144                                                            Mih. Opeka: Večerno zvonenje.
Mem.
Ogenj je poslal,  ki segel Pokoreč mi je v  kosti; Mrežo  nogi je prepregel, Da obrača se, beži. Hotel je,  da sem teman, Tožen,  zapuščen ves dan.
Nun.
Jarem grehov  moj  vzbujeni V rokah je  njegovih zvit, Naložen  na rame meni; Oslabljen  sem in  pobit. Dal me v  roke je  Gospod, Da ne pridem  sam  odtod.
Samech.
Vzel mi sine je češčene, Moč  mi  njihovo  zavrl, Čas poklical zoper mene, Vse  izvoljence zatrl. Zmela .ludi  hčer kot sok Sila je  Njegovih rok.
Ain.
Tožim  torej  zdaj   s  solzami; Kdo  mi potolaži jok? Vzdihovati  mi je  sami Porodnici  brez  otrok, Rosni  od  obilih  srag, Ker premagal je  sovrag.
Phe.
Sijon  stega roke  svoje, A tešitelja ni zanj Bog pozval je vražne roje, Da preže  okoli  nanj. Grad Jeruzalem  stoji Ves  zamokei  od  krvi.
Sade.
Vse pravice vir Gospod je, Jaz  upornik sem pred njim. Poslušajte vsi narodje In poglejte, kaj trpim. Mojih zbor sinov,  hčerij Zre v temino  sužnjih dnij.
QoPh.
Zval prijatelje sem svoje A prevarali so  me. Svečenike,  starce moje Smrt pobrala mi je vse, Ko jedij   so  si iskali, Da bi dušo  okrepčali.
Res.
V meni glej  srce drhteče, Stisko  mojo glej,  o Bog! Duša v prsih  mi trepeče Poln  bridkostij  sem in  tog. Po  deželi  meč divja Ljudstvo  smrt mori doma.
Sin.
Culi so  me,  da vzdihujem,, Nihče  me ne teši,  Bog. Vsi sovragi se  na ptujem Mojih vesele  nadlog. A pripravil bodeš  dan, Ki  mi bol  zaceli ran.
Thau.
Zid  se njih Ti razodeni Vse potrgaj  ž njih,  kot s trt, Kot si  se  obral na meni Maščevaje greha smrt. Tožen  je srca izraz, Mnogo  namreč vzdiham  jaz.
Anton  Medved.
V
Večerno   zvonenje.
ečerno zvonenje po plani zveni,      Kako je bil srečen! ... A časi hite        Večerno  zvonenje po plani zveni', V ptujini je potnik posluša,           Večernega nekoč zvonenja                 V ptujini je potnik posluša,
In bolj ko posluša, srce mu drhti,     Nakrat ni umelo več njega srce,     Zakaj ob teh glasih srce mu drhti, In v prešlost zataplja se  duša.         Objeto  od  strastij življenja. . .          In v prsih trepeče  mu duša?
V domovju ob matere krilu nekdaj     Nad dušo mu visel bridkosti oblak,     Ob matere krilu je dete nekdaj — Zvonenje je slušal tajinsko:              In  val jo  zalival je zdvoja —          O,  sladki,  presladki  spomini,
Takrat ob zvonenju pošiljalo v raj     Tedaj je napotil po svetu korak,     Vi zopet odklepate potniku raj, Molitev srce je  detinsko.                  Tam morda dobode pokoja ...          Vi njega ste lek bolečini!
Da bil je  nesrečen, to  znal je samo, Zakaj,  to  bilo  mu neznano,
A zdaj  se odpira  mu duše oko, Zdaj  srčno  zaceli si rano!
Večerno zvonenje po plani zveni, Zamaknjen je potnik posluša,
Iz prsij molitev mu k nebu kipi, In  zopet je — mirna mu  duša
Mihi Opeka.