1» »Xc GEOGRAFSKI VESTNIK Časopis z« i e o mafijo m sorodne vede BULLETIN OF THE OEOORANIICAL SOCIETY OF SLOVENIA OULLETIN DE LA SOClfTf DE OfOSIArOIE SE SLOVfNIE 5”"'. VSEBINA - CONTENTS - TABLE DES MATIERS Razprave - Papers - Articles Igor Vrišer (Ljubljana): Ob štiridesetletnici združitve Slovenskega Primorja s Slovenijo .................................................................... 3 On the fourty anniversary of uniting Slovensko Primorje (Western Slovenia) with Slovenia .............................................. 12 Ivan Gams (Ljubljana): Omejitev alpskega ozemlja v Sloveniji (z 1 risbo med tekstom)................................................................... 13 Boundaries of the Alps in Slovenia (with 1 Figure in Text)..................... 20 Darko Radinja (Ljubljana): Snežna odeja v SR Sloveniji sredi decembra 1986 ter vprašanje onesnaženosti našega okolja (z 2 risbama med tekstom) ...................................................................... 21 The Pollution of the Environment in Slovenia as Indicated by the Snow Cover in the Middle of December 1986 (with 2 Figures in Text).................. 35 Igor Vrišer (Ljubljana): Spremembe v zemljiških kategorijah v Sloveniji (s 4 risbami) ................................................................. 37 The Changes in Categories of Land in Slovenia (with 4 Figures in Text) .. 49 Milan Natek (Ljubljana): Osnovni tipi zemljiško-posestne strukture v SR Sloveniji leta 1981 (s 3 risbami in 3 tabelami med tekstom) ................ 51 Basic Types of the Land Tenure Structure in the Socialist Republic of Slovenia in 1981 (with 3 Figures and 3 Tables in Text)......................... 66 Lojze Gosar (Ljubljana): Kakšna naj bi bila prihodnja poseljenost v SR Sloveniji? (z 2 risbama med tekstom) .......................................... 67 Alternatives of Future Population Distribution in Slovenia (with 2 Figures in Text).............................................................. 75 Ludvik Mihelič (Sodražica): Oskrba s pitno vodo v SR Sloveniji v sušnem letu 1985 (z 1 risbo in 1 tabelo med tekstom).................................. 77 Drinking Water Supply in SR Slovenia During the Arid Year 1985 (with 1 Figure and 1 Table in Text).................................................... 89 Drago Perko (Ljubljana): Povezanost prebivalstva v Pokokrju z nadmorsko višino in naklonom (s 5 tabelami med tekstom)................................... 91 Connections of Population with Altitude and Incline (with 5 Tables in Text).......................................................................... 99 Vera in Vlado Kokole (Ljubljana): Stanje in perspektive omrežja centralnih naselij na spominskem območju Žumberak-Gorjanci (z 1 risbo in 1 tabelo med tekstom)................................................. 101 The Local Central Places in the Memorial Area of the Žumberak-Gorjanci Borderland (with 1 Figure and 1 Table in Text)................................. 115 Jurij Kunaver (Ljubljana): O komparativnih metodah v geomorfologiji visokogorskega krasa (z 1 risbo in 2 tabelama med tekstom)..................... 117 On Comparative Methods in Geomorphological Research of High Mountain Karst (with 1 Figure and 1 Table in Text)....................... 126 Razgledi - Scientific Review and Notes - Notes et comptes rendus Igor Vrišer (Ljubljana): Zapis o regionalni geografiji.............................. 127 Note Regional Geography........................................................ 132 GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE ASSOCIATION OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETES OF SLOVENIA BULLETIN DE L’ASSOCIATION DES SOCIETES DE GEOGRAPHIE DE LA SLOVENIE LIX 1987 Ljubljana 1987 ZDALA IN ZALOŽILA ZVEZA GEOGRAFSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Izdajateljski svet - Publishing Counsel - Conseil editorial Dr. Borut Belec, mgr. Slavko Brinovec, dr. Matjaž Jeršič, dr. Jurij Kunaver, dr. Drago Meze, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Mirko Pak, Franc Pisanec, dr. Darko Radinja, Stane Vizjak, dr. Igor Vrišer, Jože Žumer Odgovorni urednik - Responsible Editor - Redacteur responsable dr. Darko Radinja Uredniški odbor - Editorial Board - Comite de redaction Dr. Ivan Gams, dr. Marijan Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Andrej Kranjc, Milan Natek, dr. Darko Radinja, dr. Igor Vrišer Glavni in tehnični urednik - Chief and Technical Editor - Redacteur en chef et technique DR. DARKO RADINJA Upravnik - Administrator - Administrates mgr. Andrej Černe Izdano z denarno pomočjo Raziskovalne skupnosti Slovenije Geografski vestnik, Ljubljana, LIX (1987) OB ŠTIRIH DESETLETJIH SLOVENSKEGA PRIMORJA V OKVIRU SFRJ JUGOSLAVIJE UDK 949.712:911.3(497.12 - 15) ”1947 - 1987” = 863 UDC 949.712:911.3(497.12 - 15) ”1947 - 1987” = 20 OB ŠTIRIDESETLETNICI ZDRUŽITVE SLOVENSKEGA PRIMORJA S SLOVENIJO Igor Vrišer* Ob štiridesetletnici združitve Slovenskega Primorja z matično Slovenijo je nedvomno prilika, da obudimo spomine na te dogodke in da se hkrati ozremo na družbena gospodarska dogajanja, na dosežke in neizpolnjena pričakovanja, ki jih je ta tolikanj zaželjeni in težko pričakovani ter nadvse težko priborjeni akt prinesel temu delu Slovenije in celotni Sloveniji. * Priključitev Slovenskega primorja k SR Sloveniji je potekala v treh fazah. Proslavljamo sicer formalno prikjučitev, ki je bila opravljena 15. 9. 1947 potem, ko je bil na pariški mirovni konferenci 10. 2. 1947 sklenjen mirovni sporazum z Italijo. Z njim so se vsaj deloma uresničila hotenja slovenskega naroda o nacionalni združitvi, ki so bila javno izrečena v sklepih plenuma OF 16. 9. 1943 in v sklepih AVNOJa v Jajcu 29. 11. 1943. Izničena je bila rapallska pogodba od 12. 11. 1920, kije prepustila Italiji Trst, Istro, Goriško in Reko (TIGR) ter Zadar in nekatere otoke. Da smo to dosegli, je bila predvsem zasluga narodnoosvobodilnega boja, vstaje na primorskem in zmagovitega pohoda IV. jugoslovanske armade in IX. korpusa maja 1945. Brez tega bi bile slovenske in jugoslovanske zahteve po združitvi prav gotovo malo upoštevane ali pa sploh neupoštevane ob nenaklonjenosti zahodnih zaveznikov in manjši zainteresiranosti Sovjetske zveze. Naj spomnimo, da je po II. svetovni vojni prišlo do večjih mejnih sprememb samo v treh primerih: med Poljsko in Sovjetsko zvezo. Poljsko in Nemčijo in med Jugoslavijo in Italijo. V vseh drugih primerih so ohranili meje, kot so jih začrtali po I. svetovni vojni. S sklenitvijo mirovne pogodbe z Italijo je ostalo odprto vprašanje novo ustanovljenega Svobodnega tržaškega ozemlja (STO ali STT). Po številnih peripetijah, ki so kulminirale v »tržaški krizi« in ki so skorajda privedle do vojne med Italijo in Jugoslavijo. je vendarle prišlo do dolgotrajnih in utrudljivih pogajanj o prihodnosti STO. Kot poročajo tvorci tega diplomatskega dogovora, so se pogajali za vsak hektar in za vsako besedo v pogodbi. Pogajanja so spominjala na težavne razmere, v katerih so se * Dr., redni univ. prof.. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta. Univerza Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU znašli naši predstavniki na pariški mirovni konferenci I. 1947, o čemer poročata v svojih spominih Edvard Kardelj in Aleš Bebler. Rezultat pogajanj je bil Londonski memorandum od 5. 10. 1954, ki je po tesnem glasovanju in ratifikaciji v italijanskem parlamentu ter s hudimi pomisleki v slovenski in jugoslovanski politični javnosti omogočil da facto priključitev okraja Koper in Buje STO k Jugoslaviji in Trsta k Italiji. Sporazum je dal Sloveniji tolikanj željeni izhod na morje in je vsaj deloma izboljšal skrajno neugodno razmejitev iz 1. 1947. Po drugi strani se je bilo treba odpovedati Trstu, ki je bil gospodarska, prometna in upravna metropola Primorske in kateremu je pred I. svetovno vojno vodilni socialnodemokratski politik Henrik Tuma namenil celo vlogo slovenske prestolnice namesto introvertirane in nesvetovljanske Ljubljane. Tretjo stopnjo v urejanju priključitve Primorske k SR Sloveniji pomenijo Osimski sporazumi iz 1. 1975 (potrjeni 1. 1977), ki so tudi de iure priznali razmejitev na ozemlju nekdanjega STO, razmejili Tržaški zaliv, izpeljali nekatere majhne popravke, ter so skušali urediti še vrsto drugih pravnih, gospodarskih in etničnih vprašanj. Obdržali so razmejitev, kot je bila postavljena že z Londonskim memorandumom in ki se je na tem poteku opirala na tako imenovano Morganovo linijo, ki so jo izsilili Angloameričani 1. 1945 ob razdelitvi Julijske krajine na jugoslovansko in angloame-riško vojaško okupacijsko cono. Dejansko bi morali navesti še četrto fazo, ki jo tvorijo Helsinški sporazumi o evropski varnosti. Z njimi se je medsebojno potrdila nespremenljivost državnih meja v Evropi. S to realnostjo moramo računati tudi pri naših sedanjih razglabljanjih o prihodnosti Primorske. Ne morem si kaj, da k temu historičnemu prikazu ne dodam še naslednjo misel. Politične meje so na tem geopolitično zelo občutljivem območju pogosto nihale. Nasprotno temu pa je ostala narodnostna meja med Slovani in Romani, ki se je izoblikovala z naselitvijo Slovencev do langobardsko-rimskega limesa in do mestnih vrat Trsta in istrskih mest. bolj ali manj trdna skozi stoletja. Tudi gospodarske vezi so bile vseskozi žive. Pritrditi pa je treba Meliku, da je med različnimi razmejitvami sedanja politična meja tako v gospodarskem, političnem in narodnostnem pogledu ena najslabših. Nedvomno pa je priključitev Slovenskega primorja k SR Sloveniji in Jugoslaviji vsaj do neke mere ublažila temeljni slovenski nacionalni sindrom - razdeljenost na štiri države. Te slovenske travme se poleg sosedov premalo zavedajo tudi naši bratski narodi in jo v svojih unitarističnih razglabljanjih čedalje bolj zapostavljajo. * Predno se lotimo obravnavanja zastavljenega cilja, to je regionalnih razvojnih ciljev in problemov Slovenskega Primorja, moramo uvodoma razjasniti še sam pojem Slovenskega primorja oziroma Primorske, ki niti v geografiji niti v ljudskem pojmovanju ni docela jasen. Opredelitev je toliko bolj nujna, ker se naziva Slovensko Primorje in Primorska po malem opuščata, iz česar lahko sklepamo, da nista več ustrezna in dobivata zgodovinski pomen. Ljudski naziv Primorska je prav gotovo iz avstrijske dobe. ko so 1. 1816 osnovali na ozemlju Goriške. Istre in mesta Trsta novo deželo »Primorsko« (Küstenland). Pozneje, med obema svetovnima vojnama, ko so italijanske oblasti med leti 1923 in 1926 preuredile avstroogrsko upravno razdelitev ter osnovale in združile goriško, tržaško, puljsko, reško in videmsko provinco v Julijsko krajino (Venezia Giulia) in v to ozemlje vključile tudi dele nekdanje Kranjske (Notranjsko, Idrijsko), se je v ljudskem pojmovanju pojem Slovenskega Primorja razširil na vse slovensko ozemlje v takratni Italiji. V tem razširjenem smislu uporabljamo naziv še danes, čeprav se zavedamo, da je dokaj anahronističen. Pojem Primorske oziroma Slovenskega Primorja namreč na ta način ne združuje le pravega Primorja (Koprsko in Tržaško Primorje) in njegovega kraškega ter flišnega zaledja (Šavrinska Brda, Kras, Matarsko podolje, Brkini, Vipavsko, Brda, Goriška ravan), torej pokrajine, ki imajo vsaj submediteransko podnebje, rastje in tla, ampak tudi Dinarske kraške planote (Trnovski gozd. Nanos, Snežnik) ter nekatere predalpske (Idrijsko, Cerkljansko, Baško grapo. Kambreško) in alpske pokrajine (Tolminsko, Trenta), ki so daleč od morja, s srednjeevropskim celinskim podnebjem in rastjem in z docela drugačnim žitjem prebivalcev. Ta območja prav gotovo nimajo veliko skupnega s Primorjem. Zato ne preseneča, če se pojem Slovensko Primorje oziroma Primorska skuša v sedanjosti zamenjati z drugačnimi, ustreznejšimi členitvami in imeni. V geografskih krogih srečujemo nazive »Zahodna Slovenija« (S. Ilešič) ali »Submediteranska Slovenija« (I. Gams). Neredko to razmeroma obsežno ozemlje, ki meri 4337 km2 ali 21,4% SR Slovenije, delijo na več manjših regij. A. Melik ga členi na Koprsko Primorje, Goriško in Julijske Alpe, I. Gams pa na Slovensko Primorje, Dinarske planote, Predalpe in Alpe. Za potrebe uprave se je uveljavila nodalna geografska regionalizacija, ki upošteva funkcijske povezave in razlikuje tri enote: Goriško, Notranjsko in Obalno-Kraško regijo (medobčinske skupnosti). Lahko povzamemo, da imata pojma »Slovensko Primorje« in »Primorska« predvsem historično-geografski pomen. Iz geografskih, gospodarskih in upravnih razlogov bi bilo zato ustrezneje, da bi pojem Slovensko Primorje omejili na pravo »Primorje« z neposrednim zaledjem, medtem ko bi za zaledje uporabljali stare nazive (Goriško, Notranjsko oziroma na nižjem ozemeljskem nivoju Tolminsko, Kras, Brda, Vipavsko, Idrijsko, Pivka itd.), ali pa fizičnogeografske oznake (Alpe, Predalpe, Dinarske planote itd.). Ohranjanje pojma »Slovensko Primorje« kot protiutež »Julijski krajini« je anahronistično, čeprav pri naših italijanskih sosedih nekateri krogi, vsem mednarodnim pogodbam navkljub, še dalje gojijo nostalgijo po nekdanji »Venezii Giulii«. * Gospodarsko stanje v Slovenskem Primorju je bilo po osvoboditvi zelo težko. Pokrajina je z novo mejo izgubila obe urbani središči - Trst in Gorico. Ostala je skorajda povsem brez večje industrije (na njenem ozemlju je bilo le 64 manjših industrijskih obratov) in številni delavci na Krasu, Vipavskem in Koprščini so izgubili delovna mesta. Isto je grozilo rabeljskim rudarjem iz Loga pod Mangartom. Fašistična Italija je izvajala proti slovenskim kmetom nenaklonjeno agrarno politiko. Morali so se preorientirati od vinogradništva in sadjarstva k proizvodnji žita in k živinoreji. Nova meja je onemogočila prodajo pridelkov na tržaškem in goriškem mestnem trgu, kar je bilo za mnoge kmetije pomemben vir dohodkov. Izredno je bilo prizadeto prometno omrežje. Vrsta prometnic je bila pretrgana in nekatere pokrajine so bile prometno blokirane (Goriška Brda, zahodni del Krasa, Koprsko Primorje). Na hitro je bilo treba zgraditi nove ali usposobiti stare ceste (npr. Divača-Koper, Solkan-Šem- peter, Plave-Brda) oziroma železnice (Sežana-Dutovlje). Pretrgani so bili daljnovodi, ki so vodili od obeh hidroelektrarn na Soči proti jugu. V minuli vojni je bila Primorska ponovno nadpoprečno prizadeta in nekatere pokrajine so bile naravnost opustošene (Cerkljansko, Trnovski gozd, Idrijsko, Brkini). Veliko je bilo socialnih problemov. Prišlo je do spontane menjave prebivalstva. Vračali so se Primorci, ki so morali bežati zaradi fašističnega terorja. Iz Koprskega Primorja so odhajali italijanski optanti (istrski Esuli). Zaradi medvojnih izgub, bega in selitev so se še poslabšale že itak slabe demografske razmere. Prizadete so bile številne regije, ki se še danes niso populacijsko opomogle. Moramo pa poudariti, da so Primorci vse te tegobe, pomanjkanja in občutek zapostavljenosti prenašali z njim značilno vedrino in njim prirojeno trdoživostjo. Razmere so se zaradi občih jugoslovanskih težav v petdesetih letih le počasi popravljale. Akademik Anton Melik je na III. zborovanju slovenskih geografov v Portorožu, ki je bilo 1. 1957, to je deset let po osvoboditvi Primorske, navedel naslednja ključna vprašanja o njenem regionalnem razvoju: 1. Poiskati pota, da bi premagali posledice katastrofalnega poteka nove meje, med katerimi je najhujša izguba obeh urbanih središč in njune prometne vloge. 2. Nadomestiti izgubljena industrijska delovna mesta v Trstu, Gorici in Tržiču in razviti industrijo, ki bi zaustavila že desetletja trajajoče izseljevanje. 3. Zgraditi v Kopru novo luko in jo s cesto ter železnico povezati s Slovenijo, industrializirati Koper in tako vsaj v skromnem obsegu nadomestiti izgubo Trsta. 4. Razviti moderno komercializirano kmetijstvo s poudarkom na vrtnarstvu, sadjarstvu in vinogradništvu, torej na panogah, ki jih omogoča mediteransko podnebje. Velik del teh problemov se je v šestdesetih in sedemdesetih letih postopoma vsaj deloma uredil. K temu so pripomogle nove naložbe v industrijo in prometno infrastrukturo. Zgrajena je bila cela vrsta večjih in manjših tovarn. L. 1948 je bilo na Primorskem zaposlenih v industriji 8468 delavcev, leta 1984 pa jih je bilo že 42.509. Delež industrijskega aktivnega prebivalstva se je povečal od 1. 1953 od 11,1% na 35,9% 1. 1981. Samo nekatere pokrajine, katerih gospodarsko težišče je bilo na storitvenih dejavnostih (npr. Piran) ali pa so ostale ob strani (Brkini, deli Krasa, Vipavska in Goriška Brda), industrializacija ni zajela v večjem obsegu. V prometni infrastrukturi so postopoma zgradili luko Koper, ki je sprva imela okoli milijon, pozneje pa okoli 2,8 milijona ton tovornega prometa na leto, železnico med Prešnico in Koprom ter letališče v Portorožu. Primorska je tudi obnovila svoje špediterske funkcije. Izredno pomembno vlogo pri izboljšanju razmer, razvoju in dvigu življenjskega standarda je imela postopna liberalizacija osebnega prometa in oživitev blagovne menjave med Italijo in Jugoslavijo ter med Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino (Videmski sporazum). Z odpiranjem meja je prišla do veljave največja komparativna prednost Primorske: njena prometna prehodnost in z njo povezane prometne, poslovne in trgovske storitve. Takratna fraza o »najbolj odprti meji v Evropi«, kakor se danes sliši banalno, v tistih časih ni bila puhlica. Preko italijansko-jugoslovanske meje, to je na primorskih mejnih prehodih so letno našteli v sedemdesetih letih 50 - 70 milijonov prehodov, kar je predstavljalo okoli 80% vseh mejnih prehodov v Sloveniji. Tretjina med njimi je odpadla na maloobmejni promet, ki je bil za oživljanje primorskega gospodarstva izrednega pomena. Tretji fakor, ki je veliko prispeval k razvoju nekaterih predelov Slovenskega Pri- morja, je turizem. Njegov razvoj so omogočale naložbe v Koprskem Primorju in Zgornjem Posočju. Z njimi so želeli izkoristiti ugodne klimatske razmere ter atraktivno alpsko, kraško in obmorsko mediteransko okolje. Na tej podlagi so se razvila nekatera turistična središča, ki imajo letno preko 100.000 nočitev; ta so Portorož, Piran, Izola, Strunjan, Ankaran, Koper, Postojna in Bovec s Trento. Na Primorsko odpade 35,8% vseh nočitev in 28,5% (1984) vseh gostov v SR Sloveniji. Pripomnimo pa lahko, da je ob tem turističnem razvoju ostal Kras vendarle nekoliko ob strani in premalo izkoriščen. Manj je k razvoju prispevalo kmetijstvo, ki je bilo svoj čas zelo pomembna panoga. Vzrokov je več; skromne površine kvalitetnih kmetijskih tal I. in II. kategorije, ki jih je komajda 30.000 ha ali 15,9% (v SR Sloveniji 24%), posledice nedomišljene kolektivizacije po osvoboditvi in kmetijstvu nenaklonjene politike, zelo močna de-agrarizacija, ki je znižala kmečko prebivalstvo od 45,2% 1. 1953 na 12,8% 1. 1981, propadanje nekaterih kmetijskih panog (npr. ovčereje na Tolminskem in v Brkinih ter okoli Slavnika, nazadovanje vinogradništva) in še nekateri drugi razlogi. Kasnejše naložbe v sadovnjake (Bilje, Brda, Črni kal), vinograde (Vipava, Brda, Koprščina) ali živinoreja (Tolminsko), kot tudi melioracije (Vipava), ali izboljšave kraških pašnikov itd., so bile pozne, skromne in so zadevale ozek sloj kmetov oziroma manjše površine kmetijskih zemljišč ter zato niso mogle bistveneje izboljšati razmer. Gozdarstvo je v povojnih letih prosperiralo. Opiralo se je na bogate gozdove na Snežniku, Nanosu, Trnovskem gozdu, Idrijskem itd., vendar se je tudi tu čedalje bolj čutilo, da so zaloge dokaj izčrpane in da kapacitete lesnopredelovalne industrije znatno presegajo zmogljivosti tega pravzaprav edinega naravnega vira na Primorskem. Opisani razvoj je pripomogel, da so se primorske občine in regije, ki so bile po osvoboditvi (1. 1952) globoko pod slovenskim poprečjem (ki je bilo že tako nizko) postopoma povzpele in dosegle (Goriška, Notranjska) oziroma celo presegle to poprečje (Obalno-Kraška regija). Za ilustracijo naj navedemo, da je znašalo I. 1952 indeksno poprečje za devet kazalcev, ki jih sedaj uporabljamo za določanje regionalne razvitosti, pri primorskih regijah okoli 70 (SR Slovenija = 100), a 1. 1982 je doseglo pri Goriški 98, Notranjski 88 in pri Obalno-kraški regiji 114 indeksnih točk. Očitno je, da je Slovensko Primorje doživljalo v šestdesetih in sedemdesetih letih vzpon, a gospodarska in družbena kriza v osemdesetih letih sta ga znova zavrli, zaradi občutljivosti njegovega gospodarstva morda celo bolj kot druge slovenske regije. Pa še ta podatek: leta 1953 je na Slovensko Primorje odpadlo 8,3%, leta 1982 pa 13,7% ustvarjenega narodnega dohodka v SR Sloveniji. Gospodarski razvoj se je odrazil tudi v urbanizaciji, ki se je zvečala od 1. 1953 od 22,3% na 44,6% I. 1981. Vendar je še dalje ostala znatno pod slovenskim poprečjem, kar je za to ozemlje, ki se je že po mediteranski tradiciji nagibalo k mestnemu načinu življenja, nedvomna posledica izgube Trsta in Gorice. Kljub vsem naporom in kljub graditvi Nove Gorice, dokaj burnemu razmahu somestja na obali in obči rasti malih primorskih mest, te izgube očitno ni mogoče nadomestiti. * S temi razglabljanji smo že bolj ali manj posegli v številne regionalne probleme Slovenskega Primorja. Prav je, da o njih spregovorimo tudi ob tej priliki, saj to niso le družbeni problemi, ampak tudi specifično strokovno področje geografije. Nekateri med temi problemi so že stari in so posledica razmejitve, drugi, ki jih je npr. navajal Melik, so z razvojem izgubili svojo ostrino, tretji zopet, pa so se izoblikovali v zadnjih desetletjih in so posledica regionalnega in občeslovenskega oziroma jugoslovanskega razvoja. Na prvo mesto med njimi sodi po naši sodbi nadaljnji gospodarski razvoj na Primorskem. Temeljil naj bi na napredku blagovnega in potniškega prometa, trgovine na veliko in malo ter poslovnega življenja. Od tega je Slovensko Primorje že od nekdaj živelo in obdobja, ko so te storitvene panoge zamrle, so bile za našo pokrajino najbolj krizna. Velik pomen teh dejavnosti tudi potrjuje za Slovenijo nadpoprečen delež aktivnih v terciarnih dejavnostih, ki je znašal 1. 1981 22,8% (v SR Sloveniji 17,5%). Ko se zavzemamo za nadaljnjo usmeritev v transport, trgovino in poslovno življenje na Primorskem, ne mislimo samo na postopno gradnjo cestnega omrežja, ki ga terjajo že Osimski sporazumi in čigar realizacijo začenjamo v letošnjem letu; med njimi sicer ni nujno potrebne ceste proti Reki. V mislih imamo dvoje: nadaljnji razvoj koprske luke in okrepitev prometno-trgovsko-industrijskih storitev. Glede koprske luke sodimo, da smo njene možnosti veliko premalo izkoristili in da naše razmišljanje in ravnanje ni vedno naravnano v »maritimnem duhu«. Če smo se po določenem oklevanju konec petdesetih let odločili za gradnjo moderne luke v Kopru in smo se odpovedali prometnim storitvam Trsta, bi vsekakor morali posvetiti koprskemu pristanišču veliko več pozornosti. V Evropi je le malo luk, ki bi imela tako ugoden prometni in geopolitični položaj, pa tudi njena mikrolokacijska lega je izvrstna. Koper je edinstvena priložnost in z njo bi geografski položaj Slovenije, ki je ena od pomembnih komparativnih prednosti naše ožje domovine, šele zares izkoristili. Naše zavzemanje je docela brez romantičnih navdihov, ki jih sicer radi gojimo do morja, je strogo gospodarsko in poslovno. Prav enako bi morali postopati pri gradnji prometnic, predvsem cest. Zavzemamo se, da bi njihovo gradnjo dopolnjevala vrsta spremljajočih dejavnosti, kot so špediterstvo, servisi, različne agencije in zlasti industrijska predelava in dodelava. Zato je pobuda o industrijski coni v Sežani, ki so jo zapisali v Osimskih sporazumih, smiselna, vendar s to dopolnitvijo: takšne industrijske cone (tudi carinske cone) bi sodile ne le v Sežano, ampak predvsem v Koper, Novo Gorico in Postojno. Ob obravnavanju prometne vloge Slovenskega Primorja je treba še opozoriti na pomembno železniško zvezo ob Soči in Bači, ki je poleg Južne železnice in Pontebane tretja najpomembnejša zveza severnega Jadrana z zaledjem. Ni prav, da v času, ko so Italijani v celoti izgradili prometni koridor skozi Canal del Ferro, mi šele pripravljamo graditev avtoceste proti Gorici in Trstu in v vseh povojnih letih nismo uspeli izboljšati cestne zveze med Gorenjsko in Primorsko (Tolminsko). Naj povzamem: Slovensko Primorje bi moralo poglobiti svoje prometno-poslov-no-industrijske funkcije in se pri tem zgledovati na primer po Nizozemski, ki takšno vlogo v Zahodni Evropi vsestransko uspešno opravlja že stoletja. Takšen gospodarski razvoj bi tudi zagotovil, da bi se začele demografske razmere v Slovenskem Primorju zboljševati. Ozemlje je že od 19. stoletja dalje tipično depopulacijsko območje. Iz njega so ljudje odhajali v Trst in Ameriko ali bežali v Jugoslavijo. Ti negativni trendi so se po vojni nadaljevali, čeprav bi jih morali kar najbolj zavreti, saj so nekatere pokrajine, če uporabimo Klemenčičev izraz »absolutno ogrožene«, oziroma jim grozi, da bodo opustele (deli Tolminske, Brkini in s dolina Reke, Cerkljansko, Banjščice in Čepovan, predeli Šavrinskih Brd). V zadnjih desetletjih se je skušalo njihove socialne probleme reševati, podobno kot drugod po Sloveniji, z odpiranjem manjših (pogosto podružničnih) industrijskih obratov (Bre-ginj, Kal nad Kanalom, Rut, Bovec, Soča, Spodnja Idrija, Spodnja Trebuša, Materija, Senožeče itd.), ki so z zaposlovanjem zadrževali prebivalce v domačem kraju. Vprašanje je. kakšne so dolgoročne perspektive teh in podobnih malih industrijskih obratov, ki v industrijski predelavi nudijo zgolj delo polkvalificiranih in nekvalificiranih delavcev. Obrati so docela brez samostojnega razvoja in daleč od komercialnih središč. Menimo, da je sicer bila takšna industrializacija smotrna, vendar preveč kratkoročno zasnovana. Podpreti bi jo bilo treba vsaj na dva načina: z razvojem drobnega zasebnega gospodarstva, ki je imelo svoj čas na Primorskem dokajšnjo tradicijo, in z večjo izvirnostjo, kvaliteto in s tesnejšo navezavo na prodornejša industrijska podjetja. Kljub temu pa bodo nekatera med temi podjetji še vedno gospodarsko vprašljiva, zlasti če jih bomo primerjali z onimi v sedanjih in morebitnih bodočih industrijskih conah, ki imajo na razpolago velike infrastrukturne, informacijske in poslovne prednosti, kot so npr. Koper, Šempeter-Vrtojba, Postojna-Prestranek-Pivka ali Sežana. Z opisano demografsko in socialno politiko smo sicer omilili različne socialnoge-ografske probleme (izseljevanje, staranje, kvalificiranost), ni pa bilo mogoče z njimi preprečiti nadaljnjega populacijskega pregrupiranja , ki je že doslej in bo tudi v prihodnje povzročalo na Primorskem na eni strani kopičenje in zgoščevanje prebivalstva (v Koprskem Primorju, spodnja Vipavska dolina), a na drugi strani praz-nenje nekaterih regij. Določeno prostorsko pregrupiranje prebivalstva pravzaprav želimo celo doseči v korist mest, saj je ta del Slovenije premalo urbaniziran. Podpreti bi bilo treba predvsem razvoj obalnega somestja Koper-Izola-Piran-Portorož, Nove Gorice s Šempetrom in Postojne, ki so kot regionalna središča, glede na različne kriterije, premajhna in prešibka. Po dolgoročnem planu za SR Slovenijo in po posebnih prostorskoplanerskih analizah naj bi ta tri središča imela naslednje število prebivalcev: Koper-Izola-Piran-Portorož do 80.000, Nova Gorica do 50.000 in Postojna do 15.000 prebivalcev. Po drugi strani pa se seveda zastavlja vprašanje, kaj storiti, da bi preprečili nadaljnjo praznitev nekaterih najmanj privlačnih predelov, kot so Banjščice, Kambreško, Trebuša, Vojsko, Trnovski gozd in Gora, Vrabče in Štjak, Zgornja Pivka, Baška grapa, podnožje Slavnika itd. Zavedati se je treba, da Primorska nima večjih populacijskih rezerv in da je njeno podeželje spričo neugodnih naravnih razmer, kraškega sveta in zlasti pomanjkanja kmetijskih tal redko in labilno obljudeno. Zato slejkoprej vsaka emigracija vodi k praznjenju obsežnih ozemelj. To so hkrati tudi temeljna vprašanja skladnejšega regionalnega razvoja. Kakor je znano, republika Slovenija že od leta 1971 uresničuje posebne programe, s katerimi želi izboljšati regionalne razmere v nekaterih občinah, krajevnih skupnostih in obmejnih območjih, ki v različnih pogledih zaostajajo za republiškim poprečjem. V Slovenskem Primorju sodijo po sprejetih merilih med takšna območja Tolminsko in Brkini. S pomočjo teh programov so se razmere v primerjavi s preteklostjo nedvomno izboljšale in svoječasno velike razlike so se zmanjšale. Ostale pa so razlike na mikroregionalni ravni. Kaže, da so kazalci, ki jih predpisuje zakon in s katerimi merimo razvitost na takšni ravni manj ustrezni in se z njimi sicer drobne, a boleče nevsklajenosti prikrijejo. Naj spomnim samo na nekatere primere takšnih razlik: med Šavrinskimi Brdi in obalo, Banjščicami in Soško dolino, Vipavskimi brdi in ajdovsko ali novogoriško okolico itd. Na te regionalne razlike nas opozarjajo tudi razlike v infrastrukturni opremljenosti. Nekateri predeli v Slovenskem Primorju, kot so Idrijsko, Cerkljansko, Kambreško, Vrabče in Štjak, Brkini itd. so slabše opremljeni s prometnicami, komunikacijami in oskrbnim omrežjem, kar vedno pomeni tudi slabše štartne razvojne možnosti za tamkajšnje prebivalce. Naslednji sklop regionalnih problemov v Slovenskem Primorju zadeva kvaliteto okolja. Pahljača teh vprašanj je široka. Na prvo mesto med njimi je treba uvrstiti oskrbo z vodo. Velik del Primorske, kot Kras, Vipavska dolina. Koprsko Primorje in Pivka so deficitni glede pitne vode. Vodno oskrbo so reševali z lokalnimi zajetji in z nekaterimi regionalnimi vodovodi (Malni-Pivka, Hubelj-Kras). Veliko teh vodovodov odpove ob suši, bodisi zaradi neizdatnosti vodnega vira ali izgub v omrežju. Pomanjkanje vode postaja za te predele čedalje hujša cokla v gospodarskem razvoju in povzroča znatne težave prebivalstvu. V tem trenutku je zlasti prizadeto Koprsko Primorje, medtem ko so vodno oskrbo na Pivki uredili pred leti z zajetjem v Malnih, na Krasu pa so razmere izboljšali z novim zajetjem pri Brestovici. Očitno je, da bo treba slejkoprej vso južno Primorsko povezati z večjim regionalnim vodovodom, ki ga bodo napajali ali izviri Malni na Planinskem polju ali akumulacije v Brkinih ali kje drugje (Dragonja). Brez takšne, sicer drage rešitve, bodo vprašljive vse nove naložbe v industrijo, turizem in razvoj mest. Druga ekološka grožnja Slovenskemu Primorju je onesnaženje ozračja. Ze sedaj beležijo občutne poškodbe drevja v kraških gozdovih Snežnika in Javornikov. Predvidena gradnja termoelektrarn v Miljah in Plominu pa bi razmere zaradi prevlade južnih, jugozahodnih in severovzhodnih vetrov hudo poslabšala. Občutljivi kraški iglasti gozdovi, ki so jih v preteklosti z veliko skrbjo skušali obnoviti in vzdrževati, bi bili najbolj izpostavljeni, da o zdravju ljudi ne govorimo. S tem bi se ekološko onesnaževanje Krasa, Koprskega Primorja in Spodnje Soške doline (Anhovo), ki je že sedaj znatno in h kateremu nekaj prispevajo tudi številni izletniki, slejkoprej spremenilo v ekološko nevzdržne razmere. Med ekološke probleme moramo končno uvrstiti tudi hudo onesnaženo Notranjsko Reko (IV. razred), srednji tok Vipave (III. razred) in spodnji tok Rižane (IV. stopnja) ter naraščajoče onesnaževanje morja v Tržaškem zalivu. Čistilne naprave na Reki (Ilirska Bistrica) in Pivki (Postojna) ter predvidene na Vipavi (Miren), pri Idriji, Kopru, Sežani in Tolminu postajajo čedalje nujnejše in so zaradi tega tudi predvidene v družbenih planih občin. Med regionalne razvojne probleme Slovenskega Primorja sodi tudi vsklajevanje prostorskega razvoja in drugih razvojnih načrtov s sosednjimi pokrajinami. Pri sodelovanju z Italijo je nad temi odnosi vse prepogosto ležala senca neurejenega položaja slovenske skupnosti v tej državi, nacionalistične ali ideološke zadrtosti ali kar preprosto - nerazumevanja. Sodelovanje s SR Hrvatsko je bilo v Istri in ob Kvarnerju večidel dobro in stvarno, kar se je pokazalo ob načrtovanju vodne oskrbe, turizma ali svoj čas ob snovanju projekta Gornji Jadran. Vmes so bile tudi manjše neprijetnosti, kot so bili načrti hrvatskih avtocest v času »Maspoka«. Vse tri sosede so se vendarle zavedale, da je treba prostorske razvojne probleme skupno reševati in delovna skupnost Alpe-Adrija je v tem pogledu zgladila marsikatero oviro in postavila mnoge mostove. Politika odprtih vrat in dobrega sosedstva je bila za Slovensko Primorje vedno blagodat in upajmo, da bo tako tudi v prihodnje. Za konec še ena misel. Zanimivo je, da si niti v prvih letih po priključitvi, niti kasneje, nismo nikoli resneje zastavili vprašanje, kakšno vlogo naj pravzaprav prevzame Slovensko Primorje v Jugoslaviji. Ta dragoceni prostor smo prepogosto pre- puščali samemu sebi. nikoli pa nismo dolgoročno načrtovali njegovega regionalnega razvoja glede na Slovenijo, Jugoslavijo in Srednjo Evropo. Bibliografija Dolgoročni plan SR Slovenije za obdobje od I. 1986 do leta 2000, Zavod SRS za družbeno planiranje, Ljubljana, 1986 Družbeni plan SR Slovenije za obdobje 1986-1990, Ljubljana, 1986 Gams I., Geografske značilnosti Slovenije. Geografija. Srednje usmerjeno izobraževanje, Ljubljana, 1983 Ilešič S., Naša nova, zapadna meja, I. kongres geografa Jugoslavije, Zagreb, 1950 Ilešič S., Slovenske pokrajine, Geografski vestnik, XLIV, Ljubljana, 1972 Ilešič S., Zahodne slovenske pokrajine in njihovi aktualni problemi. Pogledi na geografijo, Ljubljana, 1979 Jeri J., Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, Ljubljana, 1961 Jeršič M., M. P 1 e š k o Zasnova uporabe prostora - kmetijstvo, Regionalni prostorski plan za območje SR Slovenije, Ljubljana 1975, 3/1 Jeršič M., M. Breznik., Zasnova uporabe prostora - Vodno gospodarstvo, Regionalni prostorski plan za območje SR Slovenije, 1976, 3/4 Klemenčič V., Prostorska diferenciacija Slovenije po selitveni mobilnosti prebivalstva, Geografski zbornik, XII, Ljubljana, 1971 Kokole V., Sodobni trendi urbanizacije v Sloveniji, Ljubljana, 1986 Melik A., Geografski problemi Slovenskega Primorja, Geografski vestnik XXIX-XXX, Ljubljana, 1957-1958 Melik A., Slovensko Primorje. Slovenija, Ljubljana, I960 Stanje v prostoru in razvojne težnje, Dokumentacijsko gradivo, I., II., Regionalni prostorski plan za območje Slovenije, Ljubljana, 1970 in 1973 Vrišer I., Mesta in urbano omrežje v SR Sloveniji, Geografski zbornik, XIV, Ljubljana, 1974 Vrišer I., Industrializacija Slovenije, Ljubljana, 1977 Vrišer I., Regionalni razvoj v SR Sloveniji, Ekonomska revija, 38, 4, Ljubljana, 1985 Zasnova urbanizacije, Regionalni prostorski plan za območje SR Slovenije, Ljubljana. 1974 Zwitter F., Julijska krajina po drugi svetovni vojni, Geografski vestnik, XIX, Ljubljana, 1947 ON THE FOURTY ANNIVERSARY OF UNITING SLOVENSKO PRIMORJE (WESTERN SLOVENIA) WITH SLOVENIA Igor Vrišer (Summary) The article presents history of demarcation between Italy and Yugoslavia after the II. World war. It presents difficult conditions of Slovensko Primorje (Venezia Giulia) under the treaty of peace in the year 1947, its development after adoption of The London Memorandum in the year 1954 and agreement of Osimo in the year 1977, and along with gradual progress of Slovene and Yugoslav economy. Further on the author treates the main regional development possibilities of this area. Among these are: ecoomic development of tertiary activities, poor demographic conditions and population restructuring in favour of cities, coast and lowland areas, problems of less developed areas, deteriorating environment quality and relations with neighbouring regions. In particular he presents some problems of the area, such as development of port Koper, construction of transport connections, development of industry, water supply and the future of the area within Slovenia, Yugoslavia and Europe. Geografski vestnik, Ljubljana, LIX (1987) UDK 911.2(497.12:234.32) = 863 UDC 911.2(497.12:234.32) = 20 OMEJITEV ALPSKEGA OZEMLJA V SLOVENIJI Ivan G a m s * Pri urejanju pete številke Geographica Iugoslavica (Ljubljana 1984), s katero smo geografsko javnost, zbrano na 25. mednarodnem geografskem kongresu, imenovanem Pariz-Alpe, opozorili na preveč prezrti slovenski oz. jugoslovanski del Alp, se je po dolgem času spet obnovilo vprašanje, kolikšen delež našega ozemlja zavzemajo Alpe. Na to vprašanje smo zadeli tudi ob načrtovanju regionalno-geografske monografije Slovenije. O nejasnosti v geografiji in v javnosti pričajo primeri publikacij, ki na raznih straneh pripisuje Alpam v Sloveniji različni obseg (na primer: Slovenske gore, CZ, Ljubljana 1984; Geographica Iugoslavica 5; 27. številka Münchener Studien zur Sozial- und Wirtschaftsgeographie-Raumstrukture der randalpine Bereiche Bayerns und Slowenien, 1984). Od odgovora na zastavljeno vprašanje zavisi tudi mnenje, koliko smo Slovenci alpski narod. 1. Alpsko-dinarska ineja V slovenski literaturi je o tej meji obširneje zadnji pisal A. Melik (1935, 1963). Omenja (1963, 18), da je vladalo od rimskih časov do druge polovice preteklega stoletja mnenje o enotnem alpskem loku na severni strani Apeninskega polotoka čez Julijske Alpe in po savsko-jadranskem razvodju do Kvarnerja ali celo do Senja. To mnenje se je opiralo samo na orografski kriterij in na lego. Takrat še niso poznali ne geotektonske sestave in ne podrobne litologije spornega ozemlja. V drugi polovici preteklega stoletja so po prvih geoloških rekognosciranjih poleg orografije pričeli upoštevati tudi litološko sestavo, ki tudi vpliva na značaj reliefa. Na tej osnovi je Neumann (1882) predvidel zahodno mejo Dinarskega gorstva po Soški dolini med Tolminom in Solkanom. Detaljno geološko kartiranje proti koncu preteklega stoletja in na začetku tega stoletja je postavilo v ospredje razmejitve geotektonsko sestavo. Toda na tej osnovi predlagane meje niso bile enotne, vendar so potekale na zahodu večinoma na prostoru med Postojno (N. Krebs, A. Suppan) in Nadižo (F. Kossmat), na severozahodu do Škofje Loke (Marinelli, vse po Meliku, 1935, 18). Melik (1935, 20) se je oprl predvsem na različno (alpsko in dinarsko) tektonsko usmeritev in je to utemeljeval z besedami: »Ni dvoma o tem, da mora tudi geograf upoštevati dejstva tektonike in ako govore v skladu s površinsko prirodo za določeno razmejitev, se ne * Dr., redni univ. prof.. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta. Univerza Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, Yu smejo znatnejši predeli žrtvovati na ljubo morfografsko vidnejši ločnici«. Na zahodu Slovenije seje Melik pri razmejitvi oprl zato predvsem na Kossmata (1913) in na karti (o. c. pod. 3 na str. 19) ter v tekstu predvidel mejo po idrijsko-kobariško-breginj-skem narivnem stiku, ki doseže dolino Tilmenta pri Pušji vasi (Venzone). Vendar je na karti hribovje v Terski Beneški Sloveniji prištel Predalpskemu hribovju, ostalo Beneško Slovenijo pa izločil kot posebno podenoto »predalpsko hribovje z dinarsko zgradbo«. Na drugem mestu se v tekstu (str. 20) zavzema za mejo po Nadiži. Med Soško dolino in Ljubljanskim barjem so se manj razhajala mnenja o alpsko-dinar-skem stiku in tu je Melik začrtal mejo po črti Bača-Grahovo-Cerkno-Spodnja Idri-ja-Žiri-Vrhnika. Na Dolenjskem se je Melik pri razmejitvi v glavnem naslonil na N. Krebsa (1906) in jo predvidel na črti Šmarje-Sap-Višnja gora-Stična-dolina Temenice in dalje na Krško dolino in po severnem obrobju Gorjancev mimo Brežic v hrvaško Posavino. Omenjeno alpsko-dinarsko razmejitev Slovenije je Melik s tekstom in pregledno karto (pod. 2, str. 22) ponovil 1. 1963 v novi Sloveniji. Že I. 1954 pa je izdal prvo knjigo regionalnega opisa Slovenije z naslovom Slovenski alpski svet. Legenda tu objavljene podobe (št. 1., str. 9) z naslovom »Slovenski alpski svet« deli alpski svet na visoko gorovje, predalpsko hribovje in sredogorske skupine ter na kotline. Ta delitev je v skladu z naziranjem iz Slovenije 1935. V isti knjigi Slovenski alpski svet deli ozemlje še podoba št. 3 (str. 16) z naslovom Slovenske Alpe in drobna pokrajinska razčlenitev. Ta pa daje k Alpam le naše visokogorske skupine in Celovško kotlino, torej ozemlje, ki ga knjiga tudi obravnava. To dvojnost Melik opravičuje z besedami (o. c., 7): »Ko govorimo o alpskem področju, moramo razlikovati pravi visokogorski alpski predel ali kratko: Slovenske Alpe, od predalpskega predgorja, ki obdaja visoko gorovje na zunanjih straneh. Alpsko predgorje ima še alpsko zgradbo in hribinsko sestavo, toda po višinskih odnošajih ter po licu reliefa pomeni prehodni pas...«. Melik je pri tem očitno upošteval spremenjeno omejitev Alp v javni rabi. R. Badjura je v svojem vodniku Jugoslovanske Alpe (Ljubljana 1922) opisal vse ozemlje »med Dravo in Kolpo, italijansko-avstrijsko mejo in Sotlo«. Po zadnji vojni pa se je pojmovanje naših Alp v turistični geografiji spričo alpskega smučanja, alpskega pašništva, alpskih planinskih koč in podobno, vedno bolj omejevalo na visokogorske Alpe. Tem spremembam in Meliku je sledila tudi slovenska geografska literatura. Ilešič (1972, 1974, 1981), ki je v svoji razpravi iz 1. 1974 opisoval alpske in predalpske pokrajine v okviru alpske makroregije, je pri svoji fiziognomski delitvi Slovenije ločeval dve ma-kroregiji, visokogorsko s Celovško kotlino in sredogorsko s kotlinami. Taka delitev je zašla tudi v srednješolski učbenik (Gams, 1983). Ponoven pretres alpsko-dinarske meje izziva mnenje, da more imeti nova ma-kroregija Predalpski svet le interno, slovensko, ne pa širše, evropske veljave in je zato vprašljiva (Gams, 1984). Drug izziv pomenijo novejše geotektonske razmejitve Alp in Dinaridov. Te razmejitve so še daleč od enotnosti. To priča tudi publikacija avtorjev Petkovič-Andželkovič-Nikolič (1976), ki so prikazali razlike v dotedanji geološki literaturi. Po J. Cvijiču se namreč te razmejitve geografi, razen Zeremskega (1973), (razmejitve po orografski usmerjenosti - Gams, 1981 - tu ne upoštevamo), nismo lotevali. Večjo težo kot mnenja poedinih geologov imajo za nas tolmači h geološkim kartam, ker gredo skozi roke komisij zveznega geološkega zavoda. Tolmač... (1969) h pregledni geološki karti Jugoslavije v merilu 1 : 500.000 razmejuje v Sloveni- ji Alpe od Dinaridov po visokogorskih in sredogorskih Karavankah. Po starejši geološki literaturi je to približna meja Centralnih Alp. Po drobnih navedbah v tolmačih k geološkim kartam v merilu 1 : 100.000 iz Sloveni je sklepamo, da del naših geologov v glavnem pristaja na tako delitev (npr. Buser, 1979, 41). Premru (1980, 1983) prišteva ozemlje, ki je v mezozoiku predstavljalo večinoma evgeosinklinalno območje, k Južnim Alpam, miogeosinklinalno območje pa k Dinaridom. Nekateri tolmači izločujejo t.im. balatonske nize (Pleničar-Premru. 1977). Sporna je tudi pripadnost tako imenovanega slovenskega tektonskega jarka, ki je bil zlasti v zahodnem delu v mlajšem terciarju in kvartarju bistveno zožen ob narivih, ki so ugotovljeni do 19 km širine. Vsaka geografska razmejitev, in tudi naš alpsko-dinarski stik, zavisi od kriterijev. V našem primeru je potrebno podčrtati, da sta Alpe in Dinarsko gorstvo oro-grafski enoti. V tem smislu se geografi pri omejitvi Alp že doslej nismo povsem ravnali po geotektoniki in smo v Severovzhodni Sloveniji ozemlje z alpsko geotektonsko sestavo prištevali k subpanonski Sloveniji. V novejšem času geografi ostajamo pri enotnem gorstvu Alpe, čeprav imajo Južne Apneniške (točneje rečeno: Sedimentne) Alpe dinarsko tektonsko zgradbo. Ker pa vlada na stiku Alp in Dinarskega gorstva na obeh straneh gorovje, je potrebno stik ugotavljati po različnem značaju vzpetega sveta. Te razlike so naslednje: 1. Alpsko visokogorstvo in sredogorstvo v Sloveniji predstavlja pretežno sleme-nasto (grebenasto) - dolinasti (kotlinasti) relief, 2. V Dinarskem gorstvu prevladuje platojasti (ravniški) kraški relief z nerazvito ali slabo razvito dolinsko mrežo. Izjeme so otoki rečnega reliefa v flišu in neprepustnih permokarbonskih sedimentih. Fluviokraški relief s plitvimi dolinami in občasno površinsko vodno mrežo je prehodnega značaja. Pri ugotavljanju reliefne energije v obsegu kvadratov 1 km x 1 km so razlike med alpskimi in dinarskimi regijami dokaj očitne (gl. Gams, 1983 a). Prav tako so med obema makroregijama očitne razlike v regionalni strukturi (Gams, 1983). Naj tu omenimo le obliko ozemlja s sklenjenim obdelovalnim zemljiščem, gostimi cestami, gostimi večjimi naselji, centralnimi in industrijskimi kraji, z naraščajočim prebivalstvom. V alpskem območju je to v obliki pasov (vzdolž širših dolin) in v dinarskem svetu v obliki otokov, navezanih na večje kraške depresije. Izjemi sta do neke mere nizki kras in fluviokras. 3. Alpe, alpsko ozemlje in alpski svet so sinonimi in med njimi ne kaže iskati razlik v obsegu ozemlja. Nimata pa enakega pomena Dinarski kras in Dinarsko gorstvo. Na osnovi razloženih kriterijev je tu prikazan podrobnejši alpsko-dinarski stik, s pripombo, da so znotraj obeh enot tujerodni otoki. Dokaj jasen je stik alpskega sredogorja in dinarskih planot po dolini Soče med Mostom na Soči in Solkanom. Zahodno se s Kambreškim začenja sredogorje, ki se nadaljuje v Beneško Slovenijo, vzhodno pa z Banjščicami dinarske planote. To mejo je opisal že Neumann (1882). Ni pa po istem kriteriju mogoče prišteti dinarskim planotam Idrijskega hribovja kot celote. Melik (1960, 479) pravi o njem: »Planote so med globokimi vrezanimi debrskimi dolinami ter grapami povečini izredno dobro ohranjene in zelo ravne«. To delno drži za stično območje med škofjeloškim in Idrijskim hribovjem med dolino Idrijce in Žirovsko kotlinico. Med dolino Idrijce na severu in Trnovskim gozdom oziroma njegovo črnovrško stopnjo je 12 km dolgo in 1.7 km široko hribovje, kjer je skupno 66 km dolin in grap, dolgih nad 4 km. Slemena segajo res do enakomernih višin. Toda vršna uravnava zasluži ime planotica samo pri Vojskem. Tam v osamljeni Vojskarski planoti niha v obsegu 3,5 x 4 km površje med 1129 in 980 m. Če Idrijsko hribovje omejimo na jugu z dolino Trebuše in Belce, spada po svoji reliefni energiji med najbolj strme v Predalpskem hribovju (Gams, 1983 a). Med Idrijo in Logatcem vlada v prevladujočih triasnih sedimentih, med katerimi je največ dolomitov, fluviokraški relief, kjer je alpsko-dinarski stik nejasen. Povsem planotasto je dinarsko ozemlje južno od črte Idrija-Godovič-Kalce-Logatec-Vrhni-ka, povsem slemenasto-dolinasto pa severno od črte dolina Idrijce do pod Jaznami-Žiri-potok Račeva-Smrečje-Šentjošt-Butajnova-Koreno-Horjul-Vrhnika. Tu je mogoče potegniti kompromisno mejo po črti Sp. Idrija-Žiri-Sovra-Hotedršica-Kal-ce-Logatec-Vrhnika. Po tej meji je na priloženi skici splanimetrirano površje alpskega ozemlja. Kvartarno dno Ljubljanskega barja je manj tuje alpskemu reliefu kot kraškemu dinarskemu gorstvu. Zato meja na njegovem južnem robu ne more biti sporna. Na Dolenjskem ima prehodni značaj ozemlje med Grosupeljsko kotlino in zgornjo Te-meniško dolino, kjer so planote razrezale nekatere globoke doline. Našim načelom ustrezen stik je tu izrazil že Melik (1935, pod. 2, s. 23). Po njem so planote Police, Leskovška in Metnajska planota dinarske. Vzhodneje lahko shematsko alpsko-dinarski stik - opremo na avtomobilsko cesto Trebnje-Lešnica ob Krki. Fluviokraško dno zahodne Krške kotline, v t.im. Novomeški pokrajini, ima več značilnosti dinarskega kot alpskega reliefa. Zato bi bila jugovzhodno od Lešnice najustreznejša meja vzdolž Rateškega in Brusniškega potoka. O pripadnosti Gorjancev je v literaturi obilo raznih mnenj (glej tudi Melik. 1935). Ako štejemo Gorjance in Žumberak za enotno gorovje, ni planotasto. Pretežno planotast in kraški ali vsaj fluviokraški je razvodni hrbet med Trdinovim vrhom, grapo potoka Sušice in povirjem Bregane. To osredje Gorjancev s planoto za Šmiklavžem (964 m) in območjem Opatove gore pripada po naših kriterijih dinarskemu krasu. Shematski dinarsko-alpski stik bi lahko potegnili od Brusnic čez Javorovico, Gornji Orehovec (nad Kostanjevico), Novo selo Žumberačko, čez Golubiče, Pe-trovičko selo, Sošice-Kordiči, na ozemlju SR Slovenije pa preko Radoviče na dolino Kamenice in po njej do izliva potoka v Kolpo (vsi omenjeni kraji so označeni tudi v Atlasu Slovenije). Doslej opisani alpsko-dinarski stik je v novejši jugoslovanski geologiji približna meja med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi. 2. Stik Alp s subpanonsko Slovenijo Za ta stik odpade kriterij, po katerem je bila predhodna določena alpsko-dinarska meja. Pri naši orografski razdelitvi si ne moremo pomagati z geotektonsko sestavo, ker se v Vzhodni Sloveniji mnoge alpske strukture znižajo pod akumulacijske ravnine in gričevja, ki nista tipična alpska elementa. Končno je sporen geotektonski stik Alp in t.im. podonavske mase (gmote). Za našo orografsko razmejitev Alp tudi ne prihajajo v poštev klimatski kriteriji. Preostane kot najzanesljivejši kriterij značaj reliefa. Za Alpe je tipično hribovje/gorovje, za (sub) Panonsko območje širše akumulacijske ravnine, gričevje in izolirane in redke gore/hribi. Za tak kriterij se je odločil tudi A. Melik (»Potemtakem poteka meja na ločni prelomni črti, ki kaže prehod od gorovja v terciarno gričevje Graškega zatoka, tako da nam je vzhodni rob Kozjaka ter Pohorja že alpska meja »...Melik, 1935, 24). Po tem kriteriju je jasna vzhodna alpska meja v Podravju. Po njem moramo šteti za Alpe ves niz sredogorskih Karavank vzhodno od Konjiške gore, z Bočkim pogorjem. Donačko goro, Macljem in nadaljevanjem do hrvaške Ravne gore. Ob njem so tudi hribovite zahodne Haloze, ki prehajajo v gričevnate vzhodne v porečju dravinjskega pritoka Peklače. Če je za razdelitev vzpetin na gričevje in hribovje/gorovje mejna relativna višina 150 m,* izjemoma do 200 m (Gams, 1986), je sporna Melikova označitev reliefa v porečju zgornje Sotle in Savinje v Celjski kotlini za hribovje (gl. Geomorfološko karto slovenskega ozemlja, Melik 1935, 232/233, na kateri je zahodno od spodnje Hudinje znak za »hribovje v starejšem tercialnem zemljišču na panonski strani«, vzhodno pa »hribovje v mlajšem terciarnem zemljišču«. Skladno s tem je Melik vse to ozemlje štel za alpsko), [zohipsne karte nas prepričajo, da prevladuje v rogaškem podolju gričevje (gl. tudi Gams-Ku-naver-Lovrenčak-Radinja, 1974, skica na str. 60). Preko Sotle se to gričevje povezuje z gričevnatim hrvaškim Zagorjem. Prav tako je v prevladi gričevje v Ložniškem gričevju, ki smo ga nekdaj imenovali Ponikevska planota. Med 40 pokrajinskimi enotami tega ozemlja jih K. Natek (1984, 82) pet označuje za hribovje, 12 za gričevje, druge za doline, podolja, planoto in podobno. Hribovito je predvsem ozemlje med Šmartnim in dolino Pireščice. Preko spodnje Pake sega pretežno gričevnato ozemlje do Mozirske kotlinice, na severozahod v terciarno in kvartarno osredje Velenjske kotline. Med osamljene gore, ki so značilne za južno Panonsko kotlino, sodita v Ložniškem gričevju med drugim Gora Oljka in niz Kumberk-Reber ter Resenik-Gora. Gričevnato-hribovita meja poteka jugovzhodno od Celja ob Rifniku (568 m), Hru-šovju (511 m), Javorju (528 m), ob Žusmu (669 m), ob Rudnici, po premočrtni dolini Bistrice med Gubnim in Podsredo. Na jugozahod od nje se med Posavskim hribovjem na severu in Krškim hribovjem na jugu širi 3^1 km široko sevniško-senovsko podolje, kjer se izmenjavajo griči in hribi (gl. Kokole, 1953). Čeprav je povezano preko planotastih vzpetin iz miocenskega apnenca okoli kraja Zdol z nižavjem Krške kotline, podolje ne kaže uvrščati med subpanonsko gričevje. Po podrobni reliefni analizi razpade Krško hribovje na hriboviti del, ki ga predstavlja razvodno osredje in vsa severna stran ob Mirenski in Savski dolini, in na južneje prevladujoče gričevje, ki se počasi znižuje v Krško kotlino. Izjema je zahodni del med Laknico in Dolenjskim podoljem, ki je domala v celoti hribovit. Če tako določimo alpsko-subpanonski stik, dobi nižavje v osredju zgornje Mirenske doline otočni značaj znotraj alpskega ozemlja. V opisanih in na karti prikazanih mejah je delež alpskega sveta 45,3 % SR Slovenije. Če bi prišteli še Celjsko kotlino in s Slovenci poseljeno ozemje v zamejstvu, bi se delež povzpel približno na polovico. Literatura Buser, S., 1979, Tolmač lista Celje L 33-67. Zvezni geološki zavod, Beograd. Gams, I., 1981, Morfografski sistemi u Jugoslaviji. Glasnik srpskog geografskog društva, LXI, 1, Beograd. - 1983a, Landschaftsökologische Gliederung Sloweniens. Klagenfurter Geographische Schriften, zv. 4, Klagenfurt. - 1983b, Geografske značilnosti Slovenije. MK. Ljubljana. izračunana kot povprečna višina nad sosednjimi dolinami. oj «>< m -n OO m s N 3J r~ r~ > m rr; -o -d Z Ji ž (/> U>r- O m * (/> 2 S O cn - 1984, The Delimitation and the Characteristics of the Alps in Slovenia. Ge-ographica lugoslavica. V, Ljubljana. - 1986, Za kvantitativno razmejitev med pojmi gričevje, hribovje in gorovje. Geografski vestnik LVIII, Ljubljana. Gams, L, Kunaver. J., Lovrenčak, F.. Radinja, D., 1974, Prispevek k prirodno geografski tipologiji v porečju Voglajne in zgornje Sotle. Vo-glajnsko-soteljska Slovenija. Ljubljana. Ilešič, S., 1972, Slovenske pokrajine. Geografski vestnik XLIV, Ljubljana. - 1974, Geografske karakteristike Slovenije in njenih pokrajin. Zbornik seminarja o slovenskem jeziku, literaturi in kulturi za inozemske slaviste na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ljubljana. - 1981. Redakcijska zasnova in struktura predvidene regionalnogeografske monografije Slovenije. Geografski vestnik LIII, Ljubljana. Kokole. V., 1953, Morfološki razvoj področja med Savo in Sotlo. Geografski vestnik XXV, Ljubljana. K o s s m a t. F.. 1913, Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenrcgion. Mit. geol. Ges. Wien. Krebs, N., 1906. Aus dem Grenzgebiete zwischen Alpen und Karst. Zeitsch. f. Schulgeographie, zv. 27. Melik. A., 1935, Slovenija. Geografski opis. SM. Ljubljana. - 1954, Slovenski alpski svet. ŠM. Ljubljana. - 1963, Slovenija. Geografski opis. SM. Ljubljana. N a t e k, K., 1984, Razvoj reliefa in izraba tal v Ložniškem gričevju. Geografski zbornik XXIII, Ljubljana. Neumann, C., 1882, Die Grenzen der Alpen. Zeitschr. d. ö. Alpenverein. XIII. Petkovič, D., A n d j e I k o v i Č, M., Nikolič. P., 1976, Tektonika Jugoslavije kroz evoluciju misli domačih i stranih istraživača. Zbornik radova XIX Ru-darsko-metalurškog fakulteta i instituta za bakar. Bor. Pleničar, M., Premru, U., 1977, Tolmač za list Novo mesto L 33-79. Beograd. Premru, U., 1980, Geološka zgradba osrednje Slovenije. Geologija 23/1, Ljubljana. - 1983, Tolmač za list Ljubljana L 33-66. Beograd. Tolmač inženjerskogeološke karte SFRJ Jugoslavije v merilu 1 : 500.000. Zvezni geološki zavod, Beograd 1969. Zeremski, M.. 1973, Morfostrukturna podjela reliefa Jugoslavije saglasna novoj geotektonskoj podeli. Glasnik Srpskog geografskog društva zv. LIII, št. 2, Beograd. BOUNDARIES OF THE ALPS IN SLOVENIA (NW YUGOSLAVIA) Ivan Gams (Sumary) In accordance with Austrian and Slovene geology in the first half of the 2olh century, early Slovene geography determined the Alpine-Dinaric interface along a rather straight line from the town Tolmin in the west to Mt Gorjanci on the Slovene-Croatian border to the east. But the contemporary Yugoslav geology considers this interface mostly as the boundary between the Auter and Inner Dinarides (In its opinion the Dinarides comprise the whole Southern Limestone Alps). The present article re-examines the range of the Alps in Slovenia on the basis of relief and landscape characteristics. On the southern border the ridg-and-valley mountainous Alpine relief comes into contact with the Dinaric high plateaus and karst landscape. The newly proposed boundary to the south mostly concides with that described by Melik (1935). To the east the boundary between the Alps and the sub-Panonnian region is more modified (see map). There lowlands and low hills together with isolated high hills and mountains, fall within the sub-Panonnian region. According to this, the central lowland in the basin of Celje is excluded from the Alps. The article thus pleads for the old Alpine boundaries against the new Slovene public and geography praxis which limits the Slovene Alps to the high mountains. According to this delimitation the Alps occupy 45,3 % of the Socialistic Republic of Slovenia. If we include the area settled by Slovenes in bordering Austria and Italy they occupy nearly on half of the people’s territory. The proposed delimitation also has inplications for the regional geography, which devides the territory of Slovenia into different geographical macro-regions. UDK 551.577.6(497.12) = 863 UDC 551.577,6(497.12) = 20 SNEŽNA ODEJA V SR SLOVENIJI SREDI DECEMBRA 1986 TER VPRAŠANJE ONESNAŽENOSTI NAŠEGA OKOLJA* Darko Radinja** 1. Uvod O tem, kako onesnažene so padavine v Sloveniji, imamo prav malo stvarnih podatkov. Ne pogrešamo le sistematičnih meritev, ki bi bile naslonjene na ustrezno mrežo krajev, npr. na padavinske postaje, temveč tudi druge. Izjema so le meritve Hidrometeorološkega zavoda na nekaj mestih, a še te večinoma za skupne mesečne in ne vsakokratne padavine (Bonač 1976). Toliko pomembnejša so zato priložnostna merjenja, čeprav so omejena na posamezne kraje ali manjša območja, a tudi ta so redka (Bonač 1980, Kolar 1984, 1985, Kogovšek in Kranjc 1986, Radinja 1985, 1986). Še slabše je to, da tudi o teh podatkih ni pravega pregleda, ker ostajajo večinoma v neobjavljenih elaboratih. Sploh pa nimamo raziskav, ki bi hkrati zajele celotno Slovenijo in dale vpogled, kako se lastnosti padavin spreminjajo regionalno, bodisi znotraj Slovenije, pa tudi v primerjavi z ožjim ali širšim sosedstvom, kar bi omogočilo veljavnejše vrednotenje pojavov. Naslednje poročilo skuša prispevati k stvarnemu poznavanju teh vprašanj, ko prikazuje izsledke sicer enkratnega, a načrtnega analiziranja snežne odeje po vsej Sloveniji hkrati. Onesnaženost snega, ki je 15. in 16. decembra 1986 zapadel domala po vsem našem ozemlju, smo ugotovili z določanjem pH in S04, deloma tudi trdote in elektroprevodnosti (EP) snežnice ter na tej osnovi iskali povezavo med onesnaženostjo snega in viri onesnaževanja ter regionalno strukturo Slovenije sploh. 2. Metodologija dela Zakaj smo za analizo izbrali sneg in ne dež? Istočasno vzorčevanje deževnice na številnih krajih je že organizacijsko prezahtevno, medtem ko prednost vzorčevanja snega ni le v tem, da ta »počaka« in ga lahko odberemo kjerkoli, temveč tudi v tem, da lahko zajemamo bodisi celotno snežno odejo ali le posamezne plasti, kar šele omogoča ustrezno primerjavo. Raziskava je nastala v tematskem sklopu »Kulturna pokrajina« v okviru Znanstvenega inštituta filozofske fakultete v Ljubljani. Dr. red. univ. prof.. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta. Univerza Edvarda Kardelja. Aškerčeva 12. 61ooo Ljubljana, YU. I Fig. 1. The analysis of the snow-fall of 15th December 1986 (pH) Sneg smo izbrali tudi zaradi tega, ker je onesnaženost ozračja pozimi največja, ne le zaradi slabših vremenskih razmer, zlasti temperaturnih inverzij, temveč tudi zaradi kurilne sezone, kar stopnjuje onesnaženost ozračja, s tem pa tudi padavin. Vse to je pripomoglo, da smo se odločili za sistematične analize snega in ne dežja. Izbrati je bilo treba še ustrezno vremensko situacijo. Do nje je prišlo lanskega decembra, ko se je prepletlo več za analiziranje ustreznih okoliščin. Prva je, da je sneženje zajelo vso Slovenijo, če izvzamemo manjši jugozahodni del, kjer je deževalo (Koprsko Primorje, Kras, Vipavska dolina). Tako je sklenjena snežna odeja omogočila registracijo stanja domala po vsej Sloveniji in s tem primerjavo med njenimi deli. Naslednja ugodna okoliščina je, da je šlo za prvi sneg, ki je padel na kopno podlago, večinoma celo suho. Zato določanje začetne plasti snežne odeje ni bilo nikjer dvomljivo, kar je za tovrstne raziskave še posebej pomembno. Ker je šlo za prvi sneg in večinoma ne preobilne padavine, so bili vsi kraji lažje dostopni, še posebej, ker so bile ceste sproti plužene. Snežna odeja sicer ni bila povsod enako debela, kljub temu pa tolikšna, da je omogočala primerjavo snega tudi vertikalno, torej po plasteh, in ne le horizontalno, po krajih. Od primorskega vznožja Visokega krasa, kjer se je snežna odeja začela (Košanska dolina, Pivka, Senožeško podolje, vipavska pobočja Nanosa in Trnovskega gozda), se je njena debelina večala do visokih kraških planot, kjer je ponekod presegla pol metra (Snežnik, Javorniki, Nanos, Trnovski gozd, Banjšice). V notranji oziroma osrednji Sloveniji se je sicer nekoliko stanjšala, vendar je še povsod obsegala po več decimetrov in šele v vzhodnem, subpanonskem svetu se je zmanjšala na decimeter in manj (Bela krajina, Krško-Bre-žiško polje, Sotelsko, Ptujsko polje, Slovenske gorice, Murska ravnina). Snežiti sicer ni začelo povsod istočasno, vendar se je sneženje hitro širilo od zahoda proti vzhodu, tako da celotna časovna razlika ni presegla nekaj ur. Zato smo prvo, začetno plast snega šteli za časovno enoto. Naslednja značilna poteza je, da je bilo pred sneženjem suho vreme, čeprav večinoma oblačno in z meglo oziroma s temperaturnimi inverzijami po dolinsko-kotlin-skih predelih, ne pa tudi vetrovno. Zato je bilo pričakovati, da se je sneg onesnažil že med nastajanjem in sneženjem, ko naj bi se spuščal skozi lokalno različno onesnaženo ozračje. Zaradi tega je bilo pričakovati, da snežna odeja ne bo kazala le splošne onesnaženosti ozračja, temveč tudi regionalno oziroma lokalno. Ker je šlo za padavine, ki so se širile od zahoda proti vzhodu, kar potrjujejo tudi širše vremenske razmere v tem času (sinoptične karte za sredino decembra), je bilo pričakovati, da onesnaženost snežne odeje ni le posledica avtohtonega onesnaževanja, temveč tudi alohtonega, izvirajočega od drugod. Že to, da je šlo za splošno razširjene padavine, kaže, da so bile plod širših meteoroloških razmer in povezane s frontalnim sistemom (pravzaprav dvojnim frontalnim valom), ki je prečkal Slovenijo. Vendar so na obliko in količino padavin bistveno vplivale njene orografske poteze. Zato je bil v Primorju dež in v notranjosti sneg, na visoki kraški pregraji največ padavin in v nizki subpanonski Sloveniji najmanj. Sneg smo vzorčevali sicer po vsej Sloveniji, prvenstveno pa v štirih smereh. Najprej vzdolž zahodnega roba Visokega krasa, oziroma vzdolž zahodnega roba nastale snežne odeje, to je v smeri SZ-JV, odtod pa v treh smereh proti notranjosti, in sicer Fig. 2. The analysis of the snow-fall of 15th December 1986 (S04) preko severne, srednje in južne Slovenije do subpanonskega sveta na vzhodu. Skupno je bilo na 274 krajih zbranih več kot 300 vzorcev snega, in sicer iz vseh pokrajin, razen iz Koprskega Primorja, s Krasa in iz Vipavske doline, kjer snega bodisi sploh ni bilo ali pa ga je zaradi pretanke plasti prehitro pobralo. Vertikalni razpon vzorčevanja je obsegal približno 1500 m višinske razlike. Najvišji vzorec je z nadmorske višine okoli 1700 m (Vogel v Julijskih Alpah), najnižji z nadmorsko višino okoli 200 m (Murska Sobota, Most na Soči). Tudi po reliefni podlagi so vzorci zelo različni. Sneg izvira bodisi z ravninskega sveta, z dna dolin ali kotlin, prav tako pa tudi s terciarnega gričevja, predalpskega hribovja, nizkega krasa in visokih kraških planot do alpskega sveta. Sneg izvira ponekod z redko poseljenih, gozdnatih pokrajin pa tudi iz gosto naseljenih, urbaniziranih in industrializiranih. Mreža vzorčevanja je na prvi pogled gosta, a glede na pestro pokrajinsko sestavo Slovenije nemara še premalo, čeprav pride posamezni vzorec na okoli 80 km2, oziroma na kvadrat s stranico približno 9x9 km. Analize namreč potrjujejo, da se lastnosti snežne odeje spreminjajo hitreje kakor količina padavin (glej karto 1). Večina vzorcev je bila zbrana v prvih štirih dnevih po sneženju (od 16. - 19. dec.), sneg pa je bil shranjen v polivinilne vrečke. Pri sobni temperaturi stopljeni vzorci so vsebovali približno po 0,7 do 1 liter snežnice. Ta je bila sproti analizirana v fizično-geografskem laboratoriju oddelka za geografijo FF v Ljubljani.* Vrednosti pH so bile določene z Iskrinim digitalnim pH metrom sicer do stotinke natančno, vendar so bile pri obdelavi podatkov upoštevane le desetinke. Za določanje S04 in trdote sta bili uporabljeni standardni metodi (Analiza vode I...), za elektroprevod-nost (v /x S/cm) pa aparat domače konstrukcije, izdelan v Iskri. Količina vzorcev je omogočala ponovitev analize. Ob vzorčevanju je bila izmerjena še debelina snežne odeje, ki se je spreminjala od nekaj centimetrov do preko 60 cm. Praviloma se je vzorčevalo spodnjo, do 10 cm debelo plast snega, ki je padla na začetku sneženja, ko naj bi bilo ozračje najbolj onesnaženo. Kjer snežna odeja ni presegla 15 cm, je bil sneg vzet iz celotne plasti. Pri debelejšem snegu se je poleg spodnje plasti vzorčevala ponekod še zgornja plast, na izbranih krajih z najdebelejšo odejo pa še srednja plast, skratka celotni prerez snega, vselej pa s površine 50 x 50 cm (0.25 m2). Da bi se izognili neposrednim lokalnim vplivom, snega nismo vzorčevali sredi naselij, temveč na njihovem robu, praviloma vsaj nekaj sto metrov od naj bližjih hiš. 3. Poglavitne ugotovitve 3.1. Arealna razširjenost žvepla v snežni odeji V analiziranih vzorcih so bile količine sulfatov zelo različne, saj so nihale v izredno širokem razponu, od 0 do 206 mg S04 v litru snežnice. Skoraj desetina vzorcev (9,7 %) sploh ni vsebovala sulfatov in slaba šestina (14,4 %) jih je imela manj kot 10 mg/l, medtem ko jih je petina vzorcev (20,2 %) imela 10-25 mg (glej karto 2). Slaba polovica vseh vzorcev (pravzaprav 45 %) je imela potemtakem le manjše količine sulfatov. Take vrednosti lahko po evropskih izkušnjah pripišemo splošnemu ozadju padavin (Winkler 1982, Rovninskij 1982). Ven- * Večino analiz jc izdelal P. Markelj, kem. tehnik v fizičnogeografskem laboratoriju oddelka za geografijo FF. dar moremo prišteti tudi še dobro četrtino vzorcev (26,8 %), ki so imeli v litru snežni-ce zmerno količino, sicer več kot 25 mg S04, a manj kot 50 mg. Dobra petina vseh vzorcev (21,8 %) je že imela dvakrat večjo količino (50-100 mg), veliko več sulfatov (100-200 mg) pa je imelo 7 % vseh vzorcev. Na enem kraju (Zagorje ob Savi) jih je sneg vseboval nekaj čez 200 mg. To sicer ni največja doslej izmerjena količina sulfatov v padavinah pri nas. Še večjo (307 mg/l) smo namreč namerili v sosednjih Trbovljah leta 1985 (Radinja 1986). Pri vseh teh vzorcih gre za večjo ali manjšo onesnaženost snega, čeprav so vse vrednosti nižje od normativov za pitno vodo, ki dopuščajo pri nas 200 mg/l (Ur. list SFRJ 9/1980), vendar se že v strežnici (kapnici) količine sulfatov tako povečajo, da se tej meji ne le približajo, temveč jo pogosto tudi presežejo. Poleg teh podatkov je za geografa še posebej zanimiva njihova arealna razporeditev. Čeprav je bilo pri tem pričakovati večjo povezanost z regionalno strukturo Slovenije, še posebej z dolinsko-kotlinskim svetom in glavnimi emisijami žvepla v njem (Poročilo o stanju 1987), ni bilo tako. Vseeno se v razporeditvi sulfatov kažejo določene povezave z regionalno strukturo Slovenije. Tako ne preseneča, da je bila v alpskem svetu, vključno z vmesnimi dolinami, snežna odeja domala brez sulfatov ali le z neznatnimi količinami, vsekakor manjšimi od 10 mg/l. Podobne lastnosti je imela snežna odeja na Trnovskem gozdu in njegovem neposrednem zaledju (Idrijsko hribovje). Pač pa preseneča, da je malo sulfatov, če pomislimo na topilnico svinca v Žerjavu, vseboval sneg v Spodnji Mežiški dolini. Mežiške padavine so doslej vsebovale več žvepla (Kolar 1984, Radinja 1986). Manj sulfatov naj bi imela snežna odeja tudi na Nanosu in Hrušici ter na sosednjih Javornikih in Snežniku. Zaradi manjšega števila vzorcev pa smo ta del Visokega krasa označili na karti le za domnevno čistega (pretrgana črta). V celoti se vendarle kaže, da je v alpskem svetu in na zahodnih dinarskih planotah Visokega krasa (z izjemo Banjšic) vsebovala snežna odeja najmanj sulfatov, ta-korekoč neznatno količino ali pa je bila sploh brez njih. Zgovorna pa je sredi alpskega sveta povečana količina žvepla okrog Jesenic (v Jeseniški dolini, Blejskem kotu in Deželi), kar opozarja na avtohtono onesnaženost snega. Na drugi strani je značilno, da območje s čistim zrakom ni segalo na notranji strani Snežnika preko dinarskega gozdnega sveta proti vzhodu, kajti v Babnem Polju, Knežji Lipi, Nemški L oki in v Kočevskem Rogu smo namerili več sulfatov. Od višjega sveta je nepričakovane visoke vrednosti (med 50 in 100 mg/l So4) vsebovala snežna odeja na Pohorju, zlasti na njegovi južni strani. Če najnižje vrednosti sulfatov večinoma lahko povežemo z višjimi in manj poseljenimi deli Slovenije, pa to ne velja za dolinsko-kotlinski svet, kjer bi glede na njegovo prebivalstveno, prometno in industrijsko zgostitev pričakovali snežno odejo z največ žvepla. Dejansko pa se ta povezava skoraj ni pokazala. V Ljubljanski in Celjski kotlini snežna odeja sploh ni vsebovala veliko sulfatov, temveč le srednje ali celo samo nižje vrednosti. Pač pa jih je največ imela snežna odeja vzhodno in jugozahodno od Ljubljane, a ne le okrog Trbovelj in v Savski dolini, kakor je bilo pričakovati, temveč tudi okrog Trebnjega, Novega mesta in Šentjerneja, skratka na Dolenjskem. Sorazmerno veliko sulfatov je vsebovala snežna odeja tudi južno od tod, v Grosupeljski kotlinici, Suhi krajini, na Kočevskem in v Beli krajini, tako da je bila Dolenj- ska pravzaprav najbolj onesnaženi del Slovenije, sodeč seveda po primeseh žvepla v snegu. Vzrok, da je snežna odeja v JV Sloveniji imela največ sulfatov, tiči morda v gibanju zračnih gmot, usmerjenih od SZ proti JZ, na kar opozarjajo vremenske karte za sredino decembra. Na veter med sneženjem pa kažejo naslednji podatki v tabeli 1: Tab. 1. Smer in jakost vetra v SR Sloveniji sredi decembra 1986 15. dec. 16. dec. 17. dec. Postaja 7h 14h 2|h Bf 7h 14h 21h Bf 7h 14h 21h Bf Kredarica S JV JV 0.7 Z SZ SZ 2.7 SZ S SZ 5.3 Nanos V v v 4.7 JZ JZ v 2.3 V v v 1.0 Uršlja gora z z z 3.0 Z Z Z 2.3 S S S 3.0 Lisca sv - - 1.0 v zsz vsv 3.0 zsz ZJZ s 2.0 Jeruzalem sv sv sv 1.3 sv JZ sv 1.0 zsz JZ ZJZ 1.7 Šmarna gora J J J 3.0 s s s 2.0 s z z 2.3 Planina/G. z z - 0.7 - v - 0.3 - JZ - 0.7 Babno Polje v v v 1.0 - JV - 0.3 - - - - Ljubljana - ssv ssz 0.7 ZJZ JV s 1.0 vsv SSV ssz 0.7 Postojna sv sv sv 2.7 JV JV sv 2.7 sv sv sv 2.3 Lesce - - - - v - - 0.3 s sz - 0.7 Novo mesto v s s 1.3 ZJZ J J 1.7 J ZJZ ssz 1.3 Celje - JJV - 0.3 sz v ssv 1.3 z JZ ZJZ 1.7 Šmartno/S. g. sz - - 0.7 - - - - s sz sz 1.0 M. Sobota ssv - - 0.7 JV - - 0.3 sz - - 0.3 Portorož JJZ sv JJV 2.7 zsz JJV sv 2.0 JJV ZJZ ssz 1.3 Kakor kaže tabela, so bili vetrovi nasploh šibki, v dolinsko-kotlinskem svetu pa je prevladovalo zatišje. Sicer so pred sneženjem vetrovi vzhodne smeri (V, SV, JV) zamenjali zahodne (Z, SZ, JZ). Nekatere višje postaje (Kredarica, Lisca, Uršlja gora) pa poleg zahodnih vetrov nakazujejo tudi severozahodne, kar nemara pojasnjuje večjo onesnaženost snežne odeje v jugovzhodnem delu Slovenije. Le nekaj manjše količine žvepla od Dolenjske (med 50 in 100 mg/l S04) je vsebovala snežna odeja tudi na južni strani Pohorja, pravzaprav v pasu med Šoštanjem in Ptujem. Ker se je takšno območje širilo iz Velenjske kotline na vzhod, kaže, da je očitno šlo za vplive žveplovih emisij iz šoštanjske termoelektrarne. Situacija nakazuje, zakaj so pohorski gozdovi tako prizadeti, še posebej, če pomislimo na silikatno sestavo njihovih tal. Povsod drugod po Sloveniji je sredi decembra leta 1986 snežna odeja vsebovala večinoma manj kot 50 mg S04 v litru snežnice in le tu in tam nekaj več. Ta razporeditev pa z regionalno strukturo Slovenije ne kaže posebne povezave. To dejstvo zato pušča vprašanje o razmerju med avtohtonim in alohtonim onesnaževanjem v glavnem še odprto. Z analizirano situacijo je vprašanje kvečjemu načeto. Vseeno pa moremo po količinah žvepla v snežni odeji na zahodnem robu Slovenije, ki so bile na splošno manjše kakor v notranjosti, sklepati, da je bila onesnaženost snežne odeje večinoma vendarle avtohtona, vsaj tam, kjer je šlo za večjo primes sulfatov. 3.2. Vertikalna razporeditev žvepla v snežni odeji. Doslej omenjene vrednosti sulfatov se tam, kjer gre za več decimetrov debelo snežno odejo, nanašajo na spodnjo plast snega. Primerjava z zgornjo plastjo pa kaže značilne razlike. Od 32 krajev, kjer sta bili analizirani po dve plasti snega, spodnja in zgornja, je bilo na 23 krajih, torej pri 72 %, več žvepla v spodnji plasti. Analiza zgornje plasti bi potemtakem pokazala ugodnejšo podobo. Več žvepla od spodnje plasti je vsebovala zgornja plast le blizu večjih virov onesnaževanja, npr. na Hrušici pri Jesenicah, v Štorah, Celju in v okolici Trbovelj (ni pa bilo tovrstnih analiz v okolici Kidričevega, Ruš in še nekaterih drugih krajih z bolj onesnaženim ozračjem). Za regionalne raziskave je zato pomembno, katere dele snežne odeje analiziramo. Pri tem seveda ni vseeno, kako debela in kako stara je snežna odeja, še zlasti ne v okolici mest in industrijskih krajev, kjer so se razlike v korist zgornje (površinske) plasti pokazale že v nekaj dnevih. Zgornje ugotovitve opozarjajo predvsem na dve stvari. Prvič, da je začetni sneg onesnaženo ozračje dejansko (o)čistil, ne glede na to, od kod je onesnaženost izvirala, in drugič, da se je blizu večjih emisij žvepla onesnaževanje snežne odeje (zgornje plasti) nadaljevalo tudi potem, ko je sneg že obležal. 3.3. Splošne vremenske razmere onesnaženih padavin Za razumevanje onesnaženega snega kaže omeniti še naslednje vremenske poteze. Kakor kaže priložena tabela (št. 2), je glavnina snega padla 15. decembra, preostali sneg pa po krajši prekinitvi še naslednji dan in le ponekod so se neznatne padavine zavlekle do 17. decembra. V JZ Sloveniji je precej deževalo (Portorož 77.4 mm, Komen 84.7 mm, Ilirska Bistrica 101.9 mm), v notranjosti pa se je dež ponekod vpletal le na začetku ali koncu sneženja. Tab. 2. Dnevne padavine (v mm) v SRS za sredino decembra 1986* Kraj (postaja) 12 13 14 15 16 december 17 18 Skupno Delež mesečnih mm padavin v % Portorož _ _ 0.5 55.5 20.9 0.5 - 77.4 99.6 Komen - - - 59.2 25.5 - - 84.7 92.8 11. Bistrica - - 0.5 70.0 27.7 3.7 - 101.9 89.3 Tolmin - - - 30.6 20.4 - - 51.0 67.5 Lesce - - - 45.1 9.0 - - 54.1 92.6 Ljubljana - - - 34.8 14.7 2.3 - 51.8 76.6 Kočevje - - 0.1 24.3 26.8 5.4 - 56.6 75.8 Novo mesto - - - 11.5 5.7 4.6 - 21.8 68.8 Celje - - - 24.3 8.5 3.9 - 36.7 72.1 Maribor - - - 22.0 5.9 0.1 - 28.0 69.6 M. Sobota - - 11.6 4.9 - - 16.5 55.9 Skupno - - 1.1 388.9 170.0 20.5 - 580.5 81.5 Vir: Mesečno poročilo HMZ za december 1986. Sneg je bil na splošno suh in droben (pršič). V naslednjih dnevih se je površinsko sicer osrenil ali rahlo oj užil, ponekod zaradi dežja površinsko tudi omočil, na splošno pa večjih strukturnih sprememb ni pretrpel. To ilustrirajo tudi stvarne in povprečne dnevne temperature, ki so bile do 15. decembra rahlo negativne, 16. decembra pa so se ponekod že dvignile nad 0°C. (Srednje dnevne temperature 15. in 16. decembra -Tolmin 1.4 in 1.8°, Lesce -0.3 oba dneva, Ljubljana 0.5 in 1.5, Kočevje -0.1 in 0.6, Novo mesto -1.1 in 1.0. Celje -0.4 in 0.5, Maribor -0.6 in 0.2. Murska Sobota -1.0 in -1.1°C; Mesečno poročilo HMZ za december 1986). Bistveno je, da se vertikalna in siceršnja struktura snega v tem času praktično ni spremenila, če izvzamemo tanko površinsko plast in vzhodne ter zahodne robove snežne odeje, kjer je sneg naglo pobiralo. Pomembno pa je, da sneg, posebno če je suh. ne očisti ozračja v tolikšni meri kakor dež. Tudi v tem je vzrok, da je bil manj onesnažen. Poleg tega so po podatkih HMZ povprečne koncentracije S02 v zraku decembra nasploh nižje kakor januarja ali februarja. Za zimsko sezono je bila omenjena situacija potemtakem netipična oziroma podpovprečna. Za december 1986 je nadalje značilno, da se je, kakor kažejo meteorološke karte, nad Srednjo in Zahodno Evropo v prvi polovici meseca zadrževalo ustaljeno območje visokega zračnega pritiska. Krajša prekinitev je bila le 10. decembra, ko je Slovenijo prečkal oslabljen frontalni val. ki pa ni prinesel padavin, nakar se je visok zračni pritisk ponovno okrepil. Tej situaciji je pripisati, da nad naše kraje niso dotekale bolj onesnažene zračne gmote, lastne imisije pa so se lažje razprševale, kar potrjujejo v tem času tudi manjše primesi žvepla v zraku. Sredi anticiklonskega obdobja (5. dec.) je bila v Ljubljani, po podatkih HMZ, 24-urna koncentracija SO: 0.29 mg/m3, največja polurna pa o.57 mg. Ko je 13. dec. zajel Francijo frontalni val, je v višinah nad naše kraje od severovzhoda še dotekal hladen zrak, ob Jadranu pa je pihala burja. Tem razmeram je pripisati, da splošna onesnaženost našega ozračja pred sneženjem ni bila velika. Ko govorimo o analizirani snežni odeji, je treba še dodati, da je bila pravzaprav plod dveh frontalnih valov, ki sta si sledila drug za drugim. Prvi je prečkal Slovenijo med 14. in 15. decembrom, drugi dan kasneje. Analizirane padavine so bile tako dvojnega porekla in ni izključeno, da je tudi v tem vzrok za razlike v vertikalni onesnaženosti snežne odeje. Ob prečkanju fronte se je onesnaženost zraka nekoliko zmanjšala. V Ljubljani je bila 16. decembra po podatkih HMZ povprečna dnevna koncentracija žveplovega dvokisa 0.21 mg, največja polurna pa o.43 mg/m3. 3.4. Kislost in alkalnost snežne odeje Glede na podatke o onesnaženosti zraka pri nas (poročila HMZ; Hrček 1987) je upravičeno pričakovati, da je podobno tudi s padavinami in da je zaradi tega spremenjena zlasti njihova reakcija. Toda decembrski sneg tega ne potrjuje. Nasprotno, reakcija analizirane snežne odeje je bila namreč naslednja: med vzorci je imelo pH pod 5,6 (po WMO, Geneva 1974. zgornja meja za kisle padavine) le 0,7 % vseh vzorcev, pH 5,6 do 6 je imelo 3,2 % vzorcev, pH 6,1 do 7 - 37,6 %, pH 7,1 do 8 - 48,4 % in pH nad 8 - 10,1 % vseh vzorcev snega. To ne pomeni le tega, da kislih padavin sploh ni bilo (razen dveh izjem pri Štorah in v Lokovici pri Šoštanju, pa še to le v spodnji plasti, ne pa tudi v zgornji), tem- več tudi to. da je večina vzorcev (58,5 %) imela celo alkalno reakcijo (pH > 7), od tega desetina celo močno alkalno (pH > 8). Poleg tega je kar desetina vseh vzorce\ kazala najugodnejšo, nevtralno reakcijo (pH 7 ± 0,1), več kot štiri petine (86 %) pa pH med 6 in 8. Glede na to ne moremo govoriti ne o kislem in ne o onesnaženem snegu. Pri tem pa se moramo zavedati dveh stvari. Prvič, da reakcija ne pove vsega, zlasti ne takrat, ko vsebujejo padavine kisle in alkalne primesi hkrati, drugič pa tega, da se onesnaženost padavin z vremenskimi in drugi-mi razmerami lahko hitro in izdatno spreminja. Analize v zadnjih dveh letih namreč kažejo, da je v Sloveniji kisla (pH < 5.6) približno petina padavin (Radinja 1987). Obravnavana situacija naj bi bila potemtakem ugodnejša od tega povprečja. V ospredju pa ni le to, da je imela večina snega alkalno reakcijo, manjši del pa blago kislo, temveč tudi to, da je nepričakovana tudi njena razporeditev. Osnovna ugotovitev je namreč ta, da se določnejša povezava med reakcijo snega in regionalno strukturo Slovenije tokrat ni pokazala ali pa je bila zelo ohlapna (glej karto 1). Medtem ko bi bilo prevladujočo alkalnost snega mogoče na splošno pojasniti z bližino morja ali z morskim poreklom vlage, oziroma s prevladujočo karbonatno sestavo tal pri nas, čeprav nobena od teh razlag ni posebno prepričljiva, pa je razlaga tega, kako se je reakcija snega spreminjala od kraja do kraja, še manj otipljiva. Reakcija snega se namreč ne ujema s količino sulfatov v njem, v tem smislu namreč, da bi bili vzorci z več sulfati bolj kisli in obratno. To je zlasti očitno, ko primerjamo vrednosti pH in S04 za alpski svet in jugovzhodno Slovenijo, kjer so bile razlike med enimi in drugimi vrednostmi največje. Za kolikor toliko homogeno območje se kaže kvečjemu Ljubljanska kotlina z bližnjim obrobjem, kjer je bila snežna odeja vsaj relativno bolj kisla. Nižje vrednosti pH (ki pa so se le na štirih krajih znižale pod 6, vendar nikjer pod 5.6) so morda posledica urbaniziranosti in industrializiranosti kotline ter morda še temperaturne inverzije. Vendar po sulfatih Ljubljanska kotlina tokrat ni izstopala. Podobno območje je nakazano v severovzhodnem alpsko-predalpskem svetu, vključujoč poleg Mežiške doline še Slovenjgraško in Velenjsko kotlino ter sosednje Pohorje. Gre za pretežno silikatni svet in za večje vire onesnaževanja v Mežiški dolini in Velenjski kotlini, vendar je mežiška snežna odeja tokrat vsebovala zelo malo sulfatov. Pozornost vzbuja še eno območje, čeprav je manjše. Gre za Savsko dolino vzhodno od Ljubljane med Dolskim in Trbovljami, kjer je bil analizirani sneg izrazito alkalen (pH > 8). Vzrok za to je nemara v karbonatnem prahu, ki ga v ozračje oddajajo bodisi kamnolom z apnenico v Kresnicah, apnenica v Zagorju in cementarna v Trbovljah (tudi alkalnost snega na Banjški planoti je bržkone v zvezi s sosednjo anhovsko cementarno). Sploh se je reakcija v osrčju Zasavja spreminjala že na krajše razdalje ter nihala od razmeroma precej kisle reakcije (pH 6) do močno alkalne (pH 8), kar povezujemo z različnimi lokalnimi viri onesnaževanja (cementarna, termoelektrarna, tovarna kemičnih izdelkov), pravzaprav z različnim prepletanjem teh vplivov, odvisno od vsakokratnih vremenskih razmer. Predvsem se kaže, da trboveljske karbonatne emisije cementnega prahu nevtralizirajo kisle emisije termoelektrarne, kar ustvarja ugodnejšo reakcijo padavin (Radinja 1985).' Primer ponazarja, kako pH ne kaže vselej prave onesnaženosti okolja. Še več! Ni naključje, da je bila snežna odeja najbolj alkalna v najbolj onesnaženih krajih - na Jesenicah (pH 8.4), v Kresnicah (pH 8.4), Zagorju (pH 8.3) in v okolici Trbovelj, kjer je bil sneg sploh najbolj alkalen (pH 12!). Drugod pa povezava med alkalnostjo snega in onesnaženostjo okolja ni vselej jasna. Tako tudi ne v okolici Pivke in Miklerjev, saj sta oba kraja kljub čistejšemu okolju imela prav tako visok pH (8.3). Druga značilnost je, da je bil sneg v osrčju Zasavja sploh najbolj alkalen (pH do 12), hkrati pa je vseboval tudi največ žvepla (206 mg/l S04). Razlike so se kazale zlasti med vzhodno in zahodno stranjo Trbovelj, pa tudi južno. Na drugi strani sneg ni bil najbolj kisel le v Lokovici pri Šoštanju in v Štorah pri Celju (edino v teh dveh krajih je bila spodnja plast kisla v pravem pomenu besede), temveč ponekod tudi v čistem okolju, npr. v Radmirju (pH 5.9) in trnovskih Lokvah (ph 6.0). Značilne so nadalje razlike, ki so se kazale med zgornjo in spodnjo plastjo snega. V onesnaženih krajih je imela zgornja plast praviloma višji pH in tudi te razlike so bile največje v okolici Trbovelj. Na dnu Savske doline je imela spodnja plast snega pH 8.0, zgornja pa 12, na bližnjem Dobovcu spodnja plast 7.9 in zgornja 11.5, v Završju je bila razlika med 6.7 in 7.8, v Škofji Riži med 7.9 in 8.1 itd. Podobno je bilo še ponekod drugod (Šoštanj 7.5 in 8.1, Bloke 7.5 in 8.2). Podatki kažejo, da je bil začetni sneg na splošno bolj onesnažen od kasnejšega in ozračje na začetku sneženja manj čisto kakor pozneje. Očitno tudi pri določanju pH ni vseeno, katero plast snega analiziramo in katere podatke med seboj primerjamo. Naslednja ugotovitev je, da je nasprotje med alkalnim snegom in snegom, ki je vseboval več sulfatov, le navidezno. Trboveljska termoelektrarna npr. spušča v ozračje veliko žvepla, hkrati pa bližnja cementarna oddaja v ozračje karbonatni prah, kar nevtralizira padavine. Ne gre le za to, da zaradi višjih emisij žvepla padavine niso nujno kisle, bodisi zato, ker jih nevtralizirajo bližnje karbonatne emisije (iz kamnolomov, apnenic ali cementarn) ali pa jih nevtralizira podlaga karbonatnih kamenin, bodisi da vpliva tudi alkalnost elektrarniškega pepela, še posebej, če ga odlagajo na obsežna, odprta odlagališča, kakor se očitno dogaja v Trbovljah. Pri padavinah je zato poleg reakcije potrebno ugotvljati tudi sulfate. Če je pH visok in žvepla v snežnici malo, še ne pomeni, da ni onesnaženja s S04, temveč se ta lahko izloči iz vode kot plin. Ker vseh razlik tudi na ta način ni mogoče pojasniti, je očitno, da na reakcijo padavin vplivajo še drugi oksidi v ozračju, zlasti dušikovi, teh pa naše analize niso zajele. Nekaj podatkov o tem imamo le za Mežiško dolino (Kolar 1984). Glede na glavne vire onesnaževanja zraka se kaže, da je bila tokrat bolj izpostavljena njihova vzhodna oziroma jugovzhodna okolica, tako pri Jesenicah. Trbovljah. Šoštanju in Ljubljani. To je hkrati smer po dolinah navzdol, torej vpliv dolinskega vetra. Vprašanje pa je, koliko take situacije prevladujejo. Za odgovor bi morali poznati podatke vsaj za tipične vremenske situacije. 3.5. Trdota in elektroprevodnost snega Onesnaženost padavin smo ugotavljali še s celokupno trdoto, ki je v neonesnaže-nih padavinah neznatna, praviloma okrog 1° NT. V že prej analiziranih padavinah po Sloveniji (1985-1986) so bile celokupne trdote ponekod tudi nekajkrat večje. Podobno je bilo tudi pri analizirani snežni odeji. Med 23 vzorci jih je skoraj polovica (11) sicer imela celokupno trdoto okoli 1° NT, vendar je bila pri sedmih vzorcih nad 3°, med njimi tudi v Šoštanju, pri dveh nad 4°, pri dveh pa celo 5°. Najvišjo je imel sneg v Črni (5,5° NT), kar je blizu največje doslej izmerjene - 5.7° NT v Trbovljah febr. leta 1985. Splošno onesnaženost snega smo naposled ugotavljali še z elektroprevodnostjo snežnice (merjeno v S/cm). Gre za orientacijsko metodo, ki jo uporabljamo navadno pri površinskih vodah. Ta je sicer potrdila splošno čistost analiziranega snega, hkrati pa opozorila tudi na njegovo lokalno onesnaženost, zlasti blizu večjih virov onesnaženega ozračja. Vendar pa so imeli visoke svrednosti poleg onesnaženih krajev (Črna - 233, Žerjav - 135, Šoštanj - 134, Dobovec - 122) tudi drugi. npr. Kobarid 203. 4. Zaključki in odprta vprašanja V celoti vzeto nam nižje vrednosti sulfatov skupaj s pretežno alkalno reakcijo analizirane snežne odeje kažejo, da je bilo okolje sredi decembra razmeroma malo onesnaženo, kar je v nasprotju s številnimi drugimi podatki o stanju našega ozračja v zimskem času (poročila HMZ; Hrček 1987). Ker značilnosti degradacijskega režima naših padavin neposredno ne poznamo, ni možna ne primerjava in ne presoja o tem, v kolikšni meri od degradacijskega povprečja ali ekstrema so se analizirane razmere razlikovale. Kvečjemu lahko sklepamo, da so bile razmere ugodne. Zato enkratna analiza več vprašanj odpira, kakor jih osvetljuje. Po tem, da so bile nižje vrednosti sulfatov v zahodnem delu Slovenije domala sklenjene, zlasti v višjih legah, medtem ko so višje prevladovale v notranjosti, je vendarle mogoče sklepati, da je bila onesnaženost decembrskega snega predvsem posledica avtohtonega onesnaževanja, čeprav se njena razporeditev ni kdove kako ujemala z regionalno strukturo Slovenije. Na razmerje med avtohtono in alohtono onesnaženostjo naših padavin moremo sicer sklepati le na splošno, recimo po meteorološkem položaju Slovenije, ki nikakor ni zatišen, kar poleg dinamične izmenjave zračnih gmot dokazujeta tudi pogostost in izrazitost frontalnih sistemov, ki prečkajo naše kraje (med 10. in 24. dec. 1986 je Slovenijo prečkalo pet frontalnih valov). Za stvarno presojo o deležu ene in druge onesnaženosti zraka in padavin pa imamo premalo podatkov. Kako je Slovenija zapletena v splošni transport onesnaženega zraka v Evropi, nakazujejo zaenkrat le prve, zelo grobe ocene (Petkovšek 1979). Za analizirano situacijo moramo po deležu različno onesnaženih vzorcev snega sklepati, da je bila splošna onesnaženost razmeroma nizka (manj kot 10 oziroma 25 mg/l S04). Če pa upoštevamo njihovo razprostranjenost, zlasti razširjenost čistih vzorcev v zahodni Sloveniji, je bila decembrska onesnaženost snega predvsem avtohtona. Podobno nakazuje onesnaženost snežne odeje po nadmorski višini, še posebej med kotlinsko-dolinskim in vzpetim svetom. Po ugotovitvah gozdarjev so gozdovi najbolj prizadeti med 600 in 900 m abs. višine, kar povezujejo z zgornjo mejo temperaturnih inverzij, medtem ko naj bi na širšo, alohtono onesnaženost zraka opozarjala splošna poškodovanost naših gozdov (Šolar 1986, Poročilo o propadanju gozdov... 1986). Ker ugotavljajo citologi poškodbe na celični strukturi smrek tudi v višjih legah. nad mejo temperaturnih inverzij (B. Druškovič 1987), se tudi po tej strani odpira vprašanje onesnaževanja od drugod, na večje razdalje. Ta razmerja pa se v onesnaženosti decembrskega snega niso pokazala, kar opozarja, da analizirana onesna- ženost za zimske razmere očitno ni značilna. Ker v zahodni Sloveniji čista snežna odeja ni bila sklenjena, so najnižje količine žvepla očitno spadale k splošni, alohtoni onesnaženosti padavin, višje pa k avtohtoni, čeprav njena provenienca ni jasna, ker se prepričljivo ne veže na regionalno strukturo Slovenije. Pač pa bi bilo v zahodni Sloveniji pasove povečane količine žvepla sredi čistejše snežne odeje mogoče povezati z bližnjimi urbanimi in industrijskimi središči zahodno od tod, namreč z Vidmom, Tržičem in Trstom. Cista snežna odeja (< 1(1 mg/l S04) je bila namreč pretrgana v treh pasovih: v smeri Tržič-Ajdovščina-Col-Logatec, v smeri Trst in Koper-Postojna-Planina in v smeri Videm-Cerkno-Škofja Loka (glej karto 2). Povezava z bližnjimi emisijskimi središči je morda stvarna, morda naključna. Podobno velja za nekatere druge smeri, npr. osrednja Ljubljanska kotlina-Bistriška ravnina (Domžale, Kamnikj-Celjska kotlina. Odprto je nadalje razmerje med žveplom, ki se useda na tla neposredno iz ozračja in žveplom, ki ga od tod spirajo padavine. Ker se sredi decembra padle štiri petine vseh mesečnih padavin, je glede na njihovo koncentracijo S04 očitno, da se veliko žvepla v tem mesecu na tak način ni odložilo na tla. Več se ga je izločilo neposredno iz ozračja (suhi depozit), če sklepamo po povečani količini žvepla na'že odloženi snežni odeji. Če primerjamo analizirane podatke s koncentracijo žvepla, analizirano po HMZ v skupnih decembrskih padavinah, kakor kaže priložena tabela (št. 3), so lokalni vpli- vi onesnaževanja očitnejši. To velja tudi za pH in EP. Kajti združene decembrske padavine niso bile kisle le v Portorožu (pH 5.5), temveč tudi v Ljubljani (pH 5.05) in na Mašunu (pH 5.39). Tab. 3. Lastnosti združenih mesečnih padavin - december 1986 (po podatkih HMZ) Postaja pH S04 (mg/l) EP (/M.S/cm) Portorož 5.31 7.9 18 Anhovo 9.19 10.1 70 Mašun 5.39 6.6 5 Jesenice 6.84 15.0 65 Jezersko 6.21 5.7 8 Ljubljana 5.50 12.3 35 Trbovlje 8.86 113.6 350 Opravljene analize kažejo, da je sezonska, zimska onesnaženost našega ozračja in padavin vremensko močno spremenljiva in da je bila sredi decembra 1986 za zimsko sezono očitno netipična oziroma podpovprečna. Vzrok za to je treba iskati v anti-ciklonskem vremenu, ki se je zadrževalo vso prvo polovico decembra, kar je preprečevalo dotok bolj onesnaženega zraka od drugod, lastne imisije pa so se v takem tipu vremena lažje razprševale. Literatura Analiza vode I., Predlog za poenotenje postopkov (3. izd ), Kemijski institut B. Kidriča, Ljubljana, Berliner Wetterkarte, 1.- 31. 12. 1986, Berlin. Bonač M., Rajh - Alatič Z., 1976, Primerjava rezultatov analiz padavin treh različnih krajev v Sloveniji, Razprave DMS, 20, 1, Ljubljana Bonač M . s sod., 1980, Ugotavljanje onesnaženosti Blejskega jezera iz ozračja. Meteorološki zavod SRS, Rep. služba za Varstvo zraka, Ljubljana. Hrček D., 1987, Stanje onesnaženosti zraka v Sloveniji, vzroki in posledice, Hidrometeoroški zavod SRS (elaborat), Ljubljana. Izrael J. A. in drugi, 1983, Kislotnye doždi, Godrometeoizdat, Leningrad. Kogovšek J., Kranjc A., 1986, Kisli dež v Postojni, Naše okolje 1, Ljubljana. Kogovšek J., Kranjc A., 1986, Še o kislem dežju - tokrat v Postojni, Proteus, febr., Ljubljana. Kolar P., 1984, Kisle padavine v Mežiški dolini. Raz. naloga Ravne. Kolar P.. 1985, Kislost padavin v Mežiški dolini, Proteus, 48, 1985, Ljubljana. Mesečno poročilo HMZ za december 1986. Ljubljana. Meteorološke karte za sredino decembra 1986, HMZ. Ljubljana. Petkovšek Z.. 1974. Ocena transkontinentalnega transporta onesnaženega zraka v Slovenijo in iz nje. Razprave DMS, XVII, Ljubljana. Podatki o onesnaženosti zraka v SRS. HMZ. Rep. služba za varstvo zraka. Ljubljana. Poročilo o propadanju gozdov zaradi onesnaženega zraka v SR Sloveniji ter ukrepi za sanacijo. Naše okolje, 11. 3-4, 1986, Ljubljana. Poročilo o stanju na področju razreševanja problematike onesnaževanja okolja, 1987, Rep. komite za varstvo okolja in urejanja prostora. Poročevalec, 6. 1. 1987, Ljubljana. Radinja D., 1985, Onesnaženost padavin v trboveljski občini (elaborat), Inštitut za geografijo univerze. Ljubljana. Radinja D., 1987, Analiza padavin v Sloveniji 1985-1987 (gradivo, tekoča raziskava), Oddelek za geografijo FF, Ljubljana. Rajh Z., Alatič - Pengov J., 1984, Kisle padavine in fotokemijski smog kot posledica onesnaženosti zraka. Naše okolje 9, št. 4, Ljubljana. Rezultati kemijskih analiz padavin (gradivo), HMZ, Rep. služba za varstvo zraka, Ljubljana. Ro v n inski j F. J. in drugi, 1982, Monitoring fonovogo zagreznanija prirodnoj sredy, Gidrometeoizdat. I, Leningrad. Š o 1 a r M. in sodelavci, 1986, Onesnaževanje zraka in propadanje gozdov, Gozd in okolje - FOREN 86, Ljubljana. Winkler P., 1982. Deposition of acid in precipitation, Redel Publ. Comp., London. WMO Operation Manual for Sampling and Analysis tehniques for chemical Consti-tuts in Ait and Precipitation. 1974, WMO, št. 299. Genova. THE POLLUTION OF THE ENVIRONMENT IN SLOVENIA AS INDICATED BY THE SNOW COVER IN THE MIDDLE OF DECEMBER 1986 Darko Radinja (Summary) The systematic analysis of the snow fall on the 15th December 1986 in Slovenia (NW Yugoslavia) concerning the relevant indicators (pH, S04) was carried out on over 300 samples taken at 274 localities (from the area of some twenty thousand square kilometres). This was the basis for analysing the relationships between the pollution of the precipitations and the regional structure of particular areas in Slovenia as well as for the consideration of the question whether the pollution of the snow was autonomons or allochtonons. The registered amount of the sulphur was very different, since the amplitude was extremely great, from zero to 206 mg S02 per litre of the snow-water. Almost one tenth (9,7%) of the samples did not contain any sulphates; nearly one sixth of them contained less than 10 mg and a furtherone fifth (20,2%) contained between 10 and 25 per litre. Thus, almost one half of all samples (45%) contained only small quantities of the sulphates. One quarter of the samples (26,8%), however, contained between 25 and 50 mg per litre and another fifth (21,8%) two times as much (i.e.50 to 100 mg). Only 7% of all samples contained considerably greater amounts of the sulphates (i.e. 100 to 200 mg). The spatial distribution of the registered amounts is shown on fig. 2. There was no acid smowfall in the December 1986 period, except for two isolated spots. More than one half of the samples (58,5%) has revealed even an alcali reaction (pH > 7) and one tenth of them even a pronounced alcali reaction (pH > 8). The pH value for the four fifths (86%) of all examined samples was between 6 and 8 (Fig. 1). The low valuea for the sulphates contents, togeter with a preponderant alcali reaction of the analysed samples of the snow-cover, show that the environment in the middle of Decenber 1986 was only slightly polluted. This situation was, most probably, a result of a persisting high pressure of the air over Slovenia and entire Central Europe during the first part of that month. The high air pressure has barred the inflow of the more polluted air from other parts of Europe. The pollution - where it has been identified - was therefore mainly locally determined. UDK 911.3:332.3(497.12)” 1900-1981” = 863 UDC 911.3.332.3(497.12)”1900—1981” = 20 SPREMEMBE V ZEMLJIŠKIH KATEGORIJAH V SLOVENIJI (Gradivo za geografsko monografijo o Sloveniji) Igor Vrišer* Ob pripravah za geografsko monografijo o Sloveniji se je pri orisu kmetijstva med drugim zastavilo vprašanje o nekdanji in sedanji rabi zemljišč. Obravnava je iz več razlogov otežena: 1. spreminjala se je metodologija opredeljevanja in zajemanja podatkov, 2. viri podatkov so dokaj različni in 3. slovensko narodnostno ozemlje je bilo in je deloma še vključeno v različne države. S pričujočim poročilom želimo: - opozoriti na vire in metodologijo zbiranja podatkov o vrstah rabe zemljišča; - prikazati stanje 1. 1900, za katerega je mogoče podati še najbolj celovito, podrobno in metodološko najmanj vprašljivo podobo o rabi zemljišč v času, ko sta se industrializacija in urbanizacija slovenskega ozemlja šele pričeli; - napraviti nekatere primerjave stanja 1. 1900 s sedanjimi razmerami. 1. Viri Od uvedbe franciscejskega katastra 1817-1827 so se v kmetijski davčni politiki in statistiki uveljavile zemljiške kategorije. Z njimi se je označevalo prevladujočo rabo zemljišča ali vrsto zemljišča, to je, kaj se na zemljišču prideluje oziroma, kaj na njem raste1. Avstro-ogrska statistika je uporabljala tudi vmesne kategorije; to so bili primeri, ko je zemljišče izkoriščalo več različnih uporabnikov. Teh navedb pa ni objavljala za najmanjše ozemeljske enote - katastrske občine, temveč le za večje upravne enote (sodni in politični okraji ter dežele)2. Zbrano gradivo so v času Avstro-Ogrske občasno, vendar na daljša razdobja, prenovili in s tem skušali ohraniti zanesljivost podatkov. Ena od pomembnejših revizij katastra je bila 1. 1896 in njene rezultate je statistični zavod na Dunaju publiciral ob objavi podatkov o popisu prebivalstva 1. 1900 po katastrskih občinah3. V Kraljevini Jugoslaviji so s takšnim zajemanjem podatkov nadaljevali, žal pa so jih publicirali le za okraje4 oziroma upravne občine5. Na ozemlju, ki je prišlo 1. 1918 pod Italijo, so 1. 1929 zelo podrobno popisali kmetijska zemljišča po novih upravnih občinah in provincah. Podatke so po prirod-no-geografskih enotah in občinah objavili v »Catasto agrario«6. S Slovenci poseljeno ozemlje je bilo zajeto v publikacijah za province Pulj, Reka, Trst, Gorica in Videm. ' Dr., redni univ. profesor. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta. Univerza Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU Vpeljali so tudi številne nove in drugačne opredelitve zemljiških kategorij, tako da so podatki le delno primerljivi s prejšnjimi in kasnejšimi registracijami. Na avstrijskem Koroškem so nadaljevali avstro-ogrski način zajemanja podatkov o zemljiških kategorijah. Objavljali so jih v »Anbaufläche und Ernteergebnisse im Gebiet d. Republik Österreich, Wien, 1920 ...« Z geografskega gledišča je izredno zanimiv pregled o deležu ornic na ozemlju, naseljenem s Slovenci in na bližnjih ozemljih, ki ga je napravil za predvojne razmere S. Ilešič7. Podatke je zbral in obdelal po katastrskih občinah, predvsem po gradivu iz 1. 1900. Zbiranje podatkov so večidel opravljali okrajni kmetijski referenti preko občinskih uprav, oziroma so jih registrirali s prijavami na katastrskih uradih. Navedbe za Primorsko so bile natančnejše kot pa za Dravsko banovino8. Nasploh pa je zanesljivost podatkov pešala, ker lastniki zemljišč niso sporočali sprememb in ker so bile stare osnove za katastrski elaborat zaradi sprememb v kmetijski tehnologiji in razmer na tržišču čedalje bolj zastarele in nestvarne9. Med drugim je bil to eden od vzrokov, da so v povojni Jugoslaviji začeli zbirati podatke o zemljiških kategorijah tudi zavodi za statistiko. Čeprav je bil namen te statistike predvsem ocenitev kmetijskih pridelkov, se je sčasoma razširilo opazovanje tudi na zemljiške kategorije. Statistično opazovanje so opravljale posebne cenilne komisije111, kasneje pa posebni cenilci. Ozemlje SR Slovenije je bilo razdeljeno na okoli 300 cenilnih okolišev, ki so zajemali 5-10 katastrskih občin11, vendar tako, da so združevali katastrske občine iz istega »katastrskega okraja«. Tako obstajata sedaj za ozemlje SR Slovenije dva vira podatkov o zemljiških kategorijah: starejši, napravljen na osnovi zemljiškega katastra, ki skuša z občasnimi revizijami slediti spremembam, in drugi, statistični, ki se opira na vsakoletne ocene posebnih ocenjevalcev, oziroma upošteva ustrezna poročila organizacij združenega dela v kmetijstvu.* Eni in drugi so medsebojno primerljivi edino na ravni sedanjih upravnih občin. Strokovnjaki obeh upravnih služb priznavajo, da se podatki iz enega in drugega vira znatno razlikujejo od stvarnosti, vendar niti eni niti drugi nimajo sredstev, da bi registriranje približali stvarnim razmeram, čeprav obstajajo v sedanjosti številni postopki in metode, ki omogočajo hitro in učinkovito revizijo zemljiškega katastra in celo njegovo vsebinsko razširitev11. Po teh strokovnih mnenjih se podatki o zemljiških kategorijah tudi za 20-25% razlikujejo od stvarnih, še zlasti tam, kjer je zaradi družbenega razvoja prišlo do znatnih sprememb v rabi prostora. O rabi tal na avstrijskem Koroškem v povojnem času objavlja podatke »Letopis koroške dežele«12. Navedbe prinaša za upravne občine. Za Furlanijo - Julijsko krajino pa objavljajo podatke vsakokratni popisi kmetijstva (npr. 1. 1982). 2. Zemljiške kategorije Franciscejski kataster je razlikoval naslednje vrste zemljišča: polje, travnik, pašnik, gozd in vinograd; poznal pa je tudi zemljišča z mešano kulturo, kot npr. polje ali travnik ali vinograd s sadnim drevjem, polje z vinogradom itd., kot tudi nekatere Dodatna slabost kmetijske statistike je delitev podatkov na dva vira. Navedbe o zasebnem kmetijstvu zbirajo po cenilnih okoliših, o družbenem sektorju pa s poročili delovnih organizacij. Posledica dvotirnosti sta neenotnost in slaba primerljivost podatkov. Ta način zbiranja podatkov je nedvomno preživet. posebne rabe: zelenjavni vrtovi, okrasni vrtovi, nasadi hmelja ali tobaka, njive z oljkami, močvirja, kamnolomi, stavbišča, reke in potoki itd. Praviloma se je vedno navedlo tisto kulturo, ki je zajela večji del parcele14. Pri objavljanju podatkov o zemljiških kategorijah so običajno izpuščali izjemne in malo prisotne kategorije (npr. ronki, travniki s sadnim drevjem, pašniki z gozdnim drevjem, prelogi, lazi, logi, planine), oziroma so jih združevali v enotne kategorije. Tako so ob objavi podatkov revidiranega katastra iz I. 1896 razdelili zemljišče na naslednje kategorije: skupna površina, rodovitna površina, njive, vrtovi, vinogradi travniki, pašniki in gozd3. Kmetijska statistika v predvojni Jugoslaviji je rabo zemljišč razširila še z novimi samostojnimi kategorijami: sadovnjaki, močvirja in trstišča, ribniki in nerodovitno5. Catasto agrario6 je tudi vpeljal nekatere nove kategorije: zemljišča z drevjem (odstotek zaraščenosti med 5 in 50%, če pa presega 50% je zemljišče šteto kot posebna drevesna kultura), med sadovnjake je uvrstil oljčne in murvine nasade, pri gozdovih je izločil kostanjeve gozdove. Posebno kategorijo so tvorila zemljišča, katerih raba med ornicami, travnimi površinami ali vinogradi ob popisu ni bila jasna in so bila očitno 1000000 900000 800000 700000 600000 500000 400000 300000 200000 100000 CM GOZDOVI TRAVNIKI NJIVE IN VRTOVI PAŠNIKI SADOVNJAKI VINOGRADI SPREMINJANJE ZEMLJIŠKIH KATEGORIJ V SR SLOVENIJI začasno opuščena. Spremenjeni sta bili opredelitvi travnikov in pašnikov. Do nadaljnjih sprememb v statistiki zemljiških kategorij je prišlo po drugi svetovni vojni. Tako je kmetijska statistika v prvih povojnih letih (do 1. 1955) vpeljala novo kategorijo »senožeti« (ali košenice), ki so jo izločili večidel iz pašnikov15. Z njo so označevali slabše travnike, ki so jih enkrat letno kosili. Pričeli so tudi združevati njive in vrtove zaradi težav pri razlikovanju. Znatne spremembe v opredeljevanju zemljiških kategorij je vnesel novi zakon o zemljiškem katastru (UL SRS 16/74), ki je v členu 6. predvidel nov pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč (UL SRS 28/79) in pravilnik o vrstah rabe zemljišč (UL SRS 41/82). Z njim so na novo opredelili posamezne katastrske kulture in vpeljali nekatere nove, doslej neuporabljene kategorije, kot so plantažni sadovnjaki, hmeljišča, barjanski travniki in gozdne plantaže. Znatno ožji pomen je dobila kategorija »vrtovi«. Opredelitve posameznih zemjiških kategorij so po pravilniku za katastrsko klasifikacijo zemljišč in v kmetijski statistiki naslednje: Kataster (UL SRS 28/79, čl. 7): - Med njive se uvrščajo zemljišča, na katerih gojijo poljščine, jagodičje, deteljo in različne sadike. - Med vrtove se uvrščajo zemjišča, na katerih gojijo povrtnino in cvetje in jih redno namakajo. - Med plantažne sadovnjake se uvrščajo zemljišča, ki so posajena s sadnim drevjem in ki jih ob uporabi mehanizacije intenzivno oskrbujejo ter merijo nad 1000 m2. - Med ekstenzivne sadovjake se uvrščajo zemljišča, ki so posajena s sadnim drevjem, a ne sodijo v prejšnjo skupino. - Med vinograde se uvrščajo zemljišča, ki so posajena s plemenito ali samorod-no trto. - Med hmeljišča se uvrščajo zemljišča, na katerih gojijo hmelj. - Med travnike se uvrščajo zemljišča s travo, ki jih je mogoče ekonomično kositi vsaj enkrat letno. - Med barjanske travnike se uvrščajo zemljišča s travo in preslico na organskih ali mineralno-organskih tleh. - Med pašnike se uvrščajo zemljišča, ki jih ni mogoče kositi zaradi slabega prirasta, strmine, skalovitosti ali nedostopnosti, možno pa jih je uporabiti za pašo. So lahko delno zaraščena z grmovjem, brinjem ali robidovjem. Niso sposobna za njivsko ali travniško rabo. - Med trstičja se uvrščajo zemljišča, ki so prekrita s trstiko ali drugimi močvirskimi rastlinami in jih je mogoče uporabiti v gospodarske namene. - Med gozdne plantaže se uvrščajo zemljišča, porasla s hitro rastočimi listavci, ki služijo za pridobivanje lesa. - Med gozdove se uvrščajo zemljišča, ki so strnjeno porasla z gozdnim drevjem, in različne poseke. Kmetijska statistika16: - Njive so zemljišča, ki jih orjemo in na njih sejemo ali sadimo različne vrste poljščin. - Vrtovi so zemljišča, ki so urejena za trajnejše pridobivanje zelenjave in cvetja. - Sadovnjaki so zemljišča, na katerih so posajena sadna drevesa. - Vinogradi so zemljišča, na katerih so zasajeni trsi vinske trte. - Travniki so zemljišča, obrasla s travo, ki se redno kosi za pridobivanje sena. - Pašniki so zemljišča, obrasla s travo in grmičevjem, izkoriščajo se za pašo. - Ribniki so zemljišča, ki so naravna ali umetna vzrejališča rib. - Trstičja in močvirja so močvirna zemljišča, porasla s trstičjem, travo in drugimi močvirskimi rastlinami. - V gozdna zemljišča se uvrščajo vse površine, porasle z gozdnimi drevesi in grmičevjem. Iz primerjav je razvidno, da obstajajo dokajšnje razlike pri opredeljevanju zemljiških kategorij, bodisi v številu kategorij ali pa v sami metodološki obrazložitvi. Če k temu še dodamo razlike v načinu zbiranja in registriranja posameznih kategorij, ne preseneča, da se navedbe razhajajo. Navajamo primer za občino Ptuj za leto 1981. pri čemer je a) kataster17 in b) kmetijska statistika18. Skupaj Njive Vrtovi Sadov- njaki Vino- gradi Trav- niki Paš- niki Trstičja Gozdovi v ha Nerodovitno a 64530 15606 20 1740 1668 14788 6321 92 19800 6491 b 64528 17421 1503 1665 12748 6957 70 19965 4199 3. Ozemeljske enote Z uvedbo franciscejskega katastra je postala katastrska občina temeljna teritorialna enota v zemljiškem katastru. Združevala je ozemlje, ki je glede na posestne razmere v pretežni meri sodilo k posamezni vasi ali zaselku. Z dedovanjem in kupoprodajnimi pogodbami se je sčasoma ta homogenost razrahljala. Družbeni razvoj, nekmetijska raba tal in drugi posegi v prostor so v sodobnosti docela razvrednotili zaokroženost ali zaključenost katastrskih občin. Odstopilo se je tudi od pravila o nedeljivosti katastrskih občin. Politične razmejitve po I. in II. svetovni vojni in še zlasti pogoste upravne reforme po 1. 1945 so povzročile številne dodatne delitve. Na novo so bile zasnovane katastrske občine v Koprskem primorju in v nekaterih obmejnih predelih, kjer so nove državne meje in neurejeni posestni odnosi terjali radikalnejšo rešitev. Podobno je bilo v številnih mestih. Sedaj je na ozemlju SR Slovenije 2647 katastrskih občin9. V predvojnih časih so katastrske občine združevali v občine, sodne (davčne) in politične okraje, v predvojni Jugoslaviji v upravne občine in okraje, v povojni pa v občine in sprva tudi v okraje. Podatke se je večidel objavljalo le za vsakokratne upravne občine, ki pa so, kot rečeno, doživljale na ozemlju SRS znatne spremembe. Nekoliko manj daljnosežne so bile reforme občin na avstrijskem Koroškem (1. 1973) in v Furlaniji-Julijski krajini. Vsekakor je mogoče dobiti podatke po katastrskih občinah edinole na katastrskih uradih in je tako avstrijsko gradivo iz 1. 1900 izjemno. Podatki po katastrskih občinah omogočajo, da z njihovim postopnim združevanjem izračunamo rabo zemljišč za vsakokratne upravne enote, vendar pri tem nehvaležnem delu zadenemo na mnoge težave, kot so spremenjen obseg katastrskih občin, delitev ali združevanje občin, povsem nova ureditev, preimenovanja ipd. Zaradi vsega tega so takšna ozemeljska preračunavanja nezanesljiva in nikoli ne dosežemo absolutne natančnosti. Vse to prispeva k dodatni vprašljivosti primerjav za daljša razdobja. 4. Nekatere računske poenostavitve Razlike v metodologiji opredeljevanja in zajemanja podatkov navajajo k nekaterim poenostavitvam. Tako smo združili kategoriji »njive« in »vrtovi«, ker so se pomenske razlike med njimi spreminjale. Za kategorijo »sadovnjaki« smo sodili, da se je izoblikovala v bolj intenzivni obliki šele po I. svetovni vojni, pred tem je ni bilo razen kot »travniki« ali »pašniki s sadnim drevjem«. Uvrstiti bi jo mogli tudi med travnike (sedaj »ekstenzivni sadovnjaki«). Kategorija »močvirja in trstičja« je bila v podatkih za 1. 1900 uvrščena med neproduktivna tla, sedaj jo uvrščamo med rodovitna. V naših pregledih smo jo zaradi lažje primerljivosti uvrstili med nerodovitna tla. Potrebne so bile tudi nekatere ozemeljske poenostavitve. Tako smo prilagoditev novim upravno-političnim in državnim mejam izvedli pri gradivu za 1. 1896 tako, da smo zemljiške kategorije razdelili z istim odstotnim deležem, kot je bila razdeljena skupna površina katastrske občine. Če je npr. pri določeni katastrski občini prišlo v Jugoslavijo 55% ozemlja, smo z enakim deležem računali tudi pri posameznih kategorijah. S tem smo zagrešili manjše napake, ki pa pomembneje ne vplivajo na končni zbir. Poseben primer je Prekmurje, kjer so bili objavljeni v ogrski statistiki za 1. 1900 samo sumarni podatki za okraja Lendava in Murska Sobota1. V tem primeru smo izračunali površino posameznih zemljiških kategorij za sedanje ozemlje obeh občin na predpostavki enakih strukturnih deležev, kot so veljali za celoten okraj. Nepojasnjeno je ostalo, zakaj se je površina posameznih katastrskih občin oziroma celotne SR Slovenije spreminjala, čeprav je bil njihov obseg ves čas enak. 5. Globalne spremembe zemljiških kategorij med leti 1900 in 1981 Izračunani podatki o zemljiških kategorijah za današnje ozemlje SR Slovenije oziroma sedanjih upravnih občin za leta 19003, 19295'6, 195318 in 198117 kažejo znatne spremembe v rabi zemljišč in v medsebojnem razmerju med vrstami zemljišč, kot je to razvidno iz tabele: Površine in strukturni deleži zemljiških kategorij na ozemlju SR Slovenije Zemljiške kategorije 1900 1929 1953 1981 Skupaj ha 2 029 920 2 018 495 2 027 239 2 025 525 % 100.0 100.0 100.0 100.0 Njive-vrtovi ha 382 637 342 838 358 475 264 305 % 18.8 17.0 17.7 13.0 Sadovnjaki ha 23 846 14 849 41 317 % 1.2 0.7 2.0 Vinogradi ha 45 968 27 696 31 444 21 363 % 2.3 1.4 1.5 1.1 Travniki ha 340 168 310 110 347 981 382 749 % 16.7 15.3 17.2 18.9 Zemljiške kategorije 1900 1929 1953 1981 Pašniki ha 334 368 309 960 302 197 222 420 % 16.5 15.3 14.9 11.0 Gozdovi ha 838 431 810 767 861 023 962 11.S % 41.3 40.2 42.5 47.5 Nerodovitno ha 88 348 193 278 111 269 131 250 °/ /O 4.4 9.6 5.4 6.5 Poglavitne spremembe so bile naslednje 1. Izredne i močno so se zmanjšale površine njiv in vrtov. in sicer za 116.315 ha. Njihov delež je padel od prvotnih 18,8% na 13,0%. Nazadovanje je bilo najbolj izrazito po 1. 195319 in so ga po vsej verjetnosti pospešile socioekonomske spremembe po drugi svetovni vojni. Zmanjšanje* je šlo predvsem na račun manj kvalitetnih njiv v odročnih, gorskih in hribovskih legah in na manj rodovitnih tleh. Manj ugodno pa je, da je bilo zmanjšanje tako po absolutni kot po relativni vrednosti vendarle zelo močno tudi v tistih naših pokrajinah, kjer je bilo nasploh največ polj: v Pomurju (upad za 9,4%), Podravju (-10,3%), Posavju (—7,4%) in na Dolenjskem (—5,7%). Zelo močan upad beležimo tudi v Zasavju, vendar tamkajšnja polja niso nikoli veliko pomenila. Na alpskih in kraških območjih, kjer je bilo njiv in vrtov že tako le okoli 7-10% od celotnih tal, je znašalo zmanjšanje 3-5%. Poleg opuščanja njiv je k upadu nedvomno veliko prispevala tudi povojna urbanizacija20, ki se je praviloma s stanovanjskimi, industrijskimi in komunikacijskimi gradnjami širila prav na gradbeno najbolj ugodnih njivskih površinah, npr. v občinah Maribor, Velenje, v Zasavju, Jesenice, Škofja Loka, Nova Gorica itd. Negativno bilanco niso mogle zboljšati niti nekatere širokopoteznejše melioracije v Pomurju, Podravju in na Vipavskem, čeprav naj bi prinesle okoli 18.000 ha nove obdelovalne zemlje21. 2. Naslednja zemljiška kategorija, katere površine so se zelo zmanjšale, so vinogradi. Ob prelomu stoletja je bilo vinogradništvo še zelo razširjeno po Sloveniji (45.968 ha) kljub hudim udarcem, ki jih je doživelo zaradi trtne uši. Izguba trga, konkurenca italijanskih vin v Primorju, težnje po intenzifikaciji pridelovanja in komercializacija so postopoma zmanjšali vinogradniške površine za 24.520 ha ali za 53%. Delež vinogradov se je zmanjšal od 2.3% na 1.1 % celotnih tal. Izginili so zlasti majhni kmečki vinogradi v klimatsko manj ugodnih legah (npr. v občinah Celje, Žalec, Sevnica, Trebnje, Velenje, Litija), njihove površine pa so se zmanjšale tudi na območjih, ki imajo še sorazmerno ugodne pogoje za vinogradništvo (npr. občine Novo mesto, Lenart, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Šentjur). Do povečanja vinogradniških površin je prišlo, kot je razvidno iz Belčeve razprave22, le ponekod (Lendavske gorice, Koprsko primorje), pa še tod največkrat v okviru družbenega sektorja. 3. Kategorija sadovnjaki se je uveljavila po 1. 1900. V njo so uvrstili nasade sadnega drevja, ki so imeli proizvodni pomen in teh zemljišč praviloma niso upo- Pri primerjavi je treba upoštevati manjšo statistično »napako«. Uvedba kategorije »sadovnjaki« je za nekaj desetink odstotka dodatno znižala delež njiv kot tudi drugih kategorij. rahljali za druge pridelke. Njihova površina se je sprva postopoma povečevala in je po oceni Belca23 dosegla 1896. leta 21.830 ha (brez Prekmurja), 1. 1953 pa 22.690 ha. Po drugi svetovni vojni se je zaradi konjukture na domačem tržišču njihova površina znatno zvečala (41.317 ha). Prvi višek naj bi sadjarstvo doseglo med obema vojnama, drugega pa v sedemdesetih letih. Upravičena je misel, da so sadovnjaki v subalp-skem, submediteranskem in dinarskem pa tudi v subpanonskem območju marsikje nadomestili vinograde23. Iz Belčeve razprave23 je tudi razvidno, da so se površine sadovnjakov večale vsepovsod po Sloveniji. Izjema je le Koprsko primorje, kjer je zaradi pozeb oljk (1929 in 1956) in drugih razlogov (gojenje vrtnin) prišlo do upada. Na sadovnjake sedaj odpade 2,0% celotnih tal. 4. V dobro dokumentirani razpravi o spremembah v izrabi zemljišč in preslojit- vi kmečkega prebivalstva v Sloveniji je J. Medved19 navedel ozelenjeva-n j e kot enega od najpomembnejših procesov v povojnem razvoju našega kmetijstva. S pojmom je označil naraščanje deleža travnikov, pravzaprav vsega travinja, kar naj bi bila posledica že pred vojno začete, po vojni pa čedalje bolj vsestrane usmeritve kmetijstva v živinorejo. Hkrati s tem procesom naj bi izginjalo tradicionalno kmetijstvo, ki je težilo za samooskrbnostjo in je zaradi tega pridelovalo zelo veliko različnih poljskih pridelkov. Ozelenjevanje naj bi bilo poglavitni razlog za opuščanje njiv v korist travnikov, za intenzifikacijo pridelovanja sena, delno preureditev nekaterih pašnikov v travnike ter v samem poljedelstvu naraščajočo vlogo krmnih rastlin. Novejše raziskave D. Kladnika20 zgornje trditve v celoti potrjujejo. Ozelenjevanje in uvajanje krmnih agrarnih sistemov24 sta napredovala zlasti v šestdesetih letih zaradi deagrarizacije in drugih socialnih procesov na podeželju. Zajela sta prvenstveno ravnine in kotline, še posebej pa subpanonske predele; tako znaša indeks za travniške površine 1981/1900 v Podravju 136, Posavju 154, Pomurju 129, v Savinjski regiji 125 in na Dolenjskem 124. Nekoliko manj sta oba procesa zajela Osrednjo Slovensko regijo. Na alpskih in dinarskih kraških območjih pa je delež travnikov v minulih osemdesetih letih nasploh stagniral ali se je celo nekoliko zmanjšal. Verjetno je zaradi naravnih razmer prišlo tu do opisane preusmeritve že prej. V celoti je ozelenjevanje povečalo travniške površine v SR Sloveniji od prvotnih 338.946 ha 1. 1900 na 382.749 ha in se je tako njihov delež povečal od 16.7% na 18.9%. 5. Zemljiška kategorija pašniki je doživela v dvajsetem stoletju na našem ozemlju znatne nihaje. Njihova površina se je sprva še večala: 1. 1900 je znašala 332.857 ha, 1. 1953 pa celo 413.590 ha. Po drugi svetovni vojni pa je prav ta zemljišča v največji meri zajel proces ogozdovanja, kot je v citirani razpravi J. Medved19 poimenoval čedalje močnejše širjenje gozdov. Nedvomno je ogozdovanje najbolj dominanten proces v spreminjanju izrabe zemljišč v sodobni Sloveniji. Gozdne površine so se po velikem krčenju v 14. in 15. stoletju po malem stalno večale, še zlasti, ko so jim terezijanski odloki priznali obči gospodarski in varstveni pomen. Tudi močna sečnja konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja ni zmanjšala njihovih površin. Gozd je zasedal opuščene pašnike, planine, opustele samotne kmetije in zaselke in goličave, skratka, zemljišča, ki so bili že skraja zelo ekstenzivno izkoriščana zemljišča. Širjenje gozda nedvomno pomeni najbolj temeljito spremembo v odnosih med zemljiškimi kategorijami in Kladnik20 upravičeno ocenjuje »ogozdovanje kot prelog druge stopnje, ki slejkoprej vodi k nastajanju pušče«. Še posebej je nazadovanje pašnikov INDEKS SPREMEMB POVRŠIN NJIV IN VRTOV 1981 INDEKS SPREMEMB POVRŠIN JRAVNIKOV" (OZELENJEVANJE) _ 1981 ' 1900 pod 90 90 -109 110 - 129 130 -K9 nad 150 INDEKS SPREMEMB POVRŠIN ^GOZDOV" (OGOZDOVANJE) - 1981 ‘ 1900 pod 90 90 - 109 110 - 129 130-149 nad 150 potekalo po drugi svetovni vojni, ko se je izredno zmanjšal interes za planinsko pašništvo, vaške gmajne in kraške pašnike. Njihova sedanja površina je le še 222.420 ha. nazadovali so za 33.2% in njihov delež se je zmanjšal od 16,4% na 10,9% celotnih tal. Širjenje gozda se je zlasti uveljavilo v alpskih, predalpskih in dinarskih predelih, kjer znaša indeks 1981/1900 za gozdna zemljišča na Gorenjskem 114, Goriškem 139, Notranjskem 129, Osrednji Sloveniji 119, na Dolenjskem 118 in na Koroškem 116. V subpanonskih predelih do ogozdovanja ni prišlo, oziroma je bilo zelo zmerno. V SR Sloveniji se je gozdna površina povečala od 838.841 ha 1. 1900 na 861.023 ha 1. 1953 in na 962.118 ha I. 1981 (indeks 1981/1900 je 115.5). Očitno je, da se je ta proces začel v petdesetih letih oziroma že med vojno, kajti računi za 1. 1929 še kažejo določeno zmanjšanje gozdnih površin. Tako se je delež gozda, ki je nedvomno temeljna in trdoživa naravna vegetacija na našem ozemlju, povečal od 41,3% na 47,5%, pri čemer pa kaže upoštevati, da je kar »polovica teh gozdov malo donosnih25« zaradi pretirane sečnje, slabe nege in slabšanja ekoloških razmer. 6. Zemljiška kategorija »nerodovitno« obsega zelo različna zemljišča: skalovje, neizkoriščana tla, stavbe in dvorišča ter komunikacije. Zaradi urbanizacije, ki je v sedanjosti glavni razlog njenega širjenja, se je njen obseg povečal od prvotnih 88.348 ha 1. 1900 na 131.250 ha I. 1981. Ocene, koliko zemlje zasedejo neagrarne dejavnosti vsako leto na novo, so dokaj različne: Jeršič navaja v gradivu za dolgoročni plan SR Slovenije 1200 ha26, Belec 2000 ha21, »Analiza razvojnih možnosti za dolgoročni plan SR Slovenije«25 pa predvideva, da bo tudi v prihodnje letno pozidanih okoli 1100 ha oziroma v najbolj ugodnih okoliščinah okoli 700 ha. Na udaru so zemljišča v najbolj urbaniziranih občinah (ljubljanske in mariborske občine, zasavske občine, velenjska občina itd.). 7. Iz vsega tega lahko povzamemo, da M e 1 i k o v a trditev, da so spremembe v strukturi zemljiških kategorij (med leti 1900 in 1960) v SR Sloveniji pravzaprav skromne27, ne drži več. Teza je očitno veljala za čas Avstro-Ogrske, Kraljevine Ju- goslavije in za prva leta po drugi svetovni vojni, dokler se niso začeli uveljavljati učin- ki industrializacije, urbanizacije, modernizacije kmetijstva in nekaterih drugih social- nih procesov. Za sedanjost je bolj upravičena misel, da je intenzivnost spreminjanja še znatno večja, kot jo izkazujejo podatki (J. M e d v e d19). S temi procesi očitno računa tudi dolgoročni plan SR Slovenije, ki v »Analizi razvojnih možnosti«25 predvide- va nadaljnje ogozdovanje (gozd naj bi v bodoče zasedel nad 50% tal), zmanjševanje kmetijskih zemljišč (na približno 2/5 vseh zemljišč), zlasti na hribovskih, kraških in gorskih območjih, ter hkrati koncentracijo kmetijstva na območju osrednje, vzhodne in severovzhodne Slovenije, kjer bi bilo mogoče zagotoviti okoli 300.000 ha njiv. Površine ornic bi bilo mogoče zvečati predvsem na račun melioracij (do 1. 2000 bi jih lahko opravili na 45.000 ha). Primerjavo o spreminjanju zemjiških kategorij med 1. 1900 in sedanjostjo smo napravili tudi za ozemlja v zamejstvu, na katerih bivajo Slovenci, in sicer za Koroško (1900-1983) ter Furlanijo-Julijsko krajino (1900-1981), vendar brez Beneške Slove- nije, ker zanjo ni podatkov za 1. 1900. Čeprav so primerjave zaradi spremenjenih upravnih enot, novih meja, drugačnega zajemanja podatkov ter spremenjenega opredeljevanja zemljiških kategorij tvegane ali celo vprašljive, so iz njih vendarle razvidne nekatere težnje v rabi tal. Spremenjen delež kmetijskih kategorij med leti 1900 in 1981 po regijah v SR Sloveniji Regija Njive in vrtovi Vinogradi Travniki Pašniki Gozdovi Nerodovitno SR Slovenija a 18,8 2,3 16,7 16,4 41.0 4,8 b 13,0 1,0 18,9 10,9 47,5 6,4 Pomurska a 45,5 2,8 16,0 6,3 27,8 2,1 b 36,1 1,9 20,7 2,3 26,7 6,1 Podravska a 30,2 6,1 14,9 8,8 36,2 3,8 b 19,9 2,3 20,8 4,8 38,8 6,2 Koroška a 15,1 - 9,7 16,5 54,6 4,2 b 9,5 - 11,2 8.2 66,1 3,7 Savinjska a 18,1 2,7 14,9 11,1 47,8 5,4 b 12,3 0,8 18,4 8,7 51,6 5,7 Posavska a 25,1 4,2 13,2 8,8 48.7 3,9 b 17,7 3,0 19,5 7,7 44.7 5,4 Dolenjska a 22,4 3,6 14,6 15,9 40,4 2,9 b 16,7 1,8 18,0 11,4 46,9 3,8 Zasavska a 19,5 0,6 11,2 12,9 53,0 2,7 b 8,3 - 16,4 9,0 58,7 4,9 Osrednje- a 17,2 0,2 19,6 16,8 42,6 3,5 slovenska b 11,3 - 21,3 10,8 50,6 4,7 Gorenjska a 10,9 - 12,2 16,6 49,9 10,3 b 6,3 - 11,6 10,2 57,8 12,7 Goriška a 7,6 2.3 21,4 27,0 32,8 8,8 b 4,5 1,1 20,4 17,7 45,6 10,1 Notranjska a 9,8 0,1 24,2 21,6 42,5 1,6 b 5,9 - 22,5 12,4 54,4 4,2 Obalna a 13,6 5,7 19,2 33,1 24,2 4,2 b 11,6 3,0 20,7 29,9 27,5 5,7 a = leto 1900; b = 1981 V koroških političnih okrajih, v katerih bivajo Slovenci, se je delež njiv in vrtov zmanjšal za 5,5%, od 21,1% na 15,6%. Nazadovale so tudi površine pod travniki in pašniki, in sicer od 22,5% na 19,0%, to je za 3,5%. Vsepovsod pa so se zvečale površine gozdov, v povprečju kar za 7,3%; narasle so od 51% na 58,3%. Povečala so se tudi nerodovitna zemljišča, od 5,3% na 7,1%. Podobni procesi so potekali na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini. Tudi tu je delež njiv in vrtov nazadoval, od 7,5% na 3,1%. Delež »stalnih kultur«, to je vinogradov in sadovnjakov, je padel od 4,4% na 3,5%, delež travnikov in pašnikov pa ce- lo od 32,3% na 15,9% in se je potemtakem zmanjšal za 16,4%. Znatno pa se je zvečal obseg gozdov in sicer od 22,7% na 33%. Iz tega lahko razberemo, da so tudi v zamejstvu potekali podobni procesi, ki pa so bili ponekod še bolj ekstremni (npr. ogoz-dovanje) kot v SR Sloveniji. 6. Viri in bibliografija 1. Zgodovina agrarnih panog, 1970; Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 1, Agrarno gospodarstvo; »Vlado Valenčič: Vrste zemljišč«, p, 131-146, 2. Zgodovina agrarnih panog, o. c., p, 140- 141. 3. Leksikon občin za Štajersko, Dunaj, 1904; Leksikon občin za Avstrijsko-Ilir-sko Primorje, Dunaj, 1906; Leksikon občin za Kranjsko, Dunaj, 1906; Leksikon občin za Koroško, Dunaj, 1905. 4. Obradjena zemlja i žetveni doprinos, 1923 - 1932; Poljoprivredna godišnja statistika, 1934 - 1940. v izdaji Ministarstva poljoprivrede. Beograd. 5. Krajevni leksikon Dravske banovine, 1935, Ljubljana. 6. Catasto agrario. 1929, Roma. 7. Ilešič S., 1935; Obradjena zemlja u Sloveniji, Glasnik geograf, društva, XXI, Beograd. 8. Statistični letopis LR Slovenije, 1954, Ljubljana, p. 394 - 395. 9. Geodezija v SR Sloveniji, 1978, Geodetska uprava SRS, Ljubljana, p. 65. 10. Statistika rastlinske proizvodnje. Metodološko gradivo, št. 17/17, Zavod SRS za statistiko, 1977, Ljubljana, p. 5. 11. Statistični podatki po občinah SRS. Kmetijstvo 1980- 1984, 13, 1985, Zavod SRS za statistiko, Ljubljana, 1985. 12. Statistisches Handbuch des Landes Kärnten, Zahlen und Daten. '75, (22, Klagenfurt, 1976), '83 (30, Klagenfurt. 1984). 13. Agricoltura e ambiente; 3. censimento generale dell'agricoltura. Roma 1982. 14. Zgodovina agrarnih panog, o. c., p. 139. 15. Statistični letopis LR Slovenije, 1954, o. e., p. 67. 16. Statistični podatki po občinah SRS, Kmetijstvo 1980 - 1984, o. c., p. 7. 17. Geodetska uprava SRS. Zbirni pregled za 1. 1981 po občinah (rokopisno gradivo). 18. Medved J., 1970; Spremembe v izrabi zemljišča in preslojevanje kmečkega prebivalstva v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih. Geografski vestnik, XLII, Ljubljana. 20. Kladnik D., 1982; Društveno-ekonomski aspekti iskoriščavanja zemljišta u SR Sloveniji, Geographica Iugoslavica, IV, Novi Sad, p. 69 - 77. 21. Belec B.. 1982; Melioracije i komasacije kao činilac razvoja poljoprivrede i transformacije ruralnih predjela u Sloveniji, Geographica Iugoslavica. IV, Novi Sad, p. 63 - 66. 22. Belec B.. 1973; Vinogradništvo kot dejavnik prostorske preobrazbe v Sloveniji. ČZN, 9. XLIV. Maribor, p. 138 - 193. 23. Belec B., 1981; Prostorska preobrazba slovenskih pokrajin pod vplivom posebnih kultur. Geographica Slovenica. 12. Ljubljana, p. 50-61. 24. Vrišer L, 1967; Sistemi agrarnega izkoriščanja tal v SR Sloveniji, Ekonomska revija, 2. Ljubljana. 25. Analiza razvojnih možnosti SR Slovenije v obdobju 1986- 1995/2000, Zavod SRS za družbeno planiranje. Priloga poročevalca skupščine SR Slovenije in skupščine SFR Jugoslavije za delegacije in delegate, 16. 3. 1981, X/I, p. 38. 26. Jeršič M.. 1977. Urejanje prostora s fizičnega vidika. Sinteza (povzetki strokovnih gradiv, ki zadevajo prostorski plan SR Slovenije), Zavod SRS za družbeno planiranje, p. 38. 27. Melik A., 1963; Slovenija, geografski oris, Ljubljana, p. 373. THE CHANGES IN CATEGORIES OF LAND IN SLOVENIA Igor Vrišer (Summary) The article treats the changes in categories of land in Slovenia between 1900 and 1981. It shows sources and methods for data collecting of categories of land and probability in quotation. The changes in the last eighty years were taking in four directions: 1. Areas of fields with gardens and vineyards are reducing (from 382.637 to 264.305 ha, respectively, from 45.968 to 21.363 ha) all over Slovenia. At the some time concentration and intensification of farming on the suitable agricultural land is appearing in the north east, east and central part of Slovenia. Fields and vineyards above all on the worse agricultural land are abandoning (Figure 1). 2. Areas of medows are increasing (from 340.168 to 382.749 ha) which is an effect of stock-farming specialization in Slovene agriculture. It emerges above all in subpanonian Slovenia (Figure 2). 3. Forest areas are increasing above all on account of pastures. The spreading of forest areas is one of the most important cultural geographical process in contemporary Slovenia. It can be seen above all in the west part of Slovenia (Figure 3). 4. Infertile areas are spreading (from 88.348 to 131.250 ha) mostly because of urbanization. This process has began after the second World war. Before that, relations between categories of land were relatively stable. It is an effect of industrialization, urbanization and agricultural modernization. UDK 911.3:332.02(497.12) ”1981” = 863 UDC 911.3:332.02(497.12) ”1981” = 20 OSNOVNI TIPI ZEMLJIŠKO-POSESTNE STRUKTURE V SR SLOVENIJI LETA 1981 Milan N a t e k * UVOD Zemljiško-posestna struktura je pomembna in razpoznavna pokrajinska sestavina. V njej so zarisani zemljiško posestni odnosi, ki pojasnjujejo, v čigavih rokah (lastnina) je zemlja kot osnovna materialna in proizvodna dobrina kmetijstva. V zemljiško-posestni strukturi je zaobsežena členitev zemljiških lastnikov po velikostnih skupinah njihove posesti. V njej se neposredno kažejo naravno-geografske, socialne in gospodarske značilnosti posameznih območij skozi posamezna obdobja. V zemljiško-posestni strukturi odsevajo temeljne značilnosti sočasnih zemljiško-posest-nih odnosov, ki so odvisni od stopnje razvitosti proizvajalnih sil (prim. Ekonomski leksikon, 1975, 978; Poljoprivredna enciklopedija, 2, 1970, 661 - 662). Tudi pri nas, ko je 72,5% kmetijskega zemljišča in gozdov v zasebnih rokah (SL 1982, 162), predstavlja zemljiško-posestna struktura enega izmed osrednjih problemov in dejavnikov, ki so vplivali na socialno podobo slovenskega podeželja. Poleg tega spoznavamo v njej tisti latentni kmetijski proizvodni potencial, ki je bil vsekdar med osnovnimi spreminjevalci socialne, gospodarske in fiziognomske podobe pokrajin. Zato je zemljiško-posestna struktura tudi za geografijo dragocena in malodane nenadomestljiva specifična pokrajinska sestavina, ki s svojimi geografskimi prvinami kaže na vzročno-vzajemno in posledično prepletenost med naravnimi in družbenogospodarskimi ter zgodovinskimi činitelji in drugimi sooblikovalci geografskega okolja. Kajti v njej pridejo do veljave proizvodne usmeritve kmetijstva pa njegova povezanost s tržnimi potrebami in zahtevami ožjega ali širšega območja. Spričo nagle povojne industrializacije, deagrarizacije in urbanizacije je zemljiška struktura pri nas izgubila svojo nekdanjo gospodarsko in socialno trdnost in veljavo. Na njenih sestavinah je temeljila predvojna socialna podoba večine našega podeželja. Kmetijska in gozdna zemljišča, ki sestavljajo 97,9% vse zasebne zemljiške posesti, pomenijo dragoceno in nenadomestljivo dobrino splošnega družbenega pomena in imajo večstranski pomen (prim. Ustava SR Slovenije, str. 15 in čl. 97,102 in 103). V neredkih primerih prinašajo lastnikom celo zemljiško rento. Poleg tega je zemljiška * Dipl. geograf, strokovni svetnik, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Novi trg 4/11., 61000 Ljubljana, YU. posest pomembna in latentna materialna dobrina, ki je dobila v današnjem kriznem času posebno veljavo tudi na področju razdrobljene in samooskrbne kmetijske proizvodnje (Kocjan, 1979, 25 in čl. 4 Zakona o kmetijskih zemljiščih). METODOLOŠKA ZASNOVA Na osnovi nadrobnejših in preglednih podatkov o zemljiških lastnikih in njihovem zemjišču, ki jih daje zadnji popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v SR Sloveniji (s stanjem 31. 3. 1981; prim. Rezultati raziskovanj, št. 314), sem zemljiške posestnike razdelil v 6 velikostnih skupin, in sicer: 1). do 1,0 ha skupne zemljiške posesti, 2). 1,1 - 3,0 ha, 3). 3,1 - 5,0 ha, 4). 5,1 - 10,0 ha, 5). 10,1 - 20,0 ha in 6). 20,1 ha in več. Že od nekdaj so se kazali najrazličnejši socialni in gospodarski problemi podeželja v osvetlitvi vzajemnih odnosov med številom posestnikov in njihovega zemljišča. Z naraščanjem števila zemljiških lastnikov, kar je značilno za vsa obdobja družbe-no-gospodarskega razvoja našega podeželja, se je drobila zemljiška posest. Na obrobju starejših vaških naselij se je naselil kajžarski sloj prebivalstva, ki pa je z naglo industrializacijo in drugimi družbeno-političnimi ukrepi, zlasti še po zadnji vojni, spremenil svoj nekdanji socialni položaj (prim. Blaznik, 1928; 1934; Melik, 1936, 439 do 445; ZAP 1970, 168 - 171). Podatki o deležu (odstotku) posestnikov in njim pripadajočega zemljišča po posameznih velikostnih skupinah prikazujejo zemljiško-posestno strukturo določenega območja. Njeno pregledno strukturno podobo dobimo, če ustrezne podatke vnesemo v grafikon. Na abscisi označimo povprečno velikost kmečkih obratov v posamezni velikostni skupini, na ordinati pa deleže posestnikov in njihovega zemljišča. Na ta način dobimo dve krivulji: ena označuje zastopanost zemljiških posestnikov po posameznih velikostnih skupinah, druga pa kaže ustrezne deleže njihovega zemljišča. V navedenih krivuljah je zarisana frekvenca zemljiško-posestne strukture. Približno v tisti točki, kjer je abscisna os enaka povprečni velikosti vseh obravnavanih kmečkih obratov, se krivulji križata. Izrisani krivulji prikazujeta takoimenovane »agrarne škarje«, to je tisto opazno nesorazmerje med številom posestnikov v posamezni velikostni skupini in njim pripadajočim zemljiščem (prim. B i 1 i m o v i č, 1939 a, 68). Velikost oziroma odprtino agrarnih Škarij smo dobili na osnovi razlike med deležem posestnikov in deležem njihovega zemljišča, in sicer po posameznih posestnih skupinah. Tudi ti podatki so najbolj pregledno podani v ustreznem grafikonu. Na ta način smo dobili krivuljo »odprtine agrarnih Škarij«, ki nam je bila podlaga za določitev osnovnih tipov zemljiško-posestne strukture na Slovenskem. Prikaz osnovnih tipov zemljiško-posestne strukture na Slovenskem je zasnovan na podlagi analize ustreznih podatkov po občinah. Po računu velikosti oziroma odprtine agrarnih Škarij za vseh 65 občin jih je bilo mogoče na podlagi podobnosti razdeliti v 10 osnovnih tipov. Ob tem spoznamo, da posamezne tipe oblikujejo občine z zelo heterogeno socialno in gospodarsko strukturo. Tudi osnovne naravne in pokrajinske značilnosti (npr. površinska izoblikovanost in nadmorska višina) nimajo več tistega prevladujočega pomena, kot so ga imele v preteklosti (npr. ob srednjeveški kolonizaciji). ZNAČILNE SPREMEMBE V ZEMLJIŠKO-POSESTNI STRUKTURI SR SLOVENIJE PO ZADNJI VOJNI Začrtani povojni razvoj, ki je skušal korenito predrugačiti socialno in zemljiško-posestno strukturo pri nas, je zatekel razdrobljeno zemljiško posest (prim, tudi B i - I i m o v i č, 1939 b.). Na osnovi povojnih popisov kmetijstva, ki so bili leta 1960, 1969 in 1981, je mogoče spremljati glavne težnje v razvoju zemljiško-posestne strukture v šestdesetih in sedemdesetih letih. Popis živine 15. januarja 1953 je postregel z osnovnim vpogledom v takratno zemljiško-posestno stanje (prim. Statistički godišnjak FNRJ 1954, 116 in opomba pod črto; Statistični letopis LR Slovenije 1953, 76 - 77; Melik, 1963, 400 - 402). Na osnovi tega objavljenega gradiva je bilo mogoče vsaj okvirno zarisati temeljne spremembe, ki jih je doživljala zemljiško-posestna struktura pri nas v povojnih letih. Kakorkoli ocenjujemo natančnost podatkov za leti 1953 in 1969*, pa nam kljub vsem pomanjkljivostim nakazujejo osnovne smeri sprememb med posameznimi obdobji. Povprečna velikost slovenske kmetije se je manjšala iz obdobja v obdobje: leta 1931 je imel zemljiški posestnik na območju takratne Dravske banovine v povprečju po 8,3 ha zemlje ( B i 1 i m o v i č, 1939 b, 21), leta 1953 7,68 ha, sedem let kasneje (1960) 6,70 ha, leta 1969 6,32 ha in leta 1981 le še 5,62 ha. (Prim. tudi Medved, 1970, 8 - 9.) Samo v zadnjih dvajsetih letih se je povprečna velikost naše kmetije zmanjšala za 16%. Na to sta vplivala med drugim tudi naslednja dva razloga: Površine zasebnih zemljišč so se zmanjšale skoraj za eno petino (19%), število zemljiških posestnikov pa za 3,3% (vse podrobnosti gl. v tabeli 1). Tabela 1. Zemljiško-posestna struktura v SR Sloveniji po drugi svetovni vojni 1953 I960 1969 1981 Posestna Število Površina Število Površina Število Površina Število Površina skupina posestnikov (v ha) posestnikov {v ha) posestnikov (v ha) posestnikov (v ha) Do 1 ha 12.771 7.000 40.657 18.991 37.903 17.018 58.678 25.245 1,1-3,0 31.331 63.000 43.758 83.295 42.597 81.354 40.245 80.884 3,1-5,0 24.904 99.000 29.659 115.471 27.420 106.267 24.910 100.959 5,1-10,0 34.665 250.000 39.130 279.007 36.306 258.758 33.061 243.970 10,1-20,0 27.826 377.000 29.167 402.200 25.740 354.978 22.416 314.792 20,1 ha in več 11.776 304.000 12.484 406.585 10.262 319.465 9.071 291.793 Skupaj 143.275 1,100.000 194.855 1.305.549 180.228 1.137.840 188.381 1,057.633 Viri: Statistični godišnjak FNRJ 1954, Beograd 1954, str. 116; Statistični letopis SR Slovenije 1965, Ljubljana 1965, str. 152 in rokopisne tabele v Zavodu SRS za statistiko, Ljubljana; Popis kmetijstva 1969. Rezultati prvega dela popisa zasebnih kmečkih gospodarstev. Statistično gradivo, št. 20/70, Ljubljana 1971; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v SR Sloveniji 31. 3. 1981. Gospodinjstva, ki imajo kmečko gospodarstvo. Rezultati raziskovanj, št. 314, Ljubljana 1983. * Popis kmetijstva 1969. leta je bil opravljen na osnovi vzorca, in sicer v dveh delih. V prvem so zajeli 51.528 gospodijstev, od tega 28.487 kmečkih gospodarstev. Drugi del popisa, ki je bil v drugi polovici maja, je zajel 9.225 kmečkih obratov v Sloveniji; izbrana so bila tista kmečka gospodarstva, ki so bila popisana v prvem delu popisa od 24. do 30. aprila 1969. (Prim. Popis kmetijstva 1969. Statistično gradivo, št. 20/70, str. 1 in Statistično gradivo, št. 7/73, str. 10). Členitev podatkov, ki so zbrani v tabeli 1, opozarja na raznovrstne spremembe med posameznimi velikostnimi skupinami zemljiških posestnikov. Očitne so bile težnje, da se je posest pri kmečkih obratih od 1 do 20 ha povečala v letih 1960- 1981, v preostalih dveh posestnih skupinah pa upadla. Leta 1981 so bili obrati do 1 ha skoraj za eno dvanajstino manjši kot leta 1960. V tem času so se zmanjšale tudi največje kmetije (nad 20 ha) v povprečju za 40 arov, to je 1,1%. Število zemljiških posestnikov se je povečalo samo v skupini do 1 ha (44,3%), v vseh drugih pa zmanjšalo v povprečju za 15,9%. Čim višja je bila velikostna skupina posestnikov, tem več posestnikov je izgubila. Najbolj prizadeta je bila posestna skupina z 20 ha in več; v njej se je zmanjšalo število kmečkih obratov za 27,3%, njim pripadajoče zemljišče pa še za odstotek več. Vse te spremembe so nakazane na risbah (prim. sl. 1). Razpon agrarnih Škarij, to je vsota razlik med deležem posestnikov in deležem njim pripadajočega zemjišča po posameznih velikostnih skupinah posesti, se je povečal v letih 1960 - 1981, in sicer od ± 41,8% na± 46,1 %. Tudi v tem pogledu so opazne razlike med posameznimi velikostnimi skupinami posestnikov. Največje nesorazmerje med deležem posestnikov in njihovim zemljiščem je bilo v posestni skupini do 1 ha (razpon se je povečal od 19,4% na 28,8%) pa v skupini od 5 - 10 ha (od -1,3 na -5,5%) in 10-20 ha (od -15,8 na -17,9%). V vseh drugih posestnih skupinah se je zmanjšala odprtina agrarnih Škarij (v skupini 1 - 3 ha od 16,1 na 13,7%, v skupini 3 - 5 ha od 6,3 na 3,6% in v skupini 20 ha in več od -24,6 na -22,8%). Na prikazane premike opozarjajo že podatki vzorčnega popisa kmetijstva v letu 1969. (Vse nadrobnosti prim. na risbah agrarnih Škarij (a) in odprtine agrarnih Škarij (b) za posamezna leta kakor tudi podatke v tabe- li 1.) Ob tem smemo opozoriti še na naslednje značilnosti naše zemljiško-posestne strukture v povojnih letih. Račun standardnega odklona je pokazal, da se je njegova vrednost zmanjševala vzporedno z manjšanjem povprečne velikosti posesti, in sicer od ± 8,05 ha (1960) na ± 6,85 ha (1981). medtem ko se koeficient variacije ni bistveno spremenil (± 120,2% oziroma ± 121,9%). Nakazane spremembe kažejo, da se stopnja koncentracije zemljiške posesti rahlo povečuje. Leta 1960 je znašal indeks koncentracije 0,41, leta 1981 pa 0,42. (Za primerjavo še podatek za Dravsko banovino za leto 1931: indeks koncentracije zemljiške posesti je znašal 0,34; B i 1 i m o v i č, 1939 a, 79.) Osnovna značilnost sprememb na področju zemljiško-posestne strukture se kaže v nadaljnjem drobljenju posesti. Vzporedno z deagrarizacijo se zmanjšuje število čistih kmečkih obratov, ki so usmerjeni v tržno proizvodnjo. Močan porast števila posestnikov do 1 ha zemlje je lahko tudi posledica naglo spreminjajočih se predpisov in zakonodaje s področja kmetijskega zemljišča. (Prim. tudi Kocjan, 1979, 25 in čl. 4 Zakona o kmetijskih zemljiščih.) Podoba je, da je postala zemlja z najraznovrstnejšo namembnostjo pomembna dobrina, ki je ni mogoče enakovredno nadomestiti z denarnimi izplačili, do katerih so upravičeni dediči. Pri tem ne smemo zanemariti razmaha v razvoju infrastrukture, ki omogoča udobno življenje tudi v oddaljenih in še do nedavna precej zatišnih predelih, pa čeprav na račun fizičnih naporov, ki jih prinaša vsakodnevno vozaštvo vsem zaposlenim ljudem. OSNOVNI TIPI ZEMIJIŠKO-POSESTNE STRUKTURE V SLOVENIJI Določili smo jih na osnovi velikosti odprtosti agrarnih Škarij, oziroma na podlagi s V TO TO 93 ■■S ■-P TO P O S -s -p Sl. 1. Zemljiško-posestna struktura v Sloveniji. »Agrarne škarje« (a) in »odprtina agrarnih Škarij« (b). Fig. 1. Land tenure structure in Slovenia. »Agrarian scissors« (a) and »the opening of agrarian scissors« (b). oblike in poteka njihove krivulje. Občine s podobno oziroma z enako obliko agrarnih Škarij smo uvrstili v iste tipe posestne strukture. Na ta način smo izluščili 10 glavnih tipov zemljiško-posestne strukture na Slovenskem, kakršni so bili v veljavi leta 1981. Tip I. sestavljajo občine Cerknica, Dravograd, Ilirska Bistrica, Jesenice, Kamnik. Litija, Logatec, Mozirje, Radlje, Ravne, Slovenj Gradec, Tržič in Zagorje. Zavzemajo alpski in predalpski svet, Karavanke, visoko zahodno Posavsko hribovje z Litijsko kotlinico, Notranjsko podolje s planotastim kraškim obrobjem in zgornje porečje Notranjske Reke. Zanj je značilno veliko nesorazmerje med številom zemljiških posestnikov v posameznih velikostnih skupinah in deležem pripadajočega zemljišča. Agrarne škarje so najbolj odprte pri posestni skupini z 20 ha in več zemlje (-45,5%) kakor tudi pri posestnikih do 1 ha (25,4%). V prvih štirih posestnih skupinah je delež zemljiških lastnikov višji od deleža njim pripadajočega zemljišča. Viden prag predstavljata posestni skupini 3 - 5 ha in 5 - 10 ha, kjer je razpon agrarnih Škarij najmanjši. (Nadrobnosti prim. na sl. 2 risba 1. a in sl. 3 risba I. b ter podatke v tabeli 2 in 3.) Na območju tega tipa zemljiško-posestne strukture je živelo v mestih 44,3% prebivalstva. Kmetijskega prebivalstva je bilo 7,2%, med katerim je bilo 57,4% aktivnih kmetov. Tip II. je značilen za občine Idrija, Škofja Loka in Tolmin. Zavzema sklenjeno ozemlje Škofjeloško-polhograjskega, Cerkljansko-idrijskega in Tolminskega hribov- Tabela 2. Sestavine osnovnih tipov zemljiško-posestne strukture v SR Sloveniji leta 1981 Tip Do 1 ha 1.1-3,0 3,1-5,0 5,1-10,0 10,1-20,0 20 ha in več Skupaj I. A 5.161 2.710 1.700 3.100 3.853 3.043 19.567 B 2.071 5.375 6.966 23.527 56.367 103.126 197.432 11. A 1.093 1.319 1.046 1.613 1.339 1.246 7.656 B 479 2.671 4.219 11.778 19.222 43.173 81.542 III. A 14.678 6.872 3.633 5.571 4.599 2.335 37.688 B 5.781 13.339 14.745 41.530 65.472 75.837 216.704 IV. A 1.750 1.199 816 1.750 2.357 698 8.570 B 733 2.410 3.345 13.448 33.894 18.894 72.198 V. A 1.085 1.499 1.298 1.730 1.134 195 6.941 B 521 3.173 5.288 12.633 15.713 5.442 42.810 VI. A 19.441 14.060 8.625 11.731 7.034 1.328 62.219 B 8.536 28.165 34.983 86.877 96.957 38.434 293.952 VII. A 9.144 8.659 6.024 6.718 1.909 185 32.639 B 4.378 17.660 24.285 48.230 24.561 6.148 125.262 VIII. A 2.981 1.521 562 447 155 27 5.691 B 1.256 3.141 2.348 3.263 2.105 818 12.931 IX. A 2.268 2 222 1.165 359 15 6 6.035 B 1.055 4.622 4.617 2.376 193 176 13.039 X. A 1.077 184 41 42 23 8 1.375 B 385 328 163 308 308 271 1.763 A = število zemljiških posestnikov, B = skupna površina zemljišč v ha. Vir: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v SR Sloveniji 31. 