KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino LETNIK 40 ŠT.l LETO 1992 Ivan Tomšič: ABC v podobah in besedi za otroke, Ljubljana 1869, po razglednici Slovenskega šolskega muzeja i Izdajateljski svet: dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Holynski, dr. Olga Janša-Zom, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoša Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pavlic, Marija Semo- der, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk, Maja Žvanut Uredniški odbor: France Dobrovoljc, Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, mag. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zom, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec, Maja Žvanut (glavna urednica) - Opremil: Roman Hribar - Prevodi: Katja Žvanut - Bibliografska obdelava: Anja Dular - Uredništvo: Narod- ni muzej, Prešernova 20, 61000 Ljubljana (tel. 061/218886) - Uprava: Filozofska fakulteta. Oddelek za zgo- dovino, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana - Sofmansirata: Republiški sekretariat za znanstveno raziskovanje in tehnologijo in Republiški sekretariat za kulturo - Tisk: Roman Hribar [Jg^ 949.712(-2)(05) YU ISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XL 1992 IZDAJA IN ZALAGA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS štev. 415-4/92 z dne 5.3.1992 gre za proizvod, od katerega se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5 % po tarifni številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). KAZALO CONTENTS ČLANKI IN RAZPRAVE ARTICLES AND TREATISES Jure Sinobad: Novi stari radovljiški grb........................................... 5 The new old Arms of Radovljica 7anfco7arc; Dr. Žiga Bučar (1830-1879) .......................................... 9 Dr. Žiga Bučar (1830-1879) Sonja Žitko: Spomeniki 19. stoletja na Slovenskem................................. 23 Monuments of the 19th Century in Slovenia Branko Šuštar: O začetkih šolstva v Šiški.......................................... 28 Beginings of the Schools in Šiška Peter Korfop/vec Prostozidarska loža Valentin Vodnik v Ljubljani (1940) ............. 44 Freemasons Lodge Valentin Vodnik in Ljubljana (1940) ZAPISKI IN GRADIVO NOTES AND MATERIALS Stane Padežnik: 80 let zaloške šole............................................... 51 80 Years of School in Zalog France/Tre^a/.-Delavska zbornica................................................ 55 The Labour Chamber DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV NOTES ON THE ACTIVITY OF OUR INSTITUTES AND ASSOCIATIONS Tomaž Nabergoj: Pismo brez pisave (O arheologiji, ključih in arhetipih).............. 59 Letter without Writing (Archeology, Keys, Archetypes) Branko Šuštar: Šolske kronike - razstava Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici.......... 67 School Chronicles - An Exhibition of Provincial Archives in Nova Gorica NOVE PUBLIKACIJE NEW PUBLICATIONS Argo XXXI - XXXII, Ljubljana 1991, {Podpečnik Jože)............................ 68 Jakov Radovič & Želimir Škobeme, Zagreb prije početka, Zagreb 1989; Zoran Gregi, Rimljani u Zagrebu, Zagreb 1991 {Anja Dular)..................................... 69 Peter Kos-Andrej Šemrov, Rimski republikanski novci, Ljubljana 1990 {Darko Knez) .. 71 Ferdo Gestrin, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem, Ljubljana 1991 {Stane Granda) 72 Annales, Koper 1991 {Bojan Balkovec) ........................................... 73 Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Ljubljana 1991 {Marko KambiČ)............. 75 Miklošičev zbornik, Maribor 1991 (Km/co Äay'.fp) .................................. 76 ČLANKI IN RAZPRAVE NOVI STARI RADOVLJIŠKI GRB JURE SINOBAD V prelomnem času, v katerem živimo, se sama po sebi odpirajo mnoga vprašanja, med katerimi je eno ključnih tudi vprašanje simbo- lov. V vsakdanjem življenju igrajo simboli po- membno vlogo v procesu družbene komuni- kacije. Pojavljajo se v obliki zastav, grbov, emblemov in zaščitnih znakov. Medtem ko zastave izražajo obstoj, navzočnost, avtoriteto in status celotnih narodov, opravljajo grbi to funkcijo na ravni regij in mest, ki jih pradsta- vljajo. Na Slovenskem je leta 1988 v založbi Slo- venske matice in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU izšla dragocena monografija s področja heraldike, sfragistike in zgodovine mest. To je knjiga Boža Otorepca Srednjeve- ški pečati in grbi mest in trgov na Sloven- skem, ki me je neposredno spodbudila, da sem se lotil zbiranja gradiva o izvirnem grbu mesta Radovljice. Radovljiški grb, kakršnega pozna- mo danes, namreč ni popoln. To je ščit, v ka- terem stoji mož z iztegnjenima rokama, ki v desnici drži kolo. V izvirnem grbu iz začetka 16. stoletja mož v radovljiškem grbu ni imel prazne levice. V njej je držal mesto z zvoni- kom in cerkvijo in tako predstavljal enega redkih »govorečih« grbov v naši deželi (RAD-MAN-DORF = KOLO-MOŽ-VAS). Prvi vir, ki kaže Radovljico kot tržno naselje, je listina iz leta 1333, v kateri se omenja rado- vljiški tržan Nikolaj Gramaflanz, poročen s hčerko manjšega gorenjskega viteza. Ta listi- na, ki jo je pečatil njegov gospod grof Albreht Ortenburški, je doslej najstarejši znani materi- alni dokaz, da je bila Radovljica leta 1333 že ortenburški trg. ' Radovljica je postala mesto proti koncu 15. ali v začetku 16. stoletja, torej v času, ko so dozidali novo cerkveno ladjo, ki nosi nad glavnim portalem letnico 1495. Natančne letnice povzdiga v mesto ni mogoče ugotoviti, saj so se mnoge radovljiške listine iz 80-tih in 90-tih let 15. stoletja žal izgubile. Zanimivo je, da ni ohranjen noben pravni dokument o povzdigu Radovljice v mesto, čeprav so se take listine npr. za Krško, Kočevje in Lož ohranile še iz prejšnjih časov. Prehod v mesto je bil očitno izvršen »via facti« in naknadno sankcioniran od deželnega kneza.2 Dopis cesarja Maksimiljana I. kranjskemu deželnemu glavarju in vicedomu iz leta 1510 je najstarejši ohranjeni dokument, v katerem se Radovljica neposredno omenja kot mesto.3 Mestni pečat iz leta 1514 V skladu s tedanjo navado so novoimenova- ; na mesta označila svoj novi status tudi z novi- mi mestnimi pečati. Radovljičani so dali izde- lati svoj pečat pred marcem 1514, kajti prva listina, na kateri najdemo ohranjen ta pečat, je dopis z dne 10. marca 1514.4 Na tem pečatu okrogle oblike in premera 34 mm je ohranjen najstarejši grb mesta Radovljice. V ščitu zgod- i njerenesančne oblike je upodobljen stoječ \ moški v kratki halji, ki drži v iztegnjeni desni- ci kolo, v levici pa mesto z zvonikom in cer- kvijo. Pečatni napis leži na napisnem traku, ki i je nekoliko dvignjen nad pečatno ploskev nad ščitom. Pečatni napis se vije od leve proti des- ni in se glasi: S:DER STAT RATMAN- STAT. Črka S je okrajšava za besedo SIEGEL (nem. pečat). Napisi v nemščini so se začeli pojavljati šele v 16. stoletju, medtem ko so bili na starejših grbih izključno latinski; izjemi sta le nemška pečatna napisa na pečatih Novega mesta iz 1. 1457 in Loža iz 1. 1477.5 Radovlji- ški grb je takorekoč klasični »govoreči« grb. Mož z mestom in kolesom v iztegnjenih rokah prikazuje nemško ime RAD - MAN - DORF v obliki KOLO - MOŽ - VAS.6 »Govoreči« grb Radovljice iz 1514. je po-^ sebnost tudi zaradi vsebine pečatnega napisa ' S: DER STAT RADMANSTAT. Iz napisa je Pečat Radovljice iz začetka 16. stoletja na listini z dne 24.IV. 1583 v Arhivu Slovenije, premer 34 mm, risal avtor 5 razvidno, da so Radovljičani ob priložnosti, ko so postali meščani, menili, da je smotrno izpreminiti tudi ime kraja, ki naj ne bi bil več vas (-dorf) ampak mesto (-stat). Novega ime- na mesta pa niso nikoli uporabljali v listinah in drugih pisanih virih, kjer se je vedno upo- rabljalo le ime Radmansdorf. Dejstvo, da se novo ime v pisanih virih ni nikjer uveljavilo, predstavlja edinstven primer na področju kra- jevnih imen in krajevnega imenoslovja sploh!^ Mestni pečat iz leta 1574 Radovljičani so leta 1574 dali izdelati še drugi, manjši mestni pečat okrogle oblike in premera 27 mm. Tudi ta pečat ima vrezan na- pis S. DER STAT RATMANSTAT, le da je n-a vrhu napisnega traku dodana letnica 1574. Pečat so uporabljali vsaj do leta 1737, poznal pa ga je tudi radovljiški domačin A. T. Linhart.8 Linhart je v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije takole opisal mestni pečat: »Radmannsdorf (=Radovljica) staro mestece ob Savi, oddaljeno pol milje od Blejskega jeze- ra. Izposodilo naj bi si od Radegasta ne le ime, marveč tudi njegovo podobo za svoj grb; tega je videti na nekem pečatu iz leta 1574 v mestnem arhivu in kaže sedečega moža na be- lem polju z razprostrtimi rokami, držečega v desnici kolo, v levici pa stolp, z napisom: S. DER. STAT. RADMANSTAT. Gotovo ima- ta mesto Radolca in reka Radolna isti izvor v slovanskem rad, rado. Po napačnem pojmo- vanju enako zveneče besede, se je porodila misel o kolesu že pod nemško vlado, pod ka- tero si je vse prizadevalo delati videz nemške- ga. Zato sklepam, si je treba odmisliti kolo v kakem starejšem grbu z morda bolj pristno podobo Radegasta.«9 Linhart pravi, da je bil Radegast po verziji gospoda Antona slovanski bog veselja ali do- brodelni veseli tujec. Po drugi verziji je bil Radegast zavetnik ljudstva in je imel svoj tem- pelj v Rethri na Pomorjanskem. Soha je bila iz čistega zlata, glavo je krasil ptič z razprostr- timi perotmi, desnica je na prsih držala ščit z glavo črnega bika (grb ljudstva-živinorejcev), levica pa helebardo. Po nekem starem izročilu naj bi stal Radegastov tempelj na blejskem otoku, do katerega je bil speljan lesen most. 10 Linhart je torej ob dokaj natančnem opisu starega pečata navrgel tudi eno od možnosti njegovega izvora. Likovna podoba pečata iz leta 1574 se raz- likuje od svojega predhodnika iz leta 1514 v dveh podrobnostih. V novejšem pečatu je ščit še vedno renesančne oblike, vendar je zgoraj že »ozaljšan« z dvema zavitkoma na vsaki strani, vrh ščita pa krasi liliji podoben orna- ment. Spodnji del je polkrožno razdeljen na tri dele. Na srednjem polkrogu leži hribček, na katerem stoji mož z zelo bujnimi lasmi, ki je oblečen v kratko haljo. V desni roki drži kolo, v levi pa stolpu podobno podolgovato stavbo. Pri pečatu iz 1514. drži mož v levi roki mesto z zvonikom in cerkvijo, kar je dru- ga pomembna razlika med obema pečatoma iz 16. stoletja Valvasor in radovljiški grb »Govoreči« grb mesta Radovljice, oziroma njegov glavni del, se je ohranil tudi na pečatu radovljiških krojačev iz leta 1680. Nad cehov- skim grbom je bil upodobljen stoječ mož, ki drži v levici kolo, v desnici stolp. H Ohranjen je tudi pečatnik za ta pečat. Slikar Jernej Ramschiissl je v letih 1687 in 1688 v gvaš teh- niki naslikal 2023 grbov za heraldični zbornik Janeza Vajkarda Valvasorja Opus Insignium Armorumque. V tej knjigi kranjskih grbov je radovljiški mestni grb ščit, sestavljen iz belega polja, v katerem stoji na zeleni podlagi mož. Pečat Radovljice iz leta 1574 na listini z dne 15.X. i 707 v Arhivu Slovenije, premer 27 mm, risal av- tor Pečatnik ceha radovljiških krojačev iz leta 1680 v Narodnem muzeju, premer 24 x 26 mm, medenina in železo, risal avtor 6 oblečen v rdeč plašč, modre hlače, rdeče no- gavice in črne čevlje. V desni roki drži zlato kolo, v levici pa stolpu podoben predmet zla- te barve. Mož ima gosto brado, grb pa je obro- bljen z bogato baročno kartušo.'2 v heraldiki Radovljiški mestni grb, kot gaje za Valvasorjev he- raldični zbornik Opus Insignium Armorumque ... v letih 1687-8 v gvaš tehniki naslikal Jernej Ramschiissl, risal avtor se bela in rumena barva uporabljata le kot na- domestek za srebrno in zlato. Po strogih he- raldičnih pravilih zlata in srebrna barva ne smeta biti nikoli postavljeni ena na drugo, zato je moč sklepati, da polje v izvirnem grbu ni bilo obarvano belo oziroma srebrno. Valva- sor ni več razumel »govoreče« simbolike ra- dovljiškega grba, saj ga je leta 1689 v Slavi Vojvodine Kranjske prikazal kot ščit renesan- čne oblike, v katerem stoji mož, ki drži v des- nici kolo s šestimi naperami, levico pa ima prazno.'3 Grb Radovljice iz IX. knjige Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske iz leta 1689, risal avtor Čeprav v 17. stoletju ni bilo več posluha za , simboliko »govorečih« grbov, je na pečatu ra- j dovljiških krojačev iz 1680. nad cehovskimi grbom še upodobljen stoječi mož s kolesom in stolpom v iztegnjenih rokah. Pečatnik je oval- \ ne oblike (24 x 26 mm, viš. 64 mm), v cehov- ; skem grbu so lepo vidne krojaške škarje in šti- j ri šesterokrake zvezde, na napisnem traku pa I je napis: SIGL. DES. SCHNEIDERS - HANDTWERCHS. ZV. RADTMANST ORFF.14 Novejše oblike mestnega grba Iz leta 1880 se je ohranil žig mesta Radov- ljice, pri katerem je od izvirnega mestnega grba ostalo samo kolo s šestimi naperami, ki leži v ščitu, ki je še najbolj podoben razprostr- ti koži. Žig okrogle oblike ima premer 29 mm, napisni trak pa nosi ime mestne oblasti: STADT AMT RADMANNSDORF. 15 Grb, v katerem je samo kolo, ima tudi mesto Radgo- na, vendar se zdi, da je bila težnja po reduci- ranju prisotna v Radovljici že konec 15. sto- letja. Nad portalom radovljiške cerkve je ne- odvisno od okoliških grbov izklesano kolo z dvanajstimi naperami. j Žig mestne občine Radovljica iz leta 1880 na listini z dne 30. IV. 1880, ki jo hrani dr. Božo Otorepec, premer 28 mm, risal avtor Leta 1907 je občinski odbor mestne občine Radovljica podelil Otonu pl. Deteli diplomo o častnem meščanstvu. V levem zgornjem kotu diplome je bil naslikan mestni grb, v ka- terem stoji mož, ki v desnici drži kolo, v levici pa zastavo. Izvedbo radovljiškega grba z zasta- vo lahko vidimo tudi na vzhodni fasadi zgrad- be Univerze v Ljubljani. Na diplomi Otonu pl. Deteli je lepo viden žig, ki je po obliki po- vsem podoben žigu iz 1880, le da ima napis v slovenskem jeziku: MESTNO ŽUPANSTVO RADOVLJICA. 16 Nepoznavanje in neustrez- no interpretiranje radovljiškega grba je dose- glo višek v našem stoletju. Leta 1930 je za- grebški zgodovinar Emilij Laszowski izdal al- bum Grbovi Jugoslavije, v katerem je možu v 7 Risba radovljiškega grba na diplomi, ki jo je 15.11. 1907 občinski odbor mestne občine Radovljica po- delil Otonu pl. Deteli, danes v Arhivu Slovenije, risal avtor Grb Radovljice iz albuma E. Laszowskega Grbovi Jugoslavije, kije leta 1930 izšel v Zagrebu, risal av- tor radovljiškem grbu postavil v levico zlat le- mež. Kolo v desnici je bilo najbrž vzrok, daje Laszowski mislil, da gre pri možu iz radovlji- škega grba za kmeta. 17 Zaključek Grb mesta Radovljice je izjemen in po- memben bolj zaradi svoje »govoreče« simboli- ke, kakor zaradi prikaza značilnosti in poseb- nosti mesta, ki mu pripada. Čeprav v najsta- rejših upodobitvah grba drži mož v levici me- sto z zvonikom, ni mogoče iz teh upodobitev dognati nikakršnih arhitektonskih značilnosti mesta. Kolo v desni roki sproža več ugibanj. H.G. Hoff je leta 1808 takole razumel njegov pomen: »Grb mesta predstavlja moža, ki v eni roki drži kolo in v drugi mesto; odtod mnenje, da je bil nek kolar začetnik in osnovatelj mesta.«l8 Linhart je bil drugačnega mnenja in je sklepal, da gre pri starejšem grbu za podobo slovanskega boga Radegasta, čigar ime naj bi Nemci napačno povezovali z enako zvenečo nemško besedo za kolo (=Rad). Obe teoriji sta zelo zanimivi, vendar za nobeno ni dokazov v virih. Edino, kar ni sporno, je »govoreča« simbolika grba, ki v slikah prikazuje ime me- sta^ Že od Valvasorjevih časov naprej niso več razumeli »govorečih« grbov in takrat je tudi izginilo mesto z zvonikom iz levice moža v radovljiškem grbu. Šelo Božo Otorepec nam je pred nekaj leti spet razkril lepoto in pomen »govorečih« grbov Radgone, Žalca, Mokrono- ga, Sevnice, Celovca, Brežic in seveda Rado- vljice. Naša naloga je, da v radovljiški grb vr- nemo mesto z zvonikom in ga tako uravnove- simo v simbolnem in grafičnem smislu. OPOMBE 1. Otorepec B., Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Slovenska matica in Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1988, str. 113 in opomba 587. — 2. Otorepec, o.d., str. 114 in 115. — 3. Otorepec, o.d., str. 114 in opomba 606. — 4. Otorepec, o.d., str. 114 in opomba 609. — 5. Otorepec, o.d., str. 268. — 6. Otorepec, o.d., str. Il6in27l. —7. Otorepec, o.d., str. 116 in 225. — 8. Otorepec, o.d., str. 116. — 9. Linhart A.T., Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, Slovenska matica, Ljubljana 1981, II. knjiga, str. 259 in opomba 154. — 10. Linhart, o.d., str. 257 in opombe 149. 150 in 153. — II. Arhiv Slovenije, Zbirka pečatov, škatla št. 3. — 12. Valvasor J.W. & Ramschiissl J., Opus Insig- nium Armorumque..., 1687-88, Ms MR 160 v Sve- učiliščni knjižnici v Zagrebu; str. 26. — 13. Valva- sor J.W., Slava Vojvodine Kranjske, Mladinska knjiga, Ljubljana 1984, IX. knjiga, str. 205. — 14. Hrani Narodni muzej v Ljubljani, inv. št. KZ613I. — 15. ZALj, MALj, fase. 1185, fol. 256. — 16. Ar- hiv Slovenije, Zbirka diplom. — 17. Laszowski E., Grbovi Jugoslavije, Kava Hag d.d., Zagreb 1930, str. 53. — 18. Hoff H.G., Historisch -statistisch - topographisches Gemälde Herzogthums Krain, La- ibach 1808,1. Teil, str. 158. 8 DR. ŽIGA BUČAR (1830-1879) JANKO JARC Mladost in bližnje sorodstvo Dr. Žiga Bučar, nekdanji novomeški okrajni zdravnik, narodnjak in vnet domoljub, čital- ničar in pobudnik zidanja Narodnega doma v Novem mestu, prvega na slovenskih tleh, je bil rojen 7. julija 1830 v Ljubljani, v tedanji predmestni župniji Marijinega Oznanenja, ki jo tudi danes vodijo frančiškani. Pri krstu je dobil ime Sigismund Friderik. Njegov oče, Franc Mihael Wutscher (Bučar), je bil trgovec in je ime] svojo prodajalno ob desnem voglu vhoda v Šentpetersko cesto, v sosedstvu fran- čiškanske cerkve. Dekliško ime matere je bilo Roje ali Raje. V družini sta bila vsaj še dva brata, starejši Janez in mlajši Franjo. Brata Janez in sedem let mlajši Žiga sta bi- la dijaka ljubljanske gimnazije in sta odraščala v obdobju, ko so se tudi v našo slovensko do- movino iz zahodnega in srednjeevropskega sveta vse bolj stekale svobodoljubne in narod- nobudilne ideje. Janez seje po končani srednji šoli odločil za pravne študije in odšel na du- najsko univerzo, kjer sta se brez dvoma še bolj krepila njegovo svobodoljubno mišljenje in narodna zavest. Ob svojih vračanjih v domo- vino je gotovo vplival tudi na mišljenje brata Žige. Revolucionarno leto 1848 sta brata doživela v Ljubljani in oba je potegnilo v do- gajanje. Dr. Josip Vošnjak je v svoji spominski besedi ob smrti dr. Žige Bučarja zapisal: »Kako vesel, za svoj narod navdušen mla- denič je bil naš Žiga, ko je 1848. leta v unifor- mi akademičnega gardista mogočno stopal po Ljubljani, kako milo, vsa srca očarujoče so donele njegove pesmi, ko je pomagal pri prvih slovenskih predstavah istega leta v gledališči, vsega tega se še danes radostno spominjajo, kar jih je izmej stare garde zvesto in neomade- ževano ohranilo svoj značaj od tačas do danes«. ' O javnem nastopanju bratov Janeza in Žige Bučarja leta 1848 je Anton Trstenjak o prvi slovenski »besedi« istega leta v ljubljanskem deželnem gledališču in o njenem programu (obsegal je pesmi in deklamacije) takole zapi- sal: »Za napravo besede pridobil si je največ zaslug Janez Bučar, oče našega opernega pev- ca g. Frana Bučarja«. Žiga Bučar pa je v tem času nastopal s kupleti in smešil nemčurje, igral Anžeta v ljubljanski uprizoritvi Linhar- tove Županove Micke, nastopil z manjšo vlo- go v igri Slovenec in Nemec, 22. novembra 1848 igral v burki Tat v mlinu, prevedeni iz češčine, in nastopil na gledališkem odru še v Dr. Žiga Bučar jeseni 1849.2 O tem je Anton Trstenjak zapi- j sal: »Dne desetega septembra 1849 predsta-, vljala se je igra Dobro jutro, prevedena iz če- j škega. Glavno vlogo je igral Žiga Bučar. ... j Urednik petju in igri je bil dr. J(anez) Bu-1 čar«.3 I Plamen prebujene in dejavne narodne zave- sti, ki je v obeh bratih vzplamtel v »pomladi i narodov«, v vsem njunem, žal kratkem, ži- ; vljenju ni ugasnil. Janez je po opravljenih ¦ pravnih študijah, promociji za doktorja prava > in opravljeni praksi, dobil advokaturo v Po-1 stojni. Žiga pa je kmalu po končanih medicin-1 skih študijah nastopil službo okrajnega zdrav- ; nika v Novem mestu. i Dr. Janez Bučarje v Postojni poleg advoka- ture opravljal tudi posle notarja. Kot navdu- šen narodnjak, se je zelo zavzemal za ustano- ; vitev Narodne čitalnice. Privlačevalo ga je i tudi politično delo in ko so bile za 30. maji 1864 razpisane deželnozborske volitve, je v : kmečki kuriji sodnih okrajev Postojna, Loga- tec, Cerknica, Lož in Ilirska Bistrica prijavil svojo kandidaturo tudi on. Bleiweisove Novi- ce z dne 25. maja 1864 so prinesle njegovo sporočilo volilnim možem, v katerem pravi: »Ponudim Vam tedaj domoljubno srce, iskre- no delavnost in vse moči, s katerimi se že ne- kaj let trudim za deželo. Natanko poznam do- godbe, dobre in slabe lastnosti, potrebe, tuge in želje krasne domovine naše in dragih roja- kov, ki so Vam izročili volivno oblast. Zato želim ustreči pravičnim željam naroda v zbo- ru, kjer poslanci za njegovo korist skrbijo po močinjim podeljeni. Vas pozdravljam. Z Bo- gom! Dr. Janez Bučar, advokat in notar.« Vse to leporečje pa je pri volilnih možeh bolj malo zaleglo: za Bučarja je glasovalo 19 volilnih mož, prav toliko za vladnega kandi- data barona Schloissnigga, z 69 glasovi pa je bil izvoljen dr. Etbin Henrik Costa, ki so ga poldrugi mesec kasneje izvolili tudi za župana mesta Ljubljane. Dr. Janez Bučar si je odslej prizadeval predvsem za ustanovitev Narodne čitalnice tudi v Postojni, saj sq te delovale že v več krajih kraškega in primorskega okolja. To mu je uspelo in za 1. maj 1868 je bil sklican ustanovni občni zbor čitalnice v Postojni. Za predsednika je bil izvoljen dr. Janez Bučar, predno pa je mogel povsem razviti čitalnično dejavnost, je 27. februarja 1869 nenadoma umrl, star komaj sedeminštirideset let. Dr. Janez Bučar je bil poročen z Marijo Blanko Altenburger, hčerjo ljubljanskega fina- nčnega uradnika Aleksandra Altenburgerja: le-tega je sodišče določilo za varuha obema njegovima mladoletnima sinovoma, Ivanu in Pranju. Ivan Bučar ali Ivo Ivanovič, kot se je kasne- je podpisovanje bil rojen 24. maja 1856 in ob očetovi smrti še ni dopolnil trinajst let. Bil je dijak ljubljanske gimnazije in je zanj nedvo- mno skrbel njegov stari oče. Koje bil v petem gimnazijskem razredu, mu je njegov dedek in varuh umrl, sam pa se je preselil s stricu dr. Žigi Bučarju, okrajnemu zdravniku v Novem mestu. Prišel je v začetku poletnega semestra v šolskem letu 1870/71 in obiskoval novo- meško gimnazijo do konca šolskega leta 1872/73. Bil je dober dijak in je iz Kalistrove ustanove za postojnske dijake prejemal letno 240 goldinarjev.4 V šoli je dobival ocene iz slovenščine, klasičnih jezikov in nemščine, medtem ko si z matematiko nista bila preveč na roko. Njegova, brez dvoma že v rani mla- dosti v očetovi hiši vcepjena narodna zavest, je pri novomeškem stricu in pri gimnazijskih profesorjih frančiškanih, znanih narodnjakih, dobila krepko oporo, prebujala se mu je pa tudi pesniška žilica. Njegov vrstnik na novo- meški gimnaziji, Karel Clarici, sin upravitelja grajske posesti Zalog (Breitenau) v bližini No- vega mesta, se v svojih spominih Knjiga moje mladosti spominja, da je na njegovo dijaško stanovanje med drugimi dijaki zahajal tudi »mali, gibčni Bučar, nečak okrožnega fizika, ki seje pravzaprav pisal Wutscher. ... Bučarje tudi po malem pesnikoval in sem še dolgo znal na pamet sonet, ki gaje poklonil Viktor- ju (Černetu) za god.«5 V sedmem gimnazijskem razredu pa je Iva- nu Bučarju spodletelo in je v matematiki do- bil oceno »nezadostno« s pravico ponavljal- nega izpita. K njemu se Ivan Bučar na jesen 1873 ni javil. Vstopil je v artiljerijsko kadetni- co na Dunaju, a je bil leta 1877 iz nje odpu- ščen. Naslednje leto je avstro-ogrska vojska okupirala Bosno in Hercegovino. V vojaško službo je bil vpoklican tudi Ivan Bučar, ki pa je v Bosni zapustil avstrijsko armado in prešel na turško stran. Od tam je prebegnil v kneže- vino Srbijo in se zaposlil pri francoski družbi, ki je gradila železnice na Balkanu in v Mali Aziji. Služboval je v Beogradu, Skopju, Sofiji, Solunu, Carigradu in Koniji sredi Male Azije, od koder je bila speljana železnica do Bagda- da. V Koniji je Ivan Bučar zbolel, se vrnil v Carigrad in tam marca 1907 umrl. V novo- meški gimnazijski vpisnici je ostala za njim zadnja sled z dne 2. septembra 1895, ko sta mu bila izdana dvojnika letnih spričeval šeste- ga in sedmega gimnazijskega razreda. Ves čas svojega življenja v tujini ni nehal pesnikovati v rodni slovenščini in je tu in tam tudi objavil kako pesem v reviji Ljubljanski zvon, vse bolj pa se je navduševal za narodne pesmi južnih Slovanov. Ob njihovih vzgledih je zasnoval junaško pesnitev, nje dogajanje pa postavil v Postojno: navdih zanjo mu je dala očarljiva Postojnska jama. Naslov te Bučarje- ve pesnitve je Biserojla jasna vila, s podnaslo- vom Bajka iz Postojnske jame. V knjižni izda- ji je izšla v Ljubljani leta 1898, ko je bil njen avtor v Beogradu. O tej pesnitvi je zapisano: »Prevelika vnema za srbski jezik ga je zapelja- la, da je jezik v pesnitvi čudna jezikovna me- šanica«. Anton Slodnjak pravi, da pesnitev kaže vsaj rahle sledove talentiranosti, medtem ko je Oton Župančič označil Bučarjeve verze v pesnitvi kot »jednakomerno tinkanje, ki do- sadno bije na uho«.6 Franjo Bučar, rojen 20. januarja 1861, je bil ob očetovi smrti star osem let. Po končani os- novni šoli so ga domači poslali v obrtno šolo na Dunaju, kjer so zelo verjetno živeli sorod- niki njegove matere. Ko je šolo uspešno kon- čal, se je izpopolnjeval še na šoli za umetno obrt v Benetkah in potem dobil službo učitelja na Obrtni šoli v Ljubljani. Leta 1889 je pri Franu Gerbiču, ki je tri leta pred tem postal vodja Glasbene šole pri ljubljanski Glasbeni matici, začel obiskovati pouk petja in nadalje- val študij na konservatorijih na Dunaju, v Pragi in Milanu. Postal je operni pevec in je kot prvi tenorist prepeval na odrih gledališč v Bratislavi in Olomoucu, potem pa se je prese- lil v Nemčijo, kjer je bil član opernih hiš v 10 Frančiškanska cerkev in gimnazija v Novem mestu, razglednica iz leta 1908 v Narodnem muzeju v Ljubljani Leipzigu, Darmstadtu, Frankfurtu, Kölnu in v i Wagnerjevem gledališču v Weimarju. Prepe- i val pa je tudi v dunajski dvorni operi. Uvelja- vil se je še kot režiser in se izkazal v gledali- ščih v Colmarju. Esssenu in Gdansku. Leta 1918 seje vrnil v Ljubljano in postal prvi re- žiser ljubljanske opere. Nekaj let je poučeval tudi solo petje na šoli Glasbene matice v Ljubljani, a je moral zaradi bolezni prenehati. Umrl je 25. novembra 1926. Dr. Žiga Bučar v Novem mestu Narodna čitalnica j Po končanih medicinskih študijah in opra- vljenih izpitih ter pridobljenem naslovu dok- torja vsega zdravilstva (promoviran 22.7. ; 1856, 16.6. 1858 rigoroz iz porodništva), je bil i dr. Žiga Bučar najprej nameščen kot zdravnik pri železarni v Topuskem na Hrvaškem. Dr. Josip Vošnjak je zapisal, da »je sprejel službo j na fužinah Friedauskih blizu Topuska na hr- vatsko-slovenski meji«. Lastnik teh fužin je bil vitez E. von Friedau, ki je bil hkrati tudi j lastnik graščine Gradac v Beli krajini in je i tamkaj zgradil topilnico železa, ki je delovala od leta 1858_do 1882. V začetku šestdesetih, let je bil dr. Žiga Bučar že v Ljubljani, kjer je bil leta 1861 med soustanovitelji ljubljanskega: Zdravniškega bralnega društva, ki seje že na- slednje leto preimenovalo v Društvo zdravni-' kov na Kranjskem. Po nastanku nove jugoslo- vanske države ob koncu prve svetovne vojne se je to društvo 2. decembra 1918 preimeno- valo v Slovensko zdravniško društvo. Kmalu po letu 1861 je bil dr. Žiga Bučar imenovan za okrajnega zdravnika v Novem mestu. V tem času je »dolenjska stolica« zače- la rahlo spreminjati vtis »žalostnega središča dolenjske birokracije in revščine«, kot je o Novem mestu zapisal Janez Trdina. Mesto se je začelo narodno prebujati in se usmerjati v nove tokove avstrijske notranje politike. Po- ' raz avstrijske vojske 24. junija 1859 pri Solfe- rinu in temu sledeča izguba dotedanje Avstriji ! pripadajoče severnoitalijanske province Lom- ' bardije v korist nastajajoče zedinjene Italije, i sta hitro spodnesla tudi Bachov absolutistični režim v habsburški državi. Na Dunaju je bila 21. oktobra 1860 objavljena takoimenovana »oktobrska diploma«, ki je vsebovala sklepe ' razširjenega avstrijskega državnega sveta in so jo razglasili s cesarskim manifestom. V njej je bila predvidena federativna preureditev Av- strije in njenim narodom obljubljena toliko zaželjena enakopravnost. Državni svet je bil še pred objavo diplome tudi mnenja, »da zanemarjanje deželnih jezikov v šoli in v dru- gih zadevah javnega življenja izbuja veliko nevoljo«, kot je zapisal dr. Janez Bleiweis v svojih Novicah 1 7. oktobra I860. Ta čas sta v Novem mestu prav v šolskih klopeh gimnazije vse bolj naraščala plamen narodne zavednosti, 11 in navdušenje za narodno buditveno delo. Di- jaki so glede tega imeli vso oporo in spodbudo pri nekaterih svojih profesorjih: ravnatelju gimnazije p. Bernardu Vovku, po stroki mate- matiku in fiziku, pri zgodovinarju in zemlje- pisen p. Rafaelu Klemenčiču, ki je bil doma s kmetije nad Mestnimi njivami v Novem me- stu, ter zlasti pri klasiku in slavistu p. Lacku (Ladislavu) Hrovatu. Kako je bilo takrat v Novem mestu in na novomeški gimnaziji, pove v Novicah dne 12. julija 1860 objavljeni dopis, v katerem dopisnik M.P., verjetno vi- šješolec Matija Pašič iz Semiča, vesel sporoča, »da tudi mi, kakor se vidi, ne bomo zadnji v slovenščini« in nadaljuje: »Jela se je tudi pri nas javiti tako živo zavest narodnosti kakor še nikdar ne. Oživlja se ljubezen do materinega jezika, ki je bil tako dolgo zanemarjen kakor da bi ne bil naš domač jezik. Bili so časi, da so se ravno tukaj ljudje iz dijaka norca delali, ko so ga v maternem jeziku, to je, po sloven- sko govoriti slišali; brž so mu rekli, da je ali hud sovražnik nemščine ali pa je celo ne razu- me; zdaj pa je drugač. Prerodili smo se in na- rodni duh nam v srcih klije. Nemščina se ne zanemarja, ali tudi slovenščina dobiva čedalje bolje pravice, ki ji gredo pred Bogom in sve- tom. Da so se časi tako dobro obrnili v naši gimnaziji, gre čast in hvala verlemu domolju- bu, visoko častitemu gosp. očetu frančiškanu L(adislavu) H(rovatu), profesorju gerškega je- zika, ki nam je res dika in ponos. Celo leto se prestavlja gerški jezik na slovenski, tako na priliko Demostena, Ksenofonta, Homerja; prevodi gredo že dobro od rok.« Dobra dva meseca kasneje je isti dopisnik zapisal: »Iz raznih dopisov, ki se nahajajo po slovenskih časnikih in napredovanje našega slovstva zadevajo, se vidi, kako živo veje duh slovenski, kako se oživlja narodnočutje in hre- penenje po pridobitvi pravic, ki vsakemu na- rodu, kateri še ni popolnoma poginul, so pra- ve svetinje. Le tako naprej!« Bližala se je tisočletnica prihoda bratov Konstantina-Cirila in Metoda na Moravsko in novomeški dijaki so leta 1861 priredili v gimnazijski dvorani javnosti namenjeno Ci- ril-Metodovo proslavo. Pri sestavi programa in besedil je dijakom pomagal popularni pater Lacko, dijaki pa so čisti dohodek namenili »čitavnici«. Leta 1863 sta ravnatelj in profesorski zbor novomeške gimnazije prišla v hud spor z na- drejeno šolsko oblastjo, ker so se odločili, da bodo v sicer uradnem, to je nemškem jeziku tiskanem letnem poročilu, vsa slovenska lastna in krajevna imena natisnili po pravilih slovenskega pravopisja. Ko je ob koncu šol- skega leta 1862/63 letno poročilo izšlo, je bilo že na naslovni strani natisnjeno: Programm des kaiserl. königl. Gymnasiums in Novo- mesto in le v drobnejšem tisku in v oklepaju dodan še nemški naziv mesta Neustadtl, v se- znamu dijakov pa so bila vsa lastna in krajev- na slovenska imena pisana po slovensko. Ta- krat je v Novem mestu, v Kranjski in sosednih deželah nastal krik in vik. Nemci in nemšku- tarji so v svojih časnikih žolčno napadali no- vomeško gimnazijsko vodstvo, slovenski čas- niki pa so mu peli hvalo in ga drugim šolskim vodstvom stavljali za vzgled, medtem ko je razjarjena deželna vlada za kazen nameravala celo ukiniti štiri višje gimnazijske razrede.'^ V Novicah in drugih slovenskih časnikih so se ta čas vse pogosteje oglašali klici o potrebi, da se ustanovi Narodna čitalnica tudi v No- vem mestu. Ko so ta, po hrvaškem vzgledu ustanavljana, izobrazbi in zabavi, predvsem pa prebujanju narodne zavesti namenjena društva, uspešno živela in delovala že v vrsti slovenskih mest in večjih podeželskih krajev, so v Novem mestu in na Dolenjskem sploh le govorili o potrebi ustanovitve takega društva. Zato je Fran Levstik v svojem listu Naprej leta 1863 zbodel Dolenjce in Novomeščane: »Če se človek malo ozre po svojej domovini, mora se mu čudno zdeti, da vrli Dolenci duševno spe tako mirno, kakor sloveči kralj Matijaš pod zemljo pri kamenej mizi. Kaj delajo Do- lenci? Kaj dela sloveče mejsto, dolenski Rim?« V tem »slovečem mejstu«, v Novem mestu, pa se je le začelo nekaj premikati. V našem mestu sta sicer takrat, kot je zapisal Janez Tr- dina, »v vseh rečeh svet dajala in odločala« prost Jernej Arko in predsednik okrožnega so- dišča Jožef Anzelm vitez Scheuchenstuel. Prvi je bil novomeški prost od leta 1852 do svoje smrti v letu 1868. drugi pa predsednik okrožnega sodišča od 1850. do 1867., ko je odšel na novo službeno mesto v Gradec, bil tam septembra 1970 kot dvorni svetnik upo- kojen in tri leta za tem umrl. Njegova žena, Primčeva Julija, je leta 1864 umrla v kandij- skem gradiču Novi dvor in je pokopana na šmihelskem pokopališču. Njen grob je ohra- njen. V Novem mestu je bil ta čas brez dvoma ugledna in vplivna oseba tudi dr. Jožef Rozi- na, dolenjski rojak iz Malega Gabra pri Šen- tvidu na Dolenjskem. Bil je dijak novomeške gimnazije, pravne študije je opravil na univer- zi v Gradcu, kjer je bil 1839. promoviran za doktorja prava. Leta 1846 je dobil advokaturo v Novem mestu. Svojo narodno zavest je iz- pričal že v letu 1848, ko je bil med pobudniki uprizoritve Linhartovega Matička, ki so ga v dvorani Kazine zaigrali 6. in 9. januarja 1848. Med igralci so bili po večini mlajši uradniki, med katerimi je bil posebej prizadeven aktuar okrožnega urada Franc Polak. Po marčni re- voluciji je dr. Rozina postal vodja narodnega gibanja v Novem mestu in bil 4. decembra 1848 izvoljen za predsednika Slovenskega društva, že julija istega leta pa je bil pobudnik in nedvomno tudi finančni podpornik izhaja- 12 nja lista Sloveniens Blatt, v nemškem jeziku, a za slovenske narodne koristi pisanem novo- meškem časniku, ki je izhajal v drugi polovici leta 1848. Janez Trdina je o dr. Jožefu Rozini zapisal: »Kar je rekel on, je bilo kakor pribito. V vseh zborih je imel prvo besedo in poglavitno veljavo.« Dalje pravi, da je leta 1848 bistro vi- del, kaj je treba storiti v korist naroda in za blaginjo zanemarjene Dolenjske in Novomeš- čanom dokazal, da so Slovenci.8 Dr. Jožef Ro- zina je bil rojen 1810., umrl pa je 1889. v svo- jem gradiču Steinhof v Kandiji, ki gaje njegov zet Fran Šuklje preimenoval v Kamen. Danes je gradič del novomeške splošne bolnišnice. Med meščani so poleg dr. Rozine veljali za narodnjake zlasti lekarnar Dominik Rizzoli, trgovci Karel Kalčič, Franc Kastelic, Valentin Oblak in Vincenc Marin, steklarja Karel in Ferdinand Seidl in krčmar Karel Rozman. Pridruževalo se jim je več mlajših rodoljubnih izobražencev, ki so kot uradniki prihajali na službovanje v Novo mesto. Med njimi so bili namestnik državnega pravdnika Ludvik Rav- nikar, avskultant Gregor Keršič, sodni adjunkt Jožef Gerdešič, sodni pripravnik dr. Vojteh Kraus, sin kapiteljskega organista in učitelja petja, sodna uradnika Martin Mohar in Jožef Rohrmann, pa še kdo. V začetku šestdesetih let je prišel v Novo mesto tudi dr. Žiga Bučar, vnet in neutrudno delaven narod- njak. Geslo takratnega narodnoprebujnega dela je bilo »čitavnica«. Ko so bile leta 1861 po hr- vaškem zgledu ustanovljene prve narodne či- talnice v Trstu, Mariboru, Ljubljani in Celju, so začeli nanjo misliti tudi v Novem mestu. Ves narodni preporod Novega mesta pa se je odvijal počasi, v neprestanem strahu in obota- vljanju, dokler niso novomeškim rodoljubom utrdili hrbtenico in vlili meščanstvu več na- rodnega zanosa člani ljubljanskega Južnega Sokola ter pevci ljubljanske čitalnice, ki so bili povabljeni na proslavljanje novomeške petstoletnice. Med gosti sta bila tudi prof. Fran Erjavec in odvetnik dr. Valentin Zamik, zvesta svojemu vodilu, da je treba narod ne- prestano buditi in buditi, zlasti še meščanstvo. O proslavi petstoletnice svojega mesta so No- vomeščani začeli razmišljati že leta 1861. Več predlogov in načrtov o tem, kaj bi bilo treba ob tej priložnosti storiti v korist mesta, je bilo objavljenih tudi v dnevnem časopisju. Na ob- čini so predvideli dobrodelno loterijo, uradna in nemškutarska stran je mislila predvsem na patriotično parado, med rodoljubi pa se je plaho oglašala želja, da bi ustanovili čitalnico. Vendar se Novomeščani takrat še niso do konca predramili in novomeški dopisnik lista Triglav je še 11. aprila 1865 tožil, »da je že pomlad, v Novem mestu pa še vedno zastonj mladega brstja, ki bi ga tako radi gojili, tako mimo čuvali in o čegar klici so mislili, da se že v zdravi zemlji greje. Čitalnico mislim.