PESMI BREZ RIM ALFONZ GSPAN Motto : «Kuj me, življenje, kuj ...» sem s pesnikom pel sredi idil in me je življenje uslišalo. Z nakla sem pal na tla, samemu sebi tuj ... SPOROČILO Tako je prišlo kot piš od gozda. Mati je jokala. oče preklinjal, otroci so se boječe poskrili v kot. In sem odšel. Kam —? Bogve, kam — Ob meni korak. Nič besed — Spušča se mrak. Deček prižiga po cesti svetilke. smehlja se in misli... Kljub svojim raztrganim čevljem. ki hlastno pijejo luže, misli smehljaje na dom. Luči in hiše, drevje, ljudje in vozovi in pot, ki vodi sključeno senco z menoj. Dva nema brata sva, omahujoča v to brezupno, pošastno temo. SREČANJE To si ti, moj drug enooki. Komaj sem te spoznal: siv si v sivini teh sivih zidov. E, kaj - bomo pač romali. Veš, sodba tako je zapisana, z dletom zarezana v kamen — granit. In kasneje je prišel še tretji, solnce je nosil s seboj — (saj je bil skoro otrok). Smejali smo se in pogovarjali. Nekdo je tolmačil napise po stenah, čudne napise — pesmi brez rim... Pozno pod noč je zavzdihnil zapah. Prišli so po nas. ¦ ODHOD Kot bronaste kače, pobegle iz ognjenih kletk, ležijo tiri po tleh. Lokomotiva žari. Snop isker je planil iž nje pod nebo. 338 To je kurjač naložil premoga. Črne, mokre zastave dima nam plapolajo v slovo. Nekdo je zažvižgal. Kolesa so zajokala, lučke gredo mimo nas. In veter tuli in joče, kriči in stoče, bije v obraz. