Zgodovina pedagogrje. (Dalje.) Od pedagogijskih teoretikov te dobe spominjati se narn je najprej Mafeja Vegija (1. 1407—1458), ki je bil najprej učitelj lepih znanosti v Paviji, a potem je zauzemal mnoge častne cerkvene službe v Rimu. Napisal je znamenito delo no vzgoji dece in njih čistem vedenji". V tem delu je razvil ninogo lepih misli. Mej drugim veli: Prva vzgoja je zelo znamenita, a vzgoja se prične že pred porodora. Zato se ima paziti na telesno in rnoralno stanje roditeljev. Pri vzgoji odločuje največ mati. Duševnemu in telesnemu razvitku otroka ugaja, ako se koj s početka ostro ž njim postopa in se varuje razvade. Pouk naj se zgodaj prične, a ne pred sedmim letorn. Dečki naj čitajo samo dobre, stare in skušane pisce, osobito Virgila in primerne oddelke iz sv. pisma. Strah božji je začetek modrosti. Z ostrimi, pogostnimi telesniini kaznirai vzgojuje se robsko, malodušno in nizko mišljenje. Resnobno in ljubeznjivo ravnanje s pohvalami združeno je veliko več vredno. Še skrbnejše nego sinove je treba hčere vzgojevati. Tudi Erazem Roterdamski (1. 1467—1536) je bil znamenit ne samo kot učenjak, ampak tudi kot pedagog. Nekaj časa je bil profesor grškega jezika na vseučilišči v Cambridgeu. Napisal je mnogo raznovrstnih spisov, v katerih je razvil tudi svoje misli o vzreji otrok. čeravno je bil humanist, vender je obsojeval pretirano posnemanje starih piscev, rekši: Ogibljite se robskega posnemanja. čitajte in preučite dobre pisatelje krščanske in poganske. Prestavite potem v svojo glavo njihove prave in dobre misli tako, da bode to, kar spišete, vaša misel in vaš slog. Najzanimivejše delo Erazmovo je bilo v oni dobi zelo hvaljena ,,Colloquia", t. j. latinski pisani razgovori o raznih stvarčh. Iz formalne strani so bili ti razgovori izvrstni, ker je Erazem o najnavadnejših rečeh (o gostilnah, o trgovini konj, o lovu in dr.) pisal prav klasično latinščino. Zadržaj jim je bil pa poln prostih napadov na redovnike, post in dr. čudno je torej, da je tak učenjak in duhovnik takovo knjigo mogel priporočati za šolski pouk, češ, da so ž njo postali mnogi čvrstejši v latinščini in da so se poboljšali. Ta knjiga je bila zabranjena po Francoskein, sežgana na Špansketn, obsojena v Rimu, pa vender so jo rabili po mnogih šolah. Svrha vzgoje je bila po Erazmu čveterna. Pred vsem se mora detetu v srce vsaditi strah božji. Potem naj se uči svobodnih umetnosti. Na to naj se vsposobi za praktično življenje. Potlej naj se naučf uljudnega vedenja. Tudi deklice naj se poučujpjo. Piosti ljudje ruislijo, da je deklicam znanstveno izobraženje odveč; ali razumni so o tem prepričani, da se z drugira ne da obvarovati čisto in plemenito srce. V Erazmu Roterdamskein vidimo jasno, kakšna je bila tedanja doba. Duh poganski se je boril s krščanskim. Ta notranji razdor in notranjo borbo vidinio tudi v Erazmu Roterdamskem, ki je, da mimogrede to omenimo, postal duhovnik, ne da bi imel za to poklic. Nekoliko je pritrjeval načelom krščanskim; a zopet je z vso gorečnostjo zastopal humanizem in njegove zraote.