Maja Boškovič Stulli v svojem stanovanju.
Foto: Vjera Bonifačič, Zagreb, februar 1998
NAGELJ NA GROB Akad. dr. Maja Boškovic-Stulli (Osijek, 9. 11. 1922-Zagreb, 14. 8. 2012)
Uvod
Doživljanje bridke življenjske usode Franceta Prešerna je ob obisku groba v Kranju njegovega brata po peresu, hrvaškega pesnika in pisatelja češko-nemškega rodu, tako prevzela, da jo je prelil na papir. Avgust Šenoa (1838-1881) je leta 1878 objavil novelo Karanfil sa pjesnikova groba.1 Ganljiva naklonjenost hrvaškega avtorja do tedaj v svetu še komaj prav cenjenega največjega slovenskega pesnika mi je izza dijaških dni za vedno ostala v spominu. Nanj mislim, ko tkem to vezenino spominov s srečevanj s prijazno gostiteljico akad. dr. Majo Boškovic-Stulli v njenem stanovanju v ulici Proleterskih brigada, pozneje preimenovane v - ve se, zakaj! - Avenijo Vukovar in še bolj z izjemno hrvaško znanstvenico, predvsem prek njenih strokovnih objav. Leta 1974 sem postala stažistka na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti2 v Ljubljani. Jeseni še istega leta sva se z dr. Milkom Matičetovim odpravila v Zagreb na Inštitut za narodnu umjetnost.3 Moj mentor si je predvsem kot zbiralec slovstvene folklore v Reziji med tedanjimi sodelavci, ki so bili v sorodnih ustanovah v nekdanji Jugoslaviji med seboj tako rekoč prijateljsko povezani, pridobil nesporen ugled in zato sta se oba raziskovalca razveselila srečanja.
Slovenka Neža v Kranju navduši pisatelja in Slovenca Alberta (poznejši odvetnik in politik Alfonz Moše) za Prešernove poezije in svoj narod. Oba se zaljubita vanjo, a ko se vrneta, jima ostanejo za mrtvim dekletom le Poezije s posušenim nageljnom s Prešernovega groba. »Novela je polna duhovitosti in prijetnega humorja s samokritiko« (Ravbar in Janež 1960: 176).
Takrat še ni bilo današnjega Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Pozneje se je preimenoval v Zavod za istraživanje folklora in nato v Institut za etnologiju i folkloristiku.
Življenje in delo
Tisti obisk je tudi name naredil velik vtis. Kaj smo se pogovarjali, se ne spominjam več. Najpomembneje je bilo, da mi je dr. Maja Boškovic-Stulli podarila nekaj separatov svojih objav v hrvaških strokovnih revijah. Odločilni za mojo nadaljnjo strokovno in znanstveno pot sta bila razprava O pojmovina usmena i pučka književnost i njihovim nazivima (Boškovic-Stulli 1973: 149-184) in članek Uz dva članka o usmenoj književnosti (Bo-škovic-Stulli 1972: 203-220). Z njima in s pomočjo v opombah navedene strokovne literature se mi je odpiral popolnoma nov svet. Kaj šele, ko sem se prebijala skozi članek Pjotra Bogatyre-va in Romana Jakobsona (1929: 900-913) Folklora kot posebna oblika ustvarjanja (Die Folklore als eine besondere Form des Schaffens) kot uvod v izbrane študije in prispevke strokovno ino-vativnih jugoslovanskih4 in nekaterih tujih avtorjev v strokovni antologiji Usmena književnost, ki jo je Maja Boškovic-Stulli pripravila leta 1971 in me na omenjenem obisku opozorila nanjo. Dobro, da sem se pravočasno seznanila s prodorno hrvaško fol-kloristko, saj mi je tako veliko več pomenila knjiga Narodna predaja o vladarevoj tajni, ki mi jo je Elfriede Moser-Rath na Inštitutu za etnologijo v Gottingenu podarila že decembra 1974. Nasprotno od dr. Milka Matičetovega, ki je finski šoli oz. zemlje-pisno-zgodovinski metodi Karla Krohna ostal zvest vse življenje, ji je Maja Boškovic-Stulli sledila le v doktorski disertaciji Narodna predaja o vladarevoj tajni (1967). Čeprav ji priznava izjemno vlogo,5 je ni toliko prepričala, da bi jo osvojila za celo