3. 1981. Gospodinjstva, ki imajo kmečko gospodarstvo. Rezultati raziskovanj, št. 314, Ljubljana 1983. ja z dolino Soče. Tudi zanj je značilna prevlada hribovskih kmetij; povprečna velikost posesti je merila 10,65 ha. Odprtina agrarnih Škarij je manjša kakor pri prejšnjem tipu (± 42,7%). Najmanjši razpon imajo agrarne škarje v posestnih skupinah 5 - 10 ha (6,7%) in 10-20 ha (-6,1%), največjega pri zadnji posestni skupini (20 ha in več), in sicer -36,6%. (Vse nadrobnosti prim. na sl. 2 risba II. a in na sl. 3 risba II. b ter podatke v tabeli 2 in 3). V občinah II. tipa zemljiško-posestne strukture je bilo 40% mestnega in 7,7% kmetijskega prebivalstva, med katerim je bilo 64% zaposlenih v kmetijskih dejavnostih. Tip III. je značilen za 15 občin, in sicer za Kočevje, Kranj, Laško, Lj.-Moste-Polje, Lj.-Šiška, Lj.-Vič-Rudnik, Maribor Rotovž in Ruše, Radovljica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Trbovlje, Velenje, Vrhnika in Žalec. V sklenjenem obsegu zavzema vzhodno Pohorje s Podpohorskimi goricami in dolinami, Kozjak, Šaleško in Spodnjo Savinjsko dolino, svet ob spodnji Savinji in Sopoti, osredje Črnega revirja, osrednji del Ljubljanske kotline z Dobravami in Deželo ter alpskimi dolinami in svet visokih dolenjskih kraških planot. Zanj je značilna izredno visoka odprtina agrarnih Škarij (± 51,1%)- V prvih treh velikostnih skupinah prevladuje delež posestnikov nad arealom njihovega zemljišča. Naslednje tri posestne skupine, ki so zarisane na diagramu pod abscisno osjo, imajo višji delež zemlje kot posestnikov. Agrarne škarje imajo največji razpon v prvi posestni skupini (+36,2%) in zadnji (20 ha in več: -28,8%) ter v posestni skupini od 10 do 20 ha (-18,0%), najmanjšega pa pri posestnikih od 3,1 do 5 ha (+2,8%). (Nadrobnosti prim. v tabeli 2 in 3 ter na sl. 2 risba III.a in na sl. 3 risba III. b.) Povprečna velikost posestev je merila 5,75 ha. Območja III. tipa zemljiške strukture so imela 1981. leta 61,1% urbaniziranega in samo 4,7% kmetijskega prebivalstva; med slednjimi je bilo aktivnih 60,7%. Tip IV. sestavljajo občine Črnomelj, Grosuplje in Ribnica. Njegova značilnost je, da se agrarne škarje precej enakomerno zapirajo od prve (+ 19,4%) do četrte velikostne skupine posestnikov (+ 1,8%), ki so zarisane nad abscisno osjo. Največji je razpon pri posestnikih od 10 do 20 ha (-19.4%), nakar se ponovno zmanjša (-17,3%). Tabela 3. Nekateri statistični kazalci zemljiško-posestne strukture v SR Sloveniji (stanje 1981) Tip M SD Var. k. Indeks koncentracije I. 10,09 ±11.41 ha ± 113,1 % 0,51 II. 10,65 ± 11,43 ha ± 107,3% 0,46 III. 5,75 ± 8,22 ha ± 143,0% 0.48 IV. 8,42 ± 7,51 ha ±89,2% 0,39 v. 6.17 + 5,71 ha ± 92,6% 0,31 VI. 4,72 ± 5,51 ha ± 116,8% 0,36 VII. 3,84 ± 4,03 ha ± 104,9% 0,27 VIII. 2.27 ± 3,40 ha ± 149.9% 0,29 IX. 2,16 ± 1.96 ha ± 90,8% 0,17 X. 1,28 ±3.30 ha ±258.2% 0,36 SR Slovenija 5,62 ± 6,85 ha ± 121,9% 0,42 Opomba: M = povprečna velikost posesti, SD = standardni odklon, Var. k. = koeficient variacije. Absolutna velikost agrarnih Škarij je znašala ± 36,8%. Kmečki obrati IV. tipa posestne strukture so merili 8,42 ha. (Nadrobnosti prim. na sl. 2 risba IV. a in sl. 3. risba IV. b in podatke v tabeli 2 in 3.) V občinah tega tipa je bilo samo 22% mestnega CD \ S s 9 o --S (D Sl. 2. »Agrarne škarje« osnovnih tipov zemljiško-posestne strukture v Sloveniji leta 1981. Fig. 2. »Agrarian scissors« of the basic types of land tenure structure in Slovenia in 1981. prebivalstva. Imele pa so nadpovprečen delež kmetijskega življa (13,4%), med katerim je bilo 69% aktivnih v kmetijskih dejavnostih. Tip V. predstavljata občini Lenart in Sežana, ki zajemata osrednje Slovenske gorice in Kras z Brkini vred. Prvi dve velikostni skupini zemljiških posestnikov sta imeli skoraj enak razpon v odprtini agrarnih Škarij (+ 14,4%), nato se zožajo vse do posestne skupine 5 - 10 ha (-4,6%), a že pri naslednji (10 - 20 ha) so škarje najbolj odprte (-20,4%). Absolutni razpon odprtosti agrarnih Škarij je znašal ± 34,9%. (Nadrobnosti prim. na sl. 2 risba V. a in na sl. 3 risba V. b ter podatke v tabeli 2 in 3.) V naseljih teh dveh občin je živelo v mestnih naseljih samo 16,3% prebivalcev. Kmetijskega prebivalstva je bilo 15,3%, med katerim je bilo aktivnih 69,5%. Tip VI. zemljiško-posestne strukture je zajemal največje število občin na Slovenskem. Njegove poglavitne značilnosti so prevladovale v občinah Ajdovščina, Celje, Domžale, Gornja Radgona, Hrastnik, Krško, Maribor - Pesnica in Tezno, Metlika, Nova Gorica, Novo mesto, Ormož, Postojna, Sevnica, Šentjur, Šmarje in Trebnje. Zavzemal je predvsem ozemlje na prehodu hribovskega sveta in gričevja v širše doline in kotline. V strnjenem pasu se je razprostiral v osrednjem delu vzhodne in jugovzhodne Slovenije, pa na Pivki, Vipavskem in v znatnem delu visokega kraškega roba. Zajemal je še posamezne dele Slovenskih goric in severozahodni del Zgornjega Dravskega polja. Odprtina agrarnih Škarij je bila manjša od slovenskega povprečja (± 46,2) in je znašala ± 43,3%. Največjo neenakost med deležem posestnikov in njihovim zemljiščem sta imeli posestni skupini do 1 ha (+ 28,3%) in 10 - 20 ha (-21,7%). Posestni skupini 5 - 10 ha in zadnja (z več kot 20 ha) sta imeli skoraj enako odprtino v agrarnih Škarjah, ki je merila -11 %. (Podrobnosti so prikazane na sl. 2 risba VI. a in sl. 3 risba VI. b ter v tabeli 2 in 3.) Kmečki obrati so merili v povprečju 4,72 ha. V občinah VI. tipa je živelo v mestnih naseljih 37,5% prebivalcev. Kmetijskega prebivalstva je bilo 11,3% in med njimi sta bili dve tretjini aktivnih, to je zaposlenih v kmetijstvu. Tip VII. sestavljajo občine Brežice, Ljutomer, Maribor-Pobrežje, Murska Sobota in Ptuj. Omejen je izključno na vzhodno in severovzhodno Slovenijo, kjer prostrane ravnice prehajajo v gričevja. Samo v prvih dveh posestnih skupinah je prevladoval delež posestnikov nad deležem njihovega zemljišča (gl. sl. 3 in risba VII. b). Zato so imele preostale štiri skupine odprtino agrarnih Škarij, ki je bila najširša pri četrti skupini (5 - 10 ha - 17,9%), zarisano pod absciso, in sicer z negativnim predznakom. Najbolj očitno nesorazmerje med deležem posestnikov in njim pripadajočo zemljiško posestjo je bilo v prvi posestni skupini (do 1 ha: + 24,5%), najmanjše pa pri posestnikih od 3 do 5 ha (-0,9%). (Prim. podatke v tabeli 2 in 3 ter sl. 2 oziroma risba VII. a.) Absolutna odprtina agrarnih Škarij je znašala ± 36,9%. Občine tega tipa zemljiško-posestne strukture so imele leta 1981 29,4% mestnega prebivalstva in 22,3% kmetijskega življa; med slednjim je bilo aktivnih tri četrtine in samo četrtina vzdrževanih. Tip VIII. je omejen na dve manjši sklenjeni območji. Vključuje občine Izola in Koper ter Ljubljana-Center in Bežigrad. Razpon agrarnih Škarij je obsegal ± 45,1%. Najbolj so bile odprte v posestni skupini do 1 ha (+ 42,7%), drugi višek je bil v posestni skupini 5 - 10 ha (-17,4%), nakar so se znova zapirale proti skupini največjih posestnikov (-5,8%). 89% posestnikov tega tipa je imelo manj kot 5 ha zemlje in 3,2% gospodarstev je bilo večjih od 10 ha. (Prim. na sl. 2 grafikon VIII. a in na sl. 3 grafikon VIII. b ter podatke v tabeli 2 in 3.) Območja tega tipa zemljiško-posestne strukture so imela 84,3% mestnega in samo 1,6% kmetijskega prebivalstva. Med 2.300 kmetijskimi prebivalci je bilo 59,3% aktivnih. Občini Lendavo in Piran smo uvrstili v tip IX. zemljiško-posestne strukture. V njem so bile agrarne škarje najbolj odprte pri posestnikih do 1 ha.(+ 29,5%), drugi višek je imela posestna skupina 3 - 5 ha (-16,1%). V prvih treh velikostnih skupinah je bilo 93,7% vseh posestnikov, v zadnjih dveh le 0,3%. Pri zadnjih skupinah je bilo število posestnikov domala izenačeno z obsegom njihovega zemljišča; zato so bile agrarne škarje skoraj zaprte (prim. Mehle, 1985). Posestniki so imeli v povprečju po 2,16 ha zemlje (gl. tabeli 2 in 3 ter grafikon IX. a in IX. b na sl. 2 in 3). Skoraj dve petini ljudi sta živeli v mestnih naseljih. Za ta tip je bila značilna nizka stopnja de- _Q --8 9 8 8? i i i i o 8 9 o Vlll.b % 30 ■ 20 10 0 -10 -20 % 50 40- 30- 20- 10- 0 -10 -20 10 20 ^J0_^.ha X.b -i--------1—H-----r- 10 —t— 20 30 ha IX.b Sl. 3. »Odprtina agrarnih Škarij« osnovnih tipov zemljiško-posestne strukture v Sloveniji leta 1981. Fig. 3. »Opening of the agrarian scissors« of the basic types of land tenure structure in Slovenia in 1981. agrariziranega prebivalstva: kmetijsko prebivalstvo je zavzemalo 18,4% življa. Delež aktivnega kmetijskega prebivalstva je znašal 76,9%. Občina Maribor - Tezno predstavlja svojstveno izjemo na področju zemljiško-posestne strukture. Uvrstili smo jo v poseben, X. tip. V prvi posestni skupini je bilo 78,3% zemljiških posestnikov, v zadnjih treh (t.j. 5 ha in več) pa le 5,4% kmečkih gospodarstev, ki so zajemala 50,4% zemlje tega tipa. Odprtina agrarnih Škarij je znašala v prvi posestni skupini + 56,5%, njihova povprečna vrednost v zadnjih treh posestnih skupinah je bila -45%. Zanj so bile značilne na široko odprte agrarne škarje v prvi posestni skupini, ki so se že v naslednjih dveh močno priprle (-5,2 oziroma -6,2%), nakar so se ponovno razprle (od -14,4 do -15,8%). Karakterističen pregib krivulje, ki kaže velikost agrarnih Škarij, je med drugo in četrto velikostno skupino zemljiških posestnikov. (Nadrobnosti gl. na sl. 2 risba X. a in na sl 3. risba X. b ter podatke v tabeli 2 in 3.) Povprečna posest je merila 1,28 ha. Območje tega tipa je bilo najbolj urbanizirano na Slovenskem (99,2% mestnega prebivalstva). Med njegovim prebivalstvom je bilo le 0,6% kmetijskega življa. SKLEP Pregled osnovnih tipov zemljiško-posestne strukture opozarja na prenekatere geografske činitelje, ki so neposredno sooblikovali njihova značilna svojstva. Svojstvene poteze v današnji posestni strukturi slovenskih pokrajin kažejo, da je njihova podoba splet številnih in raznovrstnih činiteljev, ki so v različnih obdobjih oblikovali razvoj in usmerjali napredek posameznih območij. Podoba je, da so svojevrstne socialne in gospodarske razmere prispevale k nastajanju specifičnih oblik oziroma tipov zemljiško-posestnih struktur. Čim bolj odprto in dovzetno za različne vplive je bilo območje, tem manj svojevrstnih potez se je ohranilo v njegovi zemljiško-posestni sestavi. Ob tem ne smemo prezreti spoznanja, da je posestna struktura pomembna in tudi odporna pokrajinska sestavina, ki s svojim socialnim in gospodarskim poudarkom in pomenom zadržuje hitrejši razkroj podedovanih oblik načina vsakdanjega življenja in proizvodnih usmeritev. Agrarna reforma in nacionalizacija nekaterih predvojnih veleposestev ter nagla deagrarizacija po zadnji vojni, kakor tudi uzakonitev »zemljiškega maksimuma« so tiste bistvene prvine, ki so nemalo vplivale na naglo drobljenje zemljiške posesti na Slovenskem. Preostaja nam še kritična presoja z vidika teritorialne sestave posameznih tipov zemljiško-posestne strukture. Ob členitvi ustreznega statističnega gradiva, ki je objavljeno samo za celotna območja posameznih občin, smo bili nemalokrat presenečeni, ko smo občine z različno gospodarsko in socialno sestavo ter z različnimi razvojnimi težnjami v preteklosti, uvrščali v isti tip zemljiško-posestne strukture. Ob tem smo se zavedali, da je posestna struktura le zunanji, fizični pokazatelj vzajemnega spleta socialnega in gospodarskega razvoja določenega območja skozi posamezna obdobja. Le s posebnimi raziskavami, oprtimi na zgodovinska dognanja in spoznanja, bi bilo mogoče razložiti in spoznati razvoj posameznega tipa zemljiško-posestne strukture in ovrednotiti njene sestavine. Ker sem se v prispevku omejil zgolj na iskanje podobnosti v zemljiško-posestni strukturi med posameznimi območji, ki jih predstavljajo občine, ni bilo mogoče med njimi zarisati niti temeljnih razlik v razvoju, ki je oblikoval podobno ali sorodno posestno sestavo kmečkih gospodarstev. Zavedam se osnovnih razlik v razvoju, ki je oblikoval današnjo posestno sestavo npr. na območju lenarške občine v Slovenskih goricah in sežanske na Krasu, ali pa lendavske in piranske. Njihov gospodarski in socialni razvoj je imel samosvoja pota; toda vsa navedena območja imajo razdrobljeno zemljiško posest, ki je le eden izmed mnogih kazalcev njihovega dosedanjega razvoja. Današnje občine so nedvomno prevelike teritorialne enote za nadrobnejšo tipizacijo zemljiško-posestne strukture. Večino njihovega ozemlja sestavljajo namreč različne pokrajinske enote, ki se razlikujejo med seboj tudi po osnovnih težnjah njihovega dosedanjega razvoja. Mesto in vas, oziroma ruralno območje, pomenita dve skrajnosti in predstavljata svojevrstni značilnosti tudi na področju razvoja posestne strukture. In kolikor jih obravnavamo kot celoto, in sicer v sklopu posamezne občine, izgubijo vse svoje individualnosti in za njimi so zabrisane prenekatere sledi njihovega porekla. Tudi zato se je nekajkrat primerilo, da so bila različna območja z različno gospodarsko in socialno sestavo uvrščena v isti tip zemljiško-posestne strukture. Naslonitev na manjše teritorialne enote bi nam dala pestrejšo podobo tipov zemljiško-posestne strukture. In takšna tipizacija bi bila vernejša podoba pokrajinskega stanja. Prav gotovo bi v njej odsevali vsi tisti geografski dejavniki, ki sooblikujejo pokrajinsko stvarnost. Naslonitev zgolj na matematično-statistično interpretacijo zemljiško-posestne strukture, na kar smo se oprli v pričujočem prispevku, ko smo vzeli občine kot osnovne enote, je prekrila nešteto drobnih razločkov, ki so še kako pomembni v pokrajinski strukturi in njeni zunanji podobi. Na to je svojčas opozoril že prof. Ilešič (prim. Ilešič. 1967. 190 -191). Predstavitev osnovnih tipov zemljiško-posestne strukure odpira številna nova vprašanja. Prvenstveno veljavo zaslužijo tista, ki načenjajo prvinski odnos med zemljiško posestjo in naravnimi, socialnimi in gospodarskimi prvinami geografskega okolja. Prepričan sem, da se v posestni strukturi kaže vsaj posredno vzajemni odnos med posameznimi poglavitnimi pokrajinskimi sestavinami. Z nadrobnejšimi preučevanji bi mogli spoznati in ovrednotiti pomen in vlogo posameznih naravnih prilik in razmer pri nastajanju, razvoju in ohranjevanju svojevrstnih oblik zemljiško-posestnih struktur. Podoba je, da je močnejši gospodarski impulz, ki so ga spodbudili spremenjeni proizvodni odnosi in razvitost proizvajalnih sil, pospešeno vplival na preoblikovanje obstoječe zemljiško-posestne strukture. Zato ji je vsako izrazitejše obdobje družbenogospodarskega razvoja vtisnilo svojstven pečat. LITERATURA IN VIRI Bilimovič, A., 1939 a, Agrarna struktura Jugoslavije in Slovenije v primeri z agrarno strukturo nekaterih drugih dežel. - Tehnika in gospodarstvo, V., štev. 3 - 4, 49 - 81, Ljubljana. Bilimovič, A., 1939 b, Agrarna struktura Jugoslavije. - Zbornik znanstvenih razprav, XV., 1 - 35, Ljubljana. Blaznik, P., 1928, Bitenj. (Historično-geografska študija.) - Geografski vestnik, IV., 88 - 98, Ljubljana. Blaznik, P., 1934, Posestne razmere v Selški dolini. - Geografski vestnik, X., 4 - 66, Ljubljana. Ilešič, S., 1967, Dve novi inozemski knjigi o Jugoslaviji. - Geografski vestnik, XXXIX., 185 - 192, Ljubljana. Kocjan, A., 1979, Kmetijska zemljišča. Zakon s komentarjem. Ljubljana. Medved, J., 1970, Spremembe v izrabi zemljišča in preslajanje kmečkega prebivalstva v zadnjih dveh desetletjih. - Geografski vestnik, XLII., 3 - 30, Ljubljana. Mehle, T., 1985, Protiustavno in družbeno neustrezno. - Naši razgledi, XXXIV.. štev. 5 (796), str. 126 in 128; štev. 6 (797), str. 160 - 161. Ljubljana. Melik, A., 1936, Slovenija. Geografski opis. 2. zvezek, Ljubljana. Melik, A., 1963, Slovenija, Geografski opis. Ljubljana. Ekonomski leksikon. Beograd 1975. Poljoprivredna enciklopedija, 2. zvezek (Krm - Proi), Zagreb 1970. Ustava Socialistične republike Slovenije. Ljubljana. ZAP = Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. I. zvezek: Agrarno gospodarstvo. Ljubljana 1970. Popis kmetijstva 1969. - Statistično gradivo št. 20/70, Ljubljana 1971. Popis kmetijstva 1969. - Statistično gradivo št. 7/73, Ljubljana 1973. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v SR Sloveniji 31. 3. 1981. Gospodinjstva, ki imajo kmečko gospodarstvo. Rezultati raziskovanj, št. 314, Ljubljana 1983. Statistični godišnjak FNRJ 1954. Drugo izdanje. Beograd 1954. Statistični letopis LR Slovenije 1953. Ljubljana 1953. Statistični letopis SR Slovenije 1982., XXI., Ljubljana 1982. BASIC TYPES OF THE LAND TENURE STRUCTURE IN THE SOCIALIST REPUBLIK OF SLOVENIA IN 1981 Milan N a t e k (Summary) The post-war economic development of the agriculture has been based upon a small land tenure. With the agrarian reform, the nationalization of some bigger farms, and with the »land maximum«, which permits to the private farmers up to 10 hecteres of arable land, the basis to form a state farming economy (now social farming economy) was given. In sthe Socialist Republic of Slovenia in 1981 72.5% of the agricultural land and forests was owned by the private farmers. The analysis of statistical material, collected at the post-war census of private farms, showed the increasing crumbling of the agricultural property. In 1960 the farm had 6.7 hectares but in 1981 only 5.62 hectares. The most different economic conditions and the lawful rules influenced on the increasing crumbling of private farms. Parallel with the deagrarization the number of pure fams, oriented towards a market production, was decreasing. In the second part of the article the basic types of land tenure structure in Slovenia in 1981 are represented. The results on the share of landowners and on the share of their land by size-groups show the land tenure structure of the individual regions. (Cf. the graph, fig. 2.) On the abscissa the average size of the farms by size-groups is marked. On the ordinate the shares of landowners and their land tenure are drawn. Thus two curves were formed. One shows the representation of landowners according to the size-groups, and the other one the corresponding shares of their land tenure. The two curves represent disproportion (»agrarian scissors«) between the number of landowners in the size-groups and their land tenure. (Cf. fig. 1 a. and 2.) »The size» or »the opening of agrarian scissors« was established on the basis of distinctions between the shares of landowners and their land tenure, and that according to the size-groups of landowners. On the basis of the represented curve »of the opening of agrarian scissors« the main types of land tenure structure in Slovenia were determined. (Cf. the graph, fig. 1 b and 3.) All the analyses of the land tenure structure were made by the individual communes. In the article the main characteristics of the individual types and their regional distribution in the territory of the Socialist Republic of Slovenia are also described. (Cf. tables 2 and 3.) UDK 911.3:314.8:314.9(497.12) = 863 UDC 911.3:314.8.314.9(497.12) = 20 KAKŠNA NAJ BI BILA PRIHODNJA POSELJENOST SR SLOVENIJE? Lojze Gosar* Izhajati moramo iz sedanjih razvojnih teženj, ki se tičejo poselitve Slovenije ter presoditi, kaj je v njih pozitivnega in kaj ne. Najprej se moramo zavedati, da se poselitveni prostor Slovenije krči. Koncentracija v urbanih aglomeracijah narašča, praznijo pa se višinska območja in odročna nižinska. Podatki kažejo, da je velik del slovenskega ozemlja čedalje manj poseljen. Število prebivalcev je v obdobju 1971 - 1981 upadlo za več kot 5% v približno polovici slovenskih naselij od okoli 6000 vseh. Naselja, ki so stoletja obstajala, so začela propadati ali vsaj stagnirajo. Vedno več kmetijskih površin je opuščenih in deloma že zaraščenih z gozdom. Kulturna pokrajina, ki je nastala v preteklosti, izginja; vedno manj je njiv, več pa gozda. Opuščene kmetijske površine nadomeščamo z zelo dragimi melioracijami slabih površin. Med najbolj negativnimi pojavi sta upadanje števila prebivalcev in staranje prebivalstva, ki je še ostalo. Približno tretjina vse kmetijske zemlje v Sloveniji je v območjih, ki se praznijo. Nekatera od teh območij so demografsko že tako ogrožena, da prirastek prebivalstva ni več mogoč, čeprav bi se ljudje nehali odseljevati. Še huje je, da je tako ravno v robnih delih našega ozemlja. Omenjene negativne pojave je mogoče z ustreznimi ukrepi preprečiti ali vsaj omiliti. Če bi poskrbeli za ugodnejše življenske razmere, bi število prebivalstva lahko spet naraščalo in njegova razporeditev bi bila ustreznejša. Napovedi (projekcije), kakšno naj bi bilo v bodoče število prebivalcev v posamezni občini, bodo pravilne le, kolikor bodo skladne tudi s predvidevanji v sosednjih občinah. Vsota projekcij prebivalstva po posameznih občinah se bi morala v glavnem ujemati s projekcijo, ki je bila napravljena za Slovenijo kot celoto. V »Dolgoročnem planu SR Slovenije« so podana osnovna izhodišča za njeno ustrezno poselitev. Pri določitvi projekcij prebivalstva za posamezne občine, ali za območja znotraj njih, bi morali upoštevati še nekatere druge kriterije. V občinah naj bi ostalo število prebivalcev vsaj tolikšno, kot je sedaj. Obmejne občine naj bi praviloma ohranile ves naravni prirastek, pri drugih pa to ni nujno. * dr.. znanstveni svetnik. Urbanistični inštitut SRS. Jamova 18. 61000 Ljubljana. YU Poskrbeti pa je treba, da se bo ohranilo sedanje število prebivalcev tudi v občinah, ki sedaj prebivalstveno nazadujejo. Stremeti je treba za tem, da se razmerje med številom prebivalcev med regijami ne bi spreminjalo v korist enih regij in na škodo drugih. Razporeditev delovnih mest po občinah naj bo čim bolj skladna z razporeditvijo prebivalcev, da se tokovi dnevne delovne migracije ne bi večali. Ne le predvideti, ampak tudi omogočati je treba vračanje naših delavcev iz tujine. Na posameznih območjih bomo dosegli ustrezno poselitev le, če bomo upoštevali tudi načela, veljavna za vso Slovenijo. Le tako lahko dosežemo usklajenost med posameznimi regijami. Dolgoročni razvoj celotne poselitve se posredno ali neposredno tiče tudi posameznih občin, njihovih delov ali manjših območij na meji med njimi. Brkini so npr. geografsko sicer dokaj zaključeno območje, so pa razdeljeni med tri občine. S projekcijami prebivalstva, ki so usklajene med seboj, naj bi ocenili, ali so razvojni koncepti realni ali ne. Pomembnejša je presoja, ali se postavljenemu cilju približujemo oziroma oddaljujemo, kakor to, ali smo cilj res dosegli. Bodoče število prebivalcev je odvisno od naravnega prirastka (presežek rojenih nad številom umrlih) in od selitev. Dileme, ali zmanjšati koncentracijo prebivalstva v urbanih aglomeracijah v korist podeželskih območij, posebej tistih, ki se najbolj praznijo, verjetno ni več. Za to govori že navedeno stališče, da v Sloveniji ne bi bilo dobro povečevati poselitvenih neskladij. Skupina za dolgoročne projekcije pri Zavodu za družbeno planiranje SR Slovenije (sestavljajo jo predstavniki Zavoda SR Slovenije za družbeno planiranje, Zavoda SR Slovenije za statistiko in Urbanističnega inštituta SR Slovenije) je pripravila več variant, kako naj bi v bodoče potekal poselitveni razvoj. Med njimi je skupina izbrala dve, ki sta najbolj uporabni: varianto zmerne koncentracije in varianto disperzije prebivalstva (glej karti). Prva varianta predvideva nadaljnje praznenje nekaterih območij v korist urbanih aglomeracij in občinskih centrov. Po njej bi se sedanje selitvene težnje le malo spremenile, saj v dosedanji razvoj ne predvideva korenitejših posegov. Varianta je laže uresničljiva, ni pa najustreznejša za vsako občino, čeprav v glavnem sledi konceptu policentričnega razvoja Slovenije in predvideva bolj uravnotežen razvoj posameznih regij. Druga varianta, varianta disperzije prebivalstva, ki je zahtevnejša, skuša obdržati sedanje število prebivalcev tudi na območjih, kjer prevladuje odseljevanje in kjer je prebivalstvo večinoma prestaro, da bi imelo potomce. Zaustavljanje pretiranega odseljevanja iz odročnih območij in doseljevanja v območja koncentracije je seveda zelo zahtevno. Varianta pomeni skladnejši razvoj območij. Z njo bi v odročnih območjih preprečili propadanje številnih naselij. V območjih praznenja prispeva tudi k ohranjanju kulturne pokrajine in zmanjšanju pozidave kmetijskih površin v urbanih aglomeracijah. Na območjih najhujšega praznenja, ki so že dosegla takoimenovani demografski prag, ko je starostno-spolna sestava prebivalstva že tako slaba, da ne zagotavlja več obnavljanja prebivalstva, pa terja celo doseljevanje ljudi, da bi ohranili sedanje število prebivalcev. Oglejmo si še metodo za izdelavo variant poselitvenega razvoja. Obe varianti predvidevata za leto 2001 enako število prebivalcev. Upošteva- joč ocene o naravnem prirastku in o tem. da se bo doseljevanje v Slovenijo zmanjše valo, naj bi se število prebivalcev Slovenije povečalo od 1.890.000 leta 1981 na 2.170.000 leta 2001. Povečanje v dvajsetih letih bi torej znašalo 280.000 ali 14.8%, kar je 14.000 letno (0,74%). V celotnem prirastu prebivalstva Slovenije bi naravna rast znašala 75%, doseljevanje pa le 25%. Selitveni saldo Slovenije (razlika med letnim številom doseljenih in številom odseljenih) bi se zmanjšal od približno + 5000 v letu 1981 na + 2000 v letu 2001. Razlika med variantama se kaže predvsem pri razporeditvi prebivalstva znotraj Slovenije. Obe varianti predvidene razporeditve prebivalstva Slovenije za leto 2001 sta bili izračunani: - za Slovenijo kot celoto, in med njima ni razlike. - za 12 regij (medobčinskih območij), - za 400 con, ki se večinoma ujemajo z matičnimi okoliši iz leta 1960. Te je dr. Dolfe Vogelnik vpeljal kot študijske cone. Matični okoliši so namreč geografsko najbolj zaključene enote in zato najbolje ustrezajo za obdelavo na ravni Slovenije. Po varianti zmerne koncentracije naj bi polovica vseh doseljenih v Sloveniji pripadla Ljubljanski regiji, druga polovica pa drugim regijam. Po varianti disperzije pa naj bi sc doseljeni razporejali po vseh regijah bolj enakomerno. Znotraj regij naj bi se republiški selitveni saldo razporejal med cone, ki imajo enega od 25. izbranih centrov, po naslednjih kriterijih: Medobčinsko območje Cone z izbranim centrom (delež doseljenih v istem medobčinskem območju) Pomursko Murska Sobota 100% Mariborsko Maribor 90%, Ptuj 10% Koroško Ravne 60 %, Slovenj Gradec 40 % Celjsko-sa vinjsko Celje 70%, Velenje 30% Zasavsko Trbovl je 50 %, Zagorje 50 % Posavsko Brežice 50 %, Krško 50% Dolenjsko Novo mesto 100% Ljubljansko Domžale 5 %. Grosuplje 5 %. Kamnik 5 %, Ljubljana 80%. Vrhnika 5 % Gorenjsko Jesenice 10%, Kranj 80%, Radovljica 10% Kraško-notranjsko Postojna 100% Goriško Nova Gorica 100% Obalno-kraško Izola 10%. Koper80%, Piran 10% Ko govorimo o »razporejanju« doseljenih v regije in znotraj njih. moramo posebej poudariti, da tega nikakor ne smemo razumeti dobesedno, ampak le računsko. Normalno je, da selitveni tokovi skoraj nikjer niso samo enosmerni in da se jih tudi tam, kjer se veliko ljudi doseli, vedno tudi nekaj odseli in obratno. Podobno velja, ko govorimo o »razporejanju« naravnega prirastka. Bodoče število prebivalcev za posamezne cone moramo pač izračunati »bilančno« za Slovenijo kot celoto. Le tako se izognemo pogosti napaki, da projekcije prebivalstva za posamezne občine, ki niso upoštevale demografskih rezerv celotne Slovenije, računajo z istimi prebivalci in so zato nujno previsoke. SPREMEMBE ŠTEVILA PREBIVALCEV PO 400 CONAH SLOVENIJE V OBDOBJU 1981-2001 PO VARIANTI DISPERZIJE - -15.0% -14»% - -5-0% -4.9% - +4.9% + 5.0% - +14.9% • 15.0% - +24.9% '5.0% Varianta disperzije ima naslednje osnovne predpostavke: - cone, v katerih so občinski centri, obdrže v vsakem primeru celotno naravno rast; - celotno naravno rast obdržijo tudi cone, kjer je bilo gibanje števila prebivalcev v obdobju 1971 do 1981 pozitivno; - cone, kjer je bilo gibanje števila prebivalcev v obdobju 1971 - 1981 negativno, naj bi oddale celotno naravno rast, praviloma pa naj bi obdržale število prebivalcev iz leta 1981. Poseben problem nastopi v conah, kjer zaradi dolgotrajnega odseljevanja prevladujejo starejši ljudje, zaradi česar je naravni prirastek negativen (število umrlih je SPREMEMBE ŠTEVILA PREBIVALCEV PO 400 CONAH SLOVENIJE V OBDOBJU 1981-2001 PO VARIANTI ZMERNE KONCENTRACIJE : liliiiiiillit - -15.0% j I -14.9"/,---------5.0% večje od števila rojenih). Po predpostavkah disperzne variante naj bi tudi te cone obdržale število prebivalcev iz leta 1981. Primanjkljaj, ki nastane zaradi negativne naravne rasti, naj se uravnava na ravni posameznih občin v škodo con s pozitivnim selitvenim potencialom. V štirih občinah pa lahko pride tudi do primanjkljaja (Tolmin, Sežana, Ilirska Bistrica, Zagorje). V teh primerih je treba določiti bodoče število prebivalcev na ravni con po posebnih kriterijih. Pri tem naj občinski center v vsakem primeru obdrži vso naravno rast. Del naravne rasti, ki se pri računu variante »zbira» na ravni občine, regije ali Slovenije kot celote, imenujemo selitveni potencial. V okviru občine se razporedi v cone, kjer leži občinski center. Naravni prirastek torej ostaja v občini, vendar gre delno v korist občinskega centra. Kljub določeni koncentraciji prebivalstva v občinskih centrih se ublaži depopulacija odročnih območij, saj smo že poudarili, da naj bi tiste cone, v katerih je število prebivalcev v obdobju 1971 - 1981 nazadovalo, praviloma obdržale število prebivalcev iz leta 1981. V nekaterih primerih torej lahko oddajo le del naravne rasti. Varianta zmerne koncentracije ima naslednje značilnosti: - cone, v katerih ležijo občinski centri, naj bi v vsakem primeru obdržale ves naravni prirastek; - celotno naravno rast naj obdržijo tudi cone, v katerih daje ekstrapolacija trenda za obdobje 1971 - 1981 do leta 2001 večje vrednosti, kot je naravna rast; - cone, v katerih daje naravna rast do leta 2001 večje vrednosti kot ekstrapolacija trenda 1971 do 1981, pa naj oddajo vso razliko med njima. Selitveni potencial se zbira na ravni vsakega medobčinskega območja posebej in se nato v okviru vsake regije dodeli v 25 izbranih centrov, enako kot pri razporeditvi republiškega selitvenega salda pri varianti disperzije. To pomeni, da po obeh variantah vsako medobčinsko območje obdrži celotni naravni prirastek, preliva pa se med občinami znotraj območja. Kako vplivati na poselitveni ra/voj? Pri poselitvenem usmerjanju Slovenije je treba predvsem skrbeti, da bodo prebivalstvu povsod zagotovljene ustrezne življenjske razmere v najširšem smislu in da bomo zanamcem zapustili vsestransko boljše stanje tal, naselij, pokrajine in okolja sploh. V začetku sedemdesetih let (v srednjeročnem planu ob usmerjanju Skladnejšega regionalnega razvoja in v resoluciji Skupščine SR Slovenije o smotrih in smernicah za urejanje prostora) je bilo v Sloveniji sprejeto načelo policentričnega razvoja. V dolgoročnem planu SR Slovenije za obdobje 1986 do 2001, deloma pa že v srednjeročnem družbenem planu za obdobje 1981 do 1985, so bila konkretno opredeljena regionalna središča kot skelet urbanega omrežja. V tekstu dolgoročnega plana pa so v skladu s to politiko podrobneje opredeljeni kriteriji za usmerjanje razvoja občinskih in drugih centrov. V posameznih občinah pa te kriterije različno tolmačijo, nekateri postavljajo večje težišče na občinska središča, drugi pa celo v še številnejše centre znotraj občin, in sicer v dimenzijah, ki presegajo te kriterije. Dolgoročni plan SR Slovenije za obdobje 1986 do 2001 predstavlja gibanje števila prebivalcev od leta 1981 do 2001 za vsa slovenska medobčinska območja (regije) po oceni naravne rasti in po variantah zmerne koncentracije in disperzije. V družbenem planu SR Slovenije za obdobje 1986 do 1990 pa je rečeno: »Nadaljevali bomo s pospeševanjem skladnejšega regionalnega razvoja in s hitrejšim razvojem manj razvitih območij, še posebno zaradi ohranitve poselitve bomo z ukrepi ekonomske in socialne politike izboljšali življenjske in delovne razmere tudi na hribovitih območjih. Odpravljali bomo razvojna protislovja na nekaterih razvitih območjih, ki izhajajo iz dosedanjega enostranskega razvoja in iz njihove gospodarske strukture, ki je premalo prilagojena dolgoročnim razvojnim potrebam. Politiko policentričnega razvoja bomo dosledno uresničevali z razmejitvijo vloge republiškega in pomembnejših lokalnih središč«. Izhodišča iz dolgoročnega in srednjeročnega plana Slovenije le nakazujejo želje-no smer razvoja poselitve, konkretna opredelitev koncepta za posamezna območja pa je še vedno prepuščena pripravljalcem strokovnih gradiv, ne da bi imeli ti na razpolago dovolj jasne kriterije, ki naj bi jih pri tem upoštevali. Na selitvene tokove lahko vplivamo le posredno z ustvarjanjem ugodnih pogojev za življenje in delo tudi v območjih odseljevanja. S tem bi ublažili ali zaustavili pretirano odseljevanje oziroma doseljevanje. Obe varianti poselitvenega razvoja pa sta napravljeni bilančno, ko so projekcije usklajene na občinski, regionalni in republiški ravni. Zaradi velikih razlik med posameznimi območji se nikakor ne bi smeli opredeljevati v vseh slovenskih občinah za isto varianto. Ugotoviti je treba, katera od variant bi za razvoj poselitve v določenem območju navedenim kriterijem bolje ustrezala. Znotraj občin pa se varianti lahko zelo razlikujeta. Občine naj bi ugotavljale, katera varianta bolje ustreza splošnim potrebam njihovega poselitvenega razvoja, upoštevaje pri tem regionalni, občinski in lokalni vidik. Če hočemo v območjih praznenja ohraniti vsaj sedanje število prebivalcev, je verjetno najbolj primerna varianta disperzije ali pa vsaj kompromis med njo in varianto zmerne koncentracije. Razvojne koncepte na medobčinski ravni je treba še posebej usklajevati, ko opredeljujemo prihodnjo vlogo važnejših centrov. Pretirana rast posameznega centra pomeni praznenje sosednjih območij znotraj posameznih con in občin. Premajhna rast centrov pa ne more zagotoviti ustreznih uslug sosednjim območjem. Študije o vlogi posameznih centrov in omrežij centralnih krajev nasploh bi morale dati predvsem groba merila o tem, katere funkcije višjega ranga si lahko v posameznih centrih še dovolimo. Vprašanje opremljenosti centralnih krajev s funkcijami višjega ranga je posebej pomembno tudi pri izdelavi zaposlitvene bilance. Prva faza zaposlitvene bilance nam kaže, koliko se ob določenem konceptu razvoja poselitve spremenijo potrebe po številu novih delovnih mest. V drugi fazi zaposlitvene bilance pa število in sestavo delovnih mest zavestno spreminjamo, kakor pač zahteva postavljeni koncept poselitvenega razvoja. Usmerjanje razvoja posameznih tipov naselij je posebno pomembno, ko gre za manjša naselja znoraj posameznih con. Določevanje tipov posameznih naselij bi bilo treba, kolikor je le mogoče, poenostaviti in prilagoditi razmeram posameznih območij. Isti tip naselja ima lahko bistveno drugačno razvojno problematiko, če je v bližini mesta, kakor pa tedaj, če v bližini ni nobenega večjega centra. Kako naj bi uresničevali izbrane koncepte poselitvenega razvoja? Da bo mogoče uresničevati določeni koncept poselitve, je treba usklajevati tudi interese različnih sektorjev. Zavedati se namreč moramo, da so med posameznimi območji v Sloveniji velike razlike v naravnih razmerah. Kjer prevladujejo ozke doline, je treba razvijati več manjših centrov, med drugim tudi zato, ker slaba dostopnost otežkoča vsakodnevna potovanja v večje centre. Tudi klimatske razmere bi bilo treba upoštevati veliko bolj kot doslej, da ne bi stopnjevali onesnaževanje zraka zaradi večje poselitvene koncentracije in umazane industrije, posebno v območjih s toplotnim obratom. V ruralnih območjih so eden glavnih vzrokov za odseljevanje premajhne možnosti zaposlitve. Premalo je nekmetijskih delovnih mest in tudi njihova pestrost je premajhna. Če naj taka območja obdržimo poseljena, bomo morali ustvariti dovolj ustreznih nekmetijskih delovnih mest in izboljšati pogoje za kmetijstvo. Praviloma zapuščajo taka območja mladi ljudje, kar neugodno vpliva na sestavo za delo sposobnega prebivalstva. Že zaradi naravnih razmer so med posameznimi območji Slovenije zelo različni pogoji za razvoj kmetijstva. Da bi izbrali pravi koncept poselitvenega razvoja, bi bilo treba na posameznih območjih oceniti, koliko kmečkega in nekmečkega prebivalstva bi lahko v njih živelo. Kjer prevladujejo samotne kmetije, naj bi bil delež čistega kmečkega prebivalstva bistveno večji kot v nižinah, kjer se agrarna in neagrarna naselja močno prepletajo in je težko najti ustrezno sožitje med agrarno in neagrarno funkcijo naselij. Poenotiti bi bilo treba poglede na to, v kakšnih naseljih naj bi v bodoče živelo poleg kmečkega prebivalstva tudi nekmečko. Analize kažejo, da je v območjih praznenja veliko neizrabljenih stanovanj. V območjih močnejše koncentracije prebivalstva pa stanovanj močno primanjkuje, kar povzroča relativno večje investicije in izgubo kmetijskih in drugih površin. Primerjava ocen za stanovanjske potrebe do leta 2000 za obe varianti poselitvenega razvoja kaže med njima presenetljive razlike. Varianta disperzije zahteva namreč kar za 13.200 manj novih stanovanj kot varianta zmerne koncentracije. Istočasno je pri prvi le 4.400 skupnega presežka stanovanj v območjih odseljevanja, druga pa daje v teh območjih kar 14.400 presežka stanovanj, oziroma 10.000 več kot pri varianti disperzije. Zelo pomembno je zagotoviti ustrezno vzgojo in izobraževanje mladini na osnovni in usmerjeni stopnji. Negativna posledica praznenja nekaterih območij je ukinjanje osnovnih šol, kar ima tudi stranske posledice. Doseči bi bilo treba, da bi šole lahko služile tudi za druge dejavnosti. V tem kratkem orisu smo skušali predstaviti nekatere od kriterijev, ki bi jih bilo treba upoštevati pri določitvi koncepta poselitve v posameznih območjih Slovenije. Opisana problematika služi predvsem za osnovo pri nadaljnjem razmišljanju o razvojnih problemih. Nadrobnejša oznaka postopka za opredelitv ustreznih ukrepov pri posameznih planskih prvinah pa terja posebno obravnavo. Literatura G o s a r, L. in J a k o š, A., 1983, Demografsko zaposlitveni vidik usmerjanja razvoja medobčinskih območij v SR Sloveniji, Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana. G o s a r, L., K o k o 1 e, V., 1986, Organizacija dejavnosti v prostoru. (Interdisciplinarni raziskovalni projekt: »Osnove za smotrno gospodarjenje s prostorom«). Urbanistični inštitut SR Slovenije, Ljubljana. J a k o š. A., 1983, Demografsko zaposlitveni vidik usmerjanja razvoja medobčinskih območij SR Slovenije« (povzetek), IB revija za planiranje, št. 11, letnik XVII, Ljubljana. Kokole, V., 1971, Urbani sistem v SR Sloveniji; Urbanistični inštitut SR Slovenije, Ljubljana. Kokole, V., 1980, »Koncept policentričnega naselitvenega modela Slovenije«; Informativni bilten, št. 12, dec., Ljubljana. ALTERNATIVES OF FUTURE POPULATION DISTRIBUTION IN SLOVENIA Lojze Gosar (Summary) In order to make the projections of the future population growth and distribution in Slovenia more realistic, several alternatives were prepared. Among them the following two were selected (see the maps): - alternative of moderate population concentration and - alternative of population dispersion Although the alternative of moderate population concentration forsees a more balanced population distribution in Slovenia it allows the population decline in several areas of Slovenia and the concentration in urban aglomerations and communal centers. It is very similar to the extrapolation of the existing trends. Realization of this alternative is therefore not difficult because only relatively small changes of the migration trends would be necessary. From this point of view it is more realistic, more probable, but it is not at all most suitable for all the Slovenian communes. The alternative of population dispersion on the other hand tries to preserve the existing population size even in the areas where emigration prevails and where very unsuitable age composition of the population does not guarantee that size of the natural increase which would prevent the population decline. This alternative needs radical measures for reducing the rural exodus as well as the emigration to the urban aglomerations. If the principals of this alternative would be realized the future population distribution in Slovenia would be much more uniform. This would also mean the preservation of numerous settlements in the remote areas which are facing dereliction. It contributes to the preservation of the cultural landscape in the remote areas and to the preservation of the agricultural surfaces from the urban land use. Realization of the population distribution concepts of Slovenia would need coordinated efforts in different sectors, because only with the creation of suitable living conditions and employment possibilities the negative migration trends could be modified. Bü UDK 911:628.1(497.12) "1985" = 863 UDC 911:628.1(497.12) "1985" = 20 OSKRBA S PITNO VODO V SR SLOVENIJI V SUŠNEM LETU 1985 Ludvik Mihelič* Uvod Prispevek obravnava sušo v letu 1985. Uvodoma so prikazane nekatere osnovne meteorološke in hidrološke poteze v tem času. Jedro pa predstavlja oskrba s pitno vodo v sušnih razmerah. Članek želi opozoriti na nekatere bistvene poteze tovrstne vodne oskrbe, opozarja pa tudi na njene razlike in regionalne posebnosti. Splošno o suši Suša predstavlja enega izmed dokaj zapletenih naravnih pojavov. Vendar je naše poznavanje suš še prešibko, zato nas vedno znova presenetijo ter s svojimi posledicami večkrat močno prizadenejo družbeno življenje. Pri nas smo se podrobneje lotili obravnave suše šele leta 1983, ko nas je pestila večino leta. Tedaj smo jo pričeli pravzaprav izraziteje obravnavati kot naravno nesrečo. Vzrok za njeno zanemarjeno obravnavo tiči deloma v splošnih klimatskih potezah, ki za večji del Slovenije pravzaprav niso sušne, zato so njeni učinki večkrat prikriti oziroma posredni. Suša se pojavlja kot poseben splet številnih meteoroloških elementov. Označuje jo relativno pomanjkanje padavin, predvsem neenakomerna razporeditev preko leta, velika nihanja letnih množin padavin, nadalje nadpovprečne temperature, povečana osončenost in evapotranspiracija, odvisna pa je tudi od vetrovnosti in drugih pokrajinskih značilnosti. Reliefne razmere, litološka podlaga in pedološke značilnosti jo v posamezni pokrajini lahko izostrijo ali omilijo. Izmed številnih opredelitev suše pojmuje I. Gams »sušno podnebje (leto) kot tisto, v katerem dobi zemlja manj padavinske vode, kot bi jo ob zadostni zalogi izhlapela prek svojih listov vegetacija« (Gams, 1985). Če gledamo nanjo z vidika človeka, lahko rečemo, da pomeni suša »tolikšno negativno odstopanje od povprečne količine in razporeditve padavin, da le-te ne zadoščajo za uspevanje naravnega in kulturnega rastja ter za normalni potek površinskega in podzemeljskega odtekanja vode, kar povzroča motnje v delovanju človeške družbe in s tem določeno škodo (K. N a -tek, 1983). Ko govorimo o suši, mislimo predvsem na negativne p o s 1 e d i c e, ki jih * abs. geografije, Sodražica, Strmca 1, 61317 Sodražica, YU zapusti v gospodarstvu in družbi sploh. Suša pusti številne sledi, običajno pa jo najtesneje povezujemo s kmetijstvom, ker občutno zmanjša pridelke, zavira pa tudi normalen potek kmetijskih opravil (oranje, setev). V živinoreji zmanjša stalež živine in prirast. Škodo trpi tudi gozdarstvo, saj se zmanjša tudi prirast lesa, kar je opazno šele čez čas. Veliko težav povzroča suša oskrbovanju prebivalstva in industrije z vodo. Prizadeto je elektrogospodarstvo (hidroelektrarne). Precejšnja je tudi prizadetost okolja nasploh. Ob sušah se poveča onesnaženost površinskih voda in podtalnice, stopnjuje se nevarnost gozdnih požarov. Pridružijo se lahko še hidrične epidemije, ki nastanejo zaradi onesnažene pitne vode in splošnega poslabšanja higienskih razmer. Že te navedbe pričajo, da suša v marsičem prizadene tudi sodobno, tehnološko razvito družbo. Ce hočemo sušo podrobneje spoznati, se moramo najprej seznaniti z meteorološkimi razmerami. Glede na znano dejstvo, da je Slovenija v povprečju zelo dobro namočena (Murska Sobota - 807 mm padavin, Ljubljana - 1395 mm, Koper 1051 mm. Bohinjski greben preko 3000 mm; perioda 1951 - 1980; K. N a te k, 1985), saj se uvršča med najbolj humidne pokrajine v Evropi, nas preseneča sorazmerno pogosto pojavljanje suš. Samo v tem stoletju se je zvrstilo 13 hujših sušnih let. Tudi leta 1985 je suša prizadela pretežni del Slovenije. Tega leta je bila za sušo odločilnejša neenakomerna razporeditev mesečnih padavin preko leta kakor pa celoletna vsota padavin. Slednja je bila po podatkih HMZ na nekaterih postajah celo višja od dolgoletnega povprečja (Ljubljana 115,4%; Maribor nad 110%; Gornji Lenart pri Brežicah 104.9%: Murska sobota 108.2%). Pregled mesečnih padavin kaže, da je bila prva polovica leta normalno namočena. sušnejši je bil le februar. Na drugi strani je junij dosegel poseben rekord. V večini Slovenije so bile junijske padavine nadpovprečne, v Ljubljani so zabeležili celo rekordno količino v stoletnem opazovalnem obdobju (328,2 mm ali 240% dolgoletnega povprečja). Odklon od dolgoletnega povprečja je bil najmanjši na Primorskem, Kočevskem, v Mislinjski dolini ter v SV Sloveniji. V večjem delu Slovenije je padlo v juniju od 150 - 200% dolgoletnih padavin. (Dolinar - Lešnik, 1986). Meteorološke razmere pa so se zasukale v drugi polovici leta. Po 10. juliju se je namreč začelo obdobje prave poletne vročine, ki je trajalo vse do 25. avgusta. Vroče in suho vreme so le občasno prekinjale krajše ohladitve z nevihtami. V sušnih obdobjih je treba padavine vzporejati tudi s temperaturami, saj višje temperature evapo-transpiracijo močno povečajo. Suša se je zato najprej pojavila na peščenih prsteh z manjšo retencijsko sposobnostjo. Visoke temperature so po podatkih HMZ dvignile srednjo julijsko temperaturo precej nad dolgoletno povprečje, v Ljubljani na 21,2°C; v Mariboru je bila višja za 1°C, v Lescah za 1,3°C, v Postojni za 1,7°C. V začetku avgusta so padavine prinesle osvežitev predvsem v Belo krajino, ki je ves julij trpela veliko pomanjkanje padavin. Drugod po Sloveniji pa je padlo zelo malo dežja. Sicer je bil avgust zelo vroč, še za nekaj desetink stopinje bolj kot leta 1983, ki velja za izjemno vroče leto. Julija in avgusta je bilo skupno kar 21 vročih dni (to je s temperaturo nad 30°C). Avgusta je vprevladovalo sončno vreme, v Ljubljani je avgust dosegel 35-letni rekord, saj je bilo blizu 300 sončnih ur. Po krajšem deževju se je septembra nadaljevalo lepo vreme do konca meseca. Tudi septembra je bila izjemna vremenska situacija z nadpovprečnimi temperaturami in minimalnimi padavinami. Nekaj več dežja je bilo le v Ljubljani, Kočevju in na Krasu, domala brez pada- vin pa so bile Bela krajina, Prekmurje in Goriška; docela brez dežja pa je ostal obalni pas (Dolinar - Lešnik, 1986). Pregled vremenskih razmer za tri poletne mesece je silno zanimiv. V večini Slovenije je znašal delež padavin le 60 - 70% dolgoletnega povprečja, temperature pa so bile višje za 1 - 2°C, osončenost pa zvečana za 20 -30% (Letno poročilo HMZ, 1985). Poletna suša je bila najočitnejša v Istri in delu Goriške. Glede na izredno bogate množine junijskih padavin se je poletna suša izraziteje pokazala šele v drugi polovici poletja, predvsem septembra, višek pa je dosegla oktobra. Nasploh je za Slovenijo značilno zamikanje suš na konec poletja. Oktober je bil najbolj sušen, odkloni padavin od povprečja pa največji. V celoti je bil v obdobju julij - oktober zaznaven velik padavinski deficit. Sredi oktobra se je končalo trimesečno obdobje zelo toplega, sončnega in suhega vremena. Sušna doba pa je bila pretrgana šele konec oktobra, ko je nastopilo obdobje z obilnimi padavinami. Leta 1985 se je ponovno izkazalo, da nam povprečne letne vrednosti marsikdaj zabrišejo dejanske razmere. Med letom so se pojavljala občutna nihanja in odkloni od srednjih vrednosti, ki pa v končnem seštevku kažejo normalno stanje. Sušo je treba zato podrobno proučiti po posameznih mesecih, če ne celo po dekadah. K temu je breba dodati, da se lokalno pridruži klimatskim dejavnikom še vrsta neklimatskih, ki povzročajo različno intenzivnost suše. Drugi pomemben sklop pokazateljev suše so hidrološke poteze. Kot glavni kazalec za stanje tekočih voda smo vzeli podatek HMZ o višini vode. Večina naših rek ima nivo - pluvialni (alpske) ali pluvio - nivalni odtočni režim (kraško-di-narsko območje, SV Slovenija). Reke alpskega in predalpskega sveta imajo najmanjše pretoke februarja, drugi nižek pa avgusta. Diagrami vodostajev za Savo pri Radovljici in Muro pri Gornji Radgoni to lepo potrjujejo. V sušnem letu 1985 se je sekundarni minimum zavlekel pozno v poletje in jesen, najnižje vrednosti pa so bile oktobra. Podobne razmere zasledimo pri rekah pluvio - nivalnega režima. Prvi nižek je bil v poznem poletju in zgodnji jeseni, sekundarni pa pozimi. V ta tip uvrščamo Ljubljanico, Krko, Kolpo in sploh reke v nižjih delih Slovenije. Mnoge reke so plahnele že od aprila (Vipava, Notranjska Reka, Ljubljanica, Kolpa), druge pa od maja (Savinja, Sava, Mura). Najnižjo gladino je večina rek dosegla oktobra, ko je nastopila najhujša suša. Poglavitno sušno obdobje septembra je po vsej Sloveniji povzročilo zmanjšanje rečnih pretokov. Nadrobnejši pregled je v začetku oktobra pokazal, da sta bili nad srednjim malim pretokom še vedno Drava in Mura, v mejah srednjih malih pretokov sta bili Savinja in Krka, večina drugih rek, zlasti na kraškem svetu, pa je imela nižje pretoke. Oktobra se je vodna gladina še zmeraj zniževala. Upadanje je znašalo 1 - 2 cm dnevno. Precej bolj zaostrena je bila situacija na manjših potokih, kjer se je oktobra pretakalo po strugah le še nekaj litrov vode. Takšno stanje je bilo značilno zlasti za vode v Krškem hribovju, Halozah, Slovenskih goricah in na Goričkem. Izpraznjene rečne struge je napolnilo šele obilno deževje konec oktobra. V najtesnejši soodvisnosti od nizkih vodostajev sta stanje in količina podtalnice. Podobno kot pri tekočih površinskih vodah nastopajo namreč nizke in visoke vode tudi pri taki vodi. Ta se v aluvialnih ravnicah oz. naplavinah obnavlja v glavnem s padavinsko vodo ter infiltracijo površinskih voda. Ker je njeno obnavljanje zaradi daljšega sušnega obdobja manjše od odtekanja, pride do občutnega zniža- nja gladine. S tem se zmanjšajo tudi zaloge. To je toliko bolj usodno, ker je talna voda poglavitni vir pitne vode v naših najgosteje poseljenih ravninskih območjih. Oktobra 1985 je bilo stanje podtalnice sledeče: gladina se je povsod zniževala, od 0,5 cm na dan (Dravsko, Ptujsko polje. Celjska kotlina) do 3 cm na dan (Ljubljansko polje). Najbolj kritično je bilo v Celjski kotlini, kjer so vodne zaloge najmanjše glede na debelino vodonosnega sloja. Gladina Savinje v Levcu je bila za 10 cm nižja od najnižjega zabeleženega staja leta 1983. Delno kritično je bilo tudi na spodnjem Ptujskem in na Krškem polju, manj v Pomurju in na Brežiškem polju. Ker je na Dravskem in Ljubljanskem polju sloj talne vode znatno debelejši, tamkaj ni prihajalo do kritičnih situacij. Suša vedno poslabša tudi kakovostno stanje voda. Še posebej problematično je bilo leta 1985 stanje površinskih voda. V bistveno manjših vodnih količinah je koncentracija škodljivih primesi večja in izrazitejša. Najbolj prizadete so bile: Sava, Sora, Ljubljanica in Notranjska Reka. V Sori so po podatkih ZVSS izmerili visoke količine fenolov, obenem je vsebovala voda skrajno nizke količine kisika. Kritično je bilo tudi v Savi pri Krškem zaradi jedrske elektrarne, ki zvišuje temperaturo vode in s tem znižuje koncentracijo kisika. Že ti primeri povedo, da suša lahko poruši tudi ekološko ravnotežje v naravi, še posebno, če gre za onesnaženo okolje. Sodobna oskrba s pitno vodo v Sloveniji Če hočemo proučiti oskrbo s pitno vodo v obravnavanem sušnem letu, se moramo najprej seznaniti z doseženo stopnjo razvoja oskrbe s pitno vodo sploh. Medtem ko so nekdaj povsem prevladovali tradicionalni načini preskrbe z vodo (kapnice, vodnjaki, izvirki in studenci, ipd.), se je v zadnjem 20-letnem obdobju naglo razpredla vodovodna mreža. Z vodovodno vodo, ki jo danes štejemo za sodobno oskrbo, se je 1981. leta v Sloveniji oskrbovalo že 92% stanovanj (Radinja, 1985). Ta podatek pa je razveseljiv le na prvi pogled, saj se še vedno srečujemo s pomembnimi regionalnimi razlikami, čeprav se zmanjšujejo. Vodovodno so najbolj opremljene gorenjske, ljubljanske in koroške občine ter izolska in piranska. Nad republiško povprečje se uvršča 35 občin. To območje pripada v glavnem slovenskemu alpskemu in predalpskemu svetu, vključuje pa še mariborske občine ter občini Cerknica in Ribnica. Okrog tega območja se razteza pas podpovprečno vodovodnih občin, ki vključujejo Koprsko Primorje, Kras, Brkine, večinoNotranjske. Dolenjske, Belo krajino, spodnje Posavje, Posotelje ter skrajni SV del Slovenije. Vodovodna infrastruktura kaže tudi na izenačevanje mest in podeželja, saj predstavlja zagotovitev zadostnih količin zdrave pitne vode preko vodovoda osnovo višjega življenjskega standarda. Kljub temu se je treba zavedati, da se dejansko oskrbuje z vodo preko vodovodne mreže le 4/5 slovenskih stanovanj. Marsikatera vodovodna napeljava na podeželju ni namreč nič drugega kot modernizirana uporaba starinskih oblik oskrbe. To so t.i. hišni vodovodi, ki pa jih statistika ne razlikuje. Poleg dobrih strani je njihova glavna slabost pomanjkanje vode ob sušah. Na drugi strani preseneča ugotovitev, da tudi večji vodovodni sistemi ne zagotavljajo stalno zadostnih količin vode. Tu pa že trčimo na kvalitativne poteze oz. strukturo vodne oskrbe. Kvaliteta vodovodnega omrežja in vodne oskrbe sploh se najočitneje izkaže ravno v zaostrenih razmerah, torej ob sušah. Osnovna poteza vodovodnega sistema je njegova sorazmerno gosta mreža. Tako naj bi že leta 1982 meril 7650 km ali 382 m/km2 (Radinja, 1985). Vendar je potrebno omrežje vrednotiti glede na sistem poselitve in razporeditev prebivalstva. Tako Slovenija potrebuje zaradi disperzne poselitve dokaj obsežno vodovodno mrežo, ki je obenem slabo izkoriščena. Ena izmed značilnosti vodovodnega omrežja je, da smo ga izgrajevali skozi več desetletij, zato je marsikje povsem zastarelo in izrabljeno. Ravno zaradi tega znašajo izgube vode v ceveh tudi 20 - 25% (Vodno gospodarske osnove, 1978). Glede na naglo rastočo porabo pitne vode vodovodi in druge spremljajoče naprave zaradi premajhne zmogljivosti vse težje sledijo potrošnji. Znana je še močna organizacijska razdrobljenost vodne oskrbe. Kaže se močna navezanost na izrabo drobnih lokalnih vodnih virov iz najbližje okolice. Širše gledano je to nepreudarno. V Sloveniji zato skoraj ne poznamo večjih, t.i. regionalnih vodovodov, ki bi lahko oskrbovali z vodo več občin oz. zaokroženo pokrajino. Najdemo jih le v tistih pokrajinah, ki se praktično stalno srečujejo s težavami pri oskrbi z vodo (Kras, Suha krajina ipd.). Tako niso redki primeri, ko zmanjkuje vode v konicah (ob sušah) tudi tam, kjer je oskrba v celoti oprta na vodovodni sistem. S tem se vodovodno omrežje, katerega glavna naloga je redna in zagotovljena oskrba z vodo, sprevrže često v nasprotje. Zadovoljiva oskrba s pitno vodo pomeni zagotovitev zadostnih količin zdrave in čiste pitne vode. In ravno kvaliteta vode postaja tudi v Sloveniji čedalje bolj pereča, kljub temu da razpolagamo z obilico vodnih virov. Slovenija ima danes na voljo še približno 44 m3/s vode, porabi jo 7,8 m3/s (pitna voda), skupna zmogljivost vodovodov pa je 9,6 m3/s. Precej vode porabi še industrija (8,5 m3/s), za hlajenje še 21 m3/s (Arčon, 1983). Ravno industrija troši pitno vodo preveč razsipno. To se izkaže tudi ob sušah. Čeprav razpolagamo z zadostnimi viri pitne vode, se pritika pomislek, ■če bomo ob dosedanjih škodljivih posegih v hidrosfero uspeli ohraniti ustrezno količino in kvaliteto vode. Vodne vire bomo ohranili le, če jih bomo pravočasno zaščitili pred kvarnimi vplivi industrializacije, intenzivnega kmetijstva in urbanizacije. Oskrba s pilno vodo v letu 1985 Ugotovili smo torej glavne poteze sušnega leta 1985. Najdaljše sušno obdobje je skoraj po vsej Sloveniji trajalo od začetka septembra do konca oktobra. Tudi krajše vmesne prekinitve suše niso bistveno ublažile. Kot vemo, je bilo tudi poletje izredno lepo in sončno, kar je precej zaostrilo stanje površinskih in podzemskih voda. Posledice suše se sicer vedno najprej pokažejo na kmetijskih pridelkih, vendar se je oktobra poslabšalo tudi oskrbovanje s pitno vodo, saj so marsikateri vodni viri precej oslabeli. Kjer je vode zmanjkovalo, so morali organizirati dodatno oskrbo, največ z avtomobilskimi cisternami. Ugotovili smo že, da nam podatek o opremljenosti stanovanj z vodovodom ne pove kaj dosti o zanesljivosti vodne oskrbe in sicer tudi zato ne, ker so skupno vodene vse vrste vodovodov. Pri tem zmanjka vode najprej pri manjših vodovodih, ki se običajno napajajo iz enega samega, bližnjega in šibkejšega vira. Suša leta 1985 je znova potrdila, da lahko v enaki meri prizadene tudi večje vodovode. Navedbo potrjujeta naslednja primera. V začetku oktobra so dajali vodni viri, ki oskrbujejo kraški vodovod (občina Sežana), precej manj vode. Medtem ko daje podnanoški izvir v normalnih razmerah 15 l/s, je v sušni konici dajal skoraj polovico manj (7,9 l/s), tudi vodni vir v Padežu je uplahnil z 18 l/s na 11,5 l/s. Še bolj se je zmanjšal dotok vode pri Brestovici (od 250 l/s na borih 55 l/s), ki oskrbuje vrsto kraških naselij, vključno Sežano. V Novi Gorici je upadla izdatnost vitoveljskega vodovoda na začetku oktobra na 7,7 l/s, za normalno porabo pa bi potrebovali vsaj 12 l/s vode (Gradivo). Vodni viri so oslabeli tudi v občini Idrija, kar za 67 - 75% (Delo, 17. 10. 1985). Podobne ali še večje težave so imeli prebivalci, ki se oskrbujejo z vodo na starinski način. Dolgotrajna suša je močno načela zaloge vode, mnoge kapnice je popolnoma izpraznila, usahnilo je tudi veliko vodnjakov, majhnih izvirov in studencev. V kritičnih situacijah je več zasilnih izhodov: skrajno varčevati z vodo in občasno zapirati (omejevati) vodo v vodovodih. V novogoriški občini so v KS Dornberk, Gradišče in Prvačina zapirali vodo med 17. in 5. uro zjutraj. V bolj zaostrenih razmerah morajo omejiti porabo vode večji porabniki tehnološke vode, ki jo jemljejo iz vodovodne mreže. Ponekod si ljudje pomagajo z uporabo še neizkoriščenih (zajetih) vodnih virov ali s ponovno usposobitvijo opuščenih vodnjakov ali celo kapnic, kar pa je lahko vprašljivo (higienska oporečnost vode!). Vendar lahko trdimo, da predstavlja v zadnjem času najpogostejšo in prevladujočo obliko dodatne oskrbe s pitno vodo d o -voz vode z avtocisternami. V večjih naseljih in mestih dovažajo vodo predvsem komunalna podjetja, na podeželju se jim večkrat pridružijo gasilske enote, v skrajnih primerih priskočijo tudi pripadniki JLA. Vodo v glavnem črpajo v centralnih občinskih vodovodih, nato jo po naročilu prizadetih prebivalcev dovažajo v posamezne predele in vasi. Ob tem se je treba zavedati, da količina prepeljane vode še zdaleč ne predstavlja vseh potrebnih količin pitne vode, temveč le najnujnejše. Mnogi ljudje, predvsem kmetje, pa tudi sami dovažajo vodo, zlasti za živino. Pri tovrstni oskrbi pa se redno srečujemo z nekaterimi težavami: pomanjkanje vozil oziroma cistern, težave z dovozom zaradi neustreznih poti, higienska oporečnost vode oziroma posod itd. Problematičnost take oskrbe se kaže tudi v tem, da kar 2/3 stroškov odpade na prevoz (Radinja, 1986). Z natančnejšimi podatki v dodatnem preskrbovanju z vodo razpolagamo za oktober. Nasploh so v tem mesecu prepeljali največ vode. Na začetku oktobra naj bi imelo dovolj pitne vode le 14 občin v Sloveniji (manj kot 1/4): Murska Sobota, Lendava, Ljutmer, Ormož, Radlje, Ravne, Dravograd, Slovenske Konjice, Laško, Brežice, Lj.-Center, Lj.-Bežigrad, Lj.-Šiška in Piran. Največje pomanjkanje vode pa je zajelo naslednje pokrajine: Kras, Brkine, Koprsko Primorje, Trnovski gozd, Banjšice, Notranjsko, Kočevsko, Belo in Suho krajino ter dele spodnjega Posavja, v SV Sloveniji pa Haloze, delno Slovenske gorice ter širše zaledje Celjske kotline. Poleg kraških območij je bil prizadet še hribovski svet in terciarno subpanonsko gričevje, torej predeli, znani po pomanjkanju vode. Tolikšen delež gre na račun razpršene poselitve in številnih odročnih naselij, ki so slabše opremljena z vodovodom in zato bolj občutljiva za sušo. Glej priloženo karto! V sredini oktobra se je znašlo v večjem ali manjšem pomanjkanju pitne vode okoli 225 KS (od 1212). kar predstavlja 18,5% oz. slabo petino vseh. Dnevna količina pripeljane vode se je sukala okrog 3.000 m3. V drugi polovici oktobra se je položaj še poslabšal. Vodo je potrebovalo preko 300 KS, skupna dnevna količina se je povzpela nad 4.000 m3. V letu 1985 so največ dodatnih količin pitne vode prepeljali oktobra, manj septembra in avgusta. Zaradi pomanjkljivih podatkov pa ni mogoče navesti skupne količine vse pripeljane vode. Podatki v ogroženih naseljih in KS ter potrebah po dodatnih količinah vode so pregledno prikazani v tabeli (vir: Gradivo). Kl jub temu je treba dodati nekaj podrobnosti za najbolj prizadeta območja in občine. Tako velja občina Sežana že tradicionalno za najbolj ogroženo območje. Leta 1985 so čutili pomanjkanje vode praktično vse leto. stanje pa se je poslabšalo septembra. Dodatne količine so črpali iz bresto-viškega vodnega vira. Zelo slabo oskrbljenih je bilo okrog 30% prebivalcev, zlasti v manjših naseljih. V večini naselij niso imeli nikakršnih rezerv požarne vode. Zato so (gozdni) požari toliko nevarnejši, ki so pogosto spremljevalci suše. V Kopru so v glavnem krili občutno povečano porabo pitne vode, nastalo tudi zaradi turizma. V novogoriški občini prihaja do pomanjkanja pitne vode v vsakem daljšem sušnem obdobju. Samo do 7. oktobra 1985 so pripeljali 8.800 m3 vode, predvsem na Trnovsko-Banjško planoto, ki je še brez vodovoda. Med notranjskimi občinami je suša najbolj pestila Postojno, kjer so občasno uvajali redukcije, enako v sosednji ilirskobistriški občini. V občini Cerknica so imeli težave lokalni vodovodi, nekateri so v drugi polovici oktobra celo presahnili. Največ preglavic je imelo območje tipične disperzne poselitve v SV delu občine. Na Dolenjskem in v Beli krajini so se srečevali s težavami v domala vseh občinah. V ospredju je bilo Novo mesto. Kljub temu, da predstavlja pokrajinsko središče, je občina slabo ovodovodena in vsa ta območja je prizadela suša. Bolj prizateta je bila desetina naselij. Nenavadno malo vode so potrebovali v novomeškem delu Suhe krajine. Večje množine vode so razvozili še v Grosuplje in Trebnje. Zaskrbljujoča je bila tudi oskrba samega Kočevja. Na širšem območju in obrobju Celjske kotline je suša najbolj ogrozila občine Šentjur, kjer je vladala v oktobru kritična situacija, vodo pa so potrebovale vse KS, nato Žalec, Celje (močno znižanje gladine talne vode) in Velenje. V SV delu Slovenije je suša najbolj pretresla občino Ptuj. Deloma to lahko pojasnimo s podatkom, da so le slabe tri četrtine stanovanj opremljene z vodovodom. Občina je namreč precej obsežna, posega v dva, z vidika vodnega gospodarstva izrazito neugodna dela Slovenije (Haloze, Slovenske gorice). Vseeno so zagotavljali dodatno oskrbo sproti in zadovoljivo. Zanimiva je ugotovitev, da večjega pomanjkanja pitne vode ni bilo v Prekmurju, Ljutomeru in Ormožu. To ne velja le za leto 1985, ampak tudi za sušno leto 1983. Morda je tako zaradi manjše porabe vode in večje naslonitve na tradicionalne oblike. Povsod drugod po Sloveniji so bile težave z dodatno vodno oskrbo precej manjše. K temu gotovo pripomore tudi bolj organizirana vodna oskrba in sploh drugačne hidrografske poteze pokrajin (normalna rečna mreža). Veliko na slabšem smo s podatki o oskrbi s pitno vodo za potrebe živinoreje. Vendar se hujše težave pri zagotavljanju zadostnih količin vode niso pojavljale. Tako veterinarski inšpektorji niso obveščali Republiške veterinarske uprave, da bi zaradi suše pretila nevarnost zmanjšanja števila živine. Seveda pa se posledice odražajo tudi v živinoreji (zmanjšana prirast mesa, slabša higienska kvaliteta mleka ipd.). Na koncu navajamo še podatke o ocenjeni škodi, ki jo je povzročila suša leta 1985. Po podatkih Zavoda SRS za statistiko naj bi skupna škoda znašala 203.066.000 din, škoda v zasebnem sektorju pa 193.468.000 din. Sklepne misli Sušno leto 1985 je znova opozorilo, da smo na sušo in njene posledice pravzaprav premalo pripravljeni. Prvi korak k omiljenju njenih posledic je boljše poznavanje njenih vzrokov, da bi se lažje izognili njeni škodi. Pravzaprav je presenetljivo, da v tako namočeni deželi, kakor je Slovenija, o sušah sploh govorimo, in da ne nazadnje niti niso ne redke, ne zanemarljive. Če bi bili nanje bolje pripravljeni, ne bi v gospodarstvu in družbi sploh povzročale tolikšnih preglavic kot sedaj. Marsikaj bo potrebno opraviti na področju vodnega gospodarstva in komunalnih dejavnosti, saj se po natančenjši analizi vodne mreže kar sam vsiljuje pomislek, da v veliki meri prispeva k večjim negativnim posledicam tudi nezadosten način oskrbe z vodo. V skladu s sušnimi razmerami pa bi morali planirati tudi razmestitev tistih gospodarskih panog, ki trošijo veliko vode. DODATNO OSKRBOVANJE S PITNO VODO OB SUŠI '85 Št. Količina Količina ogroženih dovožene pripelja- Število KS vode v m3 Št. ne vode Občina KS 9. 10. Prizadete krajevne skupnosti (oz. naselja) na dan KS 21. 10. 1. Ajdovščina 35 7 Predmeja, Otlica-Kovk, Col, Šmarje, Gabrje, Erzelj, Planina 120 m3 8 215 2. Brežice 19 - - - - - 3. Celje 25 5 Šmartno v Rožni dolini (naselje Šentjungert), Pod gradom (Koš-nica), Frankolovo (Ivenca, Želče), Štore (Proseniško, Ogorevc), Strmec (Lemberg) 55-60 m3 6 60 4. Cerknica 7 4 Cajnarje-Žilce, Nova vas-Bloke, Grahovo, Loška dolina 97 m’ 5. Črnomelj 14 4 Semič, Stari trg, Vinica, Adlešiči (manj prizadete KS: Dobliče Kanižarica, Tribuče) 150-200 9 200 6. Domžale 27 4 Dob, Krtina, Moravče, Krašnja 10 m3 8 12 7. Dravograd 5 - - - - - 8. Gornja 10 2 Sp. Ščavnica (Plitvički vrh), Čreš- Skupno 4 15 Radgona njevci-Zbigovci (Zbigovci, Police, Ptujska cesta 850 m3 9. Grosuplje 23 12 Ambrus, Zagradec. Metnaj, Žalna, Ilova gora, Muljava, Višnja gora cca. 10 m3 (2425)* 17 15 10. Hrastnik 11 1 Turje-gore 6 m3 1 15 11. Idrija 20 ~ ~ ~ 6 100 12. Ilirska 20 7 naselja: Bač (10 m3/dan), Knežak 290 m3 5 405 Bistrica (110), Jelšane (60), Fabci (5), Kute-ževo (15), Dolenje (5), Gornja Bitnja (20), Dol. Bitnja (10), Ki-lovče (15), Ratečevo Brdo (5), Ostrožno Brdo (5), Nova vas (5), Sabonje (5), Gaberk (5) Vir: Arhiv rep. štaba za civilno zaščito (gradivo o suši 1985) Občina Število KS St. ogroženih KS 9. 10. Prizadete krajevne skupnosti (oz. naselja Količina dovožene vode v m3 ) na dan St. KS Količina pripeljane vode 21. KI. 13. Izola 5 9 Dvori nad Izolo, Jagodje-Dobrava 12 m' 2 12 14. Jesenice 11 1 Planina pod Golico 6 m' 2 60 15. Kamnik 20 2 Vranja peč (Vd. Lašna), Tunjice (Laniše) 15-30 m’ 2 20 16. Kočevje 10 1 + 1 Kočevska reka in naselja Koprivnik (14), Onek (7), Kočarji (7), Polom (7) 135 m3 2 55 17. Koper 25 4 Gračišče (Movraž), Tuljaki, Tre-beše, Zabavlje. Poletiči, Popetre, Olika, Lukini), Črni kal (Dol, Brezovica), Šmarje (Krkavče, Puče, Koštabona). Boršt (Boršt, Labor. Glen) 70 m34 70 18. Kranj 45 ? Jošt. Šenturška gora ~ 6 33 19. Krško 16 3 Kostanjevica (Črneča vas. Črešnjevec, Orehovec), Koprivnica. Podbočje 30 m’ 3 30 20. Laško 13 - - - 7 21 21. Lenart 8 6 Benedikt. Cerkvenjak. Gradišče. Jurovski dol, Lenart, Zg. Ščavnica 8 m' (1589 m3)* 4 49 22. Lendava 18 - - - - - 23. Litija 18 3 Polšnik (Tepe. Velika Preska). Vintarjevec (Javorje), Primskovo (Gradišče) 55 m ' tedensko 4 65 24. Lj-Bežigrad 28 - - - - - 25. Lj-Center 12 - - - - - 26. Lj-Moste 23 5 Dolsko. Besnica, Zadvor, Lipoglav, Klopce 60 m3 5 110 27. Lj-Šiška 31 Naselja: Smlednik, Valburga, Hraše, Topol, Osolnik. Tacen, Šm. gora, Toško Čelo. Trnovec (401 m3)* 6 10 28. Lj-Vič-Rudnik 38 2 Pijava Gorica (Smrjene, Vel. in Mali Osolnik), Rob (zaselki: Centa, Osredek, Purkače. Sekirišče) 10 70 29. Ljutomer 12 - - - - - 30. Logatec 7 6 Tabor (Grčarevec, Log, Žibrše), Hotedršica (Novi svet, Žibrše), Laze (v celoti). Trate (Medvedje Brdo. Rovtarske Žibrše), Rovte, Vrh 30 m ' 7 35 31. Mb-Pesnica 10 5 Pesnica, Zg. in Sp. Kungota. Jarenina, Velka, Svečina 30 m3~ ~ 32. Mb-Pobrežje 15 2 Melje, Ruperče 8 ~ ~ 33. Mb-Rotovž 15 3 Kamnica, Počehova. Bresternica 15 ~ ~ ~ podatek ni znan ni bilo posledic suše pri oskrbi z vodo letna količina pripeljane vode Občina Število KS St. ogroženih KS 9. 1(1. Prizadete krajevne skupnosti (oz. naselja) Količina dovožene vode v m ’ na dan St. KS Količina pripeljane vode 21. 10. 34. Mb-Ruše 5 1 Selnica ob Dravi 5 35. Mb-Tabor 18 2 Pekre, Limbuš 10 ~ ~ 36. Mb-Tezno 20 2 Miklavž. Hoče 13 ~ ~ 37. Metlika 13 6 Jugorje, Drašiči (Krmačina, Železniki, Drašiči), Suhor (Gornji in Dolnji Suhor), Lokvica, Grabrovec, Radoviča (Krašnji vrh, Radoviča) 45 m ' oz. 60 m3 7 60 38. Mozirje 10 4 Mozirje (Lepa njiva. Gneč, Trnovce), Nazarje (Dobrovlje), Šmartno ob Dreti (Brdo), Luče 10 m3 4 31 39. Murska Sob. 43 - - _ - - 40. Nova Gorica 49 16 Grgar, Grgarske Ravne, Banjščice, Levpa, Kal nad Kanalom, Trnovo, Ravnica, Osek-Vitovlje, Renče, Kanal, Vogrsko, Lokovec, Lig, Kambreško, Lokve, Čepovan 280-310 24 350 41. Novo mesto 32 4 Podgrad. Dolž, Birčna vas, Žužemberk 180 m3 (2250)* 4 200 42. Ormož 8 - - _ - _ 43. Piran 6 - - - - - 44. Postojna 18 10 Postojna (Stara vas), Studeno (Stu-deno, Strmica), Bukovje (Bukovje, Gorenje, Belsko, Predjama), Hru-ševje (Sajevče, Rakulik), Pivka (Trnje, Klenik), Jurišče (Jurišče, Palčje), Zagorje (Zagorje, Parje, Tabor, Drskovče), Dolane (Velika Pristava, Nadanje selo, Narin), Košana (Čepno, Volčje, Gornja Košana), Suhorje 90 m' (6282)* 10 90 45. Ptuj 35 11 Zavrč. Dolena, Cirkulane, Podlehnik, Leskovec, Destrnik, Žetale, Videm. Majšperk, Gorišnica, Stoperce 210 m3 9 260 46. Radlje 9 - - - - - 47. Radovljica 20 — omejitve vode v KS Kamna Gorica, Kropa, Srednja dobrava, Podnart — - - 48. Ravne/Kor. 14 - - - - - 49. Ribnica 6 3 Velike Poljane (145 m3), Dol. vas (100), Ribnica (50), Glažuta - izven občine (100) skupno: 395 m3 3 20 50. Sevnica 11 2 naselja: Telče, Žurkov dol. Lončarjev Dol, Tržišče, Vetrnik 5 nr 4 25 51. Sežana 33 13 Tatre (Tatre). Misliče, Hrpelje, Ocizla, Rodik, Senožeče, Slivje, Štjak, Obrov, Vrabče, Zazid. Rakitovec, Vreme (vse niso navedene!) 300 m3 400 Občina Število KS Št. Količina ogroženih dovožene KS vode v m 9. 10. Prizadete krajevne skupnosti (oz. naselja) na dan Št. KS Količina pripeljane vode 21. 10. (10 . 9.-10. 10.) sk. kol. 52. Slov. Gradec 8 3 Mislinja (Završe), Stari trg. Sele-Vrhe 45 m* 3 104 53. Slovenska Bistrica 19 3 Makole (Dežno. Stari grad, Štatenberg), Laporje (Hošnica, Lapovska gora, Vrhole), Impol (rekreacijski centerTrije kralji, Zg. Bistrica) 47 m ’ 3 65 54. Slov. konjiče 22 - - - 6 28 55. Šentjur pri Celju 11 10 Planina, Dobje, Loka, Ponikva, Dramlje, Blagovna, Šentjur-okoli-ca, Slivnica. Prevorje, Kalobje 105 m3 5 102 56. Škofja Loka 23 5 Lenart (Rovte), Stara Loka-Podlub-nik (Križna gora), Šk. Loka-mesto (Puštal, Andrej nad Zmincem), Žiri (Opale, Goropeke, Mrzli vrh, Koprivnik). Davča. Železniki 38 m3 6 50 57. Šmarje pri Jelšah 25 6 Kozje (Vetrnik), Podčetrtek (Sopote), Šentvid, Mestinje, Sladka Gora, Šmarje (Preloge) 4 10 58. Tolmin 41 4 Tolmin, Žabče, Zatolmin, Most na Soči, Poljubinj — - 59. Trbovlje 10 2 Dobovec, Klek 25 m ’ 2 60 60. Trebnje 16 6 Sela-Šumberk. Knežja vas, Dolenja Nemška vas, Mirna, Trebelno, Čatež 85 m'1 (1635 m3)’ 8 150 61. Tržič 13 3 Sebenje, Senično, naselje Snakovo ~ 3 25 62. Titovo Velenje 25 9(12) Šentilj, Šmartno/Paka, Skorno, Gorenje. Topolšica, Ravne, Gaberke, Lokvica, Škale 50 m3 (4711 m3)* 8 50 63. Vrhnika 13 1 Zaplana 90 m3/teden 2 40 64. Zagorje 12 5 Senožeti-Tirna. Mlinše-Kolovrat, Ravenska v.. Kisovec-Loke, Podkum 30 m3 12 30 65. Žalec 19 5 Prebold. Ponikva, Galicija, Petrovče, Šempeter 50 m3 12 30 Literatura Arčon, M., 1983: Informacija o oskrbi z vodo v SR Sloveniji, ZVSS. tipkopis, Ljubljana. Arhiv Hidrometeorološkega zavoda SR Slovenije - meteorološki oddelek, Ljubljana. Časopisni arhiv NUK, Ljubljana (časnik DELO). D o I i n a r - L e š n i k. M., 1986: Letno agrometeorološko poročilo za leto 1985, HMZ SRS, Ljubljana. Gams, I., 1985: Še »O problematiki suše v Sloveniji«, Geografski vestnik, LVII, Ljubljana. Gradivo o suši 1985 - arhiv Republiškega štaba za civilno zaščito: Na te k. K., 1983: Ogroženost Slovenije zaradi suše, Zbornik Naravne nesreče v Sloveniji, Ljubljana. N a t e k, K., 1984: O problematiki suše v Sloveniji, Geografski vestnik, LVI, Ljubljana. Na te k. K.. 1985: Suša v letu 1983 v Sloveniji, Geografski zbornik. XXIV. 1984, Ljubljana. Podatki Zavoda SR Slovenije za statistiko. Radinja, D., 1985: Sodobna oskrba s pitno vodo v SR Sloveniji, Geografski vestnik, Ljubljana. Vodnogospodarske osnove, 1978, Zveza vodnih skupnosti Slovenije, Ljubljana. DRINKING WATER SUPPLY IN SR SOVENIA DURING THE ARID YEAR 1985 Ludvik Mihelič (Summary) The drought is one of rather involved natural phenomena. However, we know little about it as vele as about its numerous consequences. Even Slovenia which is considered as a wet part of Europe is frequently affected by severe drought. The main couses are due to the climate, the hydrology, and the regional structure. One of the many harnful affects is the interrupted drinking water supply. It is intensified by poorly developed waterworks. In 1985, the drought which lasted many months and reached its climax in October caused enormous difficulties. Sunny weather, high temperatures, and lack of rainfall considerably deminished the quailibility of the water supply in the rivers and in the ground. It also declined the level of underground water. Various parts of Slovenia were affected to a different degree. Critical situation was especially in karts areas, terciar Subpanonnian hills, and along the coast. Different methods were adopted to resolve the arising situation considering the intensity of the drought. Aproximately 1/5 of local communities in Slovenia required an additional drinking water supply. Daily amount of transported drinking water in October was about 3000 m\ The population who depends on their own fountains, wells, or rainwater was in extreme danger. The dry summer of 1985 was a surprise and the population was unprepared. At the same time it was reminder that we must research the drought in depth (the occu-rance itsself, its size, the regional intensities, direct and indirect consequences). The result it the research would help to deal with similar situations in the future. UDK 911.3:314.9(497.12 "Pokokrje” - 197) = 863 UDC 911.3.314.9(497.12 "Pokokrje" - 197) = 20 POVEZANOST PREBIVALSTVA V POKOKRJU Z NADMORSKO VIŠINO IN NAKLONOM Drago Perko* 1. Uvod Analiza pokrajine je pokazala, da sta v Pokokrju najpomembnejša naravna pokrajinska elementa nadmorska višina in naklon, saj izkazujeta visoko stopnjo povezanosti z drugimi naravnimi elementi, hkrati pa sta tudi močno povezana neposredno in še bolj posredno z različnimi družbenimi elementi v pokrajini. Zanimivo je pogledati, kako naklon in nadmorska višina vplivata na nekatere elemente razmestitve, dinamike, strukture in aktivnosti prebivalstva. Najprej pa na kratko opišimo osnovne višinske, naklonske in prebivalstvene razmere v pokrajini. Povprečna nadmorska višina Pokokrja je skoraj 950 m, kar je podobno kot znaša za Gorenjsko, in skoraj dvakrat toliko kot velja za Slovenijo. Najvišja točka pokrajine je Grintovec, najnižja pa izliv Kokre v Savo v Kranju. Pod 400 m je 2.5% porečja okoli Kranja, pod 600 m je 34.9% (Gorenjske 30.0% - Gams, 1981), do 800 m je 67.7%, nad 1600 m pa 9.6% Pokokrja (9.2% Gorenjske). Povprečni naklon porečja je malo pod 45% (povprečje za Gorenjsko je malo nad 45% - Gams, 1981). Do naklona 10% se uvršča 18.0% porečja in tu je možna vsestranska raba pokrajine. Sem spadajo predvsem prodne würmske in holocenske terase. V drugi razred od 10% - 20% spadajo predvsem konglomeratne terase in položnejši deli terciarnega gričevja oziroma 15.3% porečja. Ti nakloni še ne ovirajo ornega poljedeljstva. V razred od 20% - 40% pride 14.3% porečja. Tu je predvsem gruščnat svet na prehodu ravnine in dolin v vzpeti svet. Take naklone pa imajo tudi skrilavci na severu porečja. Kar 21.9% porečja ima naklone od 40% - 60%, to pa so nakloni, kjer paša predvsem večjih živali že uničuje rušo in pospešuje erozijo. Od 60% - 100% naklona ima celo 25.4% porečja, nad 100% pa le 5.1% porečja: to so najvišji vrhovi Storžiške skupine in Grintovec. Glede na naklon tretjina Pokokrja ustreza za orno poljedeljstvo in polovica za ekonomično kmetijstvo. Ti deleži pa seveda niso stalni, saj se z razvojem znanosti in tehnike stalno povečujejo. Tako je v Pokokrju naklon zemljišča večji zaviralni moment za kmetijstvo in tudi druge rabe pokrajine kot pa njegova nadmorska višina. * Dipl. geograf, raz. asistent. Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Novi trg 4/II., 6KHH) Ljubljana, YU Prebivalstvo je v Pokokrju najbolj aktiven in dinamičen del pokrajine. Leta 1981 je bilo na 223.3 km2 porečja 12.460 prebivalcev, skupaj s Kranjem, ki pa ne leži v celoti v porečju Kokre (kjer Kranj ni posebej omenjen, je pri izračunih izpuščen, saj bi s svojo velikostjo (Vrišer, 1974) preveč vplival na kazalce in lahko zameglil značilnosti in zakonitosti, ki veljajo za drugi del porečja) pa 45.798. Pred 100 leti (leta 1880) sta bili isti vrednosti 6.287 in 11.173, leta 1971 pa 10.690 in 37.901 prebivalcev. Celotno porečje izkazuje stalno rast prebivalstva od leta 1880 (z izjemo prehoda v 20. stol.), to pa ne drži za vsa naselja. Primerjave podatkov za leti 1971 in 1981 pokažejo, da se je število prebivalcev zmanjšalo v 17 od skupaj 47 naselij in to predvsem v gorskem delu porečja. Gostota prebivalstva je leta 1981 znašala 56 (s Kranjem dobrih 200) ljudi na kvadratni kilometer. Na holocenskih prodnih terasah je bila gostota skoraj 400, na würmskih prodnih terasah pa 306 (z delom Kranja preko 5.200) ljudi na km2. Zgostitve so okoli Kranja, Preddvora in Golnika. Starostna struktura je na splošno ugodna, saj pridejo štirje ljudje, starejši od 65 let na 10 mlajših od 15 let, vendar pa je v nekaterih krajih podoba precej slabša, saj pridejo na enega mladega tudi štirje starejši. Nacionalna struktura kaže, da Slovenci predstavljajo 94.0% prebivalstva porečja; skupaj s Kranjem, ki ima le 84.8% Slovencev, pa delež pade na 87.3%. Tako je samo porečje nad slovenskim, Kranj in porečje s Kranjem pa pod slovenskim povprečjem. Izobrazbena struktura je slaba. Visoko in višje izobraženih je dobre 3% ljudi, srednjo ali poklicno šolo pa ima 29% prebivalcev. V primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami to ni slabo, glede na razvojne težnje pa nezadostno. Kmečkega prebivalstva je bilo leta 1971 še 11.2%, leta 1981 pa le še 6.4% (skupaj s Kranjem ima Pokokrje le 2% kmečkega prebivalstva). Tako pride na vsakega kmečkega prebivalca le 4.2 ha zemjišč, danes pa bi en kmet teoretično lahko obdelal znatno večje površine, zato težave kmečkega prebivalstva niso v hitrem upadanju števila in še hitrejšem upadanju njihovega deleža, pač pa v starostni strukturi. Le 21 naselij ima nad 10% kmečkega prebivalstva (le eno nad 50%). Dve naselji (Spodnje Veterno in Hrib) sploh nimata takega prebivalstva. Aktivnost prebivalstva je porazdeljena takole: v primarnih dejavnostih dela 7.5%, v sekundarnih 50.0% in skupaj v terciarnih in kvartarnih dejavnostih 42.5%. V Kranju so ustrezni deleži 3.6%, 52.5% in 43.9%. V tem pogledu se podeželje ne razlikuje bistveno od mesta. To kaže na industrijsko usmerjenost Pokokrja in velik vpliv Kranja, čeprav v zunanjem videzu pokrajine to ni očitno. Ker je večina delovnih mest v Kranju, je v pokrajini visok delež dnevnih migrantov. Od aktivnih prebivalcev je kar 84.6% takih, ki se vozijo na delo v drug kraj. Med letoma 1971 in 1981 je število migrantov naraslo za 51%. Le pet naselij ima delež migrantov nižji od 50%. Če prištejemo še vse učence, dijake in študente in pa migriranje zaradi potreb po oskrbi, rekreaciji, kulturi in podobnem, pomeni to zares visoko dnevno mobilnost prebivalcev Pokokrja. To so nekatere osnovne značilnosti variabel nadmorske višine, naklona in prebivalstva, sedaj pa poglejmo, kako so te variable med seboj povezane. 2. Povezave Korelacijski koeficient med nadmorsko višino in naklonom je 0.64, kar pomeni, da ob večjih naklonih pričakujemo višje nadmorske višine, kar je za alpsko pokrajino običajna zakonitost. Korelacijski koeficient med nadmorsko višino in številom prebivalcev leta 1880 znaša 0.22 in 1981. leta -0.22. Absolutna vrednost koeficienta je za obe leti ista, kar pomeni, da se je višina povezave sicer ohranila, da pa se je spremenila kvaliteta. Teoretično je pred 100 leti prebivalstvo z višino celo naraščalo, kar je nenavadno za tip pokrajine, kakršna je Pokokrje. Vzrok so predvsem vasi v toplem pasu, ki so bile nekoč precej večje od nižje ležečih vasi, normalno zakonitost padanja števila prebivalcev z višino pa moti tudi Jezersko. Sploh je koeficient tako majhen, da lahko govorimo o nepomembni povezavi. Če koeficient kvadriramo, dobimo determinacijski koeficient, ki znaša 0.05, torej lahko 5% variabilnosti števila prebivalcev razlagamo z nadmorsko višino, vse drugo pa so ostali vplivi. Leta 1981 je smer povezanosti negativna, kar je normalno, višina povezave pa enaka. Če ekstrapoliramo število prebivalcev v leto 2001 in ponovno zračunamo korelacijo, dobimo koeficient -0.31, kar pomeni, da se bo vpliv nadmorske višine povečal. To pomeni, da v tem primeru ne drži, da narava vedno manj vpliva na človeka; lahko pa to tudi pomeni, da družba bolj smotrno izrablja naravne pogoje. Vzrok povečanja koeficienta je v tem, da hitreje narašča število prebivalcev v obmestnih, niže ležečih naseljih, kot pa v hribovskih in od Kranja bolj oddaljenih naseljih. Na vse to močno vpliva oddaljenost posameznih naselij od Kranja. Ker je oddaljenost visoko povezana z nadmorsko višino in tudi naklonom, lahko rečemo, da je precejšen del vpliva naklona in nadmorske višine posreden preko oddaljenosti od Kranja. Leta 1981 sta živeli znotraj 20-minutne izohrone okoli 2/3 prebivalcev porečja, 100 let prej le dobra tretjina, leta 2001 pa naj bi na tem območju živele že skoraj 3/4 ljudi porečja. Tudi porazdelitev prebivalstva po stometrskih pasovih kaže, da ima nadmorska višina vsaj na videz vse pomembnejšo vlogo, saj je leta 1880 v pasu 400 - 500 m živela dobra polovica, sto let kasneje 3/4, leta 2001 pa naj bi že dobre 4/5 vseh prebivalcev živele v tem pasu. Po drugi strani pa je v pasovih nad 600 m leta 1880 živela četrtina, leta 1981 slaba desetina, leta 2001 pa ne bo niti dvajsetina prebivalcev Pokokrja (vse brez upoštevanja Kranja). Taka koncentracija prebivalstva in njegovih dejavnosti gotovo doprinaša k rušenju pokrajinskega ravnotežja. Tabela 1: Prebivalstvo po višinski pasovih Nadmorska višina v m Delež površine Prebivalstvo leta 1880 št. delež Prebivalstvo leta 1981 št. delež Prebivalstvo leta 2001 št. delež pod 400* 2.5 400-499 24.6 3.703 58.9 9.222 74.0 14.536 80.1 500-599 7.8 1.048 . 16.7 2.126 17.1 2.737 15.1 600-699 4.6 253 4.0 124 1.0 112 0.6 700-799 4.6 495 7.8 277 2.2 211 1.2 800-899 5.6 237 3.8 149 1.2 91 0.5 900-999 8.0 551 8.8 562 4.5 463 2.5 1000 in več* 42.3 skupaj 100.0 6.287 100.0 12.460 100.0 18.150 100.0 Pod 400 m je od naselij le Kranj, nad 1000 m pa je le nekaj samotnih kmetij. Korelacijski koeficient med številom prebivalcev in naklonom je za leto 1880 le 0.03, kar je zanemarljivo in pomeni, da naklon za razmestitev prebivalcev v Pokokrju v splošnem ni pomemben, kar je nenavadno, če vemo, da je bila struktura prebivalcev takrat skoraj v celoti kmečka in kako je naklon pomemben za kmetijstvo, po drugi strani pa je moralo kmečko prebivalstvo zaradi tega, ker ga je bilo veliko (in nekaterih drugih vzrokov), uporabljati tudi strmejša zemljišča. Leta 1981 je bil koeficient -0.23, to pa je podobno kot za nadmorsko višino ob istem letu, torej ne gre za visoko povezanost, zato pa naj bi leta 2001 znašal koeficient -0.34, torej si bomo razlike v številu prebivalcev razlagali z naklonom z 12%, kolikor da determinacijski koeficient, kar pa ni več zanemarljivo. Vse to kaže, da veljajo za povezavo naklona s številom prebivalcev podobne značilnosti, kot za povezavo višine s številom prebivalcev. To pa potrjuje tudi razmestitev prebivalstva po naklonskih razredih. Do naklona 10% sta živeli leta 1880 2/5, leta 1981 pa 3/5 ljudi in do naklona 20% leta 1880 4/5. leta 1981 pa 85%; nad 40% je živelo leta 1981 le 3.1% prebivalcev. Tabela 2: Prebivalstvo po naklonskih razredih Naklon v % Delež površine št. Naselja delež št. P r e b i 1880 delež i v a 1 c i 1981 št. delež 0.0- 9.9 18.0 18 39.1 2.690 42.8 7.501 60.2 10.0-19.9 15.3 19 41.3 2.352 37.4 3.081 24.7 20.0-39.9 14.3 7 15.2 608 9.7 1.498 12.0 40.0-59.9 21.9 2 4.4 637 10.1 380 3.1 60.0 in več 30.5 skupaj 100.0 46 100.0 6.287 100.0 12.460 100.0 Zelo zanimiv je tudi indeks rasti prebivalstva. Korelacijski koeficient indeksa 1981/1880 z nadmorsko višino znaša -0.37, indeksa 1980/1971 pa že -0.59, kar spet kaže na vse pomembnejšo vlogo nadmorske višine, in pomeni, da si dobro tretjino variabilnosti indeksa 1981/1971 lahko razlagamo z nadmorsko višino. Seveda je takoj potrebno dodati, da ne gre tu le za neposreden vpliv nadmorske višine, ampak tudi vpliv drugih variabel preko nadmorske višine. Povezava nadmorske višine z deležem kmetov 1971 znaša 0.19 in leta 1981 0.28. Pričakovali bi, da bo povezava precej višja, saj je delež kmetov v višjih in bolj odmaknjenih predelih običajno večji, toda dejansko je povezava skoraj zanemarljiva. Tudi tu pa se zvišajo korelacijski koeficienti, če pogledamo indekse rasti oziroma padca deleža kmečkega prebivalstva. Povezava z indeksom deleža 1981/1971 znaša 0.43, kar pomeni, da v nižjih predelih delež kmetov hitreje upada. To pa je bolj pogojeno z velikim povečanjem nekmečkega prebivalstva, kot pa z dejanskim upadanjem števila kmetov. Naklon dosega z indeksom rasti prebivalstva 1981/1971 povezanosti -0.57, kar je kar precej, z deležem kmetov leta 1971 in 1981 pa 0.16 in 0.10, kar je spet zanemarljivo. Nekaj večji so koeficienti z deležem prebivalcev z osnovnošolsko ali slabšo izobrazbo 0.43, kar pomeni, da se z večjim naklonom slabša izobrazbena struktura, podobno kot se slabša tudi z večanjem nadmorske višine. Tudi naklon je visoko pove- zan z oddaljenostjo od Kranja in sicer znaša koeficient 0.67, kar je manj kot pri nad-morski višini. To pa pomeni, da naklon vpliva nekoliko bolj neposredno, kot to velja za nadmorsko višino, še vedno pa posredni del vpliva naklona na druge variable presega neposredni vpliv. Oddaljenost od Kranja je sploh izredno pomembna variabla, saj dosega zelo visoke povezave z večino družbenih variabel in si tudi precej vpliva nekaterih drugih variabel razlagamo posredno preko vpliva oddaljenosti od Kranja. Če želimo izločiti vpliv variable oddaljenosti od Kranja, lahko uporabimo parcialno korelacijo, ki zniža korelacijske koeficiente povezav odvisnih tudi od oddaljenosti od Kranja za približno polovico in se koeficienti naklona in nadmorske višine ne gibljejo več okoli 0.40 ampak okoli 0.20, pa tudi manj. Tako se pomembnost naklona in višine znatno zmanjša, vendar pa je potrebno ovrednotiti tudi zgodovinsko vlogo obeh variabel, saj sta v preteklosti v precejšnji meri vplivali na lokacijo Kranja kot središča oziroma razmestitev prometnih poti, tako da lahko rečemo, da kakor skrivajo povezave naklona in nadmorske višine s prebivalstvom v sebi posredno povezavo z oddaljenostjo od Kranja, tako tudi oddaljenost skriva v sebi »minulo delo« naklona in nadmorske višine. Tabela 3: Kmečko prebivalstvo po višinskih pasovih Nadmorska Delež od vseh Delež po višina v m Število prebivalcev višinskih pasovih 400-499 481 5.2 60.5 500-599 148 5.2 18.6 600-699 35 28.2 4.4 700-799 68 30.0 8.6 800-899 21 14.1 2.6 900 in več 42 7.5 5.3 skupaj 795 6.4 100.0 Poglejmo, s katerimi variabiami dosega nadmorska višina še pomembne poveza- ve: -0.54 z indeksom rasti deleža aktivnih prebivalcev, 0.42 z deležem zaposlenih v primarnem sektorju, 0.47 z deležem dnevnih migrantov, 0.49 z deležem tistih, ki imajo le OŠ ali manj, 0.43 s številom počitniških hišic itd. Tabela 4: Počitniške hišice po višinskih pasovih Nadmorska Delež po višina v m Število višinskih pasovih 400-499 48 16.4 500-599 148 50.7 600-699 23 7.9 700-799 10 3.4 800-899 9 3.1 900 in več 54 18.5 skupaj 292 100.0 Tabela 5: Prebivalstvo in migranti po avtobusnih izohronah leta 1985 Izohrone v minutah Naselja št. delež Prebivalci med dvema izohronama št. delež Prebivalci do izohrone št. delež Migranti št. delež 0.0- 4.9 0 0.0 0 0.0 0 0.0 0 0.0 5.0- 9.9 4 8.7 2.751 22.1 2.751 22.1 1.268 26.3 10.0-14.9 6 13.0 2.926 23.5 5.677 45.6 1.238 25.6 15.0-19.9 10 21.8 2.171 17.4 7.848 63.0 868 18.0 20.0-24.9 5 10.9 1.831 14.7 9.679 77.7 572 11.8 25.0-29.9 3 6.5 831 6.7 10.510 84.4 313 6.5 30.0 in več 18 39.1 1.950 15.6 12.460 100.0 570 11.8 skupaj 46 100.0 12.460 100.0 12.460 100.0 4.829 100.0 Vsi ti koeficienti kažejo, da povezava ponekod ni posebno visoka, da pa vsaj pri nekaterih povezavah lahko sklepamo na določene soodvisnosti in današnje ter prihodnje procese v pokrajini. Z združitvijo naklona in nadmorske višine lahko oblikujemo novo variablo, ki predstavlja relief bolj v celoti kot posamezne variable. Ko izračunamo korelacijske koeficiente na osnovi te nove variable, ugotovimo, da so se korelacijski koeficienti povečali tudi do 50% in so se tako nekatere povezave znatno povišale. To pa pomeni, da ima relief kot celota precej pomembnejši vpliv kot posamezni elementi reliefa; seveda pa se tudi tu postavlja vprašanje, koliko je neposrednega in koliko posrednega vpliva. Podobne ugotovitve bi dobili tudi z uporabo multiple korelacije, ki pokaže odvisnost neke variable od več drugih hkrati. Ker so pokrajinski elementi med seboj povezani ne ločeno po dva in dva, ampak po več ali celo vsi, je metoda multiple korelacije za geografijo zelo pomembna. V raziskavo o povezanosti posameznih pokrajinskih elementov je bilo zajetih 88 variabel, kar pomeni 7744 povezav, pri čemer se vsaka povezava ponovi (npr. višina-naklon, naklon-višina). Od tega je bilo nad 0.90 7.4%. med 0.80 in 0.90 3.3% in med 0.60 in 0.80 6.9% korelacijskih koeficientov. To pomeni, da je okrog petine vseh povezav sorazmerno visokih, vendar so visoko povezane predvsem družbene variable, povezanost naravnih variabel z družbenimi pa je precej nižja. Vendar pa je koeficientov pod 0.20 relativno malo, to pa spet kaže na to, da povezanosti elementov v pokrajini ne smemo zapostavljati. 3. Prebivalstvo in naravne enote pokrajine Ugotovili smo, da relief v celoti bolj vpliva na družbo, kot posamezni elementi (čeprav to ne velja prav v vseh posamičnin primerih). Zato bi bilo zanimivo vedeti, kako naravni elementi v celoti vplivajo na družbo, ali še drugače: poglejmo, kako je družba izkoristila naravne možnosti pokrajine. V ta namen smo določili ekotope kot dele pokrajine z enakimi ekološkimi značilnostmi oziroma pogoji (Gams, 1975, Plut, 1980). Ker pa je bilo teh ekotopov preveč in so bili tudi premajhni za naše potrebe, smo podobne ekotope združili v ekotopske komplekse, ki pa še vedno predstavljajo sorazmerno homogene pokrajinske dele. Ker je prebivalstvo razporejeno predvsem v ravninskem delu porečja, smo ravninski del razdelili bolj natančno. Tako smo dobili sledeče ekotopske komplekse (ETK): - holocenske prodne terase (rahlo valovit svet, nakloni pod 10%, vrbe, jelše, topoli, obrečne prsti, psevdoglej, tanke rendzine, 32% pokrito z gozdom, prodišča, poplave, rekreacija, travniki) - würmske prodne terase (skoraj raven svet, beli gaber, graden, rjava rendzina, z gozdom pokrito le 18.2%, njive, možna vsestranska raba pokrajine, močno poseljeno) -- konglomeratne terase (zakraselost, 66.9% gozda, hrast, bor, debela, izprana in kisla prst, ugodna mikroklima zaradi rahle dvignjenosti nad ostalo pokrajino, neugodno za primarno rabo pokrajine) - terciarno gričevje (lapor, gline, gozd zavzema 45.0%, kisla prst je neugodna za poljedeljstvo, nakloni niso veliki, primerno za travnike in živinorejo ter sadjarstvo) - topli pas (stik pobočnega grušča in terciarja, nakloni do 40%, ugodna klima nudi sorazmerno dobre pogoje za poselitev, sadjarstvo, rekreacijo in turizem, gozda je 47.7%) - hribovje in sredogorje (apnenec, dolomit, skrilavec, predvsem rendzine, gozda je 88.6%, jelka, smreka, največ je bukve, možnost za gozdarstvo in rekreacijo) - visokogoraje (apnenec in dolomit, nad 1600 m, iznad gozdne meje, litosol, alpsko rastje in neporaščeno, nakloni tudi nad 100%) - gorska kotlinica (Jezersko, prod, grušč, morensko gradivo, živinoreja, turizem). ETK smo potem razvrstili glede na pogoje, ki jih nudijo družbi za vse rabe pokrajine. Teoretično bi pričakovali, da bo družba boljše ekološke pogoje tudi bolje izkoristila, bolj rabila pokrajino, jo bolj na gosto poselila itd., skratka naj bi se družba v ekološko boljših pogojih tudi bolj razvila, oziroma vgradila v pokrajino več družbenih elementov, jo bolj intenzivno uporabljala. Seveda ne gre tu za geografski determinizem, ampak za željo, ugotoviti, koliko zares narava vpliva na družbo ob predpostavki, da zares vpliva. Ob upoštevanju rabe tal in desetih družbenih variabel smo določili 6 tipov (stopenj) pokrajine glede na dejansko izrabljene ekološke pogoje, oziroma glede na količino družbenih elementov v pokrajini in glede na spremenjeno strukturo prebivalstva. Tako smo dobili dve novi variabli: ekološko in družbeno, ali drugače: variablo potencialnih možnosti in variablo dejansko izkoriščenih možnosti. Korelacija med obema variablama je dosegla vrednost 0.56, determinacijski koeficient pa 0.32, torej si pribižno tretjino variabilnosti lahko razlagamo z ekološkimi pogoji. Če determinacijski koeficient nekoliko poenostavljeno razložimo, lahko rečemo, da je družba izkoristila le 1/3 možnosti, ki jih nudi narava, ali pa tudi, da je povezanost med naravo in družbo v Pokokrju 32%, in še drugače, da je družba pri svoji organizaciji v pokrajini v eni tretjini primerov upoštevala boljše naravne možnosti. Uporaba metode linearne korelacije za izračunavanje povezanosti med posameznimi pojavi, funkcijami in procesi v pokrajini ne da vedno najboljših rezultatov, kadar imamo med variablami tudi opisne variable (problem vrednotenja opisnih, nenumeričnih variabel), ki jim težko pripišemo določeno vrednost. Lahko si pomaga- mo z uporabo metode korelacije ranga, ali pa s korelacijo na osnovi kontingenčnih tabel, kjer povezavo med dvema opisnima, neštevilčnima variablama poiščemo na osnovi razlik med dejanskimi in teoretičnimi frekvencami pri posameznih opisnih va-riablah. Tako smo dobili na osnovi frekvenc naselij stopnjo povezave med ekološko in družbeno variablo 0.45, na osnovi frekvenc 1 ha velikih površinskih enot (kar je bolj natančno) pa nekaj več, to je 0.49. V isti red velikosti pa spada tudi koeficient 0.49, kolikršna je povezava, ki jo je dala kontingenčna tabela z ekotopskimi kompleksi in tipi izrabe zemjišč. To pomeni, da ima družba glede na ekološke osnove še precej možnosti za bolj smotrno uporabo pokrajine. Žal deterinacijski koeficient pove le, da imamo še precej neizkoriščenih možnosti pri uporabi pokrajine, nič pa ne pove, če ni tista tretjina, ki je sicer glede na dejansko rabo smotrno rabljena, pretirano rabljena, da gre torej za izkoriščanje pokrajine. Osnovna literatura Blejec, M., 1976, Statistične metode za ekonomiste, Ljubljana Gams, I., 1981, Pokrajinsko-ekološka sestava Gorenjske, Zbornik zborovanja geografov na Gorenjskem, Ljubljana Gams, I., 1975, Problemi geografskega raziskovanja ekotopov in pokrajinske ekologije Slovenije, Geografski vestnik, Ljubljana Meze, D., 1981, Hribovske kmetije ob Kokri in v Krvavškem predgorju, Geografski zbornik Ljubljana Meze, D., 1974, Porečje Kokre v pleistocenu, Geografski zbornik, Ljubljana Osnutek dolgoročnega plana občine Kranj za obdobje 1985 - 2000, Kranjčan 1985/7, Kranj Perko, D., 1985, Kulturna pokrajina v porečju Kokre, tipkopis na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete, Ljubljana Plut, D., 1980, Raziskovalne in delovne metode pokrajinske ekologije, Geografski vestnik, Ljubljana Polajnar, S., 1957, Dolina Kokre, Geografski vestnik, Ljubljana Stritar, A., 1971, Izraba tal v spodnjem delu Gorenjskih ravnin, Geografski vestnik, Ljubljana Šifrer, M., 1969, Kvartarni razvoj dobrav na Gorenjskem, Geografski zbornik, Ljubljana Urbanistični inštitut SRS, 1974, Predlog urbanističnega programa občine Kranj, Ljubljana Vrišer, I., 1974, Mesta in urbano omrežje v SRS, Geografski zbornik, Ljubljana W r i g 1 e y, N., 1985, Categorical data analysis for geographers and environmental scientists, New York CONNECTIONS OF POPULATION WITH ALTITUDE AND INCLINE Drago Perko (Summary) The regional analysis has shown an important influence of incline and altitude on structure, dyamics, activities and processes of population. All connections have been measured with Pearson’s, rank-order, partial or multiple correlation coefficients and some coefficients based on contingency tables. The following characteristics have been found out: - the correlation coefficients are not extremely high nor extremely low - the incline and the altitude are connected more with dinamic variables than with absolute variables - the altitude has in general higher Pearson’s correlation coefficients then the incline has - the incline has in general higher partial correlation coefficients then altitude has - the incline has a higher direct and the altitude a higher indirect influence - the time increases Pearson’s coefficients and decreases partial coefficients, this means an apparent increasing on one hand and the real decreasing of natural influence on society on the other hand and also shows a very high concentration of social elements in the areas with better ecological conditions. Just one third of the region is used conformablely (correlation between potential and utilized possibilities is 0.56 and determinate coefficient is 0.32), but there is a danger it is used too intensively. UDK 911.3:711.45(497.1/.3 "Žumberak - Gorjanci”) = 863 UDC 911.3:711.45(497.1/.3 ’’Žumberak - Gorjanci”) = 20 STANJE IN PERSPEKTIVE OMREŽJA CENTRALNIH NASELIJ NA SPOMINSKEM OBMOČJU ŽUMBERAK - GORJANCI Vera* in Vladimir*’" Kokole Uvod Pri izdelavi sklopa študij kot strokovnih osnov za sestavo t. im. posebnega prostorskega plana za spominsko območje Žumberak-Gorjanci je bila izdelana tudi ta študija - tu podana nekoliko skrajšano in brez obširnejše dokumentacije - o centralnih naseljih na tem območju oziroma o njihovih stvarnih perspektivah v bodočnosti. Pobuda za izdelavo te in drugih študij je prišla od prizadetih občin, ki vsaj z delom ozemlja vključujejo oz. zajemajo območje, označeno kot spominsko, pač glede na njegovo pomembno vlogo v NOB. Posebej pa še zato, ker je ob sicer velikem splošnem napredku v obeh republikah to hribovsko in gorato ozemlje v razmeroma periferni legi ostalo zunaj tokov intenzivne preobrazbe - četudi ni brez naravnih virov in pogojev - in je tam depopulacija dobila že kar zastrašujoči obseg, čeprav ne v vseh od 47 krajevnih skupnostih. Gre za znatno ozemlje z 967 km2 (skupaj v vseh osmih občinah), toda le s štirideset tisoč prebivalci leta 1981: za šestino manj kot dvajset let poprej! Opremljenost naselij s storitvami za lokalno prebivalstvo območja oz. njihova ustrezna razporeditev v izbranih centralnih naseljih - največkrat središčih pomembnejših (večjih) krajevnih skupnosti - na obravnavanem območju so ena od osnov, da zaustavimo nadaljnjo de-populacijo in zagotovimo zadovoljive življenjske osnove za preostalo prebivalstvo. 1. ZNAČILNOSTI POSELITVE IN OMREŽJA NASELIJ Na spominskem območju Žumberak-Gorjanci lahko z vidika poselitve oziroma omrežja naseli j ločimo nekaj značilnih manjših območij oziroma pokrajinskih pasov, ki tudi v drugih pogledih predstavljajo specifična ožja območja: 1. Visoka slemena Gorjancev v višinah nad 800 m, ki so neposeljena in v glavnem pod gozdovi; v manjši meri tudi še pod pašniki in košenicami, toda skoraj brez njiv. * Dipl. geograf, viš. raz. sodelavec, Urbanistični inštitut SR Slovenije, Jamova 18, 61000 Ljubljana, YU ** Dr. svetovalec direktorja. Zavod SR Slovenije za družbeno planiranje, Gregorčičeva 25, 610(H) Ljubljana, YU 2. Hriboviti severovzhodni del (vzhodno od Opatove gore in od gornjega toka Breganskega potoka), kjer prevladuje poselitev po slemenih in tu in tam po višjih pobočjih, medtem ko so ozke doline skoro neposeljene. Gozd tudi tu prevladuje; ponekod v večjih strnjenih kompleksih, tako na slovenski kot hrvatski strani. Vinogradi so le tu in tam po nižjih legah. 3. Gorjansko Podgorje, gričevnato-hribovsko območje na severni slovenski strani. ki se spušča v nižino ob Krki. Prevladujejo zaselki in vasi, ob Krki tudi večje. Značilni sta živinoreja in vinogradništvo. 4. Hribovsko jedrno območje Žumberka na južni, hrvatski strani in na vzhodnih straneh historičnega gradu Žumberak. Gre za delno zakraselo, zelo razkosano višavje z nekaterimi ostrimi vrhovi, ki segajo še do višine 700 ali 800 m. Prevladujejo zaselki in živinoreja in najmočnejša depopulacija. 5. Gričevnato hribovsko območje v zaledju Metlike in Krašičev, ki je pretežno izkrčeno, dosti gosteje in strjeno naseljeno ter z pomembnim vinogradništvom. 6. Kraško planotast svet zahodno od Vahte, ki prehaja na obeh straneh Metlike v gričevnato vznožje. Tu gre za močno gozdnate kraške planote in osamljene vzpetine na njih, s prevlado živinoreje. Na obravnavanem območju so redki kraji, ki presegajo 500 prebivalcev in izjema so kraji s 1000 prebivalci. Poselitev se precej razlikuje na severni in severovzhodni, pretežno slovenski strani osrednjega masiva Gorjancev in na južni, pretežno hrvatski strani. Naj višja poselitev na slovenski strani sega v glavnem le do nadmorske višine okrog 400 m (izjema je Javorovica), kjer so pobočja Gorjancev le tu in tam izkrčena predvsem za košenice in pašnike. Na hrvatski, južni strani sega poselitev više: Mrzlo polje (ime!) do preko 800 metrov. Ozemlje Žumberka je bilo od dobe turških vpadov oziroma od ustanovitve »Vojne krajine« območje priseljevanja Uskokov in upravno priključeno »civilni Hrvaški« šele v 2. polovici 19. stoletja. Vsa znatnejša strnjena naselja so v dolinah oziroma še v gričevnatem obrobju gorskega masiva. To so v glavnem velike vasi na stiku med ravnino Karlovške kotline in obsavske ravnine ter gričevnato hribovskim območjem Zumberak-Gorjanci. Toda razen nekaterih so že vse izven samega območja, medtem ko prevladujejo na njem manjša, vendar strnjena nasel ja: zaselki in vasi. Za razliko od slovenskega severnega vznožja je na hrvatski strani ozemlje dosti bolj izkrčeno ter segajo polja precej više, še bolj pa travniki in pašniki. Za razliko od slovenske strani so precej redkejši vinogradi, kar je povezano verjetno z uskoško poselitvijo. Izjema je območje Vivodine. Kljub južnovzhodni, sončni legi gorskega masiva je zaradi večje erozijske razčlenjenosti po globokih dolinah tudi na hrvatski strani svet še vedno pretežno pod gozdom. To velja predvsem za severovzhodni del (v zaledju Samobora) kjer kraškega sveta skoraj ni. Razčlenjenost in pogozdenost sta znatni tudi v osrednjem in zahodnem delu južnega obrobja, čeprav je tu svet le bolj kraški, saj obsega tudi manjše kraške planote, ločene z globljimi dolinami. Medlokalna dostopnost je zato boljša v osrednjem in zahodnem delu Zumberškega območja kot pa v vzhodnem, ki je terensko bolj drobno razčlenjen. II. Območje spominskega parka leži med tremi oziroma štirimi pomembnej- Šimi urbanimi središči, ki ga zajemajo v svoja širša gravitacijska zaledja: Zagreb in Karlovac na hrvaški strani ter Novo mesto in somestje Brežice-Krško na slovenski strani. Bolj neposredno pa zajemajo posamezne dele območja gravitacijska zaledja nekaterih občinskih centrov na obeh straneh republiške meje. Poleg Novega mesta še Krško in zlasti Brežice v severozahodnem in severovzhodnem delu ter Samobor, prav tako v severovzhodnem delu, nadalje še Jastrebarsko, Ozalj in Metlika na teritorialno večjem južnem delu območja. Meje gravitacijskih vplivov posameznih občinskih središč se v grobem ujemajo z mejami teh občin oziroma z republiško mejo. Najbolj je izrazita tam, kjer poteka po slemenih Gorjancev oziroma po ozki dolini ob gornjem in srednjem toku Bregane, zlasti pa v povsem neposeljenih višjih delih Gorjancev na odseku med prevalom Vahta in vzhodnim robom Opatove gore. Relativna vloga vpliva in sam obseg gravitacijskih območij posameznih občinskih središč sta odvisni od relativne pomembnosti teh središč kot zaposlitvenih in storitvenih središč in seveda od obsega tistega dela teritorija posameznih občin, ki ga še zajema obravnavano območje, oziroma od oddaljenosti teh središč do roba območja. Situacija je na severozahodni in zahodni slovenski strani precej drugačna kot na južni in severovzhodni hrvaški strani, kjer je onstran republiške meje sploh večji del tega spominskega območja. Na hrvaški strani je zelo pomembno, da je velika, v perspektivi do leta 2000 skoraj milijonska urbana aglomeracija Zagreba v neposredni bližini, skoraj na robu spominskega območja. To je za »Veliki Zagreb« poleg Medvednice edino obsežnejše gorsko oz. hribovsko območje v neposrednem turistično rekreacijskem zaledju. Avtocesti Zagreb - Karlovac in Zagreb - Novo mesto spominsko območje v majhni oddaljenosti oklepata tako na severni kot na južni strani. Med občinami ob severnem robu Gorjancev (v SR Sloveniji) nobena od treh (Novo mesto, Brežice, Krško) v spominsko območje ne vključuje več kot četrtino svojega teritorija; v bistvu samo podgorske vasi. Globlje v njegovo notranjost sega občina Samobor, katere večina ozemlja, in s tem gravitacijskega zaledja, je prav na tem območju. Največji in teritorialno najširši del območja pa zajemata v svoj teritorij velika občina Jastrebarsko in manjša občina Ozalj. Občina Metlika zajame poleg svojega teritorija v gravitacijsko zaledje še precejšen del hribovskega ozemlja neposredno na severovzhodu, ki je sicer že v SR Hrvatski. Dostopnost do Metlike je tu bistveno boljša kot do Ozlja. Metlika je poleg tega še pomembnejše zaposlitveno središče, tudi za Žumberčane. Vloga občinskih središč in njihov vpliv na oskrbne možnosti za prebivalstvo na posameznih odsekih spominskega območja je odvisna predvsem od njihove oddaljenosti od naselij v tistem delu območja oziroma od prometne dostopnosti iz naselij do središč in obratno. Očitno je, da je vpliv Novega mesta, Metlike in Brežic, pa tudi Sa-mobora, ki ležijo neposredno ob njegovem robu, močnejši kot vpliv Krškega Črnomlja, Jastrebarskega ali tudi Ozlja. Prvoimenovana središča zajemajo le po nekaj naselij tega območja že v radij 4 km oddaljenosti po cestah, torej v radij enourne pešhoje (ne pa v radiju polurne pešhoje!). Toda v radij 10 km oddaljenosti zajema Novo mesto še velik del zahodnega gorjanskega Podgorja, Metlika pa skoraj ves slovenski del območja in enako tudi Brežice. Samobor spričo goratega terena in navezave na cesto ob Breganskem potoku zajema na svojem delu območja Ž-G zgolj nepo- sredno zaledje do višjega grebena. Jastrebarsko z radijem 10 km po cesti pa sploh ne seže na spominsko območje, enako tudi ne Krško. Ozalj zajema v tem radiju le nekatera obrobna naselja. Razen iz Novega mesta in Metlike je tedaj spominsko območje, oziroma so naselja v njem, oddaljena od občinskih središč vsaj 10 pa tudi do 20 km, nekatera pa celo precej več, predvsem v osrednjem delu območja na hrvatski strani (Samobor-Kalje 30 km, Jastrebarsko-Kalje 29 km). Te oddaljenosti po svoje pojasnjujejo tudi silno depopulacijo hrvatskega goratega Žumberka oziroma sorazmerno mnogo ugodnejšo situacijo na območju Gorjancev oziroma njihovega Podgorja v Sloveniji. Kažejo pa tudi veliko potrebo po močnejšem omrežju lokalnih centralnih krajev na hrvatski strani spominskega območja. Posledica boljše dostopnosti na slovenski strani je tudi neprimerno večji delež dnevnih delovnih migrantov med aktivnimi prebivalci posameznih naselij. Poleg občinskih središč so pomembnejša lokalna središča na pretežno hribovitem oziroma goratem delu območja Žumberak-Gorjanci le prav redka. Gre v glavnem le za centralne v a s i. Na robu, vendar še znotraj spominskega območja na slovenski strani, izstopajo Šentjernej in Kostanjevica, od katerih je prvi že kar pomembno zaposlitveno središče, na južni strani pa še Semič. Na hrvatski strani je poleg občinskih središč kot zaposlitveno središče neposredno ob spominskem območju pomembna le Breganas svojo industrijo, ki priteguje delovno silo v precejšnji meri tudi s slovenske strani oziroma brežiškega dela Gorjancev. Toda večje centralne vasi, ki sicer nudijo zaposlitev v glavnem le v storitvah, so razen Krašičevže vsa izven območja in vplivajo nanj le posredno. Glede dnevne delovne migracije je vpliv regionalnih središč razen v primeru bližnjega Novega mesta zaradi oddaljenosti manj pomemben kot vpliv drugih, bližnjih občinskih središč. Kot povsem lokalna središča (subcentralne vasi in v nekaterih primerih centralne vasi) so v omrežju naselij pomembna središča krajevnih skupnosti. Zlasti še na hrvaški strani, kjer gre za v glavnem manjše krajevne skupnosti, pa je »opremljenost« teh lokalnih središč skromna. Predvsem pa ta lokalna središča niso tudi lokalni zaposlitveni centri v proizvodnji. To so praktično izključno le lokalna oskrbna središča. Slaba medsebojna dostopnost med naselji oziroma posameznimi krajevnimi skupnostmi, pogojena s konfiguracijo oziroma terensko razbitostjo zaradi globokih dolin, otežkoča posameznim malim centrom zajemanje širšega gravitacijskega zaledja, ki bi zagotovilo pogoje za razvoj boljše opremljenosti. Politično-teritorialna členitev območja Žumberak-Gorjanci je pomembna. Teritorialne skupnosti so zelo močen faktor povezovanja več naselij v skupno enoto. Krajevne skupnosti so v naših razmerah tiste osnovne enote, ki najbolje izražajo teritorialno povezanost naselij in navezanost na neko naselje - središčes skupnimi funkcijami tudi glede lokalne oskrbe kot skupnega problema in interesa. Zelo pogosto, zlasti v hribovitih območjih kot je osrednji del spominskega območja, so meje krajevnih skupnosti tudi fizične ločnice dostopnosti (slemena, reke). Glavni kraji skupnosti pa so po pravilu tudi najbolj središčni kraji, kar jim daje tudi komparativne prednosti za lokacije centralnih funkcij poleg čim boljše dostopnosti iz vseh naselij krajevne skupnosti. Analiza krajevnih skupnosti na spominskem območju je pokazala, da gre za velike razlike med njimi in s tem imamo opravka tudi z zelo različnimi možnostmi za uveljavljanje in nadaljnji razvoj centralnih naselij. III. OSNOVE ZA OMREŽJE CENTRALNIH KRAJEV Ocena splošnih pogojev oziroma determinant za obstoj in razvoj omrežja centralnih krajev (oskrbnih središč) na območju Gorjanci-Žumberak in relevantnih občin. V študiji uporabljeni indikatorji kvalitativnega značaja so tisti, ki z njimi razpolagamo - neposredno ali posredno - iz objavljenih statističnih virov oziroma uradnih evidenc. Niso pa nujno tisti, ki bi vzročno-posledične zveze in odnose vedno na najbolj direktni način izkazovali (merili). So tedaj primer indikatorjev za analizo stanja (ali tudi teženj), ki jo je mogoče razmeroma hitro, a še dokaj vsestransko opraviti o omrežju manjših centralnih naselij na nekem območju. Več dejavnikov oziroma danosti vpliva na obseg in razporeditev centralnih dejavnosti. Stopnja gospodarske razvitosti. Občine, ki segajo na obravnavano območje s svojimi perifernimi deli (brez občinskih središč), so neenakomerno razvite, znatne pa so tudi razlike med krajevnimi skupnostmi, ki so vključene vanj. Razlika na lokalni ravni je predvsem v stopnji oziroma obsegu industrializacije, ki je zajela krajevne skupnosti v SR Sloveniji močneje in preje kot v SR Hrvatski. Ta industrializacija je ustvarila kraje s 300 do 500 delovnimi mesti v industriji na lokalnem območju in s tem krepila tudi lokalno bazo za razvoj in obstoj storitvenih oziroma oskrbnih dejavnosti. Predvsem pa tudi krepi kupno moč lokalnega prebivalstva. Sicer pa jo dviga in krepi tudi zaposlenost v središčih izven območja, kamor se usmerjajo tokovi dnevne delovne migracije. Zaposlenost prebivalstva dosega v krajevnih skupnostih območja oziroma v ustreznih občinah zelo različne stopnje. Velik, v nekaterih krajevnih skupnostih skoraj izkjučni delež med zaposlenimi po posameznih krajevnih skupnostih predstavljajo dnevni migranti, ki zadovoljujejo znaten del oskrbe v krajih zaposlitve in s tem slabšajo pogoje za obstoj oziroma nastanek ustreznih oskrbnih dejavnosti v naseljih oziroma centralnih krajih na spominskem območju samem. Socioekonomska in demografska struktura prebivalstva je pomemben faktor za obseg in strukturo potrošnje oziroma potreb, ki jih zadovoljujejo centralne dejavnosti v krajevnih skupnostih na obravnavanem območju oziroma v obrobnih središčih. Demografska struktura je v znamenju velikega dela starega prebivalstva in razmeroma malo mladega, kar vpliva zlasti na zadovoljevanje potreb v nekaterih družbenih dejavnostih. Koncentracija prebivalstva v središču. Faktor, ki poleg gostote prebivalstva lahko dodatno stimulira razvoj centralnih dejavnosti oziroma njihovo pojavljanje, je tudi stopnja koncentracije prebivalstva v centralnem kraju. Centralni kraji so praviloma (izredno visoka stopnja sozavisnosti) tudi največji kraji v svojih zaledjih. Analiza za obravnavano območje to potrjuje. Nekatere posamezne »centralne« dejavnosti so razvite celo v krajevnih skupnostih, ki obsegajo samo eno naselje (!), čeprav so to le majhna ali srednjevelika podeželska naselja. Podobna je situacija tudi v nekaterih krajevnih skupnostih, ki zajemajo le dve. tri naselja in kjer je stopnja koncentracije prebivalstva seveda visoka. Vpliv koncentracije prebivalstva je seveda še večji, če gre pri središču tudi za večji kraj; zlasti z nekaj sto prebivalci. Obratno pa tudi visoka stopnja koncentracije prebivalcev v okolišu oziroma lokalni skupnosti z maloštevilnim prebivalstvom nima posebnega vpliva, ker je pač c e -1 o t n o število prebivalstva premajhno za pojav centralnih dejavnosti. V analizi smo iz ovrednotenja izključili krajevne supnosti le z enim naseljem (to je koncentracija prebivalstva 100%), ker gre za posebne primere (X). Za zelo visoko stopnjo koncentracije štejemo krajevne skupnosti z več kot polovico prebivalstva v središču (A), z izrazito koncentracijo pa tiste s preko 35% (B), s precejšnjo koncentracijo pa krajevne skupnosti med 25 in 35% prebivalci v središču (C), s šibko koncentracijo med 18 in 25% prebivalci (D), medtem ko imajo neizrazito koncentracijo krajevne skupnosti z deležem prebivalcev v središču nižjim od 17% (E). V nekaterih primerih je upoštevano kot funkcionalno naselje, ki je sestavljeno iz dveh delov. Ponekod pa so tudi primeri, kjer središče krajevne skupnosti ni največje naselje. Obseg gravitacijskih zaledij in pragovi za posamezne funkcije. Za obstoj centralnih dejavnosti je potrebno, da doseže dejavnost, ki predstavlja določeno funkcijo v omrežju centralnih krajev neke določene minimalne pogoje za obstoj, ki jih označujemo kot »prag« pojavljanja. Za ekonomske dejavnosti je to spodnja meja rentabilnega poslovanja tiste poslovne enote (npr. trgovine). Ekonomski kazalci, zlasti za manjše (nižje) centralne dejavnosti, niso na voljo. Posredno pa merimo ta »prag« z minimalnim številom potrošnikov (prebivalcev), ki jih more enota zajeti v svojem gravitacijskem območju (zaledju). Za Slovenijo imamo za nekatere nekoliko bolj specializirane dejavnosti te pragove empirično ugotovljene. Za obstoj lekarne je bilo v začetku sedemdesetih let potrebno zaledje z okrog 4500 prebivalci. Za funkcije centralnih vasi oziroma lokalnih središč, s katerimi moramo edino računati na območju Zumberak-Gorjanci, še ni enovitih empiričnih izkušenj, vendar pa so pragovi očitno bistveno nižji. Popolne osemletne šole z vsaj po enim oddelkom (ki sicer niso racionalne) se pojavljajo že pri zaledju s 1000 do 1500 prebivalci, vendar je tu vzdrževanje solidarnostno financirano. Trgovina z mešanim blagom (to je najbolj splošni trgovski obrat) pa se pojavlja že za zaledje z manj kot 500 prebivalci. Za obstoj pošt je potrebno (normalno) bistveno večje gravitacijsko zaledje za posamezno enoto, vendar pa se za redko poseljena območja uporabljajo tudi drugi, ne vedno ekonomsko tržni kriteriji oziroma pogoji. Velikost središč krajevnih skupnosti po številu prebivalcev. Ta indikator je uporaben v povezavi s teritorialno velikostjo gravitacijskih območij in gostoto prebivalstva, kakor je bilo že omenjeno. Večje število prebivalcev (vsaj nekaj sto prebivalcev, ki je potrebno, da je dosežen minimalni prag za obstoj npr. trgovine v kraju) mora namreč že samo, brez zaledja okoliških krajev, zagotavljati - zlasti če je višje kot ustrezni minimalni prag - obstoj posameznih dejavnosti. To je pomembno zlasti za tip subcentralnih vasi in še bolj takoimenovanih inicialnih centrov po hrvatski terminologiji, kjer se pojavljajo le posamezne dejavnosti v središčih krajevnih supnosti kot so npr. Slani dol, Noršič selo ipd. Na osnovi analize velikosti centrov so opredeljene naslednje kategorije od A do E: - središča z več kot 1000 prebivalci (A), - središča s 600 do 999 prebivalcev (B,), - središča s 400 do 599 prebivalcev (B2), - središča s 300 do 399 prebivalcev (C), - središča s 100 do 299 prebivalcev (D), - središča z manj kot 100 prebivalci (E). Demografska dinamika prebivalstva krajevnih skupnosti. Indikator, ki nekaj pove ne le o stanju oziroma pogojih za obstoj centralnih krajev, ampak tudi o razvojnih možnostih, je demografska dinamika prebivalstva (to je potrošnikov storitev). Predvsem gibanje števila prebivalcev v gravitacijskih zaledjih je skoraj edini razpoložljiv podatek in čeprav ne daje vpogleda v strukturo prebivalstva, je dovolj zgovoren indikator o splošnem trendu, ki je končno za presojo relevanten. Rastoče število prebivalstva pomeni širjenje potrošnje oziroma porabe storitev in s tem osnovo za ekspanzijo, zlasti če gre vzporedno tudi za dvig kupne moči prebivalstva. Zmanjšanje števila, zlasti če je izrazito, pa kaže, da se pogoji slabšajo. To je tem bolj usodno, če je že obstoj sedanjih centralnih dejavnosti na robu minimalnih pragov populacijskega zaledja za posamezne funkcije. Za potrebe te ocene je bilo analizirano gibanje števila prebivalcev (indeks glede na 1981) za vse povojno obdobje in za zadnjo dekado še posebej. Območja krajevnih skupnosti so bila torej klasificirana predvsem po indeksu 1984/1948, dodatno pa je bil upoštevan tudi razvoj v zadnjem desetletju. V prvo kategorijo (A) so bile uvrščene krajevne skupnosti, kjer je znašal indeks rasti prebivalstva v obdobju 1948/1981 več kot 105. V drugo (B) kategorijo, kjer je znašal med 95 in 104, kar pomeni, da je prebivalstvo v glavnem stagniralo. V tretjo kategorijo (C), kjer je bil indeks 77,6 (povprečje za vse spominsko območje!) in 94. To so tiste krajevne skupnosti, kjer padec števila prebivalstva še ni bil prekomeren, četudi že izrazit. V četrto kategorijo (D) so bile uvrščene krajevne skupnosti z indeksom med 50 in 77,5. Pri tem je kot D2 posebej označena podkategorija, kjer je indeks manjši od 70, torej je že šlo zares za izrazit padec, pri katerem so se demografski pogoji za obstoj centralnih dejavnosti že hudo poslabšali. V zadnjo kategorijo (E) pa so bile uvrščene krajevne skupnosti, kjer je bil indeks pod 50; kjer se je prebivalstvo zmanjšalo na polovico, torej je situacija naravnost kritična (hribovsko območje v hrvatskem Žumber-ku), zlasti pri manjših krajevnih skupnostih. Bistveno večje število prebivalstva na začetku obdobja pojasnjuje, da so določene centralne dejavnosti, ki so nastale prej, še ostale vsaj v nekaterih središčih takih krajevnih skupnosti. Njihov nadaljni obstoj, kar velja tudi za kategorijo D2, je močno vprašljiv, možen bo le ob solidarnostni pomoči. Gostota prebivalstva in dostopnost. Gostota poselitve oziroma prebivalstva je pomemben faktor za oblikovanje centralnih krajev. Pri nizki gostoti bo omrežje istovrstnih centralnih krajev (ista hierarhična stopnja) zaradi minimalnih pragov za posamezne dejavnosti redkejše kot pri višji gostoti. Opremljenost bo slabša in manj popolna. Učinek gostote pri formiranju omrežja se še stopnjuje, če je demografska dinamika v smeri upadanja ali rasti prebivalstva, kar je zlasti primer na hrvatski strani območja. Tu je veliko zmanjšanje števila prebivalstva gostoto v gorskem delu območja znižalo v toliki meri, da je obstoj celo še preostalih centralnih dejavnosti ogrožen, čeprav bi se depopulacija takoj ustavila. V teh pogojih bi moralo biti omrežje centrov, da bi bilo usklajeno oziroma vsaj blizu minimalnih pragov za posamezne dejavnosti, bistveno redkejše. To pa bi pomenilo seveda tudi bistveno poslabšanje dostopnosti do centrov, ki pa je prav za dejavnosti osnovne oskrbe na ravni centralnih vasi bistvenega pomena za prebivalstvo. Gostota pod 35 prebivalcev na km2, zlasti pa pod 20, je v goratem območju, kjer so stvarne razdalje bistveno večje kot na ravninskih predelih, komaj še sprejemljiva. Če merimo dostopnost do centralnih krajev po času, ki ga porabimo za pot do centralnih krajev najnižje stopnje, je ta gostota že usodno nizka. Razmeroma visoke gostote na območju severno od Gorjancev pa tudi na nižjem južnem obrobju območja -od Metlike do Pribiča - pojasnjujejo relativno bistveno boljšo opremljenost centralnih in subcentralnih vasi v tem območju. Teritorialni obseg območij. Teritorialni obseg možnega gravitacijskega zaledja je skupaj z lego središča lahko faktor, ki pospešuje ali zavira v središču obstoj in razvoj centralnih dejavnosti. Male lokalne skupnosti, v našem primeru krajevne skupnosti, imajo slabše pogoje kot večje, ker pri enaki ali podobni gostoti prebivalstva ne zagotavljajo dovolj velikega števila »potrošnikov«, čeprav so ti sicer razporejeni v bližnjih naseljih. To velja na splošno za vse krajevne skupnosti, ki imajo manj kot 10 do 12 km2 površine, torej v radiju, ki je precej pod 2 km od središča. To ne velja le pri izjemno velikih odstopanjih v gostoti prebivalstva navzgor, zlasti pa navzdol. Še slabši so pogoji pri krajevnih skupnostih, ki merijo le nekaj kvadratnih kilometrov. Tudi bistveno zvečana gostota prebivalstva ne izboljša pogojev, ker bi bila središča preblizu, da bi bilo omrežje racionalno. Izpostavljene so tudi - spričo bližine - tudi »prostorski konkurenci« sosednih centrov iste ali višje ravni. Najbolj primerna oddaljenost središča na tej ravni je v radiju okrog 2,5 do 3 km (do največ tri-četrt ure pešhoje). Kjer so središča glede na pripadajoče območje v periferni legi, so pogoji seveda še slabši. Obseg gravitacijskega območja okrog 20 km2 in gostota poselitve med 50 in 60 prebivalcev na km2 že omogoča zajetje dovolj velikega gravitacijskega zaledja za nekaj dejavnosti, značilnih za lokalno oskrbo; toda za bolj kompletno ponudbo je potrebno večje zaledje z okrog 3000 prebivalci v polurni dostoposti do središča. IV. OVREDNOTENJE INDIKATORJEV ZA LOKACIJO CENTRALNIH DEJAVNOSTI IN OPREDELITEV CENTROV Tabela ovrednotenja faktorjev za pojavljanje centralnih krajev na lokalni ravni (oziroma ustreznih centralnih dejavnosti na območju posameznih krajevnih skupnosti) pojasnjuje stanje, kakršno je, oziroma je bilo v polpreteklem obdobju. Predstavlja poizkus objektivnega »merjenja« vpliva posamičnih dejavnikov na osnovi vsaj do neke mere kvantitativnih kazalcev, razvrščenih v smiselne kategorije. Nekateri, npr. za lego in dostopnost, so le posredni oziroma ocenjeni (npr. radij povprečne oddaljenosti iz gostote prebivalstva in teritorialnega obsega, površine). Kljub takim pomanjkljivostim pa se zdi, da le dokaj dobro kažejo ne le absolutno ampak predvsem relativno boljše ali slabše in zelo slabe pogoje, ki obstajajo v posameznih krajevnih skupnostih za obstoj in razvoj centralnih krajev. Poizkus ponderacije kategorialnih vrednosti (A do E) ni bil izveden, ker se n.pr. visoke vrednosti dveh indikatorjev lahko medsebojno izključujeta in ker podrobnejši podatki npr. o lokalni dostopnosti - brez večjih novih raziskav - niso na voljo. Očitno pa je, da je število prebivalcev v nekem okolišu, stvarnem ali potencialnem gravitacijskem zaledju, pomembnejše, kot je na primer teritorialna velikost brez upoštevanja gostote. Ali pa, da je velikost centralnega kraja samega (oziroma njegove neposredne soseščine) pomemben faktor ne glede na stopnjo koncentracije le tedaj, kadar gre za večja oziroma velika podeželska naselja. Kategorije so bile delno določene le empirično (iz znanih primerov) in so le približne orientacije. Pomemben indikator - kupna moč prebivalcev - ni vključen, ker ni ustreznih podatkov in ker se kupna moč tudi lahko močno odliva; zato bi bila primerjava neustrezna. Večkratno pojavljanje iste kategorije kazalcev vsekakor kaže na splošne pogoje. Velike razlike za isto krajevno skupnost pa nakazujejo, kje so problemi! Pregled indikatorjev dokaj jasno pokaže - ne glede na dejstvo, da imajo posamezni indikatorji različno »težo« - da so pogoji za obstoj in razvoj centralnih dejavnosti lokalne ravni na območju Žumberak-Gorjanci pri posameznih krajevnih skupnostih močno različni. Pri nekaterih so kazalci v tako nizki kategoriji valorizacije, da ne preseneča, če njihova središča vobče niso centralni kraji v smislu oskrbnih središč, ampak so take skupnosti v celoti navezane na oskrbo v središču - centralnem naselju neke (ali več) sosednjih krajevnih skupnosti. To velja predvsem za nekatere manjše, reliefno močno izolirane krajevne skupnosti predvsem na hrvatski strani. (Smerovišče, Slani dol, Dojutrovica, Vrškovac); v Sloveniji pa velja to le za Mrzlo vas v najbolj hribovitem območju. Pogoji so slabi tudi sicer v teritorialno velikih krajevnih skupnostih na slovenski in hrvatski strani (Podgrad, Sošice, Pečno, Radatoviči, Dragoševci, Kalje, Budinjak, Stojdraga, Noršič selo). To je predvsem zaradi nizke gostote prebivalstva oziroma majhnega populacijskega zaledja. Skoraj v vseh središčih teh krajevnih skupnosti se pojavlja posamezna dejavnost ali dve, najpogosteje trgovina ali štiriletna osnovna šola; nikjer pa ni minimalno značilnega sklopa vseh funkcij (dejavnosti), kar bi kraju zares dajalo vlogo centralnega naselja. V Radatovičih imajo tudi že proizvodni obrat, ki je zaposlil nekaj okoliških prebivalcev, vendar ta sam po sebi še ne more v kratkem času zagotoviti pogojev za izoblikovanje kompletnega centralnega kraja, še zlasti, ker je Metlika dokaj blizu. Zato velik del zaledja raje uporablja centralne dejavnosti s kompletnejšo ponudbo v Metliki. Vsekakor pa lahko pričajujemo, da bo obrat v Radatovičih, če bo deloval uspešno, zaustavil izsejevanje in s tem preprečil, da bi se neposredno teritorialno območje nadalje praznilo. Do zgostitve prebivalstva, ki bi zagotavljalo primerno zaledje za nastanek kompletne centralne vasi, pa bi moglo priti šele v daljšem obdobju uspešnega lokalnega zaposlovanja. V vsakem primeru gre v teh primerih le za subcentralne vasi (po slovenski terminologiji), ki so bolj kompletno opremljene kot jih predpostavljajo razvojni načrti za inicialne centre po hrvatski terminologiji. Objektivno na boljšem so krajevne skupnosti v nižjih, gosteje obljudenih delih spominskega območja. Toda zelo majhne krajevne skuposti so tudi tu brez pravih centralnih naselij (Velike Malence, Grabrovec,Drašiči, Obrež, Lovič, Dvorište). Te skupnosti so navezane na bolje opremljena najbližja središča drugih krajevnih skupnosti. Zaledje za taka centralna naseja pa se z malimi krajevnimi skupnostmi le redko bistveno poveča. Navezanost nekaterih celotnih sosednjih krajevnih skupnosti ali njegovih delov vsekakor pojasnjuje, da lahko obstajajo vsaj kot subcentralne vasi, kot središča sicer majhnih krajevnih skupnosti; tak primer je Kašt v občini Ozalj. V izjemnih primerih so le posamezne centralne dejavnosti še v drugih krajih, ki niso središča krajevnih skupnosti. Tako je v teritorialno izredno veliki in na več kot polovici teritorija zelo redko poseljeni krajevni skupnosti Semič. Taki kraji (po hrvatski terminologiji inicialni centralni kraji) so Črmošnjice. Štrekljevec ter delno Rožni dol. Značilno je, da gre v teh primerih bodisi le za štiriletno osnovno šolo ali le za trgovino. (take so še Bude. Željezno, Kupčina in Mrzlo polje). Valorizacija faktorjev, ki vplivajo na centralne funkcije oziroma na oblikovanje omrežja centralnih naselij, zelo očitno kaže na probleme, ki se pojavljajo in se bodo pojavljali - zlasti, če ne bo depopulacija v kratkem času zaustavljena - pri znatnem številu centralnih naselij na celotnem območju Zumberak-Gorjanci. Predvsem zadeva to kraje najnižje stopnje centralnosti, kjer je spričo neugodnih pogojev nevarnost krčenja števila teh krajev največja, taka je obenem potreba po lokalni oskrbi za okoliško prebivalstvo. Nadaljnje krčenje dejavnosti - četudi bi bilo to ekonomsko smotrno z ožjega vidika nadaljnjega razvoja posamezne dejavnosti: šole, trgovine, pošte itd. - ne bi smelo biti orientacija za bodočnost, saj bi depopulacijo le še pospešilo. Nasprotno, utrditev in izpopolnitev omrežja se kažeta kot nujnost zaradi zagotovitve vsaj minimalnega standarda oskrbljenosti prebivalstva. Izboljšava - ampak bistvena -lokalne medkrajevne dostopnosti bo lahko delno popravila situacijo v hribovskih predelih oziroma njihovo dostopnost tudi do notranjih ali zunanjih središč območja, (občinski centri; pomembnejši lokalni centri: Krašič, Šentjernej, Semič, ki morajo nuditi tudi bolj specializirane storitve). Osnovno oskrbo lokalne ravni (šola. trgovina, zdravnik, pošta, telefon, avtobusna postaja,) pa bo treba slejkoprej zagotavljati vsaj v obstoječih središčih znotraj območja. V razvitih deželah se v podstandardnih pogojih, s katerimi imamo opravka tudi na spominskem območju, uveljavljajo tudi že nove organizacijske oblike zagotavljanja teh dejavnosti, da se doseže vsaj delno rentabilnost. Tako namesto redno avtobusne linije prevzema maloštevilne potnike lokalni poštni avto, ki že tako in tako dnevno kroži med naselji in sedežem pošte. V drugih primerih se povežejo trgovina in poštne ter bančne storitve. Prodajalec v trgovini opravi še storitve pošte. Drugje se uveljavlja potujoča trgovina z osnovnim asortima-nom preskrbe itd. Te oblike bi bilo potrebno posebej preveriti, koliko in v katerih primerih bi jih mogli predlagati kot rešitve v razmerah, kakršne so na našem območju. V. Sklepne misli in ugotovitve Analiza sedanjega stanja in pogojev za razvoj omrežja centralnih naselij na spominskem območju Žumberak-Gorjanci je bila opravljena z zelo skromnimi enakovrstnimi podatki, ki so bili na voljo za obe strani, slovensko in hrvatsko. Za hrvat-sko stran npr. neposrednih podatkov o obsegu gravitacijskih območij vobče ni. Zato sta metoda obdelave in izbor indikatorjev omejena le na tiste, ki so na voljo iz splošnih informacijskih virov (kataster, statistika) ali iz občinskih evidenc (opremljenost centralnih naselij) oziroma iz družbenih planov občin. Ker iz splošne teorije o centralnih krajih o specifičnem obnašanju in medsebojne sozavisnosti parametrov za tako majhna, lokalna redišča ni ustrezne orientacije oziroma razvitih modelov, je bila opravljena le analiza ustreznih in razpoložljivih indikatorjev oziroma parametrov in poskus ponderiranja zgolj na osnovi relativnih skalar-nih vrednosti. To še ne zadošča za rigorozno kvantitativno analizo. Omogoča pa - kot je pokazalo vrednotenje skupne pregledne tabele vrednosti za indikatorje - dokaj zanesljivo presojo o večji ali manjši dejanski oz. potencialni (relativni) pomembnosti posameznih središč krajevnih skupnosti v sistemu centralnih krajev na obravnavanem območju. Očitno se je pokazal negativni vpliv nizke gostote prebivalstva, slabe mednasel-binske dostopnosti in še posebej močne depopulacije. Taka je situacija skoraj povsod v hrvatskem Žumberku in razlog, da so problemi razvoja - vobče nadaljnega obstoja - centralnih dejavnosti oziroma centrov na hrvatski strani spominskega območja bistveno težji kot na slovenski strani. Tu je tudi poselitev na sploh omejena pretežno na nižje lege oziroma na rodovitnejše in gosteje naseljene predele ter so naselja oziroma posamezne krajevne skupnosti tudi bliže večjim zaposlitvenim središčem, delno celo znotraj območja (Šentjernej!), predvsem pa v posameznih občinskih središčih. Pregledna tabela ovrednotenja indikatorjev za lokacijo lokalnih centralnih dejavnosti po krajevnih skupnostih na območju Žumberak-Gorjanci Center krajevnih skupnosti Lega centra glede na: površino prebiv. I. II. Stev. prebival. v okolišu (KS) III Gostota prebival, na km-IV Velikost okoliša v ha V Stcv. prebiv. v središču VI. % preb. v središču VII. Dcmogr. dinamika VIII. SlL'V. prebiv l%l alcev 1981 Brežice (B) 1. Jesenice B, B c, A c D/B, A A 1.211 1.244 2. Velika dolina D C c, B, B C B C 1.117 1.007 3. Čatež D C C, B B C B C 1.068 1.000 4. Cerklje B B A A* A D/C E/C c 2.282 2.061 5. Velike Malence - - c, B, E D X c 232 206 6. Mrzla vas) D C E, C C D B D 369 329 Krško (K) 1. Kostanjevica D C A D A B, C D 2.565 2.583 2. Podbočje C B B B; A D/B; E D, 2.049 1.868 Novo mesto (NM| 1. Orehovica B B c, C B D D C 1.160 1.128 2. Brusnice B B c, C B B, B A 1.096 1.165 3. Gabrje D B D C B B, A C 754 684 4. Stopiče (Črmošnjice) C B B A B D D/B A 1.354 1.510 5. Dolž D C D D C D A D 601 514 6. Podgrad C B C, C/D C D E C 993 913 7. Birčnavas B B c, C B D/C, D/A A 1.126 1.163 8. Šentjernej C B A A A A D A 4.507 5.132 Črnomelj (Č) Semič C B A D A B/A B/C B 3.582 3.638 Center krajevnih skupnosti Lega centra glede na: površino prehiv. 1. II. Štev. prebival. v okolišu (KS) III Gostota prebival, na km* FV. Velikost okoliša v ha V. Stev. prebiv. v središču VI % preb. v središču VII Dcmogr. dinamika VIII. Stev. prebivalcev 1961 19X1 Metlika (M) 1. Suhor B B c, D c D D D, 934 826 2. Radoviča C C D B, c D A D, 574 420 3. Jugorje C B D D D E B/A D 206 151 4. Gabrovec - - E D E D X D 186 125 5. Drašiči B B E, C C D X E, 418 327 Ozalj (O) 1. Radatoviči C C E, E D E D E 557 258 2. Kašt B, B E, D C E A E 423 203 3. Vivodina C B E, C C E E E 638 366 4. (Dragoševci) D C E, E D E X E 465 156 5. (Dojutrovica) D C E, D D E B E 268 138 6. (Stojavnice) C C E, B E E B D, 232 152 7. (Dvorište) - - Et C E E X E 113 50 8. (Lovič) - - E, C E E X E 295 160 9. (Obrež) D C E, B, D D C D: 588 394 10. (Vrškovac) - - Ei A E D X E 243 190 Jastrebarsko (J) 1. Krašič C B A A (A) B, B C 2.373 2.066 2. Kalje C C D D D E E D: 1.083 641 3. Kostanjevac D C C; D C D E D, 1.412 885 4. Sošice D C D E D D B E 1.045 434 5. Prekrižje C C D Bi C D C D, 1.060 667 6. Pribič D C B A B Bi C D 2.105 1.523 7. (Oštrc) C C D D D D C D 921 478 8. (Pečno) C B E, E D E B E 474 214 Samobor (S) 1. Grdanjci D C c2 D D C B D, 1.059 887 2. Budinjak D C D E D E D D, 1.199 648 3. Stojdraga C c E, E D D B D, 383 259 4. Noršičselo C B E, D D C B D, 606 417 5. Slani dol C B D B, C D A B 488 458 6. Veliki Lipovec D C E, D D D C D; 526 380 7. (Smerovište) - - E, D D D X D: 259 177 vse KS v SRS 28.384 27.874 vse KS v SRH 18.767 12.132 skupaj 47.151 40.006 Literatura Strokovne literature, ki bi obravnavala posebej Gorjance ali Žumberak z vidika splošnih socioekonomskih pogojev, za zdaj še ni. Slovenski del spominskega območja še najceloviteje obravnava Melik (Slovenija II/3. zvezek, Posavska Slovenija, Ljubl- jana, 1959) pri geografski oznaki Dolenjske, str. 297 dalje, zlasti v podpoglavju o Gorjancih (str. 367-375). Podoben priročnik za hrvatski Žumberak je kolektivno delo Geografija SR Hrvatske, izd. Školska knjiga, Zagreb 1974, ki obravnava ta del v okviru Zagrebške urbane regije, na str. 7 do 61, zlasti pa 52 do 56 in posebej Žumberak na str. 187 sl. Od druge, bolj specifične literature je uporabljena predvsem naslednja: V. Kokole: Centralni kraji v SR Sloveniji, Geografski zbornik SAZU, 1971, ki obravnava tudi manjše, podeželske centralne kraje najnižje stopnje. I. Vrišer: Centralna naselja v Jugoslaviji. Ekonomska revija, 1968, ki pa zajame samo mestne centralne kraje na obrobju območja Žumberak-Gorjanci. I. Crkvenčič (urednik): Centralna naselja i gradovi SR Hrvatske. Geografska analiza; Školska knjiga, Zagreb 1976. Tudi to delo manjše podeželske centralne kraje (»lokalna središta«) - 157 do 208 centralnih krajev v zagrebški regiji - oziroma njihovo problematiko ne obravnava problemsko in ne podrobneje. Uporabljeni so bili tudi - kot vir informacij in za razčlenjevanje razvojne problematike - Srednjeročni družbeni plani prizadetih občin oziroma tudi dolgoročni, kolikor so bili do pomladi 1986 že izdelani. Povzemajo namreč tudi analize razvojnih možnosti in ne le oznako stanja. Manjša metodološka neskladja v rangiranju centralnih naselij za hrvatski del in za slovenski del niso tolikšna, da ne bi bila mogoča smiselna primerjava. Za kvantifikacije je bilo uporabljeno razno statistično gradivo, zbrano iz ustreznih virov (predvsem Popisa prebivalstva in katastra ter drugih uradnih evidenc), ki sta ga zbrali Projektna skupina in Gozdarski inštitut. THE LOCAL CENTRAL PLACES IN THE MEMORIAL AREA OF THE ŽUMBERAK-GORJANCI BORDERLAND (W OF ZAGREB, YUGOSLAVIA) Vera in Vlado Kokole (Summary) The paper deals with central places in the mountainnous Žumberak-Gorjanci area (to the W of the city of Zagreb) and its foot-hills: on a territory of nearly thousand km2 including parts of eight communes lying both in the S. R. of its important role during the 1941-1945 liberation war and for which a special regional rehabilitation and development plan is now being prepared. The relevant background studies included also one on the central places, their present condition and the factors affecting their possible growth or decline in the future as a basis for providing guide-lines in the development process. For this is an underdeveloped area and only a limited amount of information relevant was available, mostly concerning population distribution and structure, its dynamics, further the existing level of the provision with services by small local centres and the size of the basic units of observation which were the local communities. A simple weighting system for the indicators of particular factors (supposed by theory) influencing the spatial distribution was developed and applied to local communities (or rather their central settlements). The observed scalar values were used to determine the relative role of particular factors on the present and possible future pattern of central places and their role in service provision. The prospects of a contraction of the network, in case of the lowest order centres is imminent. In particular in the Žumberak section of the entire area, which is markedly more mountainous and where local accessibility is worse and where rapid depopulation is still in progress) if some services will not continuously be subsidised and/or local jobs (employment in small industrial plants and in tourism) provided soon and in a considerable amount. UDK 910.1:551.44(23.03) = 863 UDC 910.1:551.44(23.03) = 20 O KOMPARATIVNIH METODAH V GEOMORFOLOGIJI VISOKOGORSKEGA KRASA Jurij Kunaver* Analitičnemu raziskovanju posameznih območij visokogorskega krasa so se v novejšem času pridružila sintetična razglabljanja o tipologiji tega tipa reliefa. Zadnja leta je literatura prinesla nekatere preglede območij visokogorskega krasa Zahodnih Alp in celo sveta, ki dajejo vtis zaokroženih sintetičnih prikazov. Take ambicije ima na primer delo R. M a i r e - a o Visokogorskem krasu sveta (1983). Vendar se zdi, da se je takemu cilju še bolj približal pregled tipov krasa Zahodnih oziroma francoskih Alp J. N i c o d a (1984). Namen tega sestavka je obravnavati poleg metodologije obeh avtorjev še nekatere, ki so namenjene istim ciljem, namreč objektivizaciji raziskovalnih rezultatov, odkrivanju vzrokov za razlike s pomočjo primerjav in s tem izgradnji enega ali več tipoloških sistemov ter končno regionalni geomorfologiji kot celoti in posebej visokogorskega krasa. Na zaključku dajemo nekatere nove predloge za geomorfološko tipologijo in sistematiko. Morfoklimatski pregled visokogorskega krasa po svetu, ki ga je podal Maire, je dobrodošel, ima pa nekaj pomanjkljivosti, na katere je treba opozoriti. Mairove primerjave sežejo od visokogorskih krasov, ki jih imamo tako rekoč pred durmi, do težko dostopnih azijskih in celo himalajskih območij, ki so doživela morda le bežen, enkraten obisk. V pregledu je zajetih skupno 57 primerov iz Evrope, Azije in Južne Amerike, primere iz severnoameriškega kontinenta obravnava le mimogrede. Maire uporablja zanimivo grafično metodo, s katero hkrati prikazuje enajst poglavitnih lastnosti posameznega območja, in to višinsko zonalnost, povprečno količino padavin, zgornjo mejo gozda, glaciokraški značaj površja, nivalnokraški značaj površja, prisotnost vodoravnih jam in brezen (z največjimi globinami in višinskim razponom), pojav škrapljišč, kraških polj in recentno oziroma fosilno poledenitev. Razumljivo je, da vseh enajst znakov ni uporabljenih za vsako območje in to bodisi zaradi odsotnosti pojava ali pa, ker ni podatkov. Toda uporabnik tega ne more vedeti. V povprečju je posamezno območje označeno s šestimi do sedmimi znaki, kajti recentni ledeniki, kraška polja in večje vodoravne jame so vendarle redkejši pojavi v kraškem visokogorju. Znak za zgornjo gozdno mejo je uporabljen le v posameznih primerih. Če primerjamo med seboj posamezne grafične ponazoritve za kraške visokogor- * Dr. izredni univ. profesor. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU ske masive, lahko ugotovimo, da so si v bistvu zelo podobne. Precej znakov je brez kvantitativnega pomena. Znaki so razpostavljeni po posamezni sličici bolj dekorativno. Sleherni znak za škrapljišče je drugačen in ne pomeni niti obsega niti morebitne ponazoritve oblike škrapljastih površin. Vendar je kljub temu treba priznati, da je na prvi pogled tak način prikazovanja učinkovit in privlačen, čeprav ni posebno koristen. Nasprotno pa so kvantitativno ovrednoteni nekateri drugi znaki. Torej gre za mešanje znakov, ki nimajo istega pomenskega imenovalca. Maire je med jugoslovanskimi območji upošteval Triglavsko pogorje, Durmitor in Kaninsko pogorje, slednje le na italijanski strani. Če primerjamo vse tri sličice med seboj, ni med njimi pravzaprav nobene bistvene razlike, še zlasti, če Durmitorju dodamo znak za brezno, ki je trenutno najgloblje v Jugoslaviji (glej sliko). Na Kaninu naj bi bilo glaciokraško površje celo manj zastopano kot pri obeh drugih območjih. To pa ni v skladu z objavljenimi rezultati raziskovanj. Med tremi območji je bistvenih razlik še mnogo, ki jih tako skromen grafični prikaz ne more prikazati. Vprašljivo se nam zdi tudi morfoklimatsko enačenje Julijskih Alp in Durmitorja, ki ju avtor prišteva med submediteranski hiperhumidni tip visokogorskega krasa. Kot padavinsko ekstremno območje omenja v tej zvezi tudi Orjen. Pri tem pozablja, da je padavinski režim v obravnavanih območjih med seboj vendarle različen. Orjenski kras tudi ne moremo v celoti šteti med tipični glaciokras. Verjetno bi zanj bolj ustrezala oznaka delni glaciokras, kajti poledenitev na njem ni imela tolikšnega obsega kot v alpskem predelu. Podobno velja za Durmitor. V obeh območjih je tudi bistveno manj laštastega površja, kar je povezano z značajem poledenitve, deloma pa z geološko zgradbo. Večji del alpskega sveta, z izjemo dela južnih francoskih Alp, ki pripadajo submediteranskemu morfoklimatskemu tipu, prišteva Maire zmernotoplemu humidnemu morfoklimatskemu tipu. Julijske Alpe so po našem mnenju bližje temu tipu. Pri Kaninu in še nekaterih podobnih, močno namočenih območij , bi bilo zato bolj ustrezno govoriti o zmernotoplem perhumidnem morfoklimatskem tipu, ki ga pa Maire ne razlikuje posebej. Zgornja razmišljanja lahko povežemo tudi s problematiko lokalnih klimatskih vplivov. Postavlja se namreč vprašanje, na kakšen način se, razen v kemizmu voda in v bilanci korozijske intenzitete, še pozna različna količina padavin, kakršna je v posameznih območjih, pri nas na primer na relaciji Kanin-Triglav-Kamniške Alpe. Pri Mairovi metodi motijo pregroba posploševanja oziroma poenostavljanja, ki bodejo v oči ne samo naših, ampak tudi v primerih dobro raziskanih francoskih, švicarskih in avstrijskih območij. To pa ne more izničiti nekatere prednosti, kot je možnost hitrega pregleda nad številnimi znanimi in neznanimi območji. O informativni vrednosti metode zato ni mogoče dvomiti. Maire je pač skušal na majhnem prostoru predstaviti vso raznovrstnost tega tipa krasa, ki ga je večinoma tudi sam spoznal. Zato od avtorja, ki je trenutno med najboljšimi poznavalci visokogorskega krasa, upravičeno lahko pričakujemo še drugačnih in boljših metod. Metodološko drugačen in še bolj temeljit je pregled francoskega alpskega krasa izpod peresa Jeana Nicoda, ki ga poznamo kot dolgoletnega vodjo raziskovanja krasa v dobršnem delu francoskega krasa in vsega Mediterana ter predvsem kot mentorja številnih francoskih in tujih krasoslovcev. Zdi se nam potrebno, da njegovo metodo predstavimo nekoliko bolj podrobno, saj je zanimiva in uporabna tudi za naše razmere. MAROKO -^ALŽIRIJA—!-— ŠPANIJA FRAHCIJA-ITALIJA ITALIJA ►!— JUGOSLAVIJA CC < ca ■< ) < <- Zj c* CD ^ LU K_> *< OC >■ j P) Sl. 1. Ilustracija R. Maire-a (1983) s primeri »zahodnih submediteranskih subaridnih (Maroko, Španija), se-mihumidnih (Južne Alpe, Alžir) in perhumidnih (Italija, Jugoslavija) kraških visokogorij«. V članku o zahodnoalpskem krasu, ki ga ilustrira pregledna morfoklimatska karta (Kunaver, 1986, 176), so obravnavani vsi apnenčasti masivi in to od obal Mediterana do francoske Jure. Nicod najprej razlikuje apnenčaste masive po geoloških lastnostih in po višini. Naslednje izhodišče je bioklimatsko, s pomočjo katerega avtor razlikuje različne morfoklimatske tipe alpskega krasa in to na podlagi več kriterijev. To so nadmorska višina, vpliv fosilne in recentne poledenitve, vegetacija v različnih pojavnih oblikah in sicer neporaščenost, delna poraščenost (nizka visokogorska vegetacija), posamezna drevesa, gozdnatost, dalje petrološke lastnosti apnenca kot so kompaktnost, dolomitiziranost, zdrobljenost, nato sledovi periglacialnih procesov in končno prevlada nivalnih vplivov v obliki 4-mesečne oziroma 9-mesečne pokritosti s snegom. Vsi našteti kriteriji so dominanti. Subdominanti kriteriji pa so specifični odtok, evolutivne oblike in to nadzemske in podzemeljske ter stopnja intenzivnosti korozijskega zniževanja površja. Vseh kriterijev je devet. Na tej osnovi razlikuje Nicod naslednje morfoklimatske tipe in podtipe kraškega površja: - 1. visokogorski ledeniški kras (2500-3300 m), a) površinski ledeniški, b) pod-ledeniški, c) proglacialni. - 2. visokogorski nivalni kras (1700-2500 m), a) goli nivalni, b) subnivalni z nesklenjeno vegetacijo, c) nivalni subalpski z redkimi drevesi (drevesna meja). Po Mai-ru (1984) je v severnih francoskih Predalpah območje Desert de Plate eden najlepših primerov golega nivalnega laštastega krasa, ki prehaja navzdol v subnivalni kras z nesklenjeno vegetacijo z nivalnimi vrtačami v začetni fazi razvoja, ter še naprej v cono s posameznimi drevesi in nivalnimi vrtačami. Posebna podtipa sta visokogorski kras v zdrobljenih apnencih in nadgozdni nivalni kras južnih francoskih Alp, ki niso doživele poledenitve. - 3. gorski gozdni nivalni kras (800-1600 m), a) tipični gozdni, b) s sledovi poledenitve (oba nastopata na znanem Vercorsu), c) s pojavi visokega barja, d) s perigla-cialnimi sledovi. Nicod primerja ta kras s slovenskim visokim dinarskim krasom. - 4. sredogorski gozdni kras (400-800 m), a) Južne Alpe, b) Jura z učinki poledenitve, c) z učinki periglaciala, d) dolomitni. - 5. mediteranski kras (300-500 m), a) s terra rosso, b) z degradirano terra rosso, c) s periglacialnimi sledovi, d) v triasnih apnencih, e) obalni kras. Glede značilnosti recentnih bioklimatskih procesov razlikuje Nicod: a) nadgozdni kras, b) gozdni gorski kras, c) sredogorski kras, d) kras mediteranskih gozdnatih planot in e) obalni kras. Glede učinkov starejših in novejših procesov, ki se med seboj prepletajo in so delovali oziroma delujejo v zaključenih morfoklimatskih območjih, pa razlikuje le visokogorski kras, gozdnati gorski kras in mediteranski kras. Zgornja metoda in sistem razlikovanja in tipologije kraškega sveta bi bila lahko osnova za podobno metodološko obravnavanje našega krasa. Naslednji poskus sistemizacije in tipologije visokogorskega krasa temelji na po-krajinsko-ekološki analizi in rajonizaciji, ki jo je predstavil M. Fink (1983). Ker smo to metodo podrobneje nekoč že obravnavali (Kunaver, 1986), jo ponovno ne bomo razlagali. Poskusili smo jo uporabiti tudi v naših razmerah za območje Triglava in Kanina. Vendar sta nad zgornjo gozdno mejo relief in geologija ves čas v tako izrazitem ospredju, da je razlika med pokrajinskoekološko in čisto morfološko ra-jonizacijo v bistvu minimalna. Finkovi rajonizaciji je nekoliko podobna že pred tem objavljena razčlenitev visokogorskega površja na tako imenovane geomorfološke komplekse, ki so rezultat iskanj za sintetično in kartografsko prikazovanje večjih morfološko homogenih območij površja na primeru Kaninskega pogorja (Kunaver, 1973, 1983). Z njimi smo želeli omogočiti podrobnejše primerjave med posameznimi območji visokogorskega sveta v alpskem prostoru in drugod. Razčlenitev temelji na tristopenjski hierarhiji tipov površja in je deloma upoštevana tudi na geomorfološki karti Kaninskega pogorja. Najprej razlikujemo: - I. površje v živi skali, bodisi v pretežno laštastem svetu ali na mutoniranih površjih ter - II. kraško površje v sipkem gradivu (prekritost z moreno) oziroma v manj kompaktni, tanko plastoviti oziroma v dolomitizirani kamnini. V prvi skupini so vsi značilni tipi površja v kompaktnem debelo skladovitem apnencu, ki so posledica različnih kombinacij med položajem skladov in nagnjenostjo površja. Sistem je bil že večkrat predstavljen (Kunaver, 1972, 1983, 1984). Kot poseben tip smo v tem okviru izločili tista gola skalnata območja, ki kažejo najrazličnejšo ledeniško preoblikovanost v obliki mutoniranosti, kar je uveljavljeno tudi sicer (M a i r e, 1980, 20). V tem sistemu verjetno manjka še kakšen tip golega skalnatega površja, na primer tip površja v apnencu, ki je kot cordevolski v Julijskih Alpah, kompakten, a je skladovitost slabo izražena. V drugi skupini smo ločili sedem različnih tipov površja, v katerih stopajo v ospredje vrtače, ki so pogostejše v manj kompaktni ali dolomitizirani kamnini. V obeh skupinah tipov površja, ki jih je skupno devetnajst, posebej omenjamo pobočja. Ta kratek pregled metod ne bi bil kompleten brez omembe mikrogeomorfološ-kega kartiranja laštastih površin, ki je bilo doslej zaradi tehničnih razlogov le redko uporabljeno. V kolikor bi se v bodoče lahko pogosteje posluževali letalskih posnetkov še večjega merila kot so v navadi, bi dosegli na eni strani napredek v analizi visokogorskega kraškega površja, na drugi pa bi bil to tudi korak dalje v primerjavah vzrokov za različen razvoj površja. Kajti kljub temu, da že imamo sistem površinskih kraških oblik, pa vendarle še ne poznamo vseh variant, v katerih nastopajo (Kunaver, 1972, 1973, 1983, Perna, Sauro, 1978). Pregledno lahko dosedanja prizadevanja za sintetično in komparativno geomor-fologijo in tipologijo visokogorskega krasa podamo v spodnji tabeli. Tabela št. 1. Pregled tipoloških sistemov visokogorskega krasa I. Regionalna makroniorfoklimatska tipologija (M a i r e, 1983, N i c o d, 1984). II. Višinska morfoklimatska in bioklimatska tipologija posameznih območij in večjih regij (O. Lehman, 1927, H a s e r o d t, 1965, K u n a v e r, 1973, Fink, 1983, N i c o d, 1984 in drugi). III. Strukturno-reliefna in pokrajinsko-ekološka tipologija na osnovi odnosov med geološko zgradbo, geomorfoloških in bioklimatskih procesov in splošnih lastnosti površja (nagib). (Kunaver, 1973, Fink, 1983). IV. Mikrotipologija visokogorskega krasa (Kunaver, 1972, 1983, Per n a, Sauro, 1978). Ad I. Klima je osnovni faktor razlikovanja med tipi krasa v svetovnem merilu. Ad II. Višina deluje na klimatske spremembe in geomorfološke procese. Zato univerzalne višinske morfoklimatske tipologije ne moremo pričakovati. Ad III. Geološka zgradba je neodvisna spremenljivka in je za drobnejše razlikovanje in primerjanje med tipi visokogorskega krasa velikega pomena. Ad IV. Lokalna morfogeneza je sicer rezultat že omenjenih klimatskih in geoloških dejavnikov, vendar je v vsakem primeru individualna, specifična in neponovljiva. Posamezni pristopi, ki jih lahko imenujemo tudi principe tipologije oziroma principe komparativne geomorfologije, se torej lotevajo problematike na različni dimenzijski in vsebinski oziroma splošno tipološki ravni. Nazadnje lahko razmišljamo še o prihodnosti razvoja te vrste metodologije v luči sodobnih informacijskih sredstev in možnosti. Lahko si namreč obetamo, da bo mogoče podatke lažje pridobivati in jih tudi lažje med seboj primerjati ne glede na geografsko območje. Naša strokovna želja je na primer primerjati Kaninski kras ali kras Komne med seboj in z drugimi območji in tipi krasa ter ju uvrstiti v nek univerzalen tipološki sistem. Hkrati pa se kaže nujna potreba po tipološkem poimenovanju posameznega tipa visokogorskega ali kakšnega drugega krasa, pri čemer mislimo na označevanje posameznih arealov na II. tipološki ravni (glej tabelo št. 1.) vendar na osnovi prevladujočih površinskih značilnosti III. tipološke ravni. Vzemimo primer osrednjih Kaninskih podov, ki jih lahko označimo kot laštasti visokogorski kras s kotliči v debelo skladovitem (dachsteinskem) apnencu. Nasprotno pa velik del površja Desert de Plate, apnenčastega masiva z bližnjim najbolj globokim breznom na svetu Jean Bernard (1535 m) nedaleč od Chamonixa, lahko na ta način označimo kot laštasti visokogorski kras z inicijalnimi kotliči v srednje debelem skladovitem (senonskem in urgonskem) apnencu. S tem so izstopile tiste lastnosti, ki postavljajo ta območja v neko določeno tipološko skupino, oziroma jih ločijo od drugih. Kot pripomoček pri določanju tipoloških značilnosti lahko služi tudi spodnja tabela. Z velikimi črkami so označena posamezna izbrana območja visokogorskega krasa. S številkami je ovrednotena intenzivnost, zastopanost oziroma pogostost posameznih pojavov ali procesov. Nekateri podatki pa nastopajo v nekodirani obliki. Na tej osnovi bi bilo mogoče izdelati metodo za tipološko grupiranje posameznih območij in ustrezen sistem. Tabela št. 2 Primerjalna tabela visokogorskega krasa Zap. št. Lastnosti Območja A B C D E F I, 1. Korozijske mize, podstavki v cm 15 15 20 20 2. Korozijska intenzivnost, cm/1000 let 3-10 3-10 10,4 II. Površinska hidrografija 3. -stoječevode 0 0 3 3 0 0 4. -tekoče vode 0 0 0 1 0 0 III. 5. Speleologija-vertikalne jame 3 2 2 1 2 3 6. -vodoravne jame 1 0 0 1 0 1 IV. 7. Višina-ločnice trajnega snega 2600 2600 2650 2700 2600 2600 8. -zgornje gozdne meje 1500 1500 1600 1750 1800 1700 V. 9. Morfoklimatska višinska zonalnost - predledeniški pas 0 0 0 0 0 0 10. - subnivalni pas 2 1 1 1 0 3 11. - pas nad gozdno mejo 3 3 3 3 1 12. -pas na gozdni meji 2 3 0 3 0 1 13. -gozdni pas 1 0 0 3 0 0 VI. 14. Mikrorelief-vrtače 1 0 1 2 2 1 15. -kotliči 3 2 1 1 1 16. - kamenice, kor. police 2 2 1 1 0 3 17. - mikrožleb., kor. stop. 1 1 1 2 0 3 18. -škraplje 3 3 2 3 2 2 VII. Recentna klima 19. semiariadna -submediter. 20. - zmernotopla 21. semihumidna-submediter. 22. -zmernotopla 23. humidna -submediter. 24. - zmernotopla 25. perhumidna - intertropska 26. -submediter. 27. -zmernotopla 3 3 3 3 3 3 Holocen 28. -pluvialno preoblikovanje 2 2 2 2 2 2 29. -nivalno preoblikovanje 3 3 2 2 2 3 30. Pleistocen - ledeniško preoblik. 3 2 2 3 1 3 Paleorelief 31. -poligenetske depresije 3 2 2 1 0 1 32. -paleofluvialni relief 2 1 2 3 1 3 33. -uravnave 3 3 1 2 2 2 Zap. št. Lastnosti Območja A B C D E F X. Geologija 34. enolična zgradba 2 2 2 1 2 1 35. pestra zgradba 0 0 0 2 1 3 36. -lašti ravni 1 2 2 2 0 3 37. -laštizmerno nagnjeni 3 2 1 2 0 2 38. -laštistrmi 1 0 1 1 2 0 39. Kamnina-nepropustni vložki 0 0 1 2 1 3 40. - razpokanost 3 3 2 2 1 2 41. - morensko gradivo 2 1 1 2 1 1 42. -sadra 0 0 0 0 0 0 43. -dolomit 1 1 0 0 0 0 44. -dolomitizirani apnenec I 0 0 2 1 0 45. apnenec neskladovit -sparitni 1 2 46. -mikritni 1 2 47. apnenec skladovit-sparitni 3 48. -mikritni 3 2 49. apnenec debeloskladovit - sparitni 50. -mikritni 3 3 3 3 XII. 51. velikost območja v km2 27 9 1 17 1 40 Opomba: A - Kanin, osrednji del B - Kanin, vzhodni del C - Kriški podi D - Lepa in Gorenja Komna E - Veliki podi pod Skuto F - Desert de Plate Ad 2: prva številka pomeni povprečje, druga pa ekstreme Literatura Fink, H. M., 1976. Zum Stand der phänomenologischen und typologischen Karstforschung. Mitt. d. Österr. Geogr. Gess., Band 118, II, 212 - 236. Wien. Fink, H. M., 1983. Probleme der typisierung des Hochgebirgskarstes in den Ostalpen. Convegno Int. sul carso di alta montagna. Imperia, 1982, 225- 238. Imperia. Ford, D. C., 1979. A Review of Alpine Karst in the Southern Rocky Mountains of Canada. NSS Bulletin, Vol. 41, No. 3, 53 - 65. Furlan, D., 1980. Klimatski prikaz severovzhodne Slovenije s posebnim povdar-kom na padavinah. HMZ SR Slovenije, Ljubljana. Haserodt, K., 1965. Untersuchungen zur Höhen und Altersgliederung der Karstformen in den Nördlichen Kalkalpen. Müncher Geogr. H., 27. München. Kunaver, J., 1972. Visokogorski kras Kaninskega pogorja s posebnim ozirom na razvoj glaciokraškega reliefa. Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Ljubljana. Kunaver, J., 1973. The High Mountainous Karst of the Julian Alps in the System of Alpine Karsts. Symposium on Karst-morphogenesis, Papers, IGU European regional Conference, 209 - 225. Hungary, 1973. Kunaver, J., 1983. Geomorfološki razvoj Kaninskega pogorja s posebnim ozirom na glaciokraške pojave. Geografski zbornik (Acta geographica) XXII/4, 1982. Ljubljana. Kunaver, J., 1984. The High Mountains Karst in the Slovene Alps. Geographica Iugoslavica, V, 1983, 15 - 23. Ljubljana. K u n a v e r, J., 1986. K problematiki geomorfolokega kartiranja in tipologije visokogorskega kraškega reliefa. Acta carsologica, XIV/XV, (1985-86), 173 - 182. Ljubljana. Lehmann, O., 1927. Das Tote Gebirge als Hochkarst. Mitt. Geogr. Gess, Wien 70, Wien. Maire, R., 1980. Spelunca, Special No 3, Elements de karstologie physique. 1980 - No 1 Supplement. Paris. Maire, R., 1983. Les karsts de haute montagne dans le monde. Atti Convegno Int. sul. carso di alta montagna, Imperia, 1982, 285 - 302. Imperia. Maire, R., 1984. Un exemple de karst haut-alpin: le Desert de Plate, Haute -Savoie, Carte geomorphologique au 1 : 25.000. Karstologia 3, 1-er semestre 1984. Paris. N i c o d, J., 1984. Les massifs karstiques des Alpes occidentales: trame structurale et bioclimatique. Presentation de la carte d’ensemble au 1 : 750.000. Karstologia 3, 1-er semestre 1984. Paris. Per na, G., Sauro U. Atlante delle microforme di dissoluzione carsica superficiale del Trentino e del Veneto. Memorie del museo Tridentino di Scienze Naturali, Vol. XXII. Nuova serie, Fase, unico, Pagg. 1 - 176. Trento, 1978. ON COMPARATIVE METHODS IN GEOMORPHOLOGICAL RESEARCH OF HIGH MOUNTAIN KARST Jurij Kunaver (Summary) The author discusses the development of comparative methods for the typology of high mountain karst which had recently become quite topical and also better structured and more comprehensive. Some examples of morphoclimatic survey are extremely syntetic and informative (M a i r e, 1983), other but yield a very complete morphoclimatic typological system (N i c o d, 1984). On the other hand there are also attempts of systematization and typification on lower dimensional level considering geo-morphologic types of areas respectively landscape-ecologic types of high mountain karst (Kunaver, 1973: Fink, 1983). Also the attempts to show the differences between individual areas of schichtreppenkarst with help of geomorphological mapping in a very big scale to be considered in this topic and could be further developed (Kunaver, 1972, 1983; Perna - Sauro, 1978). Therefore there is an evident need for a more universal system of typification, and also a need for a better coordination and knowledge of the existing literature. According to the available literature the following principles respectively geographical levels regarding of the geomorphological typification of high mountain karst can be distinguished: 1. Regional and world morphoclimatic typification 2. Vertical morphoclimatic and bioclimatic zonation and typification 3. Typification based on local lithology, morphology and landscape ecology 4. Microtypification. The author is proposing also the use of the uniform terms for the individual types of high mountain karst as for instance the type of schichtreppenkarst with schachtdo-linen (kotliči, puits ä neige) in thickly bedded dachstein limestone which is common in Julian Alps, or another example of Desert de Plate , the schichtreppenkarst with initial schachtdolinen in bedded senonien and urgonien limestone. There is also introduced a table with vital information of separate areas of high mouintain karst which can help in comparisons and typification. RAZGLEDI UDK 910.1:913 = 863 UDC 910.1.913 = 20 ZAPIS O REGIONALNI GEOGRAFIJI Igor Vrišer* Moj odnos do regionalne geografije ni docela opredeljen. Vzrok je v tem, da sem od študentskih in disertacijskih časov prihajal v stik z njo bolj posredno in pretežno na pasiven način, čeprav sem se bolj ali manj strinjal z večinskim mnenjem v geografiji, da pomeni osrčje geografije. Res je tudi, da smo na Slovenskem od Meli-kovih in Ilešičevih časov regionalno geografijo zanemarili in smo ji posvečali bore malo pozornosti, kljub večkratnim Ilešičevim pozivom1. Pravzaprav so se začele razmere spreminjati šele v zadnjem času, ko je bil sprejet na pobudo Slovenske akademije znanosti in umetnosti in s strinjanjem vseh pomembnejših geografskih ustanov obsežen program »geografske monografije Slovenije«. Glede na to se mi je zdela pobuda Katedre za regionalno geografijo oddelka za geografijo ljubljanske univerze o posebnem simpoziju o metodologiji in teoriji regionalne geografije toliko bolj upravičena. Prinesla naj bi teoretsko in metodološko osvežitev na to zanemarjeno področje ter naj bi obenem spodbudila idejno in vsebinsko preobrazbo naše regionalne geografije, nas same pa nekoliko osvestila. Naj mi bo glede na to dovoljeno, da četudi obstranec (outsider) v regionalni geografiji, vendarle povem nekaj misli o njeni vlogi, položaju in slabostih. Razglabljanja bodo morda v toliko zanimiva, ker jih bo navedel geograf, ki ni obremenjen z re-gionalnogeografskim vsakodnevnim delom in obravnavanjem. Kot prvo ugotovitev o regionalni geografiji želim podčrtati še vedno prevladujočo deskriptivnost. Cela vrsta njenih del ne presega tradicionalnih osnovnih orisov in informacij. Zaradi takšne ravni ostaja regionalna geografija vse prepogosto na nivoju preproste informacije leksikonskega tipa ali statističnega komentarja. V preteklosti so nekatere regionalne geografije resda dosegle z esejističnim načinom obravnavanja izredno kulturno in znanstveno raven (npr. francoska zbirka Geographie universelle ali pri nas Ilešičevi orisi Amerike, Afrike in Azije itd.), toda tudi ta dela so le poredkoma presegla bistveno mejo med opisovanjem in raziskovanjem. Ne zanikam, da je informativnost ena od temeljnih nalog regionalne geografije, vendar pa jo vztrajno zadrževanje na tej ravni nujno degradira na kompiliranje in opisovanje ter jo znanstveno siromaši. To je po mojem mnenju tudi poglavitni razlog, da regionalna geografija ni bila sposobna preiti od kvalitativnega načina podajanja k uporabi kvantitativnih in funkcionalnih metod, ki so se v zadnjih desetletjih izredno razvile v geografiji, a so * Dr., redni univ. profesor. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta. Univerza Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU regionalno geografijo komajda oplazile. Vzrok za to negibnost in vztrajanje na zastarelih idejnih in metodoloških postavkah v regionalni geografiji vidim v določeni nemoči razviti drugačne pristope pri interpretiranju njenega ključnega problema: kako obravnavati na kompleksen način regionalne razmere in odnose. Medtem ko so se analitični prijemi v obči geografiji ob razvoju sistematičnih ved izredno izpopolnili, je ostalo področje celovitega interpretiranja delov zemeljskega površja zanemarjeno in utesnjeno med »predalčkasto« in »esejistično« obravnavanje. Izhode se je iskalo v različnih smereh: nekateri so še poglabljali podrobno regionalno analizo, zahajajoč ob tem v različne geografske ali ne-geografske specifičnosti (geološkega, historičnega ali sociološkega značaja), s čemer so se dejansko oddaljevali od kompleksnosti; drugi zopet so se osredotočali zgolj na določene ali izbrane regionalne probleme (npr. geomorfološki razvoj, klimatske razmere, socialnogeografski problemi itd.). Tretji so videli izhod v obravnavi aktualnih regionalnih problemov, kar je dajalo njihovim spoznanjem časnikarski pečat (npr. Savnikovi opisi Oceanije). Zanimivo je, da so bili ob iskanju novih poti razmeroma redki primeri historično-geografskih orisov, ki bi bili nedvomno smotrni in s katerimi bi se lahko ob naslonitvi na zgodovino bolje približali regionalni kompleksnosti, kot pa po zgoraj označenih poteh. Da ne bom narobe razumljen, takšen pristop ne bi smel pomeniti nekritičnega povzemanja zgodovine, ampak nizanje historično-ge-ografskih prerezov, ki bi pripeljali k celovitejšemu razumevanju sedanjih regionalnih razmer v smislu kulturne geografije2. Naslednji pristop, ki je glede na moje poznavanje problematike prišel premalo do izraza, je tesnejša povezava podrobne regionalne analize in občih geografskih spoznanj in zakonitosti. Vsekakor je bila metodološka razdelitev geografije na induktivno in deduktivno ali na ideografsko in nomotetično (posebno in občo) prav v regionalni geografiji najostreje zastavljena, čeprav zato ni bilo posebnih razlogov. V tem pogledu je bil Haggettov’ poziv k integraciji geografije - za katero so se zavzeli tudi na jugoslovanskem geografskem zborovanju v Bečičih4 - povsem upravičen. Regionalni geografiji bi takšna integracija prinesla več širine, večjo temeljitost in tudi več smiselne kompleksnosti. Vsekakor pa ostaja za mene glavni dolgoročni izhod iz sedanje regionalnoge-ografske letargije: samostojno regionalno raziskovanje. Dokler se bo regionalna geografija opirala na povzemanje in kompiliranje tujih in še zlasti negeografskih izsledkov (resda pogosto ni drugih!), bo njen napredek zavrt, podobno kot gospodarstvo, ki se opira zgolj na tuje licence. Proučevanje in raziskovanje konkretnih regionalnih razmer in ob tem upoštevanje geneze pojavov in procesov, funkcionalno ovrednotenje posameznih pojavov ter iskanje odnosov in zvez med pojavi ter njihovo evalvi-ranje in merjenje je po mojem globokem prepričanju edina in temeljna pot, ki vodi iz krize (a o krizi regionalne geografije lahko upravičeno govorimo!). Dokaz za moja zavzemanja so številne regionalno-geografske raziskave širšega sklopa pojavov (in ne le enega!) ali celotne palete prostorskih pojavov v določeni regiji, ki so že desetletja citirane kot temeljne raziskave in so njihovi izsledki uporabljeni v občegeografskih prikazih*. Prav nič me v teh raziskavah ne moti, če so bili v ospredju določeni proble- * V. Bračič: Vinorodne Haloze. 1967; I. Gams: Pohorsko Podravje, 1959; V. Klemenčič: Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom. 1959; Ilešič S.: Slovenija, njene regije in regionalna struktura. Pogledi na geografijo, 1979; Medved J.: Mežiška dolina, 1967; Sore A.: Velenjska kotlina včeraj in danes, 1963; Zgonik M.: Dravska dolina, 1977. mi in procesi. To lahko da raziskavi določeno angažiranost in draž, ki nas dodatno pritegne in miselno spodbudi. Prevelika sistematičnost je, kot kažejo nekateri primeri, suhoparna in odbijajoča. Res pa je, da današnji čas ni več naklonjen dolgoveznim in gostobesednim opisom. Zato bi morala regionalna geografija tudi v tem smislu razviti nekatere preproste vzorce, ponazorila, nekakšne minimalne kazalce tabelaričnega, statističnega in grafičnega značaja (kot so npr. določeni statistični koeficienti, indeksi, trendi, vzorčenje ali celo oblike faktorske analize), ki bi omogočali eksaktno merjenje, primerjanje z drugimi regijami in hitro spoznavanje ključnih problemov, odnosov in zvez med pojavi. V tem pogledu je geografija in še posebej regionalna geografija še zelo daleč od dosežkov eksaktnih naravoslovnih in tehničnih ved, pa tudi od nekaterih sinteznih ved, npr. ekonomije. Zavzemanje za samostojno regionalnogeografsko raziskovanje nikakor ne pomeni, da mora biti le-to vedno in v vsakem primeru vseobsežno in da bi moralo dosledno zajeti vsa vsebinska poglavja od geomorfologije do politične geografije. Sodim, da bi smeli tudi v regionalni geografiji v večji meri spodbuditi obravnavanje določenih temeljnih regionalnih problemov in ob tem, poudarjam, vključiti in orisati vse ostale pojave in procese, ki so v ožji ali širši zvezi z obravnavanim pojavom, sklopom pojavov ali s problemi v pokrajini. Takšno problemsko proučevanje nikakor ne bi smelo ločiti naravne in družbene pojave, ampak bi njihove zveze postavilo še posebej v ospredje. Kot primer naj navedem raziskave o poplavnih območjih v Sloveniji, ki jih že vrsto let izvajajo na geografskem inštitutu Antona Melika pri SAZU. Orisani pristop bi dal regionalnogeografskim raziskavam uporaben, ekspertni pomen, kar bi jim odpiralo pot v gospodarstvo in tehniko, kjer se sedaj le izjemoma uveljavljajo. Takšne raziskave so lahko zelo različne, v mislih imam naslednje primere: sedanja in prihodnja raba tal, naravni viri, vodna raba in oskrba, varstvo okolja, urbani problemi, razvoj podeželja, socialnogeografske študije, ekonomskogeografske raziskave v celoti ali po panogah, urbanizacija, obmejni problemi itd. V tem smislu so bile izdelane že številne razprave in so večidel bile dobro sprejete. Morda jim lahko poočitamo le, da so bile pogosto preveč ozko zastavljene in so premalo zajele celotno problematiko. Med temi regionalnogeografskimi temami se mi zdi posebej zanimivo vprašanje »regionalnega razvoja« (regional development, Raumplanung, ammenagement du territorire)5, ki ga geografi zanemarjamo in prepuščamo ekonomistom, čeprav gre za zelo kompleksno vrednotenje naravnih in družbenih možnosti glede sedanjega in prihodnjega razvoja pokrajine. Posebej želim naglasiti, da pri regionalnem razvoju še zdaleč ne gre za ekonomske in morda socialne parametre, temveč so pogosto prav naravne razmere tiste, ki postavljajo meje družbenim hotenjem in načrtom. Problemi varstva okolja so le ena plat teh zapletenih odnosov.6 V resnici je njihov diapazon neprimerno širši in po mojem prepričanju zelo geografski oziroma regionalnogeograf-ski. Obstaja še ena pot v razvoju regionalne geografije. Razvila se je v zadnjih dveh desetletjih. To je sistemska teorija.7 Osebno sodim, da sistemska teorija po teoretski in metodološki plati ni za geografijo nikakršna novost. Pravzaprav je moderna geografija že skraja skušala zapopasti in razložiti zapletene odnose med pojavi in njihove učinke ter jih razložiti kot kompleks medsebojno povezanih in součinkujočih pojavov8 ali v smislu sistemske teorije kot »sistem«. Do pomembnega koraka je prišlo šele, ko so začeli sistemsko teorijo uporabljati v nekaterih zelo specializiranih vedah in z uporabo modernih računalnikov. Slednji so odprli možnost, da medsebojne odnose in učinke izmerimo in ovrednotimo z nekaterimi bolj zahtevnimi in zapletenimi matematičnimi in statističnimi metodami. Prav na tem področju pa je aplikacija sistemske teorije v geografiji zastala in njeni rezultati so še zelo pičli. Uporaba modernih matematičnih metod in računalniške obdelave namreč terja veliko številnejša in natančnejša merjenja in seveda temeljito razčiščene pojme. Ne enega in ne drugega pa v geografiji in še posebej v regionalni geografiji nismo dosegli in tako ostaja uporaba sistemske teorije v geografiji do nadaljnjega vprašljiva. Glede njene uporabe v geografiji pa je treba omeniti še eno doslej nerazčiščeno teoretično in praktično vprašanje: kako povezati oziroma uskladiti »deduktivna« oziroma »sintezna« stremljenja sistemske teorije z individualnim značajem vsake proučevane regije (o tej individualnosti ne more biti dvoma! Če se ji odrečemo, zavržemo temeljno geografsko pojmovanje regij in smiselnost regionalizacije)9. Na sedanji stopnji razvoja geografske teorije in aplikacije sistemske teorije je to še zaenkrat neobvladljiva naloga. Razmišljanja o samostojnem regionalnogeografskem raziskovanju navajajo tudi k večkrat razpravljanj možnosti formiranja posebnih regionalnogeografskih izvedencev za posamezne regije. Naše skromne možnosti: omejeno tržišče, manjša razvitost ter nizka cena izvedenstva (professionals) in informacij, so doslej zavirale oblikovanje takšnih strokovjakov, vendar sodim, da se bodo v bodoči informacijski družbi pojavili poleg različnih strokovnjakov tudi potrebe po »regionalnih izvedencih«. Svoja razglabljanja zaključujem z naslednjo mislijo. Regionalna geografija nedvomno potrebuje idejno in metodično prenovo. Najlažje jo bo dosegla s širokopoteznim samostojnim raziskovanjem pokrajinske regionalne stvarnosti, vendar ob upoštevanju in rabi sodobnih kvantitativnih, funkcijskih in genetičnih metod. V njuno oporo ji bo postopno izgrajevanje »bank prostorskih podatkov«, ki jih formirajo že vse razvite države in pri snovanju katerih sodelujejo žal geografi v zelo omejenem številu in s preskromno vsebinsko udeležbo. Takšno samostojno regionalnogeograf-sko proučevanje in rezultati, ki jih bo prineslo, bodo slejkoprej pripeljali do diferenciacije: na eni strani bodo še dalje obstajali nujno potrebni splošni informacijski regionalni orisi, na drugi strani pa bodo regionalnogeografske raziskave, ki bodo prinašale nova spoznanja in bogatile metodo in vsebino regionalne geografije ter z njo vred celotno geografsko znanost. Bibliografija 1. Ilešič, S., 1979: Za regionalno kompleksnost v geografski teoriji in praksi, Pogledi na geografijo, p. 179 - 209. 2. Vrišer, I., 1985: Historična geografija: cilji, pomen in metode, Geografski vestnik, LVII, p. 73-81. 3. H a g g e 11, P., 1975: Geography - a Modern Synthesis, p. 582 - 584. 4. 11 e š i č, S., 1983: Specializacija in reintegracija u savremenoj geografiji. Zbornik XI. kongresa geografa SFRJ, Titograd, p. 57-66 V as o vi č, M., 1983: Regionalna geografija in njena uloga u integraciji naše nauke, Zbornik XI. kongresa geografa SFRJ, Titograd. 5. V r i š e r, I., 1985: Regionalni razvoj v SR Sloveniji, Ekonomska revija, 4, p. 272 - 288. 6. Radinja, D., 1974: Geografija in varstvo človekovega okolja, Geografski vestnik, XLVI, p. 110- 120 7. a. Harvey, D., 1969: Explanation in Geography, London b. K 1 e m e n č i č, M., 1987: Sistemska teorija: pot k novi regionalni geografiji?, Teorija in metodologija regionalne geografije, Dela, 4, Ljubljana, p. 32 - 40 8. Radinja,D., 1977: O kompleksnosti v geografiji in izven nje, Geografski vest- nik, XLIX, p. 25 - 30 9. Gams, I., 1984: Metodologija geografske razčlenitve ozemlja, Geografski vest- nik, LVI, Ljubljana, p. 75 - 82. NOTE ON REGIONAL GEOGRAPHY Igor Vrišer (Summary) The article critically treats the development and state contemporary regional geography. As its main weakness the author considers the predominant descriptivness, persisting on the obsolete concepts and methods and the modest and limited original regional - geographic research. The author stands for the introducing of the problems oriented geography, which does not devide this science into the general and regional geography. GEOGRAFSKO IMENOSLOVJE IN IZRAZOSLOVJE UDK 910.1:001.4”pokrajina”:”krajina” = 863 UDC 910.1:001.4”pokrajina”:"krajina” = 20 ZA POMENSKO RAZMEJITEV MED POKRAJINO IN KRAJINO IN PROTI NJEJ Breda O g o r e 1 e c* Strokovna in javna raba besede pokrajina se je v zadnjih letih pričela umikati izrazu krajina. V geografski literaturi krajine sicer še ne zasledimo, a to je bržkone le še vprašanje časa. V planerskem izrazoslovju je namreč pokrajina že skoraj povsem izgubila domovinsko pravico in izraz krajina so, hočeš nočeš, pričeli uporabljati tudi geografi, ki delajo v tej stroki. Mimo besede krajina vsekakor ne bo mogla slovenska geografska terminologija, zlasti, če nameravajo njeni sestavljalci v okviru Terminološke komisije ZRC SAZU predvsem registrirati pojmovanja, kot se javljajo v literaturi in ne normirati enotne rabe (Gams, 1986, s. 77). Prispevek skuša vzpodbuditi diskusijo med geografi samimi, pa tudi med geografi in planerji, zlasti krajinskimi planerji. Prav ti so se namreč prav tako lotili pojmovnega razčiščevanja ter bodo v prihodnjih letih pripravili in objavili terminološki slovar iz krajinske tematike (Vrednotenje ..., s. 11). Postavimo lahko dve tezi. Prvič, da semantične razlike med besedama ni in smo priča uporabljanju bolj modnega izraza krajina. Drugič, da so se v okviru strok izoblikovali novi pomeni besede krajina, ki je tako postala pomensko ožja ali morda širša od pokrajine. Definicije pokrajine in krajine smo iskali (Spremljanje ..., s. 83-88) v treh vrstah virov: v geografski literaturi, v strokovni literaturi sorodnih ved, zlasti v planerski in v splošnih slovarjih. Četrti vir je tuja literatura, ki pa k ugotavljanju razlik med besedama ne more prispevati, saj imajo drugi jeziki le en izraz: landscape (angleščina), Landschaft (nemščina), paysage (francoščina), landšaft (ruščina), paesag-gio (italijanščina) (Vrišer, 1976, s. 9). Pregled definicij nam odgovora na to, katera od tez je pravilna, ni dal. V slovenski geografski literaturi vsebinske določitve pojma pokrajina nimamo. Ker pravimo, da je predmet geografije geosfera, geografsko okolje oziroma pokrajina (Vrišer, s. 10) oziroma pokrajina v pomenu »pejsaža«, ne samo v pomenu teritorija ali prostora (Ilešič, 1979, s. 80), bi utemeljeno pričakovali, da si bo stroka oznako svojega predmeta tudi definirala, a tega ni storila, očitno zato, ker gre za splošen iz- * Dipl. geogr., raz. sodelavec. Urbanistični inštitut SRS, Jamova 18, Ljubljana raz, ki mu ni dala kakšnega svojega, posebnega pomena. Vrišer definicije pokrajine sicer ne poda, razberemo pa lahko, da nanjo gleda kot na: 1. realno in kompleksno celoto ter ji pripisuje originalnost, 2. teritorialno ločeno, po številnih prirodnih in družbenih potezah samosvojo celoto (Vrišer, s. 9). Regija pa je del zemeljske površinske sfere (pokrajinske, prostorske stvarnosti ali geografskega okolja), pri katerem se pojavi in faktorji ter delujoče sile medsebojno povezujejo v kompleksno in individualizirano celoto (s. 22). Ko navaja regionali-zacijske kriterije (s. 24) besedi regija in pokrajina uporablja kot enako pomenski. Ilešič pokrajini pripisuje vsaj dva pomena: 1. v pomenu »pejsaža«, ne da bi le-tega podrobneje pojasnil, 2. v pomenu teritorija ali prostora (Ilešič, 1979, s. 80). V enem od svojih prispevkov iz leta 1958 pokrajini v oklepaju doda še izraza krajina in pejsaž, vse tri torej enači (Ilešič, 1979, s. 333). Besedo pokrajina uporablja Ilešič praviloma za prostorsko enoto, opredeljeno glede na fiziognomijo, zlasti glede na prirodno oblikovanost (predvsem reliefno). Regije pa se posluži, ko govori o socioekonomski gravitaciji ali funkcijski pripadnosti prostorske enote. S terminološkimi vprašanji se je ukvarjal tudi Gams in predlagal, da bi pojem pokrajine omejili na naravnogeografski kompleks, za družbenogeografski kompleks pa dosledneje uporabljali besedo regija. Če pa imamo v mislih ozemlje v smislu geografske homogenosti se zavzema za besedo geografska pokrajina ali geografska regija. Za besedi pokrajino in regijo predlaga tako zoženi pojem, v primerjavi s sedanjo mnogopomensko rabo (Gams, 1984, s. 78-79). V knjigi Osnove pokrajinske ekologije pokrajino izenači s krajino in regijo ter zanjo navaja 3 pomene: 1. V javnosti navadno pomeni podeželsko, v osnovi kmetijsko zemljo, v nasprotju od mestnih naselij; v ospredju je zunanji likovni izgled (v smislu pejsaža). 2. V geografiji pomeni strukturo sil, ki so izoblikovale in še oblikujejo poljubni delček zemeljskega površja (t.j. pokrajinotvornih prvin); geografija se ukvarja predvsem z opredmetenimi učinki teh sil. 3. Pomeni strukturno homogeni del zemeljskega površja, kakršen se javlja kot enkratna tvorba v prostoru in času (Gams, 1986, s. 6 - 7). Pogojno lahko med geografsko literaturo uvrstimo tudi Geografijo in Okolje iz zbirke leksikonov Cankarjeve založbe. V Geografiji so zapisane naslednje definicije: pokrajina, geografija: del zemeljskega površja, kjer tvori prepletajoče se delovanje njegovih pojavov prostorsko enoto, ki ima značilno zunanjo podobo (s. 172), krajina, pejsaž (francosko): 1. zaključen, enovit prostor zemeljskega površja, ki ga oblikovno določajo naravni faktorji (geološka struktura, vegetacija, tla, klima, veter, voda itd.), nanj vplivajo živali in še posebej človek; 2. preplet fizičnih in antropogenih potez, ki dajejo določenemu območju značilno fiziognomijo in ustvarjajo enotno celoto, v kateri se navadno ponavljajo nekatere značilnosti (krajinska podoba); 3. ozemlje, ki ga oko zajema z enim pogledom (vizualni prostor) (s. 107). Omenjeni leksikon je prirejen po Herder Lexikon Geographie, med 21 sodelavci pri slovenski priredbi so bili tudi trije geografi. Primerjava z originalom nam kaže, da je definicija pokrajine prevedena iz nemškega izvirnika (Geographie, s. 137), dodana pa ji je navedba o značilni zunanji podobi. Definicija krajine je v celoti prispevek priredbe. Leksikon Okolje, med sodelavci sta dva geografa, navaja: pokrajina: območje z določenimi skupnimi naravnimi značilnostmi, ki tvori prostorsko enoto z značilnim videzom. Naravna pokrajina še brez vpliva človeškega delovanja, kulturna pokrajina pa že močno spremenjena zaradi človeškega delovanja (s. 195), krajina: fr. pejsaž 1. (kot v leksikonu Geografija) 2. preplet fizikalnih in antropogenih potez, ki dajejo določenemu območju značilno fiziognomijo in ustvarjajo značilnosti (krajinska podoba) (s. 129). V strokovni literaturi drugih strok zasledimo v Urbanističnem terminološkem slovarju: pokrajina (angl. land - sic!): geografska in/ali gospodarska upravna ozemeljska enota krajina, sinonim pejsaž (s. 121), definicija je enaka tisti v leksikonu Geografija, tja je bila očitno le prepisana. V Glosarju za področje urejanja prostora in varstvo okolja najdemo obe definiciji iz Urbanističnega terminološkega slovarja, dodatno pa še: krajina, sinonim pejsaž: 1. z izrazom krajina razumemo enoto, ki je s svojim razvojem, strukturo, funkcionalnostjo ter sliko (podobo) zaznavni del zemeljske površine, 2. območje zemeljske površine, ki je označeno z reliefom, klimo, hidrološkimi in biološkimi razmerami ter dejavnostjo človeka. Razlikujemo naravno prvobitno krajino, kakršna je bila v Evropi do kamene dobe in s človekovim vplivom kulturno oblikovano krajino (s. 95). Krajinsko planiranje v svoji terminologiji dosledno uporablja le besedo krajina, njene definicije pa zaenkrat še ni podalo. Ogrin (Vrednotenje ..., s. 20a) daje obsežen oris pomenov besede krajina na podlagi tujih in domačih virov, navaja tudi geografske terminološke prispevke o pokrajini (Ilešiča, Radinje, Vrišerja). Med sklepnimi ugotovitvami sta tudi dve, ki ju navajamo dobesedno. »Oba glavna izraza, krajina in pokrajina, omogočata semantično delitev, ki je ni najti pri večjih in strokovno bolj razvitih jezikih. Ker sta v strokovni rabi mlada in zato še neustaljena jima je mogoče dati ustrezno definirano jezikovno funkcijo. V ta namen bi kazalo opraviti še raziskave in v interdisciplinarnem delu postaviti bolj opredeljene koncepte, ki bodo izrazno in poimensko (verjetno: pomensko, op. avt.) obogatili slovensko govorico«. Arhitekti in urbanisti uporabljajo oba izraza, čeprav se v zadnjem času pokrajina umika krajini. Marijan Mušič uporablja še pokrajino, Peter Fister, Vladimir Mušič in Peter Gabrijelčič pa pišejo krajina in redkeje pokrajina. Navedemo naj tudi Gabrijelčičevo definicijo kulturne (po)krajine: svet, kjer prevladujejo naravi sorodni antropogeni elementi in naravnim slični sistemi rabe tal, kar vse pogojuje sorazmerno visoko stopnjo njegove ekološe stabilnosti. V grobem jo enači z agrarnim pejsažem, ruralnim prostorom ali podeželjem (Gabrijelčič, 1985, s. 22). Med terminološko vprašljive uvrščamo tudi izraze »kulturno-krajinski prostor« (Gabrijelčič, 1985, s. 124) in zlasti »tradicionalna kulturno krajinska ali ruralna pokrajina« (Gabrijelčič, 1986, s. 8). Pregled zaključujemo s splošnimi slovarji. Slovar slovenskega knjižnega jezika besedi pomensko enači, pokrajini pa pripiše še dodaten pomen. Krajina: 1. manjše ali večje ozemje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost; pokrajina, ozemlje, 2. slika, na kateri je upodobljena pokrajina (s. 466) Pokrajina: 1. sinonim krajina, sledi opis kot pri krajini, doda pa še: določeno manjše ali večje ozemlje nasploh, 2. v nekaterih državah: višja upravna enota, 3. slika, na kateri je upodobljena pokrajina (s. 748). Etimološki slovar slovenskega jezika je izšel doslej le do črke O. V njem najdemo le »Krajino« kot geografsko ime (Bela krajina). Pri besedi kraj k pomenu »locus« navaja tudi besedo pokrajina kot ozemlje, dežela, k pomenu »finis« pa besedo krajina kot obmejna dežela, npr. Bela krajina (s. 79). Slovar slovenskega jezika iz leta 1936 ima zapisano: krajina: pokrajina; ozemlje, ležeče na kraju (robu) kake oblasti, mejna krajina (s. 176). pokrajina: kraj, krajina (s. 291). V Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju iz leta 1894 najdemo k besedi: krajina pripisane nemške izraze za 1. končnina (sukna); 2. mejna dežela, meja (die Grenzmark); 3. pokrajina (die Gegend, die Landschaft); pokrajina pa ima pripisane 1. razmeja (die Grenzscheide), mejna dežela, mejno območje, meja; 2. pokrajina (der Landstrich, die Landschaft); 3. podeželje (die Provinz, das Nebenland). Pregled nam je pokazal, da: 1. stroki, ki ti dve besedi največ uporabljata, enačita pokrajino in krajino, ob tem pa geografija dosledno uporablja le pokrajino, krajinsko planiranje pa le krajino; 2. imata besedi vrsto pomenov, katerih pregled skušamo podati v nadaljevanju; 3. temelj morebitnemu pomenskemu ločevanju bi bil različen pristop k predmetu obeh strok. Geografija namreč obravnava pokrajino kompleksno, torej kot celoto vseh elementov, ki jo sestavljajo. Krajinskemu planiranju pa predstavljajo predmet v fizičnem smislu naravni ali njim sorodni ali z njimi povezani sistemi na določenem območju (M a r u š i č, s. 24). Semantika pokrajine in krajine: (1) V pomenu ozemlja, predela, torej prostorske enote, kjer je vsaka pokrajina posamična, drugačna od drugih, neponovljiva, je krajevno umeščena. Le v tem pomenu jo obravnava tudi topografija. Uporablja se le pokrajina, predlagamo, da tudi v bodoče krajine ne uporabljamo. (2) v pomenu »pejsaža«, doživete podobe poljubnega dela zemeljskega površja, temelji na percepciji, predvsem na vizualnem zaznavanju. Uporabljata se pokrajina in krajina, s tendenco prevlade krajine, od tod tudi krajinar, slikar, ki upodablja pokrajine. Menimo, da bi v tem pomenu lahko krajino uporabljali tudi geografi. (3) Sinteza vseh pokrajinskih elementov, naravnih in antropogenih, ki med seboj součinkujejo. Predvsem v tem pomenu je predmet geografije. Uporabljata se pokrajina in krajina, predlagamo, da se dosledno piše pokrajina. Gams (1984) za ta pomen predlaga izraz »geografska pokrajina«, ki pa se doslej ni uveljavil. (4) Izsek iz zemeljske površinske sfere, ki je homogen glede na prirodne poteze. Enoten je lahko glede na enega od elementov ali pa glede na strukturo, ki jo elementi tvorijo. Tipologija se opira na reliefno izoblikovanost (gorata, gričevnata pokrajina) ali na pedološke razmere - (po)krajina na produ in pesku, na glinah in ilovicah (po A. Stritarju). Stritarjevi tipi se približujejo modelom, saj so nastali s pomočjo določene mere abstrakcije. Tudi v tem pomenu krajina neupravičeno izpodriva pokrajino. (5) Podeželje, kot nasprotje mestu, s prevladujočo kmetijsko rabo (po G a m -s u, 1986 in Ogrinu, 1986), v planiranju se včasih enači z »odprtim prostorom« kot izvenmestnimi površinami oz. celo površinami izven naselij nasploh. V geografiji se v tem pomenu ne uporablja, krajinsko planiranje pa za oznako tega pomena piše odprta krajina, kot nasprotje mestni krajini. Menimo, da je izrivanje besede podeželje s pokrajino oz. krajino nepotrebno. Dodatno pa še: (6) Ena od stopenj v hierarhiji prostorskih enot glede na upravno razdelitev (po-krajina-repubika-federacija); ta pomen se je razvil iz (1). V tem pomenu se uporablja le pokrajina, nikoli krajina. (7) Obmejna dežela, pišemo jo le še v ustaljenih zvezah, ki so nastale v preteklih obdobjih (Vojna krajina. Bela krajina). Vedno se pojavlja le krajina. Kot zaključek dajemo predog, da bi v pomenih št. 1,3 in 4 dosledno uporabljali besedo pokrajina, v pomenu št. 2 - torej kadar imamo v mislih zunanje lice, pa tudi krajina, v pomenu št. 5 - podeželje - pa naj ne bi uporabljali niti pokrajine niti krajine. Ob koncu naj navedemo še hierarhijo delitve zemeljskega površja, kakršno uporabljajo zlasti planerji: - naravna krajina - kulturna pokrajina: - mesto - podeželje: - podeželska naselja - odprti prostor(?) Prostorske razmejitve med enotami so seveda težavne. V Sloveniji bi le težko našli predele, ki jih človek ni preoblikoval in bi jih lahko poimenovali kot naravno pokrajino. Predvsem bi bili to le posamezni deli visokogorskega sveta, a tudi tam so zaznavni učinki onesnaženja in torej niso več naravni. Prav tako je težko potegniti mejo med mestom in podeželjem, katerega obstoj so nekateri celo zanikali. Odprtemu prostoru smo pridali vprašaj, saj si želimo boljšega izraza, s katerim bi zajeli vsa zemljišča, ki leže izven meje naselij, na primer kmetijske, gozdne, prometne in druge površine. Kljub tem dilemam pa menimo, da uporaba besede »kulturna pokrajina« le v smislu podeželja ali celo »odprtega prostora« ni dopustna, saj mesta iz nje ne moremo izločiti. Literatura Bezlaj, F., 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika K - O, SAZU, Ljubljana. Fister. P., 1970: Naselbinske oblike od Jezerskega do Bitenj. Kranjski zbornik. Kranj. Gabrijelčič, P., 1987: Urejanje zunajmestnega prostora in naselij, AB 81/82. Gabrijelčič, P., 1985: Urejanje in varstvo kulturne krajine, magistrska naloga, Ljubljana. Gams, I., 1984: Metodologija geografske razčlenitve ozemlja. Geografski vestnik LVI. Gams, I., 1986: Osnove pokrajinske ekologije. Filozofska fakulteta, Ljubljana. Gams, I.. 1986: Za kvantitativno razmejitev med pojmi gričevje, hribovje in gorovje, Geografski vestnik LVIIi. Geografija, Leksikoni Cankarjeve založbe, Ljubljana, 1977. Geographie, Herder Lexikon, 1978. G 1 o n a r. J., 1936: Slovar slovenskega jezika, Ljubljana. Glosar za področja urejanja prostora in varstva okolja II. faza: delovno gradivo, razlage pojmov/terminov, Republiški komite za varstvo okolja in urejanjepro-stora, Ljubljana, 1983. I lešič. S., 1979: Pogledi na geografijo, Ljubljana. Marušič, I., 1986: Krajinsko planiranje, skripta. Biotehniška fakulteta, Ljubljana. Mušič , M., 1964: Kalanov dom na Bukovici v Selški dolini. Slovenski etnograf XVI-XVII. Ljubljana. Okolje, Leksikoni Cankarjeve založbe, Ljubljana, 1985. P 1 e t e rš n i k. M., 1894: Slovar slovenskega jezika, Ljubljana. Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana, 1975 (II. del), 1979 (III. del). Spremljanje in usmerjanje razvoja pokrajine v Sloveniji, poročilo za leto 1986, raziskovalna naloga, Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana, 1986. Urbanistični terminološki slovar. Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana, 1975. Vrednotenje kulturne krajine v Sloveniji, poročilo za leto 1986, raziskovalna naloga, BTF - Katedra za krajinsko arhitekturo, Ljubljana. Vrišer. I., 1976: Uvod v geografijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana. SEMANTICS OF THE TERM »LANDSCAPE« Breda O g o r e 1 e c (Summary) The paper summarizes and comments on different meanings of Slovene terms »pokrajina« and »krajina« (the translation of both being »landscape«). A review of both notions in geographic literature, in scientific literature on urban and landscape planning and ecology and in general dictionaries was made. Semantics of the two terms in Slovene language is as follows: 1. a part of earth’s surface which is unique, different from others (object of topography) 2. a visually sensed part of earth's surface 3. a synthesis of all landscape elements (object of geography) 4. a part of earth’s surface that is homogenous according to its physical characteristics 5. countryside (in contrast to towns and cities); this use is not agreed with by the author 6. one of levels in the hierarchy of units in administrative division of Yugoslavia 7. frontier land. UDK 808.63 - 087(497.12 ’’Pivka” = 863 UDC 808.63 - 087(497.12 ’’Pivka” = 20 O POKRAJINSKEM IMENU PIVKA Andrej Kranjc* Kulturna skupnost Postojna je 1975 izdala prvo številko krajevnega oziroma občinskega zbornika »Ljudje in kraji ob Pivki«. Ena od težjih nalog uredniškega odbora je bila prav opredelitev imena »Pivka«. Naj navedem dobesedno: »Skušali smo opredeliti pojem Pivka, ki se pojavlja kot ime za pokrajino, reko in naselje, in ki ima za pokrajino variante: Pivka, Pivško, Pivška dolina in Pivška kotlina, redkeje tudi Postojnska kotlina in Postojnsko. Ustavljali smo se ob ustreznosti pojma dolina oziroma kotlina - in se nazadnje med vsemi razlogi in možnostmi odločili za pestrost imen in oblik, saj je pestro življenje samo, ki imena ustvarja. Zdi pa se, da je kotlina še najustreznejši izraz in smo ga zato tudi največkrat zapisali. Z njim, s Pivško kotlino, pa razumemo zemljepisno dokaj zaokrožen prostor, ki sega od Šembij in Koritnic na jugu, od Strmce in Gorenj na severu, pa od Raubarkomande na vzhodu, do Razdrtega na zahodu.« (Ljudje in kraji ob Pivki 1975, 5). V pojasnilo naj dodam, da je bil med člani uredniškega odbora tudi geograf P. Habič. Kotlino Pivke domačini krajše imenujejo kar Pivka, piše Kovačič (1975, 7), čeprav v svojem prispevku »Zemljepisni oris Pivške kotline« tega imena ne uporablja: »Pivško kotlino delimo na Zgornjo Pivko in Spodnjo Pivko, ki obsega najširši del kotline, in ji pravijo tudi Postojnska kotlina«. Pokrajinsko ime Pivka je izpričano že 1. 1300, ko se je ta pokrajina imenovala »nad Prevalom« (»Preval« je današnje Razdrto) in »Pivka« (Kos, 1954, 55). »Nad Prevalom« je predvsem razumljivo, če človek gleda z vipavske oziroma goriške strani (tam so bili takratni zemljiški gospodje) in je bilo analogno torej ime »Pivka« že takrat predvsem domače, ljudsko ime. Pivka se kot pokrajinsko ime v starih virih pojavlja v oblikah »super Piuca, supra Piucham, super Piucha, super Piutham«. V vseh primerih je »super« - torej »na Pivki«. Za Valvasorja se ime še ni spremenilo: »Unter-Crain ... ist im Kars, Poyk und ...« (Notranjska obsega Kras, Pivko in ...) (Valvasor 1689, 255). Valvasor celo posebej omenja prebivalce Pivke kot »Poyker« oziroma po domače »Piuzchene« (Pivča-ni), ki žive »an der Poykh« (na Pivki) (ibid. 256). Valvasor šteje k Pivki v pokrajinskem smislu celotno »Pivško kotlino«, kot je omejena zgoraj. Tudi za kraje na Spodnji Pivki (Veliki in Mali Otok, Rakitnik), v neposredni soseščini Postojne, pravi, da leže »na Pivki« (ibid. 261). * Dr.. znanstveni sodelavec. Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 66230 Postojna, YU Skoraj ne more biti dvoma, da so imena, zapisana v urbarjih in v Valvasorju, domača imena. Sam ne vem, pa tudi obseg tega prispevka bi bil prevelik, če bi skušal podrobneje slediti spreminjanju pomena imena Pivka skozi zadnja stoletja. Prav 200 let po Valvasorjevi »Slavi« je izšlo skupinsko delo »učiteljev v okraji«, »Postojinsko okrajno glavarstvo« (1889). In v tem delu se elementi že mešajo: razen imena Pivka za celotno pokrajino (str. 1), se pojavljata tudi »Pivška dolina« (36) in »Pivška ravnina« (42). Pač pa se na priloženi karti pokrajina od Postojne do Zagorja imenuje še »Na Pivki«. Ali so ti novi elementi v imenih že vpliv šole in brušenja ter dodelavanja slovenskega jezika? Seveda ni mogoče kar mimo Melika. Tudi on uporablja ime Pivka kot pokrajinsko ime (1960, 293), pri podrobnejših opisih pa uporablja tudi Pivška kotlina (294), kotlina Pivke (295) in Pivška dolina (300), vendar imajo ta druga imena vedno določeno pomensko nianso (običajno geomorfološko) in nikdar ne zamenjujejo pokrajinskega imena Pivka, tega »sveže zelenega fišnega predela, tipičnega nasprotja golemu, sivemu, brezvodnemu kraškemu površju« (296). Sama beseda Pivka pomeni po Badjuri (1953, 246) »rupo, ki požira ponikvari-co«, sinonim za požiralnik. Po Bezlaju (1961, 92) pomeni na Krasu »požiralnik, ki pije vodo, malo jezerce, ki se počasi odteka«. Melik jo tolmači malo drugače, bolj lokalno: »Senožeti pri Zagorju, kjer vodo popijejo votlikava tla in kjer poteka skoznje rečna struga, se imenujejo Pivke. Ime prihaja očitno od tega, ker votlikava tla v pričenjajoči sušni dobi popijejo vodo, da ostanejo struge suhe. In podoba je, da se je odtod ime preneslo na reko, pritekajočo iz teh senožeti« (ibid. 295 - 296). Naštel sem le nekaj tehtnejših primerov. Glede na to, da se ime kot pokrajinsko uporablja že 700 let in je še danes v ljudski rabi, da je povrhu tudi domačega izvora iz domače, slovenske besede, menim, da je povsem umestno, da ime Pivka v pokrajinskem smislu obdržimo oziroma mu celo skušamo vrniti nekdanji, danes morda že pešajoči, pokrajinski pomen. To je še tem pomembnejše, ker imamo na Slovenskem razmeroma malo ljudskih pokrajinskih imen, še manj takih, ki bi bila tako stara, a vendar še živa. Literatura Badjura, R., 1953: Ljudska geografija. 7 - 337, Ljubljana. Bezlaj, F., 1961: Slovenska vodna imena. 2 (M-Ž), 9, 1 - 354, Ljubljana. Kos, M., 1954: Urbarji slovenskega Primorja, 2, 1 -410, Ljubljana. Kovačič, N., 1975: Zemljepisni oris Pivške kotline. Ljudje in kraji ob Pivki, 7-16, Postojna. Kranjc, A., 1985: Poplavni svet na Pivki. Ljudje in kraji ob Pivki, 2, 155 - 172, Postojna. Melik, A., 1960: Slovensko Primorje. 1 - 546, Ljubljana, Postojinsko okrajno glavarstvo (Zemljepisni in zgodovinski opis). 1 - 232, Postojna, 1889. V a I v a s o r, J. W., 1689: Die Ehre des Herzogthums Crain. 1,1 - 696, Laybach -Nürnberg. COMMENT ON REGIONAL NAME PIVKA Andrej Kranjc (Summary) The article deals with the name Pivka, i. e. name of the region on Notranjsko (Inner Carniola), name of the river, and the settlement. Pivka as regional name is treated in particular: it is one of our seldom old folk names (from XV. Cent.) for the region nowadays still in use, by local population even. UDK 808.63 - 087(450.34 - 17):549 = 863 UKC 808.63 - 087(450.34 - 17):549 = 20 DOMAČE POIMENOVANJE KAMNIN MED SLOVENCI V KANALSKI DOLINI Rajko Pavlovec* Uvod Ljudje poznajo veliko domačih imen za kamnine. Takšna poimenovanja še niso sistematsko opisana in večinoma niti niso zbrana. Z vsako generacijo je domačih izrazov za kamnine manj in marsikatera lepa slovenska beseda bo pozabljena. V okviru 6. mladinskega raziskovalnega tabora v Kanalski dolini leta 1986 smo iskali tudi imena različnih kamnin. V Kanalski dolini in njenem obrobju prevladujejo karbonatne kamnine, ki jih v večjem obsegu ne izkoriščajo. Na posamezne kamnine tudi niso navezane različne kulture. V takšnih primerih ljudje ne ločijo posebno dobro posameznih kamnin in zato veliko domačih poimenovanj nismo pričakovali. Glede tega je v Kanalski dolini čisto drugačen položaj kot npr. na flišnih kamninah v južnozahodni Sloveniji. Tam ljudje kamnine dobro poznajo in imajo zanje različna imena (R. Pavlovec. 1961). V Kanalski dolini nas je še posebej zanimalo vprašanje, ali so se med Slovenci ohranila domača slovenska imena za kamnine. Ta imena sodijo med redkeje uporabljene besede. V okolju, kakršnem žive Slovenci v Kanalski dolini, takšne besede navadno hitro zamenjajo s popačenimi tujimi izrazi. Pregled imen Kamen. To besedo smo slišali na planini Tamar severno od Ukev. Kot kamen pojmujejo skupno ime za kamnine. V takšnem pomenu ga pozna tudi M. Plete r š n i k (1894, 382), saj navaja za slovenski kamen nemško besedo der Stein. R. Badjura (1953, 139) omenja kamen kot »zgolj tlopisno pomemben«. Beli kamen. Izraz je uporabil domačin iz Ukev. Pokazal je na triasni svetlo siv dolomit severno od vasi. Beli kamen pozna tudi M. Pleteršnik (1894, 392; nemško der Weissstein, der Granulit = svetla metamorfna kamnina). * Dr., redni univ. profesor, dipl. inž. geologije. Katedra za geologijo in paleontologijo. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU Rdeči kamen. Tako označujejo triasno ukovško brečo* severno od Ukev. Na planini Ravne poznajo pod tem izrazom marogasto svetlo rdeče apnence. Domačini so opozorili, da pomeni rdeči kamen isto kot italijanski izraz roccia rossa. Črni kamen. Ob tem izrazu je domačin z Erlihove planine v Tamarju pokazal temno sive apnence in glinaste kamnine, ki vsebujejo nekaj železa. Domačin je rudo poznal. To ni čudno, saj so na Koku nad Tamarjem nekoč kopali železovo in manganovo rudo. Skala. Na planini Tamar so pojasnili, da s tem izrazom ne označujejo posameznih skal, ampak skalno pobočje. Po R. Badjuri (1953, 138) združuje beseda skala tri pojme: nekaj kamnitega in trdnega v nasprotju s preperino; od stene odtrgan kos; ploskev ali del skalovja, ki se v steni ali na pobočju razločuje od okolice. M. P 1 e -t e r š n i k (1895, 483) omenja za besedo skala nemška samostalnika der Fels in der Felsblock. Kot zveze navaja živa skala, eratska skala in podobno. R. Badjura k temu pripominja, da M. Pleteršnik obravnava takšne izraze preveč na kratko in večkrat samo z nemško besedo. Apnu kamen. Ta izraz smo slišali pri Pulinčevi bajti na Ukovški plnini. Kot apnu kamen razumejo drobljiv triasni dolomit, ki ni uporaben za zidavo. Tak dolomit nastopa v dolini potoka Ukve. Za isto kamnino poznajo nemško besedo der Kalkstein, kar pomeni apnenec in ne dolomit. Kuk kamen. To je zanimiv izraz za dolomit in najbrž tudi za apnenec. Kuk kamen smo srečali na Ukovški planini in pomeni podobno kamnino kot apnu kamen. Izvor besede je treba iskati v nemškem der Kalkstein (kukštajn - kuk kamen). Kolk. Besedo kolk so poznali rudarji iz Rablja za jalovino, torej za apnence, apnene peščenjake in laporne peščenjake. V Ukvah smo se pogovarjali z upokojenim rudarjem. Za kolk je omenil nemški izraz der Kalk, kar pomeni apno in ne apnenec. Z besedo kolk pa so prav gotovo označevali apnence in druge karbonatne kamnine. Šifer. Pri koči Nordio v Karnijskih Alpah smo slišali izraz šifer za skrilave kamnine. Da s tem res označujejo skrilavce, ki jih je okrog koče precej, kaže pripomba, da šifer hitro prepereva in da se na teh kamninah »zemlja hitro dela«. Izraz je vzet iz nemškega der Schiefer = skrilavec. Šoder. Kamnosek v Žabnicah je omenil, da pri Ovčji vasi meljejo šoder. Tam je mlin, skozi katerega gredo apnenci in dolomitizirani apnenci, ki jih rabijo v gradbene namene. Kot šoder gotovo ne označujejo določene kamnine, ampak mislijo na mlet kamen. Beseda pride iz nemščine: der Schotter pomeni gramoz, prod. Nemška beseda ima kot popačen slovenski izraz v Kanalski dolini torej nekoliko drugačen pomen. O belem šodru je govoril tudi rudar iz Rablja. Pri tem je mislil na bel apnenec. Zaključek Med Slovenci v Kanalski dolini in njenem obrobju pravih domačih slovenskih imen za različne kamnine nismo dobili. Uporabljajo splošne izraze (kamen, skala) in * O imenu ukovška breča je pisal A. Ramovš (1981, 367) in se pri tem opiral na članek T. Logarja (1971). Nekateri slavisti mislijo, da bi bilo bolje ukovska breča. Nikakor pa ni pravilno ugoviška breča, ker pride to ime od italijanskega imena kraja Ugovizza oziroma nemškega Uggovvitz za kraj Ukve. opisne izraze (beli kamen, rdeči kamen). Poznajo tudi imena, ki izvirajo iz nemščine. V domače izrazoslovje so jih presadili tako, da je ostal viden izvor besede (šifer, šo-der). Posebno zanimivo je, da so med domače poimenovanje kamnin sprejeli popačene nemške izraze, medtem ko nismo našli podobnih besed italijanskega izvora. Literatura Badjura, R., 1953: Ljudska geografija. - Državna založba Slovenije, 1 - 338, Ljubljana. Logar, T., 1971: Dialektološke študije 15. Govor Slovencev Kanalske doline v Italiji. - Slavistična revija, 19, 113 - 123, Ljubljana. Pavlovec, R., 1961: Prispevek k poznavanju ljudskega poimenovanja eocenskega fliša. - Geografski vestnik, 33, 153 - 164, Ljubljana. Pleteršnik, M., 1894 - 1895: Slovensko-nemški slovar, I (1894), 1 - 883; II (1895), 1 - 978, Knezoškofijstvo, Ljubljana. Ramovš, A., 1981: Ali imamo v zgornjem ladiniju v zahodnih Karavankah in Julijskih Alpah »ugoviško« brečo. - Rudarsko-metalurški zbornik, 28/4, 365 - 368, Ljubljana. LOCAL TERMS AMONG SLOVENIANS IN THE KANALSKA DOLINA (VAL CANNALE, ITALY) Rajko Pavlovec (Summary) Slovenians in the Kanalska dolina use common terms and descriptive names as local ter-ms for rocks. They know also terms which they slovenized from the German terminology. It is interesting that terms which would be slovenized from the Italian were not found. O ZMEDI IN SAMOVOLJI FRI UPORABI NAŠIH POKRAJINSKIH IMEN Med pripravljanjem nove geografske monografije Slovenije bodo geografi pretresali tudi regionalna imena in jih skušali poenotiti pri bodoči rabi. Ker pa bodo knjige pričele izhajati šele čez nekaj let, meni komisija za zemljepisna imena in terminologijo pri Zvezi geografskih društev Slovenije, da je potrebno javnost opozoriti na najbolj pereče primere neutemeljenega spreminjanja pokrajinskih imen in njihovega ozemlja, kar povečuje zmedo in nejasnosti. Mnogo nesporazumov nastaja zaradi nepoznavanja nastanka in pomena pokrajinskih zemljepisnih imen in zgodovinsko-upravnih oznak. Oblikovanje deželnih meja Koroške, Štajerske, Kranjske in Primorske se je zaključilo z razpadom avstroogr-ske države po prvi svetovni vojni. Ker ni več upravnih enot, ki so bile podlaga teh imen, nimamo razloga, da bi meje samovoljno spreminjali še danes. Po italijanski okupaciji po prvi svetovni vojni je del slovenske javnosti razširil meje Primorske na škodo Notranjske. Odkar je bila po drugi svetovni vojni odpravljena tamkajšnja državna meja, je razmejitev teh dežel postala še bolj sporna in neenotna. To ne more opravičevati okrajševanje nekdaj ustaljenega imena Notranjska Reka. Marsikje na Slovenskem ljudstvo imenuje bližnji vodni tok Reko. Zato okrajšana Reka (ali reka Reka) izgublja na prepotrebni podrobnejši lokaciji. Izvor mnogih nesporazumov o regijah jugozahodne Slovenije je nepoznavanje razlike med zemjepisnim nazivom Primorje (ali Slovensko Primorje) in zgodovinsko-upravno Primorsko, ki je skupno z Goriškim imela znatno večji obseg. Tudi pri omejevanju delov nekdanje Kranjske, Gorenjske, Dolenjske in Notranjske, je potrebno upoštevati nekdanje kranjske deželne meje. Pri tem je najbolj prizadeta Dolenjska, kjer se njeno ozemlje vedno bolj odmika od območja, kjer se domačini imajo za Dolenjce (ali Kranjce). Imena kot Zahodna, Srednja, Vzhodna Dolenjska postajajo vedno bolj sporna in nejasna. Sredstva javnega obveščanja z vedno večjim uspehom uvajajo novo ime Obala. Ni mogoče ugovarjati potrebi, da se vpeljejo nova regionalna imena, ako je za to potreba. Toda naj bodo jezikovno neoporečna in smiselno usklajena z obstoječim regionalnim jezikoslovjem, kot ga je izoblikovalo ljudstvo in znanost. Nova Obala ne ustreza ne prvi in ne drugi zahtevi. Pri govorni rabi Obala nastaja dvoumje, ali je mišljen ozek pas kopnega ob morju (katerem?), ali širše ozemlje, za katerega se v stroki javlja tudi ime Slovenska Istra. Naša komisija soglaša z mnenjem koprskega geografskega društva, da je za to ozemlje najprimernejše ime Koprsko Primorje. Ako je mišljeno ožje obalno področje, naj se uporablja opisni naziv obalni kraji. Podrobnejšo argumentacijo o tem je prinesla zadnja številka Geografskega obzornika. Sestavljenka iz Po + ime reke + je od nekdaj pomeni ozemlje (porečje), ki se odmaka v neko reko. Tako poznamo Pomurje, Podravje, Posotelje, Posavje, Posočje, Podonavje itd. Zato ni mogoče pristati na drugačno, prostorsko zoženo ime Posavje. Ker se v televizijskem Posavskem obzorniku navadno prikazujejo kraji, ki so blizu spodnje Save, bi bil ustreznejši naziv Spodnjezasavski obzornik. Saj je Zasavje ponekod živo ljudsko ime. Sicer si je potrebno pomagati z imenom za manjše regije, med katerimi je tudi Spodnje Posavje. Podobne pomisleke vzbuja televizijski Podravski obzornik. V navadi je, da rabimo za enotno regijo, v kateri se dela v nečem razlikujeta, sestavljeno ime z vezajem (Bloško-Potočanska planota, Krško-Brežiško polje, Kranj-sko-Sorško polje. Pri slednjem se del ravnine odmaka v Soro in drugi gravitira h Kranju). Zato se naša komisija zavzema za enotno rabo Kamniško-Savinjske Alpe. Po obliki Kamniške in Savinjske Alpe bi lahko sklepali, da gre za dve gorstvi, po obliki Kamniške ali Savinjske Alpe pa, da lahko izbiramo med obema imenoma. Za del Predalpskega hribovja severno od Ljubljanskega barja se pogosto javlja alternativno ime Polhograjski Dolomiti. Menimo, da je pravilnejše Polhograjsko hribovje, saj ga gradijo tudi drugačne kamnine in ne le dolomiti. Od alternativnih imen Kobansko, Kozjak, Podravsko obmejno gorovje za predalpsko hribovje severno od Dravske doline, zagovarja naša komisija enotno rabo Kozjak, a brez masiva Košenjak, ki je del Golice. Tako želi tudi večina tamkajšnjega prebivalstva. Prvič objavljeno v Delu 18. X. 1986. Komisija za zemljepisna imena in terminologijo pri Zvezi geografskih društev Slovenije Zanjo Ivan Gams RAZISKOVALNE METODE V GEOGRAFIJI UPORABNI RAČUNALNIŠKI PROGRAMI UDK 91:519.68 = 836 UDC 91:519.68 = 20 UREJEVALNIK BESEDIL STEVE Milan Orožen Adamič* Vse tako kaže, da je pionirska doba osebnih računalnikov prevesila v zrelejše obdobje. Ni še dolgo tega, ko so računalniški zanesenjaki (hackerji) prisegali na nenadkri-ljive zmožnost ZX Spectruma z 48 K spomina ali Comodore 64. Tudi geografi v Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU in Inštitutu za geografijo Univerze Edvarda Kardelja smo začeli uporabljati te naprave, ki so nam v marsičem razširile računalniško obzorje. Za razliko od velikih računalniških sistemov, razmeroma dragih terminalov in ne ravno poceni strojne ure, smo dobili računalnik, s katerim smo lahko delali na »domači« delovni mizi. To še ni bil »pravi«, zmogljiv osebni računalnik, imel pa je že vse lastnosti velikega računalnika. Na pobudo geografov sta bila v sodelovanju s programerji napisana in objavljena za ZX Spectrum dva domača geografska programa (software), ki ju je oba založila in izdala Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije. V okviru IGU so pripravili izobraževalni program »Hidroenergetske osnove Jugoslavije« (Mihevc, B., ... 1985) in v Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU so dali pobudo za izdelavo programsko aplikativnega orodja za oblikovanje različnih grafikonov ter preproste statistike z naslovom »Mavrični grafikoni« (Orožen Adamič, M.,... 1985). Prvi program je namenjen izobraževanju učencev v šoli, drugi ima drugačno zasnovo, kot programsko orodje omogoča oblikovanje črtnih, stolpičastih in krožnih grafikonov, izračunavanje deležev in nekaterih osnovnih elementov statistične analize. Rezultate dela je mogoče odtisniti na tiskalnik ali prenesti v Jakopinov urejevalnik besedila. podatkov in slik, imenovan Ines (Jakopin, P., 1985). S posebnim programom Inev (Jakopin, P., 1986) jih je mogoče predelati v obliko izboljšanega urejevalnika besedil, podatkov in slik, imenovan Eve (Jakopin, P., 1986). Z Inesom je bilo mogoče v enem kosu obdelovati približno 10 strani beseila, z Eve pa že okrog 20. Oba urejevalnika besedil uporabljamo za obdelavo manjših podatkovnih zbirk in seveda za pripravo ter opremljanje besedil. Začelo se je z računalniškim urejanjem literature in drugih podatkovnih zbirk. Postopoma se je razvila široka paleta najrazličnejših aplikacij, ki jih na tem mestu ne bomo podrobno navajali. Morda velja omeniti le še Instant (Lajovic, J., 1986), ki omogoča prenos v Inesu napisane numerične podatkovne zbirke v statistični pro- gram Stats II (1985), ki je bil v Gl AM še nekoliko dopolnjen in predelan. Za ilustracijo navedimo, da je s tem programom mogoče na ZX Spectrumu izračunati korelacijo med 840 spremenljivk obsegajočim parom podatkov. Nekaj zlasti izobraževalnih programov z geografsko vsebino so napisali tudi drugi in so bili objavljeni na kasetah ali v računalniški literaturi. Eden od takih primerov je program Krožni diagrami (Orožen Adamič, M., 1986), nekateri programi, kot naprimer Stolpci (Orožen Adamič, M., 1986), so ostali neobjavljeni, kar pa ne pomeni, da jih nismo uporabljali. O tem smo doslej poročali na zborovanju slovenskih geografov v Dolenjskih Toplicah in na tečaju ter pri razgovorih v Zvezi geografskih društev Slovenije. Vzporedno z razvojem takoimenovane strojne opreme je bilo postopoma na voljo tudi vedno več programske opreme. Ob tem je pomembno, da je ob vrsti tujih programov Jakopin (1985, 1986) napisal več domačih programov, ki jih je bilo možno ustrezno preoblikovati in prilagajati našim željam ali zahtevam. Sčasoma se je pokazalo, da je to zelo pomembna prednost domače programske opreme pred tujo, ki omogoča le opravila in naloge, za kar je bila v osnovi programirana. Le v izjemnih primerih je možno tuje programe, in to navadno le v omejeni meri, prilagajati posebnim zahtevam uporabnika. Morda je prav v tem glavni vzrok, da je Comodore 64 ostal nekako v senci. Sicer pa to za nas geografe niti ni važno. Pomembneje je, da se s hitrim razvojem računalniške tehnologije uveljavljajo novi. mnogo močnejši računalniki, ne le dvakrat trikrat močnejši, temveč dvajsetkrat do tridesetkrat močnejši. Pri nas sta se v zadnjem času uveljavili dve vrsti računalnikov Atari z 1 M Kb (to je 1000 Kb) in različne variante IBM kompatibilnih računalnikov z do 640 K. Za ilustracijo navedimo, da je mogoče na primer z Atarijem naenkrat obdelovati okrog 400 tipkanih strani besedila ali podatkov. Pomembno je tudi, da so močno izboljšali grafične zmogljivosti novih računalnikov. Od samih tehničnih podrobnosti je važnejše dejstvo, da so nam v vedno večjem številu tudi dosegljivi ti zmogljivi računalniki. Vse bolj se kaže, da je za geografe nepomembno izobraževanje o samih tehnikah programiranja računalnikov, ali drugače povedano učenje programskih jezikov (basic, fortran, pascal. C, itd.). Zakaj? Programska oprema je vedno bolj izpopolnjena, kar je rezultat dela specialistov programerjev, ki so povsod po svetu in tudi pri nas sicer dokaj na redko posejani. Pomembno je imeti v stroki, kar se le da veliko resnih uporabnikov že izdelanih programov, ki naj posredujejo pobude, želje, zahteve o konkretnih izboljšavah programske opreme. Naloga specialistov, programerjev pa je, da jih uresničijo v programski opremi. Če uporabimo primerjavo, je s to stvarjo nekako tako. kot da je za znanje uporabe avtomobila treba biti tudi avtomehanik. Smiselno pa je seveda znati voziti in uporabljati avto. Torej geografi naj znajo uporabljati računalnik in računalniške programe, za izvrševanje nalog, ki jih od njega zahtevajo. Kako na hiter in učinkovit način doseči ta cilj? Prva naloga je brez dvoma, da moramo zagotoviti zadostno število ustrezne strojne opreme, to je primernih računalnikov. Druga naloga je kvalitetno in praktično uporabno izobraževanje ljudi o rabi, uporabi računalnikov. Še vedno nam primanjkuje zadostno število ustreznih računalnikov. kar je tudi osnovni predpogoj za kvalitetno izobraževanje geografov. Aplikativno računalniško programsko opremo, vsesplošno uporabno v geografiji, lahko razdelimo glede na naloge, ki jih opravljajo, v naslednje skupine: 1. urejevalniki besedil (Steve, 1st Word, Wordstar, itd.), 2. podatkovne baze (Steve, DB Master One, itd.), 3. preglednice (spreadsheet), (Lotus 1-2-3, Vip, itd.), 4. grafični programi (Steve, Degas, itd.) in 5. posebni specializirani programi in programska orodja. Navedli smo le nekaj programov, ki jih trenutno geografi najbolj uporabljajo. Celoten seznam bi bil precej daljši. Število uporabnih programov hitro narašča. Trajno uporabni pa so brez dvoma različni urejevalniki besedil, podatkov, slik in preglednice. To so osnovni pripomočki, ki jih koristno dopolnjuje specializirana programska oprema. V Sloveniji je za Atarije (520 ST+, 1040 ST ali 2080 ST) Jakopin (1986) napisal program Steve, ki brez dvoma predstavlja ta trenutek osnovno računalniško programsko orodje na računalnikih Atari. Urejevalnik Steve je namenjen predvsem obdelovanju besedil, ki jih lahko dopolnjujemo s slikami, lahko pa z njim tudi seštevamo, pišemo obrazce in uredimo kakšno podatkovno zbirko. Priročnik Steva obsega 248 strani. Vse je napisano in deluje v slovenščini, kar ni nepomembno, če se zavedamo dejstva, da je skoraj vsa ostala programska oprema v angleščini ali kakem drugem tujem jeziku. V najnovejših verzijah tega programa deluje tudi odličen grafični urejevalnik, ki ga po zmogljivosti lahko postavimo ob bok Degasu ali drugim podobnim grafičnim programom. Steve ni le »navaden« urejevalnik besedil, temveč je mnogo več. V enem programu je na enem mestu združenih izredno veliko koristnih in uporabnih funkcij. Steve bi bolje opisali kot večnamenski programski paket, ki z velikim številom najrazličnejših funkcij in ukazov omogoča vrsto najrazličnejših aplikacij. Poleg tega je Steve zasnovan tako, da je vanj mogoče prenašati in nadalje obdelovati podatke in informacije, ki smo jih oblikovali z drugimi programi. Tako na primer tudi slike, oblikovane z grafičnim urejevalnikov Degas, z Vip-om, itd. S Stevom je mogoče izredno hitro oblikovati matriko za poljuben vnos podatkov, ki jo kasneje lahko naprej obdelujemo, urejamo in po datoteki zbiramo ali iščemo informacije, ki nas zanimajo. Prav široka sistemska zasnova programa Steve je njegova največja in najpomembnejša odlika. Mirno lahko trdimo, da prav zaradi tega Steve prednjači pred številnimi tujimi programi. Seveda ne gre brez zbiranja, vnašanja (vpisovanja) podatkov in informacij. Naloga programov pa je, da na enostaven in hiter način izpolnjujejo naloge, ki jih zahtevamo od njih. Predolg bi bil spisek vseh nalog in opravil, ki jih Steve zmore. Vsega tega tudi priročnik ne more vsebivati, ker je marsikaj prepuščeno uporabnikovi ustvarjalnosti. V priročniku je primer urejanja podatkov o Obalnem krasu (Kranjc, A., ... 1985) z Inštituta za raziskovanje krasa Znastvenoraziskovalnega centra SAZU in primer prelivanja slik (kart) ene preko druge, nemega zemljevida slovenskih občin, ki so ga izdelali v Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU (O rože n -Adamič M., 1986). S preizkušanjem in uporabo Steva so geografi v ZRC SAZU že dalj časa ukvarjamo in ob tem tesno sodelujemo z njegovim avtorjem Primožem Jakopinom, ki je koristno upošteval mnoge želje in pripombe. Za razumevanje in nesebično pomoč se mu tudi na tem mestu še posebej zahvaljujemo. To je tudi poglavitni vzrok, zakaj so se računalniki Atari tako močno uveljavili v bibliotekarstvu in omenjenih inštitucijah, v katerih delajo geografi. Na koncu naj omenimo še to, da je v Atari razmeroma enostavno mogoče prenašati podatkovne zbirke oblikovane na ZX Spectrumu v formatu programov Ines in Eve. Prav tako lahko prenašamo podatkovne zbirke v veliki DEC računalnik Univerze Edvarda Kardelja in nazaj. To je izredno pomembno, ker je tako zagotovljena kompatibilnost med različno računalniško opremo. Za ilustracijo zmogljivosti Atarija 1040 ST še povejmo, da lahko naenkrat deluje z desetimi okni ali razumljiveje z desetimi različnimi podatkovnimi zbirkami. Če v eno od oken vložimo angleško-slovenski slovar s 18.350 gesli, v drugo slovensko-an-gleški slovar s 17.345 gesli, nam Steve omogoča izredno hitro iskanje po obeh slovarjih in še oblikovanje okrog 40 tipkanih strani besedila. Oba slovarja obsegata okrog 400 tipkanih strani nekomprimiranega besedila, ki sta prirejena s pomočjo slovarja Komac-Škerlj (Cankarjeva založba, 1981) in obsegata v originalu 787 strani malega formata. V Stevu smo mu seveda dodali vrsto strokovnih in drugih izrazov, izpustili pa smo take, ki niso več aktualni ali nas preprosto ne zanimajo. Skratka, oblikovali smo si lasten strokovni slovar. Seveda lahko na enak način oblikujemo najrazličnejše druge podatkovne zbirke. Računalniki in strežna programska oprema, zlasti če je ta zrasla v domačih logih, so postali nepogrešljivo orodje. Brez tega si mnogi geografi že danes ne moremo predstavljati vsakdanjika. V letih, ki prihajajo, pa bodo brez dvoma postali to tako vsakdanja stvar, kot so danes avtomobili, fotoaparati in podobno. Program karte in legende, kartograf Za Atari sta H. Koonos in D. Chenette napisala program, ki geografe pritegne že z naslovom. Na osebnem računalniku nam omogoča oblikovanje najrazličnejših kart sveta, kontinentov in manjših območij. V programu je v obliki podatkov shranjenih okrog 9000 geografskih koordinat, ki omejujejo celine in večje otoke. Namenjen je oblikovanju najrazličnejših kart na ekranu računalnika in omogoča tudi izpis na tiskalniku. V digitalizirani obliki je priložen priročnik, ki obsega 25 strani, če ga izpišemo na tiskalniku. Avtorja sta iz Kalifornije, program pa je objavljen pri založbi Antic. Program je napisan tako, da uporabnika vodi in usmerja z dodatnimi obvestili. Priročnik je le dodatna dopolnilna informacija za zahtevnejšega uporabnika. V nekaj minutah nam računalnik na ekranu generira karto v eni od naslednjih projekcij: azi-mutna ekvidistantna, konična, cilindrična, Flamsteedova, Foucaultova, Mercatorjeva, Mollweidejeva, ortografska, perspektivna, polikonična in Wernerjeva. Imamo torej možnosti izbire kar med enajstimi različnimi projekcijami. Rezultat je »nema« karta Zemlje ali izbranega območja, ki jo je nato mogoče dorisati, obarvati, zapolniti posamezne dele z enim od izbranih rastrov, besedili, opisi in legendami. Izdelek lahko shranimo na disk (zunanji pomnilnik) in ga po potrebi znova prikličemo, ga dopolnimo. del zbrišemo, skratka, uporabimo za naš namen. Izvirna koda programa je napisana v jeziku C, ki jo je od sestavljalcev programa mogoče dobiti in nato vgraditi v druge programe. Kot primer je navedena možnost izdelave obrisa kontinentov na satelitskih meteoroloških posnetkih. Pri večini projekcij, ki jih vsebuje program, je potrebno določiti nekatere parametre, kot so zemljepisna širina, dolžina ali oddaljenost pogleda pri perspektivni pro- jekciji. Na ta način lahko »pogledamo« Zemljo v izbrani projekciji iz poljubne perspektive in s poljubnimi parametri. Prav tu se izkaže poglavitna moč programa, ker nam omogoča računalniško generiranje kart, ki jih sicer ne najdemo v atlasih. Ni dvoma, da ima zato program tudi izredno didaktično vrednost kot učno orodje in pripomoček v matematični geografiji. V tako imenovanem »locate mode« lokacijskem način omogoča, da s klikom na katerikoli točki karte v cilindrični, konični ali Mercatorjevi projekciji odčitamo podatek o zemljepisni širini in dolžini. Če imamo karto, izdelano v azimutni ekvidistantni projekciji, s središčem v izbranem kraju, lahko na ta način odčitamo oddaljenost poljubnega kraja na Zemlji. Naslednja izbira nam omogoča izris mreže poldnevnikov in vzporednikov. Na kartah manjših območij, kontinentov ali delov Zemlje, lahko izberemo še gostoto mreže poldnevnikov in vzporednikov, kar znatno prispeva k plastičnemu vtisu karte. Če zmanjšamo »okno« delovne površine na ekranu za V4 ali '/2 in nato izrišemo izbrano karto, dobimo pomanjšano sliko. Vse naše izdelke lahko prenesemo v poseben program za risanje Degas, kjer jih lahko še grafično obdelujemo. S posebnim programom Snapshot lahko celotno karto ali le del karte iz našega programa posnamemo na disk. Tako posneto karto lahko v razširjenem načinu naložimo v program Steve (Jakopin, P., 1987), vključimo v naše besedilo ali še naprej grafično obdelujemo. To je zelo pomembna možnost mesebojne kompatibilnosti različnih programov. V drugem delu priročnika so na kratko obrazložene in s formulami podprte karakteristike omenjenih projekcij. V obrazložitvi tega dela priročnika so se avtorji oprli na vrsto znanih virov in med drugimi omenjajo knjigo »Elements of Cartography« (H. R o b i s o n, D. R a n d a 11, 1969) o kateri smo že poročali v Geografskem vestniku (Orožen, M., 1982). Program je na zavidljivem tehničnem nivoju in napisan geografom na »kožo«. Uporaben je za kartografsko ilustriranje najrazličnejših enostavnejših regionalno-geografskih prikazov. Poleg tega pa ima še veliko di daktično vrednost. Ne nazadnje bi bilo s pomočjo tega programa mogoče oblikovati kvaliteten učbenik, priročnik za matematično geografijo. PROGRAM DEGAS Drago Perko* Priprava in risanje kart, kartogramov, diagramov in podobnega zahtevata veliko dragocenega časa, računalniški grafični programi pa nam ga precej prihranijo, saj omogočajo hitro risanje. Trenutno računalniška grafika še ni tako kvalitetna, da bi zadostila vsem potrebam moderne geografije, če pa potrebujemo preprostejše karte, pa sedanji programi naše zahteve že zadovoljijo. Uporaba računalnika za izdelavo slik je še posebej smotrna, kadar želimo izdelati več enakih oziroma podobnih slik. Eden od takih programov je tudi grafični urejevalnik DEGAS, ki teče na računalnikih ATARI ST. Gostota točk na zaslonu je 640*400 in to je osnova za natančnost slik. Program DEGAS nam nudi vse osnovne funkcije, ki so običajne za grafične programe. S programom lahko rišemo prostoročno in izberemo debelino in obliko črte (neprekinjena, črtkana itd.), na osnovi posameznih ukazov lahko narišemo poljubno velike kroge, elipse, pravokotnike, kvadrate, mnogokotnike in druge like ter jih kasneje poljubno zapolnimo z različnimi šrafurami, ki jih lahko tudi sami oblikujemo. Liki se zapolnijo skoraj v trenutku. Sami oblikujemo različne znake, ki jih nato lahko razporedimo po karti in z njimi predstavimo ali lociramo posamezne pojave. Če se zmotimo, preprosto izberemo radirko določene velikosti in zbrišemo del slike, ki nam ni všeč. Če del slike želimo prestaviti na drugo mesto, naredimo tako, da ta del slike prestavimo na novo mesto, staro mesto pa bo spraznjeno, lahko pa del slike prestavimo tako, da bo del slike prestavljen na novo mesto in bo hkrati ostal tudi še na starem mestu. Na kartah potrebujemo običajno tudi različne napise. DEGAS nam nudi tri tipe črk v petih velikostih, torej skupaj petnajst različnih črk. Program omogoča tudi zrcaljenje slike preko horizontalne, vertikalne ali diagonalne namišljene črte, ali pa njihove kombinacije. Na voljo nam je funkcijska tipka, s katero lahko povečamo manjši del zaslona na ves zaslon. Povečanje je šestnajstkratno, tako da je vsaka točka na zaslonu računalnika velika približno 5*5 mm. To pa pomeni, da sliko z lahkoto zrišemo do natančnosti ene točke. DEGAS ima možnost, da sliko prenesemo v urejevalnik besedil STEVE, kjer lahko sliko še dalje obdelujemo in neposredno vključujemo med besedilo. Program STEVE pa ima za geografa še eno izredno pomembno funkcijo - to je enostavno prekrivanje slik (P. Jakopin, 1986). S programom DEGAS narišemo več kart, jih damo v program STEVE in jih prekrijemo, nato pa tako prekrite lahko stiskamo ali vrnemo nazaj v DEGAS, kjer prekrite karte kot enotno karto lahko spet obdelujemo: določene stvari popravimo, določene zbrišemo, še kaj napišemo in podobno. * Dipl. geograf, raz. asistent. Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Novi trg 4/II., 61000 Ljubljana. YU Največ časa prihranimo, kadar potrebujemo večje število kart z enako osnovo. Osnovo narišemo le enkrat, nato pa dodajamo le elemente za posamezne karte. Tako v zelo kratkem času narišemo množico kart, za katere bi sicer porabili neprimerno več časa. Na koncu dodajmo še primer: na prvi karti so prikazane litološke enote, na drugi karti razmestitev nekega pojava v isti pokrajini, tretja karta pa je nastala s prekrivanjem prvih dveh in nam pokaže razmestitev pojava v odvisnosti od litološke zgradbe pokrajine. POKRAJINO 1. LITOLOŠKE ENOTE LAPOR APNENEC PROD LAPOR APNENEC DOL OMIT + 1. POJAU ■ 2. POJAU POKRAJINO Z. karta POKRAJINA 3. XCCwXu yyyyyyyy) karta + pojav 1 ■ pojav Z W< Q-§ «J 'j .E £ UJ ^ -o x 7X « ^ /-. C* sc (/5 — I§ C>£ > cs *£ C/5 4> o 'j5 E E ~ £ 0 S — ro D. 2 0> T3 O ~° 6C O- > Ö C/3 O. Z »•5S»S« “'S E'E-2't tSi ^ l/s oti.E S- > /> H »D <2 2-% 1 2 s-s §1 <*> cji “ i_ . i nr C/3 = .E C S .=• JU Š Q'§ O D « .» J’ °" z ■E Ea W — •j? ^ S E C/5 O H" ^ Q < O > D Ot)^ c tu O jz 3 3£ .— O C/5 [— >* m JÜ s> = Sä o 5 o.-; ■s.'s. 9> Qj ° s ■S g v ~ — nC .°- ™ E -S a. jS TD 5= >o il .'J OJ ■si o Ž 5/5 ob : «I «I Z S Otfl O c« UDC 911.3.314.8.314.9(497.12) = 20 UDC 911.3.314.9(497.12 "Pokokrje" - 197) - 20 Original scientific paper. Geography. Demogeography, Population distribution, Slo- Original scientific paper. Geography, Demogeography, Slovenia, Kokra, River ba Q Z < UJ Q D f- H : ° -J ; e < I : S f- H I : % Z --■§ ° ■5 C/5 — H < J D a. O PL U. o C/3 z o - ' is .£ E •= g'l ■ U o .2 •o -z: .2 •- w u « 2 C o 2 I £ ■2 8 8 g-i 3 U C- ft c .&■ c ° O c: — ^ c c -o o ; m J o c 5 UJ Z S $ J £' nu © UC O č «= c_- .E c g«.: E c re .2 n w w & £ o- F «s.'s g-s -SI 5 Sts 35 S "o 2 «.= E j: 0-5 c J5 - U o C -3 F o « .Si c f— re .C u re a z 5 D Q < Z UJ > O j C/3 Si C/3 > G J -o . c *j w > > oc S5 it < S UJ g I Q h" J= c u c X > OC .. ÖÜ CL— £ 3 -S Ci UJ 2 2 £||15 .a 1» 3 re C 0 -C -- = — ž ■ -~ 2 - c^*d u oo re <*- G. ;= 3 W ^ 3 -3 r C ^ w 1" ^ i I) ^ ^ r U T3 £ u “ "n ^ c 1/5 5 ^ C — -E t> ^ Q.'— y. O — SI) o 0 8= 2.E g E I v.-1 >• -Š - =£ S g; “ “ 2 t D 3 E i; u 3 T y‘- •= I S E § « C---2 g 5 3 .3 c ^ ^ 3" r3 C o t* ^ W ^3 ca, Irt .5 a u « c § S- 3 CG w 5> 5 -s ^:tr c 03:.- c •- .2 C > ox: o 'oc oti u c «j C-'z: w u u c/5 F 2 f a, I“ ^ _ q Oij 3 r c H .£ ° c Cu-E £ D >- c c — c U O - V D 02 2 H C/3 Z o H < _J D CL O Cl PJ CC D H p Ul Ö — wW b: -1 •< CO Z Z - UJ 7 1 si ! c Z 1/5 2 0 !U O.JZ TJX C “ T3 ■“ C- u. Š C ■5 p 2.2 J<-o u ocd E rj ||°C 5 O. 1) o re •- ^ca i_ re c = S«o U fl) Ou c re ~~ 0 ^ < £ C / xu ^ f—' O C/5 — C/5 ^ J re C o| 1^-c — o c o £ ■£ a> > n m •— 1 OT3 ■— o . • .2 n S (U WT3 H E * c u. re O C o '3 ^ — 5 w 2 • t > oo ~ C c c •- a: O u Z 1 D 5 ►s « '7T c ^ .5, u PJ Si P oc f- O' U - D Z o£ — H < c^ p— s| 13 UJ Zn H UL QO —1 ^ ca W D — — Xal I- f- UJ 2 = -w OU fr Lu . c Ä , y w Of- - • C/3 J S C/3 “ . .2 W J £ £ £ < £ I uS 'ii : a. « 2 Or iA : g 3 5 u - 3 -n iy. — i .c 4J re : re ^ « --— LJ J“ o : c ^ c E-35 g-J' ^•5 - -0 u Q D Z vo co UJ <1 03 f- ■5 ■ n Ü = i re w c •- — ^ c/3 -> u c JJ y. •- re Jr s sr S» x; > o o •- U rj ^ a> to 'E Ji ^ 3 si 3 > s «>;: £ E .9- ° o-* E o —J j§ 5 c ar: •O u 0£ ^ E * < < J tC 00 UJ O m O D >■ UJ rjj Hü < O N < UJ O ^ 5 1/5 m D OC i S c h C/5 i-5-i CC -C öc J= U Strokovno poročilo. Geografija, slovenski toponim Pivka. D N < C/5 u OC N g < c .2 > s S! ra N N-* I g (N S* uj s * S c/5 P z ri w -S W ■g.E u 9 •—i >N ^2 O u j»; c Ol* •3 o.>n - 0-Ü .— o *2« 2 c .£. r- '° 60 ra —' rE ra O > «- o >o F ^ 1/3 t/5 « C Z _ “■ U :§• Z OJj ^ I > 5 o I si = Q T UJ t 2 I Z D >- o 5 > 5 ra __ a. sc 3 N < c/o U ec N — u n C/5 C/5 C e ü E TJ O ■Jj 8. >o ra 1 i ra ■O £ < .s. u ~ »N * O X Z s < u. u ■“s z < > o_ z z u 3 lo OD a. __ [U ^ >02 < 2z 0< Q ^ 3 N < V) U as N c Z D >• S »O (/} C Ü ra i» _o O C/5 < os C5 O DS Ou 2 ■CO Z -J < Z D O < DS Z cc < OS o CL D u. < DS O C tu o > 2 C.a w ’S Si E i« £ c a w n ra c •Š.s.8 .C O CL 'iti °-o« .2,.E 'v ■§ u cL ^ t; c » ii o o .E 5 o E N e "E-: c & •—>.2, o _* .E Č.Č ra o=> g~ "O . t 73 • — C ’c ° iŽT ao ra O W x 5 C ra£ *= U c.«i s. > = E-£ = > 5 •; C/J Ü » t/, | z 1 Psa? 31 Š« —J ra ^ x _ c O- £- •E = o, ; c > <\ Stas ° «S s U »"Sj* o Q .2. c o Z c ra ■* UJ > * - 21 g a jT3 C C -J n »N •- Si 11 IU £ o '° H *> '£ E <5ŠŠ * s |T LU 2 S J= > ac'= tu _. — a «lic ._ 1/5 1/5 t 1 O O O i r ■> if -* UT C v o O c/5 ra ^ 6 > ob > -* 7 0 J2 ra £ . ^ o c. d ^ o J2 ^ >c/5 ._ d c o 'E C T3 « C ■3.S..B E « 1 I S S-I «i -s s« Bi c>r n D >■ - 3 cj -T j < z < u I H C/5 Z < ž _ > -J o < CA S— O uj Z -1 o< SZ <6 1 : < ;> O .!= ~ E \ E1 t» — i O 9J •c - E ä E £ U Q D O' • UJ : % < —i U -j o< -J > Er 3 E * i o > u E JO OJ t u ;/3 O r" 3 rl >> 7 •/) = ”rä E c t: u O c/) E >• c : aus o O c « T3 gp £ c c 2 c/) = « < ^ * O u Z E s?; c/) oc E C ° ■ ra .2, O T3 i- v < H, S - SJ(J 9- u ki C on.Si C u O C/5 O 73 H< ^ E — CJ OJ 73 ra ^ u C < < > * U g‘i Z c/> .a Q-= Ctfjw O nc if >t c , £. flj t 2 "° -- -S 5 : t” S" ^ E _£ O £ ^ -n > £ Z 3 “Ž = £ 6 E m °- 2 , ^ UJ E >, u. .S !«:'=■= gi ^ CJ O rj oflii š “J = E t» « ° 4 suj i = « 1 % > B s Q UJ S " Z £■?(-£ s ž S S0” .J O ^ ^ w o *■ OJ .tj rs n a 3 N < C/5 U o£ N ) w ra ^ 12 M oc x« i: > t« c u ^ 2 E Öß (U OS75 z-- L < C^r C/5 t/s -S CL V 1 < g UJ « > ° 1 UJ J. h- ^ C/5 *2 O 'S ra ° * x ü-g ill j= ^ c -C J £ £ ~ < > E PJ s < z J < Z ra o.. m w •— 3 U £ a. c r c .OfJ E ‘K U-o E .s S-1 ■ 'o -o .E D >- 2 n is o r- . , 00 & \r. UJ '—' "öi> aC X iS Z J c o - ra ^ c H C (U ~ > Z w S £ > w S <*- ra S 2'5 U)