« Od takrat, pa vse do jubilejnih dni v avgu- stu 1865, v slovenskih listih ni bilo več glasu o novomeški čitalnici. Vendar so v času, ko seje pripravljala ustanovitev čitalnice v Metliki in Sevnici, tudi v Novem mestu stvar resno vzeli v roke. Ko so na rotovžu začeli razpošiljati vabila za proslavo in je novomeška meščanska garda vabila krško in kostanjeviško gardo v goste, nemškutarji pa so šušljali, da bodo po- vabili ljubljansko nemško telovadno društvo, so sodni uslužbenci Ludvik Ravnikar, Gregor Keršič in Martin Mohar ter lekamar Dominik Rizzoli, trgovec Černič in gostilničar Gregorič v nekaj urah nabrali petinštirideset podpisov meščanov na vabilu Južnemu Sokolu v Ljub- ljani, ki naj s svojim prihodom in nastopom počasti petstoletnico mesta in udeležence navduši za narodno stvar. Vabilo je podpisal tudi župan Toussaint Fichtenau-Jelovšek. Južni Sokol je vabilo rade volje sprejel. Pri- dražili so se mu še pevci ljubljanske čitalnice in skupaj so se odpeljali z vlakom do Krškega, od tam pa z vozovi preko Kostanjevice v Novo mesto. Ob mostu čez Krko jih je priča- kalo veliko meščanov in okoličanov, ki so po pozdravu Ludvika Ravnikarja s sokoli na čelu odkorakali po današnji Pugljevi ulici na Glav- ni trg. Godba meščanske garde pa jim je za- igrala koračnico Naprej zastava slave. Valen- tin Zamik je v svojem opisu novomeških slav- nosti zapisal, da je sokolom ob pohodu v Novo mesto na pot sijalo sonce kot Napoleo- nu ob njegovi največji zmagi pri Slavkovem, za novomeško nemškutarijo pa daje bil ta dan pravi Waterloo, kjer je isti Napoleon doživel svoj popolni poraz. Proslavljanje novomeške petstoletnice je potekalo ob večemi razsvetljavi mesta in ob- hodu godbe ter ob svečanih obredih v kapi- teljski in frančiškanski cerkvi. Na rotovžu so delili imenovanja za častne meščane, temu pa je sledil slavnostni obed za povabljene odlič- nike ter pogostitev revnih ter povabljenih in domačih gardistov, medtem ko so meščani sokole in pevce iz Ljubljane povabili na svoje domove. Popoldne je bila na Tratah, to je na mestnem travniku za Žabjo vasjo, ljudska ve- selica, kjer so nastopili tudi sokoli in ljubljan- ski pevci. Posebno pozornost so zbujale rdeče sokolske srajce, ki so mnoge spominjale na uporne italijanske garibaldince. Zvečer so lju- bljanski gostje v prostorih Kazine pripravili pravo čitalniško besedo s petjem in rodoljub- nimi recitacijami. Naslednjega dne so se Ljubljančani dobili s svojimi gostitelji v gostilni na Bregu. Pridruži- li so se jim tudi mestni odličniki z županom Fichtenauom, glavarjem Eklom in odvetni- kom dr. Rozino, prišla pa sta tudi prof. Fran Erjavec in odvetnik dr. Valentin Zamik. Ob uživanju rakov iz Krke in ob trškogorski ka- pljici je bilo izgovorjenih veliko navdušujočih 13 besed: ustanovitev čitalnice je bila sklenjena stvar. Zvečer je bil za konec jubilejnih sveča- nosti še ples v dvorani Kazine. Skoraj vse, kar so v Novem mestu v zvezi s petstoletnico načrtovali, je splavalo po Krki, ostalo je le povrnjeno staro ime mesta Rudolf- swert in njegov poslovenjeni naziv Rudolfovo (v veljavi vse do leta 1918). Članki in razpra- ve, ki jih je v čast petstoletnice našega mesta v Poročilih zgodovinskega društva za Kranjsko objavila skupina zgodovinskih raziskovalcev, so ostali v Novem mestu skoraj neopaženi, pač pa se je uresničila davna želja rodoljubov: ustanovili so Narodno čitalnico. ^ Da bi čitalnico čimprej priklicali v življe- nje, se je deset dni po končani proslavi v Brunnerjevi gostilni na Bregu zbralo dvajset rodoljubov, med njimi dr. Jožef Rozina in dr. Žiga Bučar, ki so se posvetovali o ustanovitvi čitalnice, izbrali pripravljalni odbor in mu na- ložili, da čimprej pripravi društvena pravila in jih predloži oblasti_ v odobritev. V odboru je sodeloval tudi dr. Žiga Bučar. Novomeška javnost se je sedaj razgibala in ljubljanski ne- mški časnik Laibacher Zeitung je 6. septem- bra 1865 objavil dopis iz Novega mesta, ki je sporočal, da je v Novem mestu od proslave petstoletnice dalje resnično nastalo novo ob- dobje in da je doslej tako mirno in družabno mestece razklano v dva tabora: enemu je bilo geslo Kazina, drugemu čitalnica. Ko se je zgražal še nad tem, da so glavni organizatorji novega društva kaki trije državni uradniki, je dopisnik menil, da bo ustanovitev čitalnice novomeškemu družabnemu življenju prinesla le škodo. Pripravljalni odbor za ustanovitev čitalnice je sredi septembra 1865 izpopolnil od okraj- nega glavarstva vrnjena pravila, jih ponovno predložil ter jih že 23. septembra dobil vrnje- na in odobrena. Pripravljalni odbor seje sestal že naslednji dan in sklenil takoj začeti prido- bivati člane; že prvi dan so jih nabrali šestin- štirideset. Ustanovni občni zbor je bil sklican za 25. oktober 1865 pri Brunnerju na Bregu. Za predsednika čitalnice je bil izbran dr. Jožef Rozina, tajniške posle pa so zaupali dr. Žigi Bučarju. Novomeška čitalnica, šestnajsta med čital- nicami, ki so bile do tedaj ustanovljene na slo- venskih tleh, je imela svojo prvo javno prire- ditev 26. novembra 1865. Ker ji v Kazini niso hoteli posoditi dvorane, so se člani zbrali v gostilni na Bregu. Na sporedu so bile recitaci- je in pevski nastopi. Med številnim občin- stvom so bili tudi štirje mlajši člani čitalnice, ki so si za to priložnost omislili in oblekli rde- če srajce, kakršne so videli pri ljubljanskih so- kolih, ki so nastopili ob petstoletnici mesta. Prišlo je tudi nekaj profesorjev-frančiškanov in dijakov. Po končanem programu so se mlajši zavrteli v plesu. Vse to je razkačilo ka- piteljskega kanonika Mateja Svetličiča, ki je v pridigi 3. decembra 1865 ostro grajal to prire- ditev, ki da so jo pripravili »škrici« (zasmeh- Ijivka za uradnike), rdeče srajce pa so ga spo- minjale na uporniške italijanske garibaldince in prevratna gesla francoske revolucije in pro- stozidarskih lož o svobodi, enakosti in brat- stvu. Ni mu bila všeč tudi udeležba frančiška- nov, posebej pa še dijakov, češ da so jim pro- fesorji-frančiškani dovolili, da se udeleže za- bave v gostilni. Med čitalničarji je zavrelo. Prost Jernej Arko je v razgovoru z dr. Jožefom Rozino sicer priznal, daje šel kanonik Svetli- čič predaleč in daje pripravljen doseči preklic obtožb ter tako dati čitalnici zadoščenje za ža- litve, ki bi lahko pripeljale do tožbe. Ko pa je čitalnica tudi pismeno zahtevala preklic žalitev na istem mestu, kjer so bile iz- govorjene, je prost Arko v nemško pisanem odgovoru 11. decembra 1865 te zahteve zavr- nil in menda celo ponovil nekatere Svetličiče- ve trditve. To je bil vzrok, da je čitalnični od- bor obširno razpravljal, tajnik dr. Žiga Bučar pa sestavil odgovor in točko za točko pojasne- val in zavračal obtožbe. Pismo sta podpisala predsednik dr. Rozina in tajnik dr. Bučar. V odgovoru sta prosta še zbodla, češ da mu ne pišejo odborniki v nemščini zato, ker bi misli- li, da slovenščine ne razume, ampak zato, ker vljudnost zahteva odgovor v tistem jeziku, v katerem je bil izrečen ogovor. V dopisu ugota- vljajo, da prireditev pri Brunnerju ni bila ni- kakršna otvoritvena prireditev, v gostilni pa je bila zato, ker jim v Kazini niso hoteli dati na razpolago svoje dvorane. Tudi so frančiškani takoj po končanem programu odšli, rdeče srajce nekaterih pa niso imele nikake zveze z garibaldinci in prevratniki, ampak so jih mla- di gostje oblekli le v spomin na sokole; ti pa so uradno priznano in dovoljeno društvo. Od- povedali so se tudi preklicu žaljivk na mestu, kjer so bile izrečene. Končno ugotavljajo, da člane čitalnice prav tako kot duhovščino pre- vevajo čustva krščanske ljubezni in patriotiz- ma. Pismo je bilo pisano 15. decembra, tri dni kasneje pa je prost odgovoril, da z zadošče- njem sprejema na znanje izjavo odbora, s ka- tero se čitalnica odpoveduje zahtevi po prekli- cu. Če pa bodo v čitalnici res prevladovali principi krščanskega življenja in patriotizma, bo tudi on sam čitalnico podpiral. Prepira je bilo tako v Novem mestu konec, razvedelo pa seje zanj tudi v Ljubljani. Dežel- no predsedstvo je 17. decembra 1865 zahteva- lo od predstojnika okrajnega glavarstva, da z obratno pošto podrobno poroča o razmerah v društvu Narodna čitalnica, o napadu kanoni- ka Svetličiča nanjo in o zahtevi čitalnice za preklic napada ter proštovi odklonitvi te za- hteve. Predsedstvo želi posebej vedeti, kaj je z udeležbo frančiškanov pri večernih zabavah in o njihovem dovoljenju, da se le-teh udeleže tudi dijaki. Pri deželni vladi seveda še niso po- zabili na spor, ki so ga imeli profesorji- 14 frančiškani z nadrejeno šolsko oblastjo zaradi pisave slovenskih krajevnih in osebnih imen v letnem gimnazijskem izvestju. Naslednjega dne je okrajno glavarstvo odgovorilo in poro- čalo o kanonikovem napadu na čitalnico, češ daje čitalničarje ozmerjal s »škrici«, nadalje o zahtevi čitalniškega odbora za preklic napada in proštovi odklonitvi le-tega. Kar zadeva udeležbo mladine pri plesu v gostilni, pa po- roča, da matere same pošiljajo svoje sinove na ples k Brunnerju itd. Poslej o kakem sporu med čitalnico in proštijo ni bilo več glasu. Čitalnica je za svoje potrebe najela dve sobi v gostilni (ali hotelu) Pri kroni na Glavnem trgu. Tam so že leta 1848 ustanavljali Sloven- sko društvo in prvič v našem mestu razvili slovensko narodno zastavo. Manjša soba je ra- bila za pravo čitalnico, večjo pa so uporabljali za prireditve. Gostilničar je bil Anton Hoče- var, brat Martina Hočevarja, bogataša, ki je živel v Krškem in bil nemškutar ter na voli- tvah kandidat nemškutarske politične stranke. Bil je tudi lastnik hiše, v kateri je bila omenje- na gostilna. V prostorih, najetih v tej gostilni, je čitalnica delovala do konca leta 1972, ko ji je Anton Hočevar na zahtevo brata, ki je pro- padel na volitvah, pokazal vrata. Dolenjska mesta Novo mesto. Krško, Ko- stanjevica, Metlika, Črnomelj in Višnja gora so skupaj volila enega poslanca. 10 Ob volitvah v tem času sta se za ta mandat borili dve stranki: narodnjaška in nemškutarska. Izidi glasovanja volilnih mož so bili navadno od volitev do volitev različni: enkrat je zmagala ta, potem zopet druga plat. Kot trdni narod- njaki so bili znani Metličani in Črnomaljci. Med novomeškimi narodnjaki so bile znane nekatere trgovske družine, poleg njih pa še ne- kateri mlajši uradniki, ki so prihajali službo- vat v naše mesto. Vse bolj glasna je bila tudi gimnazijo obiskujoča mladina, ki je dajala du- ška svoji narodni zavednosti na šolskih prire- ditvah v spomin Valentina Vodnika, Franceta Prešerna ali Antona Janežiča. Te prireditve je s podporo svojih profesorjev prirejala tudi v čitalnični dvorani. Ob volitvah leta 1867 so dijaki celo dejansko posegali v volilno borbo. Prof. Ivan Steklasa, ki je bil takrat v osmem gimnazijskem razredu, je o takratnem volil- nem boju v Dolenjskih novicah leta 1909 za- pisal: »Volilna borba je bila huda. Nemšku- tarji so bili kakor obsedeni; kar besneli so pro- ti duhovščini in vsemu, kar je bilo slovenske- ga. Po gostilnah slovenski gosti niso imeli nikjer miru, psovali in grdili so jih, kar so le mogli.« Dijaki, tudi nižješolci, pa so se po vo- litvah, ki so bile na novomeškem rotovžu, iz tistih volilnih mož, ki so glasovali za nemške- ga kandidata, norčevali in jih na poti iz mesta obmetavali s peskom in nesnago. Narodna zavest Novomeščanov pa se je le polagoma utrjevala^ Zmagi narodnjakov je na- mreč spet sledila zmaga nemškutarije tudi na V zbirki pečatnikov Narodnega muzeja v Ljubljani je ohranjen železni preklopni pečatnik dr. Žige Bu- čarja novomeškem rotovžu. Omahljivost in neod- ločnost občinskih odbornikov se je pokazala n.pr. pri volitvah župana leta 1869, ko je bilo na občinskih volitvah 10. in 11. decembra, kot so poročale Novice, izvoljenih dvanajst narodnjakov, trije nemškutarji, trije pa »niso bili ne eno ne drugo«. Ko pa so volili župana, je bil izvoljen vodja novomeške nemškutarije, upokojeni stotnik avstrijske vojske Albert pl. Lehmann. Županoval je vse do leta 1871, ko je odstopil iz protesta, ker je občinski odbor izglasoval podelitev častnega meščanstva gro- fu Karlu Hohenwartu, politiku, ki se je zavze- mal za federativno ureditev habsburške mo- narhije. Šele potem so narodnjaki izvolili svo- jega moža. Bil je to lekarnar Dominik Rizzoli. Ta rodbina se je nekoč priselila iz italijanske- ga Milana v naše mesto in se tu poslovenila. Dominik Rizzoli je županoval do 1876. Tudi v vrhu novomeške družbe je proti koncu šestdesetih let prišlo do sprememb: predsednik okrožnega sodišča Jožef Anzelm Scheuchenstuel je bil 15. junija 1867 premeš- čen v Gradec in bil tam kot dvorni svetnik 1870. upokojen. Tri leta za tem je umrl. Leta 1868, 14. septembra, je umrl prost Jernej Arko, znan tudi po tem, da je hotel povsem gotizirati kapiteljsko cerkev: zvonik je dobil današnjo obliko, odstranjevati pa so začeli tudi notranjo baročno cerkveno opremo, predvsem oltarje. O kakem javnem nastopanju dr. Žige Bu- čarja v tem času ni vidnih sledov. Posvečal se je svojemu poklicu in bil iskan in spoštovan zdravnik. Novice so 19. aprila 1871 poročale,. 15 da se pripravlja nova ureditev zdravniške službe po dolenjskih okrajih tako, da bi vsak okraj imel svoj zdravstveni svet in svojega okrajnega zdravnika. Mesec dni kasneje, ko- nec maja 1871, pa so vedele povedati, daje bil za novomeški, krški in litijski okraj nastavljen za zdravnika dr. Žiga Bučar. Ko je gostilničar Anton Hočevar na zahtevo svojega brata, na volitvah propadlega nemčur- skega kandidata Martina Hočevarja, z novim letom 1872 vrgel čitalnico na cesto, je za dr. Bučarja prišel čas, ko se je z vso močjo zopet uveljavljal v novomeškem društvenem življe- nju. O takratnih prilikah v Novem mestu je Fran Šuklje, ki je bil v letih 1873 do 1875 pro- fesor zgodovine in zemljepisja na novomeški gimnaziji, zapisal: »Novo mesto je bilo tedaj pač vprav tip ne- mškutarskega gnezda. Vladala je birokracija in ta je bila skoraj izključno nemškega mišlje- nja. Le par izjem je bilo in še ti gospodje so bili plašljivi, ki se niso upali na dan s svojo barvo. Ali pa so kar prenizko stali na uradni- ški lestvici, da bi se mogli količkaj uveljaviti. Edini pogumni narodnjak je bil okrajni zdravnik dr. Žiga Bučar, zelo priljubljen tudi kot veščak v medicinski stroki.« (Podčrtal J.J.) Narodni dom Kakor si je Novo mesto obotavljalo pri ob- novi Narodne čitalnice, tako je pohitelo z zi- danjem Narodnega doma, 11 ki ne bi dal strehe le čitalnici, ampak tudi drugim narodnim dru- štvom in ustanovam. Vse to bi bilo težko do- segljivo, da ni te zamisli neprestano podpirala neutrudna delavnost in bistrovidna načrtoval- nost dr. Žige Bučarja. Novembra 1871 so bile deželnozborske vo- litve in v dolenjskih mestih sta si stala naspro- ti kandidat narodnjakov, tolstovrški graščak Karel - Dragotin Rudež in kandidat nemšku- tarske stranke, krški bogataš Martin Hotsche- var. Ker je ta na volitvah propadel, je od brata zahteval, da čitalnici odpove najete prostore. Novice so o tem 8. januarja 1872 poročale: »Hočevarjev brat, ki je gospodar tiste hiše, kjer je do zdaj čitalnica naša stanovanje se ve da za plačilo imela, je od dveh dohtarjev po- sebnohujskan, jo ob novem letu iz hiše zapo- dil.« Čitalnico je rade volje sprejela pod stre- ho gostilničarka Skabernetova. Kljub vsemu gostoljubju in prijaznosti gostilničarke in nje- ne hčere Marije (kasneje poročene Rozina, babice skladatelja Marjana Kozine), so delo- vanje čitalnice dokaj ovirali manj ustrezni prostori. Zdaj je zopet prišel čas za dr. Žigo Bučarja, da še bolj okrepi svojo sicer stalno dejavnost v korist narodne stvari. Ker je že vse leto 1872 zagovarjal misel, da bi si čitalnica postavila lasten dom, je bil na občnem zboru 8. decem- bra 1872 izvoljen za predsednika v poslovnem letu 1873. In že ob koncu leta 1872 je čitalni- ca kupila sredi mesta ležečo gradbeno parcelo. Dopisnik Slovenskega naroda je 3. januarja 1873 poročal, da je bilo delovanje čitalnice, ko je bila v preteklem letu pregnana iz dote- danjih prostorov, precej ovirano, potem pa pravi: »Toda že se obrača na bolje, ravnokar izvoljeni čitalniški predsednik g. dr. Bučar za- res neumorno dela vse napore, da bi naš na- rodni zavod čimprej se prebudil iz medljenja. In morem za gotovo poročati, da je čitalničin odbor storil sklep, katerega uresničenje že v nekaterih mesecih bode učinilo, da bode no- vomeška, za vso dolenjsko stran prevažna či- talnica na novo oživljena in na svojem lastnem domovanji živahneje delovala, cvela in napredovala kakor kdaj poprej. Tako po- boljšanem narodnem zavodu ne bode težko, da k sebi potegne skoro vse meščane, ker do malega vsi so narodnjaki, tudi, kar posebno poudarjam, trgovci, ki so pri volitvah dejan- sko kazali, da jim je mari blagor naroda, med katerim žive in kupčujejo. Kaki trije tukajšnji trgovci se skazujejo slovenskemu narodu so- vražne. Takim narod najbolje pride v živo, da pri njih ne kupuje nič. Naj si pomorejo z de- narjem nemčurjev, bomo videli, kako bodo vozili.« Naslednjega dne, 4. januarja, je Slovenski narod objavil dopis o silvestrovanju v novo- meški čitalnici. V njem poroča, da se je gostov kar trlo in daje predsednik čitalnice naznanil, da je odbor čitalnice kupil za tisoč tristo gol- dinarjev stavbišče, ki leži sredi mesta, kjer bodo sezidali novo domovanje čitalnici, vsa stavba da bo stala šest do sedem tisoč goldi- narjev, in nadaljuje: »In da se pokrijejo stro- ški, ima se, po odborovem sklepu, izdati tristo dolžnih pisem po 24 goldinarjev, katerih pre- jemniki naj bodo mesečno plačevali vsaj po en goldinar, tako bode vsakemu narodnjaku mogoče udeleževati se tega prevažnega narod- nega čina in prej ko v enem letu bomo Novo- meščani med vsemi Slovenci prvi imeli svoj Narodni dom.« Predsednikovo poročilo, pravi dalje pisec, je med udeleženci silvestrovanja zbudilo veli- ko navdušenje, potem pa so se s pesmijo in plesom zavrteli v novo leto. Potem se z dobri- kanjem prikloni Novomeščankam in zapiše: »Pri priložnosti pa sem prvikrat imel prijazno priliko gledati, koliko, našemu malemu mestu neprimerno veliko število mladomičnih, zalih in ljubeznivih gospodičen nam cveti, ki so vse zmožne in z mladostnim srcem kar hrepene, da bi s petjem ali igranjem gledaliških iger sla- dile narodnega društva zabave. O, ko bi pač že zidan bil Narodni dom! slišalo se je iz marsi- katerih nežnih ust, in sleherni pa je novome- ški narodni čitalnici v lastnem domovanji pre- rokoval sijajno življenje.« S trditvijo, da Kazi- ni vedno bolj zmanjkuje članov, dopisnik konča svoje pisanje. 16 Na občinskih volitvah 21. in 24. januarja 1873 so narodnjaki zmagali in v novi občinski odbor je bil izvoljen tudi dr. Žiga Bučar, ki je zdaj stopil še v politično areno. O izidu voli- tev sta poročala Novice in Slovenski narod ter navdušeno pozdravljala zmago narodnjakov ter izvolitev Dominika Rizzolija za župana. Temu veselju so se pridružili tudi v Ljubljani: ko so v nedeljo 26. januarja 1873 uprizorili slovensko predstavo Nestroyeve igre Danes bomo tiči, so kot vložek zapeli tudi kuplet in v njegovih zadnjih kiticah, v sicer okornih verzih, opevali novomeške volitve: Iz Novega mesta došel nam je glas, ki z'lo razveselil je tukaj vse nas, da zmagali spet narodnjaki tam so, Nemčija pa da rakom žvižgat šla bo. Zgodilo se to na Dolenjskem je zdaj, posnemaj Ljubljana Dolenjce skor zdaj, in lahko verjameš mi to, da spodobno bi za te to bilo. V soboto, I. februarja 1873, je Slovenski narod objavil dopis o načinu, »po katerem ima zidati se novo poslopje za čitalnico v No- vem mestu« in pristavil: »Čitalnica v Novem mestu, kot glavnem mestu cele dolenjske stra- ni Kranjske dežele je velike važnosti. Ona bode pravi naš dolenjski narodni dom, zbira- lišče narodnjakom in domoljubom. Naj tedaj rodoljubi vsega Dolenjskega podpirajo nas, da bomo srečno postavili to narodno središče. Vse slovenske časopise in glasila, kakor tudi društva, prosimo, naj nam z besedo in deja- njem v pomoč bodo.« Dne 9. marca 1873 dopisnik ponovno poro- ča o izvolitvi narodnjaka lekarnarja Domini- ka Rizzolija za župana in o surovem obnaša- nju nekaterih nemčurjev in častnikov takratne novomeške gamizije, ki da groze narodnja- kom celo z osebnim obračunavanjem. Potem poroča, s kakšnim veseljem in navdušenostjo se oglašajo mnogi narodnjaki z vseh strani z denarnimi prispevki in posojili za gradnjo Na- rodnega doma. Poslanec grof Jožef Emanuel Barbo z Rakovnika v Mirenski dolini je dal petsto goldinarjev posojila, obljubil pa še več, če bo treba. Meščan Germ je ponudil na raz- polago sto tisoč kosov opeke, meščani pa da- jejo vprego za vozove brezplačno. Že kuplje- nemu stavbišču so dokupili še zraven ležeči vrt. Iz načrta za dom pa je bilo razvidno, da bo to lepo dvonadstropno poslopje, v katerem bodo dvorana za prireditve, bralne sobe, v pri- tličju prostor za gostilno in hišnikovo stano- vanje, zraven pa tudi sobe, namenjene za pre- nočevanje tujih gostov. Dne 25. maja 1873 Narodov dopisnik poro- ča, da pričenjajo z gradnjo Narodnega doma. Načrte zanj je napravil stavbenik A. Kap- pner. Narodni dom bo v okras Novemu me- stu, še več vredno pa je, »da Narodni dom bode šola lepih nravov, učilišče koristnih ved- nostij in narodne besede, kakor tudi hram za narodno izpodbujevanje in razveseljevanje«. Potem opisuje, kako navdušeno meščani pod- pirajo gradnjo Narodnega doma, pri tem pa pohvalno omenja zlasti gostilničarja Karla Rozmana, trgovca Adolfa Guština in Valenti- na Oblaka ter peka Jakoba Mechoro. Na kon- cu dopisnik poziva domoljube, naj denarno podprejo zidanje doma, ker bodo stroški grad- nje predvideno znesli do 35.000 goldinarjev. Kljub nekaterim oviram, ki jih je poskušala nemškutarija postavljati gradnji doma na pot in kljub pojavljajoči se avstrijski finančni kri- zi, so priprave za zidanje doma tekle dalje in bile končno tako daleč, da so 8. junija 1873 položili temeljni kamen. Nobenega dvoma ni, da je bil osrednje gibalo, načrtovalec in spod- bujevalec vsega, kar je bilo potrebno storiti in priskrbeti za gradnjo doma, predsednik Na- rodne čitalnice^ in občinski odbornik, okrajni zdravnik dr. Žiga Bučar. Nedelja 8. junija 1873 je bila zanj dan velike radosti in zado- ščenja za opravljeno delo. »Vesel in sijajen je bil znameniti dan, kate- rega je pretečeno nedeljo, 8. junija obhajalo Novo mesto...« Tako je začenjal dopisnik Slo- venskega naroda svoj obširni popis slavnosti pri polaganju temeljnega kamna za Narodni dom in nato nadaljeval: »Pokazalo se je, da narodna zavest, s katero je tukaj šele leta 1865 prebudil zlasti Južni Sokol ljubljanski, da če- dalje bolj in bolj prešinja vse kroge meščan- ske, da rodi tudi že plemeniti sad na narod- nem polji.« Dopis o poteku novomeške slav- nosti je Slovenski narod objavil 12. in 14. ju- nija 1873. Iz njega posnemam: V nedeljo, ob sedmi uri zjutraj, je v gorenj- sko narodno nošo oblečen »kranjski fant« na vozu, okrašenem s slovenskimi trobojnicami, pisanimi trakovi in lipovim zelenjem, vozil temeljni kamen od kamnoseka v Bršlinu po cesti preko Marofa v mesto. Možnarji so po- kali, pred vozom pa je korakala godba meš- čanske garde in igrala_ slovenske napeve. Pred vhodom v mesto ob Škabemetovi hiši so voz pričakali številni meščani in ga pozdravili z živio! klici, voz pa je nadaljeval pot skozi me- sto na gradbišče. Čitalničarji in številni gostje so po opravljenem cerkvenem opravilu v ka- piteljski cerkvi odšli na gradbišče, okrašeno z venci in zastavami. Tam se je zbrala velika množica meščanov in okoličanov, gostje pa so prišli iz Bele krajine, Ljubljane, Gorenjske in Štajerske. Zborovanje se je začelo ob desetih dopol- dne. Med grmenjem možnarjev je godba za- igrala himno Hej Slovani, potem so dijaki od- peli posebno kantato, nakar je stopil na oder metliški narodnjak Anton Navratil, pozdravil zborovalce in poudaril pomembnost gradnje Narodnega doma ter mu zaželel veliko uspe- 17 ha. Za njim je zborovalce in goste pozdravil župan Dominik Rizzoli in dejal, da bo nova stavba mestu v okras, obenem pa tudi »učiliš- če za omiko, za znanost in izobraževanje sploh«. V nadaljevanju je zapisano: »Za njim predsednik čitalnice, gospod dr. Bučar, prebe- re zgodovino tega društva, med drugim, da či- talnica v Novem mestu nikjer ni mogla niti ne more dobiti dostojnega, privatnega prostoriš- ča, kjer bi mogla za svoje potrebe dovoljno razprostirati se in ne preganjana od protivni- kov, kar ji je vedno godilo se, izpolnovati svojo važno nalogo, da je torej v zavesti si, da bi pod sovražnim pritiskom narodna stvar čezdalje huje trpela in celo propala, ako bi ne oskrbela si svojega lastnega domovanja, po znanem načinu jela graditi si svoj narodni dom.« Za njim je govoril dr. Josip Vošnjak in po- udarjal, da slovenskemu narodu sedaj grozi nevarnost od Nemcev (po porazu Francije 1870 je bilo obnovljeno nemško cesarstvo) in da je treba »za blagor domovine žrtvovati imenje in življenje«. Za tem so zborovalci vi- hamo pozdravili dr. Valentina Zamika. Ta, na narodnih zborovanjih in taborih priljublje- ni govornik, je najprej omenjal zidanje jeruza- lemskega templja in odgon Izraelcev v babi- lonsko sužnost, nato pa dejal, da našim pred- nikom ni bilo treba ob bregovih Krke, Save in Drave pretakati solz kot Izraelcem ob brego- vih Evfrata, saj so »s svojimi solzami pred sto- letji apno mešali, s katerim so morali svojim tlačiteljem na visokih in šiljastih klisurah gra- dove zidati«. Takšno žalostno stanje daje bilo vse do najnovejših časov. Ko je na primer slo- venski rojak in hrvaški pesnik Stanko Vraz »pred več kot tridesetimi leti čez Novomesto potoval, je svoje uspomene na Vaše mesto v svojem dnevniku z besedami 'mrko, mrko, sve mrico' zabilježil. Če pa bi na ta dan prišel, bi moral zapisati: 'jasno, jasno, vse jasno'.« Po- tem je podčrtal tri svoje želje: prvič, da bi bil Narodni dom pravi tempelj slovenstva; dru- gič, da bi bil središče za omiko in izobraženost našega tako zapuščenega naroda; tretjič »da bi se v narodnem domu gojile ideje 19. stoletja, katere so voditeljce najbolj izobraženim naro- dom tega sveta, kakor severnim Nemcem, An- gležem, Italijanom, Francozom in sedaj tudi Spanjolcem, to so ideje vsestranskega napred- ka in svobode«. Za Zamikom sta zborovalce pozdravila še poslanec Viljem Pfajfer iz Krškega in grof V ran i can i iz Zagreba. Po pozdravnih govorih je predsednik čital- nice dr. Žiga Bučar prebral na pergamentu pi- sano listino z opisom namena in pomena Na- rodnega doma, ki so jo potem podpisali vsi odborniki čitalnice, župan in mnogi gosti. Dr. Bučarje potem listino skupaj z izvodi na Slo- venskem izhajajočih slovenskih časnikov vlo- žil v posebno kositrno skrinjico in jo položil v temelj nove stavbe. Nato so pristopile belo oblečene deklice, ki so prinesle na blazinico položeno kladivo in zidarsko lopatko, nakar je župan Dominik Rizzoli s kladivom potrkal po temeljnem kamnu in rekel: »Vzdigni se Slovencem na diko in slavo.« Potem so se zvrstili še gostje, odborniki čitalnice, nato pa še vrsta novomeških gospa in gospodičen. Do- poldansko slavnost je zaključila budnica Na- prej zastava slave. Sledila je pogostitev z vrsto nagovorov in branjem pozdravnih brzojavk ter popoldanska in večerna veselica na posest- vu trgovca Valentina Oblaka v Šmihelu. Nekateri novomeški rodoljubi so že leta 1869 predlagali, naj bi bil sklican tudi tabor za Dolenjsko in to v Novem mestu, češ da je novomeški Glavni trg dovolj velik in da lahko sprejme veliko množico zborovalcev, kar je novomeško nemškutarijo tako razkačilo, da so javno sežigali izvode Slovenskega naroda, ki je ta predlog objavil. Predlog je zadel na gluha ušesa, pač pa je novomeški letopisec dr. Leo- pold Picigasl2 v svojih spominskih zapiskih povedal, da je bilo zborovanje ob polaganju temeljnega kamna za Narodni dom v Novem mestu tako za mesto kot za Dolenjsko, skoraj enakega pomena kot tabori, ki so jih tisti čas prirejali po slovenskih pokrajinah. Kot je bil dan polaganja temeljnega kamna za Narodni dom za dr. Žigo Bučarja dan rado- sti in zadoščanja, pa mu je prav ta dan bilo ro- jeno tudi gorje. Stavba Narodnega doma je si- cer hitro rasla in še pred zimo je bila v glav- nem pod streho. Potem pa se je začelo zatika- ti. V mestu ni bilo več dr. Žige Bučarja, ki ga je deželna vlada pregnala v Kočevje. Pregon in smrt Za 23. oktober 1873 so bile razpisane voli- tve za državni zbor. Dr. Josip Vošnjak je v svojih Spominih na 457. strani zapisal, da sta z dr. Valentinom Zamikom ob svojem obisku v Novem mestu nagovorila dr. Žigo Bučarja, daje v kuriji dolenjskih mest prevzel kandida- turo na listi narodno-liberalne stranke. Cen- tralni volilni odbor v Ljubljani je 12. oktobra 1873 objavil imena kandidatov za volitve v državni zbor in za dolenjska mesta predlagal dr. Žigo Bučarja. To je bilo seveda znano že prej in Slovenski narod je z dopisom iz Ljub- ljane z dne 11. oktobra javljal, da je dr. Etbin Costa (rojen 1832. v Novem mestu, umrl 1875. v Ljubljani, z dr. J. Bleiweisom in L. Tomanom vodilni mož konservativne stran- ke) na nekem shodu v Ljubljani »najprej grmel na liberalne Slovence, potem pa poseb- no še na tri narodne kandidate, namreč na dr. Razlaga, prof Pajka, kandidata za mariborsko okolico, in dr. Bučarja, kandidata za dolenjska mesta«. Po opisu napada na dr. Razlaga nada- ljuje: »Brez primera nesramneji, predrzneji je pa, da gre Costa ravno v tem času, ko se volil- 18 na borba bije, slovenska kandidata Pajka in dr. Bučarja ter njihov program ometati. Oba ta dva moža sta znana rodoljuba slovenska, za oba so pripravljeni Slovenci obeh barv glaso- vati in ker sta kandidata v najnevarnejših kra- jih, kjer je velik strah, da ne zmaga nemšku- tarska - torej protislovenska stranka - pač se ne moremo prečuditi nestidnosti in predrzno- sti tega nemškega priskoka Coste, da prihaja tu dlako cepit in s tem agitirat naravnost za Seidla in Hotschevarja.« Med nemškutarji do- lenjskih mest je Bučarjeva kandidatura brez dvoma zbudila preplah. Njegova delavnost, trdno rodoljubje in splošna priljubljenost, vse to mu je obetalo zmago na volitvah. Nemšku- tarija je napela vse sile, da kakorkoli prepreči njegov nastop na volitvah. Ker je tudi deželna vlada pisano gledala na to kandidaturo, je za- čela ukrepati: dne 15. oktobra, torej teden dni pred volitvami, je Slovenski narod javil, daje dr. Bučar, kandidat narodno-liberalne stranke proti »neizobraženemu bogatinu, krškemu Hočevarju, od kranjske deželne vlade prestav- ljen iz Novega mesta v Kočevje« in pozival volilce dolenjskih mest, naj ga prav zato voli- jo, ker se Bučar s tem, da kandidira, žrtvuje in da se na njegovo rodoljubje smejo zanesti. Dr. Žiga Bučar je mislil in upal drugače. Nenadna in prisilna premestitev v Kočevje mu nikakor ni bila po volji. Ne le zato, ker je težko zapuščal Novo mesto in svoje narodno, pa tudi zdravniško delo v njem, temveč tudi zato, ker se mu je upirala selitev v njemu nas- protno, če že ne kar sovražno kočevarsko oko- lje, saj je takrat kočevskemu okraju načeloval nemško zagrizeni okrajni glavar Gustav Fla- dung. Ker je bil dr. Bučar vedno rahlega zdra- vja, so ga gotovo plašile tudi ostrejše klimat- ske razmere Kočevja in okolice. Upal je, da se reši s tem, da se odpove kandidaturi za po- slansko mesto v državnem zboru. Dne 19. oktobra, torej štiri dni pred volitvami, je Slo- venski narod med domačimi novicami na prvem mestu objavil presenetljivo vest, da se je dr. Bučar odpovedal kandidaturi v dolenj- skih mestih. Zato je nastal preplah tudi v slo- venskem narodnem taboru. Volitve v državni zbor so bile že pred vrati in na mesto Bučarja je bilo treba hitro izbrati drugega kandidata. Centralni volilni odbor v Ljubljani seje na hi- tro roko odločil za ljubljanskega trgovca, ro- kavičarja Janeza Nep. Horaka, ki je bil češke- ga rodu in na Dolenjskem malo ali nič po- znan. Spričo tega je na volitvah narodna stranka doživela katastrofalen poraz. Državnozborske volitve dne 23. oktobra 1873 je Fran Šuklje, mladi profesor novome- ške gimnazije, takoj naslednjega dne v Slo- venskem narodu kritično ocenil in zapisal: »Ker se Vam bode od druge strani poroče- valo o volilnem boju novomeške okolice. Vam hočem le kratko opisati vršenje volitev v dolenjskej mestnej skupini. Brez vsake dvo- mbe so bila dolenjska mesta deloma nemška, deloma zasedena od ubozega, nevednega meš- čanstva, deloma napolnena od kruhoborne bi- rokracije, iz prvega začetka zelo nevarna tla za vsacega narodnega kandidata. Vendar bi bili imeli nado v volilnem boji zmagati, ako bi bil obče spoštovani dr. Bučar, priljubljen ka- kor zdravnik, cenjen kakor značajni in svobo- domiselni narodnjak, pri svojej kandidaturi ostal. Toda on je odstopil v zadnjem trenotku in narodna stranka v velikej zadregi za kandi- data, postavila je nam ljubljanskega g. Hora- ka. Bila je tojako nesrečna misel: Horak je tu- kaj nepoznan, brez politične veljave, brez po- trebnega talenta, potem še sumljiv kakor mož, ki je doslej preveč se udal klerikalnemu upH- vu. Tako se je bila pooblastila obupnosti in letargija narodnih krogov, medtem ko je usta- voverna stranka po uradnikih in dacarjih na vse kriplje agitovala; tako je prišel dan volitve in začel se je volilni boj, za nas brez zmago- valne nade.« Dr. Bučarju se iz Novega mesta v Kočevje nakako ni mudilo. To je novomeškim Ne- mcem in nemškutarjem začelo že presedati. Čimprej bi si bili radi ta trn izdrli iz pete, pa je bivši župan in vodja novomeške nemšku- tarije Albert pl. Lehmann dr. Bučarja skoraj dobesedno napodil iz mesta. To seje zgodilo v začetku novembra na seji občinskega odbora, ki se je je udeležil tudi takrat še v mestu biva- joči dr. Bučar. O tej seji je novomeški dopis- nik Slovenskega naroda 6. novembra 1873 poročal: »Predno je mestni župan po otvorenji seje na prvo točko preiti mogel, se vzdigne bivši župan pl. Lehmann in predlaga, da izreče mestni odbor g. dr. Bučarji, katerega je ne- mčurstvo v kranjsko Sibirijo, t. j. v Kočevje prestavilo, zarad njegovih velicih zaslug za mesto in celo okolico zahvalo. Daje po večini narodni mestni odbor to rad storil, glede res velicih zaslug v vsacem oziru, bodi si kar se tiče mesta, v sanitetnih in materijalnih zade- vah, ali pa kar se tiče dolenjske železnice, nij mi treba praviti, ker celo zagrizeni nemšku- tarji, ki imajo malo boljših človeških čutov še v sebi, spoznajo sedaj, da je dr. Bučar veliko dobrega kot zdravnik in kot mestni odbornik storil.« Potem pravi dopisnik, da je takoj po izrečeni zahvali dr. Bučarju stotnik v p. A. pl. Lehmann zahteval, da mora dr. Bučar takoj zapustiti sejo, ker nima na njej nič več kaj iskati in zagrozil, da bo sam zapustil sejo, če dr. Bučar tega ne stori, med odborniki pa je nastalo več kot eno unourno prerekanje. Nekaj dni kasneje seje dr. Žiga Bučar z dru- žino preselil v Kočevje, na njegovo mesto pa je iz Kočevja prišel zdravnik dr. Böhm. Novomeški nemškutarji so uživali ob pre- gonu dr. Bučarja in bili prepričani, da so s tem tudi Narodnemu domu zadali težak, če ne smrtni udarec. Da so se v tem le motili, jim je 19 povedal Narodov dopisnik, ki je štiri mesece po odhodu dr. Bučarja, dne 7. marca 1874, zapisal: »Akopram je vse rodoljube novome- ške, posebno pa čitalnico, britko zadela zguba vrlega dr. Bučarja, ki je bil narodnemu žive- nju duša in utemeljitelj Narodnega doma, nis- mo se dali plašiti, da bi bili odjenjali od priza- detij naših nego še tesneje krog ognjišča doma- čega stopivši upiramo se krepko navalu sovra- ga.« Potem izraža upanje, da bo Narodni dom po zaslugi in delavnosti Rozmana, Mechore in Guština kmalu vsaj toliko usposobljen, da se bo vsaj čitalnica lahko vselila vanj. Potem še zapiše, da se v Kazini že pozna prihod dr. Böhma, ki je prišel iz Kočevja in zamenjal dr. Bučarja:po vzgledu Kočevja, so tudi v novo- meški Kazini organizirali pevski bor (Lieder- tafel). V gimnaziji, poroča dalje, pa da je hudo, ker novi profesorji, ki so bili po podrža- vljenju gimnazije tu nastanjeni, slovenščine sploh ne razumejo. Da bi zagotovili uspešno nadaljevanje grad- benih del v Narodnem domu, je bil za poslov- no leta 1875 izvoljen za predsednika čitalnice državnozborski poslanec grof Jožef Barbo z Rakovnika v Mirenski dolini. Grof Barbo in tolstovrški graščak Karel Rudež sta res dala izdatno pomoč. Pomagala sta še dekan Ed- vard Polak iz Leskovca pri Krškem in mirno- peški župnik Anton Mlakar. Grof Jožef Barbo je potem predsedoval čitalnici vse do leta 1879, nakar mu je za leto dni sledil tolstovrški Karel Rudež. Za gradnjo Narodnega doma je skrbel posebni stavbeni odbor, ki so ga sestav- ljali trgovci Anton Kalčič, Ferdinand Seidl, Valentin Oblak in Franc Kastelic. Izgradnjo doma so uspešno nadaljevali in v pozni jeseni 1875. so bili tako daleč, da je bilo poslopje delno usposobljeno za vselitev. Slovenski na- rod je 18. novembra 1875 objavil prispevek Od dolenje Krke, kije bil napisan 15. novem- bra. V njem je dopisnik poročal: »V osrednjem mestu naše Dolenjske obha- jala seje, kakor znano, sinoči imenitna sloves- nost otvorjenja Narodnega doma. Krasna ta zgradba bila je od zunaj vsa z zelenjem, mlaji, raznobojnimi svetilnicami okinčana in nad vhodom vabil je napis Srčno pozdravljeni na- jodličnejši narodnjake v preko vsake nade krasno okinčane notranje prostore. Blagorod- ni g. grof Barbo, predsednik Narodnega doma, ki je vprav radi tega iz Dunaja od državnega zbora prišel, da pozdravi s krepko besedo na- vzočne goste, popisovaje s kakovimi žrtvami in vstrajnostjo se je dodelal Narodni dom, kako pa da se to pozabiti mora, ker ga kot prvo delo na Slovenskem domoljublji posve- čeno, vidimo stati pred nami, spodbujaje da- lje, kako se imamo zbirati domorodci okolo tega doma in z združeno močjo braniti ga pred navalom nemškutarstva.« Nato je govoril kapiteljski vikar Tomažič in pozval s slogi »mlade« in »stare« Slovence in se zahvaljeval prvima podpornikoma gradnje, grofu Barbu in graščaku Rudežu in zlasti »pr- vemu buditelju Dolenjske, odličneniu narod- njaku dr. Bučarju ter jim zaklical 'Živio!', ki ga je navdušena skupščina vihamo ponovila. Potem so pevci zapeli Naprej zastava slave, Strunam in Domovina mili kraj, med posa- meznimi točkami programa pa je igrala godba domače meščanske garde. Potem so prebrali pozdravne brzojavke, ki so jih poslali voščilci z Dunaja in drugih krajev, med njimi tudi dr. Bučar iz Kočevja. Glasi se: »Živelo društvo, živili narodni dom, živio blagi njegov pred- sednik. Zbrane prijatelje pozdravlja Bučar.« Vsemu temu je sledila pogostitev v prosto- rih čitalnice, nakar se je mlajši svet zavrtel v ples, saj je bil tam »tudi lepi venec krasnih gospej m gospodičen novomeških«. Dr. Žiga Bučar se je težko ločil od Novega mesta, od čitalnice in svojega Narodnega doma. Predno je odšel, je 1. novembra 1873 še podpisal dolžno pismo, s katerim si je nakaj čitalničarjev najelo posojilo v iznosu tisoč gol- dinarjev za nadaljevanje gradnje Narodnega doma. Stavbeni odbor je I. oktobra 1877 pod- pisal Dolžno pismo, s katerim potrjuje, da je ' »od gospoda dr. Žige Bučarja, c.kr. okrajnega \ zdravnika v Kočevju prejel 400 - štiristo - fo-1 rintov (goldinarjev) in to za plačilo dolga še j ostalega od kupljene hiše za Narodni dom od ] Frančiške Vepustekove tukaj«. Stavbni odbor \ 20 se je zavezal, da bo to posojilo dr. Bučarju vr- nil v štirih letnih obrokih po sto goldinarjev s 6 odstotnimi obrestmi vred; in to med leti 1878-1881. Da je dr. Bučar ves čas svojega kočevskega pregnanstva s skrbjo in osebno prizadetostjo spremljal nadaljevanje gradnje Narodnega doma v Novem mestu, priča tudi pismo, ki ga je 17. septembra 1877 pisal članu stavbenega odbora V. Oblaku in je ohranjeno v arhivu či- talnice. Pismo razodeva vso Bučarjevo zaskr- bljenost, da se dogotovijo gradbena dela na domu, obenem pa razkriva tudi njegovo gmotno stanje ter - slutnjo bližnje smrti. Ker je pismo zadnji doslej znani dokument o Bu- čarjevi navezanosti na Novo mesto, ga v celoti objavljamo. Glasi se: Cestiti prijatel! Iz vašega pisanja sem neradostno razvidil, da se obroki banke Slavije niso v celoti odraj- tali. Sicer pa ne vem zakaj vas tako ojstro ter- jajo, ker šelej koncem t.m. pride čas za 4. obrok. Neradostno sem tudi bral, da nemate zapise natanjko peljane, ker sami niste vedeli, koliko ima banka še za terjati. Kar se tiče pokritja za- dnih ostalih 658 f. 421/2 kr., mislim, da bi se na Barbuta, Rudeža, Pfeiferja, Navratilja i druge apeliralo, da naj vsak nekaj dajo zravem pa tudi m[ vsak nekaj, da bi se vsaj kakih 500 f. dobilo. Čas je, da se enkrat poskusi do skraj- nega iti, naj pokažejo rodoljubi, ali jim je kaj mar za ohranenje narodnega doma, deloma tudi lastnih novcev, katere ne bodo zgubiti hotli. Mi smo že storili toliko, da rodoljubje ne more od nas več terjati. Pišite jim tedaj, da ste Turki v Plevni in če vam ne dajo novega živeža, bo Plevna padla. [Bučar govori tu v prispodobi: v rusko-turški vojni 1877. na Bal- kanu so se Turki močno utrdili v mestu Plev- na med Donavo in pogorjem Balkan in šele po več mesecih so Rusi z romunsko pomočjo zavzeli Plevno. Boji za to mesto so močno od- mevali zlasti v slovanskem svetu.] Kar se mene tiče, bom moj obrok poslal kakor za- dnič to je 70 f. akoravno sem sam sedaj neka- ko v stiskah. Pred par dnevi sem šelej dobil nalog plačati Percentualne davke, kar bo zna- šalo čez 2000 f. in bo moralo odrajtano biti do srede Janerja. Tudi sem oblegovan od vseh strani, od sorodnikov, prijateljev in znancev za posojila, kakor da bi bil milijonar. Vrag ve, kako da me sedaj vsak najde. Jaz bom moral jako varčno postopati, da ne bom raztresel pičlo premoženje, od katerega bodo morali moji otroci in žena živeti po mojem odhodu, kateri ni jako daleč, ako bo moja naduha tako napredovala, kakor en čas sem. Težko da mi bo mogoče drugi obrok za Vepustkovo poso- diti, in dobro bi bilo, ako bi Vi že sedaj za Ta ultimo skrbeli! Na noben način ne smete roke križ in der- žati. Treba bi bilo zopet neke živahne agitaci- je za nabiranje pripomočkov. Pokličite v ta namen kako sejo vkup odličnih narodnjakov, kakor ste že enkrat, zna biti se ogrejejo, da se prihodni leto kaj naprej zida in lehko vam bo, se na vspeh sklicati, da založeni denar tudi že obresti nese. Jaz tudi ne dvomim, da bi se sta- novanja v drugem nadstopju dobro splačeva- le, ker je sila kvartirje v Novem mestu. Srečke sem dobil (100), bom skušal jih spe- i čati. Želim, da mi kmalo kaj bolj prijetnega na- i znanite. Ostanem vaš verni prijatel ter po- zdravim vse prijatelje. 17.12.887 Dr. Ž. Bučar Temne slutnje dr. Bučarja so se uresničile. Njegova bolezen se je tako poslabšala, da je moral pustiti službo in seje z družino preselil iz neprijaznega Kočevja v Ljubljano. Pa tudi ozračje njegovega rojstnega mesta mu ni bilo naklonjeno. Zato je 1879. odšel iskat olajšavo svoji naduhi v manj zamegljeni zrak v Stražiš- če pri Kranju. Tam mu je sprva res odleglo, potem pa se mu je zdravje naglo poslabšalo in 30. julija 1879 je umrl. Njegovo smrt sta slovenski javnosti v petek I. avgusta 1879 naznanila osmrtnica in spo- minski članek, ki ga je napisal dr. Josip Voš- njak. V osmrtnici je rečeno, daje dr. Žiga Bu- čar umrl 30. julija ob 8. uri zjutraj v starosti 49 let po dolgi in mučni bolezni. Pogreb je bil najavljen za petek, 1. avgusta ob treh popol- dne iz hiše št. 15 v Slonovih ulicah v Ljubljani na pokopališče pri Sv. Krištofu. Podpisani: Matilda Bučar, roj. Grimpner, soproga, sin Boleslav in hči Matilda ter brat Franjo. V uvodnem članku, objavljenem v Sloven- skem narodu na dan pogreba, je dr. Josip Voš- njak obudil spomine na umrlega prijatelja in iskrenega rodoljuba ter zapisal: »Z njegovim prihodom v Novo mesto se je tam in po Do- lenjskem začela razcvetati narodna zavest, in če danes vidimo tam vedno bolj utrjeno na- rodnost, zasluga je to Žige Bučarja. Glavni svoj trud pa je po ustanovljenji narodne čital- nice na to obračal, da se dobe zanjo primerni prostori, da se sezida prvi slovenski narodni dom. Do česar se mi Slovenci v Ljubljani še do dandanes nismo mogli vspeti, to je dosegel v prijaznem slovenskem mesteci s svojo enerži- jo in s pomočjo iskrenih narodnjakov dr. Žiga Bučar. In čeprav nij videl dokončanega dela, lahko je bil vesel svojih uspehov, kajti videl je, da česar še manjka, se bode s časom dodelalo, dolenjska stran pa ima za vselej svoj narodni dom. Da možu tako odločno narodnega delova- nja niso bile prihranjene vse one britkosti, ka- tere je moral vsak narodnjak v le teh časih 21 prenašati, lahko se da misliti. Tudi njega so poskušali podreti in uničeva- ti, ko so spoznali, da se ne da upogniti. In kmalu po volitvah 1873, na katerih je Žiga, kakor vselej, energično se gibal za narodne kandidate, dobil je ukaz, da mora zapustiti to- liko mu priljubljeno Novomesto, ter se prese- liti v Kočevje. To je bil za njega težki, reči smemo, smrtni udarec, kajti na plučah vedno nekako rahlega moža nastaviti med mrzlo, prašno kočevsko pečevje, je pač toliko, ko - gnati ga v smrt. Ža- lostnega srca, a nepotrtega duha se je udal v svojo usodo, tolažeč se edino s tem, da mu bode kmalu mogoče, opustiti pretežaviio za njega službo in ostalo življenje v svojem pre- ljubem rojstnem mestu ljubljanskem prežive- ti. Žalibože je predolgo odlašal ta sklep, do- kler ga ni bolezen prisilila izstopiti iz službe. Letošnjo spomlad preselil se je v Ljubljano in bil vesele nade, da se po leti popolnem ozdra- vi. Prišel je poletni čas. Žiga se je odpeljal na Gorenjsko, kjer je nekaj časa res začel okreva- ti. A kmalu je bolezen hujša postala in v sredo je Žiga končal svoje življenje, še ne v 50. letu svoje starosti. Na tihem grobu pa kličemo možu vedno či- stega značaja in neupognenega rodoljubja: Večnaja mu pamjat!« Dr. Josip Vošnjak je v svojih Spominih, ko je omenil Bučarjevo usodo, zapisal: »V Rudo- Ifovem je takrat bil (ob polaganju temeljnega. kamna za Narodni dom) dr. Žiga Bučar okraj- ni zdravnik. Njega smo nagovorili, da je pre- vzel kandidaturo za državni zbor v dolenjskih mestih. A brž ko je vlada to zvedela, gaje brez vsakega povoda prestavila v Kočevje; to je bih eden tistih silovitih činov avstrijskih vlad, s katerim so preganjale in preganjajo vsakega za svoj narod gorečega rodoljuba, ki noče biti iz- dajalec svojega rodu. Dr. Bučar je bil slabega zdravja. V Kočevju se gaje lotilajetika; prese- lil se je v Ljubljano in tukaj umrl, žrtev svoje- ga poštenega rodoljubja. Zares upravičen gnev mora prevzeti človeka, ko vidi in doživi toliko krivice in krutega nasilstva.«13 Dr Žige Bučarja, zdravnika in neumorno delavnega narodnjaka in domoljuba že več kot stodeset let ni, njegov Narodni dom v No- vem mestu pa še trdno stoji in zopet čaka, da zaživi v prvotnem namenu in pomenu: pro- sveti in kulturnemu napredku Novega mesta in Dolenjske. Spomin na dr. Žigo Bučarja pa bi v Narodnem domu lahko ohranjala vsaj skromna spominska plošča. VIRI IN LITERATURA Arhiv Narodne čitalnice v Novem mestu; — Janko Jarc, Ob petstoletnici Novega mesta. (Prispevki k zgodovini narodnega preporoda na Dolenjskem). Kronika slovenskih mest II. 1935, str. 54-60, 141-145, 296300; — Janko Jarc, Narodno prebuje- nje Novega mesta ob njegovi petstoletnici. Kronika slovenskih mest, III. 1936, str. 23-30, 103-109; — Janko Jarc, Novo mesto v obdobju med leti 1850-1900. (Spremna beseda v knjigi: Karel Clari- ci, knjiga moje mladosti. Ljubljana 1981, str. 221-293. — Janko Jarc, Novomeški Narodni dom, DL 1982, štev. 14, str. 28 Judita Podgornik, Narod- ni dom v Novem mestu. Rast št. 3/1991, str. 275-277. OPOMBE 1. Slovenski narod 1.8. 1879. — 2. A. Trstenjak, Slovensko gledališče. Ljubljana, 1892, str. 35. — 3. Ibidem, str. 39. —4. Podrobneje glej SBL: Kalister. — 5. KareKClarici, Knjiga moje mladosti. Ljublja- na, 1981, str. 147. — 6. SBL, 3. str. 148. — 7. J. Jarc, Ob petstoletnici Novega mesta 1. 1865. Kroni- ka slovenskih mest II, 1935, str. 54-60, 141-145, 196-300 in III, 1936, str. 25-30, 103-109. — 8. SBL: Rozina. — 9. Alenka Ložar, Narodna čitalni- ca v Novem mestu. (rkp.). — 10. Podrobneje je zgo- dovina Novega mesta v drugi polovici 19. stoletja opisana v: J. Jarc, Novo mesto med leti 1850-1900 (spremna študija h Karel CIarici, Knjiga moje mla- dosti, str. 221-293). — 11. J. Podgornik, Narodni dom v Novem mestu. Rast II, 1991, str. 275-277 in J. Jarc, Novomeški Narodni dom. Dolenjski list, 8.6. 1982. — 12. Prepis v Študijski knjižnici Mira- na Jarca Novo mesto. — 13. J. Vošnjak, Spomini. Ljubljana, 1982, str. 457-458. . 22 SPOMENIKI 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM SONJA ŽITKO V 19. stoletju, stoletju razcveta in moči meščanstva, je dobil spomenik poleg muzeja in gledališča vlogo reprezentativnega objekta. Postavljeni v mesta, na trge, na križišča ulic in cest, v parke, so bili spomeniki javna umet- nostna dela, s katerimi se je meščanstvo uveljavljalo in potrjevalo. Če je bil spomenik vse do poznega 18. stoletja rezerviran za vla- darje, ga je zdaj lahko dobil vsak za narod po- memben posameznik, od pesnikov, pisateljev, umetnikov, skladateljev, učenjakov, izumite- ljev do filozofov. Prevladujoči slogovni smeri, neoklasicizem in historizem, sta na svoj način obeležili slavne osebnosti in pomembne do- godke: neoklasicizem predvsem s simbolični- mi arhitektonskimi spomeniki in portretnimi doprsji, historizem pa s celopostavnimi kipi, večkrat obdanimi z alegorijami. V 19. stoletju je bil narod ena najvišjih vrednot, zato so do- ločenim meščanskim pa tudi monarhičnim spomenikom vtisnili pečat nacionalnega spo- menika, ki naj bi imel narodno pedagoški po- men in bi utelešal kult naroda. Tako so speci- fični spomeniki 19. stoletja s svojo materialno prisotnostjo neposredno predstavljali pretek- lost ali zgodovino naroda in dežele: neme pri- če vpetosti v prostor in čas. V vsej prvi polovici stoletja, v času Ilirskih provinc in poznejšega absolutističnega reži- ma, se Slovenci, kljub rastočemu narodnemu prebujenju, niso mogli uveljaviti niti z enim spomenikom svoje zaslužne osebnosti.' Veli- ko pa je spomenikov, postavljenih junakom in brezimnim vojakom, ki so padli v bojih s Francozi. Leta 1800 umrlim vojakom raznih narodnosti so v parku pred današnjo Univer- zitetno psihiatrično kliniko na Studencu po- stavili preprost kaneliran steber v neoklasi- cističnem slogu. Ob steno nekdanje normalke na trgu pred stolnico v Mariboru je bil nekoč prizidan spomenik z obeliskom, vojaškimi simboli in portretom umrlega. Posvečen je bil češkemu dragoncu Vaclavu Karliku, ki je leta 1809 padel junaške smrti. Namesto tega uni- čenega spomenika so leta 1903 naredili po- dobnega; zdaj stoji v mariborskem Pokrajin- skem muzeju. Pred cerkvijo v Logu pri Vipavi je bil leta 1813 v boju ubit pogumni madžar- ski huzar Pavel Postas. Leta 1845 so njegov grob zaznamovali s spomenikom. Na podstav- ku, ki se je še ohranil, je prvotno stal kip hu- zarja, delo goriškega oficirja, kiparja samouka Karla Seppenhoferja. Na Predeluje leta 1809 stotnik Johann Herman von Hermannsdorf s Spomenik umrlih vojakov, Ljubljana-Studenec četo slunjskih graničarjev junaško branil maj- hno trdnjavo. Njemu in padlim vojakom je sredi stoletja cesar Ferdinand I. dal postaviti kvaliteten klasicističen spomenik s piramido in impozantnim umirajočim levom. Ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja sko- rajda ni razlike med oblikami spomenika in nagrobnika. Njuna tesna povezanost je še zla- sti očitna pri simboličnih arhitektonskih spo- menikih, ki so jih postavili v spomin na po- membne dogodke. Osušitev Barja v Ljubljani označuje spomenik, sestavljen iz obeliska, krogel in kocke. Stroge oblike geometrijskih likov so v klasicizmu - analogno z egipčansko umetnostjo - veljale za večne in zato naj- ustreznejše za spomenik; granit pa za idealen material. Tudi ta spomenik je graniten. Posta- vili so ga leta 1829 in z napisi na njem slavili Gabrijela Gruberja, cesarja Franca I. ter nje- govo soprogo Karolino Avgusto. Cesarski par je v času ljubljanskega kongresa, leta 1821, obiskal imenitno urejeno graščino Dol pri 23 Ljubljani. Njen lastnik baron Jožef Kalasanc Erbeg je dogodek ovekovečil z arhitektonskim spomenikom: kaneliran steber valjaste oblike ima v sredini kocko, na vrhu pa polkroglo. Kot je bilo tedaj v navadi, gaje postavil v svoj park in s tem zadostil tudi romantični ideji o spojenosti z naravo. Javni spomeniki v obliki portretnega doprs- ja na podstavku so bili redki. Takšen spome- nik iz leta 1828 je v Rogaški Slatini. Z njim so se štajerski deželni stanovi oddolžili grofu Ferdinandu Attemsu za njegove zasluge pri razvoju rogaškega zdravilišča. Neoklasicistič- no bronasto doprsje je ustvanl znani dunajski kipar Leopold Kisling. Na Štajerskem je bil zelo priljubljen liberalno usmerjeni habsbur- ški nadvojvoda Janez. Pospeševal je gospodar- stvo te dežele in bil med drugim tudi pobud- nik gradnje mostu v Zidanem mostu in ceste v dotedaj neprehodni soteski Huda luknja. Ob cesti stoji njemu posvečen arhitektonski spo- menik z reliefnim portretnim medaljonom iz leta 1829.3 Tudi v Zidanem mostu so mu leta 1826 v zahvalo postavili spomenik. S portret- nim doprsjem sredi paviljona je bil nedvomno eden najbolj kvalitetnih neoklasicističnih spo- menikov na Slovenskem. Kmalu pa so ga podrli. Leta 1853 so ga hoteli nadomestiti s celopostavnim kipom iz litega železa, uvože- nim s Češkega, vendar nadvojvoda, upodo- Attemsov spomenik. Rogaška Slatina bljen v štajerski ljudski noši, tedanjim obla- stem ni ustrezal. Šele trideset let pozneje je dobil svoje mesto v mariborskem mestnem parku. Zdaj ga lahko vidimo v tamkajšnjem Pokrajinskem muzeju. V revolucionarem letu 1848, letu »pomladi narodov«, ki je razburkalo tudi habsburško monarhijo, so Slovenci formulirali znameniti program Zedinjene Slovenije. Obenem z na- rodnim gibanjem se je povečalo zanimanje za kulturno identiteto, za narodovo preteklost in pomembne prednike ter s tem tudi za postav- ljanje spomenikov. Spremljalo ga je patriot- sko navdušenje, ki je zajelo tudi širšo javnost. Leta 1850 je Lovro Toman v imenu narodno zavednih Slovencev zapisal, da »vsak spomi- nek, ki ga narod imenitnim možem stavi, ga tudi sebi stavi, ker spominek kaže, da se je na- rod zavedil svoje dolžnosti, svojiga poklica, svoje moči«.4 Izbranci, katerim so takrat žele- li postaviti spomenik, so bili: Prešeren, Vod- nik, Valvasor, Vega, Slomšek, Linhart, Kopi- tar, Wolf, Čehovin in drugi. Najprej so se od- dolžili največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu. Ker je imel na grobu na kranjskem pokopališču (zdaj Prešernov gaj) le skromen lesen križ, so mu našli drugo mesto nedaleč stran, ga prekopali in mu leta 1852 dali dostojnejši kamnit nagrobnik. Denar zanj Knoblehaijev spomenik, Škocjan pri Novem mestu 24 je prispevala predvsem dežela Kranjska, po, načrtu neznanega dunajskega arhitekta pa ga ; je izdelal tedaj najboljši kamnosek Ignacij , Toman mlajši iz Ljubljane.5 Nagrobnik v^ obliki stebrastega znamenja je bil za sodobni- ke spomenik in so ga tudi odkrili s primerno slovesnostjo. Sredi petdesetih let začne ustvarjati prvi ! slovenski kipar, ki seje izobrazil na tuji, miin-1 chenski akademiji, Franc Ksaver Zajec. Dotlej \ so delovale predvsem podobarske in kamno- \ seske delavnice z mojstri, vendar so bili njiho- \ vi izdelki, razen redkih izjem, na obrtniški ¦ ravni. Leta 1860 so posvetili spomenik škofu! Antonu A. Wolfu v ljubljanski stolnici; Franc. Zajec je iz marmorja mojstrsko izklesal njego- j vo portretno doprsje. Prav tako je sedem let i pozneje izdelal reliefni portret misijonarja' Knobleharja za njegov spomenik v župnijski | cerkvi v Škocjanu pri Novem mestu. A izdela-. vo portretnega doprsja avstrijskega feldmarša- j la Josepha Radetzkega je ljubljanski občinski j svet zaupal slavnemu dunajskemu kiparju | Antonu D. Fernkornu. Spomenik z bronastim ^ doprsjem, odkrit leta 1860, je kot osrednji- .ienkov nagrobni spomenik, Kranj Tomšičev spomenik, Maribor spomenik Ljubljane krasil njen najlepši del, park Zvezdo. Pozneje so ga odstranili, kip pa hrani Mestni muzej. Prvi pomebni Slovenec, kateremu so želeli postaviti javni spomenik s celopostavno figu- ro na podstavku, je bil Valentin Vodnik. V šestdesetih letih so se vrstila mnenja o pome- nu takšnega spomenika za narod, o njegovi lo- kaciji in materialu. Akcija ni uspela, čeprav so bili izdelani celo načrti. Leta 1873 so slo- vesno odkrili nagrobni spomenik pesniku Simonu Jenku na kranjskem pokopališču (zdaj Prešernov gaj), dve leti pozneje pa časni- karju Antonu Tomšiču na mariborskem po- kopališču (danes stoji spomenik na Lenino- vem trgu).6 Formalno ponavljata že znane sheme arhitektonskih spomenikov, le da je Jenkov obogaten s portretnim medaljonom. Medtem so se po evropskih mestih, spomni- mo se samo dunajskega Ringa, razbohotili javni figuralni spomeniki historizma, pri kate- rih so se uveljavljale večkrat megalomanske dimenzije in razkošne scenerije.^ Njihova po- doba je specifična; upodobljenec, večinoma celopostaven, retorično in teatralno, v zvesto podanem oblačilu, z rekviziti, ki določajo nje- gov stan in dobo, obdan z alegorijami, reliefi in napisi, ki govorijo o njegovem pomenuin zaslugah, stoji privzdignjen na podstavku. Če- prav so si ti spomeniki močno podobni, so ne- malokrat postali neločljiv del mestne vedute, celo več kot to - znamenitost mesta, njego\ razpoznavni znak. 25 Slomškov spomenik, Maribor Slovenci so že dobrih deset let po vsej deželi zbirali prispevke tudi za javni figuralni spo- menik, ki bi ga postavili zaslužnemu škofu in narodnemu buditelju Antonu M. Slomšku v Mariboru. Celopostavni marmorni kip škofa so naročili Francu Zajcu, ki se ješe zlasti po- trudil za portretno zvestobo. Na Štajerskem je bil nemški pritisk močnejši kot na Kranjskem, ki je nasploh veljala za najbolj slovensko de- želo. O tem, da bi Slomškov spomenik stal na javnem trgu, aH npr. pred cerkvijo sv. Alojzi- ja, nemško liberalna mestna občina ni hotela niti slišati. Tako so kip, obdan z neogotskim ahritekturnim okvirom, postavili v prezbiterij mariborske stolnice, kjer je tudi Slomškova grobnica. S tem je spomenik sestopil v vrsto nagrobnikov z znano dvojno vlogo. Tudi nje- govo odkritje leta 1878. pri katerem so »v duhu sodelovali vsi Slovenci«, so ovirali nem- ški liberalci.8 Pač pa so ti na začetku osem- desetih let dali postaviti značilne figuralne javne spomenike, kakršni so enaki uvoženi li- toželezni kipi Jožefa 11. v Mariboru. Celju in na Ptuju ter reprezentativni mariborski- spo- menik admirala Wilhelma von Tegetthoffa, delo avstrijskega kiparja. Ti spomeniki, razen Tegetthoffovega, katerega del je v Pokrajin- skem muzeju v Mariboru, niso več ohranjeni. V Ljubljani, kulturni prestolnici dežele, je bila klima drugačna. Odkritje spomenika nemškega pesnika Anastazija Grüna leta 1886, ki ga je dal ob Križanke postaviti nem- ški Turnverein, so poleg tega, da gaje brez us- peha poskušal preprečiti že mestni odbor, spremljale burne protinemške demonstracije. Tudi pozneje je bil večen kamen spotike. Na začetku leta 1919 so Griinov portretni meda- Ijon odstranili. Spomenik so spremenili v Ma- rijino znamenje in le redko kdo še ve, komu je bil prvotno posvečen.9 Leta 1889 pa so Slovenci dočakali spome- nik Valentina Vodnika in s tem prvi javni fi- guralni spomenik enega svojih pomembnih mož.'O Izbrali so mu prostor pred nekdanjim licejskim poslopjem, ki je spomeniku dajalo neprimerno boljše ozadje kakor pa sedanji odprti prostor ljubljanskega živilskega trga. Vodnikov kip je zmodeliral kipar Alojzij Gangl, tedaj še študent dunajske akademije, odlili pa so ga na Dunaju. Z realistično obli- kovano stoječo figuro je Gangl posegel po že uveljavljenih, klasičnih spomeniških rešitvah in z natančno formulacijo osebnosti zadovoljil pričakovanja sodobnikov. Vodnikov spome- nik je imel za slovenski narod reprezentativni Nekdanji Griinov spomenik (zdaj Marijino znamenje), Ljubljana 26 pomen: razglasili so ga za prvi nacionalni spo- menik. Njegovo odkritje, ki so ga praznovali skoraj tri dni, se je spremenilo v pravo narod- no slavje. Istega leta je dobil spomenik tudi pisatelj Fran Levstik v Velikih Laščah. Zna- čilni obelisk na podstavku je izdelal domači podobar. Takšen arhitektonski spomenik so v devetdesetih letih postavili tudi jezikoslovcu Mateju Cigaletu in malonedeljskemu narodno zavednemu župniku Antonu Kremplu." Vendarle je bilo figuralnih spomenikov vedno več: Tartinijev spomenik v Piranu, delo bene- škega kiparja Antonia Del Zotta, Čehovinov v Spodnji Branici, ki sta ga izdelala goriška ki- parja oče in sin Bitežnik in kip Franca Jožefa I. (pozneje odstranjen), ki so ga za Maribor naročili z Dunaja. Za Vodnikom je bil na vrsti Prešeren, ki še vedno ni imel svojemu pomenu primernega spomenika, le nagrobnik in skromen obelisk iz leta 1883 na Bledu. Poleti 1899 je poseben odbor z ljubljanskim županom Ivanom Hri- barjem na čelu razpisal natečaj za Prešernov spomenik, ki se ga je udeležila tedaj močna generacija na dunajski akademiji šolanih slo- venskih kiparjev. Prvo nagrado je dobil Ivan Zajec, Francov sin. Za kiparja se je začela trnova pot, dolga skoraj štiri leta. Njegovo delo so ocenjevali in grajali poklicani in nepo- klicani strokovnjaki; na pomoč so poklicali celo profesorje z dunajske akademije. Zajec pa je na Dunaju modeliral, popravljal in spremi- njal. Medtem so leta 1903 v Ljubljani brez posebne slovesnosti odkrili Valvasorjev spo- menik: na trgu pred Narodnim muzejem delu- je bronasti kip, znova delo Alojzija Cangia, skupaj z mogočnim granitnim podstavkom, enotno in monumentalno. Prešernov spomenik je bil postavljen leta 1905 v Ljubljani. Celota je hommage velikem pesniku: Prešeren stoji v salonskem oblačilu s knjižico poezij v roki, nad njim sedi Muza, ki ga slavi in obenem bedi nad pesnikovo geni- jalnostjo: bronasti figuri sta dvignjeni na kam- nit podstavek, na njegovem spodnjem delu sta prizora iz pesnikoveh del, na zgornjem pa sti- lizirano drevesce lipe, ki lahko simbolizira pesnikovo deželo. Sodobniki s spomenikom niso bili zadovoljni. Ob njegovem odkritju, ki je bilo veličastno narodno in celo vseslovan- sko slavje, so se vsule kritike na avtorja in nje- govo delo. Hkrati so se razplamtele strasti te- daj že med seboj sprtih političnih strank. Ivan Cankar seje ogorčen razpisal: »Ali bi bilo živi duši na Slovenskem prišlo kdaj na misel, da bi naročil slavnostno pesem Prešernu in ne Ko- seškemu, Zilpančiču in ne Ganglu? Sliko Ja- kopiču, kip Bernekerju? Ne. Svoji k svojim! Zajec, najmanj osebni, najpuščobnejši in (to je beseda) najponižnejši slovenski kiparje bil ro- jen in poklican, da ustvari spomenik - ne Pre- šernu, temveč tistemu licu, ki nam ga kaže na- rod v tej žalostni dobi.«'2 Vendarle, Prešernov spomenik je samo zna- čilno delo poznega historizma, kakršnega je v zadnji tretjini 19. stoletja hotelo imeti vsako evropsko mesto. Tudi Ljubljana ga je potrebo- vala in Zajec, soliden in discipliniran kipar v Tartinijev spomenik, Piran Trubarjev spomenik. Ljubljana 27 okvirih akademskega reaHzma, je bil tedaj edini, ki je lahko naredil takšen spomenik. Zajčeva nesreča pa je v tem, da so spomenik postavili prepozno. Po letu 1900 je namreč v evropskem spomeniškem kiparstvu zavladal novi klasicizem, ki je v nasprotju s patetični- mi historističnimi spomeniki uveljavljal sim- bolične ahritektonske oblike ter poenostavlje- no, stilizirano portretno plastiko. Takšne ten- dence, povezane s secesijo, je kazal Vilharjev spomenik v Postojni, odkrit leta 1906. Spo- menik, ki ga je zasnoval arhitekt Ivan Jager, bronasto doprsje skladatelja pa zmodeliral ki- par Alojzij Repič, so med drugo svetovno voj- no uničili Italijani. Nove slogovne zapovedi je v celoti uresničil Franc Berneker, za Cankarja najboljši slovenski kipar, s svojim Trubarje- vim spomenikom. Postavili so ga leta 1910 v Ljubljani. Z njim se odpre pot k modernemu kiparstvu in zaključi poglavje spomenikov 19. stoletja. OPOMBE 1. Za spomenike prve polovice 19. stoletja prim, iz- brano literaturo: Costa Heinrich, Reiseerinnerun- gen aus Krain, Laibach 1848; Viktor Steska, Naši spomeniki iz empirske dobe, Zbornik za umet- nostno zgodovino, VIlI/1928, str. 48-59; Ksenija Rozman, Ljubljanski javni spomeniki. Kronika, XIII/1965, str. 94-97, 126-203; France Stele, Li- kovni spomeniki v Sloveniji do 1941, Sinteza, 11/1967, str. 8-15: Sergej Vrišer. Znamenja in javni spomeniki v Mariboru do 1941, Časopis za zgodo- vino in narodopisje, n.v.7 (XLII)/1971, str. 175-195: Sonja Žitko-Bahovec, Spomeniška in ar- hitekturna plastika 19. stoletja na Slovenskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, n.v. XI- XII/1976, str. 87-88. — 2. Iz goriških hribov. Novi- ce, X/1852, str. 39; Simon Rutar, Zgodovina Tol- minskega, Gorica 1882, str, 190-195. — 3. Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1932, str. 548-549. — 4. L. Kamnogorski (Lovro Toma- n), O Prešernovim spomeniku, Novice, VlIF/1850, str. 61. — 5. Alfonz Gspan, Prešernov grob v Kra- nju, Slavistična revija, 11/1949, str. 30-50. Prim, tudi: Matija Žargi, Železarna na Dvoru in Prešer- nov nagrobnik v Kranju. Kronika 38/1990, št. 3, str. 108-113. —6. Tomšičev spomenik, Slovenski narod, VIII, _21. september 1875, št. 214. — 7. Prim. Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. sto- letja na Slovenskem, Ljubljana 1989. — 8. Franjo Baš, K zgodovini narodnega življenja na Spodnjem Štajerskem. Časopis za zgodovino in narodopisje, XXVI/1931. str. 82. — 9. Spelea Čopič, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem, Ljubljana 1991, str. 28. — 10. Prim. Jeli- sava Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kipar- stvu prve polovice 20. stoletja, 2 dela, 1977 (Filo- zofska fakulteta v Ljubljani, doktorska disertacija, rokopis). — 11. Antonu Kremplju v spomin. Slo- venski narod, XXVIJI, 9. avgust 1895, št. 182. — 12. Ivan Cankar, Še en simbol. Naši zapiski, III/1905,str. 146. O ZAČETKIH ŠOLSTVA V ŠIŠKI BRANKO ŠUŠTAR Kot ugotavlja v zaključku pregleda osnov- nega in srednjega šolstva v Ljubljani od srede 19. stoletja do 1941 njegov avtor, je ena od še neobdelanih tem ljubljanskega šolstva tudi razvoj osnovne šole v Šiški.' Prav o delovanju ljudske šole v Šiški v časovnem razponu od njenega nastanka leta 1882 do konca prve sve- tovne vojne, govori moja razprava. V osemdesetih letih 19. stoletja so od javnih ljudskih šol delovale v Ljubljani/L mestna de- ška ljudska šola (ust. 1855), od 1889. v novem poslopju na Ledini, JI. mestna deška ljudska šola (ust. 1870), od 1875. v novem poslopju na Grabnu, in L mestna dekliška ljudska šola (ust. 1875), od 1901. v novem poslopju na se- danjem Levstikovem trgu. Pri iz nekdanje normalke nastalem državnem učiteljišču sta delovali deška in dekliška vadnica (ust. 1870 oz. 1872), več pa je bilo privatnih šol, npr. zunanja in notranja dekliška šola pri uršulin- kah (ust. 1703, od 1871. s pravico javnosti), a večinoma je bil - razen na uršulinski zunanji šoli - pouk v nemščini, kakor na učiteljiščni vadnici. Medtem ko se je trnovska trivialka leta 1871 vključila v I. mestno deško ljudsko šolo, pa je nekdanja šentpetrska trivialka de- lovala naprej kot ljudska šola pri Sv. Petru v Ljubljani. V okolici Ljubljane so bile šole v Šentvidu (stalna od 1866) in na Jezici (1871), pa tudi na Barju, kjer je od leta 1873 delovala podružnica IL mestne deške ljudske šole. Te- daj je nastala tudi šola na Rudniku. O velikem navalu šolske mladine na obe mestni deški šoli priča zahteva mestnega od- bora junija 1878, naj se najprej sprejme otroke iz mesta, nato iz okolice, zlasti z Viča in iz Ši- ške. Slišal pa se je tudi predlog, naj si ti občini osnujeta svoji šoli. V Šiški je šlo hitreje, na Viču pa so dobili šolo pozneje, leta 1896, v Mostah pa šele leta 1914. Pač pa je sredi osemdesetih let naraslo število nemških ljud- skih šol v mestu, saj sta bili osnovani nemški mestni dekliška in deška šola, pa tudi privatna šola društva Schulverein.2 V času nastajanja šole v Šiški je bilo na Kranjskem (leta 1880) 254 javnih ljudskih šol, 28 od tega skoraj 70% enorazrednic, 36 dvoraz- rednic, 14 trirazrednic, 3 petrazrednice, ena šestrazrednica in ena meščanska šola. Od 48.645 šoloobveznih otrok na Kranjskem jih je obiskovalo šolo dobrih 80%. Tedaj je bilo kranjskih učiteljev 326, učiteljic pa 95.3 Ena šola za obe Šiški Priprave za gradnjo šolskega poslopja v Ši- ški so se začele že v 70-ih letih 19. stoletja, ko so leta 1873 našteli v Zgornji Šiški in Kosezah 88 otrok, v Spodnji Šiški pa je bilo rojenih med leti 1858 in 1866 kar 60 dečkov in 79 de- klic. Desetletje pred osnovanjem šišenske šole je bilo na tem področju kar 227 otrok, godnih za šolo.4 Ko so se začeli v Šentvidu in posebej v ljubljanskih ljudskih šolah otepati šišenskih šolarjev, sta bili tudi obe šišenski občini pri- morani, da mislita na lastno šolo^ Leta 1876 sta občini Spodnja in Zgornja Šiška kupili stavbno parcelo v izmeri 1290 klafter (sež- njev) za 1000 goldinarjev (k.o.Zgornja Šiška, pare. št. 396).5 Sredi avgusta 1881 je Učitelj^ski tovariš pri- nesel novico: »Ljudsko šolo v Šiški bodo ven- dar-le zidali. Delo je prevzel g. Tönnies iz Ljubljane. Prostor za šolo je bil kupljen pred 5. leti in je med Zgornjo in Spodnjo Šiško pri razpotju poleg Krisperjeve tovarne, ki izdelu- je lesene žeblje.«6 Predračun za gradnjo dvo- razredne šolske stavbe je predvidel za 13.100 kron stroškov, od tega največ za zidarska (7.431), tesarska (2.073) in »lučarska« dela (1.092), vse seveda »z blagom in tlako vred«. Méd večjimi postavkami so bila še mizarska (671) in kamnoseška dela (368), 533 kron je veljala »naprava šterne«, od okoli 100 do 200 kron pa so bili predvideni stroški za klepar- ska, pečarska, »mazarska«, kovaška in steklar- ska dela.'' Za sredstva so se obrnili na upravne in šol- ske oblasti in prosili za finančno podporo. Oktobra 1882 je občinama posodil Janez Knes st. 5500 goldinarjev a.v. s 6% obrestmi, kar naj bi vrnili v dobrih treh letih. Gradnja je tekla od julija 1881 do maja 1882.8 Potem ko so poleti 1882 dogradili šolsko poslopje, so junija razpisali dve učiteljski me- sti in v oktobru sta nastopila službo nadučitelj Primož Ušeničnik in učitelj Jakob Zebre. Novo šolo so odprli 17. oktobra 1882. K slav- nosti so prišli tudi »odlični gospodje« iz Lju- bljane, med njimi okrajni glavar pl. Wurz- bach, ki je v govoru »navzočo šolsko mladino in prebivalstvo opominjal na vsestranske ko- risti in blaženosti, ki jih šola donaša in na ne- precenljivost naukov, ki se mladini po učite- ljih v srca mladenska trudapolno vcepljajo«. Nagovorom in blagoslovitvi šole je sledila še maša, ki so se je udeležili tudi šolarji, nato pa je bil »skupni zajutrek za goste in šolsko mla- dino«, ki so ga oskrbeli nekateri člani krajne- Načrt fasade šolske stavbe v Šiški, G.Tönnies, 1882, ZAL ga šolskega sveta, zlasti predsednik z družino. Naslednji dan se je pričel redni pouk za 115 všolanih otrok iz občine Spodnja Šiška (imela je tedaj 1536 prebivalcev) in Zgornja Šjška, ki je štela 503 prebivalce v vasi Zgornja Šiška in 192 v Kosezah.9 Učitelj stvo Prvi voditelj šišenske dvorazrednice je bil nadučitelj Primož Ušenčnik (1843-1888), ki je prej služboval (1877-1882) na šoli v Veli- ki Dolini na Dolenjskem, od 1882 do 1887 v Šiški, nakar sta bila z Govekarjem, nadučite- Ijem na Igu, »iz službenih razlogov vzajemno premeščena«. 10 Kot omenja nekrolog, je bil Ušenčnik, rojen v Poljanah nad Školjo Loko, eden »najbolj nadarjenih mej Kranjskimi uči- telji, gotovo pa se je v življenji največ učil«. Po končani ljubljanski gimnaziji je študiral na Dunaju matematiko in fiziko, bil nekaj časa suplent na realki v Osijeku (Oseku) na Hrva- škem, »a razne okolnosti so ga prisilile, da se je obrnil k ljudskem šolstvu«. Umrl je kot na- dučitelj na Igu leta 1888 in zapustil vdovo s štirimi nepreskrbljenimi otroki. 11 Drugi voditelj šišenske šole je bil nadučitelj Fran Govekar (1840-1890), oče naturalistič- nega pisatelja istega imena. Po šolanju v rojstni Idriji je dlje časa učiteljeval na Igu pri Ljubljani, od 1887. pa do svoje smrti pa je vo- dil šišensko ljudsko šolo. Uveljavil se je kot strokovni pisatelj (Prirodopis za ljudske šole, 1871; Umni živinorejec 1872), sodeloval v te- danjih časopisih ter pri društvih, med drugim je bil član in pevovodja šišenske čitalnice. O njegovi široki razgledanosti priča tudi poda- tek, da je bil naročen na devet slovenskih in šest nemških časopisov in imel bogato knjiž- nico tudi glasbenih del. 12 29 Fotografija ljudske šole v Šiški okoli leta 1890. Na desni del danasrye Celovške ceste; pogled proti Šentvidu, ZAL, fototeka Najdlje, dvajset let, je vodil šišensko šolo od trirazrednice v starem poslopju do šestrazred- nice v novi stavbi, nadučitelj Anton Javoršek (rojen v Blagovici 1851). Služboval je v Mirni peči in od 1876. do 1891. v Mengšu, kjer je oskrbel izhajanje letnih poročil, nato pa kot nadučitelj v Šiški, dokler ni bil po več kot pe- tinštiridesetih letih učiteljevanja v začetku šolskega leta 1910/11 upokojen. 13 Med leti 1911 in 1914 je bil nadučitelj Franc Lavtižar (1874-1930), šolnik in organi- • zator gasilstva in dobrodelnosti, ki je prej služboval v Kamni gorici in Šmartnem pod Šmarno goro, bil kasneje šolski nadzornik, nato pa v upravni službi. V Šiški se je z njego- vim prizadevanjem razširila mešana šestraz- rednica v dve osemrazredni ljudski šoli. Šola je bila v času njegovega vodstva vsa v cveti- cah, tudi znotraj poslopja, kot omenja kasnej- še poročilo. 14 Šolski voditelji so zatem bili Josip Wagner 1914-1920 (rojen leta 1888, kasneje učitelj na Ledini), Ivan Petrič 1920, Jakob Furlan 1920-1925, Stanko Legat 1925-1933 (roj. 1878), Josip Primožič 1933-1941 (roj.1880), Franc Lončar 1941 in Stanislav Vrhovec 1942-45. Poleg nadučitelja je na šoli poučeval še uči- telj na drugem učiteljskem mestu (Jakob Ze- bre 1882-1883. Kristina Sadnikar 1884- 1895), leta 1886 pa je bilo odprto še tre- tje učiteljsko mesto (Franc Gale do 1895). V letu potresa je prišlo do sprememb med uči- teljstvom in na drugem učiteljskem mestu so bili dlje časa Karel Rožanc (1896 do 1899, ko se je zaposlil pri državni železnici), Gabriela Lukanc pl. Savenburg (1899 do 1903, ko je iz- stopila iz učiteljske službe), nato pa Ana Moos, na tretjem pa Frančiška Wrus (1895 do upokojitve 1903). S širjenjem šole in pove- čevanjem števila vzporednic je raslo tudi šte- vilo učiteljstva in leta 1902 so bili že štirje, dve leti zatem šest, nato pa vsako leto še kak- šen. V šolskem letu 1909/10 je učiteljsko ose- bje poleg nadučitelja štelo še kateheta, dva stalna učitelja in učiteljico, pet provizoričnih učiteljic in enega učitelja, brezplačno prakti- kantko in suplentinjo, k osebju pa velja pri- šteti še šolskega slugo. Veroučitelji, ki so skrbeli tudi za šolske maše, so bili frančiškani, v katerih župnijo Marijinega Oznanenja v Ljubljani je sodila tudi šišenska podružnica sv. Jerneja. Najprej je bil to p. Placid Fabiani (do novembra 1887), nato p. Rajnerij Kokalj, p. Angelik Hribar - temu je deželni šolski svet marca 1891 priznal letno 86 gld potnine - do 1898, nato p. Engelbert Polak in od septembra 1900 Kornelij Petrič. Nato so se zvrstili Hijacint Šega, Zigismund Zega in Albert Pire. V letih pred 1. svetovno vojno, pa tudi kasneje, sta bila kateheta na šišenskih ljudskih šolah p. Er- nest Jenko in p. Feliks Tavčar (ta od 1909. na- prej). 30 v letih pred prvo svetovno vojno je bila šola šestrazrednica s šestimi (1910/11) oziro- ma devetimi paralelkami (1911/12), dokler nista nastali dve (deška in dekliška) osemraz- redni ljudski šoli. Sprva sta bili pod skupnim vodstvom, od pomladi 1917 do leta 1939 pa je dekliško šolo vodila Marija Kleinmayer (Sa- dar). Na dekliški šoli so v šolskem letu 1913/14 poučevale Marija Vider, Marija No- ! vak, Marta Andolšek, Roza Krapš, Vida : Gabršček, Hermina Pellan, Milena Vencajz in : Serafina Hubad, na deški pa Ivan Petrič, Josip : Wagner, Franc Lončar, Pavel Kunaver in štir- [ je mladi začasni učitelji. 15 Učiteljske plače j Učiteljske plače na Kranjskem so bile ko- nec 90-ih let za učitelje 400, 450, 500 in 600 gld (enako za učiteljice) - v Ljubljani za mo- ške 600-700 gld - nadučitelji na dvorazredni- cah so imeli še 50, na trirazrednicah pa 75 \ gld dodatka, imelo pa je učiteljstvo še 6 starostnih doklad po 10 %.16 Šišensko učitelj- stvo je bilo okoli leta 1890 po plačah raz-; vrščeno tako: nadučitelj je bil v drugi plačilni i vrsti, učiteljica Zädnikarjeva in učitelj Gale ; pa v tretji. V začetku 90-ih let so znašale uči- ' teljske plače na Kranjskem za definitivno ' nameščeno učno osebje med 450 in 700 gld (začasno nameščeni le 360 gld letne nagrade). V Šiški so bili nadučitelj Javoršek v II. (600 gld), učiteljica Kristina Zadnikar in učitelj Franc Gale pa v III. plačilni vrsti (500 gld)17 Konec stoletja (1898/99) je bil nadučitelj v prvi plačilni vrsti (800 gld). učiteljica Wruso- va in učitelj Karol Rožanec pa v tretji (600 gld). Naslednje leto (1899/1900) pa je bilo učiteljstvo na Kranjskem razvrščeno v štiri plačilne razrede (IV. - 1000, 111. - 1200, II. - 1400 učitelji, 1260 učiteljice, I. - 1600 učitelji. 1440 učiteljice). Nadučitelj Javoršek je bil koncem leta 1902/03 v prvem plačilnem razredu (1600 kron). Wrusova v drugem (1260) in Moosova v tretjem (1200).18 V za- četku leta 1906 je okrajni šolski svet nakazal poročenim šolnikom 25 % draginjsko doklado »do ureditve učiteljskih plač«. Tu stajo preje- la nadučitelj Javoršek in učitelj Jožef Bregar.l9 Učenci Pri prikazu števila šolarjev so nam na eni strani na voljo podatki iz šolske kronike, na drugi pa statistični podatki v Popotnikovem koledarju za slovenske učitelje oz. v Ročnem zapisniku z imenikom ljudskih šol...,20 ki pri- našajo tudi število šoloobveznih otrok, obi- skovalcev ponavljalne šole ter razmerje med^ Učenci drugega razreda šole v Sp.Šiški 1909/10 z nadučiteljem Antonom Javorškom in učiteljico Serafino Hubad, SŠM, zbirka 31 dečki in deklicami. A kaj, ko se podatki iz obeh virov razlikujejo. Če vzamemo kot toč- nejše tiste v kroniki in si s statističnimi poma- gamo, kadar drugih nimamo, potem je slika obiska šišenske šole naslednja: Šolarji v Šiški 1882, 1886-1912. Leta 1886 je postala šola trirazredna, 1902 so odprli provi- zorični četrti razred, od 1908 pa je bila šola šestrazredna. Številke v oklepaju so navedene po učiteljskih šematizmih.21 Število šolarjev seje od nastanka šole do za- četka 20. stoletja, ko se je šola razširila s četr- tim razredom, gibalo od 127 do 190, v različ- nih letih različno. Število učencev se je zmanjševalo proti koncu 80. let, se sredi 90. let gibalo okoli 180, nato se po zmanjšanju števila v naslednjih letih spet dvignilo do omenjenih 190 leta 1901. Novincev je bilo različno, od 30 do 55 na leto, tako npr. leta 1894 najmanj, leto zatem pa 53, ali pa leta 1899 le 44, leto pred tem pa 55. Število obi- skovalcev ponavljalne šole, ki je trajala od za- četka novembra do konca aprila, je upadalo; v prvih letih je bila le-ta na željo staršev ob ne- deljah, kasneje, ko se je število teh učencev močno zmanjšalo, pa so obiskovali pouk en dan v tednu skupaj s tretjim razredom, včasih ločeno dečki in deklice. Koncem 80. let je bilo takih učencev med 60 in 70 ali še čez, kasneje pa do dvajset ali niti toliko ne. Konec stoletja in v prvih letih 20. stoletja pa je bilo število obiskovalcev nadaljevalne (ponavljal- ne) šole med 20 in 30, leta 1899 pa le 13. Ko so imeli v šolskem letu 1894/5 namesto pona- vljalne šole" le obisk rednega pouka en dan v tednu v zimskem obdobju, so zapisali, da »skoro vsi otroci, kolikor jih tukaj 3. razred dovrši, prestopijo v ljubljanske šole, ali pa se jih gre mnogo rokodelstva učit«, ostalih (ki ostanejo doma) pa ni bilo toliko, »da bi bilo vredno ponavljalno šolo vzdrževati«.22 Ko je bilo leta 1892 obiskovalcev šišenske šole 164, je bilo v ljubljanskih šolah še 65 Ši- škarjev, torej vseh šolarjev 229. Šoloobveznih otrok pa je bilo tedaj po podatku v Popotni- kovem koledarju 234.23 Za otroke iz Šiške na mestnih ljudskih šolah je šišenska občina pla- čevala mestu Ljubljani šolski davek. V šol- skem letu 1902/03 je 84 otrok (kakšna polovi- ca na mestni deški ljudski šoli, nekaj manj na III. in kakšna osmina na I. mestni deški ljud- ski šoli) naneslo šolskega davka za 664 kron.24 V letu 1907/08 je obiskovalo šolo 965 otrok iz Šiške, od teh 476 šišensko ljudsko šolo, 35 po- navljalno, 57 nemško privatno šolo v Šiški, ljubljanske ljudske, srednje in obrtne šole pa 397 otrok.25 Po ločitvi zgornje in spodnješi- šenskega okoliša, je bilo število šolarjev (pa tudi šoloobveznih otrok) 893. Od teh je obi- skovalo šestrazredno ljudsko šolo v Spodnji Šiški 515 otrok, ponavljalno šolo 15, zasebne šole 228, višjo šolo pa 63 otrok.26 v šolskem letu 1912/13 so šteli razredi od 7 oz. II do 66 otrok, več v nižjih razredih, manj v petem (62 dečkov, 51 deklic), okoli 30 v šestem, okoli 10 pa v sedmem in osmem razredu. V četrtem razredu dekliške ljudske šole je bilo 60 učenk. Dobra tretjina staršev (povečini očetov) je bila zaposlena na železnici, slaba tretjina v obrti, uradnikov je bilo za slabo šestino, za kakšno desetino pa posestnikov in delavcev. Dva oče- ta sta bila v Ameriki. Pogled na zaposlitveno strukturo staršev 60. učencev I. razreda deške ljudske šole nam da podobno sliko: nekaj ve- čji je delež zaposlenih na železnici in uradni- kov, malo manj v obrti, petina je delavcev, posestnik pa le eden.27 Šolski pouk Začetek pouka na šišenski šoli je bil navad- no med 16. in 19. septembrom, kakor je bilo splošno v navadi, le v letih 1885 in 1886 kak teden kasneje zaradi popravljanja stropov šele nekaj let starega šolskega poslopja. Prvi dan je bila navadno slovesna maša v podružnici sv. Jerneja in na tak način so tudi zaključevali šolsko leto v zadnjih dneh julija, razen leta 1888, ko so pouk zaradi popravil stavbe kon- čali dva tedna prej. V prvih šolskih letih no- voodprte šole so ob koncu učnega leta prire- jali javne skušnje z darili in tako zaključili pouk v juliju 1884 in 1885. Od poletja 1906, ko so bile po sklepu ministrstva v veljavi dvo- mesečne počitnice, so s poukom končali sredi julija. V šolskem letu 1882/83 je poučevala žen- ska ročna dela Franja Ušeničnikova, naduči- teljeva žena. Na poletni tečaj na Dunaj za pouk »rokotvornih del« je s podporo deželne- 32 ga odbora (80 gld) v letu 1891 in nato še leto zatem odšel nadučitelj Javoršek. S podporo deželnega odbora Kranjske in Kranjske hra- nilnice (vsak s prispevkom 120 gld) leta 1892 so lahko uredili delavnico za deška ročna dela. V začetku marca 1893 so že odprli »šolo za deška rokotvorna dela tj. za mizarstvo in lepljenstvo«. Pouka seje udeleževalo 20 učen- cev, ki so do konca šolskega leta naredili 120 mizarskih in 70 lepljenskih izdelkov. V na- slednjem letu se je tega pouka po osem ur na teden v trajanju od začetka novembra do kon- ca maja udeleževalo 15 otrok. Tudi v nasled- njih letih seje poučeval »rokotvomi pouk«, in sicer od oktobra do konca marca po tri ure, od aprila do konca šolskega leta pa po pet ur te- densko (1898/99), nato pa v kroniki ni več poročil o tem. Z novim nadučiteljem so v jeseni 1891 za- čeli s poučevanjem nemščine kot neobvezne- ga predmeta, ki ga je v 3. razredu po štiri ure tedensko učil nadučitelj. Ta pouk je v šolskem letu 1893/94 obiskovalo 30 otrok in poučeva- lo se je »na izrecno željo starišev«. Konec ja- nuarja 1898 je okrajni šolski svet obvestil šolo, »da se ima z neobligatnim poukom v ne- mščini (prenehati), ker ni v to potrebnega kre- dita za nagrade«. Zapisov o poučevanju ne- mščine ni več, pač pa je nadučitelj po eno uro tedensko poučeval kmetijstvo (po zapisih od šolskega leta 1891/92 naprej) učence 3. razre- da, po razširitvi šole v štirirazrednico pa učen- ce 4. razreda (podatek iz 1904/5). O ponavljalni šoli piše šolska kronika naj- prej v šolskem letu 1886/87, naslednje leto je bila »nadaljevalno-ponavljalna šola« na željo staršev ob nedeljah, poučevali pa so zapredo- ma vsi trije učitelji.28 Precej podrobno nas z učili in učbeniki se- znani Letno poročilo cesarja Franca Jože/a L šestrazredne ljudske šole v Spodnji Šiški 1909/10. Tam se omenjajo učila, predstavlje- na po predmetih: veronauk - stenske slike z bibličnimi in liturgičnimi slikami ter par ze- mljevidov; nazorni pouk: omara s premaklji- vo abecedo, stenski abecednik in različne sli- ke; prirodopisje: slike, nagačene živali in pre- parati v špiritu; prirodoslovje: zbirka fizikal- nih in kemičnih aparatov ter 88 kemikalij v steklenicah; zemljepisje: globus, telurij, ze- mljevidi; zgodovina: slike in portreti. Knjižnica za šolarje je štela tedaj »186 veza- nih knjig. Izposodilo si je 203 učencev in učenk 4., 5. in 6. razreda 1083 knjig«. Uči- teljska knjižnica pa je štela 87 knjig. Z učbeni- ki pa nas seznani »zaloga ubožnih knjig«, na- menjena revnejšim učencem. Vseh takih knjig je bilo 864, sposodilo pa si je 238 učencev 626 knjig. Precej posameznih knjig so imeli v 25 do 50 izvodih (abecedniki, računice, katekiz- mi, berila, jezikovne in nemške vadnice ter zemljepisni atlas), nekaterih pa manj (učbeni- ke za prirodopis, prirodoslovje, zemljepis).29 Prosti dnevi in slovesnosti Pouka prosti dnevi so bili cesarjev (4. okto- bra) in cesaričin god (19. novembra), Alojzije- vo (22. junija) in Telovo, ko so se udeležili procesije pri župniji Marijinega Oznanjenja. Ob teh prazničnih dnevih so imeli šolsko mašo v podružnični cerkvi sv. Jerneja, nato pa prosto, naslednji dan pa je imelo učiteljstvo primerne nagovore. Posebej radi so maju ali juniju hodili na izlete na Rožnik, včasih pa tudi za konec pouka. Tak pomladni izlet je bil že v prvem šolskem letu, pa tudi druga leta. Veroučitelj je imel navadno mašo, pri kateri so otroci peli, zatem so imeli »skupni zajutrek in razveseljevanje z različnimi igrami« oziro- ma otroško veselico. To so omogočili s pri- spevki šolski prjatelji in dobrotniki šole; tako so se ob sklepu šolskega leta 27. julija 1894 otroci z učiteljstvom in nekaterimi drugimi šolskimi prijatelji na Drenikovem vrhu razve- selili ob »kavi, kruhu, poviticah, mesu in pivu«. Tega je to leto v ta namen pivovarna bratov Koslerjev podarila »šolskim otrokom 75 1«. Leta 1900 pa so ob priliki izleta dobili otroci najprej kavo in kruh za zajtrk, nato pa so bui pogoščeni še »s pijačo in gorkimi jedi- li«. Čas do dvanajste ure so preživeli navadno ob telovadnih igrah in prepevanju domoljub- nih pesmic, ob sklepu s cesarsko pesmijo, nato pa »se je podala mnogobrojna vesela družba s prijaznega hriba domov«.30 Šolskega izleta 15. junija 1910 na Šmarno goro in v Medvode se je udeležilo 160 otrok z učiteljstvom. Na Šmarni gori so imeli mašo, pri kateri so otroci peli, nato pa so se podali v Medvode, kjer so imeli pri gostilničarju Jože- fia Jesihu opoldanski obed. Zatem »so se vršile na bližnjem, pokošenem travniku med prepe- vanjem veselih pesmi razne igre«. Domov so se vrnili z vlakom ob 6. uri. V tem šolskem letu pa so »v namen domoznanskega pouka« priredile posamezne učiteljice z otroci izlete na Ljubljanski grad in Šišenski hrib.3' Posebej slovesno pa so proslavljali 4. okto- ber - obletnico cesarjevega vladanja in sicer 1888. (štiridesetletnico), 1898. ^petdesetletni- co) in 1908. (šestdesetletnico). Štiridesetletni- co so slavili skupaj s šišensko občino, ko se je slavnosti udeležil tudi okrajni glavar, otrokom pa so delili knjižico Naš cesar in fotografijo cesarja in cesarice, »bili pa so še posebej ob- darjeni in pogoščeni«. Podobno je bilo tudi za petdesetletnico cesarjeve vladanja, njegovo sedemdesetletnico pa so šišenski otroci skupaj z vrstniki šole Vič-Glince slavili 3. oktobra 1900 na Rožniku z mašo, nagovorom in pogo- stitvijo. V nagovoru je katehet vnemal mladi- no k pokornosti staršem, višji gosposki, »zlasti pa presvitlemu cesarju kateri je postavljen od Boga in kateri je naš deželni oče. Govor dič- nega govornika segal je globoko v nežna srca...«32 33 »60 letnico vladanja presvitlega cesarja« je praznovala šola 2. decembra 1908 s slovesno mašo, pri kateri je pel mešani učiteljski zbor. Zatem so imeli slovesnost v telovadnici, okra- šeni s sliko presvetlega cesarja, z mnogimi venci in cipresami. Slavnostni govor je pripra- vil šolski voditelj, potem pa so otroci »dekla- movali in popevali razne patriotične pesmi«. Po slavnosti so otroke pogostili s pecivom.33 Razen ob praznikih in v času epidemij, je pouk odpadel tudi zaradi pomanjkanja kurja- ve za šolo. Tako je bilo 8. marca 1884, ko »kr.š. svet navzlic mnogim prošnjam od strani šolskega vodstva ni hotel za šolo potrebnih drva preskrbeti«. Problem so najbrž rešili, a da »ta neugoden dogodja ne bi prišel v javnost in prebivalstva neuznemirjeval«, sta naduči- telj in predsednik šolskega sveta sklenila šteti ta dan med tiste tri, ki jih lahko da kot proste krajevni šolski svet. Spet pa se je zapletlo v šolskem letu 1885/86, ko 19. novembra in 19. januarja (popoldne) ni bilo pouka zaradi ne- zakurjenih šolskih peči. Obakrat je namreč predsednik šolskega sveta »iz neznanega uzro- ka šolskej služkinji prepovedal, peči zakuriti, šolsko učiteljsko osobje pa je usled tega bilo prisiljeno, otroke iz mrzlih sob domu odpusti- ti«. Pouka pa ni bilo tudi od 14. do 28. aprila 1895 zaradi potresa na Veliko noč 14. aprila, ko je tudi nadučitelj z družino preživel velik strah. Takole je to opisal: »Nastal je silen po- tres. Stropje so se premikali, zidovje je razpo- kalo, namet odletaval, znotrajni zid v mali sobi se je izbočil, obok razpočil, dimniki so padali raz streho in gorje tistemu, ki bi se bil v tem času upal čez prag na prosto, gotovo bi ga ubilo. Ko je malo poleglo zbežalo je vse za silo oblečeno na cesto. Po cesti, akoravno je bilo zelo mrzlo, klečali in molili so ljudje, ker mnogo jih je menilo, da mora biti konec sveta. Ker so se močni sunki in bobnenje tudi po- znejše dneve ponavljali, ležali smo skozi osem večerov (noči) pod sosedovim kozolcem. Dne 16. aprila seje c.kr. okraj, šolskemu svetu na- znanilo, da vsled potresne poškodbe pri šol- skem poslopji, ni možno popreje poučevati, da se vsaj znotranji deli poslopja popravijo.« Nalezljive bolezni Zapisi omenjajo šestkrat prekinitev pouka zaradi epidemij. Že v prvem šolskem letu so na ukaz okrajnega glavarstva, ker so v »šol- skem kraju začele koze razsajati«, zaprli šolo od 26. januarja do 12. februarja 1883. Od šol- skih otrok ni umrl nihče. Epidemija koz je bila še v letu 1888, ko so prekinili pouk od 16. januarja do 1. marca. Cepljenje proti kozam se omenja leta 1907 in 1908, ko je obakrat v juniju cepil otroke dr. Lapajne. Večkrat je bil pouk prekinjen zaradi ošpic in škrlatinke, nato pa zaradi ošpic še od 6. do 27. junija 1898 in nato do srede julija.34 Kraj ni šolski svet Krajni šolski svet je sestavljalo pet za trilet- no obdobje voljenih mož, po trije iz Spodnje in po dva iz Zgornje Šiške, v letih pred zidavo novega šolskega poslopja pa šest, po trije iz vsake Šiške. Svet je imel predsednika, ki se je navadno tudi z lastno darežljivostjo in z zbira- njem prispevkov za šolarje uvrščal med do- brotnike in prijatelje šole, ter podpredsednika in člane. Prvi predsednik krajnega šolskega sveta Janez Knez, tudi spodnješišenski župan in zaslužen mož za gradnjo šolske stavbe, se je temu kmalu odpovedal, nakar je svetu predse- doval od oktobra 1883 Anton Vizijan, od ju- nija 1884 pa do svoje smrti 18. avgusta 1892 Fran Zakotnik, nato pa od oktobra 1892 do konca leta 1894 l.C.Juvančič, ki je predsedo- val svetu še od konca leta 1897 do srede leta 1900. Vmes je bil predsednik krajnega šolske- ga sveta (1894-1897) Janez Jeras, ki je kot na- mestnik vodil šolski svet tudi v drugi polovici leta 1900. Žig krajnega (krajevnega) šolskega sveta s podpisom predsednika, ZAL Konec leta 1900 izvoljeni predsednik Kari Ziegler, je 21. januarja 1901 prevzel posle, pa je prav na ta dan nesrečno padel na poledene- lih tleh, si zlomil nogo in nato hudo zbolel. Podpredsednik krajnega šolskega sveta je bil med leti 1900 in 1903 Franc Vrhovec. Po Zie- glerjevi smrti je prevzel predsedovanje leta 1902 Anton Pogačnik, podpredsednik pa je bil Viljem Maurer, a zaradi nesoglasij z župa- nom Burgerjem, je Pogačnik odložil predsed- nikovanje v marcu 1903. Županje nato izsto- pil kot član iz krajnega šolskega sveta, izvolili pa so nov odbor z Maurerjem kot predsedni- kom in Pogačnikom kot podpredsednikom. Viljem Maurer je bil nato konec leta 1906 iz- voljen še za eno triletno obdobje. Zanimivo je, da je prva leta za krajni šolski svet uradoval kar nadučitelj »radi neugodnih sposobnostnih razmer« članov šolskega sveta (junij 1883). Koje prišel v Šiško marca 1891 za nadučitelja A. Javoršek, je krajni šolski svet razpravljal tudi o pravicah nadučitelja do šol- skega vrta, dovolili pa so nadučitelju postaviti svinjski hlev ter mu - kakor njegovemu pred- niku - izročili tudi skrb za kurjavo in snaženje šolskih prostorov za odškodnino 163 gld. Pro- 34 račun za stvarne potrebe šole je v šolskem letu 1892/93 je bil 324 gld v letu 1893/94 pa 540 gld 50 kr (od tega 200 gld za podstrešno sobo v šoli za stanovanje učitelja ali učiteljice, ki bi plačala 25 do 30 gld letne najemnine). Proračun za leto 1894/95 pa je bil 406 gld 24 kr.35 Dobrotniki šole in šolski prijatelji Otroci so bili obdarjeni ob kakih slovesnih prilikah, ob koncu šolskega leta ali pa v zim- skem času, zlasti za Božič. Za obdaritve in po- gostitve ob izletu na Rožnik omenja šolska kronika zaslužne prijatelje šole in dobrotnike. Taki so bili predsedniki krajnega šolskega sveta Janez Knez, Fran Zakotnik in posebej l.C.Juvančič s soprogo, pa trgovec Al.Mayer, vodja pivovarne Offner, bratje Koslerji, za- sebnik Paulin, krčmar Thaler, graščak in de- želni knjigovodja Franjo Ravnihar, graščak in krajni šolski nadzornik A.Galle, posestnik Jak. Matjan, župan Franc Kauschek, trgovci Bolafiio ter Tome, Krišper, Vodnik in Otokar Foukal. Zlasti J.C.(Karol) Juvančič, vinski trgovec, in njegova žena Ana sta s svojimi prispevki in zbiranjem pri drugih šolskih dobrotnikih več- krat omogočila obdarovanje otrok, tako na primer v prvih dneh januarja leta 1893 in 1894, ko je do tristo otrok dobilo »različnih stvari zlasti obleke«, in pa konec decembra 1896, ko sta Juvančičeva obdarovala do 200 otrok z »obleko, obutvijo in drugimi božični- mi darili«, nato pa so dobili še »mnogo kruha, potic in raznih slaščic; tudi je dobil vsak koza- rec dobrega vina«. Tudi naslednje leto sta, ob proslavi petdesetletnice vlade Franca Jožefa, oskrbela »170 otrokom razne obleke, razdeli- lo se je tudi 30 parov čevljev«, nakar so bili otroci še pogoščeni, k čemer so »pripomogli... zopet znani gosp. dobrotniki in dobrotnice«. . Poleg tega je za Miklavževo 1886 podruž- nica Družbe sv. Cirila in Metoda s 55 goldi- narji omogočila obdarovanje po enega dečka in ene deklice iz vsakega razreda z obleko in še po deset dečkov in deklic z drugimi darili. Katehet p. Placid Fabiani pa je v decembru 1883 podaril iz frančiškanskega samostana 102 knjigi, nekaj jih je dala mokarica U.Klop- čič, 10 gld za vezavo pa je prispeval krajni šol- ski nadzornik Galle. V šolskem letu 1891/92 je nadučitelj zbral 145 gld za harmonij. Kro- nika omenja še podporo krajnega šolskega sveta za obnovo poslopja po potresu 1895, ko so prejeli v ta namen 400 gld. V aprilu 1898 pa je »vsled prošnje tukajšnjega šolskega vod- stva« prispevala Kranjska hranilnica 100 gld. Tudi je leta 1898 Kmetiška posojilnica pri- spevala 15 gld za nakup knjig in zvezkov ubožnim šolarjem. Kranjska hranilnica in de- želni odbor sta ob koncu leta 1892 prispevala še po 120 gld vsak za deško delavnico.36 Po smrti »jednega najboljših prijateljev in dobrotnikov« šole, vinskega trgovca, predsed- nika krajnega šolskega sveta in načelnika po- žarne brambe J.C.Juvančiča, 26.6.1900, je šolski voditelj zapisal, daje poleg svojih otrok »ljubil vso nedolžno mladino. Solza veselja mu je igrala v očeh, ko je videl da so otroci ve- seli njegovih daril. Zato pa tudi nikdar ni za- mudil prihiteti na pomoč kadar se je prirejala kaka šolska slovesnost«. Z dobrodelnostjo je nadaljevala njegova žena Ana do nesrečne smrti sredi decembra 1906. Najbrž zapis v kroniki ni prazna hvala: »Z njo je zgubila tu- kajšnja šolska mladina največjo dobrotnico, ker vsako leto je obdarila otroke z raznimi da- rili, zlasti pri šolskih izletih, naj se ohrani v teh vrsticah blagi dobrotnici in prijateljici šol- ske mladine hvaležen spomin!« Novo šolsko poslopje v Spodnji Šiški Število učencev štirirazredne ljudske šole v Šiški je v začetku tega stoletja naraščalo ( 1902 - 244, leto zatem 321) in v šolskem letu 1907/08 je ljudsko šolo v Šiški obiskovalo 476 otrok, 57 nemško schulvereinovsko^ lju- bljanske šole pa skoraj 400 otrok iz Šiške. Leta 1904 je šišenska trirazrednica s provizo- ričnim 4. razredom imela še štiri paralelke, šolsko poslopje pa je imelo le tri učne sobe. Krajni šolski svet je zato najemal sobe v za- sebnih hišah. Najprej 1902/03 za četrto šolsko sobo pri Jos. Vodniku v hiši št. 63 za letno na- jemnino 172 kron (za snaženje in kurjavo pa 110 kron) nato pa še pri Franu Burgerju, Jer- neju Steletu, Danijelu Battelinu in v občinski pisarni v Spodnji Šiški. Zaradi tega si je krajni šolski svet prizade- val rešiti vprašanje šolskega prostora, o čemer so po letu 1900 večkrat razpravljali, a Spod- nješiškarji so želeli dvigniti poslopje še za eno nadstropje, Zgornješiškarji pa so se ogrevali za novo stavbo na šolskem vrtu. Nadučitelj Ja- voršek je zapisal v kroniko: »Vidi se, da za- stopniki Spodnje in Zgor.Šiške ne bodo nikdar edini, ker vsi komaj čakajo, da se glede šole ločijo tj. zidajo za vsako občino svojo šolo; staro pa prodajo.« Res so tako sklenili sep- tembra 1903 in spet koncem leta 1904, čeprav so bili v Zgornji Šiški bolj za širitev obstoječe zgradbe. Jeseni 1905 so predložili krajnemu šolskemii svetu načrt za novo šolsko stavbo v Spodnji Šiški, ki ga je izdelal zidarski mojster Burger, takratni spodnješišenski župan. Marca 1906 so morali načrte nekoliko popraviti, ko- nec leta pa so prejeli potrditev načrta. Delo so oddali aprila 1907 zidarskemu mojstru Danie- lu Battelinu za 113.500 kron in 1. maja so na travniku ob Gasilski ulici začeli z gradnjo. Ze- mljišče v obsegu 900 kvadratnih sežnjev je ku- pila občina v začetku leta 1906 od Janeza Sir- nika in Lovrenca Ciglerja za 8640 kron. Do jeseni 1908 je stalo enonadstropno poslopje z 35 Vabilo k otvoritvi nove šolske stavbe v Sp. Šiški 1908, ZAL dvema stranskima kriloma. Šola je imela 12 učilnic in telovadnico. Stroški stavbišča in gradnje so znašali dobrih 155.000 kron.37 Slovesni dan je bil 13. septembra 1908; šol- ska stavba vsa v zastavah in cvetju, ob Gasil- ski cesti in pred šolo pa mlaji in slavoloki. Občinski odbor občine Spodnja Šiška z župa- nom J.Burgerjem in krajevni šolski svet s predsednikom V.Maureijem, zgornješišenski občinski odbor ter vsa šišenska narodna dru- štva. Čitalnica in Sokol, gasilski društvi obeh Šišk ter nad 500 otrok z učiteljstvom, je priča- kalo ob streljanju topičev visoke goste. Med njimi je bil tudi deželni predsednik Kranjske baron T.Schwarz, ki je mogel »kot prijatelj šole biti navzoč pri tako znameniti slovesno- sti«. Sledila je slovesna maša na prostem pred novo šolo in blagoslov poslopja, prepevanje domačega mešanega pevskega zbora ter govo- ri, po katerih je nadučitelj Anton Javoršek prevzel ključe šolskega poslopja, ter tudi sam nagovoril navzoče.38 »Slavna gospoda, častiti občani! Dolgo časa smo hrepeneli po svoji lastni šoli. Saj se veseli vsak tistega dne, ko se more vseli- ti v svoji hiši. ... Danes je blagoslovljena in otvorjena v novem poslopju slovenska šola. Pač nam bije srce radosti in zadovoljnosti, ko gledamo krasno zidanje in lepe svetle sobe. Koliko lepega in koristnega se bomo tu učili. Z znanostmi si bomo bistrili um in blažili srce. ... Radoste (se) naša srca tega danes po- svečenega hrama, v katerem bomo zajemali svete resnice in prelepe nauke v naš dušni in telesni blagor... Konečno pa se zahvalim tudi vsem, ki so pripomogli k izvršitvi te lepe šole, kakor slavnemu občinskemu zastopu in slav- nemu krajnemu šolskemu svetu. Položili ste s tem temelj narodni omiki in izobrazbi. Bog Vas živi!« Zatem so si gostje in občinstvo ogledali novo šolo. Popoldne je bila velika ljudska ve- selica, na »celem Reininghausovem vrtu« s sodelovanjem domžalske godbe in šišenskih društev. Napovedovali so godbo, ples, sreče- lov in šaljive prizore, za peto uro tudi »vzdig Zeppelinovega balona model V«. Zvečer pa so pripravili vinsko pokušino v šišenski vinski kleti »kjer se bode točilo vino gg. vinotržcev« (Bolafio, Pogačnik, Stele, Stepič, Zaje, Vod- nik, Zorman) v elektično razsvetljenem vese- ličnem prostoru.39 Največ zaslug za novo šolo v Šiški sta imela občinski odbor z županom Jakobom Berger- jem in krajni šolski svet s predsednikom Vilje- mom Maurerjem ter odborniki Anton Pogač- nik, Fran Burger, Mihael Bizjan, Jakob Ko- govšek, Dragotin Mohar in P.Hugolin Sattner. »Za svoj trud in požrtvovalnost naj imajo pri- jetno zavest, da so storili človekoljubno delo, da so si postavili trajen, neminljiv spomin,« beremo v kroniki.40 Ker v novem poslopju še ni bilo vse opre- me, so pričeli s poukom šele konec septembra 1908. Soia, ki je bila dotlej trirazrednica s provizoričnima 4. in 5. razredom ter petimi paralelkami, je bila tega leta razširjena v še- strazrednico s štirimi paralelkami. Kmalu po dograditvi šolskega poslopja so sklenili, da stavbo dvignejo za eno nadstropje. Proračun na nadzidavo je bil 60.000 kron, vodovodna napeljava pa še 1900 kron. Drugo nadstropje so dokončevali poleti 1912. Novo šolsko nad- stopje so blagoslovili 22. maja 1913, ko so od- krili tudi spominsko ploščo »postavljeno v prvi vrsti v čast in slavo Nj. Vel. presv. cesarju Francu Jožefu L«. Spominska plošča v veži deške šole pa je izzvala nasprotovanja med krajnim šolskim svetom, ki je oskrbel njeno postavitev, in vodstvom spodnješišenske obči- ne.4l Ko si je spodnja Šiška sezidala svojo šolsko stavbo in se je prej enotni šolski okoliš razde- lil na dva, je v stari šolski stavbi (delež Spod- nje Šiške sta odkupili vasi Zgornja Šiška in Koseze) ostala šola. Novoustanovljeno dvo- razrednico je vodil prejšnji učitelj skupne šole Josip Bregar (do 1920) in že v šolskem letu 1909/10 je postala šola trirazrednica s 140 učenci. Za učence iz Zgornje Šiške, ki so obi- skovali četrti, peti ali šesti razred šole v Spod- nji Šiški (1908/09 jih je bilo 47), pa je njihova občina plačevala šolnino. Za šolsko leto 1908/09 je »učnina« znašala po 20 kron za vsakega otroka, za šolsko leta 1911/12 pa 12 36 kron na učenca.42 Novo šolo v Zgornji Šiški so sezidali leta 1929 po načrtih arhitekta Jo- žeta Plečnika in od leta 1935 nosi ime Valen- tina Vodnika.43 Staro šolsko poslopje je služi- lo zatem drugim namenom, dokler ga niso v 60. letih podrli. Deška in dekliška ljudska šola Novi krajni šolski svet, konstituiran aprila 1912, s predsednikom Alojzijem Zajcein, si je zadal nalogo, da ugodi dolgoletni želji Šiškar- jev in izposluje razširitev mešane ljudske šole v dve osemrazrednici. S šolskim letom 1912/13 sta tako delovali v šolskem poslopju (tedaj že dvonadstropnem) deška in dekliška ljudska šola pod skupnim vodstvom nadučite- Ija Lavtižarja. Konec šolskega leta 1911/12 je na šišenski šestrazrednici z 9 paralelkami po- učevalo pet učiteljev in deset učiteljic, ob koncu naslednjega šolskega leta pa je bilo na deški osemrazrednici osem učiteljev, na dekli- ški pa toliko učiteljic. V šolskem letu 1912/13 so nekajkrat obda- rovali šolske otroke: novembra 50 otrok z obleko in obutvijo, januarja pa so šišenska društva (Čitalnica, Gasilsko društvo. Telovad- no društvo Sokol, podružnica Ciril-Metodo- vega društva) in občinski odbor pripravili bo- žičnico z obdaritvijo 64 dečkov in 64 deklic. Kasneje je Kmetska hranilnica in posojilnica podarila 60 kron za nakup samoučil revnim otrokom, kar je storila tudi leto zatem. V prej- šnjem letu so imeli več primerov difterije, ošpic in griže, v tem letu pa epidemijo otro- škega kašlja. Sredi junija 1913 je zdravnik dr. Dereani otroke brezplačno cepil proti kozam. V letu 1912/13 so šli na obisk kinopredsta- ve Kristusovo življenje. Na majski izlet so šli v letu 1913 učenci od 5. do 8. razreda deške in dekliške šole na Jesenice in skozi Vintgar na Bled. V šolski telovadnici so 20.6.1914 odprli šolski gledališki oder. Prireditev je obsegala poleg nagovorov in deklamacij še dve mladin- ski gledališki igri. Najlepši dom in Hvaležna sirota, na koncu pa so zapeli pesmi Lepa naša domovina in cesarsko pesem.44 o šolskem letu 1913/14 omenimo vsaj skioptična preda- vanja iz zemljepisa za učence višjih razredov, roditeljski večer s protialkoholnim predava- njem za odrasle v februarju, in v marcu enaki predavanji tajnika Svete vojske za učence in učenke. Med mladino so vpeljali protialko- holno akcijo.45 Kranjski deželni odbor je avgusta 1912 do- volil, da se šišenska mešana ljudska šola raz- deli na deško in dekliško, ki pa sta ostali pod skupnim vodstvom. To je opravljal Fran Lav- tižar do 1.12.1914, ko ga je nasledil Josip Wagner. Spomladi 1916 je deželni šolski svet sklenil razpisati mesto nadučiteljice in ločiti šolski vodstvi za obe šoli, kar se je zgodilo marca 1917 z nastopom Marije Kleinmayr (Sadar).46 Med svetovno vojno, ko je šolsko poslopje uporabljala vojska, so učenke obi- skovale pouk v sokolski telovadnici (1.-3. raz- red), v nadučiteljevem stanovanju v pritličju deške ljudske šole (4., 7., 8.), v občinski hiši (6.) in na Bellevue-ju (5.).47 Število učenk in učencev obeh šišenskih ose- mrazrednih šol (dekliške in deške) 1912-1918 na začetku šolskega leta (podatki po katalo- gih) Obrtno nadaljevalna šola Od konca leta 1909 sije pripravljalni odbor za snovanje obrtno nadaljevalne šole v Sp. Ši- ški (predsednik župan Pogačnik, tajnik nadu- čitelj Javoršek) prizadeval za odprtje te šole, saj se je pokazala »potreba nuditi vajencem, ki se uče pri mojstrih poleg njih obrtno prak- tične tudi to izpoljujočo teoretično izobraz- bo«. V občini, kije, kot so nakoliko precenje- no zapisali, »štela nad 5000 prebivalcev«, je bilo tedaj 30 samostojnih obrtnikov z 32 va- jenci, računalipa so še na 10 vajencev iz Zgornje Šiške. Šišenski vajenci so bili ključav- ničarji in čevljarji (po 8), mizarji, mesarji in peki (po 3), krojači in kovači (po 2), po en pa sedlarski, mehanikarski in sodarski vajenec. Krajni šolski svet je bil pripravljen dati pro- stor v šoli, občina prispevati 300 kron, deželni odbor 20 do 30% stroškov, obrtna zbornica 100 kron, zagotovljen pa so imeli tudi učitelj- ski kader. Vodja je postal šolski voditelj ljud- ske šole Lavtižar, poučevali pa so učitelji na deški ljudski šoli Petrič, Potočnik, Wagner, katehet p. Albert Pire in učitelj Gorjup iz Lju- bljane. Šolsko leto je trajalo sedem mesecev, od oktobra do aprila, zaključeno navadno z razstavo izdelkov učencev v šolski telovadni- ci._ Šola je delovala od oktobra 1911 do vsaj aprila 1914. Imela je pripravljalni razred ter dva razreda. V vseh razredih so poučevali ve- rouk, računstvo in risanje, v pripravljalnem razredu so imeli še učni jezik in pisanje, v pr- vem razredu geometrijo in projekcijo ter spi- sje, v drugem pa strokovno risanje in obrtne predpise ter obrtno računstvo. V začetku šolskega leta so poročali o delo- vanju šole: 1913/14 so vajence iz Zg. Šiške odslovili iz obrtne nadaljevalne šole in v vseh razredih je ostalo 52 učencev, ob koncu leta 37 A.Javoršek, Letno poročilo ... šole v Sp. Šiški. 1910; naslovnica, SŠM, dokumentacija pa jih je bilo 46 (12 v pripravljalnem razredu, 22 v prvem, 12 v drugem). Od teh je bilo naj- več ključavničarjev (9) in čevljarjev (7), precej kovačev (5), krojačev, mesarjev in pekov (po 4), trije so bili kamnoseški vajenci, po dva sedlarja in kolarja, ter po en brivec in vrtnar. Razen enega Hrvata so bili vsi Slovenci. V šolskem letu 1913/14 seje vpisalo 52 učencev (za pripravljalni razred 13, za prvi 20 in za drugi razred 19), med njimi eno dekle in v šolo so želeli pritegniti tudi vajenke. Tedaj je poučevalo s katehetom vred 11 učiteljev.48 Nemška šola v Šiški Zaradi prošnje železniškega uradnika Fran- ca Ungerja in tovarišev, da bi se ustanovila v Spodnji Šiški nemška šola, je krajni šolski svet razpisal komisijsko obravnavo 4. septem- bra 1903. Večina občinskih odbornikov se je »odločno uprla k prispevanju pouka, še manj pa, da bi prispevala k zidanju in vzdrževanju nemške šole«. Število prebivalstva v Spodnji Šiški je tedaj hitro naraščalo, od okoli 2000 leta 1890, do skoraj 4900 leta 1910. Od tega se je pri popisih izjavilo za nemški občevalni jezik sprva manj kot šestina (1890), nato slaba petina (1900), leta 1910 pa več kot četrtina prebivalstva.49 V Šematizmih se pojavlja od šolskega leta 1906/07 med zasebnimi šolami tudi nemška enorazrednica v Spodnji Šiški (Die deutsche gemischte einklassige Volksschule des Laibac- her Schulkuratorium in Unter=Schischa), ustanova ljubljanskega šolskega kuratorija, t.j. društva za povzdigo nemškega šolstva na Kranjskem (Verein zur Förderung deutschen Schulwesens in Krain), ki ga je tedaj vodil dr. Heinrich Gartenauer. V naslednjem letu je postala šola dvorazredna in poleg Anne Schulz je tu poučevala še začasna voditeljica Lina Petritsch (oz. Johann Petritsch). Šolo je podpirala podružnica nemškega Schulvereina v Šiški, kije štela 1908. 145 čla- nov (načeloval ji je dr. Jos. Staudacher) in imela 6228 K dohodkov, ter prejemala pod- poro iz »rajha« od občnega nemškega Schul- vereina, naslednje leto pa je dobila od železni- škega ministrstva 500 K podpore, kot je pisal Slovenski Branik. V šolskem letu 1908/09 je postala šola trirazredna in si pridobila pravico javnosti. Vodil jo je Anton Klima, kot učni moči pa se omenjata prej imenovani. Že leto zatem je bila štirirazrednica, v letih 1910/11 in 1911/12 pa je bila šola štirirazrednica z eno paralelko. Od šolskega leta 1909/10 se omenja nadučitelj Franz Bischof, kot učne moči pa Maria Tschech (do 1918), Sophie Tscheme (vsaj v letih 1910 in 1911), Ignaz Dworschak (1910-11) in Maria Achtschin (1917-18) ter dve hospitantki (Carmen Rubbia, Marha Ci- goj). Katehet je bil p. Ernest Jenko.50 V letih pred prvo svetovno vojno je šola dobila tudi novo poslopje v Frankopanski ulici, v kate- rem je bil kasneje učiteljski dom, danes pa je dom učencev Gradisa. V začetku šolskega leta 1907/08 je imela nemška šola 57 učencev (29 dečkov in 28 de- klic). Oktobra 1908 je obiskovalo nemško šolo 89 otrok, stanujočih v Šiški, od teh jih je bilo rojenih tam 32, v Ljubljani pa 15. Po pri- imkih ali kraju rojstva sodeč, je bilo Nemcev kakšno polovico.51 V vedno bolj narodnostno mešani Šiški pa je od 1816. delovala tudi podružnica sloven- skega narodnoobrambnega društva Družbe sv. Cirila in Metoda (CMD), od februarja 1909 pa še ženska podružnica CMD. Pred prvo sve- tovno vojno (1912) sta zbrali podružnici nekaj nad 272 (ženska) in 292 (moška) učencev. Šišenska nemška šola je precej vznemirjala tudi Družbo CMD, saj se v blagajniškem po- ročilu društva za leto 1908 omenja, da je Schulverein »svoji šoli v Šiški, katero je sedaj prekrstil v Schönau,... pridobil pravico javno- sti«, v poročilu za leto 1910 pa, »daje vzel v svojo popolno oskrbo nemško štirirazrednico v Spodnji Šiški ter si tako postavil tik pred durmi bele Ljubljane novo postojanko«.52 »Revolucija« šolarjev 14.7.1911 Zaradi šolskih maš slovenske in nemške 38 Fotografija šolske stavbe ob Gasilski ulici v Sp. Šiški, okoli 1939, SŠM, dokumentacija šole pa je prišlo leta 1911 tudi do narod- nostnih nasprotij. V podružnični cerkvi sv. Jerneja je bilo premalo prostora za številne šolarje, šolska maša pa je bila le ena, zato so bili otroci natlačeni po vseh kotih premajhne cerkve, »polovica otrok pa je morala stati zu- naj okrog cerkve in pred cerkvijo na cesti, iz- postavljena vsakemu vremenu«. Temu je ho- tel narediti konec katehet p. Albert Pire, ki je predlagal, naj slovenski šolarji hodijo k šolski maši v župnijsko cerkev Marijinega Oznanje- nja v Ljubljano. Čeprav »je učiteljstvo brani- lo, vendar je obveljal predlog p. kateheta«.53 Ta nasvet je sprejel tudi krajni šolski svet.54 Liberalno Jutro je pisalo, da želijo s tem fran- čiškani spodbuditi zidavo nove cerkve, za kar so si res prizadevali, posebej pa seje spraševa- lo, kako pripeljati 700 otrok brez nevarnosti do mesta. Zlasti ga je motilo eno: »Torej do- mači otroci naj hodijo v Ljubljano, tuji otroci bodo pa v domači cerkvi« pri šolski maši.55 Teden dni pred zaključkom šole, 14. julija, je Jutro postreglo še z nekaj članki o šolskih mašah in o potrebi po novi župniji v Šiški, pi- sanih s stališča, da je Spodnja Šiška »protikle- rikalna trdnjava«.56 Tako beremo tudi o pro- stestnem zborovanju mladine »okoli borovnic v Kozlovi dolini« in »na šancah« zoper obisk maše v Ljubljani.57 Nasprotniki obiskovanja šolskih maš v Ljubljani so zbirali podpise med starši zoper ta predlog (po pisanju Jutra so zbrali čez 200 podpisov)58 in ob zaključku šole je polovica otrok šla k maši v Ljubljano, »druga polovica pa je ostala doma in je prire- dila pravcato demonstracijo proti majhni ne- mški šoli, ki jevsled majhnega števila svojo službo božjo v Šiški imela.«59 Jutro, oziroma Franjo Pire iz šišenske podružnice uredništva tega lista, pa je objavilo pod naslovom »Revo- lucija« šolarjev v Spodnji Šiški podroben opis sporov zaradi nemške maše. A zaradi navaja- nja podrobnosti je po sklepu državnega prav- dnika Luschana izšel list v drugi izdaji z nekaj pobeljenimi odstavki. Po pisanju Jutra se je okoli 200 mladih s svojimi starši zbralo zjutraj pred šišensko cerkvijo, k šolski maši pa naj bi šlo od 700 otrok »le 75 parov«.60 Mežnar je zbranim pred cerkvijo sv. Jerneja v Šiški za- branil vstop. Malo pred osmo je prišlo še oko- li 140 otrok nemške šole s spremstvom, nakar so prišli štirje orožniki, ki so spustili v cerkev samo nemško šolo. Med mašo je bil menda mir. Iz cenzuriranih odlomkov pa razberemo opise nemških zasramovanj Slovencev ob pri- hodu in odhodu iz cerkve in lasanj slovenskih otrok. »Šele ob 11. uri dopoldne je bilo konec revolucije, ki so jo uprizorili šišenski mali za svoje pravice, povzročili pa kakor rečeno, le frančiškani in šolska oblast.«61 Dan po obja- vljenem poročilu je Jutro prineslo še Apel na šišensko mladino, v katerem so mlade spod- bujali, da »zre te dni slovenska javnost na vas i 39 Odpustnica (zaključno spričevalo) osemrazredne : deške ljudske šole v Sp. Šiški, 1913, ZAL i kot na male narodne zavedrie junake«.62 Že tedaj med opisom ogorčenja Šiškarjev omenja članek: »raje prestopimo k drugi veri«, nato pa omenja še nameravano gradnjo prve pra- voslavne cerkve na Kranjskem v Spodnji Šiški.63 o šolski maši v Šiški so poročali tudi nemški listi in to »nesramne laži na rovaš Slo- vencev«, kot beremu v Jutru, a državno prav- dništvo je zaplenilo le Jutro.64 List Slovenec je dogodku posvetil precej manj pozornosti, ter v članku Nova cerkev v Spodnji Šiški kot odgovor na pisanje Jutra ne prav resno ome- njal namen gradnje pravoslavne cerkve s stra- ni tistih, ki so sicer zoper novo cerkev v Šiški.65 Na eni strani ne prav premišljena za- hteva po obiskovanju šolskih maš v Ljubljani, na drugi pa »šiškarska zavednost« in nesimpa- tije do nemške šole ter nasprotovanje liberal- ne strani težnji frančiškanov »v Sp. Šiški novo faro, v Sp.Šiški novo cerkev«,66 so privedle do »revolucije« šolarjev. Da bi se kaj takega ne ponovilo, so ob šolskih slovesnostih prihajali v Šiško trije frančiškani: »dve maši sta bili za slovensko ena pa za nemško šolo«.67 Žig obrtne nadaljevalne šole v Sp.Šiški, ZAL Žig in podpis nadučitelja nemške privatne šole v Sp.Šiški, 1908, ZAL Otroška varovalnica V tiskanih koledarčkih sledimo podatkom o otroškem vrtcu (čuvališču ali otroški varoval- nici) v Spodnji Šiški od šolskega leta 1907/08 dalje. Zasebni otroški vrtec društva Otroški prijatelj je vodila Vera Vencajz, otroška vrtna- rica pa je bila Avgusta Cimolini. V tem času se omenja tudi nemški vrtec društva Dobra gospodinja (Der deutsche Kindergarten des Vereins Gute Hausfrau), ki ga je vodila prav tako Vencajzova. Cimolinijeva je ostala otroška vrtnarica tudi v naslednjih letih, vodstvo vrtca pa je v šol- skem letu 1909/10 prevzel šišenski nadučitelj Javoršek. Naslednje leto je postala voditeljica Avgusta Cimolini (roj. 1886 pri Vidmu), tu pa je službovala še Ivana Avbelj. Obe sta delali v vrtcu tudi od 1911. do 1913., ko ga je vodil nadučitelj Lavtižar.68 v Spodnji Šiški pa je delovala ob koncu avstrijskega obdobja tudi socialnovzgojna ustanova grofice Auersperg Asylum Angelorum, tudi Asil Angela Varuha imenovan.69 Šola v letih vojne Po vojni napovedi Srbiji 25.7.19I4 in sploš- ni mobilizaciji, je vojska 28. julija zasedla šol- sko poslopje. A ko so ti vojaki 31.7. odšli na Moravsko, so že čez tri dni zasedli šolo vojaki 97. pešpolka iz Trsta. Vojaki so bili nastanje- ni po vsej Šiški in tudi v šoli v Zgornji Šiški. 40 Otroški vrtec v Sp.Šiški, zasebna ustanova grofice M.Auersperg, 1907/08, SŠM, zbirka Povsod je »vladal nered, propalost deklet in žena, surovost vojakov in kletev otrok«. V šolskem letu 1914-15 je bil pouk v poslo- pju zgornješišenske šole in v salonu gostilni- čarja Moharja, a zaradi stiske s prostorom, so imeli vsi razredi pouk le trikrat tedensko po dve uri. Od konca oktobra do konca novem- bra je bilo še slabše, saj so vojaki zasedli še po- slopje šole v Zgornji Šiški in je bil pouk le še za 7. in 8. razred. Nato pa so uredili pouk za vse razrede trikrat tedensko in sicer v sokolski telovadnici (1. in 5. razred), v občinski hiši (2. in 8. razred), v salonu gostilne Mohar (3. in 6. razred) in v Favajevi hiši (4. in 7. razred). Pouk je bil še večkrat prekinjen zaradi pro- storske stiske (v začetku decembra so jim od- povedali gostoljubje v Moharjevem salonu), nekaj časa je vojaška oblast omogočila upora- bo zgornješišenske šole (od 5.12. do 14.1), nato pa zasedla še prostore pri Favaju. Od sre- de januarja 1915 je potekal pouk za 4. razred vsak popoldan od 13-16, za 5. razred vsak do- poldan od 8-12, prav tako za 8. razred. Po tri- krat na teden izmenično pa je bil pouk za 6. in 7. razred, ki je bil poleg 8. razreda v občin- ski hiši, 4. in 5. razred pa sta imela pouk v so- kolski telovadnici. Tudi v naslednjih letih je pouk - po tri dni tedensko dve uri - potekal v različnih prosto- rih, tudi v nadučiteljevem stanovanju in v ljudski kleti na Bellevueju, kjer je bil name- ščen 4. razred (v letu 1916-17), nakar so ga preselili v šolsko poslopje. To je bilo med po- čitnicami poleti 1918 toliko popravljeno, da se je redni pouk pričel 17. septembra 1918 kar ; v šolskih sobah. Vojna leta so poleg nerednega pouka v raz- ličnih prostorih po vsej Šiški prinesla tudi raz- lične zbiralne akcije. Že septembra 1914 so nabirali za Rdeči križ (ta mesec je učiteljstvo j darovalo 12, naslednji pa 20 kron), pa za na- i kup obleke oziroma volne za vojake (zbrali nad 65 kron), deklice višjih razredov pa so de- lale obleke in jih oddajale Rdečemu križu. V šolskem letu 1914-15, ko so vojaške; oblasti celo izdale učiteljstvu vstopnice za j vstop v šolsko poslopje, so mladini razdelili \ letake o varčevanju z zalogami moke, o Skia- j du v pomoč vdovam in sirotam ter letak voj- \ noskrbstvenega urada o nabiranju kovin. Za Božič 1915 so zbirali šolarji darila voja- kom na bojnem polju: učenci so pripravili 220, učenke pa 260 paketov. Med 22. in 26. i decembrom so imeli učenci prosto za nabira- j nje medenine in bakra v vojne namene, udele- j žili pa so se tudi zabijanja žebljev v »Brambni ] ščit« v Mestnem domu in ob tej priliki daro- vali dobrih 74 kron. Iz 40 kg na šolo poslane volne so deklice iz višjih razredov napletle 81 parov dokolenk in 90 parov nogavic, v nabi- ; ralni akciji pa so zbrali 9 1/2 kg svinca, 2 kg! cina in 2 1/2 kg medenine. Takšna pomožna i akcija (fronti) je obsegala še vpisovanje vojne- ; ga posojila: učenci in učenke so zbrali za 200 i 41 kron, pri šolskem vodstvu pa je bilo podpisa- nih še za 500 kron posojila. Zbirali so tudi kavčuk in cunje (83 učencev je zbralo junija 1916 za 41 večjih zabojev) ter nabirali robido- vo listje med počitnicami, pa tudi star papir. Takšna šolska dejavnost je tekla ves vojni čas: za božične darove so leta 1917 pripravili učenci deške šole »152 paketov po vzorcu dež.vlade in razen tega še: 500 cigaret, 27 ci- gar, 17 robcev, razne'jestvine in čez 500 do- pisnic in razglednic ter 26 K 90 h v denarju«. Tega leta beremo tudi o VII. vojnem posojilu: »uspeh okrog 12.000 K«. Učenci pa so daro- vali tudi knjige v prid vojnopomožne akcije »Knjiga na bojišče«. V šolskem letu 1916/17 so obiskovali šišen- sko šolo prvič otroci primorskih beguncev, večinoma slovenske, nekaj tudi hrvaške in ne- mške narodnosti. Aprila 1917 je dobilo voja- štvo za postavitev barake del šolskega vrta. 11. maja ob pol sedmih zvečer je bila velikanska eksplozija smodnika. »Ljudje so zbegani pre- čuli vso noč, dečki so prišli vsi zaspani« v šolo, zato tisti dan ni bilo pouka.^O O vojnih letih, ko je bila »povsod raztresena šola, slabi lokali, malo pouka«, priča tudi konferenčni zapisnik (od sept. 1916 naprej). Posebej velja omeniti varčevanje s papirjem, saj so v nižjih treh razredih posebej priporoča- li uporabo šolskih tablic. Zanimivi so tudi razlogi za nižji red v vedenju. V šolskem letu 1916/17 so bili to (na deški šoli) nemirnost, razposajenost, kajenje in kraja (že v drugem razredu), metanje kamenja, kletvine, nepazlji- vost in predrzno odgovarjanje.7' Konec junija 1917 so imeli proslavo ob na- stopu vlade cesarja Karla. Najprej je bila maša, nato pa so imeli v ljudski kleti na Belle- vueju govor, deklamacije, petje in razdelitev spominskih podobic cesarja in cesarice. Dan je bil pouka prost. V poletnih počitnicah so bili voditelj Wagner ter učitelja Lončar in Berglez imenovani za popisovalne komisarje za žetev in setev. Ker otroci niso imeli obuval, je šolski voditelj posredoval pri naročilu če- vljev z lesenimi podplati. Naročili so 288 pa- rov za skoraj 3000 kron. Sredi avgusta 1918 so pričeli s popravili dela poslopja, v katerem je bila deška šola: mestni šolski svet in stavbeni urad ter v dekli- škem delu šole nastanjeno vojaštvo, so preskr- beli zidarje, mizarje in material. Pouk se je pričel sredi septembra, še vedno pa prve tri dni v tednu le popoldne, zadnje tri dni pa do- poldne. V vseh osem razredov je bilo vpisanih 356 dečkov; od I. do 5. razreda po 60-65, v 6. in 7. po 23 in v osmem 13.^2 Ob začetku šol- skega leta I9I8/I9 je kljub 5. vojnemu letu šolski voditelj na konferenci z veseljem po- zdravil učiteljstvo »v našem domačem poslo- pju. Po štiriletnem preseljujočim narodom podobnem učiteljevanju se nam je zopet odprl naš šolski hram«.73 Fran Govekar, nadučitelj v Spodnji Šiški 1886-1890 Dnevno zavetišče Vojna je povzročila »nenormalne razmere tudi v domačem družinskem življenju. Očetje so morali pod orožje, matere pa za zasluž- kom«. Prišlo je do pohajkovanja mladine in do različnih kaznivih prestopkov, tako da se je bilo bati, »da mladina popolnoma duševno in telesno propade«. Ministrstvo za uk in bo- gočastje je sklenilo, naj se v mestih in indu- strijskih krajih, kjer otroci niso zaposleni na polju, »za zaščito zapuščene dece« ustanove otroška dnevna zavetišča. Mestni šolski svet je poleti 1916. ustanovil v Ljubljani dvoje p^očit- niških zavetišč: na šoli na Grabnu in v Šiški. V šišensko zavetišče se je vpisalo 105 otrok, a sprva gaje obiskovalo 83 otrok, kasneje pa do 110. Velika večina je tam tudi obedovala. Za- vetišče je imelo deško (starejši, mlajši) in de- kliško skupino. Zaposlitev mladine je bila raz- novrstna, delo učiteljstva pa težavnejše kot šolski pouk. Z delom je pričelo 8. avgusta 1916 v Ko- lodvorski ulici 111 - pri Favaju poleg gorenj- skega kolodvora (žel. postaja Ljubljana-Šiška) v prostorih, v katerih je prej deloval privatni otroški vrtec društva Otroški prijatelj. Stroške je nosila ljubljanska mestna občina, zavetišče pa so podpirali tudi deželni odbor ter drugi dobrotniki in trgovci z denarjem ali z živili. Posebno se je izkazala Vnovčevalnica za živi- no in mast, ki je zavetišču do maja 1919 brez- plačno pošiljala meso. Vodstvo zavetišča je prevzel šolski voditelj Josip Wagner, nadzor- stvo kuhinje pa učiteljica Marija Novak. Nad- zorstvo mladine je opravljalo šišensko učitelj- stvo, ki je z otroki ponavljalo učno snov, jih 42 vodilo na sprehode, »tu in tam tudi v kino, če je film predvajal kaj poučnega«. Zaradi obil- nega dela v kuhinji, sta dvema kuharicama pomagali po dve deklici iz višje skupine. De- kleta, ki so se na ta način »priučile kuhanju pa tudi ostalem gospodinjstvu... so bile za ta pouk zelo hvaležne«. 1. maja 1918 je Upravni odbor dnevnih zavetišč za revno mladino (ta je od 1917 do 1922 upravljal ljubljanska dnevna zavetišča) namestil otroško vrtnarico Leopoldino Klemenčevo, ki je prevzela celod- nevno nadzorstvo. Zavetišče je v prostorih pri šišenskem kolodvoru delovalo do septembra 1923, ko seje preselilo v občinsko hišo ob Ce- lovški cesti, od tam pa 1932. v prostore v So- kolskem domu.'''' Z odlokom mestnega šolskega sveta so s šol- skim letom 1919/20 prenehale šest-, sedem- in osemrazrednice in iz deške in dekliške ose- mrazredne ljudske šole v Spodnji Šiški so na- stale petrazredna deška in dekliška ljudska šola ter trirazredni meščanski šoli. Ljudski šoli sta nosili ime IV. petrazredna dekliška os- novna šola v Ljubljani in VI. petrazredna de- ška osnovna šola v Ljubljani, leta 1937 pa sta se preimenovali v 111. državno dekliško ljud- sko šolo, oziroma V. državno deško ljudsko šolo kraljeviča Andreja v Ljubljani. Poleg obeh petrazrednih osnovnih šol sta bili nekaj časa v šolski stavbi na Gasilski ulici še 11. de- kliška in II. deška meščanska šola. Oktobra 1945 sta bili deška in dekliška osnovna šola združeni v Državno mešano osnovno šolo Ljubljana Spodnja Šiška, ki od leta 1960 nosi ime Osnovna šola Zvonka Runka.75 OPOMBE 1. Andrej Vovko, O osnovnem in srednjem šolstvu v Ljubljani v obdobju 1848-1941, v: Kronika 29, 1981, str. 150-159. —2. Kot op. 1. in France Osta- nek, Splošnoizobraževalno šolstvo v Ljubljani v razdobju 1774 do 1941, Ljubljana 1955, 54_ str. (tipkopis), v: Slovenski šolski muzej (odslej: SŠM), arhiv, fasc.83. — 3. Učiteljski tovariš 1881, št. 5, str. 61. - Na drugem mestu so podatki o 291 ljud- skih šolah v šol.l. 1879/80 in o nad 53.000 šoloob- veznih otrocih. E.Lah, Avstrijsko ljudsko šolstvo v dobi pd 1828-1885, v; Učiteljski tovariš 1893, str. 211-215. — 4. Zgodovinski arhiv Ljubljana (odslej: ZAL), Občina Spodnja Šiška, 26.- Za ljubeznivo posredovanje arhivskega gradiva sem dolžan zahva- lo Vinku Demšarju, Tatjani Pavli, Tonetu Majcnu in Srečku Rojcu iz Zgodovinskega arhiva Ljublja- na. — 5. ZAL, Občina Spodnja Šiška, 36. — 6. Uči- teljski tovariš, 15.8.1881. št.16., str. 256. — 7. ZAL, Občina Spodnja Šiška, kot 4 in 5. — 8. ZAL, Občina Sp. Šiška, 36, gradnja A. — 9. ZAL, Osnov- na šola Zvonka Runka Ljubljana Šiška, arhivska enota 2: Šolska kronika 1882-1908 (odslej: OŠ Sp. Šiška, kronika). Kadar pri citatih in tekstu ni pose- bej naveden vir, je podatek posnet po šolski kroni- ki. — 10. Učiteljski tovariš 1886, str. 256. — 11. Učiteljski tovariš 1888, str. 190. — 12. Slovenski biografski leksikon (odslej SBL) I, str. 2; ZAL, OŠ Sp. Šiška, kronika (1890/91). — 13. Letno poročilo trirazredne ljudske šole v Mengši (1. 1884/85 - Vjll. 1891/92), nekateraz zgodovinskimi črticami; SŠM, dokumentacija, OŠ Sp. Šiška (deška šola). — 14._SBL 1, str. 625-626; SSM, dokumentacija, OŠ Sp.Šiška (deška šola). — 15. Podatki po šolski kro- niki v ZAL, dokumentacijskih mapah v SŠM in učiteljskih šematizmih, brošuri Letno poročilo ce- sarja Franca Jožefa 1. šestrazredne ljudske šole v Spodnji Šiški v šolskem letu 1909/10, Sestavil šol- ski vodja /Anton Javoršek/, V Ljubljani 1910, 26 str. (odslej: Letno poročilo 1910) ter personalnih mapah (ZAL. OŠ Sp.Šiška. a.e.64). — 16. Popotni- kov koledar za slovenske učitelje 1889, str. XVI. — 17. Popotnikov koledar 1892, str. 62, 81; prim. op. 20. — 18. Ročni zapisnik ... 1902/03; prim. op. 20. — 19. ZAL. OŠ Sp. Šiška, kronika. — 20. Popotni- kov koledar za slovenske učitelje ... Maribor 1886-1897, Ročni zapisnik za slovensko učitelj- stvo, Postojna, Ljubljana 1894-1915.- Prim.: Bi- bliografija priročnikov o organizacijski strukturi do 1918, (red. Jože Žontar), Graz... 1988, str. 253-255. — 21. Morda so podatki v koledarjih starejši za leto dni, kakor naj bi bili po navedbah, da veljajo za začetek šolskega leta ; vsaj tako kaže primer za leti 1889 in 1890. Kadar so razlike manjše, niti ni to tako moteče, a pri letih 1892 in 1897 gre za 35 ali 30 učencev več ali manj, kar pa odpira vpraša- nja o točnosti podatkov. Največkrat navajam po- datke iz začetka šolskega leta. Številke za šol. leti 1910/11 in 1911/12 so predstavljene po katalogih (ZAL, OŠ Sp.Šiška, a.e. 115,116). — 22. ZAL. OŠ sp. Šiška, kronika. — 23. Popotnikov koledar 1893. — 24. ZAL, Občine Sp. Šiška, šk. 6/1. — 25. ZAL, OŠ Sp.Šiška, kronika 1907/08. — 26. Letno poroči- lo 1910, str. 16. — 27. ZAL. Občina Sp.Šiška, šk.6/1. — 28. ZAL, OŠ Sp.Šiška, kronika. — 29. Letno poročilo 1910, str. 16-18. — 30. ZAL, OŠ Sp. Šiška, kronika. — 31. Letno poročilo 1910. str. 19. — 32. ZAL, OŠ Sp.Šiška, kronika. — 33. Letno poročilo 1910, str. 10-11. — 34. ZAL, OŠ Sp.Ši- ška, kronika. — 35. ZAL, OŠ Sp.Šiška, kronika in Letno poročilo 1910, str. 5. — 36. Šolska kronika to opisuje: »Ko je bila nažigala petrolejsko visečo svetilko, pade svetilka na tla. obleka polita s petro- lejem se vname in gospa je gorela kot baklja. V strašnih bolečinah bežala je na dvorišče in se valja- la po snegu a bilo je prepozno, kajti zgorela ji je vsa obleka do modreca. Ker je bila sama doma. ni bilo nikogar takoj na pomoč. Umrla je 7.-mi dan po tej grozni nesreči v strašnih bolečjnah. Zapustila je tri nedoletne otroke.« ZAL, OŠ Sp.Šiška, kronika 1906/07. Tudi drugi podatki o dobrotnikih šole so posneti po kroniki. — 37. ZAL, Občina Spodnja Ši- ška, 6/2. — 38. Letno poročilo 1910, str. 7-8. — 39. ZAL, OŠ Sp.Šiška, a.e. 1 (govor A.Javorška in tiskano vabilo k »Slavnostni veselici« 13. sept. 1908). — 40. SŠM, dokumentacija. OŠ Sp. Šiška (deška šola). — 41. ZAL, Krajni šolski svet Sp. Ši- ška, šk. 1, e. 9. — 42. ZAL, Krajni šolski svet Sp. Šiška. e. 18. — 43. SŠM, dokumentacija. OŠ Zgor- nja Šiška. — 44. ZAL. Občina Sp.Šiška, šk. 6/1; Letno poročilo 1910. — 45. ZAL, OŠ Sp.Šiška, e.l74: prepis kronike 1912-1917. — 46. SSM. do- kumentacija, OŠ Sp.Šiška (dekliška šola). — 47. SŠM, dokumentacija, OŠ Sp.Šiška (dekliška šola). — 48. ZAL. Občina Sp.Šiška. šk. 6/3. — 49. Rezul- tati štetij prebivalstva 1890. 1900, 1910.-50. Slo- venski Branik 1908, 1909; ZAL, OŠ Sp.Šiška, kro- nika; Slovenski Branik 1909, str. 117; Catalogus 43 cleri...dioecesis Labacensis 1911, 1916. — 51. ZAL, Krajni šolski svet Sp.Šiška, e. 37. — 52. Slo- venski Branik 1908, str. 9, 117; 1909, str. 21,62,17_8,221; 1912, str. 182; 1913, str. 183,184. — 53. Župnijska kronika, Župnija Sv.Frančiška, Ljubljana Sp.Šiška (odslej: Župriijska kronika). — 54. ZAL, Krajni šolski svet Sp.Šiška, e.43. — 55. Jutro (odslej: J), 7.7.1911. — 56. J, 11.7.1911. — 57. J. 12.71911. —58. J, 15.7.1911. — 59. Župnij- ska kronika, leto 1915; Catalogus cleri... dioecesis Labacensis 1916, str. 25. Asylum Angelorum je predstavljen tudi na razglednici (fotograf Anton Ur- šič. Lj. Šiška; iz zbirke Zmaga Tančica) in fotografi- li v Slovenskem šolskem muzeju. — 60. J, 16.7.1911. —61. J, 15.7.1911, —62. J, 16.7.1911. — 63. J, 17.inj8.7.1911. —64. J, 16.7.1911, Kul- turna vojska v Šiški. — 65. Slovenec. 17.7.1911. — 66. J. 16.7.1911. — 67. Župnijska kronika. — 68. Deutscher Kalender fuer Krain und des Küstenland auf das Jahr 1908, str. 209); šematizmi (učiteljski koledarčki); prim. op.20. — 69. Catalogus Cleri ...Dioecesis Labacensis ...1916. str. 25 in Župnijska kronika Sp.Šiška. — 70. SŠM, dokumentacija, OŠ Sp.Šiška (deška, dekliška šola); ZAL, OŠ Sp.Šiška, a.e.3: Kronika 1917-1929 in a.e. 174: prepis (sedaj izgubljene?) kronike šole 1912-1917. — 71. ZAL, OS Sp.Šiška, a.e. 146, Konferenčni zapisnik 1916-1921. — 72. Kot op. 70. — 73. Kot op. 71. — 74. SŠM, dokumentacija, OŠ Sp.Šiška; Kronika dnevnega dečjega zavetišča v Spodnji Šiški (1916) 1936-1961. — 75. SŠM, dokumentacija, OŠ Sp,Ši- ška; J,Zoroja, Že 80 let »stoji učilna zidana« ob Ga- silski cesti, v: Javna tribuna, št.8, 22,9.1989, str.6. PROSTOZIDARSKA LOŽA VALENTIN VODNIK V LJUBLJANI (1940) PETER VODOPIVEC In več kot si izmisliš tujih zarot, ki bi opravičevale Tvoje neumevanje, bolj se zanašaš nanje in izmišljaš svojo po njihovi meri... Umberto Eco, Foucaultovo nihalo V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno je bilo v Ljubljani precej ugibanja o tem, koli- ko je slovenskih prostozidarjev, kdo so ti pro- stozidarji in ali v Ljubljani »obstoja masonska loža«. Vprašanje je postalo aktualno leta 1940, ko je zajel državo prvi val napadov na prostozidarstvo in je morala Velika loža Ju- goslavija, soočena z vsesplošnim pritiskom in prepovedjo prostozidarskih zborovanj in časopisov, sprejeti odločitev o »samouspava- nju«.' Protiprostozidarsko gonjo je začel dr. Anton Korošec, ki je v svojem »novoletnem voščilu«, objavljenem konec decembra 1939 v Slovencu, prostozidarstvo uvrstil v isti koš s komunizmom in židovstvom in vse tri organi- zacije proglasil za rušilne, zarotniške in izda- jalske, torej državne sovražnike številka ena. Korošec seveda ni govoril kot zasebnik, tem- več - kot so s poudarkom omenili Slovenčevi uredniki - v »svojstvu predsednika senata«.2 Za njim so obtožbe proti prostozidarstvu pov- zeli in v juliju in avgustu stopnjevali beograj- ski vladni in zlasti hrvaški in slovenski katoli- ški časopisi. Prostozidarje so odkrivali med pristaši JNS in v starešinstvih sokolstva, v li- beralnih strokovnih, gospodarskih in kultur- nih ustanovah, med politiki, znanstveniki in kulturniki, med »ideologi diktature, centraliz- ma in jugoslovanstva«. Toda celo najbolj vne- ti prostozidarski nasprotniki so v svojih proti- prostozidarskih nastopih le izjemoma ome- njali konkretne ljudi in konkretna imena in zdi se, da je uspevalo prostozidarskim ložam in njihovim članom večino skrivnosti resnič- no učinkovito zadržati zase in prikriti pred javnostjo in oblastmi. Tako je potreboval tudi podatek o ustanovi- tvi lože Valentin Vodnik v Ljubljani - edine slovenske prostozidarske lože, ustanovljene v stari Jugoslaviji, kar nekaj mesecev, da je pro- drl do radovednih ušes Slovenčevih uredni- kov. Slovenec je še 22. avgusta 1940, tri mese- ce za tem, ko je bila loža ustanovljena, v član- ku z naslovom Nečisti duhovi v Sokolu, spre- jemal kot povsem verjetno zatrdilo Jutra, da v Sloveniji ne »obstaja masonska loža« in je »število masonov pri nas neznatno«. »Kar pa se tiče masonske lože, ali obstaja v Ljubljani ali ne, to je postransko vprašanje,« je ugotav- ljal Slovencev komentator. »Mi itak vemo, da so naši naprednjaki centralisti in da slovenske lože že iz principa niso zahtevali; zvesto so poslušali Veliko ložo Jugoslavije...«3 Prostodušno pristajanje na pojasnila v Jutru pa je pri Slovenčevih komentatorjih očitno spodbudilo tudi dvom: že naslednji dan je mo- ral namreč nekdo uredništvo Slovenca opozo- riti na pisanje hrvaških časnikov, ki so bili o ustanovitvi lože Valentin Vodnik bolje ob- veščeni kot Ljubljančani in so o njej tudi že poročali. 24. avgusta 1940 je Slovenec objavil svojevrsten demanti Jutrovih trditev in svoje- 44 Znak dostojanstvenika ga komentarja izpred dveh dni. »Jutro (hoče vedeti), da v Sloveniji ni nobene lože,« je pisal nepodpisani pisec. »Pri tem pa trdi neresni- co...Hrvatski listi so objavili, da se je letošnje spomladi v Ljubljani ustanovil framasonski venček Valentin Vodnik. Prej so bili namreč slovenski framasoni včlanjeni v zagrebški loži Maksimiljan Vrhovec, ko pa se je v državi uveljavil federativni princip, so tudi naši ma- soni dobili v duhu novega časa in reda, če že ne ložo pa svoj venček. Poiskali so si tudi hram, kjer zborujejo in uganjajo svoje cere- monije, pod katerimi skrivajo svoje namene: izpodkopavati ljudsko vero in nrav po zapo- vedih mednarodne centrale...«4 Vseeno Slo- venčevim urednikom in novinarjem kaj več o ljubljanskih prostozidarjih in njihovem »ven- čku« - kot kaže - tudi kasneje ni uspelo izve- deti. Dr. Ivan Ahčin, dolgoletni urednik Slo- venca, je v tem smislu v svoji knjižici Prosto- zidarstvo, ki je izšla leta 1941 pri Zvezi fan- tovskih odsekov v Ljubljani, samo kratko ponovil informacijo o »Vodnikovem venčku« in nedoločno dodal, da je »večina slovenskih prostozidarjev včlanjenih v srbskih in hrvat- skih ložah«. Napadi na prostozidarje so se na Sloven- skem, kar zadeva katoliško/klerikalno stran, nadaljevali med drugo svetovno vojno. Po pri- čevanju Evgena Lovšina so se člani lože Va- lentin Vodnik po italijanski in nemški oku- paciji Slovenije sestali v »posebni sobi gostil- ne v Ijiibljanskem Gradišču« in sklenili, da »pristopi vsak za sebe v svojo najbližjo OF organizacijo«.^ Da se je večina slovenskih prostozidarjev res tako opredelila, potrjuje pismo sodnika dr. Antona Kržnišnika profe- sorju Borisu Furlanu leta 1944. ki ga je po vojni zasegla OZNA. Kržnišnik naj bi v tem pismu Furlanu sporočil, da so se »pred mojim odhodom iz Ljubljane...za korporativni pri- stop naših bratov v OF odločili vsi, razen ene- ga«, kar je bil po Kržišnikovem mnenju jasen dokaz, da so »se v tem odločilnem trenutku znašli na pravem mestu in doumeli, da so v resnici in ne samo formalno, pristaši velikih načel in idealov, ki so jih izpovedovali«.' Toda v to niso bili prepričani prostozidarski katoliško/klerikalni nasprotniki. Med prvimi, ki je prostozidarje napadel zaradi zbliževanja z Osvobodilno fronto in komunisti, je bil zna- ni kaplan Franc Glavač, ki je trdil, da žele prostozidarji »katoličane, nacionaliste in ko- muniste« združiti v »skupno fronto«, pri če- mer imajo trdno oporo med organizatorji ju- goslovanskih oddaj londonskega radija, ki so »v rokah njihovega prostozidarskega brata« Večeslava Vilderja, »besnega masona, atnikle- rikalca ter izrazitega levičarja«. Glavač je za prostozidarja proglasil tudi majorja Karla Novaka, njegovo »ilegalno (četniško - op. P. V.) akcijo« pa obtožil, daje delo »masoneri- je in Intelligence Servica«. Pri tem je ugotav- ljal, daje »žarišče masonskega vpliva... okrog bivšega tajnika JNS Marjana Zajca« in člane ljubljanske prostozidarske skupnosti osumil, da so »pri raznih italijanskih osebnostih« in- tervenirali za razpustitev vaških straž (bele garde).8 Obtoževanje prostozidarjev, da so tesno po- vezani z boljševiki in komunisti, je bilo seve-5 Kladivo velikega mojstra 45 da sestavni del predvojne protiprostozidarske katoliško/klerikalne propagande in ni imelo nikakršne osnove v dejstvih. Prostozidarji, ki so se med drugo svetovno vojno vključili v Osvobodilno fronto ali so na različne druge načine podpirali odpor proti okupatorju, tega v veliki večini niso počeli iz simpatij do komunizma, temveč iz povsem nacionalnih slovenskih (in jugoslovanskih) pobud in od- ločnega odklanjanja .vsega, kar je bilo v zvezi s fašizmom in nacionalsocializmom. To so očitno mnogo bolje kot prostozidarski na- sprotniki v SLS vedeli sami komunisti, ki so potem, ko so prišli leta 1945 na oblast, pro- stozidarje naglo vzeli pod policijski drobno- gled. V letih po drugi svetovni vojni je pripra- vila ljubljanska OZNA (kasneje UDBA) več elaboratov o prostozidarstvu, masonski zgo- dovini, odmevih masonstva na Slovenskem in o predvojnih prostozidarskih slovenskih sim- patizerjih, ki sicer ponovno razkrivajo staro resnico o policiji, ki ima velike oči, in so polni nepreverjenih, celo povsem napačnih navedb, ki pa vendar kažejo, da so se komunisti, po- dobno kot vseh opozicijskih skupin, »bali« tudi prostozidarjev.9 Vprašanje o prostozidar- jih so namreč vztrajno zastavljali najrazličnej- šim predvojnim meščanskim politikom in iz- obražencem, ki so jih zasliševali: med njimi je bilo razmeroma malo pravih prostozidarjev, večina so bili prostozidarski sopotniki in na- sprotniki. Slika, ki sta si jo tako ustvarili naj- prej OZNA in nato UDBA, je bila zato zopet neizogibno odsev govoric in domnev in ne stvarnosti, spisek članov ljubljanske lože in slovenskih masonov, ki so ga sestavili policij- ski zasliševalci in zaupniki, pa je bil precej obsežnejši, kot je bilo njihovo dejansko števi- lo. Po podatkih OZNE (UDBE) je bilo prosto- zidarstvo v Sloveniji pred drugo svetovno voj- no »močno razvito« zlasti na univerzi, masoni pa naj bi bili tudi vsi člani Rotary kluba, veči- na članov društva Pravnik in večji del članov trgovske zbornice. Preiskovalci in zasliševalci OZNE (kasneje UDBE) so pri tem »odkrili« skoraj vse pomembnejše člane ljubljanske lože Valentin Vodnik. Na njihovem prostozidar- skem seznamu so bili dr. Fran Novak, dr. Drago Marušič, profesor Boris Furlan, dr. Vladimir Ravnihar, dr. Anton Kržišnik, pro- fesor Milan Vidmar, tovarniški ravnatelj Maks Horwitz, gimnazijski ravnatelj dr. Janko Lokar, tajnik Kranjske industrijske družbe dr. Maks Obersnel, bančni ravnatelj Avgust To- sti, ravnatelj Okrožnega urada za zavarovanje delavcev dr. Joža Bohinjec in Evgen Lovšin. V ljubljanski OZNI (UDBI) so kot člana lju- bljanske lože pravilno registrirali tudi podjet- nika Josipa Kavčiča in direktorja Opere Mir- ka Poliča, vendar ju niso uvrstili na seznam, kije priložen enemu sumamih elaboratov. Od slovenskih prostozidarjev, ki niso bili včlanje- ni v ložo Valentin Vodnik, a danes zanje vemo, da so delovali v drugih jugoslovanskih ložah, je policija poznala samo še dr. Alberta Kramerja.'l Za vse ostale »osumljene«, ki jih je UDBA še v petdesetih letih beležila na svo- jem policijskem spisku »znanih prostozidar- jev v Sloveniji«, ni v dosedanji literaturi in do danes znanem gradivu nikakršnih podatkov, ki bi kazali, da so resnično pripadali prostozi- darstvu. Toda policijski spisek je bil še dolg: na njem so bila - poleg že omenjenih - zabele- žena ne le imena dr. Stojana Bajiča, dr. Bran- ka Alujeviča, dr. Otmarja Pirkmajerja, dr. Dinka Puca, Karla Novaka, dr. Marjana Za- jca, dr. Leopolda Boštjančiča, dr. Janka Žirov- nika, profesorja Rudolfa Sajovica in Avgusta Praprotnika, temveč tudi dr. Ferda Kozaka in Josipa Vidmarja. Nekateri slovenski meščan- ski kulturniki in politiki, ki so jim oznovski zasliševalci po drugi vojni zastavljali vpraša- nje o prostozidarstvu, pa so nato s svojo vne- mo pri odkrivanju članov ljubljanske lože pretiravali že do mere, ko jim tudi policija ni več v celoti verjela. Kot prostozidarje so na- mreč med drugim omenjali univerzitetne pro- fesorje dr. Frana Ramovša, dr. Franceta Ki- driča, dr. Josipa Plemlja, dr. Antona Ocvirka, policija pa je razpolagala celo z podatkom, da sta bila člana prostozidarske lože tudi pesnik Oton Zupančič in predvojni predsednik Na- rodne galerije Fran Windischer. Teh oseb celo neznani sestavljalec policijskega spiska iz za- četka petdesetih let, kljub siceršnji velikopo- teznosti, ni več uvrstil na svoj seznam »znanih (slovenskih) prostozidarjev.« 12 Policijski uradniki, zadolženi za odkrivanje predvojnih in možnih povojnih prostozidarjev na Slovenskem, so pri tem še v petdesetih le- tih ugotavljali, da pomeni prostozidarstvo za vsak politični režim veliko nevarnost. Opo- zarjali so, da so prostozidarske lože pomemb- no orodje, ki ga velike sile, »predvsem pa Francija in Velika Britanija«, uporabljajo »za dosego svojih političnih ciljev«. »Znano je, da je politične pozicije v neki državi mogoče do- seči le z močnim ekonomskim pritiskom, ki se izvaja v skladu s podatki, kijih dobavljajo ob- veščevalni organi, nameščeni v dotični drža- vi,« so pisali. »Njim za svoje delo niti ni po- trebno izvršiti formalnega postopka vrbovke, zadosti je, da je nekdo iskren in zvest pristaš prostozidarske organizacije, kateri poroča o svojem delu, odgovorni organi lože te podatke poročajo naprej, in že imajo v centru določe- ne velesile, bodisi Francije ali Velike Britani- je, dovolj podatkov, po katerih lahko usmerja- jo svoje politične akcije...« Pogled na seznam članov »prostozidarske lože bivše Jugoslavije« naj bi nazorno potrjeval tovrstno ugotovitev: po mnenju povojnih oznovskih in udbovskih »strokovnjakov« za prostozidarstvo, je ta sez- nam jasno razkrival, da so bili člani prostozi- darskih lož »izključno ljudje na odločilnih in 46 Posvetilo v Bibliji, ki jo je ljubljanski loži podarila Velika loža Jugoslavije vplivnih mestih, izraziti franko- oz. anglofili, ki jim je bila blaginja lastne države manj, ka- kor interesi velesil...«13 Povojna oznovska in udbovska pozornost prostozidarstvu sta seveda ostali širši javnosti neznani. V Jugoslaviji kot celoti se je vse do leta 1984, ko je prvič izšla knjiga Zorana Ne- neziča Masoni u Jugoslaviji (1764-1980), o prostozidarstvu na jugoslovanskih tleh razme- roma malo pisalo in razpravljalo.Nenezič je bil tudi prvi, kije objavil natančnejše in za- nesljivejše podatke o slovenskih prostozidar- jih in loži Valentin Vodnik. Na osnovi gradi- va, ki gaje zbral v Arhivu Jugoslavije in v raz- nih privatnih zbirkah, je sicer napačno skle- pal, daje bila loža v Ljubljani ustanovljena že leta 1936 - tedaj je bil verjetno sprejet le sklep o njeni ustanovitvi, toda spisek članov lože s podatki o njihovem pristopu prostozidarstvu, ki ga je uvrstil med dokumente, je bil kljub temu, daje nepopoln, točen. Desetorica, ki jo omenja Nenezič, je bila leta 1940 res med čla- ni ljubljanske lože, vsi pa so v ložo Valentin Vodnik prestopili iz zagrebške lože Maksimi- ljan Vrhovec. Devet med njimi - z izjemo dr. Frana Novaka, ki je postal prostozidar že leta 1919 - je pristopilo k prostozidarstvu v dvaj- setih in tridesetih letih: dr. Joža Bohinjec 1929, dr. Boris Furlan 1933,17 josip Kavčič 1933, dr. Janko Lokar 1930, Evgen Lovšin 1931, dr. Makso Obersnel 1933, dr. Vladimir Ravnihar 1920, dr. Milan Vidmar 1931 in dr. Fran Zarnik,l8 veterinar in univerzitetni pro- fesor, 1920. Nenezič je v svoji knjigi opozoril še na štiri Slovence - prostozidarje, ki niso bili člani lože v Ljubljani, ki pa so se aktivno udejstvovali v jugoslovanskem prostozidar- skem gibanju: na dr. Bogumila Vošnjaka, dr. Nika Zupaniča,'9, dr. Gregorja Žerjava in dr. Alberta Kramerja, večkrat pa je omenil tudi dr. Draga Marušiča, ki je bil poleg dr. Novaka ena od osrednjih osebnosti med ljubljanskimi prostozidarji in v ljubljanski loži, čeprav ga na Nenezičevem spisku članov lože ni. Po izidu Nenezičeve knjige se je zdelo, da več, kot je o prostozidarjih in loži Valentin Vodnik zbral in razkril beograjski avtor, ne bo več mogoče zbrati in razkriti. Toda naglo se je izkazalo, kako prav imajo tisti, ki trdijo, da ne sme zgodovinar nikoli obupati. Leta 1989 je predal predsednik Slovenske akademije zna- nosti in umetnosti profesor dr. Janez Milčin- ski Narodnemu muzeju v Ljubljani zbirko predmetov prostozidarske lože Valentin Vod- nik, ki mu jo je pred svojo smrtjo zaupal njen poslednji še živeči član Evgen Lovšin.2l V zbirki je poleg predmetov nekaj pisnih doku- mentov, ki skupaj z gradivom, shranjenim v arhivu Ministrstva za notranje zadeve Repu- blike Slovenije v Ljubljani, pomembno dopol- njujejo podobo o ljubljanskih prostozidarjih in njihovi loži. Ljubljanska loža Valentin Vodnik je postala »samostojna celica« - kot je to imenoval Ev- gen Lovšin v kratkem spominskem zapisu - šele 21. maja 1940.22 Datum njene slovesne umestitve potrjujeta dva dokumenta: listina Velike lože Jugoslavije, ki jo je podpisal njen veliki mojster Andrej Dim. Dinič in posvetilo v Daničičevem in Karadjičevem prevodu Sve- tega pisma, ki ga je loža Valentin Vodnik v Ljubljani ob »posvetitvi« dobila za darilo od Velike lože Jugoslavije in so ga podpisali: An- drej Dim. Dinič, veliki mojster, dr. Viktor Novak, veliki tajnik in V. Paljič, veliki besednik.23 Tudi Lovšin omenja, podobno kot Nenezič, da so bili slovenski člani med prostozidarje večinoma sprejeti v Zagrebu. Zagrebška loža naj bi - po Lovšinovih bese- dah - »sprejemala v članstvo zaslužne, neopo- rečne osebe«. Sprejem je potekal svečano, z začetkom v »veliki temni dvorani« in s pesmi- jo, »ki jo je pel naš rojak Josip Križaj, izredno spoštovan in priljubljen operni pevec zagreb- škega gledališča«. Slovesnega sprejema slo- venskih prostozidarjev so se običajno poleg »hrvatskih« udeležili tudi njihovi »po stažu starejši« slovenski »bratje«.24 Profesor Boris Furlan je tako ob zasliševanju po vojni pove- dal preiskovalcem, da gaje za prostozidarstvo pridobil dr. Fran Novak, njegovega sprejema v ložo v Zagrebu pa sta se poleg Novaka ude- ležila še dr. Milan Vidmar in Maks Horwitz. 47 Komplet insignij lože Valentina Vodnika Pred sprejemom v ložo je podpisal »običajen formular, ki je bil v loži v navadi« in se zave- zal, da bo podpiral »idejo miru, človečanstva, tolerance in bratstva.«25 Evgen Lovšin je svoji kratki spominski in- formaciji o loži Valentin Vodnik priložil tudi spisek njenih članov. Spisek obsega vsega osemnajst mož: deset jih že poznamo z Nene- zičevega seznama, večina ostalih pa nam je tudi že znana iz povojnega policijskega gradi- va. To so: Maks Horwitz, tovarniški ravnatelj iz Kranja, Mirko Polič, dirigent in direktor ljubljanske opere. Avgust Tosti, bančni direk- tor iz Ljubljane, minister in ban dr. Drago Marušič, celjski sodnik dr. Anton Kržišnik, operni pevec Josip Križaj, preporodovec, zdravnik dr. Matija Ambrožič in »direktor od- vetniške pisarne v Ljubljani« Jakob Debevc.26 Lovšin je sicer svojemu spisku pripisal »salvo errore et omisione«, toda, če primerjamo po- datke v vseh treh seznamih - policijskem, Ne- nezičevem in Lovšinovem -, bo naglo jasno, da število prostozidarjev, zbranih v ljubljanski loži, ni moglo biti bistveno večje od tistega, ki ga navaja Lovšin. Predvojna, medvojna in po- vojna sumničenja »masonov«, ki naj bi imeli v »zakupu« najrazličnejše ustanove in zdru- ženja, od univerze do Rotary kluba, so bile to- rej navadno pretiravanje. Med osemnajstimi znanimi člani lože Valentin Vodnik je bil »ro- tarijev član« samo podjetnik Josip Kavčič.27 Univerzitetni profesorji so bili trije, ostali čla- ni so bili uradniki, odvetniki, gospodarstveni- ki in umetniki, medtem ko je zdravnik-pedia- ter dr. Matija Ambrožič sploh živel v Beogra- du, kjer je pomagal ustanavljati tamkajšnjo pediatrično kliniko. Iz gradiva, ki je danes na razpolago, ni raz- vidno, kdo je predlagal ime loži: Valentin Vodnik. Na njegovo izbiro pa je nedvomno vplivala domneva Franceta Kidriča, ki je v članku o Francosko-ilirski loži prijateljev kra- lja rimskega in Napoleona v Ljubljani, obja- vljenem leta 1914 v Slovanu, omenjal kot »verjetnega« člana ljubljanskega Orijenta v času Ilirskih provinc Valentina Vodnika. Da- nes bolj ali manj gotovo vemo, da Vodnik ni bil nikoli član ljubljanske »francosko-ilirske« lože.28 Ljubljanska loža Valentin Vodnik je torej nosila ime »profane« in ne prostozidar- ske osebnosti. Podobno neznano - kot predla- gatelj imena - ostaja tudi mesto, kjer so si, če so si sploh, ljubljanski prostozidarji leta 1940 uredili svoj Orijent. Po Lovšinovih trditvah so se sestajali v privatnih stanovanjih, največkrat na Resljevi cesti pri dr. Marušiču. po podat- kih, s katerimi so po vojni razpolagali policij- ski preiskovalci, pa so se zbirali tudi v resta- vraciji Novi svet.29 Materijalna zapuščina lože ob tem kaže, da je loža razpolagala z naj- nujnešimi obrednimi predmeti in insignijami. Med slednjimi jih je bilo enajst namenjenih dostojanstvenikom z velikim mojstrom na čelu. Po ohranjenih medaljonih, ki jih je lju- bljanska loža dobila v dar od drugih jugoslo- vanskih lož, lahko hkrati sklepamo, da so njen Orijent - ob svečani umestitvi lože ali v kratkem času njenega obstoja - obiskali pred- stavniki drugih »bratskih« prostozidarskih »delavnic«. Takšne medaljone so namreč pro- stozidarji običajno izmenjavali ob medseboj- nih obiskih, v spomin na slovesnost ali 48 Predpasnik ljubljanskega prostozidarja srečanje.30 Ljubljanska loža je bila, kljub temu, da je bila majhna, prava loža in ne le »venček« prostozidarskih zanesenjakov, kot bi hoteli videti njeni Slovenčevi in katoliški nasprotniki. Loža Valentin Vodnik je bila ustanovljena in je delovala pod zaščito Velike lože Jugosla- vija. V vodstvu Velike lože, ki so jo kot ložo- matico priznavali tudi slovenski prostozidarji, naj bi sicer veljalo načelo, da »se morajo pro- stozidarji po svojih nagnenjih vključevati v vsa socialna gibanja in vse politične stranke«,3l toda dejansko so v ložah, ki so de- lovale pod njenim okriljem, prevladovali zagovorniki centralizma in (jugoslovanske) državne »enotnosti«. Po Nenezičevih podat- kih so prostozidarji v dvajsetih in tridesetih letih sedeli skoraj v vseh jugoslovanskih vla- dah, pri čemer so obvladovali najpomembnej- ša ministrstva; od ministrstva za zunanje za- deve do ministrstev za prosveto, industrijo in za notmaje zadeve, šestim vladam pa so celo predsedovali kot ministrski predsedniki. Libe- ralni zagovorniki centralizma so bili - kot kaže seznam - v večini tudi med člani ljub- ljanske lože. To je v preiskavi po vojni vztraj- no zatrjeval tudi profesor Furlan, ki pa je ob- enem poudarjal, da loža ni imela nikakršne posebne politične »linije« in so bili v njenih vrstah poleg centralistov tudi »federalisti«. V tej zvezi je omenil dr. Milana Vidmarja, vse- kakor pa to velja tudi zanj samega. Se več: profesor Furlan je preiskovalcem tudi izjavil, da je bila večina slovenskih prostozidarjev pred drugo svetovno vojno »prosovjetska«.33 Te izjave seveda zopet ne gre razlagati kot iz- raz simpatij za komunizem ali boljševizem,, temveč jo kaže v prvi vrsti razumeti v luči predvojnih prostozidarskih prizadevanj po krepitvi protifašističnih in protinacističnih za- vezništev. V ožjih slovenskih okvirih so ljub- ljanski prostozidarji v tridesetih letih zavzeto sodelovali tudi v nekaterih akcijah, ki so ime- le izrazito slovensko obeležje. Eno takšnih de- janj je bila finančna in politična pomoč iz- gradnji univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ki so jo prostozidarji -po pričevanju Evgena Lovšina - podprli z uspešno intervencijo v ba- novinskem svetu in prek svojih zvez v Beogradu.34 Mnogo težje kot politične poglede, pa je ob- noviti in podoživeti širši duhovni in nazorski svet slovenskih prostozidarjev. Posamezniki, ki so - kot dr. Milan Vidmar in dr. Vladimir Ravnihar - svoje življenje popisali v spomi- nih, pripadnosti prostozidarstvu iz razumlji- vih razlogov niso omenjali.35 Iz izjav profe- sorja Furlana ob zaslišanju po vojni je vseeno mogoče sklepati, da dolgoveznih prostozidar- skih slovesnosti vsi člani niso doživljali enako vzneseno. Furlan je namreč omenil, da sta s francoskim lektorjem Lacroixom, ki je bil po vsej verjetnosti tudi sam mason, prostozidar- stvo »ironizirala«. Po njunem mnenju naj bi bilo v prostozidarskem gibanju in simboliki mnogo nepotrebne navlake, dolge in zamudne »ceremonije« pa naj bi bile sploh »popolno- ma nepotrebne«. Tisto, kar je Furlana v pro- stozidarskem gibanju in misli posebej privla- čevalo, so bila na eni strani že omenjena pro- stozidarska gesla o »miru, človečnosti, tole- ranci in bratstvu«26 in na drugi, čeprav je to mogoče sklepati le posredno, s pomočjo Fur- lanovih filozofskih spisov, racionalistično- razsvetljenska prostozidarska vizija sveta, člo- veka in kozmosa. Isto je mogoče, seveda z ne- koliko špekulacije, reči tudi za dr. Milana Vidmarja in dr. Vladimirja Ravniharja. »Vsa dosedanja preskušena spoznanja dokazujejo, da človeški razum ne ustvarja matematičnih svetov, pač pa jih odkriva,« je pisal Vidmar v svojem Oslovskem mostu. »Vse geometrične tvorbe so bile, ko še ni bilo človeških glav ...Človeški razum sprejema, nek višji razum daje...«37 Dr. Vladimir Ravnihar pa je v skle- pu svojih neobjavljenih spominov povzel na- slednjo Wellsovo misel o človekovem napre- dovanju v zgodovini in njegovi naravi: »Zdaj lahko razumemo, kaj bi naš svet lahko bil, lahko razumemo, kaj bi lahko dosegel naš rod, če bi človeška narava še zdaj ne bila tako surova...Pišemo in se učimo, imamo znanost in oblast, ukrotili smo živali, ugnali blisk, vendar se še vedno samo opotekamo k luči. Krotimo in gojimo živali, toda ukrotiti in vzgojiti moramo še sebe...«38 Loža Valentin Vodnik v Ljubljani je delo- vala le nekaj mesecev. Po pričevanju profesor- ja Furlana je njena dejavnost presahnila kma- lu po ustanovitvi, in sicer ne toliko zaradi po- 49 litičnih pritiskov in prepovedi poleti leta 1940, kakor zaradi notranjega »mrtvila«.39 Po navedbah Evgena Lovšina so, kot smo že omenili, ložo razpustili šele po okupaciji leta 1941, ko seje večina njenih članov odločila za sodelovanje v OF. Lovšin je ob koncu svoje spominske zabe- ležke še omenil, da se ljubljanski prostozidarji po letu 1945 niso več sestali.40 Oznovski in udbovski preiskovalci so trdili drugače: na os- novi »agenturnih podatkov« iz leta 1947 so ugotavljali, da »obstoja na ljubljanski univerzi prostozidarski krožek«, ki naj bi »ga tvorili« univerzitetni profesorji tehnične visoke šole, zbrani okoli dr. Milana Vidmarja. Nase naj bi poskušali navezati najinteligentnejše študente, tudi takšne, ki so bili v NOV in KP, vendar so nato povsem »zapadli pod vpliv« svojih pro- fesorjev. Vsi naj bi bili v zvezi z emigracijo in inozemstvom. »Torej je tudi iz tega dejstva jasno razvidno, da bi z odkrivanjem niti pro- stozidarstva lahko odkrili marsikatero agen- turno povezavo, ki nam danes še ni jasna oz. znana,« beremo v policijskem elaboratu.41 Da je šlo pri vsej stvari v prvi vrsti za policijsko in komunistično obsedenost z zarotništvom in ne za realna dejstva, pa na svoj način ilustrira naslednja - v zaupnem policijskem poročilu navedena - »zgodbica«. Profesor tehnične fa- kultete, osumljen prostozidarstva, je »ilegal- nim potom dobil pismo iz inozemstva«. Pis- mo je takoj, ko gaje prečital, sežgal, kar pa - po besedah policijskih protiprostozidarskih strokovnjakov - še ne dokazuje, da »bi moral biti v pismu važen in poseben materijal, ker imajo prostozidarji sploh navado, da akte, ka- kor hitro jih prečitajo, sežgejo.«42 Prostozidarsko gibanje je bilo v stari Jugo- slaviji razmeroma močno v Srbiji in na Hrva- škem, medtem ko je bilo na slovenskih tleh omejeno na posameznike. Zoran Nenezič omenja v svoji knjigi okoli 2300 članov raznih jugoslovanskih lož: ljubljanska jih je imela, kot smo videli, osemnajst ali (morda) nekaj več. Strah pred prostozidarstvom na Sloven- skem, ki so ga najprej širili klerikalci in nato komunisti, je bil torej očitno močno pretiran. Toda ob tem so bili med slovenskimi prosto- zidarji nekateri pomembni možje slovenske kulturne in politične zgodovine. Zaradi njih, in predvsem zaradi njihove vloge v sloven- skem kulturnem in političnem življenju, je kratka epizoda z ložo Valentin Vodnik dogo- dek, vreden zgodovinarjeve omembe in po- zornosti. OPOMBE 1. Zoran D. Nenezič, Masoni u Jugoslaviji (1764-1980), Narodna knjiga - Beograd 1984, str. 458-459. — 2. Slovenec št. 7, U. januarja 1940, Odgovor skrivnim elementom. — 3. Slovenec, št. 191, 2. avgusta 1940, Nečisti duhovi v Sokolu. — 4. Slovenec, št. 193, 24. avgusta 1940, Še enkrat - Sokoli in framasonstvo. — 5. Dr. Ivan Ahčin, Pro- stozidarstvo, Založila Zveza fantovskih odsekov v Ljubljani, Ljubljana 1941, str. 94-95. Na publikaci- jo me je opozorila dr. Anka Vidovič Miklavčič, za kar seji lepo zahvaljujem. — 6. Iz zapuščine Evge- na Lovšina, ki jo je Narodnemu muzeju v Ljubljani leta 1989 predal predsednik SAZU prof dr. Janez Milčinski. — 7. Arhiv ministrstva Republike Slo- venije za notranje zadeve, Masonerija - prostozi- darji, fase. ZA-403-2. Elaborati o prostozidarstvu. — 8. prav tam. — 9. Za gradivo o prostozidarstvu sem pri tedanjem republiškem sekretariatu za no- tranje zadeve prvič poizvedoval leta 1989, ko sem posredoval gradivo, ki gaje hranil prof dr. Milčin- ski, Narodnemu muzeju. Na svoje pismo, ki sem ga naslovil na tedanjega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, sem dobil odgovor, da gradivo, ki me zanima, ne obstoja. Dostop do gradiva o prosto- zidarjih na Slovenskem pred drugo svetovno vojno v Arhivu sedanjega Ministrstva za notranje zadeve, ki še kako obstoja, mi je omogočil šele minister Igor Bavčar. — 10. Isto kot v op. 7. — 11. Prav tam. — 12. Prav tam. — 13. Prav tam. — 14. Cit. kot v op. 1. — 15. Zoran D. Nenezič, nav. delo, str. 374-75. — 16. Prav tam, str, 595. — 17. Nenezič omenja letnico 1933, Furlan je v preiskavi leta 1947 izjavil, daje med prostozidarje stopil leta 1934. — 18. Ne- nezič napačno omenja dr. Milutina Zavrnika. Pro- fesor veterine na ljubljanski univerzi je bil dr. Fran Zavrnik. — 19. Z. Nenezič, nav. delo, str. 345 in si. — 20. Prav tam, str. 406. — 21. Podrobneje: Maja Žvanut, Iz akcesije Narodnega muzeja v letu 1989 - prostozidarski predmeti. Argo 29-30/1990, str. 7-9. — 22. Zapuščina Evgena Lovšina, Narodni muzej v Ljubljani. — 23. Prav tam. — 24. Arhiv Ministr- stva za notranje zadeve Republike Slovenije v Ljub- ljani, Zaslišanje Borisa Furlana, Centralni zapori v Ljubljani 17.6.1947. — 25. Prav tam. — 26. Za- puščina Evgena Lovšina, Narodni muzej v Ljublja- ni. — 27. Prav tam. Podatek potrjuje tudi seznam članov Rotary kluba izpred druge svetovne vojne, ki ga hrani Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Nanj meje opozoril mag. Bojan Godeša. — 28. P. Vodopivec, Prostozidarska loža »Prija- teljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani« v luči francoskega gradiva, Kronika št. 1-2, 1988, str. 19. — 29. Isto kot v op. 7. — 30. Ustna informacija poznavalca sodobnega prostozidarstva. — 31. Z. Nenezič, nav. delo, str. 399. — 32. Isto kot v op. 24. Kar zadeva profesorja Furlana, pripravljam o njem posebno razpravo, saj je bil eden najbolj vzne- mirljivih in razgledanih liberalnih in narodno mis- lečih izobražencev na Slovenskem v tridesetih letih, — 33. Isto kot v op. 24. — 34. Zapuščina Evgena Lovšina, Narodni muzej v Ljubljani. — 35. Milan Vidmar, Spomini, Obzorja-Maribor 1964 I, II del, Vladimir Ravnihar, Spomini, rokopis v privatni la- sti. Nanj me je ljubeznivo opozoril kolega prof dr. Dušan Nečak. — 36. Isto kot v op. 24. — 37. Milan Vidmar, Oslovski most, Merkur-Ljubljana 1936, str, 309. — 38. Vladimir Ravnihar, Spomini, roko- pis, gl. cit. v op. 35. — 39. Isto kot v op. 24. — 40. Zapuščina Evgena Lovšina, Narodni muzej v Ljub- ljani. — 41. Isto kov v op. 7. — 42. Prav tam. 50 ZAPISKI IN GRADIVO 80 LET ZALOŠKE ŠOLE STANE PADEŽNIK Zalog je imel v zgodovini pomembno vlogo zaradi reke Ljubljanice in železnice Dunaj- Ljubljana - Trst. Ob Ljubljanici so imeli že Rimljani svoje utrdbe. Tudi prevozništvo je bilo razvito na njej, je pa doživelo odločilni udarec z razvojem železnic. Ko je stekla južna železnica skozi Zalog in bila zgrajena železni- ška postaja, je dobilo domače prebivalstvo in prebivalstvo sosednjih vasi možnost zaposli- tve. Poleg dominantnega kmečkega prebival- stva je postajal proti koncu 19. stoletja vedno močnejši delavski sloj. Število prebivalstva je naraščalo, s tem pa tudi število šoloobveznih otrok. Zaloški otroci in otroci iz Podgrada so morali obiskovati osnovno šolo v Polju, usta- novljeno leta 1862. Zaradi tega je med Zalo- žani vzklila želja po lastni šoli. Po svojih predstavnikih so to povedali matični občini Polje. Tamkajšnje županstvo je željo sprejelo z razumevanjem in dalo svoj predlog cesar- sko-kraljevemu deželnemu šolskemu svetu. Deželni šolski svet je 6. maja 1907 naročil župnastvu v Polju, naj poišče primeren pro- stor za stavbo šolskega poslopja v Zalogu. Po daljšem posvetovanju so kupili zemljo od dveh kmetov iz Spodnjega Kašlja, Andreja Dovča in Franca Gruma, v površini 38 arov 30 kvadratnih metrov, za 2905 kron 60 vinar- jev. 15. novembra 1908 je krajevni okrožni šolski svet naznanil ustanovitev dvorazredne ljudske šole v Zalogu ter določil novi šolski okoliš, ki je zajel vasi Zalog, Spodnji Kašelj, Podgrad s skrajnima deloma Gradovlje in Go- stinca. Ko so bila priskrbljena finančna sred- stva, so osnovali odbor, ki je skrbel za potek gradnje. Vanj sta bila vključena posestnika Anton Snoj iz Spodnjega Kašlja in Janez Dimnik iz Zaloga. Pri organizacijskem delu sta sodelovala takratni župan občine Polje Ja- kob Dimnik in župnik Janez Miler. Z nasveti je pomagal Anton Drašček, učitelj v Polju in poznejši šolski upravitelj v Zalogu. Šolsko stavbo so začeli graditi spomladi 1910 in jo dogradili v pozni jeseni istega leta. Zanjo so porabili 32.200 kron. Šola ni imela telovadni- ce, zato pa igrišče, veliko 5 arov, drevesnico, veliko 18,79 arov, na preostalih 10,25 arov pa so imeli zelenjavni vrt in čebeljnak. Tako pričakovani dan otvoritve, 11. decem- ber 1910, so Založani preživeli v prazničnem razpoloženju, saj je ta dan pomenil kulturno prerojenje Zaloga. Z rednim dopoldanskim poukom v obeh razredih so začeli 15. decem- bra 1910. Že med gradnjo šole je okrožni šol- ski svet v Ljubljani izdal razpis za nadučitelj- sko in učiteljsko službo z zakonitimi prejemki in stalno namestitvijo. Občinski predstavniki v Polju so hoteli za nadučitelja marljivega Antona Draščka. Temu je ugodil deželni šol- ski svet z odlokom 17. novembra 1910 in ga namestil za začasnega vodjo s 1. decembrom. Anton Drašček je služboval kot suplent v Po- lju od 8. marca do 30. julija 1903, nato pa kot redni učitelj do prihoda v Zalog. Med tem je bil 4 mesece tudi začasni vodja ljudske šole v Polju. Za prvo, toda začasno učiteljico je bila imenova Helena Franke iz Ljubljane, dotlej učiteljica v Makolah na Štajerskem. 3. januar- ja 1911 je bil Anton Drašček imenovan za stalnega učitelja in šolskega upravitelja. Isto- časno je prišla v Zalog stalna učiteljica Izabela Fedrangšperg iz Dola. Z odprtjem os- novne šole je začel v Zalogu delovati tudi kra- jevni šolski svet, ki je obstajal vse do leta 1945. Njegovi prvi člani so bili Jakob Dim- nik, predsednik, Janez Miler, podpredsednik, Anton Drašček, zastopnik šole, Ivan Dimnik, zastopnik občine, Anton Snoj, zastopnik občine. V šolskem letu 1911/12 je bilo na šoli 175 otrok, od tega 19 ponavljalcev, naslednje leto pa 182 otrok in 24 ponavljalcev. Zaradi vedno večjega števila šoloobveznih otrok je deželni šolski svet rešil prošnjo krajevnega šolskega sveta in odobril trirazrednico. 7. ok- tobra 1912 se je pričel pouk še v tretjem razre- du. Za začasno učiteljico je bila imenovana Ivana Krapš iz Ljubljane. Zaradi politike ta- kratnih šolskih oblasti so v šolskem letu 1912/13 začeli poučevati nemščino kot neob- vezni predmet v drugem in tretjem razredu. Šolski upravitelj Anton Drašček se je zavedal, da šola ne sme ostati izolirana sredi kmečkega življa, zato se je z vso vnemo lotil njenega povezovanja z vasjo. V ta namen je na šol- skem vrtu napravil drevesnico, kjer je vzgajal bodoče sadjarje. Februarja 1914 je začel pre- davati o racionalnem kmetovanju in sadjar- stvu. K sodelovanju je povabil strokovnjaka geologa, ki je domačinom nazorno pripovedo- val o življenju in vzgajanju kulturnih rastlin. 4. in 5. maja 1914 pa je organiziral vrtnarski tečaj za učiteljstvo kamniškega okraja in lju- bljanske okolice, ki ga je strokovno vodil de- želni sadjarski inštruktor Humek. Kmalu po 51 sarajevskem atentatu, ki je bil povod za prvo svetovno vojno, je bila razglašena delna, 1. avgusta pa splošna mobilizacija, ki je zajela tudi učiteljstvo, zato je moral zaloški šolski upravitelj zapustiti šolo in ostati v vojski ves vojni čas. Med odsotnostjo ga je nadomeščala njegova žena Gabrijela, ki je začela v Zalogu poučevati 1. avgusta 1913. Zaradi povečanega števila učencev so morali v šolskem letu 1914/15 ustanoviti dva druga oddelka, tako, da sta samo dve učiteljici poučevali štiri razre- de. Med vojno je bil pouk večkrat moten. Šol- sko leto 1915/16 seje pričelo šele 16. novem- bra, ker je 26. avgusta vojaštvo zasedlo vse šolske prostore. Da ne bi pouk preveč trpel, so morali vojaki izprazniti zdaj eno, zdaj dve učilnici, zato je bil pouk včasih dopoldan, včasih popoldan, včasih samo popoldan. To je izmenično trajalo vse do konca maja 1918, ko so avstrijski vojaki odšli. Zaradi preobre- menjenosti učiteljic in pomanjkanja prostora, ni bilo pouka v nadaljevalni šoli v šolskem letu 1917/18. Pouk so večkrat predčasno za- ključili, da so otroci lahko pomagali doma pri kmečkem delu^ ker je bila večina delovne sile mobilizirana. Šolski obisk med prvo svetovno vojno je bil zaradi tega tudi nezadovoljiv. Šolski upravitelj Anton Drašček je prevzel vodstvo šole ponovno 1. decembra 1918. Na tem mestu je ostal skoraj 10 let. Delo mu je večkrat ovirala težka bolezen, zaradi katere je umrl 6. februarja 1928. Od februarja do sep- tembra je bila začasna upraviteljica pokojni- kova žena Gabrijela Šimenc-Drašček. Od 5. septembra 1928 do 31. avgusta 1940 pa je vo- dil šolo Fran Silvester, kateremu je sledil Franc Rebolj do 1949. Med vojno sta ga nado- meščala Stanko Svete od 1940-1942 in Franja Lavrič od 1942-1944. Drugi učitelji v tem ob- dobju so še bili: Valerija Raje - 1914, Ana Ravnikar - 1915, Angela Lombard - 1915, Pavla Belič - 1916-17, Leon Fink - 1917-19, Franja Plehan - 1918-20, Vinko Rupret - 1919, Otilija Križ - 1924-25, Ana Gradišar - 1921, Metod Požar - 1922-23, Josip Pukelj - 1923, Vinko Kregar- 1923-24, Helena Potoč- nik - 1924-26, Ivan Bitenc - 1925, Ana Cel- nar - 1925-39, Silvester Cerut - 1925-40, Tilka Maserl - 1926, Franja Lavrič - 1926-45, Ruža Jeraj - 1927-28, Stanko Svete 1939-43, Ana Grčar- 1939-46, Angela Kočar - Vindšnuder- 1940-45, Ana Božič - 1944 in Silvester Perhavec - 1943-45. Med prvo svetovno vojno se je število pre- bivalstva v Zalogu povečalo z dotokom pre- cejšnjega števila goriških Slovencev, beguncev s področja Soške fronte. Sem so prišli tudi ru- ski vojni ujetniki, ki so razširili zaloško ran- žimo postajo z izgradnjo številnih novih tirov. Število šoloobveznih otrok je zaradi tega nara- slo, še posebno pa leta 1920, ko je bila v zalo- ški šolski okoliš ponovno vključena vas Gra- dovlje. Višji šolski svet je 8. junija 1921 razši- ril zaloško šolo v štirirazrednico, 24. maja 1924 pa prosvetni oddelek za Slovenijo v pe- trazrednico. Nujnemu povečanju števila od- delkov pa ni sledila prostorska razširitev. Za- radi pomanjkanja učilnic so poleg dopoldan- skega pouka uvedli tudi popoldanski. Občut- no škodo je trpel pouk telesne vzgoje, ker ni bilo telovadnice. Ob lepem vremenu so učen- ci telovadili na dvorišču, sicer pa so ta pred- met zamenjali z drugim. Šolsko vodstvo in krajevni šolski odbor so mislili tudi na dogra- ditev šole. Leta 1926 so postavili predračun 5.000 dinarjev za izgradnjo telovadnice, na- slednje leto pa 3.000 dinarjev za razširitev šole. Solo naj bi razširili na sosednje parcele, toda ob pregledu zemljišča je komisija pro- svetnega oddelka za Slovenijo 10. septembra 1930 predlagala drugo lokacijo. Zaradi večje- ga števila otrok in celodnevne zaposlenosti njihovih staršev so želeli ustanoviti tudi otro- ški vrtec. Začasno naj bi bil nastanjen v šolski sobi, ki je bila vsako popoldne prazna. Pozne- je so spoznali, da bi bilo najbolje zgraditi novo šolo, vrtec pa bi bil v stari. Načrte jim je pre- križala svetovna gospodarska kriza, ki je zaje- la tudi Jugoslavijo. Pomanjkanje je bilo tolik- šno, da občina Polje ni mogla kriti vseh nuj- nih šolskih potreb in seje morala šola zadolži- ti v papirnicah, knjigarnah in pri obrtnikih, pozneje pa je v ta namen odplačevala precej- šen del svojih proračunskih sredstev. V obdobju druge svetovne vojne je šola pre- življala težke čase. Vanjo se je že 2. aprila 1941 naselila delavska četa jugoslovanske voj- ske in v kletnih prostorih šole pripravila za- klonišče, ki je pozneje služilo kot zaklon pred letalskimi napadi. Že po enem tednu je mora- la zapustiti svojo postojanko in se umakniti prvemu bataljonu drugega pehotnega polka, ki je ostal v šoli 10 dni. 1. maja 1941 je iz za- loškega šolskega okoliša izpadla vas Podgrad, ker je prešla pod nemško okupacijsko podro- čje. Kljub vojni se krajevni šolski odbor ni mogel otresti misli na preureditev šolskih pro- storov tako, da bi prizidal tri učilnice, italijan- ski visoki komisariat pa naj bi priskrbel^ izde- lavo načrtov. Seveda iz tega ni bilo nič. Šolsko leto 1941/42 je bilo kratko. Začelo se je šele oktobra, končalo pa že maja, ker je 17. maja šolo zasedlo italijansko vojaštvo in ostalo v njej do 10. septembra 1943, ko je kapitulirala Italija. Okupatorje šolo spremenil v trdnjavo. Okna na cestno stran je zazidal in na teh me- stih uredil strelske line. Po odhodu italijan- skih vojakov so šolo zasedli belogardisti, nato pa domobranci in ostali v njej do I. februarja 1944. V tem času v Zalogu ni bilo pouka. Šola je dobila v prostorih osnovne šole v Polju dve učilnici, v katerih se je moralo zvrstiti pet raz- redov. Okupator je pridobival otroke z vklju- čevanjem v organizacijo GIL ter s poklanja- njem igrač in oblačil. Ponovni vstop v zaloško šolo ni bil razveseljiv. Razdejanje je bilo veli- 52 ko. Kljub pogostim letalskim napadom, so jo kmalu obnovili in usposobili za pouk. Do konca vojne je šolo obiskovalo 74 dečkov in 60 deklic. Zaposlene so bile tri učiteljice in dva učitelja. Učiteljska knjižnica je imela 534 knjig, šolska pa 114. Med vojno so uporabljali učbenike: Fiere - Naša prva knjiga, Hefner - Naše drugo berilo. Tretje slovensko berilo, Lepa naša domovina. Čitanka za prvi razred gimnazije; Računica L del, Računica za lju- bljanske šole L, IL, III., IV. del, Raču- nica za osnovno šolo V. del. Primanjkovalo je učil, zemljevidov in tudi knjig. Iz dobe okupa- cije na šoli ni ostala nobena slika ali zvezek. Vse je bilo uničeno ali pa pozneje ukradeno. Tudi dnevniki iz tega obdobja se niso ohrani- li. Po osvoboditvi so bili otroci iz Podgrada ponovno vključeni v zaloško osnovno šolo. Vseh učencev je bilo tedaj 129. S svojim de- lom so se vključevali v razgibano življenje kraja. Nabirali so zdravilna zelišča, uničevali koloradskega hrošča, prispevali za ljudsko posojilo, pomagali pri gradnji zadružnega doma, prispevali za spomenik padlih v NOB, sodelovali, pri društvih Svoboda, Partizan, Ljudska tehnika in v gasilskem društvu. Imeli so svoj pevski zbor, ki seje razvil zlasti, ko ga je vodil profesor Janez Znidar. 23. februarja 1947 pa so na slovesen način sprejeli učence v pionirsko organizacijo. Odred je dobil ime po dijakinji Karlici Pangeršič, ki sojo fašisti mu- čili-in je kasneje preminula kot partizanka. V šolskem letu 1950/51 je zaloška petrazrednica postala zopet štirirazrednica. Učenci višjih razredov so morali hoditi v Polje, kjer je bila sedemletna osnovna šola, preimenova v 13. gimnazijo Ljubljana-Polje. Njeni višji razredi so se spremenili v nižjo gimnazijo. Reforma osnovnega šolstva v letu 1957/58 je prinesla novo osemletno osnovno šolo, v Zalogu pa so jo dobili šele 20. julija 1974, ko je bilo zgrajeno novo šolsko poslopje s sredstvi prvega samoprispevka. Poimenovana je bila po Adolfu Jakhlu, padlem borcu grosupelj- ske čete. Zaloška šola ni bila le hram učenosti, am- pak tudi žarišče kultumo-prosvetnega življe- nja. V šoli so bile vedno volitve. Šola je bila zbirališče ljudi ob manifestacijah, pred njo so se zbirali vaščani, predno so krenili po Zalogu skozi Spodnji Kašelj in zopet pred šolo, kjer jim je vedno govoril nadučitelj Drašček. Nje- gova zasluga je bila, daje šola čedalje bolj pri- dobivala na ugledu. Kot član samostojnega sa- djarskega društva v Polju je hotel tudi v Zalo- gu ustanoviti samostojno društvo. To mu je leta 1920 uspelo. Mladino je hotel čimbolj pridobiti za sadjarstvo, zato je vsakemu učen- cu po končani šolski obveznosti poleg spriče- vala podaril še sadno drevesce. Po Draščkovi smrti je društvo ponovno zaživelo v času upraviteljevanja Franca Rebolja. Delovalo je do leta 1949, ko so osnovali splošno kmetij- sko zadrugo v Zalogu. Anton Drašček je usta- novil tudi tamburaško društvo in salonski or- kester, ki je s pomočjo učiteljstva nadaljeval delovanje tamburašev. Od leta 1924 so imeli v Zalogu pevski zbor, ki je bil do konca v sklo- pu čitalnice. Prvi pevovodja je bil učitelj Me- tod Požar, sledila sta mu učitelja Mirko Kre- gelj in Silvester Cerut, ki je pripomogel zlasti k napredku zborovskega petja. Drašček je bil tudi predsednik čitalnice. Večina učiteljstva je sodelovala pri Sokolu, ki je imel za svoje ak- tivnosti sobo v pritličju šole. Gabrijela Draš- ček je bila blagajničarka in režiserka igralske skupine sokolske mladine. Na pobudo delav- skega društva Svoboda in krščanskih sociali- stov je od 3. februarja do 15. aprila 1932 šola priredila nadaljevalni tečaj za tovarniške de- lavce in železničarje. Udeležilo se gaje 40 slu- šateljev. Učni načrt za gospodarsko kmetijski in gos- podinjski pouk za šolsko leto 1913-14 za dru- gi razred je vseboval: FEBRUAR čas opletja raznih sadnih vrst in vrstic, uporaba na- čina cepljenja pri novih sadnih vrstah; MAREC vzgoja sadja, obrezovanje raznih vrst drevja, kako od- praviti škodljivce na sadju; APRIL vzgoja sadja, nekatere vrste za naše kraje, cepljenje in škropljenje sadja, vzgoja zelenjadi; i MAJ sestava zemlje, lastnosti ze- mlje, vrste zemlje, rodovit- nost zemlje, izboljšanje ze- mlje, osuševanje, gnojenje, negovanje, oranje, okopa- vanje in brananje; JUNIJ rastlinska hranljivost med hranjenjem, med rastjo, v času zorenja; JULIJ shranjevanje čez zimo, po- men in koristnost kmetij- ske družbe. Tretji razred: JANUAR gospodinje v zimskih veče- rih, navodilo za delo v sa- dovnjaku in na vrtu febru- arja; MAREC cepljenje češenj, jabolk, hrušk, red in snaga v hlevu; APRIL vaje v cepljenju, pomla- dansko cepljenje sadnega drevja, razne vrste sadnih bolezni; 53 MAJ škropljenje ob cvetenju, gospodinjstvo, knjigovod- stvo; JUNIJ, JULIJ, AVGUST trg, kmetijski, svetovni iz- voz sadja, škropljenje sad- nega drevja; SEPTEMBER navodilo za delo na kmeti- ji, spravljanje kmetijskih rastlin, obdelovanje zemlje, kolobarjenje; OKTOBER raznovrstna uporaba sadja, sadni mošt in drugi so- kovi, kompoti, vina, džem, marmelada; NOVEMBER pitanje in bolezni goveda, zimska zadruga, kisanje krme; DECEMBER kmetijsko knjigovodstvo, zimsko škropljenje sadja in v zvezi s tem delovanje škropiva. Zdravstveno stanje otrok. Učitelji so ugoto- viH, daje na šob malo otrok, ki nikoli ne pije- jo. Zato so imeli v šolskem letu 1919/20 vsa- kih 14 dni po eno uro protialkoholnega pre- davanja. V kasnejših letih so temu posvetili ves teden in ga poimenovali teden boja za treznost. Za alkoholizem otrok so v glavnem krivili starše. 18. januarja 1933 je po nalogu kraljevske banske uprave v Ljubljani higien- ski zavod izvedel preventivno cepljenje proti davici. Ob 8.30, bila je sreda, je bilo cepljenje na osnovni šoli Device Marije v Polju, za otroke med prvim in petnajstim letom staro- sti, v ljudski šoU v Zalogu pa ob 14.30. Ker je bilo cepljenje obvezno, je vse tiste, ki se ga niso udeležili, čakala kazen. V obdobju med obema vojnama, je morala šola nekajkrat na podlagi odredbe banske uprave prijaviti po dva revna učenca, da sta dobila podporo. Ce šola tega ne bi storila, bi vso odgovornost no- sil šolski upravitelj. 22. oktobra 1940 je šola nudila zimsko pomoč najpotrebnejšim otro- kom. Dala jim je kruh in mleko, za božič pa obleko in obutev, za katero so prispevali de- nar dobrosrčni ljudje. 30. novembra 1940 je dr. Andrej Jenko poročal o garjah. V Zalogu je bilo 161 otrok, od tega 8 okuženih. Okuže- na sta bila tudi dva družinska člana. 21 otrok je imelo srbečico. Iz njegovega poročila se da razbrati, da je bilo v šolskem okolišu 1.619 prebivalcev, domov pa 191. II. februarja 1941 je šola prejela od kemijske tovarne de- nar, ker pa ni sporočila, za kakšne namene naj ga potrošijo, so nekaterim kupili nove čevlje in nogavice, iz tega, kar je ostalo, so najrev- nejšim otrokom kupovali vsak dan kruh, da ne bi stradaH. Spomladi 1941 so razkužili. učilnice, ker je neki učenec dobil davico. Zdravstveno stanje učiteljev in učencev je bilo v začetku druge svetovne vojne zadovoljivo. Po razmeroma nizkih cenah so lahko na karte dobili moko, makarone, riž, sladkor, maslo in celo meso. Učenec Lužar Anton je umrl zaradi po- škodbe, ki jo je dobil pri skakanju. Ko je po- stala prehrana otrok vse bolj pičla, sta uprava šole in krajevni šolski odbor uvedla namesto šolske kuhinje prehrano s hladno malico. Za kruh je prispeval krajevni šolski odbor 350,00 din, dr. Kamkaj I.OOO dinarjev. V šolskem letu 1941/42 je bila mladina slabo hranjena. Pregledali so jo zdravniki specialisti potujoče ambulante, zobozdravnik pa jim je poruval vse slabe zobe. Za bolne so izdali zdravniška navodila. Na ljudski šoli ljubljanske pokrajine kraljevine Italije v Zalogu je bila ustanovljena zimska šolska kuhinja, ki je delovala od 15. 12. I94I do 18.5.1942. Dnevno je dobilo ko- silo 32 otrok. Kuhali so v hiši št. 50 vsak de- lovni dan in tudi ob sobotah. Posebnih težav pri organizaciji šolske kuhinje ni bilo. Težave so imeli le pri nabavljanju krompirja, fižola in zelenjave, ker so ga v jeseni in pozimi pokupi- li siromašnejši sloji in vojaki. V kraju namreč ni bilo več veliko kmetij. Naseljen je bil pre- težno z delavci in železničarji. V šolskem letu 1942/3 je šolsko mladino pregledal dr. Gre- gorčič. Sanitarna potujoča ambulanta pa je pregledala prostovoljce. Epidemij ni bilo. Šol- ska kuhinja je bila organizirana za dve skupni otrok. Eni so jedli v Polju, drugi v Zalogu v gostilni Gradišček. V naslednjem šolskem letu so trije učenci dobili mumps, dva pa oslovski kašelj. Učilnice so razkuževali oktobra z žve- plom. Otroci so jedli le doma, šolske kuhinje ni bilo, ker so bila živila racionalizirana, na karte, manjkalo je zlasti maščob in kruha, malo otrok je prinašalo malico v šolo. Šola je imela nekoč izrazit smisel za prosla- ve, prireditve in družabno življenje. Bila je tesno povezana s cerkvijo, zato je zaradi cer- kvenih praznikov, verskih vaj, obhajila in drugega pouk večkrat odpadel. Verske vaje so imeli trikrat letno, običajno v oktobru, de- cembru in marcu, za druge, tretje, četrte in pete oddelke. Spoved je bila največkrat v ok- tobru. Maja so imeli učenci prvega razreda prvo spoved in sveto obhajilo, po katerem so bili pogoščeni. Vsako leto je na šolo hodil Mi- klavž in obdaril tiste otroke, katerih starši so poslali darila. Za božič so imeli božičnico, na kateri so z nabiralno akcijo za pomoč najrev- nejšim otrokom nabrali nekaj tisočakov in blago za darila. Proslava se je začela z govo- rom šolskega upravitelja, nadaljevala s petjem božičnih pesmi in deklamacijami. Proslave so se udeležili tudi člani kraljevskega šolskega odbora. Otroci so bili obdarovani z oblekami in perilom in s piškoti. Gorelo je božično dre- vo, v razredih pa so bile postavljene jaslice. 54 Sledile so božične počitnice. Polletnih prak- tično ni bilo. Spričevala so dobili 31. januarja, z drugim polletjem so pričeli 3. ali 4. februar- ja. Velikonočne počitnice so praviloma trajale en teden konec marca. Za veliko noč so se učenci udeležili svete maše in šolske procesi- je. V maju so se učitelji in učenci udeležili procesije svetega rešnjega telesa, praznovali so spominski dan svete Helene, spomin na bitko pri Sisku 1593. leta pa so 22. junija proslavili z govorom, ki ga je poslala pokrajinska upra- va. Rojstni dan kralja Petra II. Karadjordjevi- ča so praznovali 6. septembra v letih med I. svetovno vojno s šolsko mašo ob 8. uri in s proslavo. Teden rdečega križa je bil v septem- bru, ko so učencem pojasnjevali pomen orga- nizacije za takratni čas. 25. septembra so ime- li proslavo in sveto mašo v spomin na velike- ga škofa in preroditelja slovenskega šolstva Antona Martina Slomška. 9. oktobra po letu 1934 so praznovali obletnice smrti kralja Aleksandra Karadjordjeviča, tvorca kraljevine SHS, tragično preminulega v francoskem me- stu Marseilles. 10.10. je bil koroški dan, ob katerem je šolska mladina skupaj s Krekovo mladino in gasilskim društvom organizirala manifestacije. Ljudje so se zbrali ob 18.30 pred šolo. Sprevod z lampijončki in državno zastavo se je podal na prostor pred gostilno Gradišček, kjer je poleg šolskega upravitelja imel govor še kak drug krajevni veljak. Pevski zbor je zapel dve pesemi, nakar se je sprevod pomaknil skozi Spodnji Kašelj nazaj pred šolo. Dan varčevanja so proslavljali 31. okto- bra s predavanji o pomenu varčevanja. Učen- ci so prinesli cvetje in sveče in z njimi okrasili grobove na farnem pokopališču. Včasih so v oktobru praznovali tudi jadranski dan v spo- min na ustanovitev jugoslovanske mornarice. V drugi polovici novembra so imeli izseljeni- ški teden, v katerem so imeli predavanja o iz- seljencih ter zbiralno akcijo slovenskih knjig, ki naj bi jih poslali izseljencem. Vsako leto 1. decembra so po sveti maši v šoli praznovali dan združenja Južnih Slovanov. 17. decem- ber, rojstni dan kralja Aleksandra Karadjor- djeviča, so praznovali s sveto mašo in prostim dnem. 21. januarja 1928 so rojstvo kraljeviča Tomislava proslavili s sveto mašo v cerkvi Device Marije v Polju in s prostim dnem. Prost dan so imeli tudi 22. januarja, v spomin na sv. Savo. Za praznik dela, I. maja, se je podmladek Rdečega križa izkazal z gledališki- mi igricami, ki jih je nekaj časa vodila Gabri- jela Drašček. S predavanji in deklamacijami so proslavili materinski dan II. maja. Istega meseca so se ponovno spomnili koroških Slo- vencev in zbirali denar, podobno kot ob dne- vih, ko so imeli predavanja o tuberkulozi. 1942. leta so na dan svetih Treh kraljev itali- janski okupatorji v gostilni Gradišček obdarili 40 otrok. Proste dni so imeli učenci tudi ta- krat, kadar je umrl član krajevnega šolskega odbora ali šolski upravitelj, dvakrat letno pa tudi zaradi zborovanja učiteljskega društva, ki so se ga udeležili vsi učitelji. Zaključki šolskih let so bili na Vidov dan 28. junija, seveda zo- pet s sveto mašo. Navedeni podatki jasno govorijo o tem, kako močan vpliv je imela cerkev na vzgojo otrok in na življenje šole. Tudi vpliv veliko srbskega nacionalizma ni bil nič manjši, saj se je bilo treba spominjati zgodovinskih oseb in dogodkov, ki so bili za slovenski narod manj pomembni. Zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov, posebno zgodovinskih kronik iz I. in 2. sve- tovne vojne ter najnovejšega obdobja, kronika ni popolna. ZGODOVINSKI VIRI Dokumenti šolskega arhiva v zgodovinskem arhivu mesta Ljubljana — Fotografije šole - Šolski muzej Slovenije LITERATURA Rdeči Zalog — Kronika — Brošura: Zgodovina šole v Zalogu (raziskovalna naloga zgodovinskega krož- ka) Stane Padežnik mentor zgodovinskega krožka DELAVSKA ZBORNICA FRANCE KRESAL Delavska zbornica je interesno predstavni- štvo delavcev in nameščencev, ki ima pravico in dolžnost dajati zakonodajalcem in vladi predloge, poročila in mnenja o reševanju de- lavskih socialnih vprašanj. Delavske zbornice so bile v bivši Jugoslaviji organizirane po na- čelu samouprave, ustanovili pa so jih po ured- bi o delavskih zbornicah (1921) in določilih zakona o zaščiti delavcev (1922). V njihovo področje je sodila zaščita vseh ekonomskih, socialnih in kulturnih interesov delavcev ter nameščencev. Na zahtevo prizadetih strank so morale sodelovati pri posredovanju za sklepa- nje kolektivnih pogodb in pri sporih, ki so na- 55 stajali iz delovnega razmerja med delavci in delodajalci. V njih so zbirali podatke o giba- nju mezd in eksistenčnem minimumu, mez- dnih gibanjih, stavkah itd., dajali podporo brezposelnim delavcem in podpirali delavske sindikalne organizacije. Člane skupščine de- lavske zbornice so volili vsi zaposleni delavci in nameščenci, vendar so bile volitve zanje samo dvakrat (1926 in 1933). Do 1927. so so- delovale kot začasne delavske zbornice z ime- novanimi člani (na predlog delavskih sindi- kalnih organizacij), od 1937 do 1939 s po- daljšanimi mandati; nekatere člane je minister za socialno politiko razrešil, aprila 1939 pa v celoti imenoval novo skupščino in upravo z režimskimi ljudmi. Delavska zbornica za Slovenijo s sedežem v Ljubljani je bila ustanovljena z uredbo o uvedbi delavskih zbornic z dne 21. maja 1921 na predlog takratnega ministra za socialno po- litiko dr. Vekoslava Kukovca. Ta uredba je urejala ustanavljanje in delovanje delavskih zbornic v pokrajinah izven bivše kraljevine Srbije, kjer je ostal v veljavi srbski obrtni za- kon z dne 29. junija 1910. Tako so bile kot in- teresna predstavništva delavcev in nameščen- cev ustanovljene delavske zbornice v Ljublja- ni, Zagrebu, Splitu, Sarajevu in Novem Sadu. Naloge delavskih zbornic so bile: 1. dajati po- ročila, mnenja in predloge državnim in sa- moupravnim organom o ureditvi delovnih od- nosov delodajalcev in delojemalcev, o vpraša- njih delavskega zavarovanja, zaposlovanja in posredovanja dela (delovnega trga), delavskih stanovanj, socialne higiene, delavske prehrane in o vprašanjih delavske prosvete; 2. opravlja- ti nadzor, da so država, samoupravni organi in oblasti pravilno izvrševale zakone in ured- be, ki so zadevale interese delavcev in name- ščencev; 3. dajati mnenja o ustanavljanju in organizaciji javnih naprav in delu za pospeše- vanje obrti, trgovine in prometa, kolikor so zadevala interese delavcev in nameščencev; 4. posredovati pri sklepanju kolektivnih pogodb in pri poravnavi sporov med delavci in na- meščenci na eni ter delodajalci na drugi stra- ni. Vsa ta posredovanja so opravljale na željo prizadetih strank in pristojnih oblasti; 5. vodi- ti statistiko ter zbirati podatke o problemih delavcev in nameščencev; 6. zbirati in hraniti vse delovne in kolektivne pogodbe, ki so bile sklenjene na njenem področju; 7. voditi evi- denco (register) vseh delavskih in nameščen- skih strokovnih (sindikalnih) organizacij ter vzdrževati z njimi stalne zveze in kolikor je bilo mogoče podpirati njihovo strokovno de- lovanje; 8. posredovati pri vseh državnih or- ganih in ustanovah ter delodajalcih, če so to zahtevali interesi delavcev in nameščencev; 9. dajati statistiko in zbrane podatke na uporabo Osrednji borzi dela in krajevnim borzam dela; 10. ustanavljati in organizirati ustanove za zboljšanje ekonomskega, socialnega in kultur- nega položaja delavcev in nameščencev. Delavske zbornice so bile po uredbi o de- lavskih zbornicah organizirane po načelu sa- mostojnih samoupravnih ustanov s svojim statutom, njihovo delovanje pa je nadziralo ministrstvo za socialno politiko. Organi de- lavske zbornice so bili skupščina, izvrševalni odbor in predsednik. Skupščino delavske zbornice so sestavljali vsi njeni člani (40 do 60 po številu). Člane delavske zbornice so volili vsi delavci in nameščenci stari nad 18 let, ki so bili zavezani zavarovanju zoper bolezen in nezgode. Denarna sredstva za poslovanje de- lavskih zbornic so bili redni prispevki delav- cev, ki so jih morali plačevati od svojih mezd (0,3 % mezde, ki je služila za osnovo pri pobi- ranju prispevkov za bolniško zavarovanje in so jih skupaj s temi pristojni organi za zavaro- vanje delavcev tudi pobirali zanje); dobivale so tudi državne subvencije. Ker so bile po tej uredbi lahko ustanovljene delavske zbornice šele po opravljenih voli- tvah članov delavskih zbornic, so bile najprej ustanovljene začasne delavske zbornice. Čla- ne le-teh je imenoval minister za socialno po- litiko na predlog strokovnih organizacij delav- cev in nameščencev dotične pokrajine in po zaslišanju pristojnega poverjeništva za social- no skrbstvo, kjer je bilo to ustanovljeno. Te začasne delavske zbornice so imele nalogo iz- vesti volitve v delavske zbornice in izdelati prvi zbornični statut. Razen tega so začasne delavske zbornice opravljale tudi vse naloge, ki so bile po tej uredbi določene za redne de- lavske zbornice. Rednih prispevkov za svoje poslovanje pa niso smele predpisati in pobira- ti, zato so lahko poslovale samo s sredstvi dr- žavne subvencije. Prvi člani Začasne delavske zbornice za Slovenijo so bili imenovani na predlog delav- skih strokovnih organizacij dne 5. decembra 1921. Ustanovna seja skupščine Začasne de- lavske zbornice za Slovenijo je bila 6. januarja 1922 na mestnem magistratu v Ljubljani. Za predsednika delavske zbornice je bil izvoljen na tej seji Melhior Čobal, tajniške posle je vo- dil od ustanovitve do julija 1924 Stanko Li- kar, od 1. oktobra 1924 pa Filip Uratnik. Zakon o zaščiti delavcev z dne 28. februarja 1922 je uzakonil delavske zbornice kot raz- redna predstavništva (prej interesna predstav- ništva) delavcev in nameščencev na ozemlju kraljvine SHS. Zakon o zaščiti delavcev je raz- veljavil določbe srbskega obrtnega reda z dne 29. junija 1910, ki so urejale organizacijo de- lavskih zbornic enotno za vso državo in sicer: 1. za Srbijo s sedežem v Beogradu; 2. za Ma- kedonijo s sedežem v Skopju; 3. za Črno goro s sedežem v Podgorici; 4. za Hrvaško in Sla- vonijo v Zagrebu; 5. za Slovenijo s sedežem v Ljubljani; 6. za Bosno in Hercegovino s sede- žem v Sarajevu; 7. za Dalmacijo s sedežem v Splitu in 8. za Vojvodino s sedežem v Novem 56 Sadu. Delavska zbornica v Podgorici ni bila ustanovljena; Črna gora in Makedonija sta so- dili v delavsko zbornico za Srbijo s sedežem v Beogradu do leta 1936. ko je bila z uredbo z dne 3. septembra 1936 in z dopolnjeno in iz- premenjeno uredbo z dne 30. oktobra 1936 ustanovljena delavska zbornica v Skopju, ka- mor je sodila tudi Črna gora. Srem. kije bil do 1934. v okviru delavske zbornice za Hrvaško in Slavonijo, je bil z uredbo z dne 29. novem- bra 1934 priključen vojvodinski delavski zbornici; Zemun in Pančevo sta bila s to ured- bo priključena beograjski delavski zbornici. Glede nalog delavskih zbornic zakon o za- ščiti delavcev ni spreminjal uredbe o delav- skih zbornicah z dne 21. maja 1921, pač pa je spremenil njihovo organizacijo. Določal je tudi, da smejo vse delavske zbornice ustanovi- ti skupno tajništvo v Beogradu, da bi tako čim uspešneje opravljale svoje posle pri centralnih oblasteh. Centralno tajništvo delavskih zbor- nic s sedežem v Beogradu je bilo ustanovljeno 1. januarja 1924, njegova pravila pa so bila odobrena 15. septembra 1924. Delavska zbornica za Slovenijo s sedežem v Ljubljani je v večjih industrijskih mestih ustanavljala svoje ekspoziture. Ekspozitura delavske zbornice v Mariboru je bila ustano- vljena 18. februarja 1925, do leta 1928 sta bili odprti še v Celju in Kranju, v Murski Soboti pa leta 1935. Svoje prostore so imele v lastnih zgradbah. Delavska zbornica v Ljubljani si je leta 1927 zgradila poslovno stanovanjsko pa- lačo na Miklošičevi cesti, poleg stavbe Okrož- nega urada za zavarovanje delavcev. V novi stavbi delavske zbornice so dobile svoje pro- store še druge delavskozaščitne ustanove in si- cer: borza dela, inšpekcija dela, izseljeniški urad, javna kuhinja z delavsko menzo, knjiž- nica delavske zbornice, delavske kulturne in strokovne (sindikalne) organizacije; v stavbi je bilo tudi 28 stanovanj. Čeprav so začasne delavske zbornice že po nekaj mesecih pripravile vse zahtevane doku- mente, se je konstituiranje delavskih zbornic zavleklo do leta 1927. Ves ta čas so bile zbor- nice brez rednih dohodkov, ker tudi zakon o zaščiti delavcev začasnim delavskim zborni- cam ni dovoljeval pobirati nobenih prispev- kov za svoje poslovanje. Delavske zbornice niso imele nobenih drugih rednih dohodkov kakor pičlo odmerjeno državno subvencijo. Pri takih razmerah niso mogle razviti večje dejavnosti. Redne stalne dohodke je omogočil delavskim zbornicam šele odlok ministra za socialno politiko z dne 12. septembra 1924, ki je dovolil^ zbiranje prispevkov za delavske zbornice. Šele 2. avgusta 1925 je minister za socialno politiko potrdil pravila stalne delav- ske zbornice za Slovenijo. Na osnovi teh pra- vil so bile 4. decembra 1925 razpisane prve volitve za delavsko zbornico. Volitve so bile 8. februarja 1926. Glasovalo je 56.681 delav- cev ali 75 % vseh volilnih upravičencev. Vo- lili so 50 članov delavske zbornice za Sloveni- jo. VoHlna lista ursovih sindikatov (ZDSZJ), katere nosilec je bil France Svetek, je dobila 29.344 glasov (51,7%) in 27 mandatov, krš- čanskosocialistična Jugoslovanska strokovna zveza s Terseglavom je dobila 15.107 glasov (26,6%) in 14 mandatov, liberalna Narodna strokovna zveza je dobila 8.359 glasov (14,7%) in 7 mandatov, Bernotovci so dobi- U 2,495 glasov (4,4%) in 2 mandata, Radi- čevci z Debelakom so dobili 1.020 glasov (1,8%) in nobenega mandata, ker so dobili premalo glasov. Prva skupščina izvoljenih članov delavske zbornice za Slovenijo je bila 7. marca 1927. Na njej so izvolili upravni odbor, ki se je na- slednji dan konstituiral pod predsedstvom do- tedanjega predsednika Melhiorja Čobala, za podpredsednika je bil izvoljen Alojz Sedej. Upravni odbor je imel 12 članov, ki so bili iz vrst najvažnejših strok na območju zbornice; privatni nameščenci so morali imeti svojega predstavnika v njem. Mandati skupščine in upravnega odbora so bili po preteku triletne funkcijske dobe podaljšani, ker so bile leta 1929 odložene volitve v vsa državna in sa- moupravna zastopstva (diktatura). Šele 21. in 22. oktobra 1933 ao bile ponovne volitve v delavsko zbornico. Skupščina se je konstitui- rala 10. decembra 1933. Za predsednika je bil izvoljen dotedanji podpredsednik Alojz Sedej. Pri drugih volitvah v delavsko zbornico so bili rezultati volitev drugačni, ker so bile tudi gospodarske in politične razmere spremenje- ne. Prve volitve so bile v razmerah gospodar- ske konjukture in parlamentarne demokracije, druge pa sredi gospodarske krize, brezposel- nosti in diktature. Udeležba na volitvah je bila slabša (61,7% volilnih upravičencev), rezultati pa spremenjeni. Volilo je 46.619 de- lavcev. Socialistični ursovi sindikati so dobili 19.975 glasov (42,8 %), režimska Narodna strokovna zveza je dobila 16.306 glasov (35 %) in krščansko socialistična Jugoslovan- ska strokovna zveza 10.388 glasov (22,2%). Volili so v dveh skupinah, delavci posebej in nameščenci posebej; rezultati prvih so bili povsem različni od drugih. V splošni (delav- ski) skupini so ursovi sindikati sicer zmagali, vendar ne več z absolutno večino, upadel pa je tudi njihov vpliv na vse delavstvo, od 39 % leta 1926 na 25,3%. V nameščenski skupini je bila abstinenca na volitvah mnogo večja kot v delavski skupini, kar se je poznalo tudi na rezultatih: režimski narodni socialisti so dobi- li absolutno večino 68,1 % glasov, socialistič- ni ursovi sindikati 21,3 % glasov in krščanski socialisti samo 10,6 % glasov. Še bolj zanimi- va je primerjava rezultatov volitev v druge delavske zbornice. Udeležba je bila mnogo slabša. Volitev v delavsko zbornico v Beogra- du se je udeležilo le 17,5% volilnih upravi- 57 čencev, v Zagrebu 21,8% v Sarajevu pa 60,3 %. Ursovi sindikati so sicer dobili povsod aboslutno večino števila glasov (v Zagrebu 73 %, v Beogradu 94 %, v Sarajevu 84,5 %), vendar je bil odnos števila njihovih glasov do števila vsega delavstva, ki so bili volilni upra- vičenci, zelo neugoden in sicer je na področju delavske zbornice Beograd za listo socialistič- nih ursovih sindikatov glasovalo samo 16,5 % zaposlenih delavcev, na področju delavske zbornice Zagreb pa 15,9 %. Tudi po poteku mandatne dobe te skupšči- ne v začetku leta 1937 zopet niso razpisali rednih novih volitev, pač pa je minister za so- cialno politiko 24. marca 1937 razrešil neka- tere člane upravnega odbora, med njimi tudi predsednika delavske zbornice v Ljubljani Alojza Sedeja. Na izpraznjena mesta so prišli izvoljeni namestniki in 7. aprila 1937 je bil za predsednika izvoljen Lovro Jakomin. Ta uprava je vodila delavsko zbornico vse do aprila 1939, ko jo je minister socialne politike razrešil in na njeno mesto imenoval novo za dobo 3 let; ta je izvolila nov upravni odbor pod predsedstvom Viktorja Kozamernika. Ministrski svet je bil pooblaščen, da izda na predlog ministra za socialno politiko in na- rodno zdravje novo uredbo o delavskih zbor- nicah; ta pa ni izšla. Zato je minister za social- no politiko in narodno zdravje lahko izkoristil pooblastilo, ki ga je dobil na osnovi drugega odstavka člena 104 finančnega zakona za leto 1939/40, namreč, da sme v času, dokler mi- nistrski svet ne izda nove uredbe o delavskih zbornicah, razreševati skupščinske člane. Imenovana skupščina delavske zbornice je imela iste pravice kakor redna skupščina, izvoljena po zakonu o zaščiti delavcev. Vse to je bilo pravno opravičilo, da se delavska zbor- nica zamenja z režimskimi ljudmi. Tudi ta uprava Delavske zbornice v Ljubljani ni bila dokončna. Večje zamenjave so bile še 19. no- vembra 1939 in 11. decembra 1940. Po oku- paciji se je z naredbo visokega komisarja za ljubljansko pokrajino z dne 8. julija 1941 De- lavska zbornica za Slovenijo preimenovala v Pokrajinsko delavsko zvezo, ki je delovala do konca vojne leta 1945. Po vsem tem je razumljivo, da tudi delavske zbornice kot osrednje ustanove samoupravnih organov delavske zaščite niso imele in niso mogle imeti take vloge, kakršno jim je name- nil in določil zakon o zaščiti delavcev. LITERATURA Filip Uratnik, Delavska in nameščenska zborni- ca. Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 163-164; — France Kresal. Pregled razvoja de- lavskozaščitne zakonodaje in ustanov delavske za- ščite v Sloveniji med obema vojama. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 8/9, Ljubljana 1968/69, str. ,103-190; — Marjeta Adamič. Fond delavske zbornice za Slovenijo v Ljubljani. PZDG 13, Ljubljana 1973, str. 257-266. 58 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV PISMO BREZ PISAVE (O arheologiji, ključih in arhetipih) TOMAŽ NABERGOJ Narodni muzej v Ljubljani je od oktobra 1991 do februarja 1992 postavil na ogled arheološko razstavo Pismo brez pisave. Namenjena je bila počastitvi Svetovnega slo- venskega kongresa v juniju lani in otvoritvi novega muzejskega razstavišča v prenovlje- nem atriju. Zaradi agresije na Slovenijo pa smo jo lahko videli šele v jeseni. Razstava ni bila obsežna, vendar je zastavila nemalo vpra- šanj in odprla probleme, ki presegajo s podna- slovom Arheologija o prvih stoletjih krščan- stva na Slovenskem postavljeni okvir. Pred- vsem je tovrstno arheološko gradivo, shranje- no v različnih slovenskih muzejskih zbirkah in v graškem Joanneumu, sploh prvič zbrala na enem mestu in ga tudi objavila v katalogu, kar je bil glavni namen avtorjev, dr. Timoteja Knifica in Milana Sagadina. Osnovni nivo branja razstave je bil arheolo- ško-zgodovinski. Oprl se je na splošno pozna- ni razvoj zgodnjega krščanstva pri nas, ki ga je doslej najtrdneje začrtal in povezal z dogajanji v širšem prostoru slovenski zgodovinar dr. Rajko Bratož. Tako sta bili predstavljeni dve, med seboj ločeni obdobji: pozna antika in njen konec (4.-7. stoletje) ter slovanski zgodnji srednji vek (8.-11. stoletje). Z arheološkimi raziskavami odkriti mate- rial je dvovrsten: ostanki tlorisov sakralnih objektov in deli cerkvene opreme izpričujejo topografijo krščanskih kultnih mest, drobne najdbe, predvsem iz grobov in naključne, pa odkrivajo duhovno življenje posameznika in skupnosti v določenem času. Značilno je, da sodijo ostanki cerkva večinoma v prvo obdo- bje. Takšne najdbe izvirajo tako iz rimskih mestnih središč 4. in 5. stoletja (Poetovio, Emona, Celeia), kot iz utrjenih višinskih nase- lij s staroselskega podeželja iz 5. in 6. stoktja (Ajdovski gradeč nad Sevnico, Rifnik pri Šen- tjurju, Kučar pri Podzemlju, Ajdna nad Poto- ki, Korinjski hrib nad Velikim Korinjem...). Te druge so bile na razstavi predstavljene z maketo cerkve v naravni velikosti. Ostanke cerkvene arhitekture in notranje opreme (npr. steklo in omet z Ajdovskega gradca oz. Ajdne) je dopolnjevalo drobno gradivo s krščansko simboliko: z latinskim, grškim in tudi Salo- monovim križem, s črkama alfa in omega, s kristogramom, menoro, z likom nadangela Mihaela, v podobi ptice (pava, goloba). Ome- nimo svečnika iz Rogoznice pri Ptuju, kri- stogram in ogledalo iz Emone, razne okrasne zaponke, npr. pozlačeno iz Neviodunuma, pr- stane, pašne spone, oljenke in novce z različ- nih najdišč. Vsi ti predmeti sami na sebi in v svojih poslednjih, arheoloških kontekstih os- vetljujejo tista tri stoletja podirajočega se an- tičnega sveta, ko so človeški, predvsem voja- ški in ekonomski resursi zahodnega rimskega imperija izgubili ravnotežje v svojih socialnih soodvisnostih in klonili pred invazijami po- tentnih barbarskih ljudstev. To je hkrati čas, ko so izzvenela iskanja helenističnih misterij- skih kultov, ko je v državljanskih vojnah osla- bljena rimska oblast pripustila iz podzemlja novo odrešujočo religijo, krščanstvo, in je le-to v svoji ortodoksni obliki slavijo zmago tako nad pogani kot nad heretiki. Čas, ki je našel svoj odmev tudi na jugovzhodnem alp- skem področju med Jadranom in Panonijo. Tako pisni viri temu prvemu, arheološko predstavljenemu obdobju, dodajajo svoj histo- rični okvir, kije bil na razstavi zapolnjen z in- timno uglašenimi verzi Gavdencijeve napisne plošče. Z grobimi potezami pa zarisujejo tudi drugo, zgodnjesrednjeveško obdobje. Tedaj so se, kakor nam v duhu svojega časa hoče pove- dati zgodba o Ingu iz Konverzije, slovanski prišleki dali poučiti v sveti veri, tuji, salzbur- ški in oglejski misijonarji, pa so položili teme- lje novim duhovnim in civilizacijskim izkuš- njam v tem delu nastajajoče Evrope. Poet pa je v svoji viziji, opirajoč se na Slavo kranjske- ga polihistorja, to umiranje starega, »krivega«, in porajanje novega, »pravega« , naslikal vse drugače - kot skrajno nasilno in krvavo sooče- nje dveh pojmovanj, ki se v svoji globoki člo- veški tragiki najbolj izkaže v duhovni združi- tvi do smrti ločenih Bogomile in Črtomira. Ta osebni, notranji vidik pokristjanjenja, in onega občega, zunanjega, so dala zgolj slutiti nam ohranjena »pisma brez pisave«: drobni predmeti s svojo tu jasno, tam spet prikrito ali komaj še razpoznavno krščansko motiviko. To je nakit iz staroslovanskih grobov: okrasne zaponke, obeski v obliki križa, prstani in uha- ni. Ob spremembah pogrebnih običajev ti predmeti po eni strani kažejo uveljavljanje krščanskih simbolov, kot so križ, orel, ptici ob drevesu življenja oz. ob vodnjaku življenja, panter, motiv Danijela v levnjaku, Agnus Dei. Po drugi strani pogosto neprikrito posnemajo tako zahodne vzore visoke, dvorske umetno- 59 »Jaz sem luč sveta ...« (Janez 8,12), iz fototeke Narodnega muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič sti, kot tudi splošno razširjeno ornamentiko, npr. kamnit pleteninast okras karolinške dobe. Kamnita plastika 9.-11. stoletja je bila zastopana s primerki cerkvene opreme iz Pri- morja, posebno iz Kopra in je skupaj s pre- klado in reliefno ploščo iz kapele sv. Jurija na Svetih gorah napolnila rekonstruirano zgod- njesrednjeveško cerkev. Arheološko -zgodovinska slika, ki nam jo je ob pomoči poznanih historičnih dogajanj po- nudilo razstavljeno gradivo, je resda rezultat desetletij raziskovalnega dela, predvsem po 2. svetovni vojni, vendar v sebi še zdaleč ni za- ključena. Slovenska arheologija bo morala na- črtno raziskati posebno čas 8. in 9. stoletja, to- rej obdobje pokristjanjevanja Slovanov, za ka- tero imamo doslej malo materialnih preostan- kov. Tudi umetnostne zgodovinarje zanima vprašanje predromanske cerkvene arhitekture (pri nas je do sedaj potrjenih le pet tlorisov: Blejski otok I, Sv. Jurij v Batujah. kapeli sv. Jurija in sv. Martina na Svetih gorah ter ro- tunda S. Elio v Kopru) in prehod od 9. stoletja k prvim ohranjenim cerkvam 11. in 12. stole- tja. Kar zadeva antiko, je v obsežni problema- tiki rimske Poetovine potrebno opozoriti na še manjkajočo arheološko topografijo kultnih mest. Kakšen je bil npr. odnos med templji rimskih oz. provincialnih božanstev, mitreji in zgodnjekrščanskimi svetišči, ki so jih smelo domnevali celo na šestih lokacijah? In kam umestiti bronasta svečnika iz Rogoznice, ki naj bi v zgodnjekrščanski občini Poetovione kazala vplive koptskega liturgičnega obredja? Med zanimivimi posameznimi najdišči naj spomnimo na Tominčevo jamo v Škocjanu, ki 60 Nekoč je bila poznoantična cerkvica..., iz fototeke Narodnega muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič bi glede na najdbe morda lahko bila služila kot starokrščansko svetišče; tam so poleg treh glinastih oljenk s podobo apostola Pavla, kri- stogramom oz. menoro našli še kristogram iz bronaste pločevine s črkama alfa (manjka) in ornega, kije bil morda le skozi spodnjo luknji- co pritrjen na ročaj kake bronaste svetilke. ' Pričujoča razstava je pokazala še nekaj. Na Slovenskem imamo ohranjenih razmeroma mnogo najdišč z ostanki starokrščanskih cer- kva (vsaj 14 do 7. stoletja). To je pomemben del naše kulturne dediščine, a kot sklop ar- heoloških spomenikov »in situ« ni dovolj iz- koriščen. Spomeniško varstvo je v nekaterih primerih zanj dobro poskrbelo (Rifnik, Aj- dovski gradeč, Ajdna), s spremembami v za- dnjem času se je povečalo tudi zanimanje jav- nosti. Tako so ponovno blagoslovili baziliko na Rifniku (13. oktobra 1990) in nedavno še cerkev na Ajdni (15. junija 1991), kamor je vabil plakat z naslovom Romanje h koreni- nam. Katerim koreninam? Daljnjim izvorom našega slovenstva, da ne rečemo nacionalnega zavedanja, ki pa ima svoje še bolj daljnje za- četke slej ko prej na vzhodu in ne v starosel- skem podalpskem svetu 5. in 6. stoletja? Ali preprosto k duhovnim koreninam krščanstva na tem ozemlju, ki pa, izruvane, s Črtomiro- vim pokristjanjenjem tudi nimajo nobene zve- ze? Na ruševinah naselbine pod Stolom so te- daj gospodovali Ajdi... V televizijskem poro- j čilu ob lanskoletni slovesni otvoritvi konser- i virane cerkve na Ajdni smo lahko (ne iz ust j arheologa) zaznali dovolj jasne poskuse pove- i zovanja starih Slovencev s poznoantično sta- roselsko kulturo. A tu smo že na spolzkih tleh razbohotenih teorij o Venetih, »naših davnih prednikih«, ki v ohranjenih arheoloških virih sicer ne najdejo nobene potrditve. Mimogre- de, lahko kdo zadovoljivo razloži, zakaj naj bi bili potemtakem Slovenci-Veneti dvakrat po- kristjanjeni? Razstavo lahko ocenjujemo tudi z drugega, muzeološkega vidika, ki je povezan z arhitek- tovo prenovo atrija. Z njim je Ljubljana dobi- la novo razstavišče, ki bo začasno in vsaj za določen tip razstav razbremenilo tri osrednje slovenske muzeje, utesnjene v stavbi na Pre- šernovi 20. Arhitekt Marko Mušič je svoj pro- jekt celovite prenove Treove zgradbe pojasnil v članku v katalogu, kjer je pokazal tudi izho- dišča za rekonstruiranje cerkva v naravni veli- kosti. Sam atrij je kljub poudarjeno prisotni j neorenesančni arhitekturi pustil dovolj zraka ; obema belima gmotama, rekonstruiranima i cerkvama, ki sta si stali nasproti ob osi razsta- j višča. Popek razstave je bil ravno na začetku j (ali koncu) te osi postavljeni kristogram, spo- i znavno, dogovorjeno znamenje za vse, ki jim I je bil krmar življenja Jezus Kristus. j 61 Vstopim v zgodnjesrednjeveško cerkev, izfototeke Narodnega muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič Cerkvi kot največja eksponata sta ponazar- jali dve obdobji zgodnjega krščanstva pri nas. Prva je združila tri bistvene tlorisne elemente naših poznoantičnih cerkva iz podeželskih naselbin-refugijev, posebno tiste z Ajdovskega gradca, kijih V. Bierbrauer označuje za oglej- sko-alpski tip: vhodno vežo, nerazčlenjen os- rednji prostor za vernike ter prezbiterij s pro- stostoječo polkrožno klopjo za duhovščino.2 V nevtralno belo leseno konstrukcijo, ki se je zgledovala po še stoječih takratnih cerkvah iz severne Italije in Istre, so bili vključeni ohra- njeni arhitekturni členi in kopiji bronastih svečnikov iz Rogoznice, medtem ko so bile v stranskih stenah v vitrinah razstavljene neka- tere najdbe, tudi dva rekonstruirana relikvi- arija. Zgradba je skupaj s spolijami v veži in v zahodni steni delovala dokaj skladno. Za obi- skovalce prvotno predvideni stranski vhod v bočni steni je izpadel, kar ni motilo. Tudi druga cerkev je povezala ohranjene razno- vrstne arhitekturne člene, predvsem dele ol- tarnih pregrad in pilastrov ter dve transeni. V pravokotni tlorisni zasnovi s polkrožno apsi- do je povzela redka slovenska zgodnjesred- njeveška najdišča (Bled, Batuje) in odkrila oglejske vplive. Takšen, pri nas redek način prezentacije arheoloških najdb, je bil vsekakor na mestu, saj je ohranjene fragmente razložil z njihovim prvotnim kontekstom in obnovlje- nemu volumnu vrnil tudi delček minulega ob- čutja. Cerkvi sta bili tisti prostor v prostoru, ki so ga kakor znamenja ob poti dopolnjevale vitri- ne s sklopi drobnih arheoloških najdb. Nemi marmorni podstavki so uspeli ohraniti njiho- vo identiteto, ki so jo posebno izražale tudi ptičke na vitkih kovinskih nosilcih ali srebrni križec s Kučarja, medtem ko so povečevala vabila k natančnejšemu opazovanju detajlov. Ob stenah smo videli odlične aerofoto- posnetke arheoloških najdišč, fotografije stil- no ali simbolno paralelnih predmetov iz tuji- ne ter v risbi povečane motive s slovenskega gradiva. Kdor si je zaželel spominkov, je lah- ko kupil kopijo bronaste okrasne zaponke- ptičke z Ajdne, lično izdelano v zlatu, srebru oz. glini, izvezene prtičke z istim motivom ali glinasto oljenko s kristogramom. Tudi to je bil del muzejske ponudbe ob razstavi, od katere moramo pohvaliti zelo dobro muzejsko- pedagoško službo. Ta je organizirala vodstva za otroke in mladino, za katere je kustodinja- pedagoginja Eva Kocuvan pripravila odlične, 62 Grobovi - zrcala življenja, iz fototeke Narodnega muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič delovne liste. Predvsem pa bo odslej na voljo, kot že rečeno, kvaliteten in bogato ilustriran slovensko-angleški katalog, katerega avtorja sta dr. Timotej Knific in Milan Sagadin s so- delavci. Katalog s 122 kataloškimi enotami, s spremnima člankoma avtorjev in obsežno bi- bliografijo nudi dobro izhodišče za nadaljnje tovrstne raziskave. Sicer pa je to še eden v vr- sti visokih oblikovalskih dosežkov Ranka No- vaka iz Studia Znak in je skupaj s plakatom in vabilom poskrbel za reprezentativno podobo razstave.3 Splošni vtis je bil dober. Razstava je delova- la čisto in premišljeno, kar je še poudarjala belina cerkva in celotnega razstavišča4 ter hladna, celo premočno izražena svečanost marmornih tal. A bila je dokaj asketska in skoraj preveč le vizualna - pogrešali smo glas- beno spremljavo, ki bi prostoru vdahnila več sakralnosti, in si zaželeli slišati oživljeno sta- roslovensko besedo iz Brižinskih spomenikov. Spremnega teksta je bilo (pre)malo. Čeprav je šlo za »pisma brez pisave» (ali ne ravno za- to?), smo razen nekaterih drugih pojasnil, npr. o kristogramu, pričakovali zgodbo o Ingu iz Konverzije. Obiskovalci večinoma porečejo: »Lepa razstava.« A tu je kleč! Ne glejmo eks- ponatov le kot materialne dokumente krščan- stva ali celo le kot bolj ali manj estetske pred- mete! Poiščimo tudi njihov skrivni, duhovni pomen! Ti drobni odkruški preteklosti (če pustimo ob strani cerkvi z njuno opremo) so združeva- li v sebi dve, med seboj prepleteni konstanti razstave: prvič, njeno gradivo je priskrbela ar- heologija, in drugič, razkrivala je del duhov- nih (in ne le duhovnih) dogajanj določenega prostora in časa, namreč krščanstvo na Slo- venskem v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku. Simbolika je tisto, kar predmete določa kot pričevalce krščanstva. Je razstava zmogla (hotela?) odstreti to, tretjo raven berljivosti? Zdi se, da le delno: predstavila je simbole, vendar zaprte v skrinjicah, in prepustila obi- skovalcu, da sam dvigne pokrov in odkrije vsebino. Nekatere od skrinjic so bile resda prozorne, pri drugih smo našli zraven navodi- lo za odpiranje. Problem je seveda v tem, da moraš imeti pravi ključ, npr. ustrezen svetopi- semski citat. Marsikdo bi bil skrinjico odkle- nil, če bi bil ključ priložen... Rdeča nit razstave je bilo torej krščanstvo. Vendar je bilo njeno sporočilo globlje, bolj univerzalno. Razodela ga je prav simbolna govorica razstavljenih predmetov, ki je prese- gla krščanske okvire in se skozi spoznanja zgodnejših civilizacij in kultur vrnila k arheti- pom človekovega dojemanja in vrednotenja sveta in življenja. Najlepši primer za to je sam križ, ki izvorno ni krščanski simbol, ampak ga je krščanstvo le uporabilo kot svoj glavni znak. Križ se pojavlja že od neolitika dalje v okrasni in kultnosimbolni funkciji. V stari Indiji je kot svastika (crux gammata) bil simbol sreče (v sanskrtu svasti = srečen) in zdravja, tudi sončnega kolesa. Egipčanom je bil ank (crux ansata) simbol in hieroglifski pojem za življenje. Celo v stari Mehiki so poznali križ, simbol ponovne oživitve, in sicer v podobi koruze, stiliziranega drevesa življe- nja, saj je po majevskem mitu iz nje nastal človek. Križ, ki gaje azteški bog vetra Kako prikazati predmete? Primer., iz fototeke Narodnega muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič 63 Rekonstruiran relikviarij iz jelšinega lesa in brona, Ajdovski gradeč nad Sevnico, iz fototeke Narodne- ga muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič Quetzalcóatl-Ehécatl nosil na glavi, je bil simbol štirih kardinalnih točk oz. štirih strani neba. Križ Quetzalcóatlovega ogrinjala pa je predstavljal princip dvojnosti, kazal je na izvor bogov in izvor ljudi. Španski konkvista- dorji in misijonarji, ki so v indijanskih tem- pljih začudeni gledali znake v obliki križa, njihovega izvora in pomena niso mogli razu- meti, zato so križe stare Mehike interpretirali v krščanskem smislu in jih seveda postopno vključili v nastajajoči vrednostni sistem kolo- nialne Mehike.5 Nasplošno ta grafični znak, sestavljen iz horizontale in vertikale, lahko ponazarja dvojnost: pozitivno in negativno, dobro in zlo, svetlobo in temo, duha in mate- rijo. Krščanstvo je ta dualizem nadgradilo tako, da življenje (teza) in smrt (antiteza) po- vežeta Kristusova daritev na križu in njegovo vstajenje (sinteza). Krščanski križ tako posta- ne simbol večnega življenja... Na razstavi v Narodnem muzeju smo videli križ posamično ali skupaj z drugimi motivi. Na kamnitem stebru korne pregrade iz Ptuja iz 4. stoletja (katalog št. 17) npr. spoznamo vinsko trto z grozdom, ptico (goloba) in križ. Enaki elementi se pojavijo tudi na delu oltarne pregrade iz Kopra, ki je iz 9. stoletja (katalog št. 83). Nosilec sporočila je križ, medtem ko nam svetopisemske prilike in parabole razložijo trto (Kristus), grozdje (Kristusova kri), goloba (čistost, mir. Sv. Duh) oz. ptice (verniki). Vendar je bil tak ikonografski motiv znan že prej, posebno kot prispodoba raja. Ptico in vinsko trto v analogni pozi kot na ptujskem kosu najdemo na znameniti Modri vazi - kameji iz Pompe- jev (2. četrtina 1. stoletja n. št.), kjer posodo, iz katere raste trta, zamenjuje moška glava. Manjka seveda le križ. Ptujskemu precej soroden in v antiki splošno razširjen motiv, spet brez križa, pa odkrijemo tudi na Ennijevi grobnici v Šempetru (čas Antonina Pija, 138-161). Vinska trta z grozdi je sicer že v starozavezni Visoki pesmi (7, 8-9 in 8, 11-14) poetična prispodoba za nevesto Sulamho oz. Izrael - vinograd, medtem ko je ženin oz. Bog, vinogradnik. Oboje je razlagano kot prefigura- cija Cerkve in Kristusa. Že prej je ta ikonografski motiv krasil stene staroegipčan- skih grobnic, bilje simbol ponovnega rojstva.6 Še važnejšo vlogo v posmrtnih verovanjih je v deželi ob Nilu imela ptica. Predstavljala je BA, dušo, torej tisti aspekt človekove indivi- dualnosti, ki mu je zaradi ptičje oblike dana možnost, da se, osvobojena trupla in groba, dvigne v onostranstvo, kakor ptica vzleti z ze- mlje v nebo.7 To pojmovanje je bilo znano tudi starim Grkom. Dušo so si zamišljali kot krilato senco, ki po človekovi smrti zapusti telo. In enako je krščanska umetnost že v svoji najzgodnejši dobi ptico enačila s krilato dušo. Bolj nejasna je simbolika ogledala. Pri mnogih ljudstvih je veljalo, in ponekod še dandanes velja, za magično stvar, ki zmore posredovati med človekom in silami ono- stranstva. V antiki so razni »preroki« z zrcali napovedovali prihodnost udeležencem ljudskih praznovanj.8 Stari Egipčani so ogle- dalo imeli za kanonski del pogrebne oprave in so zrcalno ploščo povezovali ne le s soncem in luno, ampak temu ustrezno tudi z življenjem in pomladitvijo po smrti. Za to je bila zadolžena boginja neba, ki je kot krava Hator s sončno kroglo med rogovi omogočala ponovno rojevanje. Bila je torej tudi boginja smrti in čuvarka pokojnikov. Razen tega je bila pristojna za lepoto - in s tem za kozmetiko, zato je njena podoba neredko Bistvo je očem nevidno?, iz fototeke Narodnega muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič 64 krasila ročaje staroegipčanskih ogledal.9 Zrca- lo je drugje, v rimskem svetu, bilo atribut Venere. To staroitalsko boginjo pomladi in vrtov so pod grškimi vplivi poistovetili z Afrodito, boginjo lepote in ljubezni. Rimljani, posebno Julijci s Cezarjem, so jo častili kot Mater (Venus Genetrix). V renesansi pa je bila pogosto upodabljana kot gola ležeča ženska, ki ji Kupido podrži ogledalo (Veneri- na toaleta). Nasplošno je bilo zrcalo v antiki eden od simbolov boginje Matere. V takšnem pomenu ga je sprejelo tudi krščan- stvo in ga spojilo z Marijinim devištvom. »Speculum sine macula« (brezmadežno ogle- dalo), znano že v starozavezni Knjigi modro- sti in ravno tam prispodoba božje razumnosti (Knjiga modrosti, 7, 26), se tako pojavlja v srednjeveškem motivu Device in samoroga. Le-ta se je od davnine povezoval s čaščenjem deviške boginje Matere in s plodnostjo. Rog, falični simbol, ki ga samorog pomaka v izvir vode, nakazuje oploditev in hkrati mistično očiščenje Device, ki jo simbolizira voda in jo Visoka pesem prefigurira kot »zaprt vrelec« in »zapečaten studenec« (Visoka pesem. !. Kljukasti križ (svastika, crux dissimulata) - 2. Vrteči se kljukasti križ - 3. Sončni križ - 4. Egip- tovski križ (ank, crux ansata) - 5. »Drevo življenja« (crux virescens) - 6. Latinski križ (crux capitata, crux ordinaria) - 7. Križ sv. Antona (»T« - križ, crux commissa) - 8. Rogovilasti križ (»Y« - križ, razbojniški križ) - 9. Grški križ (crux immissa, crux quadrata) - 10. Andrejev križ (crux decussata) -11. Filipov križ - 12. in 13. Konstantinov (monogram- ni) križ - 14. Biserni križ (crux gemmata) - 15. Ga- madia (crux gammata; sestavljen iz 4 črk gama) - 16. Ploščati križ - 17. Malteški križ - 18. Viličasti križ (crux patibulata) - 19. Sidrasti križ (crux anco- rata) - 20. Salomonov križ 4,12). Še več: Devica drži v roki ogledalo, v katerem se zrcali na njenih kolenih počivajo- ča samorogova glava - simbol Kristusa, sina človekovega, ki je kot Bog v podobi svetega Duha z Devico spočel samega sebe. 10 V sta- rem Egiptu pa boginja neba zjutraj rodi son- čnega boga in ko ta opravi svojo krožno pot, se zvečer vrne k materi, z njo zaplodi samega sebe in se naslednje jutro ponovno rodi...'l Zdi se torej, da so se v razdelani srednjeveški alegoriji ohranile sestavine starejših mitolo- ško-religioznih pojmovanj, ki so v svojih za- četkih razreševala temeljna človekova vpraša- nja: o nastajanju, umiranju in ponovnem roje- vanju človeka in vse narave. S tem kratkim in zgolj skiciranim ekskurzom smo skušali sim- bolno pojasniti ogledalo kot grobni pridatek in alegorični predmet. Od Egipta prek grško- rimske antike vse v krščanski srednji vek se je povezovalo z ženskim božanstvom oz. božjo materjo - kot simbol plodnosti (življenja, lju- bezni) in lepote. Pri nas je bil tak, oblikovno in simbolno izjemen, a vse doslej prezrt pred- met, najden v grobu Emonke iz 2. polovice 4. ali začetka 5. stoletja (katalog št. 67). O njego- vi izrecni simbolni vrednosti za žensko, ki ji je bil pridan, lahko sicer ugibamo in mu prejko- ne pripišemo lepotilno funkcijo. Nedvomen krščanski značaj mu dajejo štirje križi na hrbt- ni strani, globlji pomen pa se razen tega skriva v njegovi dvostranosti. Medtem ko prednja stran odseva realno, tostransko podobo upo- rabnika, kaže hrbtna tisto duhovno, nesmrt- no, ki je v znamenju križa in po kateri naj člo- vek edino stremi. Dvostranost so do nedavne- ga poznali tudi na Slovenskem: ko je v družini kdo umrl, so ogledalo na steni obrnili na hrbt- no stran. Podobno simbolno zanimivih predmetov je bilo na razstavi Pismo brez pisave še nekaj. Nanje v katalogu opozarja predvsem Milan Sagadin, ki je v članku o krščanski motiviki na staroslovanskih najdbah ponudil nekaj za- nimivih novih hipotez. Tako bi figura na za- gonetnem reliefu s Svetih gora (katalog št. 78) lahko bila Noe, nekaj emajliranih uhanov pa bi kazalo različno abstrahiran motiv Danijela v levnjaku, ki bi ga morebiti prepoznali tudi na glavniku s kranjskega Lajha iz 6. stoletja (katalog št. 68). Točno razbiranje je pogosto težavno, posebno zaradi grobe in nenatančne izdelave in seveda zreduciranosti izvirnega motiva. Npr. »palmetasta lista« na paru kranjskih uhanov (katalog št. 103) bi lahko enačili z domnevnimi »postavo in levoma« na dveh ptujskih uhanih (katalog št. 117)^ in v vseh videli le razdelan rastlinski motiv. Se en zanimiv lik je »panter«, štirinožna žival, ki bi po Sagadinu mogel nadomeščati leva v skraj- no izpeljanem motivu Danijela v levnjaku. Glede na to bi imel panter negativen pomen (motiv simbolizira rešitev duše iz stiske), med- tem ko ga znani zgodnjekrščanski grški tekst 65 Blejski kentaver - lokostrelec, iz fototeke Narodne- ga muzeja v Ljubljani, foto Vid Nučič Physiologus iz 2. stoletja ocenjuje pozitivno. Panterjeva prijetno dišeča sapa namreč privla- či vse živali, le zmaj (hudič) se pred njim umakne v luknjo. Panter je po tem viru eden od simbolov Kristusa. 12 Osnovni problem je seveda interpretiranje predmetov, posebno če (kon)teksta, v katerem so bili zapisani, ne poznamo ali pa ni dovolj poveden. Je bil križ na oljenki s Ptuja-Hajdine (katalog št. 50) krščanski simbol ali le geome- trijski okras? Gre na langobardskem pašnem okovu iz Solkana (katalog št. 77) za motiv Sa- lomonovega križa, za stiliziran motiv živali, npr. ptic, ki druga drugo zrejo, ali morda celo za simbol sončnega kolesa? Je pozlačena srebrna aplika iz vzhodnogotskega groba v Dravljah (katalog št. 76) služila zgolj kot okrasni predmet ali morda (krščanski?) sveče- niški znak? Predpostavljena povezava križa kot grafičnega znaka in križa kot krščanskega simbola je tu in še kje lahko dvomljiva. Vpra- šanja pogosto presegajo našo zmožnost razpo- znavanja pretekle govorice: čeprav so simboli v teh primerih vizualne metafore, se naše bra- nje razlikuje od onega, ki so ga poznali v po-. zni antiki ali zgodnjem srednjem veku, »času nepismenosti«, saj ne vemo za ustrezne sim- bolne kode. Tako v celotni mentaliteti novih epoh vse od antike dalje diskurzivno logični način mišljenja počasi odriva bolj »arhaične« načine mišljenja, simbolika v naši dobi pa se je »desakralizirala« oz. »sekularizirala« in za- čela vzpostavljati nove simbolne sisteme. 13 Smo se s tem preveč oddaljili od naše raz- stave? Nikakor ne. Zadnji eksponat na njej je bila namreč okrasna zaponka z Bleda-Brd (ka- talog št. 122) s podobo kentavra-lokostrelca. Motiv torej, ki nima nobene neposredne zveze s krščanstvom, vendar je v njem skrita enaka dvojnost, kot smo jo opazovali na razstavlje- nih predmetih - krščanskih »pismih brez pi- save«. To je dvojnost principov, živalskega in človeškega; dva pola človeka, razpetega med dobro in zlo, med ustvarjalno in destruktivno; prelomna simbioza kozoroga in strelca, noči in dneva, teme in svetlobe, smrti in življenja - arhetipska diada pozitivnega in negativnega. Človek je bil in ostaja »animal symboli- cum«. Tudi tako smo lahko doživeli razstavo. OPOMBE 1. Prim, bronasto svetilko iz Berlina, slika v: Max Hauttmann, Die Kunst des frühen Mittelalters, Propyläen- Kunstgeschichte, Band VI, 1929, str. 176 zgoraj. — 2. Dr. Rajko Bratož meje opozoril, da so najnovejše raziskave dokazale takšne tlorise tudi drugod, npr. v Siriji in Hispaniji, in je torej do- sedanje poimenovanje treba popraviti. — 3. Prim, kataloga razstav v Narodnem muzeju Ure skozi stoletja, Ljubljana 1990, in Gradovi minevajo, fa- brike nastajajo: industrijsko oblikovanje v 19. sto- letju na Slovenskem, Ljubljana 1991. — 4. Prim, prispevek Veselke Šorli-Puc, Pismo brez pisave. Tretji dan, Ljubljana, december 1991. — 5. Jacques Lafaye, QuetzalcóatI y Guadalupe. La formación de la conciencia nacional en Mexico, Mexico 1985, str. 230 si. — 6. Npr. v grobnici tebanskega dosto- janstvenika Senneferja iz časa Amenofisa 11. Prim. Ägypten. Götter. Gräber und die Kunst. 4000 Jahre Jenseitsglaube (dalje: Ägypten), Band 11: Das Grab des Sennefer, str. 58. — 7. Ägypten, Band 1 (katalog razstave), str. 167. — 8. Hubert Jedin, Ve- lika povijest crkve, I/IIl, Zagreb 1972, str 112. Ve- deževalke to danes opravijo s stekleno kroglo. — 9. Ägypten. Band 1 (katalog razstave), str. 248 si. — 10. James Hali, Riječnik tema i simbola u umjetno- sti, Zagreb 1991, geslo Djevica Marija: 5, str. 64 si. — 11. Wolfhart Westendorf, Stari Egipt, Umetnost v slikah, Ljubljana 1969, str. 2. — 12. Arthur Char- les Fox-Davies, The Art of Heraldry, An Encyclo- paedia of Armory, London 1986, str. 136. — 13. Prim. Janek Musek. Simboli, kultura, ljudje. Raz- prave Filozofske fakultete, Ljubljana 1990, str. 54 si. 66 ŠOLSKE KRONIKE - RAZSTAVA POKRAJINSKEGA ARHIVA V NOVI GORICI BRANKO ŠUŠTAR Novogoriški arhiv, ki je po poplavi oktobra 1983 dobil spomladi 1987 v novi stavbi v sre- dišču Nove Gorice ustrezne delovne in skla- diščne prostore, namenja svojo vhodno avlo razstavni dejavnosti. Kot pozdrav obiskoval- cem so od decembra 1990 naprej, nato še do- bršen del naslednjega leta, tu predstavljali zgodovina Goriške v šolskih kronikah. Na enajstih panojih in v osmih vitrinah so se ponujale na ogled odprte šolske kronike iz raznih časovnih obdobij (z navodili za pisanje tega najmikavnejšega vira s področja šolstva), zapisi o razvoju šol (o ureditvi šolskega vrta, odprtju nove šole ali postavitvi nove šolske stavbe), posebej zanimiva pisanja v kronikah o domačem kraju in o odmevnih svetovnih dogodkih, nato pa še fotografije in risbe v šol- skih kronikah. Razstava je posebej opozorila še na rekonstrukcije (npr. izgubljenih) šolskih kronik ter na kronike drugih sorodnih usta- nov (vrtec, dijaški dom, kmetijska šola). Razstava šolskih kronik, kot ene od vrst ar- hivskega gradiva ter najodličnejšega vira za zgodovino šole, se je srečala s problemom predstavitve pisnega vira, ki je zanimiv pred- vsem po vsebini. Toda z vključevanjem likov- no zanimivih delov šolskih kronik, je bila pri- pravljena dovolj privlačno. Posebno vrednost pa ima skrbno pripravlje- ni katalog, ki izkorišča nove moznobti (raču- nalniki v kulturnih ustanovah), tako da v sicer skromni, kseroksirani obliki ohranja podobo razstave. Še več: poleg seznama razstavljenega gradiva (82 enot je opisanih in navedenih tudi s fondom), najdemo v katalogu še pravo evi- denco šolskih kronik z območja, za katerega je pristojen ta arhiv (občine Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin), ki jih poleg arhiva hranijo še župnijski uradi in Slovenski šolski muzej. Dragocena je tudi krajša študija o šolskih kro- nikah, ki ji je avtorica razstave, arhivistka Vlasta Tul, dodala tudi literaturo. Tu najde- mo tudi dva članka iz revije Kronika (1953, Ostanek in 1962, Simončič). Zanimivo navaja v študiji razliko med kronikami v deželi Gori- ški in Kranjski (del sedanje ajdovske občine): prve so v skromnih, majhnih zvezkih, druge pa v vezanih knjigah; posebej pa sledimo na- vodilom za pisanje kronike. Razstava in katalog (Vlasta Tul: Šolske kro- nike, priložnostna razstava; Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, 1990, 28. str.) predstavljata za- nimive, pa tudi redke primere šolskih kronik: od okoli 150 slovenskih šol je za čas pred 1918. ohranjenih le 19 kronik, ki so preživele soško fronto in Gentilejevo reformo. K priza- devanjem novogoriškega ahriva, da poleg zbi- ranja, urejanja in varovanja gradiva, tega tudi predstavlja, je razstava šolskih kronik (in ka- talog k njej) doprinesla opazen delež. 67 NOVE PUBLIKACIJE Argo XXXI-XXXII, Ljubljana 1991, 95 str. Nova številka edinega strokovnega muzej- skega glasila predstavlja pomemben mejnik v skoraj stoletni zgodovini te publikacije. Sto- kovno glasilo izdaja Narodni muzej v Ljublja- ni skupaj z Društvom muzealcev Slovenije in Skupnostjo muzejev Slovenije. Ob tej priliki se je uredniški odbor odločil za spremembo zunanje in deloma vsebinske podobe revije, da bi se na eni strani čimbolj približala grafič- ni podobi prve štvilke, na drugi strani pa po- svetila večjo pozornost strokovnosti in infor- miranju. Oblikovajka zunanje in notranje po- dobe Arga Neva Šembergar se je zgledovala po prvotni podobi revije in pred nami je pu- blikacija, ki že s svojim izgledom privablja bralčevo pozornost. Ta muzejska publikacija se torej navezuje na časopis, ki ga je pričel izdajati nekdanji di- rektor Deželnega muzeja v Ljubljani Alfonz Müllner (Argo, Zeitschrift fur krainische Lan- deskunde). Druga prelomnica v razvoju publi- kacije sega v leto 1962, ko je začel Argo izba-- jati v novi zunanji in notranji podobi. Na spremembo vsebinskega koncepta je opozarjal tudi podnaslov: Informativno glasilo za ar- heologijo, zgodovino umetnosti in muzeologi- jo. Leta 1968 seje dotedanji koncept revije, ki' je obsegal strokovne članke, bibliografijo ju- goslovanskega strokovnega tiska s povzetki v tujih jezikih, obveščanje o domačih in tujih kongresih, simpozijih in sestankih, o življenju strokovnih društev, o raznih muzejskih načr- tih in realizacijah, o terenski problematiki, razširil z objavljanjem delovnih poročil slo- venskih nacionalnih muzejev in galerij, v ka- terih so bili zajeti poslovno poročilo, popu- larizacija muzeja, publikacije, notranje stro- kovno delo, znanstveno-raziskovalno in pu- blicistično delo in kulturno-prosvetno delo. Po letu 1970 je Argo večjo pozornost posvečal poročilom in ocenam razstav v slovenskih muzejih. Leta 1971 je bila ob 150 letnici usta- novitve Narodnega muzeja (1821-1971) ob- javljena posebna, t.im. zlata številka Arga, po- svečena izključno tej častitljivi obletnici. Isto- časno je postal Argo tudi glasilo vseh sloven- skih muzejev. Začetek tretjega prelomnega obdobja v razvoju omenjene publikacije po vsej verjetnosti predstavlja prav zadnja števil- ka. Uredniški odbor se je odločil, da bo do- sledno izvajal začrtano politiko, kjer predstav- ljata kvaliteta in strokovnost člankov temelj bodoče podobe muzejske publikacije. Objavljeni članki nam nudijo vpogled v problematiko, s katero se ubada slovensko muzealstvo v tem trenutku. Članki so po svoji vsebini razdeljeni na posamezne tematske sklope. Prvi sklop predstavljajo članki, ki obravnavajo še neobjavljeno muzejsko gradi- vo, novo akcesijo in zadnje dosežke muzejskih raziskav: secesijsko pohištvo in zapuščine lju- bljanskega župana Petra Grassellija (Vesna Bučič), fond sodobnih likovnih umetnin v Po- krajinskem muzeju Ptuj (Marjeta Ciglenečki), keramiko Zsolnay v zbirki Narodnega muzeja (Mateja Kos), cerkveni tekstil od 16.-18. sto- letja (Gojka Pajagič Bregar), predloge vključi- tve klasične etnološke premične dediščine v bivalno kulturo na primeru Goč in Nove Go- rice ter etnološko premično dediščino v mu- zeju danes in jutri (Magda Peršič), poškodbe arheoloških zbirk Deželnega muzeja-Rudolf- inuma ob potresu 14.4.1895 (Vida Sta- re) in popis ostankov druge svetovne vojne med Julijci in Karavankami (Jože Dežman, Darja Mlakar) s pomočjo računalniške aplika- cije. Problematika muzejske dokumentacije in njena računalniška obdelava je spodbudila v zadnjih dveh letih precej polemičnih, pa tudi strokovnih reakcij. Slednje odražajo tudi na- slovi člankov v zadnji številiki Arga: Komu naj bi bil potreben slovenski dokumentacijski center (Marjeta Mikuž), Dokumentacija v Ar- heološkem oddelku Narodnega muzeja (Polo- na Bitenc), NUMIZ, računalniški projekt Nu- mizmatičnega kabineta Narodnega muzeja (Peter Kos), Problematika dokumentacije zbirke znakov (Jože Podpečnik) in Informati- zacija v Mestnem muzeju Ljubljana (Borut Rovšnik). Med muzejskimi programi nam Ralf Čeplak predstavlja program prostorskih namembnosti ter potreb v Slovenskem etno- grafskem muzeju-muzeju neevropskih kultur v Goričanah. Poseben sklop predstavljajo ocene muzej- skih razstav kot rezultata strokovne dejavnosti slovenskih muzejev, muzejskih delavcev in nenazadnje slovenske muzeološke znanosti. V tej številki Arga so objavljene ocene nasled- njih odmevnih razstav: Ure skozi stoletja (Narodni muzej). Denarništvo v antiki na Slo- venskem (Narodni muzej), Slovenci v letu 1789 (Narodni muzej). Garderobe & Co-na sprehodu z modo skozi štiri stoletja (Joanne- um, Gradec), Vino in muzej (Pokrajinski mu- zej Ptuj), Prvošolčki v Ptujskem muzeju (Po- krajinski muzej Ptuj), Hrana sedmih prazni- 68 kov v Kapelah (Posavski muzej Brežice) ter predstavitev priprav na razstavo Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu-Turquerije v ptujskem muzeju (Pokrajinski muzej Ptuj). Celoletno dejavnost nekaterih muzejev, stro- kovnih muzejskih združenj, društev in posa- meznikov nam predstavljajo posebna poroči- la. Objavljena so letna poročila nekaterih slo- venskih nacionalnih in pokrajinskih muzejev (Narodni muzej. Slovenski šolski muzej. Po- savski muzej Brežice). V nekrologu se spomi- njamo v letu 1990 umrlega stanovskega kole- ga Bogomirja Stoparja. V rubriki Knjige pa sta predstavljeni deli o modni zbirki in numizma- tičnem fondu. Navkljub trenutnim gospodarskim in druž- benim problemom sta slovensko gospodarstvo in kultura poskrbela za dovolj finančnih sred- stev, da je lahko izšel ta Argo. S to številko se nadaljuje kontinuiteta posredovanja in izme- njav izkušenj pri varovanju naravne in kultur- ne dediščine, ki jo slovenski muzeji hranijo, proučujejo in razstavljajo. S prispevki s po- dročja sodobne muzeologije slovenski muzeji preverjajo metodološka izhodišča, predsta- vljajo specifične zbirke in drugo dokumentar- no gradivo ter posredujejo iskušnje pri vzgoji in izobraževanju. Iskrena želja uredništva je, da bi po reviji Argo poleg muzejskih delavcev posegali tudi vsi drugi, ki se ukvarjajo z var- stvom naravne in kulturne dediščine, strokov- njaki iz matičnih strok, pa tudi ljubitelji. Z novo podobo in z kvaliteto člankov bo do tega gotovo prišlo. Jože Podpečnik Jakov Radovič in Želimir Škoberne, Zagreb prije početka: Najstarija prošlost grada i oko- lice. Zagreb: Mladost 1989, 142 str., ilustr. Zoran Gregi, Rimljani u Zagrebu: Tragovi rimskog carstva u gradu i okolici. Zagreb: Mladost, 1991, 77 str., ilustr. (Latina et Grae- ca) Knjigi o najstarejši zgodovini Zagreba in okolice sta med seboj povezani, saj sta nastali v okviru projekta o popularizaciji arheologije oziroma najstarejše zgodovine, čeprav formal- no nista izšli v isti seriji. Obe sta razkošno ilu- strirani, prazgodovinski del prinaša izvirne re- konstrukcije, ki jih je narisal Julio Radilovič - Jules, antične pa je upodobil Miljenko Gregi. V publikacijah pa so še številne fotografije. Knjiga Radoviča in Škoberneta ima osem poglavij. Kako razkriti preteklost: bralca, ne glede na njegovo predznanje, vodi od najos- novnejšega problema, opredelitve časa v praz- godovini. Pojasni razlike med relativnim in absolutnim, pa pomen tudi najskromnejših artefaktov za kulturno opredelitev slojev, ter način, kako pridemo do absolutnih datacij. Tu bi avtorja lahko nazorneje predstavila pro- blem, če bi naredila preglednico, kakršne so pogosto v priročnikih - navedba absolutne da- tacije, vzporedno pa važnejši dogodki v svetu, ki je že prestopil v zgodovinska obdobja (Ege- ja, Egipt, Mezopotamija) in na koncu sočasna najdišča v zagrebški okolici. Pojasnjujeta tudi kemične metode za absolutno datacijo. Žal sta izpustila metodo določanja starosti po dreves- nih letnicah - dendrokronologijo. Skala za prazgodovinska obdobja pri nas sicer še ni do- končno izdelana, a bilo bi jo vendar treba omeniti. Nadalje pojasnjujeta metodo razpo- znavanja arheoloških najdišč, njihov pomen, ki je mnogokrat v popolnem nesorazmerju z velikostjo. Osvetljujeta problematiko in meto- de izkopavanj, način proučevanja gradiva, metodologijo in njen razvoj, vse od začetkov razvoja stroke v 17. stoletju, preko fenome- nalnih odkritij v 19. stoletju, ki so prinesla že spoznanje o triperiodnem sistemu, do najno- vejših teorij. Med splošna dogajanja v svetu spretno vpletata tudi pomembne dogodke za Zagreb in njegovo okolico - npr. ustanovitev Narodnega muzeja leta 1846, pa izmero praz- godovinskih gradišč na Medvednici, prav tako sredi 19. stoletja. Dotikata se tudi pojmov »kulturna iznajdba« in difuzija ter migracij- skih teorij, a tudi najnovejših, predvsem v an- glosaškem svetu uveljavljenih metod kultur- ne ekologije, primerjalne arheologije in etno- arheologije. V poglavju Pokrajina danes in ne- koč podajata osnovne podatke - geografske in geološke o obravnavani pokrajini. Razlagata njen relief ter njegov nastanek v davnini zemljskih dob. V poglavjih 111 do Vil nato sledimo naj- dbam iz posameznih prazgodovinskih obdo- bij. Vsako je pisano po enotnem sistemu - najprej zemljevid obravnavanega območja z vrisanimi najdišči, dvostranska rekonstrukcija življenja v tistem časovnem obdobju, nato obravnava materialnih dokazov in najdišč. V začetnih razdelkih - paleolit, neolit - pozna- mo manj najdb, zato je bilo za osvetlitev raz- voja potrebno pritegniti v obravnavo širše ob- močje, za razvoj človeka kar celoten svet, za paralele za materialno kulturo pa vsaj sosed- nje pokrajine - Madžarsko, Češko. Poselitev ali vsaj znane poselitvene točke so v neolitu številnejše, a najdbe precej skromne, pogosto le kamnite sekire. To je tudi obdobje, ko se ljudje ustalijo, za stalno naselijo, začnejo se baviti z živinorejo in poljedelstvom. Na- slednja stopnja - eneolitik - je pomembna, ker v tem času osvojijo prva znanja o pridobi- vanju in predelavi kovin. Takrat so bile tudi zelo pomembne povezave med najdišči na Ljubljanskem barju in naselji vučedolske kul- ture. Najdišča zgodnje in srednje bronaste dobe so redka, le nekaj slučajnih in založnih 69 najdb, pač pa je bogatejše obdobje kasne bro- naste dobe - kulture žamih grobišč. V nemir- nem obdobju od 12. do 9. stoletja so se v za- grebški okolici formirale tri kronološke stop- nje - Virovitica, Zagreb in Velika Gorica. V knjigi so povzete po najnovejši literaturi vse značilnosti teh grup - od najdišč in materialne kulture, pa do povezav s sosednjimi pokraji- nami. Za nas so pomembne predvsem vezi s Štajersko in Dolenjsko. Prehod v klasično že- lezno dobo - halštatsko obdobje - je šel na tem področju mimo, kar pripisujejo že dobro razvitim grupam kasne bronaste dobe, ki so kontinuirano živele naprej. Najpomembnejše najdišče, kjer so bila tudi moderna izkopava- nja, je na Budinjaku v Žumberku. Čeprav ugotavljata, da so latenska naselja v severoza- padni Hrvatski slabo raziskana, nekropole pa prava redkost, so tudi iz teh krajev znani po- samezni predmeti, ki kažejo, da so šla tu kelt- ska plemena in pustila svoje sledove. Uveden je nov način bojevanja - meč, ščit, kopje; dru- gače oblikovan nakit in keramika. Končno pa pride v uporabo tudi denar. Ena izmed kelt- skih kovnic srebrnikov je bila v 1. stoletju v okolici Samobora, kar dokazuje zakladna naj- dba 1600 kovancev. V zaključnem, VIII. poglavju, se polemič- no sprašujeta: zakaj začetki pred začetkom?, ter utemeljujeta tezo, da je oblikovanje vsake zaključene celote, še posebej mesta in urbane- ga središča, podvrženo različnim faktorjem.' Zato sta avtorja želela slediti kulturnim ostali- nam vse do formiranja naselja, kar je pomeni- lo prestop iz prazgodovine v zgodovino: to se je zgodilo s prihodom rimske civilizacije, z, okupacijo Panonije pod poveljstvom Oktavi- jana od 35. do 33. pred Kri,stusom. Delu je dodan še seznam najdišč z navedbo hranilišč najdb in časovno opredelitvijo ter seznam uporabljene literature. Druga knjiga začenja tam, kjer je prva kon- čala - torej z zasedbo Rimljanov. Podaja naj- prej kratek oris zgodovine raziskav, ki so se že v 18. stoletju vrtela okoli vprašanja lociranja antične Andautonije, prvo arheološko teren- sko delo, ki ga je v Zagrebu opravil Ivan Ku- kuljevič pl. Sakcinski, pa je stoletje mlajše. Ni pa namen publikacije, kot pravi avtor, podati novo arheološko karto Zagreba, ampak le opozoriti zainteresiranega bralca na material- ne ostaline antike v mestu, njegovi okolici oz. muzejih. Smiselno si sledijo poglavja o zgodovin- skem razvoju področja v antiki, o organizaciji province Panonije, o prebivalstvu in njegovi etnični pripadnosti. Poznamo ime enega iz- med predrimskih plemen, ki je živelo na tem področju - Colapiani: imenovali so se po reki Kolpi, svoje glavno mesto pa so imeli v Sisku (Sisciji). Ko pridejo v Panonijo Rimljani, to pomeni tudi prve začetke urbanizacije tega področja. Gregi obravnava glavna naselja. Andautonia - locirana v Ščitarevo (danes del Zagreba), je edino mesto, katerega ime nam je sporočeno. Ostale urbane ostanke poznamo iz Stenjevca, Petrinjske ulice in Kuzelina. Poleg mest pa so bili pomembni tudi podeželski dvorci - vilae rusticae, ki so bile središča veli- kih poljedeljskih posesti; v zaledju Zagreba jih je najdenih več. Važen vir za arheologe so mesta mrtvih - nekropole, saj so dajali Rimljani svojim mr- tvim za življenje v onostranstvu predmete, ki so jih uporabljali v tem življenju - toaletni pribor dami, pisalne potrebščine pisarju, pa zdravniško opremo umrlemu zdravniku, voja- ku bojno opremo. Seveda v grobovih ni manj- kal tudi novec - plačilo za pot na drugi svet. Avtor podrobno opisuje najpomembnejše nadgrobne napisne spomenike in pojasnjuje njihovo vsebino. Pokopi so bili v prvih stole- tjih žami, zato razlaga njihovo konstrukcijo in pridatke. Posebej opozarja na umetelno obli- kovane hišaste žare, ki so ena izmed specifič- nih oblik keramike, ki je značilna za vzhodno Dolenjsko, Belo krajino in zagrebško področje - tu jih je bilo več najdenih v Gornji vasi v Žumberku. Pripisovali so jih Latobikom, a se etnično ozemlje tega keltskega plemena in najdišča hišastih žar ne pokrivajo. Poleg pla- nih nekropol so tu znane še tako imenovane noriško-panonske gomile. V kasnem 2. stole- tju začne žgan pokop pod vplivom krščanstva izpodrivati skeleten: teh je v zagrebški okolici najdenih' malo. Mesta je med seboj povezovala dobro raz- delana mreža cest, prenekatera izmed njih je obdržala svoj namen še ves srednji vek. S po- močjo slavne Tabulae Peutingerianae pozna- mo cestni križ, ki je šel preko današnje SZ Hr- vaške. Ohranjenih je nekaj miljnikov in ostan- kov obcestnih postaj. Gregi opisuje nadalje rečne poti in prehode. Sava je kot plovna reka predstavljala v rimskih časih pomembno po- vezavo. Rimska država je bila dobro organizirana, zato je morala imeti zelo razvito gospodarstvo in to od poljedeljstva in živinoreje preko trgo- vine do visoko razvitih obrtniških dejavnosti. Najbolje poznamo njihove dosežke v gradbe- ništvu, kjer so dosegli tako organizacijo in standardizacijo principov, ki so veljali za ves imperij - od dimenzije opeke do načina grad- nje. Po vsej rimski državi je bilo razširjeno vero- vanje v klasična antična boštva - Jupiter, Juno, Minerva, poleg njih pa so častili še po- vsem lokalne zaščitnike, ki so jim prav tako postavljali žrtvenike. Iz zagrebške okolice je znan žrtvenik Silvanu iz Vrpača. Poleg veli- kih obeležij poznamo še manjše predmete re- ligioznega značaja - od oljenk in posod z okraski bogov iz zgodnjega rimskega obdobja, do oljenke z zgodnjekrščanskim motivom - kristogramom, ki je bila najdena v Mirogojski 70 ulici v Zagrebu. Čeprav pravzaprav vsa knjiga temelji na ar- heoloških ugotovitvah, je zanimivo, da je do- dano ob koncu še kratko poglavje Arheološki spomeniki, ki laiku odkrije še zadnje podrob- nosti o načinu spoznavanja preteklosti s po- močjo arheoloških virov. Dodan je seznam ar- heoloških najdišč v Zagrebu in okolici ter po- učen leksikon imen in pojmov. Naj na koncu zapišemo, da sta knjigi vseka- kor dosegli svoj namen, približati najstarejšo zgodovino domačega okolja ljudem, ki zdaj tam živijo, saj je prav gotovo laže razu- meti še tako zapletene kronološke pojme, če je bralcu vsaj prostor, kjer so se ti premiki v zgodovini dogajali, domač. Nočem sicer pod- cenjevati Greglovega dela, a vsekakor sta v primerjavi z njim težji delež opravila pojas- njevalca prazgodovinskih obdobij. Pohvaliti pa je treba tudi splošna uvodna poglavja, kjer govorita o zgodovini stroke in o raznih aspek- tih proučevanj v preteklosti in sedanjosti. To je napisano na tako pregleden način, da bi lahko služilo tudi kot učbenik študentom ar- heologije v nižjih letnikih. Pohvaliti je treba še risarske rekonstrukcije, kjer je med trendi, ki se danes pojavljajo v svetu, od strogega rea- lizma, ki bi moral biti rezerviran le za znan- stvene publikacije, pa do smelih rekonstrukcij življenja, ki so predvsem delo švicarskih kole- gov, izbrana vmesna pot, s katero sta publika- ciji dosegli svoj namen. Dodajmo le še to, da sta v letu 1990 izšli v Sloveniji dve publikaci- ji, Arheološka najdišča Dolenjske in B. Ter- žan: Starejša železna doba na Slovenskem Šta- jerskem, Katalogi in monografije 25, ki prina- šata nekaj novitet o področju, ki ga knjigi obravnavata, a ju avtorji žal niso mogli upo- števati. Naj se vprašamo še to: katere slovenske pu- blikacije bi lahko postavili ob bok pričujoči- ma? V zadnjem času imamo kar nekaj prevo- dov za mladino pisanih priročnikov o zgodo- vinskih obdobjih - seriji Kako so živeli in Zgodbe iz starega sveta, pa nekoliko starejšo Zgodovino v slikah. Izvirno delo Rimljani na Slovenskem pa je na tak način pred leti po- skušala napisati Iva Miki Curk. Drobne knji- žice o prazgodovinskem Ormožu, Ljubljan- skem barju, Magdalenski gori. Divjih Babah, pa antičnem Ptuju, Šempetru, Ajdovskem gradcu nad Vranjem, Hrušici, Drnovem, Ja- kopičevem vrtu v Emoni, so izšle v seriji Kul- turni in naravni spomeniki Slovenije. J. Šašel je pred 40 leti izdal publikacijo Vodnik po Emoni, T. Knific in D. Svoljšak pa lani opis najpomembnejših arheoloških točk v Sloveni- ji, Arheološka najdišča, v zbirki Cankarjeve založbe Slovenska dediščina. Vsi ti poskusi pa še zdaleč ne dosegajo projekta, ki so ga uspeli realizirati zagrebški kolegi, to je, na poljuden, a vendar visoko strokoven način predstaviti našo najzgodnejšo preteklost. Pri takem deja- nju bi imeli korist tako bralci kot tudi stro- kovnjaki, saj bo le na tak način arheologija dosegla večjo popularizacijo in hkrati tudi ra- zumevanje za večkrat precej drage raziskave. Anja Dular Peter Kos - Andrej Šemrov, Rimski republi- kanski novci, Münzen der Römischen Repu- blik. Situla Razprave Narodnega muzeja v Ljubljani, št. 28, Ljubljana, 1990, 83 str. Numizmatični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani, ki ima bogato zbirko denarja - ta zajema čas od začetka kroženja denarja na našem prostoru v 3. stoletju pred Kr., preko srednjeveškega, vse do naših dni, je v letu 1990 pričel z objavo posameznih segmentov zbirke. Kot prvi je izšel zvezek, ki zajema novce iz obdobja rimske republike. V nadalje- vanju pa bosta avtorja predstavila celotno si- stematsko zbirko. V teh objavah ne bodo zaje- ti sporadično najdeni novci s področja Slove- nije, saj so le-ti predstavljeni v delu: Peter Kos, Die Fündmunzen der römischen Zeit in Slowenien, l-II, Frankfitrt a/M, 1989, oziro- ma posamezne zakladne najdbe, ki jih Nu- mizmatični kabinet hrani v depojih in jih objavlja posebej. Sistematska zbirka antičnih novcev Numiz- matičnega kabineta Narodnega muzeja v Ljubljani obsega 15.000 primerkov. V prvem zvezku načrtovane objave je javnosti predsta- vljen katalog 423 republikanskih novcev. Večji del teh novcev, 367 kosov, izvira iz zbir- ke G.J. Repežiča, ki je bila leta 1832 pridob- ljena za Deželni muzej. Katalogni del knjige je vsebinsko močno se- žet in vsebuje le osnovne standardne podatke, ki si horizontalno slede po naslednjem vrstnem redu: tekoča številka, nominal, leto kovanja, kovnica in citat po standardni litera- turi. V opombah je poleg osnovnih podatkov o novcu (inventarna številka, položaj pečata, teža ter na.jdišče, če je znano) označeno, če je na sprednji ali zadnji strani novca kontrolni vtisk, vendar se ne označuje - razen v primeru črke - oblike vtiska. Posebno zanimive so imitacije, ki po večini izvirajo iz Panonije ter so najdene na Slovenskem. So priča močnih trgovinskih tokov, v katere je bilo vpeto tudi naše ozemlje. Ker pa so vsi novci fotografira- ni, za kar je dokaj kvalitetno poskrbel fotograf Narodnega muzeja M. Habič, ni navedena stopnja ohranjenosti. Številčenje slik na tabe- lah je usklajeno s kataloškimi številkami. V katalognem deluje priložena tudi razlaga kra- tic za nominale in kovnice, ki so zajete v omenjeni knjigi. Besedilo je v celoti prevedno v nemščino. 71 Izid te knjige pomeni šele začetek sistema- tičnega objavljanja fondov pri nas, medtem ko drugod po svetu, še posebej v zadnjem času, osrednje institucije načrtno objavljajo svoje si- stematske zbirke. Na drugi strani pa so ven- dar redke intštitucije, ki so objavile večino sklopov svojega gradiva. Zato nas toliko bolj veseli napoved vsaj še šestih zvezkov, ki bodo izšli v Situli, s čimer bo objavljena zaenkrat samo sistematska zbirka antičnih novcev Nu- mizmatičnega kabineta Narodnega muzeja v Ljubljani. Darko Knez Perdo Gestrin, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Slovenska matica, Ljubljana, 1991 313 str. Tako domačini in še bolj tujci, se ob opa- zovanju panoram naših krajev čudijo števil- nim cerkvicam, posajenim vrh naših gričev. Mnogi so skušali njihovo zidanje razlagati z navajanjem različnih vzrokov, zastali pa so pred enim temeljnih vprašanj, od kod ljudem denar zanje. Pomislimo, kakšne težave in fi- nančne žrtve potegne za seboj že zidanje več- namenskih domov, ki skupaj z gasilskimi ra- stejo po naših krajih: samoprispevki, delovne akcije, nabirke denarja... Kako pa so to zmo- gli v 15., 16. in 17. stoletju? »Podložnik je z vključevanjem v nekmetijsko dejavnost prido- bival toliko dodatnih dohodkov, da je laže iz- polnjeval fevdalne obveznosti in dajatve, hkrati pa je zbiral še dovolj sredstev, da je te- daj kot celota zmogel posegati v zunanjo kul- turno podobo slovenske pokrajine.« (str. 289). Na takšna in podobna vprašanja, ki so tako pogosta v našem krajevnem zgodovinopisju, bo našel zainteresirani odgovore v najnovejši Gestrinovi knjigi. Neagrarna gospodarska zgo- dovina je pri Slovencih po drugi svetovni voj- ni prinesla razmeroma največ novih temeljnih spoznanj. Dokaj razširjeno poznavanje naše politične, verske, socialne in delno agrarne zgodovine, ki je opredeljevalo zgodovinsko zavest Slovencev predvsem kot pripadnikov naroda kmetov, se je začelo počasi spreminja- ti. Proces je še vedno v teku. Vse bolj nam po- staja jasno, da ni vse v naši preteklosti samo črno, da nismo živeli samo od zemlje. Razšir- jene so bile tudi zahtevnejše gospodarske de- javnosti, ki so pospeševale tudi višjo kulturo. Se več! Lahko se celo vprašamo, komu je kori- stilo tako opisovanje naše preteklosti? Gotovo v prvi vrsti politikom, ki so s črnjenjem prete- klosti lažje skrivali svoje napake in nesposob- nost in predimenzionirano povečevali svoje uspehe. Ravnokar odpravljeni politični sistem je poudarjal predvsem pomen proizvodnje in iskal v njej odgovore za vsa družbena vpraša- nja. Pri podeljevanju nagrad in številnih pri- znanj, kot tudi proračunskih sredstev za delo, pa je pozabljal na gospodarsko zgodovino. Ži- vljenje in delo pokojnega Jožeta Soma, Ferda Gestrina, Vlada Valenčiča so najbolj ne- dvoumni primeri, primeri velikega razkoraka med teorijo in prakso pretekle dobe na zgodo- vinopisnem področju. Priznati moramo, da smo Gestrinovo mo- nografijo težko pričakovali. Res je, da nas je avtor s parcialnimi rezultati v strokovnih re- vijah in lokalnih zbornikih pogosto seznanjal, vendar smo ravno zato hrepeneli po celoti, v kateri bo vse to združeno na enem mestu in medsebojno povezano. Poglavitno gibalo razvoja kapitalizma na našem ozemlju je bila trgovina. Pogojevala jo je prehodnost našega ozemlja, zlasti pa okoliš- čina, da so bili na zahodu veliki produkcijski centri določenega blaga in konzumenti hrane, na vzhodu pa je bilo tega obilo naprodaj: pre- možnejši pa so imeli tudi potrebe, ki jih do- mače okolje ni moglo zadovoljiti. Posredova- nje med obema stranema je bila priložnost za naše prednike, ki je ti niso prezrli. V trgovino so se vključili v velikem številu. Gestrin nam z navajanjem številnih podatkov kaže njeno intenziteto in smeri delovanja. Z navajanjem blaga nam kaže, da so vanjo vključevali tudi domače izdelke, kjerkoli je bilo to mogoče... Obseg je presenetljiv in ravno ta je v preteklo- sti pri nekaterih nestrokovnjakih vzbujal dvo- me. Avtorjeve najnovejše raziskave nedvo- mno potrjujejo dosedanje trditve in ocene. Vloga italijanskega prostora v našem gospo- darskem in kulturnem razvoju je po Gestrino- vi zaslugi vsestransko sprejeta, nemški terito- rij torej nikakor ni bil alfa in omega naše pre- teklosti. Eno izmed temeljnih vprašanj, ki se poja- vlja pri bralcu knjige, je vprašanje reinvestira- nja kapitala. Pozorno branje knjige daje šte- vilne odgovore. Na prvem mestu se je treba zavedati obsega trgovine, števila udeležencev v njej. Veliko ljudi je živelo od nje. Tudi za- služek se je delil na veliko ljudi in velikih in- dividualnih zaslužkov ni bilo ravno veliko. Njeno organiziranje na višji nivo, ki je zahte- valo večje kapitalne vložke, je pripeljalo v naše kraje številne tujce, ki so njene najdonos- nejše veje monopolizirali. Naši kraji so bili agrarno precej pasivni, trgovina, zlasti kmeč- ka, je bila nujnost preživetja in razvoja. Potre- be so bile velike, posebej so jih povečevali tur- ški vpadi. Denarje kar polzel iz rok. Ni bil to- likšen problem, kam vložiti, ampak, kje dobi- ti. Kljub temu pa je treba poudariti, da so več- je zaslužke vlagali predvsem v varne naložbe, nepremičnine in posojila vladarju, kar pa je v bistvu dušilo poslovnost. Posebna odlika Ge- strinove knjige je povezovanje gospodarskega dogajanja s političnim in kulturnim. »Kmeč- ka trgovina in tovorništvo sta nedvomno bila 72 med činitelji, ki so tedaj vplivali na gospodar- j sko, družbeno in etnično povezovanje sloven- skega ozemlja,...« Naj nam bo glede na naše konkretne razmere, ko skušajo nekateri kul-1 turni delavci, zlasti pisatelji, dokazati, da se i moramo za svoj obstoj in razvoj zahvaliti ! predvsem njihovim prizadevanjem, dovoljeno j opozoriti na trgovca Sama, ki je prvi povezal ; Slovence, na srednjeveške trgovce, ki so nas seznanjali z duhovnimi gibanji v tujini, na po- vezovalno vlogo kmečke trgovine pri organi-1 ziranju kmečkih uporov, na malega trgovca j Jurija Gajerja, ki je leta 1848 povezoval kme- i te na vzhodnem delu Dolenjske in podpisal tudi peticijo za zedinjeno Slovenijo,... Ne samo eni in tudi ne samo drugi. Upajmo, da bodo tudi z Gestrinovo knjigo, ki sodi medi temeljna slovenistična dela, lahko nekateri j končno dojeli, na čem vse sloni razvoj nor- j malnega, tudi našega naroda. \ Stane Granda > Annales (Anali Koprskega primorja in bliž- njih pokrajin. Annali del Litorale capodistri- ano e delle regione vicine) 1/9L Koper, 1991 Pogum, ki so ga zbrali raziskovalci iz slo- venskega Primorja, ko so se odločili za izid nove revije, je vreden pohvale. Revija je zasta- vljena široko, objavljala naj bi sestavke s po- dročja humanistike, družboslovja in tudi na- ravoslovja. Širina revije je tudi v geografskem prostoru, ki naj bi ga obravnavala. Tu je njen koncept evropski; želi biti revija regije, ki se razteza prek državnih meja, in ne revija drža- ve ali še bolj ozko omejenega, vase zaverova- nega prostora. Sodelavci revije so tako iz Slo- venije, Hrvaške in Italije. Tudi prispevki so objavljeni v vseh treh jezikih. Nenazadnje je bilo dejanje pogumno tudi zaradi financ, ki so kronična težava pri takšnih projektih. Bralci smo lahko hvaležni zavarovalni družbi Adri- atic iz Kopra in ostalim pokroviteljem, da so ji omogočili nastanek in prepričani smo, dajo bodo podpirali tudi v bodoče. Obalna regija, kateri je namenjena revija, niti nima svojega ustaljenega imena. Različna imena nam v svojem članku predstavlja Ivan Gams. Avtorjih analizira »z gledišča zgodovi- ne, pojmovne ustreznosti in pogostosti rabe, z željo, da bi v bodoče uporabljali ustreznejše ime glede na snovno opredelitev in obseg regi- je«. Koper je dolgo časa ležal na otočku v Kopr- skem zalivu, ki je meril komaj 0,40 km2. Ire- na Rejec Brancelj nam prikazuje spreminjanje razmerja med kopno in morsko površino zali- va v zadnjih dvesto letih. Koprski zaliv se je od 1785. do 1988. zmanjšal s cca. 21 km2 na cca. 17 km2. Kopno so poštah predvsem pli- tvi Semedelski in Škocjanski zaliv ter zaliv Polje. Z zasipavanji se je razmerje med mor- sko in kopno površino iz razmerja 95,3 : 4,7 v letu 1785 spremenilo v 45,1 : 54,9 leta 1988. Darko Ogrin je geografsko obdelal pokraji- no med Slavnikom in Kubejsko Vardo. Nje- gov prikaz zajema pregled kameninske zgrad- be, reliefne zančilnosti in višinsko strukturo, hidrološke razmere, tla in vegetacijo, klimo. Predel, ki ga predstavlja, sestavljajo trije deli. Akumulacijske ravnice so ob potokih in Riža- ni ter Osapski reki ter Hrastoveljski Dol. Kra- ški svet sega od Rakitovca na jugu proti So- cerbu na severu. Flišni svet je strnjen na seve- rovzhodu omenjenega predela. Na vzhodni strani se vlečejo trakovi fliša od Movraža mimo Kubeda proti Škofijam in Ospu, kjer postajajo širši in strnjeni. Mitja Kaligarič predstavlja orhideje, ki so razširjene na področju Slovenske Istre. Svoje podatke, ki jih je zbiral zadnjih deset let, je primerjal z zelo dobrimi podatki, ki so jih raz- lični raziskovalci zbirali v drugi polovici pre- jšnjega stoletja. Zabeleženih je 34 vrst orhidej, nekaj jih je že težko zaslediti, ker so bile zelo redke, ali pa so rastle npr. na močvirnih trav- nikih, ki so bili medtem izsušeni. Isti,avtor je skupaj z Andražem Čarnijem prispeval članek o zaraščanju travnikov na Krasu in v Istri. Nekdanji pašniki in travniki, ter opuščeni vi- nogradi se zaraščajo z grmovjem in drevesni- mi vrstami, s čimer se jozd širi. Veliko poseb- nost predstavlja tudi Škocjanska luža, kjer je slana voda obkrožena s kanali sladke vode. Ob tej luži živi vsaj 9 vrst netopirjev, ki jih opisuje Iztok Geister. Avtor tudi opozarja na nujnost ohranitve te lokacije. Elica Boltin-Tome nam v svoje m članku predstavlja arheološke najdbe v Viližanu in Simonovem zalivu. Viližan je bilo rimsko pri- stanišče, in je še vedno dokaj neraziskano. Zato sta bili pomembni najdbi obalnega zidu ali pristaniščnih bankin in kamnitega tlaka, verjetnega kopenskega dela pristanišča. Razi- skave v Simonovem zalivu so sistematične na kopnem, ne pa tudi v morju. Opozoriti je po- trebno tudi na ogroženost obeh arheoloških terenov zaradi sanacij in gradnje turističnih objektov. Rižanski placit se je ohranil kot prepis v več oblikah. Različne interpretacije tega vira so Salvatorja Žitka napeljale, da nam predsta- vi prevod listine (prevod je delo Rajka Brato- ža) in različne interpretacije posameznih zgo- dovinarjev, »na pravni gospodarski in politič- ni sistem v Istri na prelomu med 8. in 9. stole- tjem«. Smisel trgovanja je kupovanje in prodajanje blaga ter pri tem ustvarjanje čim večjega za- služka. Pri tem se je potrebno zavedati rizika, ki se mu izpostavljamo. Darko Darovec nam v svojem članku prikazuje oblike zavarovanj 73 na prostoru severne Istre v času Beneške repu- blike. V drugi polovici 14. stoletja seje razvi- lo pravo zavarovalništvo, ki je zagotavljalo povrnitev škode v primeru nesreče. V sever- noistrskih obmorskih mestih so bile uvelja- vljene skoraj vse oblike zavarovalništva, ki so bile znane v tistem času. Krešimir Čvrljak nam prikazuje delo Pal- ladia Fosca, humanista iz Padove. Fosco je deloval v Dalmaciji in v Kopru kot učitelj in pisec. Veliko zanimanje je povzročil s potopi- som De situ orae Illyrici, kjer je, kot pravi sam, zapisal tisto, kar je videl. Iz različnih pisanih virov nam skuša Darja Mihelič predstaviti mestni vsakdan v Piranu v času baroka (prva leta 17. stoletja). Članek je avtorica razdelila na dva dela. V prvem prika- zuje življenje mesta kot celote, v drugem pa posameznika. Piran je bil v tistem času pod beneško republiko. O otroštvu je relativno malo podatkov. Mladostniki se omenjajo ob prekrških zoper javni red in mir. Otroke so smatrali za odrasle že pri 12. letih (deklice) oz. 14. (fantje). Pirančani so živeli takorekoč med samimi prazniki, saj je bil v povprečju vsak tretji dan praznik ali nedelja. Dnevni ri- tem življenju je dajalo zvonenje zjutraj, opol- dan in zvečer. Danijela Juričič nam predstavlja Dvigrad. Zanimiv je pogled na mesto, kakršnega daje statut iz druge polovice 14. stoletja. Avtorica prikazuje pregled razvoja prebivalstva v me- stu, način delovanja dvigradskega komuna, ki je obstajal do druge polovice 18. stoletja, ko se je prebivalstvo zaradi kuge preselilo v Kanfa- nar in Barat. Zanimiv del zgodovine primorskih mest je povezan z ladjami, predvsem pa z vojaškimi ladjami. Flavijo Bonin nam predstavlja vlogo vojaških ladij v 16. in 17. stoletju. Vojaške la- dje so v omenjenem času predvsem nadzoro- vale trgovski promet. Morale so tudi prepre- čevati tihotapstvo. Beneške ladje so bile v 17. stoletju zastarele in so zaostajale za francoski- mi, angleškimi in nizozemskimi. Mornarji in ribiči so se pred odhodom na morje priporo- čali različnim zaščitnikom, ob vrnitvi pa so jim v zahvalo darovali podobe. Število votiv- nih podob, ki so ohranjene na južnem Pri- morskem, je majhno v primerjavi s prvotnim številom. Največja zbirka votivnih podob je ohranjena v cerkvi Marijinega prikazanja v Strunjanu. O votivnih podobah kot zanimi- vem viru je pisala Duška Žitko. Leon Marin je sklenil v svojem članku pri- kazati razvoj upravne razdelitve Slovenske Istre v zadnjih treh stoletjih. Do 1797. je bila Slovenska Istra pod Benečani, razdeljena na mesta, ozemlja, kasteie, utrjene opazoval- ne in obrambne stolpe in vasi. Avstrijci so po- dročje razdelili na občine. V času Napoleono- vega Kraljestva Italije je bil teritorij razdeljen na dva distrikta in na občine. V času Ilirskih provinc je bila delitev enaka, na distrikte in komune-občine. Avstrijci so po letu 1813 ohranili francoske občine kot glavne občine in podobčine. Kasneje sledimo procesu spremi- njanja velikosti občin. Gorazd Marušič je za prvo številko Analov pripravil krajši prispevek k biografiji Angela Calafatija, ki je bil med drugim začasni pred- sednik istrske vlade po francoski zasedbi ko- nec leta 1805. O iredentistični dejavnosti Car- la Combija v začetku druge polovice prejšnje- ga stoletja piše Petar Strčič. Combi je bil pred- stavnik iredentistične smeri, ki se je zavzema- la za združitev Istre z Italijo. Istro je imel za izključno italijansko pokrajino, s či- mer je zanemarjal prisotnost Slovencev in Hr- vatov, ki so bili na mnogih mestih večinski element. Marta Verginella nas opozarja na problem odnosa do oporoke v slovenski publicistiki v 19. stoletju. Cerkveni pisci so bili nenaklonje- ni oporoki. Opozarjali so, da je skrb za pre- moženje pred Bogom povsem nepomembna. Posvetni avtorji oporok niso napadali, pač pa so nekateri poudarjali njen možni vpliv na kmetovo obubožanje in na nujnost poznava- nja predpisov o dedovanju. Na italijanskem ozemlju bivše Beneške republike je bila opo- roka bolj čislana. Oporoko so smatrali za akt, ki onemogoča spore in ohranja spomin na urnrlega. Življenje vojakov nam prikazujeta prispev- ka Igorja Prešla in Nadje Terčon. Prvi s po- močjo pisnih virov na primeru Antona Do- lenca, oficirja avstroogrske mornarice, prika- zuje življenje vojaka in njegovih sorodnikov med prvo svetovno vojno. Drugi prispevek pa govori o Pomorski letalski šoli v Divuljah. Domžalčan Pavlin Zule je v šolskem letu 1929/30 obiskoval prvi letnik letalske šole v Divuljah. Življenje v tej šoli in nasploh, je za- pisoval v svoj dnevnik, ki je avtorici služil kot podlaga za njen prispevek. Slovenski in hrvaški učitelji iz Primorske in Istre so po priključitvi k Italiji ustanovili Zvezo slovenskih učiteljev v Italiji, s sedežem v Trstu. Pomanjkanje leposlovnih knjig v slo- venskem in hrvaškem jeziku jih je sililo k po- skusom izdajanja mladinskih listov. Med leti 1921 in 1926 je izhajal slovenski list Novi rod, hrvaški Naša nada pa le leta 1921. Uči- teljsko društvo je bilo skupaj z drugimi prepo- vedano leta 1926. Kratek zapis je pripravila Tatjana Hojan. O italijanskem jeziku v osnovnih in sred- njih šolah na slovenski Obali je pisala Lucija Cok. Loredana Bogulin Debeljuh pa je pripra- vila članek o razmerah v šolah z italijanskim jezikom, ki delujejo v Istri in Kvamerju. Annales nam prinašajo tudi članek iz za- puščine Franceta Ostanka o slovensko- hrvaški jezikovni meji v Istri. Avtor je delo zaključil leta 1957 in v njem prikazuje, na os- 74 novi relevantnih virov, utrjevanje slovensko- hrvaške meje med leti 1860 in 1956. Prikaza- ni so upravno-politična razdelitev prostora, izidi volitev v deželni zbor in šolstvo na ob- mejnem območju. Med zapiske in gradivo je uredništvo uvrsti- lo prispevke Branka Marušiča o istrski topo- nomastiki, Milice Kacin Wohinz o nekaterih predlogih Itala Saura o raznarodovanju Slo- vencev in Hrvatov, Nade Marato o preteklosti Kort, Zore Žagar o muzeju solinarstva v Sečo- vljah in Majde Skrinar o parkirni hiši v Pira- nu. O delu društev so poročali Duša Krnel- Umek, Na poti k dokončni rešitvi prostorske- ga vprašanja Pokrajinskega arhiva v Kopru; Vida Rožac-Darovec, Delo Zgodovinskega društva za južno Primrsko v objavah v tisku (1989-1991); Petar Stfčič, Čakavski sabor Istre i Kvamerskog primorja; Božo Jakovlje- vič. Kulturne novosti na Buzetskem in Darko Darovec, Poročilo o delu na fondu Kapitelje- skega arhiva Koper v Pokrajinskem arhivu v Kopru, namenjenem restituciji (1991). Vsebina prve številke se zaključuje z ocena- mi in poročili, spominskima zapisoma o dr. Danilu Klenu in dr. Branku Marušiču in ak- tualnim odmevom. Za konec reviji zaželimo še na mnoga leta. Bojan Balkovec Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Lju- bljana, Uradni list Republike Slovenije, 199L 160 str. Pravno zgodovino so na ljubljanski pravni fakulteti dolgo poučevali v okviru dveh izred- no obsežnih predmetov. Splošne zgodovine države in prava in Narodne zgodovine države in prava. Ob pohodu pravnega pozitivizma so ju združili v okviru predmeta Zgodovina drža- ve in prava. Združitev je bila kljub nekaterim negativnim učinkom racionalna, saj je narod- na pravna zgodovina del splošne, v medseboj- ni povezavi pa sta obe tudi najbolje razumlji- vi. Ker je v ospredju pravnega študija in s tem zgodovine prava poleg ostalih kategorij pred- vsem pravna struktura države in ne toliko nje- na politična zgodovina, se je v novejšem času upravičeno obnovil preprost naziv Pravna zgodovina. Kot obvezna študijska literatura za ta predmet so služila večkrat dopolnjena in spremenjena skripta predavatelja prof. dr. S. Vilfana. Z novim šolskim letom pa je skripta nadomestila knjiga z naslovom Uvod v prav- no zgodovino, ki zajema snov splošne in na- rodne zgodovine države in prava v zgoraj omenjenem smislu. Večja pozornost je posve- čena slovenskemu okolju, ki je tudi sicer v primerjalnem pogledu zelo reprezentativno. Delo je plod avtorjevega dolgoletnega znan- stvenega zorenja in bogatih pedagoških izku- šenj, tako po metodološki kot po vsebinski strani. Knjiga je učbenik, ki temelji na izboru, za- snovanem kot povezana celota. Prikazuje raz- voj in vzroke najznačilnejših sodobnih prav- nih pojavov in hkrati upošteva tudi kriterij pravnikove splošne izobrazbe. Kot pravi av- tor, je namenjena predvsem »uvajanju prihod- njega pravnika v razumevanje prava kot re- zultata zelo različnih, med seboj prepletenih silnic«. Celotno vsebino knjige je spričo širine zaje- te snovi nemogoče na kratko podrobno pred- staviti, zato si oglejmo le kratek sistematski pregled. V uvodnem poglavju podaja avtor temeljne pojme o nastanku in izvoru prava, seznanja s Toynbeejevo razvojno sliko in shemo kultur ter nanjo navezuje predstavitev velikih prav- nih sistemov. Strnjen pregled razvoja prava v antiki je prispeval doc. dr. Vladimir Simič. Knjiga dalje pojasnjuje nastanek fevdalne družbe in prava ter plemensko družbo in za- četek držav pri Južnih Slovanih, s posebnim poudarkom na Slovencih pred naselitvijo in po njej. Uvodno poglavje o fevdalizmu in nje- govem pravu prehaja na pregled obdobij fev- dalne države in prava. Sledijo poglavja po na- slednjem zaporedju: zgodnji fevdalizem, vrhu- nec partikularizma v Zahodni in Srednji Evropi, združevanje na stopnji države ali de- žele, zgodnja moderna država, absolutizem. V posebno poglavje je uvrščeno pravo buržoaz- ne države ter pravo na ozemlju stare Jugosla- vije in pri Slovencih onstran državne meje med svetovnima vojnama. Knjigo zaključuje- jo zanimivi odlomki iz civilnega in kazenske- ga prava ter nekaj dejstev iz naše polpretekle pravne zgodovine. Za vse, ki bi želeli širšo in- formacijo, je na koncu dodan še seznam no- vejše literature o pravni zgodovini za daljša obdobja v jugoslovanskih jezikih in seznam avtorjev slovenske pravne zgodovine. Temeljna odlika knjige je, ob sistematični zasnovi, njena preglednost in jasnost. Vsako poglavje se začne s časovno tabelo najpomem- bnejših dogodkov zadevnega obdobja. Knjiga vsebuje tudi osem preglednih shem (razvoj ci- vilizacij, razvoj evropskih pravnih kultur, se- stav oblastnih organov v času nastanka du- brovniškega statuta in njihove glavne funkci- je, pregledna primerjava avtonomnih organov obmorskih in celinskih mest, struktura dežel- nih organov po Valvasorju, tri funkcije oblasti in dvotirni sistem v zadnjih desetletjih avstrij- skega cesarstva, sestav kranjskega deželnega zbora). Snov je kljub strokovnemu pristopu jasna in razumljiva. Nazorno je razložena tudi osnovna terminologija. Pedagoško pozitivno pa ne učinkuje samo razlaga dejstev in vzorč-l 75 nih povezav, ampak tudi navajanje virov, do- kazov in značilni)! primerov. Knjiga je prilagojena splošnemu zgodovin- skemu (ne)znanju študentov prava, zato razla- ga, kolikor je to nujno potrebno za razumeva- nje snovi, tudi splošne zgodovinske pojme in dejstva. Tako bralec dobi tudi najosnovnejšo informacijo o splošnem družbenem in civili- zacijskem razvoju Evrope, v katerega je vpet naš socialni razvoj. Pregled naše pravne zgo- dovine tako ni predstavljen ločeno, ampak v povezavi z evropskim. Avtorju je uspelo na- zorno prikazati zgodovinsko povezanost in prepletenost prava in družbe, ter s tem pravo kot rezultat gospodarskih in družbenih vzro- kov, kijih tudi samo soobHkuje. Zaradi naštetih lastnosti je knjiga primerna za vse, ki bi se želeli na hitro seznaniti s te- meljnimi dejstvi o nastanku in vlogi prava v zgodovinskem razvoju, četudi nimajo širšega pravnega in zgodovinskega znanja. Marko Kambič ¦ Miklošičev zbornik. Uredil Viktor Vrbnjak, izdal Kulturni forum, Maribor 1991, 312 str. Leta 1991 smo obhajali stoletnico smrti največjega slovenskega slavista, ki je hkrati tudi v samem vrhu evropskega jezikoslovja. Rojen je bil 20. novembra 1813 v Radomer- ščaku pri Ljutomeru, umrl pa 7. marca 1891 na Dunaju. Čeprav je leta 1840 z doktoratom zaključil pravne študije na Dunaju, se je pod vplivom Jerneja Kopitarja posvetil slavistiki. Leta 1844 je nastopil službo v dvorni Biblio- teki na Dunaju, leta 1849 pa je bil imenovan za profesorja slovanske filologije in literature na dunajski univerzi; leta 1854 je bil rektor univerze, v letih 1851, 1856 in 1865 pa dekan filozofske fakultete. Med prvimi je bil imeno- van za člana dunajske akademije znanosti in umetnosti. Spričo ugleda gaje cesar imenoval za člana gosposke zbornice, kot znak najvišje- ga priznanja pa mu je podelil tudi viteški na- slov. Miklošič je proučeval slovanske jezike, sta- rocerkveno slovanščino, ter jezike Romov, Albancev in Romunov, tako da velja za zače- tnika albanske in romunske filologije. Čeprav Miklošič v znanstvenih krogih ni bil nikdar pozabljen, je ostajal predvsem po drugi svetovni vojni njegov lik precej v ozadju. Uredniku Viktorju Vrbnjaku in mariborske- mu Kulturnemu forumu gre vse priznanje, da nam ga vsaj ob njegovi stoletnici smrti pribli- žata v znanstveno odličnih, pa vendar najšir- šemu krogu bralcev razumljivih razpravah. Ker je zbornik izšel še v jubilejnem letu, je njegov pomen toliko večji. Zbornik prinaša štirinajst razprav, ki osvet- ljujejo obdobje, osebnost in delo Frana Miklo- šiča, v petnajstem prispevku pa je Mirko Ni- dorfer zbral bibliografijo Frana Miklošiča, ter razprave in članke, ki obravnavajo delo in osebnost Frana Miklošiča. Miklošičevo življenjsko in znanstveno pot nam predstavlja Stanislav Hafner v razpravi Fran Miklošič v življenju in delu. Vasilij Me- lik nam v študiji Miklošičev čas prikaže raz- voj, ki ga je slovenski narod dosegel na narod- nem področju: »V času Miklošičevega življe- nja je slovensko narodno gibanje prešlo iz skromnega delovanja posameznih navdušen- cev v politično in kulturno močno celoto.« Za ta čas, ki ni bil nenevaren za obstoj sloven- skega naroda in ohranitev slovenščine v javni rabi, ugotavlja, da so Slovenci tako napredo- vali, da so »bili ob koncu stoletja pravi narod, po svoji kulturi in politični veljavi enakovred- ni drugim«. Urednik zbornika Viktor Vrbnjak, danes najboljši poznavalec kulturne in politične zgodovine ter slovenskega narodnega preroda na Štajerskem, je prispeval razpravo Kulturna podoba vzhodne Slovenske Štajerske na pre- lomu 18. v 19. stoletje, posvečeno narodnemu in slovstvenemu prerodu vzhodne Štajerske v omenjenem obdobju. Ob politično družbe- nih, gospodarskih ter gospodarsko prosvetnih razmerah v pokrajini Prlekiji, iz katere je Mi- klošič izhajal, nam oriše razvoj pisne sloven- ščine na Štajerskem, snovanje slovenskega pravopisa ter literarna prizadevanja štajerskih Slovencev. Pomemben je prikaz pomena va- raždinske gimnazije za spodnještajersko slo- vensko inteligenco, ter vpliv Kollarja na inte- ligenco, predvsem duhovščino Spodnje Štajer- ske. V študiji Fran Miklošič v revolucionarnem letu 1948/49 Stane Granda predstavlja poli- tično aktivnost Miklošiča v tem času in njego- vo vlogo pri oblikovanju prve zahteve po Ze- dinjeni Sloveniji ter Miklošičevo dejavnost v državnem zboru v Kromerižu. Ta predstavi- tev je še posebno pomembna, ker sloni na ste- nografskih zapisnikih državnega zbora. Na ustanovnem sestanku 20. aprila 1848, je bil Miklošič izvoljen za predsednika političnega društva dunajskih Slovencev Slovenija, dru- štva, ki se je med prvimi zavzemalo za pro- gram Zedinjene Slovenije. Katja Sturm-Schnabl nam v študiji Sedem- desetletnica Miklošičevega rojstva v odbranih pismih predstavi ugled, ki ga je Miklošič uži- val ob svoji sedemdesetletnici. Ta je razviden tudi iz številnih čestitk in pisem, ki jih je Mi- klošič ob tej priložnosti prejel. Deležen je bil najrazličnejših počastitev in odlikovanj s stra- ni evropskih akademij, imenovan je bil za častnega člana (kar je identično s častnim dok- toratom) različnih evropskih in ruskih fakul- tet, med odlikovanji, ki jih je dobil, je bilo 76 tudi odlikovanje srbskega kralja Milutina. Mi- klošiču niso voščila le slovenska društva, tem- več tudi številna društva drugih slovanskih narodov, zavedajoč se pomena, ki ga je imelo Miklošičevo znanstveno delo za kulturni in nacionalni dvig majhnih, v veliki meri slovan- skih narodov. »Miklošičevi znanstveni izsled- ki so namreč pomenili,« ugotavlja avtorica, »za vse, posebno pa za manjše nepriznane slo- vanske jezike in narode potrditev njihove zgo- dovinske in filološke enakovrednosti z vsemi drugimi kulturnimi in Hterarnimi jeziki.« Od- nos do Miklošiča v tistem času ponazarja z nekaterimi pismi takratnih evropskih znan- stvenikov in ustanov. Anton Trstenjak je podal karateristike Mi- klošičeve pisave in Miklošiča samega, ki jih je moč razbrati iz njegove pisave. Božo Otoro- pec opisuje grb v viteški diplomi Frana Mi- klošiča. Nadaljni prispevki so posvečeni Miklošiče- vemu strokovnemu delu. Martina Orožen obravnava v študiji Fran Miklošič - razisko- valec slovanske obredne terminologije Miklo- šičevo delo Die christHche Terminologie der slawischen Sprachen, ki predstavlja sintezo Miklošičevih raziskovalnih spoznanj o staro- cerkvenoslovanskih spisih. Razpravo o Mi- klošičevi skladnji je prispeval Marko Je- senšek pod naslovom Slovensko gradivo v Miklošičevi primerjalni skladnji. Miklošičev prispevek k proučevanju zgodovinskih virov za študij zgodovine južnih Slovanov, Srbije, Črne Gore in Bosne, predstavlja Ignacij Voje v študiji Pomen Miklošičevih študij in izdaj virov za proučevanje zgodovine južnoslovan- skih narodov. Med različnimi pomembnimi deli nam predstavi Miklošičevo izdajo sred- njeveških cirilskih listin Monumenta serbica spectantia historiam Serbiae, Bosnae, Ragu- sa. Kako globoko je Miklošič poznal kulturo in jezik pri južnih Slovanih, nam priča med drugim tudi prispevek Mate Šimuniča Fran Miklošič i hrvatska narodna balada Asanagi- nica, v kateri razkriva, kako je Miklošiču us- pelo ugotoviti, da ljudska legenda o Hasan Agi izvira iz Imotskega. Pomenu Frana Miklošiča pri izoblikovanju in uveljavljanju enotnega knjižnega jezika med Slovenci sta posvečeni študiji Bernarda Rajha Slovenski knjižni jezik in Fran Miklo- šič ter študija Tatjane Hojan Fran Miklošič in slovenska gimnazijska berila. Vrsto razprav in študij v zborniku zaključuje študija Marije Stanonik O slovstveni folklori v obdobju slo- venske romantike. Ugotovimo lahko, da je uredniku zbornika Viktorju Vrbnjaku uspelo s pritegnitvijo naj- vidnejših slovenskih znanstvenikov v sicer na- videz skromnem zborniku odlično predstaviti čas in osebnost slovenskega velikana evrop- skega formata 19. stoletja, Frana Miklošiča. Vinko Rajšp. 77 UDK 329.63(794.12 Ljubljana) Vodopivec Peter, dr., univerzitetni profesor. Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana. Aškerčeva 12. SLO Prostozidarska loža Valentin Vodnik v Ljubljani (1940) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 40, št. 1, 1992, str. 44, cit.lit. 42 Avtor na osnovi arhivskega in materijalnega gradiva, ki je bilo leta 1989 predano Narodnemu muzeju v Ljubljani iz zapuščine zadnjega živečega ljubljanskega prostozidarja Evgena Lovšina, ter na osnovi gra- diva v Arhivu Ministrstva za notranje zadeve Slovenije in literature re- konstruira protozidarsko gibanje na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. Ugotavlja, da je slovensko prostozidarstvo po številu članov močno zaostajalo za prostozidarskim gibanjem na Hrvaškem in v Srbi- ji. Prostozidarska loža Valentin Vodnik v Ljubljani, ustanovljena 21. maja 1940, je združevala osemnajst prostozidarjev, med katerimi so bili pomembni kulturni in univerzitetni delavci, ki pa so se v slovensko zgodovino, v kolikor so se, zapisali predvsem zaradi svoje javne poli- tične dejavnosti in znanstveno-kulturne ustvarjalnosti; vsaj po dosedaj znanih podatkih sodeč, pa na slovensko politično življenje med obema vojnama niso imeli večjega vpliva. UDK 929.6(497.12 Radovljica) Sinobad Jure, zgodovinar, 64240 Radovljica, Cankarjeva 2, SLO Novi stari radovljiški grb Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 40, št.l, 1992, str. 5, cit.lit. 18 Na podlagi virov in literature je v prispevku predstavljen »govoreči grb« mesta Radovljice, njegov razvoj in simbolika. Avtor v prispevku opisuje do sedaj znane različice radovljiškega grba in podaja avtorske ilustracije nekaterih izmed njih. Ilustracija mestnega pečata iz leta 1574 je prva slikovna predstavitev tega pečata v javnosti. UDK373.1(497.12 Šiška)(091) Šuštar Branko, kustos zgodovinar. Slovenski šolski muzej, 61000 Ljub- ljana, Plečnikov trg 1, SLO O začetkih šolstva v Šiški Kronika, časopis za krajevno zgodovino, 40, št. 1, 1992, str. 28, cit.lit. 75 Na osnovi arhivskega gradiva v Zgodovinskem arhivu Ljubljana (pred- vsem fonda osnovne šole in občine Spodnja Šiška), dokumentacije Slo- venskega šolskega muzeja, tiskanih učiteljskih šematizmov in časopis- ja, predstavlja prispevek začetke leta 1882 ustanovljene skupne šole za Spodnjo in Zgornjo Šiško, tedaj vaških naselij v okolici Ljubljane. Ob spreminjanju Spodnje Šiške v ljubljansko predmestje, spremljamo tudi razmah šole, njen razvoj do mešane šestrazrednice, ki se je leta 1912 preobrazila v dve osemrazredni ljudski šoli, deško in dekliško, vse do konca avstrijskega obdobja. Kratko sta predstavljeni tudi obrt- nonadaljevalna šola za vajence (ust. 1911) in nemška privatna šola (od 1906/07) ter narodnostno-politična nasprotja leta 1911. UDK 929 Bučar Jarc Janko, zgodovinar v pokoju, 68000 Novo mesto, Trdinova 25, SLO Dr. Žiga Bučar (1830-1879) Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 40, št.l, 1992, str. 9, cit. lit. 13 Življenje in delo novomeškega zdravnika dr. Žige Bučarja je bilo tesno povezano s kulturnim in političnim življenjem dolenjske prestolnice. V revolucionarnem letu 1848 se je navdušil za slovensko narodno stvar in ji ostal zvest do konca svojega prekratkega življenja. Najlepši spo- menik njegovemu delu je Narodni dom v Novem mestu, zgrajen leta 1875, katerega izgradnji je dr. Bučar osebno posvetil mnogo energije in tudi denarja. UDC 929.6(497.12 Radovljica) Sinobad Jure, Historian^ 64240 Radovljica, Cankarjeva 2, SLO The new old Arms of Radovljica Kronika, Magazine for Slovene Local History, 40, No. 1, 1992, pp. 5, cit.lit. 18 On the basis of the sources and the literature, the article introduces the »talking arm's« of the city of Radovljica, its development and symbo- lism. The author describes the nowday known variants of the arms of Radovljica nad presents his own illustrations of some of them. The il- lustration of the arms from 1574 is its first public pictoral representa- tion. UDC 329.63(794.12 Ljubljana) Vodopivec Peter, Dr., Professor at the Faculty of Arts, History Dept., 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, SLO Freemasons Lodge Valentin Vodnik in Ljubljana (1940) Kronika, Magazine for Slovene Local History, 40, No. 1, 1992, pp. 44, cit. lit. 42 On the basis of the archives and materials, which were, as a part of the legacy of the last living freemason Evgen Lovšin handed over to the National Museum in Ljubljana, as well as the material form Archives of the Ministry for Internal Affairs of Slovenia and the literature, the author reconstructs the feemasons movement in Slovenia before the World war IL He got to the consclusion that the Slovene freeemasonry had less members than similar organizations in Croatia and Serbia. The Freemasons lodge Valentin Vodnik, established on May 21th, 1940, associated 18 freemasons, among which important cultural and university workers. But these men, if any, became part of the history rather for their political activities and scientific or cultural creativness, and they didnt have, accordning to the nowday known data, much in- fluence on the slovene political life between the two world wars. UDC 929 Bučar Jarc Janko, Retired Historian, 68000 Novo mesto, Trdinova 25, SLO Dr.ŽigaBučar(1830-1879) Kronika, Magazine for Slovene Local History, 40, No.l, 1992, pp. 9,cit. lit. 13 The life and the work of dr. Žiga Bučar, the physician from Novo mesto, were closely connected with the cultural and political life of the capital of Lower Carniola. In the revolutionary year 1848 he found in- terest in slovene national cause and stayed true to it right to the end of his much too short life. The greatest monument of his work is the National Home in Novo mesto, built in 1875, in whose building dr. Bučar personaly invested a lot of his energy and also money. UDC 373.1(497.12 Šiška)(091) Šuštar Branko, Curator Historian, Slovene School Museum, 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 1, SLO Beginings of the Schools in Šiška Kronika, Magazine tor Slovene Local History 40, No. 1, 1992, pp. 28, cit.lit 75 On the basis of the archival material from Historical Archives of Ljub- ljana (mostly the funds of the primary school and the Community of Spodnja Šiška), the documentation from Slovene School Museum, the printed teachers registers and the newspapers, the article describes the common school (established in 1882) for Spodnja and Zgornja Šiška, in that time two village settlements in the neighbourhood of Ljubljana. Beside the changing of Spodnja Šiška into a suburb of Ljubljana, we follow the extension of the school, its development into the combined six-grade school which in 1912 was transformed into two eight-grade boys and girls elementary schools, till the end of the austrian period. The treatise also briefly introduces the advanced school for craft ap- prentices (est. 1911), the german private school (since 1906/07) and national-political conforntations in 1911. UDK 725.94(497.12)» 18« Žitko Sonja, dr., umetnostna zgodovinarka, 61000 Ljubljana, Brilejeva 19, SLO Spomeniki 19. stoletja na Slovenskem Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 40, št.l, 1992, str. 23, cit. lit. 12 Ob orisu razvoja spomenikov so še zlasti osvetljena prizadevanja na- rodno zavednih Slovencev za postavitev javnih figuralnih spomenikov zaslužnim možem, kot so Prešeren, Vodnik, Valvasor, škofa Wolf in Slomšek. Takšni spomeniki, ki so obenem tudi dela slovenskih šolanih kiparjev, se zvrstijo proti koncu 19. stoletja, medtem ko v prvi polovici stoletja prevladujejo vojaški spomeniki in obeležja pomembnih dogod- kov. Po slogovni analizi sodi obravnavano spomeniško gradivo pred- vsem v historizem; slednji izzveni šele leta 1910s Trubarjevim spome- nikom kiparja Bernekerja. UDC 725.94(497.12)» 18« Žitko Sonja, Dr., Art Historian, 61000 Ljubljana, Brilejeva 19, SLO Monuments of the 19th Century in Slovenia Kronika, Magazine for Slovene Local History, 40, No. 1, 1992, pp. 23, cit.lit. 12 Beside the description of the monuments, the article shows the end- eavour of some national-conscious Slovenes for building the public figurai monuments of the men of merit, such as Prešeren, Vodnik, Val- vasor, the bishops Wolf and Slomšek. These monuments, which at the same time represent the work of the slovene schooled sculptors, were constructed towards the end of the 19th century, whereas in the first half of the century, mostly military monuments and reminders of im- portant events were built. According to the style analysis the conside- red monuments belong mainly to the historism, which hasn't declined until 1910 with Berneker's monument of Primož Trubar. Listina o razglasitvi Lože Valentin Vodnik (k članku P. Vodopivca)