Št. 613 V Ljubljani, petek dne 10. novembra 1911. Leto II. : Posamezna številka 9 vinarjev : JUTRO' Unj« vaak daa — Mi ob nedeljah im -tbl zjutraj, ob ponedeljkih ob M. 4o-- Mmolmtn* znaia: v Ljubljani v npnvaUMva »K I M, i dostavljanjem na dom K 1*90; a poit* i K W—, polletno K 1*-, Četrtletno K S—, K l lH Za inooanutvo celoletno K 80 —. I Tateton številk« 303. s NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. : Posamezna številka 6 vinarjev * Urednlitvo in upravništvo je v Frančiškanski ulici a Dopisi se pošiljajo uredništvu, naročnina upravništvn. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se n* vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju popust. Za odgovor je priložiti lamko. : Telefon številka 303. : Življensko vprašanje slovenskega naroda. Dunaj, 9. nov. 1911. —c— Gotovo mislite, da bom pod tem naslovom poročal v zahtevah in težnjah slovenskega naroda, o stvareh, ki čaka naš narod že toliko časa na njih rešitev, na misel vam gotovo pride vseučiliščno vprašanje, slovenska šolska vprašanja in druge ter enake stvari. Pa se jako motite, življenska vprašanje slovenskega naroda se nahajajo v Tripolitaniji, saj tako bi moral Človek sklepati po današnjem vprašanju tržaškega poslanca dr. Rybara. Dr. Rybaf je namreč v današnji zbornici prevzel vlogo Don Quixota in z vso svojo rodoljubno ogorčenostjo protestiral proti dozdevnim italijanskim grozovitostim v Tripolitaniji. Gospod Rybaf čita seveda le nemške liste, ki prinašajo iz turških virov popolnoma neresnična poročila iz Tripolitanije o turških grozovitostih, ki falzificirajo Poročila italjanskih, angležkih in francoskih poročevalcev, kakor je dokazal slučaj s turinskim listom »Stampo". Zato se je v svojem govoru skliceval na fantaziranja nemških šmokov. Kak namen je imel Rybaf s tem svojim vprašanjem, tega ta odlični politik sam ne ve, mogoče je hotel ovekovečiti le svoje ime, ker je gotovo vedel, da se radi te njegove neokusne interpelacije razvname nepotrebna časnikarska debata, a povsod se bo svetilo ime dr. Rybara. Ko je svoječasno vložil Šušteršič interpelacijo glede Maroka, se mu je smejal ves svet, tudi .Edinost" se je norčevala iz te neumestne interpelacije »n jamrala, ako Slovenci nimajo drugih važnejših vprašanj, kakor je maroška afera. Rybaf sledi Šušteršiču, in prepričani smo, da bo jutri »Edinost* do neba povzdigovala Rybara radi iste peumnosti, radi katere se je norčevala jz Šušteršiča. Mogoče ima ta „Edinost" in Rybaf v Tripolitaniji kake posebne interese, ker drugače si ne moremo predstavljati in razlagati povodov Ry-bafevega vprašanja. Kako izjavo je hotel Rybar od predsedništva, sam ni vedel, odgovoril mu je predsednik sam, ki je izjavil, da poročila na podlagi katerih je stavil Rybaf svoje vprašanje, niso avtentična, sploh pa Rybareva Izvajanja ne morejo biti predmet vprašanja na zbornično predsedništvo. Brezpredmetnost Rybarevega vprašanja se je razvidela tudi iz njegovega izvajanja, ko je pogreval neresnično pripovedko o postopanju Italije v času aneksijske krize; njegovo vprašanje je bilo na zbornico brez vsakega vpliva, ploskal mu je samo Gregirin. Brez-dvomno je, da bode radi te Rybafeve politične neokusnosti in netaknosti nastal v Italiji velik vihar in to popolnoma upravičeno, kajti nobena država ne bo prepustila, da bi se v tujem Parlamentu blatilo postopanje nje same, a še to na podlagi lažnjivih poročil nemških šmokov. Dejstvo je, da se s sovražnim pisanjem nemškega časopisja hujska javno mnenje proti Italiji, dejstvo je pa tudi, da bo to hujskanje za razmerje med Avstrijo in Italijo osodepolnih posledic! Kako zaslugo si hoče Rybar pridobiti za to svoje hujskanje, je nerešena uganka in ostane tudi nerešena, ker je Rybal1 po parlamentarnih glasovih vprizoril jako nerodno in odgovorno početje! Splošno prevladuje mnenje da je bilo Rybarevo vprašanje jako neumestno in času popolnoma neprimerno! Raz slovensko stališče je pa ta Rybareva akcija skrajno smešna, ker se hoče iz tega kovati kapital in nam dokazati, da slovenski politiki mislijo — delajo z možgani nemške šmokarije. Ako Slovenci po Rybafevem mnenju nimam drugih vprašanj, kakor je Tripolitanija, potem bi bilo pač boljše, da bi molčal, ali ko imamo še druga važna vprašanja sedaj, je ta interpelacija naravnost smešna! Prvi dan, ko je nastopil novi naučni minister svoje mesto, šli so k njemu rusinski poslanci, da se informirajo glede svojega vseučilišča; slovenski poslanec se seveda ni našel, da bi storil isto glede slovenskega vseučilišča, našel se je pa slovenski poslanec, ki mu je Tripolitanija več nego vse slovenske zahteve! In potem se ljudje pri nas še čudijo, da slovenska delegacija na Dunaju ne doseže ničesar, kako naj pa doseže, ako so ji slovenske zahteve Hekuba, Maroko in Tripolitanija pa alfa in omega, njih politične modrosti I Mizerije na vseh koncih in krajih po Slovenskem, vlada se naravnost norčuje iz nas, a mi se borimo za oslovsko senco! Pa toliko časa ne bo boljše; dokler bodo igrali med Slovenci v politiki glavno vlogo politični Don Quixoti, ki blamirajo slovenski narod ob vsaki priliki! Kdaj pride čas, ko se slovenski narod otrese teh Don Quixotov in preneha misliti in govoriti skozi njih usta! Čas, skrajni čas je! Iz slovenskih krajev. Iz Šmartna pri Litiji. Dne 22. pr. m. smo imeli pri nas birmo, s katerp nas je doletela velika čast obiska »njega prevzvišenosti" škofa ljubljanskega. Pri sprejemu na litijskem kolodvoru ga je »počastil« s pozdravom dični litijski župan »učeni* Jurče priznano vzoren — ki je dopustil, da so mesto njega zaprli njegovo nad 60 let staro mater, — in nepovabljena šolska mladina litijska z njenim na-rodno-naprednim" učiteljem. Kako se že tako ravnanje imenuje gospod učitelj? Pa se ja ne pravi to lizati pet? Ali nas morda Čakajo razočaranja ? Da sta pozdravila vladiko tudi šmartinska petelinčka, je samoposebi umevno, le škoda da nista fungirala kot slugi na kozlu, kar jima priznano prav dobro pristoja. V Šmartnu je razobesil za- stave — kakor pravi — na čast birmi naš »narodni steber* a mi vemo, da to ni bilo čisto nič na to čast, marveč čisto nekaj drugega. Ali je to vpliv »milostljive* ? Morda manjka resnega protesta od Franceljna? Vederemol! Seveda naš naziv — napredni — trgovec tudi ni pustil svoje hiše brez zastave, to smo vedeli že naprej, samo to slepomišenje se nam čudno zdi. Zakaj ne pokažeš svoje prave barve ? Zakaj se delaš belega, ko vsi vemo, da si črn? Pojdi, pojdi! toliko moža bi že lahko bil, da bi se očitno pokazal pokornega hlapca dičnega te-hanta in vrednega prijatelja gostov »pri Angeljčku* znanih izza slavnih dnij po neslavnih delih! Kaj ne gosp. dekan, tega si niste nikdar mislili, da pricapljata za vami brez vaše prošnje kar dva naprednjaka, ko se vam je priprosta ženica uprla ter ni razobesi a niti na prošnjo niti grožnjo vaše zastave. To je jako napredno, kakor je blagovolil pohvaliti prevzvišeni Šmarčane in Litijčane na prižnici ter jim zajedno zabičal »volite le katoliške, katoliške, le katoliške može*. Da, da. Upamo, da vsi trije spoznajo svoj greh in ga dva že gotovo obžalujeta s kesanjem njiju nevrednih del. Ali pa morda upata na izrek »kdor se ponižuje bo povišan"? Bomo Videli. Več Šmarčanov. Iz Jesenic. Gledališko društvo na Jesenicah vprizori v nedeljo, dne 12. t. m. E. Ganglovo dramo »Sin* in sicer kot popoldansko predstavo točno ob 3. uri popoldne. Marsikdo si bo mislil, zakaj se igra taka lepa drama popoldne in zakaj ne zvečer. Vzrok hočemo pojasniti na tem mestu. Naše gledališče ima stalne obiskovalce, o katerih moramo reči »zveste obiskovalce”, med katerimi seveda pogrešamo narodno jeseniško prebivalstvo, izvzemši par častnih izjem. Vsak cirkus in vsaka harmonika sta jim ljubša, kot pošt^po gledališče. Enemu je k »Jelenu* predaleč ali pa je »prenobl*, drugemu je sploh vse preneumno, kar ni slučajno kupčija, tretji smatra gledališče enako s tistimi belimi mišmi, ki vlečejo planete, četrti ga zmeče v en lonec z menežarijo, večina pa misli, da je vsaka »komedija" enaka. Priznati moramo, da je prebivalstvo na Savi vse drugačno in prav rado zahaja k pred stavam. Nadvse častno pa je, da naše delo spoštujejo ljudje, ki se ne boje stroškov in prihajajo iz drugih krajev, dasi nimajo ugodnih železniških zvez, vendar k vsaki predstavi v naše gledališče; med temi stoje na prvem mestu naši »zvesti* iz Žirovnice. Tudi Javornik je vedno častno zastopan. Mnogokrat smo imeli že goste iz Kranjske gore, Dovjega, Mojstrane, Radovljice, Bleda, Bohinja in celo iz Koroškega. Često se čujejo želje, da bi igrali popoldne, tako, da bi imeli obiskovalci vlake nazaj. Tej želji smo ustregli in radi tega, da nudimo tistim, ki imajo le malokdaj priliko obiskati nas, posebnega užitka naštudirati »Sina*. Obiščite to predstavo prav mnogoštevilno, a ne samo zunanji gostje, ampak tudi vsi tisti domačini, katerim je mari prosveta in izobrazba. Pokažite igralcem, da veste ceniti njih požrtvovalno delol I. S. Iz Ponikev pri Velikih Laščah. Neki dobro znani klerikalni »čuk", katerega smo v našem listu že parkrat siečali, strastno agitira za občinske volitve. Posebno bi rad spravil v odbor dobroznane »farške podrepnike., kakor je neki Levstik, Pugl in neki Purkat, kateri so pa toliko za v občinski svet, kot zajec v zelje. Možje bodite na agitatorja pozorni ter se varujte, da mu kateri ne gre na lim, ker ima zelo spičast in namazan jezik. Dalje vemo tudi, da je za agitacijo plačan od neke gotove strani. Agitatorju se pa svetuje, da naj molči in miruje, sicer se mu utegne kaj neljubega pripetiti. Kmet iz Ponikve. Iz Celja. (O predstavi »Bleda žena skrb* smo prejeli še sledeče poročilo. Op. ured.) Dramatično društvo v Celju je otvorilo svojo letošnjo sezono v nedeljo 5 novembra. Igrala se je z velikim uspehom znana ljudska igra pisatelja Hawela »Bleda žena skrb*. V težkih razmerah je začelo mlado društvo svoje delovanje, njegov prvi nastop nas je v vsakem oziru zadovoljil, saj pa je bila igra srečno izbrana in pod spretnim vodstvom g. Rafka Salmiča v resnici dobro pripravljena. Nimamo še v Celju svojega lastnega stalnega gledališča, požrtvovalnost in nikdar dovolj vpo-števana pridnost naših diletantov izpolnjuje to veliko vrzel v slovenskem kulturnem življenju celjskem. Kljub »diletantizmu* pa smo že preboleli or e čase, ko se je moralo na odru skrbeti samo za »teater in smeh . Par let dela na celjskem odru nam je izšolalo celo vrsto spretnih moči, in naše gledališče postaja zares vzgoje-vališče, kakor si ga želimo in kakor smo ga dolgo pogrešali. Prihodnja predstava je določena na nedeljo dne 19 novembra; igrajo se »Zlodjeve skale". Želimo društvu vsega uspeha, slovensko občinstvo pa opozarjamo, da se zaveda dolžnosti, ki jo je dolžno temu važnemu narodnemu in kulturnemu st emljenju. Iz Celja. Slovensko trgovsko so-trudništvo v Celju je dolgo razmotri-valo glede ustanovitve društva trgovskih sotrudnikov za Južno Štajersko. Po dolgem premišljevanju, ki se je temeljito izvrševalo, prišlo je do zaključka, da je ustanovitev take organizacije za Štajersko jako potrebna in tudi pomembna. Ako so organizacije potrebne v drugih krajih so tembolj potrebne v okoliših, kjer se nahaja naš narodni sovražnik. Razen tega je dandanes organiziran že celo najslabši delavec, žaluj bi se tedaj ne organi-2iralo tudi trgovsko sotrudništvo, ko je vendar trgovina en prvih faktorjev, od katerega je vse drugo odvisno. Trgovski stan sicer ni en najlepših, toda en najbolj delavnih in je tedaj organizacija trgovskega sotrudništva gotovo na mestu Zato se je vršil v soboto v Sokolskem domu v Gaberjih pri Celju prvi sestanek glede natančnejših dogovorov za ustanovitev organizacije. Ta ideja je bila od vseh navzočih članov častno sprejeta in takoj se je zamoglo konstatirati, da je stvar res potrebna in da so besede padle na rodovitna tla. Splošno je nastalo zanimanje za to stvar in se je tedaj nadejati, da bodemo v kratkem v zelenem Štajerju zamogli pozdraviti, novo, mlado društvo, ki se ne ustraši deia za svoje koristi. Med zbranimi gosti se je marsikdo oglasil k besedi, ki je izvajal nujno potrebnost takega društva. Med drugim se je posebno povdarjalo, da bode društvo po ustanovitvi imelo skrbeti za marsikatere prepotiebne zadeve. V slogi je moč. Dokler bodemo složni, dosegli bodemo marsikaj, kar bede le nam in našim naslednikom v korist in dobiček. Zaradi tega pa tudi ne smemo spati temveč zavedati se moramo svojih dolžnosti in v kratkem bodemo pozdravili z veseljem novo društvo. Dela bode več kot dosti in z združenimi močmi dosežemo vse, ako smo složni in solidarni. Društvo bi imelo v prvi vrsti namen, spraviti v tesno zvezo celo štajersko slovensko trgovsko sotrudništvo, ustanoviti v resnici resno delujočo posredovalnico, prirejati učne tečaje in zabavne večere ter skrbeti tudi za stik tovarišev na deželi. Nadalje dati potrebne informacije v privatnih in pravnih zadevah, dajati pod-podpore onemoglim članom itd., kar se bode glasom pravil še naknadno dodalo. Določen je bil že pripravljalni odbor, čegar naloga bode, težke toda prepotrebne zadeve najbolje rešiti in gotovo mu ne bode manjkalo resnega dela, radi česar naj ga tudi vse enako misleče sotrudništvo podpira v polni meri zaupanja do prepotrebne organizacije. Po konstituiranju pripravljalnega odbora bode isti v tej zadevi natančneje poročal ter zanimajočim nudil vedno priliko zadevo zasledovati. Mlademu odboru, ki je neustrašeno prevzel rešitev teške, toda prepotrebne zadeve v procvit trgovskega sotrudništva za Štajersko, kličemo: Delaj, sadovi ne bodo izostali I Celjski sotrudniki. DNEVNE VESTI. Ali »Narodni klub" še eksistira? Kak vik je zagnala takrat »Edinost", ko je »Jutro" s tako odločnostjo nastopilo proti koaliranju »Narodnega kluba" s Šušteršičem. Vedno je po-vdarjala, da si je »Narodni klub" pridržal popolno akcijsko svobodo; [no sedaj je minilo že skoro pol leta in kdo živih je slišal od onega časa kaj o nekem narodnem klubu, v katerem so stali še trije svetniki — JSpinčič, Mandič ih Laginja; Šušteršič se na svojo roko pogaja z vlado, kje je sedaj akcijska svoboda narodnega kluba, kje je kaj slišati sedaj o onih ljubljencih in boriteljih za pravice istrskih Slovanov, Šusteršičeva mogočna roka jim je zaprla usta, v proračunski de- LISTEK. MICHEL ZEVACO: Ljubimca beneška. Šele zjutruj je našla Leonora par ur vročičnega spanja, ki so ji ga motile strašne sanje. Ko so ji prišli javit, da želi mojster Petei Aretino govoriti z njo, ga najprej ni hotela sprejeti. Nato, ko je pesnik le silil in silil, se je spomnila, da je ta človek tisti, ki je prinesel Rolandov portret; mislila je, da utegne imeti še kak dragocen spomin naprodaj, in je z bolno radovednostjo ukazala, naj ga privedejo k njej. Kakor prvikrat je Aretino tudi danes natihem občudoval Leonoro; njena lepota je bila v teh dnevih skrbi in Žalosti morda še živejša nego sicer. Vročica je dajala njenim velikim očem prečuden blesk. Njena lica, običajno bleda, so se barvala z bežečo rdečico, in njene ustne so temnele kakor polne, zrele jagode. — Milostna, je izpregovoril Aretino z ganjenostjo, ki je ni mogel premagati in ki mu jo zapišemo v dobro, prinašam vam novice, ki vam jih nujno moram sporočiti ... in zato mi oprostite, da sem toliko silil do vas . . . Leonora je vljudno naklonila glavo, Aretino pa je povzel v veliki zadregi: — Te novice se tičejo vašega spoštovanega očeta . . . Mislil je, da ga bo obsula z vprašanji. Toda Leonora je molčala. — Nocoj sem namreč videl žlahtnega Dandola, je povzel Aretino ... v svoji palači . . . prišel je k meni . . , nerado-voljno . . . Leonora ga je gledala nepremično; rekla ni ničesar. — Reči hočem, da so ga prinesli k meni . . . — Prinesli? je zdajci vprašala Leonora, tako mirno, da se je Aretino natihem začudil. — Prinesli, da milostna. Iz tega, mislim, sklepate, da je bil vaš spoštovani oče ranjen . . . — Kliče me k sebi, kajneda? Idiva, gospodi je dejala Leonora, pripravljena izpolniti svojo otroško dolžnost do konca, Vstala je in se ogrnila s šerpo. — Milostna, je vzkliknil Aretino, blagovolite me poslušati. Žlahtni Dandolo vas ne kliče k sebi . . . ranjen je nevarno . . . smrtno . . . — Moj oče je mrtev! je dejala Leonora zamolklo. Aretino je hotel izbegljivo zanikati te besede; toda Leono- rino vedenje ga je presenetilo. Nobene solze ni potočila! Krčevitega joka, ki ga je pričakoval, ni bilol Ta nova vrsta žalosti je popolnoma zmedla pisača, ki je izrazil žalost vojske po velikem Vragu z besedami: — Sneg, ki je naletaval v velikih kosmičih, se je tajal ob gorečnosti vsesplošnega žalovanja . . . Zazdelo se mu je očividno, da Leonori ni hudo, ker ne plaka. Zato je nemudoma opustil sočutno grimaso, s katero je mislil, da mora okrasiti svoj obraz, in izsul vse v eni sapi: — Kajpada, mrtev je. Prinesli so ga umirajočega v mojo hišo, kjer sem ga sprejel kljub velikim nerodnostim, ki mi jih povzroča ta stvar. Imel je komaj še dovolj časa, da meje prosil, naj vas obvestim. To storim, milostljiva, in vas zagotavljam . . . Leonora mu je mignila z roko, kakor da ga prosi molčanja. Ta novica jo je presenetila in porazila. Ko je prišel oče po slovo, je dobro vedela, da se odpravlja iz Benetek za vedno. In vendar ni bila preveč vznemirjena. Vezi ljubezni, ki so jo vezale na očeta, so se bile že zdavna razvozlale; in kar jih je še ostalo, so odpadle ravno v tisti zadnj minuti, ko je Dandolo povedal, kako in zakaj da jo je Izda Altieriju. Toda smrt ima strašno predpravico in oblast, da izbriše sovraštvo. V tem trenotku se je Leonora spominjala samo tega, da je bil Dandolo njen oče. Njena kri je kričala od bolesti ... In vrhutega se je videla zdaj samo in zapuščeno na tem svetu. Prijateljev ni imela. Že cela leta je živela v tem svojem srditem žalovanju, za* prta kakor duh v svojem temnem kraljestvu. Zbala se je . . . In, žalostno, pomirila jo je samo misel na bližnji samomor. Česa se ji je bati, ko se itak tudi ona kmalu loči od svetal Kaj ji treba prijateljev, ljubimca, očeta! Zanjo je bilo vse končano I In s poprejšnjim mirom je vprašala: — Pravite, da je bil moj oče ranjen? — Da, gospa, z mojsterskim sunkom bodala. Žlahtnega Dandola je moral napasti kak razbojnik. Zgodilo se je v uličici, ki vodi na levo mimo moje hiše. Slišali smo kričanje. Takoj sem planil ven, da pomagam tistemu, ki je ječal pod oknom. Žal, bilo je prekasno. Zločinec je bil izvršil svoj namen. Našel sem vašega plemenitega očeta v mlaki krvi in nisem mogel storiti drugega, kakor da sem ga dal spraviti v svojo palačo, kjer mi je naglo poklicani ranocelnik izjavil, da bo ranjenec živel le še par minut. In žal, tako se je zgodilo! Brez najmanjšega drgeta je poslušala Leonora to povest, ki si jo je Aretino olajšal s par majhnimi lažmi. — Hvala vam, gospod, je dejala naposled, hvala vam za vse, kar ste storili. — Storil sem samo svojo dolžnost. A to še ni vse. Žlahtni Dandolo mi je naročil, da naj skrbim za njegov pogreb . . . — Ta skrb je moja, je rekla Leonora. — Torej naj spravim mrliča semkaj? je vprašal naglo. Aretino Tudi to opravim samo spremiti do kraja, k; az, je odgovorila Leonora. Izvolite me er počiva moj oče . . . Vaš sluga sem milostna, je dejal Peter z globokim poklonom, poln spoštovanja in sluteč za navidezno mirnostjo Leo-pore bližanje nečesa strašnega. Pot od palače Altieri do Aretiiiove je bila kratka. Minila je molče. Leonora je mislila, da je ubil očeta Altieri ali kdo izmed njegovih ljudi. (Dalje.) bati molči vsa trojica, niti ena beseda za Istro, Šušteršič je poslal v boj raje Brenčiča, da pokaže, kako spoštovanje ima do narodnega kluba in njegovih treh članov. Spinčič, Mandič in Lagi-nja bodo kmalu v parlamentu isto, kar je danes dalmatinski poslanec Perič, ki uporablja državnozborske seje za sladek počitek, ko celi dan dremlje na svojem sedežu. RybaF in Gregorin sta se radi svojega koraka opravičila pred volilci, Mandič pa še do sedaj ni storil tega, ati se mar boji svojih voHlcev. Res lepa je ta naša jugoslovanska delegacija, istrska trojica dela tlako Šušteršiču, Rybar in Gregorin tavata izgubljena po zbornici, ter samo premišljujeta, kako bi delala iz Dunaja reklamo za svoje delo, samo dr. Ravnihar si je našel v moč-herti in vplivnem češkem klubu oporo za uspešno delo v korist slovenskih teženj in kljub temu pa bi radi še vedel, ako »Narodni klub' v resnici še obstoji in ako je Šušteršiču tudi v pogajanjih z vlado popolno.- akcijsko svobodo, ker ta istrska trojica v parlamentu tako trdovratno molči, naj pa vsaj malo v domovini pove, kaj je z narodnim klubom. Nam je pa v resnici žal za te tri narodne prvoboritelje v Istri, da so na svoia stara leta zašli v tako družbo, No, Karlin pač ni brez vzroka tržaški škoi in mogoče doživimo še, da bodeta Spinčič in Mandfč sledila vzgledu svojega nekdanjega sobrata Jakšiča. Ekserdclje za avstrijske oficirje. Avstrijski vojaški vikar je izdal na vsa korna poveljstva — kakor trdi, po višjem nalogu — vprašanje, kako stališče bi zavzela ista, ako bi upeljala v vseh garnizijah obvezne pridige za oficirje, ob velikonočnih praznikih pa obvezne eksercicije po srednješolskem vzorcu. Te pridige in eksercicije bi vodili jezuitje. Radovedni smo, kako stališče bodo zavzeli proti upeljave te prisilne pobožnosti avstrijski oficirji. V naši ljubi Avstriji hočejo pač vse poklerikaliti, zdaj so se spravili celo na oficirje, ki jih bomo nazadnje še lahko gledali vsako jutro, ko se bodo v parih drajsali iz kasarne v kako cerkev k maši, kakor nekoč srednješolci. Brezdvomno je, »da ta odredba prihaja iz dunajskega Belvedera, kjer komandira jezuit grof Gaalen. Nemška »Krlegsbereltschaft “. — Doslej se je vedno oblastno in mogočno govorilo o vedni pripravljenosti nemške armade, ki je baje pripravljena vsak trenotek udariti. A poraz nemške diplomacije v maroški aferi je to vero in zaupanje v moč nemške armade malo omajal. V dobro informiranih krogih se namreč trdi, da je nemška diplomacija kapitulirala iz strahu pred francosko in angleško mornarico in to na odločno zahtevo vodstva nemške mornarice. Iz Berlina se namreč poroča o celi zadevi: med nemškimi visokimi oficirskimi krogi se pripoveduje: Ko je bila pred tremi meseci največja nevarnost, da pride med Nemčijo in Francijo ter Anglijo h konfliktu, poklical je nemški cesar k sebi vojnega ministra ter državnega sekreterja v mornariškem oddelku ter zahteval od njiju zanesljivega in striktnega odgovora, ako je nemška armada pripravljena na boj. Vojni minister je to potrdil, admiral Tirpitz pa je zagotovil Viljema, da ima velike dvome o odporni zmožnosti nemške mornarice v slučaju vojne ter dokazal svoje pomisleke z dejstvom, da je cesarja Viljema kanal pri Kilu neraben, da nemška obrežna in obrambena linija pri Kuselhavnu ni pripravljena za boj, dalje da število nemških podmorskih čolnov ni niti po številu niti po orožju kos angleškim, nazadnje pa se tudi nemške oklopnice ne morejo I ALP LISTEK. Biblija, znanost in cerkve. Spisal Jaroslav Palliardl. (le 24. zvezka knjižnice češke »Svobodne Misli*). Mala grbica na gornjem koncu uhlja priča, da je bil uhelj na onem koncu preje podaljšan, kakor pri živalih. Nekateri ljudje še zdaj znajo »striči z ušesi", kakor je znal naš živalski prednik, ki je to delal, kadar je hotel kako stvar bolje slišati, da bi se umaknil nevarnosti, ki mu je grozila. Zelo zanimivo je, da razvoj človeškega zarodka v maternem telesu kaže približni razvoj človeka iz nižjih organizmov. Začetek človeškega zarodka se ne razlikuje od jajčec drugih živali. V petem tednu ima človeški zarodek na vratu brazde, podobne ribjim škrgam, njegovo srce je enostavna vreči podobna žila, kakor srce nižjih rib, in organi, ki opravljajo službo ledvic, so podobni ribjim ledvicam. Črevo, sečni mehur in spolni organi se spajajo-v eno samo odprtino, kakor pri ribah in pri ptičih. Rep je daljši nego noge in se izgubi šele meriti z angleškimi in francoskimi, ki imajo že 30—34 cm topove, a nemške samo 28 cm. Cesar Viljem je nato na podlagi tega poročila informiral nemško diplomacijo, na kar je prišlo do nemškega retreja v maroškem vprašanju in do poraza nemške diplomacije. Kakor je videti, se Viljem ne more preveč zanašati na svoje kanone, na katere je kazal nekdaj s takim ponosom I Ljubljanska policija je res vsestranska in izvršuje tudi že posel tržnega nadzirništva. Zadnjič je hodil po noči po ljubljanskih kavarnah nek pijan detektiv in zahteval mleko, da ga preskusi glede stopinj tolšče. S bodo začeli morda detektivi nadzorovati trgovine, ako je blago dobro in gostilne, ako je vino pristno; tatove pa naj zasledujejo ljubljanski kavar-narji, gostilničarji, trgovci itd. Iz gledališke pisarne. Jutri, v soboto opera B. Smetana »Prodana nevesta" (za n e par-abonente). V nedeljo popoldne ob 3 prvič kot popoldanska predstava Gilbertova vesela opereta »Sramežljiva Suzana" pri zelo nizkih cenah. Predstava se vrši izven abonnementa, za lože nepar. — V nedeljo zvečer ob polu 8. se igra prvič izvirna narodna pravljica .Kralj Matjaž" (za par abonente). G. Jak. Špicar je našemu občinstvu že znan kot dramatizator Sketove povesti »Mi -ki o v a Zala", ki se je igrala prvič tudi na našem odru z lepim uspehom. Špicarjeva narodna pravljica »Kralj Matjaž" je ljudska igra, pisana torej za narodne in rodoljubne kroge, ki poznajo politične in socijalne razmere med koroškimi Slovenci. Špicar je živel dolga leta med Korošci ter je zanje najmarljiveje deloval kot igralec in režišer slovenskih dramatičnih predstav. Pravljice imajo v koroškem slovenskem kmetu trdne korenine in hrepenenje teh Slovencev po večji narodni svobodi in narodnih pravicah je izrazil Špicar v pravljičnem delu »Kralja Matjaža". Vsa igra je pisana nekako v slogu Kajetana Tyla in F. Raimunda; realnost in pravljica se razvijata vzporedno ter se prepletata. V tej ljudski igri nastopa ves dramski ensemble, ter je igra najlepše opremljena, Dejanje se vrši najprej v kraljestvu Usode, potem v gori Peci, kjer spi vojska slovenskega kralja Matjaža ter v slovenski koroški vasi, kjer žive potujčeni in zvesti rodoljubi skupaj. Končna živa slika je mišljena na Gospesvetskem polju ob znanem prestolu. Seveda je v tej simbolični igri zastopan tudi humor, ter nastopajo razni tipi iz koroškega ljudstva. Slovensko deželno gledališče. Včeraj se je pela pred polno hišo tretjič lepa opereta »Cigan baron« Dirigiral je mesto kapelnika g. Jera-niaša g. Talich. Predstava je bila boljša, nego so bile prejšnje, posebno drugo dejanje je šlo zelo gladko in je stalo najvišje. Ga. Foedranspergova se je, dasi še nekoliko bolna, žrtvovala, kar je na vsak način lepo* in hvalevredno. Da ne bo neprijetnih zamenjav, konštatiramo, da g. A. Verovšek ni tisti član slov. dež. gledališča, ki je napadel našega gledališkega recenzenta. Narodna Škofja Loka. V rokah imamo kuverto škofjeloške mestne občine, ki nam jasno priča, kako silno napredujemo Slovenci na vseh koncih in krajih. Na kuverti blišči napis: Stadtamt Bischoflack. Portofreie. Dienstsache. Človek bi mislil, da je dobil kako pismo iz Pruskega, toda končno pa mora priti do prepričanja, da leži Škofja Loka v kraju, kjer ljudje nimajo niti pojma o nemščini. — Škofjeloški mestni urad stori najbolje, da preneha s svojim lakajstvom, kajti v drugem mesecu. V šestem mesecu je človeški zarodek pokrit z nežno dlako, in jo izgubi šele pozneje, in v sedmem mesecu so podobni zavitki njegovih možgan zavitkom možgan odraslega pavijana. Izmed številnih dokazov za živalski izvir človeka smo jih navedli samo nekoliko, da pokažemo, v kateri smeri gre znanstveno delo. V tercijarnih plasteh doslej še niso našli ostankov človeka one dobe; poznamo pa celo vrsto najdišč, posebno na južnem Francoskem, kjer so našli v plasteh, čisto gotovo tercijarnih, (in to nele v plasteh iz zadnjega oddelka te dobe, temveč tudi v plasteh t. zv. miocaena, ki so nastale po trditvi odličnega berlinskega geologa Pencka pred več nego tremi in pol milijona leti) prav primitivna orodja, ki so jih znanstveniki po dolgih prepirih spoznali za resnična orodja bitij, ki so v tercijarni dobi živela na Francoskem. Ta bitja so bila že ljudje ali pa vsaj ljudem jako blizu. Najstarejši doslej znani ostanek človeka jč spodnja čeljust, ki so jo našli 1. 1907. v peščenih plasteh pri mestu Heidelbergu na Nemškem v globočini 24 metrov pod zemeljsko površino. Živalske kosti, ki so se pokazale v tej plasti, dokazujejo, da so stare približno milijon let. Iz tega pa tako nepotrebno hlapčevanje mu gotovo ne dela časti. Poziv. Dotični gospodje, ki so videli zadnjič v gostilni in pred gostilno na Bregu (poleg bivšega katoliškega doma) napad ljubljanskih civilnih stražnikov na nekega postreščka, o katerem napadu smo v dveh številkah pisali, se pozivajo, da v interesu napadenega moža nažnanijo našemu uredništvu svoje naslove, kajti stvar bo imela svoje posledice pri sodišču in pojde za to, po pričah dokazati, kako so oni civilni stražniki proti onemu možu takrat nastopili. Maščevanje. Delavec Pankracij Skolc iz Hrastnika je prišel prepozno na delo v premogovnik. Radi tega mu ‘e paznik odtrgal polovico plače. De-avec je nato iz maščevanja razbil te-efonski aparat in povzročil 50 kron škode. Izročili so ga okrožnemu sodišču v Laškem. Hud sin. Dne 4. t m. je nasatl med posestnico Jago Štefanovič in njenim sinom Ferdinandom iz Sv. Roka na Štajerskem radi neke malenkosti prepir. Sin je v jezi pograbil svojo mater, jo vrgel na tla in pretepel, tako da je bila na rokah in nogah težko poškodovana. Hudobni sin je nato pobegnil. Redkost. V Polju pri Št. Vidu nad Ljubljano cvete sedaj v pozni jeseni na vrtu Marije Polinšar jablana! Pač redka prikazen. Nesreča. Tovarniškega delavca Alojzija Arzenaka je preteklo soboto v tovarni za stole na Bregu pri Preserjah zagrabil stroj za oblanje in ga na levi roki težko poškodoval. Odpeljali so ga v deželno bolnišnico v Ljubljano. Napadalec z nožem. Dne 4. t. m. je gostilničarjevega sina Franceta Starmana iz Starega dvora pred domačo hišo neki neznanec sunil z nožem v oko in nato še na obeh rokah težko poškodoval. Tatinska sosedinja. Te dni je nekdo ukradel posestniku Ivanu Cankarju v Dobrunjah ročni voziček vreden 20 K Ko je prišel v torek posestnik v Ljubljano, je na trgu zapazil svoj voziček. Naznanil je zadevo takoj policiji, ki je aretirala 281etno prodajalko peska Marijo Piškur, sose-dinjo okradenega posestnika. Tatica je bila že večkrat radi tatvin pred-kaznovana, vsled česar so jo izročili okrajnemu sodišču. V Ameriko. V ponedeljek popoldne je stražnik na južnem kolodvoru aretiral 201etnega posestnikovega sina Franca Gerdanca iz Čateža na Dolenjskem, ravno v trenotku, ko se je hotel odpeljati v Ameriko, ne da bi zadostil svoji vojaški dolžnosti. Policija ga je izročila deželnemu sodišču v Ljubljani. — V torek je bil iz tega vzroka aretiran 201etni posestnikov sin Ivan Rogina iz Dragatuša pri Črnomlju. Imel je pri sebi 603 K 56 v denarja. Ljubeznjiva brata. Predvčerajšnjem ponoči sta dva brata popivala v večih gostilnah. Na potu proti domu sta se nenadoma sprla in stepla, nakar ju je moral stražnik ločiti. Umetnik. Te dni se je produciral v ljubljanskih gostilnah neki 201etni fant. Pustil se je zvezati v verige, katerih se je potem z lastno močjo rešil. Policija, ki se za take tičke v zadnjem času zeto zanima, je nadebudnega umetnika aretirala in ga vtaknila v luknjo Na policiji se je izkazalo, da je aretiranec brezposelni natakar Fran Ruschel iz Trutnova na Češkem. Star tat. Policija je aretirala te dni nekega 61 letnega moža, ki je na Tržaški cesti ukradel nekemu gostilničarju 14 K 40 v denarja. Gostilničar je starčka zasačil ravno pri tatvini in mu denar takoj odvzel. Policija ga je izročila sodišču. Zaradi pojave kuge sllnovke v kamniškem okraju je prepovedan sejm za živino in vsako drugo blago v Moravčah !n tudi v St. Gotardu dne 11. t. m. (soboto). Gosp. Vojko Koprivnik In gosp. Anton Sodnik, starešini akad. društva slov. agr. »Kras" sta napravila III. gozdarski izpit in zapustila zemijedeljsko visoko šolo na Dunaju kot gozd. inženirja. Akademija priredi v soboto 11. t. m. ob polu 9. predavanje v Narodni Čitalnici v Kranju. Predava g. Lenard Lotrič o »avstrijski šolski politiki". Slov. del. pevsko društvo »Slavec" v Ljubljani priredi v nedeljo, dne 12. novembra 1911 v veliki dvorani Narodnega doma Martinov večer. Sodelujejo: Pevski zbor »Slavca" pod vodstvom pevovodje gosp. L. Pahorja in orkester »Slovenske Filharmonije". Začetek točno ob 8 uri zvečer' Vstopnina 1 K. Vstopnica daje pravico do plesa in je obenem srečka k žrebanju za Martinovo gos. V veseli družbi pri »fajmoštru" v Ljubljani so nabrali za Sokolski dom v Brežicah sledeči gg.: I. Hre- horič, izgubljena stava, 5 K; Leop. Jak, Frančišek Grčič, K. Lisec, J. Molan, Maks Črnak po 1 K; Vek. Hotko, 2 K; skupaj 12 K. — Iskrena hvala in bratski Na zdar! „Ideal“. Današnji specijalni večer obeta biti zelo zanimiv. Na sporedu sta med drugim dva mikavna posnetka: Trajekt Trellenborg in angleška posestva na Borneu (v barvah). Dalje lepa drama »Dvojna adopcija". Za smeh skrbe sledeče slike: »Gospoda Mayerja gardine", »Domača sreča", »Parodija na plesanje po žici" in ve-lekomična slika »Luka se udeležuje boja s petelini". — V soboto afrikan-ska drama z leopardi, levi itd. — Za drugi teden »Princesa Cartonche", kraljica roparjev. O. BERNATOVIC Ljubljana. — Mestni trg. — Ljubljana. Velikanska zaloga narejenih oblek za gospode, gospe In otroke. Najnižje cene, solidna postrežba. V »Narodni kavarni" koncertuje vsaki večer svetovnoznana, jako priljubljena elitna dunajska damska kapela R. H. Dietrich. Začetek ob 9. uri. Vstop prost. Italijansko-turška vojna. Splošni položaj s«!*je zelo poostril in ako je Italija resno mislila, da bo Evropa priznala aneksijo Tripolitanije in Cirenajke in da se bo vdala tudi Turčija, se je v svojih pričakovanjih zelo motila. Proti aneksiji je Turčija protestirala in pravi v svoji noti, ki jo je poslala vsem velikim silam, da smatra aneksijo za ničevo in brez vsakega pomena s pravnega stališča kakor tudi s stališča faktičnih razmer, ker nasprotuje najeiemeutarnelšim načelom mednarodnega prava. Turčija in Italija se nahajati še vedno v popolnem vojnem stanju. Turčija namerava svoje su-verenitetne pravice čez obe provinci, ki ne morejo zastareti in ki niso na prodaj, z orožjem braniti. Poročilo o aneksiji pomenja dvojno formelno kršitev obveznosti glede teritorialne integritete Turčije, ki jih je prevzela Italija napram velevlastim in turški vladi na podlagi pogodb, predvsem na podlagi berolinske in pariške pogodbe. Z aneksijo so se odnošaji med Italijo in Turčijo samo poslabšali in Turčija začne morda vojevati s še večjo energijo in odpornostjo, kot se je bojevala do sedaj in sedaj se morda zgodi ono, česar Turčija prej ni hotela storiti: izgnala bo vse italijanske državljane, posebno, ker je tudi Italija izgnala iz Tripolisa vse turške državljane. Evropske velike sile pa na italijansko izjavo o aneksiji najbrže sploh nič ne odgovorijo, ali pa izjavijo, da aneksije ne morejo priznati vse dotlej, dokler Italija faktično ne zavzame Tripolitanije in Cirenajke. To bo pa še dolgo trajalo 1 Z bojišča so došla do sinoči naslednja poročila : Pariz, 9. novembra. Iz Derne poročajo, da se med italijanskim vojaštvom kolera vedno bolj širi. K temu prihaja tudi še legar. Vsak dan se vrše mali boji. Italijani so začeli zopet zasedati zunanje utrdbe mesta Tripo-isa in se pripravljajo na ofenzivo. Dobili so novih 3000 mož, pričaku-ejo še nadaljnih 3000 in mislijo, da jo to zadostovalo za začetek ofenzive. Turška artilerija strelja vsak dan v mesto in pričakujejo Turki v kratkem 10000 Arabcev iz Feza. Nekaj dai sem dežuje po celi Tripolitaniji. Berlin, 9. novembra. Ameriška vlada je naročila svojim podanikom v Tripolisu, da naj zapuste mesto. Ameriški podaniki so se vkrcali na vojno ladjo »Chester". To odredbo so izdale Zjedinjene države v prvi vrsti radi kolere, deloma pa tudi zato, ker seje bati, da se vname pred Tripolisom velika bitka, ki bi se utegnila razširiti tudi na mesto, v katerem slučaju bi bili v nevarnosti vsi, ki bi se v mestu nahajali. Turki se namreč pripravljajo na velik naskok, ker hočejo na vsak način iztrgati Italijanom iz rok tudi mesto Tripolis, zavedajoč se dobro velikanskega pomena, ki bi ga imela za nadaljni razvoj dogodkov taka njihova zmaga. Berlin, 9. novembra. Poročevalec »Berliner Tagblatta" poroča, da s# Italijani v njegovi odsotnosti vdrli v njegovo hišo, razbili pohištvo in jnu ukradli mnogo dragocenih arabsKtn rokopisov. S takimi in sličnimi dejanji zaigrajo Italijani še ono mato simpatij, ki jih v Evropi še vajo. Berlin, 9. novembra. Vojni poročevalec »Morgenpost" poroča, da se je položaj Italijanov nekoliko zboljšal, ter da imajo sedaj v Tripolisu zbrani* 35.000 mož. Italijanske izgube pa so višje, kakor to priznavajo oficija'na poročila. Po njegovom računu so Italijani izgubili 2000 mož Med vojaštvom vlada kolera. Včeraj je umrlo nad 100 mož, umrlo jih pa bo še veliko, ker v vojni se ni mogoče držati zdravstvenih navodil proti koleri. Pariz, 9. novembra. »Agence Ha-vas" poroča, da se je izjavil general Caneva, da bodo sedaj Italijani počasi prodirali proti jugu do oaze Zara, ki je zbirališče Turkov in Arabcev. Po zimi hoče nato nadaljevati ekspedicijo v notranjost in upa, da bo spomladi zavzel celo Tripolitanijo, Iz vseh poročil se da naslikati položaj na bojišču približno tako lc: Italijani so sicer pretrpeli do sedaj velike zgube, ali četudi so se morali na več krajih pomakniti za par kilometrov nazaj, so vendar obdržali vse svoje operacijske baze, ki so jni zavzeli v začetku vojne, t. j. vsa važnejša obrežna mesta. Turki so torej se da sklepati, da je tudi ona človeška kost najmanj toliko stara. Čeljust heidelberškega človeka je jako močna, nenavadno debela in znamenita zaradi tega, ker nima ven štrleče brade, kakor čeljust sedanjega človeka. S iem, pa še z drugimi znaki se precej razlikuje ta čeljust od čeljusti poznejših ljudi in se nasprotno približuje čeljustim človeku podobnih opic tako zelo, da bi jo lahko smatrali za živalsko čeljust, ko bi dobro ohranjeno, iz 16 zob obstoječe zobovje ne bilo čisto gotovo človeško. Čeljust heidelberškega človeka je direktna priča visoke starosti človeškega rodu in obenem važen dokaz za njegovo živalsko pokolenje. L. 1908. je bila v neki špilji pri Moustrieru na južnem Francoskem najdena in od strokovnjakov preiskana okostnica mladeniča, ki je bila tam pokopjfaa pred približno 400000 leti,. Ta okostnica je približno 600.000 let mlajša nego čeljust heidelberškega človeka, kaže pa še vedno številne živalske znake, ravnotako, kakor človeški ostanki iz še poznejših dob, med katerimi so najbolj znane kosti neandertalskega človeka, dalje tem sorodna okostja iz špilj pri Spi v Belgiji, pri Krapini, kos spodnje čeljusti iz špilje Šipka pri Stramberku na Moravskem itd. Ljudje, od katerih so te kosti, so bili drugačni nego sedanji ljudje. To pozna vsak, kdor primerja samo površno vsaj slike teh kosti s kostmi sedanjega človeka. Najvažnejša je vedno lobanja, kajti ima nizko, poševno in ploščato čelo, mogočna obočja, očesno votlino zelo oddaljeno drugo od druge in spodnjo čeljust brez brade. Tudi drugih razlik od sedanjega človeka, in to nele na lobanji temveč tudi na drugih delih okostja je mnogo. O tem pa ne bomo tu obširneje govorili, ker bi se naša razprava sicer čez mero razširila in zadostuje tudi to, kar smo že povedali. Iz številnih, vzajemno dopolnjujočih se znanstvenih raziskavanj je jasno, da je človek v neprijaznem podnebju diluvijalne dobe bojeval hud boj za življenje z naravo in da se je moral prilagoditi neugodnim pogojem, da ni njegov rod izginil, Vsled tega boja se je človeštvo v diluvijalni dobi neprestano duševno in telesno razvijalo in z živalske stopnje, ki je na nji stal v mnogem oziru še n. pr. neandertalski človek, se je polagoma dvignilo do visoke stopnje sedanjega izobraženega Evropejca. Tudi izobrazba človeškega rodu se je dvigala počasi sorazmerno s telesnim razvojem. Tercijarni človek in človek sledeče dobe, ki je živel, kakor omenje- no, približno milijon let pred nami v Evropi in je znan pod že omenjenim imenom heidelberškega človeka, nista še znala rabiti ognja in sta rabila zelo enostavna lesena in koščena orodja. Človek, čegar štiristotisočletni grob so našli v špilji pri Moustieru na južnem Francoskem, kakor tudi neandertalski človek, sta pa že poznala in porabljala blagodejne učinke ognja in sta napravljala iz kremena orodja različnih oblik, primerno obdelanih za delo, za katera so bila namenjena. Ti ljudje so bili potujoči lovci, ki niso imeli stalnega prebivališč«; temveč so se potikali od kraja v kraj za mamuti, antilopami, jeleni in drugo zverjadjo, ki je bila njih edina hrana. Poznejši ljudje so bili še vedno lovci, niso imeli domačih živali in se še niso povzdignili na višje stališče pastirjev, bili pa so vendarle nekoliko višje nego njih predniki. Na njihovih taboriščih nahajamo okoli zapuščenih ognjišč ne samo kopja, kline, nože in druga orodja in orožja iz kosti in kamenja, temveč tudi že v resnici umetniške izdelke, med njimi male kipe ljudi, ki so bili izdelani iz finega peščenca, živalskih rogov, zob in kosti. svoje uspehe razkričali kot velike zmage, Italijani pa niti najmanjših neuspehov niso hoteli priznati. Prav niso delali niti eni, niti drugi, ker resnica pride končno vendar-Fe vedno na dan. Italijanska ekspedicijska armada je sedaj močno pomnožena; v samem Tripolisu oziroma v njegovi okolici se nahaja že 35.000 italijanskih vojakov. To vsekakor zadostuje za začetek ■ofenzive in zato sedaj gotovo ne bodo več dolgo odlašali s tem, da začnejo prodirati proti notranjosti dežele. General Caneva je tudi že izjavil, da začne počasi prodirati proti jugu, to je proti osrčju Tripolitanije in izraža upanje, da zavzame spomladi celo Tripolitanijo. V tem je sicer malo preveč optimizma, ker tako iahko in hitro morda ne bo šlo, ali iz teh izjav se vidi, da imajo Italijani resen namen zavzeti Tripolitanijo z orožjem. Z druge strani imajo pa tudi Turki — kakor se vidi iz note turške vlade — ravno tako resen namen braniti deželo z orožjem v roki. Vršili se bodo torej tndi boji, ki bodo zahtevali veliko človeških žrtev. Dolgo bodo doneli po tripolitanskih puščavah klici »Avanti Šavoia!u kot odgovor se bodo pa slišali klici „Allah il Allahl“ . . . Kateri klici bodo močnejši in kateri bodo zmagali? Italijani upajo in Turki upajo — konec vojne nam pa pokaže, kateri so se varali v svojih upih. Razmere so take, da bodo to najbrže Turki. K uboju na Skaručni. O strašnem uboju v Skaručni smo ^dobili včeraj še dve sledeči poročili: Morilec pokojnega Podgorška je „Špankcov“ iz Sela, član .Katoliškega izobraževalnega društva Šinkovturn“. Andrej Podgoršek, p. d. Jožefova iz ^Vojskega pri Skaručni je zapustil -okolu 10. ure zvečer gostilno Mihaela Zupana v Kosezah ter se napotil proti domu. Ob cesti poleg vasi Selo, ga nenadoma napadejo člani ^Katoliškega izobraževalnega društva Šinkovturn*1, ki so šli ravno iz skušnje igre, kateto so imeli drugi dan predstavljati. »Spankcov* skoči brez vsakega povoda proti Podgoršku ter ga udari s tako silo po levem sencu, da mu je prebil črepinjo in je p mnenju sodne komisije, ki je v torek truplo obduci falo vsled tega udarca smrt takoj nastopila. Ranjki zapušča 13 otrok, od katerih je še sedem nepreskrbljenih. K uboju na Skaručni se nam še poroča: Izkazalo se je da je bil sum, ki je letel glede uboja na „čuke opravičen. Pokojni A. Podgoršek je bil umorjen od čukarske roke. Ubijalec je — kakor smo že včeraj poročali — Spankcov čuk iz Sela pri Skaručni. Ker je ta poživinjeni vzor-čuk že ič. Skoda cenjaje tafc«j ta lujkulaBtaaj«. Uživa najboljtl kod« pw»*K Dovoljuj* Ib «Mn§a dobKka Mata« podpora v MMdn« ta obtnokattan* naoMn«. Sprejemi cavarovaaja človeškega življenj« f najramovntncjlife kombinacijah pod tak« ugodnimi pogoji, ko :rr—iras vzajemno zavarovalna banka v Pragi. a Reserve lu fondi K 54,000.000. Izplačane odškodnine la kapitalije K 109,8&6.860‘5S. Po velikosti drugi vzajemna zavarovalnica laftc države i vseskozi slovansko - naroda« uprave. n ' i - Vm pojuaiia dal«: .. ...... ............. Generalno zastopstvo v Ljubljani v Gosposki ulici It. 11 .... "" ..... Pisarn« bo v lastni bauiai UH. .. «■—' Izvod samo 6 vinarjev Vas Hstt doMMi M raadsljNt« aavara- vancem; dosedaj m ga j« taptaM« K 7,4NrTl9— Kupujte le najpopolnejše pisalne stroje: Del. glavnica K 8,000.000. Ceniki In razkazovanje brez' SSi!!SSSSSSSS!ŽSSSSSSSS! plačno. Ljubljana, Šelenburgova ul. 7, fllijalka v Ljubljani Najboljše odgovori „Sloveoco“ vsak FR. KS. KASPER Naročajte in kupujte „Jutro“ izvod samo 6 v.