$€&€ntd€§€ffefiii€a narotinih iaDorow Zgodovina slovenskega naroda zabeležuje razdobja, ki je v njih narodna zavest z nevzdržno silo buknila na dan. Narod se je zavedel sebe kot celote ter povedal svetu, da noče več biti predmet osvajalnosti številčno večjih narodov ter nositi suženjske spone. Taka je bila doba slovenskih narodnih taborov pred 70 leti. Idejo teh taborov je sprožil in med ljudstvom popuLaziral dr. Prelog, urednik »Slov, gospodarja«, ki je v uvodnem članku dne 25. junija 1868 pozval Slovence v vseh pokrajinah, naj se po slavnem zgledu bratov Čehov zberejo na velikih taborih ter izrečejo svoje želje in zahteve. Na sestanku štajerskih rodoljubov, ki ga je na to dr. Prelog sklical v Maribor na dan 7. julija, je bilo sklenjeno, da bo prvi narodni tabor 9. avgusta v Ljutomeru, drugi pa v Savinjski dolini. Ljutomerski narodni tabor se je vršil ob udeležbi 7000 do 8000 glave množice, ki je z velikim zanimanjem poslušala navduševalne besede govornikov ter navdušeno pritrdila taborskim resolucijam, ki so zahtevale: zedinjeno Slovenijo, siovenski jezik v vse urade in slovenske šole od ljudskih, meščanskih, strokovnih in srednjih šol do vseučilišča. Drugi narodni tabor je bil dne 6. septembra v Žalcu in tretji v Šempasu na Goriškem meseca oktobra. V letu 1869 so se vršili veliki tabori v aprilu na Brdih pri Gorici, 2. maja v Sevnici ob Savi, dne 17. maja v Vižmarjih nad Ljubljano (z udeležbo 25.000 do 30.000 Ijudi), 8. avgusta pa v Ormožu. Taborovanje se je tudi v letih 1870 nadaljevalo: na Kranjskem, Koroškem in v Istri, 13. in zadnji veliki tabor pa je bil na Kapeli pri Radencih 19. junija. Duh slovenstva je takrat mogočno zavel po slovenski zemlji. »Živeli Slovenci, živela Slovenija!« — to je bil glavni vzklik narodnih taborov. Prvi govornik ljutomerskega tabora Ivan Kukovec je rekel te besede: »Pokažimo, da smo narod, da smo Slovenci, in da kakor narod ostati hočemo!« S tem duhom se je skladno družil duh jugoslovanske vzajemnosti, ki jo je krepko poudarjala taborska doba. »Slov. gospodar« z dne 8. decembra 1870 je pod naslovom »Naš program« objavil na uvodnem mestu sklepe zborovanja slovenskih, hrvatskih in srbskih rodoljubov v Ljubljani 1. decembra 1870. Ti sklepi ugotavIjajo edinstvo južnih Slovanov: Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki imajo enake narodne potrebe ter bodo v zadovoljenje teh potreb in v obrambo narodnega obstoja združili vse svoje moralne in gmotne moči. Na vsak postavni način bodo delali za uresni- čenje svojega edinstva za svojo korist in pravico, nikomur pa ne na škodo in krivico. Po preteku 48 let (1. decembra 1918) je postalo dejstvo to, kar so naši predniki v ideji združili ter v prividu gledali kot pojav bodočnosti: združitev južnih Slovanov v skupno državo. Treba je to skupno hišo južnih Slovanov tako urediti, da bo vsem v srečo in zadovoljstvo. Naši predniki pred 70 leti so smatrali Slovence za narod, ki mora kot narod ostati, ter so na taborih vzklikali: »Živela Slovenija!« Mi danes vzklikamo: »Živela Jugoslavija!«, s tem vzklikom pa družimo klic: »Živela Slovenija!« Ni treba, da bi se drugi vzklik opustil. Med Slovenijo in Jugoslavijo ni idejnega nasprotstva in zato je povse neupravičeno in nedopustno, da bi politika z zakonskimi ukrepi in dejanskimi ustanovami takšno nasprotje skonstruirala. Še en simpatičen opomin je, ki nam je ostal iz taborske dobe, to je zahteva n.arodne omike, ki se je poudarjala na taborih. Narod brez lastne omike, prosvete, kulture je narod brez duševne hrbtenice, njemu ni obstoja med kulturnimi narodi sedanjosti. Slovenci smo prinesli v našo narodno državo ne samo velike kulturne sposobnosti, marveč tudi lep kulturni zaklad. Tega moramo vedno bolj množiti in deliti s svojimi jugoslovanskimi brati. Narodna kultura je tudi tista vez, ki nas duševno druži s tistimi našimi brati, ki so se mogli pred 70 leti udeležiti po svojih prednikih slovenskih narodnih taborov, danes pa pod tujo oblastjo te možnosti nimajo. Rešiti jih more ter jih bo tudi rešila tista sila, ki je rešilna za vse slovenstvo: narodna zavest in narodna kultura.