4	Dr. Milka Matičetovega, žal, ni med njimi.
5	Prav po zaslugi te komparativne monografije je prodrla v skrivnostno
bistvo slovstvene folklore: »Upravo sam na tom primjeru mogla proma-
trati, kako se lome okviri uskoga nacionalnog egocentrizma koji svaku folklornu tvorevinu gleda kao iskonski proizvod vlastitoga nacionalnog
Red. prof. ddr. Marija Stanonik, doktorica literarnih znanosti in teologije, mag. etnologije, znanstvena svetnica, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 2, E-naslov: marija.stanonik@zrc-sazu.si
1
9
življenje. Že leta 1967, ko je delo izšlo, se avtorica izrecno poslavlja od klasične folkloristične metode, kar utemeljuje v štirih točkah: 1. Da jo njeni uporabniki jemljejo preveč enostransko, saj ne upoštevajo hkrati družbenozgodovinskih, umetniških in drugih vidikov v življenju folklornih pojavov; 2. Še vedno ni zanesljivega odgovora na vprašanje, ali se pravljice indoevropski substrat ali se širijo v smislu z migracijsko teorijo. Poleg tega se pojavlja tudi zadrega ob žanrski opredelitvi enega in istega sižeja. Enkrat se lahko pojavi v obliki pravljice, drugič v obliki povedke; 3. Celó najbolj goreči pripadniki zemljepisno-zgodo-vinske metode dopuščajo dvom, da se dá po tej poti priti do izvira kake folklorne pripovedi, saj je po njenem bolj sprejemljiva razlaga, da obstajajo na način poligeneze; 4. Če torej drži, da je za pravljice monogeneza značilna le v zelo redkih primerih, je vprašljiva tudi njihova narodna tipičnost (prav tam: 10-12). Bolj kot vsebinska plat jo je privlačevala estetska funkcija slovstvene folklore. Vanjo se je poglabljala tako prepričljivo, da je postala enakopravni gost zagrebške slavistične revije Umjetnost riječi. Kaj ji je to pomenilo, sporoča naslov njene knjige Usmena književnost kao umjetnost riječi (1975). V spremni besedi k njej poudarja, da je odraščala v mestu, zato njen interes za slovstveno folkloro ne izhaja iz nostalgičnega spomina na otroštvo na vasi, temveč poslušanja in branja pravljic, torej kot zelo posebne oblike slovstvene ustvarjalnosti (prav tam: 263). V nadaljevanju prepričljivo pojasnjuje, v katerih sestavinah teksta, teksture in konteksta odkriva njene estetske razsežnosti. »Niku Kuret sa srdačnim pozdravom«, je vpisala v izvod, ki sem ga že jeseni istega leta dobila od njega. Strukturalizem, ki se je v jezikoslovju in literarni vedi tedaj že dodobra uveljavil in se udomačeval tudi v folklorističnem konceptu Maje Boškovic-Stulli, je bil tuj celo njemu.
Kako resno jemljejo na Hrvaškem slovstveno folkloro in literar-jenje kot tudi estetsko kategorijo in kako so cenili prizadevanje Maje Boškovic-Stulli zanjo, priča prva knjiga Usmena i pučka književnost od sedmih v seriji Povijest hrvatske književnosti (Boškovic-Stulli in Zečevic 1978). Prvenstvo v njej je pripadlo prav odlični folkloristki, ki je tako že leta 1978 s sodobnih folk-lorističnih izhodišč monografsko obdelala hrvaško slovstveno folkloro na 353 straneh.6
Leta 1952 se je zaposlila na Inštitutu za narodnu umetnost in bila med letoma 1962 in 1972 njegova direktorica, med letoma 1963 in 1973 pa tudi urednica vsakoletnega zbornika Narodna umjetnost.
Dr. Maje Boškovic-Stulli ni bilo strah terena. Kakor pričajo Istarske narodne priče (1959), Narodne pripovijetke i predaje Sinjske krajine (1968) in Usmene pripovijetke i predaje s otoka Brača (1975a), Pripovijetke i predaje iz Dubrovačkogprimorja (1988), Žitoposredmora (1993) se je v tem pogledu rada mudila v sredozemskem kulturnem krogu.7 Izdala je še več drugih zbirk 10 hrvaške slovstvene folklore v prozi (nekatere v znamenitih hrva-
genija, a ujedno su došli do izražaja i oni uvijek živi stvaralački prinosi
m	što ih svaki pojedini narod sam unosi u oblikovanje poznate medunaro-
o	dne tradicije« (Boškovic-Stulli 1967: 12).
cs 6	Avtorica drugega dela knjige je Divna Zečevic.
7	Na to je verjetno vplivala povezanost z rodbino po moževi strani, saj je
2	izhajal iz rodu znamenitega fizika, matematika, astronoma, filozofa in
w	diplomata Rudera Boškovica iz Dubrovnika (prim. Enciklopedija Leksi-
^	kografskog zavoda 1966: 465-466).
ških knjižnih zbirkah Pet stoljeca hrvatske književnosti in Sto-lječa hrvatske književnosti), saj se je posvečala predvsem njej (Drvo nasred svijeta, 1961; Narodne pripovijetke, 1963; Kroatische Volksmärchen, 1975b; Zakopano zlato, 1986; Što nikadnije bilo ..., 1986a; U kralja od Norina, 1987). Ena od zbirk, Šingala-Mingala (1983), je bogato opremljena z opombami in narečnim slovarčkom. V uvodni besedi podaja svoje terenske izkušnje, ki se v marsičem ujemajo s tistimi, ki jih v doktorski disertaciji temeljito obdeluje Barbara Ivančič Kutin (2005).8 Od okrog 20 knjig Maje Boškovic-Stulli omenimo Usmeno književnost nekad i danas (1983a). Že naslednje leto je izdala zbirko razprav s pomenljivim naslovom Usmenopjesništvo u obzorju književnosti (1984), kar potrjuje Majino stalno pozornost do estetske funkcije v slovstveni folklori. Nato je vsakih nekaj let sledil knjižni pridelek z njenega raziskovalnega polja. Npr. Pjesme, priče, fantastika leta (1991), Priče i pričanje (1997), O usmenoj tradiciji i o životu (2002). Zadnjo, ki sem jo prejela z njenim posvetilom, je OdBugarštice do svakidašnjice (2005). Prejela je več nagrad doma in v tujini, med njimi Herderjevo na Dunaju leta 1991, bila je članica mednarodne revije Fabula in častna članica znanstvenega društva pri Finski akademiji Folklore Fellows.
Sklep
Maja Boškovic-Stulli je tudi formalno spremljala moje strokovno formiranje. Pri njej sem v okviru prvotno zamišljenega magistrskega študija na slavistiki v Ljubljani leta 1980 opravila izpit iz slovstvene folkloristike, leta 1993 pa je bila na Filozofski fakulteti Vseučilišča v Zagrebu poleg prof. dr. Vitomira Belaja in prof. dr. Ivana Cesarja članica komisije pri doktorski disertaciji z naslovom Kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941-1945.9 Kot žrtvi druge svetovne vojne - saj je v njej iz rasnih vzrokov izgubila vse domače! - in aktivni udeleženki partizanskega odpora proti fašizmu in nacizmu ji snov ni bila tuja. Spoprijemala se je z njo tudi strokovno, saj je že leta 1959 izdala izbrane folklorne pesmi iz t. i. narodnoosvobodilnega boja z naslovom Petokrakazašto si cr-vena (1959a). Čeprav so leta 1964 izšle v njenem uredništvu tudi Narodne epske pjesme II, se jim ni posvečala tako intenzivno. To ji celó domača kritika šteje v dobro.10
V mislih polagam nagelj na Majin grob z besedami, kakor sem jih ji zapisala v čestitki ob prejemu Herderjeve nagrade:
Iskreno Vam čestitam zanjo, saj sem prepričana, da je Vaše prizadevanje za slovstveno folkloristiko kot moderno, posodobljeno znanost, odločilno vplivalo na napredek stroke tudi v Vaši soseščini in ne le na Hrvaškem. Prav Vaš zgled je bil ena najpomembnejših pobud, da sem kljub nelahkim okoliščinam skušala tudi sama ubirati nova pota (Stanonik 1991).
Hvala vam!
8	Deloma te svoje ugotovitve posreduje v: Ivančič Kutin 2011.
9	Prim. oceno komisije: Stanonik 1995: 6-10.
10	Prim. neimenovani avtor v: Boškovic-Stulli 1984, zavihek zadaj: »Posebno je to važno u nas gdje se na području takozvane narodne književnosti još uvijek u svijestima i u praksi održavaju davno preživjeli modeli s osobito naglašenim patosom junačke epike, a s vrlo oskudnim razumi-jevanjem za stvarne, žive pojave u usmenom stvaralaštvu.«
Viri in literatura
BOGATYREV, Petr in Roman Jakobson: Die Folklore als eine besondere Form des Schaffens. Nijmegen: Donum natalicum Schrijnen, 1929, 900-913 (Verzaneling van Opstellen door Oud-Leertingen en Befriende Vakgeno-oten).
BOŠKOVIC-STULLI, Maja (ur.): Istarske narodneprice: Redakcija, uvod i komentari. Zagreb: Institut za narodnu umjetnost, 1959. BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Petokraka zašto si crvena: Narodne pjesme iz ustanka. Zagreb: Lykos, 1959a.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Drvo nasred svijeta: Hrvatskosrpske narodne bajke. Zagreb: Školska knjiga, 1961 (zbirka Dobra knjiga; 7/4). BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Narodnepripovijetke. Zagreb: Matica hrvatska - Zora, 1963 (zbirka Pet stolječa hrvatske književnosti; 26).
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Narodne epske pjesme II. Zagreb: Matica hrvatska, Zora, 1964 (zbirka Pet stolječa hrvatske književnosti; 25).
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Narodna predaja o vladarevoj tajni. Zagreb: Inštitut za narodnu umjetnost, 1967.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Narodne pripovijetke i predaje Sinjske krajine.
Studije i grada o Sinjskoj krajini, 1968, 303-432.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Usmena književnost: Izbor studija i ogleda. Zagreb: Školska knjiga, 1971.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Uz dva članka o usmenoj književnosti. Umjetnost riječi 16/2, 3, 1972, 203-220.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: O pojmovina usmena i pučka književnost i njihovim nazivima. Umjetnost riječi 17/3, 1973, 149-184.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Usmena književnost kao umjetnost riječi. Zagreb: Mladost, 1975.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Usmene pripovijetke i predaje s otoka Brača.
Brački zbornik 11, 1975a, 5-159.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Kroatische Volksmärchen. Düsseldorf: Diede-richs, 1975b.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja in Divna Zečevič: Povijest hrvatske književnosti: Knj. 1: Usmena i pučka književnost. Zagreb: Liber, Mladost, 1978 (Biblioteka Povijesti).
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Šingala-mingala: Usmene pripovijetke. Zagreb: Znanje, 1983.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Usmena književnost nekad i danas. Beograd: Prosveta, 1983a.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Usmenopjesništvo u obzorju književnosti. Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvatske, 1984.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Zakopano zlato: Hrvatske usmene pripovijetke, predaje i legende iz Istre. Pula: Čakavski sabor, 1986.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Sto nikad nije bilo ...: Usmene pripovijetke i predaje. Zagreb: Školska knjiga, 1986a (zbirka Dobra knjiga).
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: U kralja odNorina: Priče, pjesme, zagonetke i poslovice s Neretve. Reka: Ex Libris d. o. o., 1987.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Pripovijetke i predaje iz Dubrovačkog primor-
ja. Zbornik Dubrovačkog primorja i otoka 2, 1988, 323-369.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Pjesme, priče, fantastika. Zagreb: Zavod za istrazivanje folklora, 1991 (Knjižnica Monografije, studije, kritike).
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Žito posred mora: Usmene price iz Dalmacije. Split: Književni krug, 1993.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: Priče i pričanje: Stolječa usmene hrvatske proze. Zagreb: Matica Hrvatska, 1997.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: O usmenoj tradiciji i o životu. Zagreb: Konzor, 2002.
BOŠKOVIC-STULLI, Maja: OdBugarštice do svakidašnjice. Zagreb: Konzor, 2005.
ELZ: Enciklopedija leksikografskog zavoda: 1: A-Cus. Zagreb: Jugoslaven-ski leksikografski zavod, 1966, 465-466.
IVANČIČ KUTIN, Barbara: Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem. Ljubljana: [B. Ivančič Kutin], 2005 (neobjavljeno doktorsko delo).
IVANČIČ KUTIN, Barbara: Živa pripoved v zapisu: Kontekst, tekstura in prekodiranje pripovedi Tine Kravanja iz Bavšice. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
RAVBAR, Miran in Stanko Janež: Pregled jugoslovanskih književnosti. Maribor: Založba Obzorja, 1960.
STANONIK, Marija: Pismo Maji Boškovič-Stulli, Ljubljana, 11. 2. 1991. STANONIK, Marija: Iz kaosa kozmos: Kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega odporniškega pesništva: 1941—1945. Ljubljani: Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije, 1995 (Borec; 47/538-539).
11