da bodo osvojili ves svet. PRVI ZLATI ZOB Menite, da je prvi zlati kotnjak nastal v Ameriki? Nikakor ne! Nemčija si lasti čast, da je poklonila trpečemu človeštvu prvi zlati meljač. L. 1563. je neki frkolin iz Helmstadta, Krištof Muller, obvestil svoje učenike, da ima zlat zob. Učeni možje so pričeli govoriti o čudežu in mladi Krsto je zaslovel ter obogatel. Toda jok, nekoč so se pokazale tri bele pike sredi zoba in ko se je ovojček obrabil, se je naravni zob pojavil v vsej svoji belini. Dečko je moral priznati sleparstvo. Ker pa si je z njim napravil denarja, so ga obsodili radi zlorabe zaupanja. Pri vsem tem pa je vendar nekak predhodnik obrtu, kateremu se morajo toliki Američani zahvaliti za svoje milijar-darske čeljusti. Urejuje Ivan Podržaj. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskamo« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani,