Vestnik upokojencev. MARIBORSKI KROŽEK UPOKOJENEGA UCITELJSTVA. Pred vojno je slovel kot mesto upokos jencev Gradec. Vse pa kaže, da ga bodc vsaj v tem oziru v polni meri nadomestil za slovenski del Štajerske sedaj Maribor, ki je po svoji legi in milem podnebju kakor na= lašč ustvarjen za to. Maribor ni prevelik ter ne divja po njcm velikomestni promet. Vendar jc pa velik zadosti, da nudi dovolj razvedrila in tudi duševnega užitka tiste« mu, ki ga hoče in išče. Nad vse ugoden pa je krasen in prostoren mestni park, ki ima še to prednost od parkov po drugih mestih, da se nahaja takorekoč sredi mesta in ven« dar že zunaj. Zato ni čuda, da se je v Mariboru po preobratu naselilo upokojencev prav lepo število. Seveda pa bi bilo to število danes še izdatno večje, ko bi ne bilo največje ovire, t. j. stanovanjske bede. Izmed vseh različnih stanov upokojen« cev pa je menda največje število učitelj* stva. Sedaj jih je v Mariboru in bližnji oko= lici blizu 60. In najlepše je to, da ti naši veterani in veteranke goje še vedno med seboj tovarištvo v tako izdatni meri, kakor noben drug stan. To je tudi ena izmed značilnih potez naše starejše generacije. Pravo tovarištvo jhn ni bilo ravno na jeziku, ampak se je usidralo v njihove duše tako globoko, da ga ne morejo pogrešati niti kot upokojenci. Ali pride naša mlajša generacija tudi kedaj do te stopnje? Mariborski krožek upokojenega učitelj* stva so ustanovili že leta 1922. meseca oktobra — torej obhaja letos svojo petlet« nico — tovariši Pavelšek, Podobnik in F a r č n i k. Od tedaj se shajajo vsak četrtek po prvem pozimi v mestu, poleti pa pohite +udi ven v bližnjo okolico. Pri ku« pici vina obujajo svoje spomine iz pretek« losti ter tožijo o nadlogah sedanjosti. Se« veda pa nastane često tudi v resnem delu marsikak vesel intermezzo, ko se kdo spomni in pripoveduje kak humorističen dogodfck iz svojega življenja. Sedaj n. pr. se pečajo že nad pol leta pri vsakem se» stanku s smrtjo in pogrebi. Štejejo si nam« reč v svojo dolžnost, da se vsak udeleži — ako mu le pripušča zdravje — pogreba bo= disi upokojenega ali pa aktivnega tovariša« (ice). Pri pogrebu soustanovnika krožka tov. P a v e 1 š k a meseca oktobra pa so namreč opazili, da jih ne podpira maribor« sko aktivno učiteljstvo tako kakor so pri* čakovali. Zagrebli so ga brez poslovilne nagrobnice, kakor tudi pozneje tovarišico Koprivovo ter tovariša Ungerja in Herica. In to bol razgrebajo že nad pol leta. Mislimo pa in upamo, da bode mari« borsko aktivpo učiteljstvo vendarle na* pram veteranom našega stanu storilo svojo tovariško dolžnost. Ako sodeluje pri po* grebnicah ob smrti kakega velikaša, kjer je zunanji sijaj in pomp, bilo bi treba le mal* ce dobre volje, da bi sodelovalo tudi pii skromnem pogrebu svojega tovariša, pa če prav je ta že upokojen. Teh mesečnih sestankov se udeležuje vsakokrat okrog 30 tovarišev in tovarišic. Posebno pa je treba omepiti, da ga redno poseča prav lepo število tovarišic upoko« jenk. Navadno je tudi par aktivnih hospi* tantov zraven. Sestanke vodi »poslovodeči« podpredsednik tov. F a r č n i k , ker pred* sednika tov. Podobnika pogosto zadr* žuje bolezen. S palitiko se ne ukvarjajo. Tudi jih ne razburjajo aktualna vprašanja stanovske politike tako, kakor pa vrste aktivnih, kar je samo ob sebi umevno. Pač pa se vsakokrat udeleže vsi volitev v na* rodno ali pa oblastno skupščino, pa če je tudi treba katerega pripeljati z vozom na volišče. To je v Mariboru, kjer jc šc precej nemškega življa precej važno. Pozabiti tudi ne smem, da so vsi člani Učiteljskega doma ter vestno in redno plačujejo članarino, da= si dobro vedo, da oni sami ne bodo imeli nikoli kake koristi od te institucije. V tem, kakor tudi še v marsičem drugem so naši vetcrani lahko v vzgled mlajši generaciji. Hospitant.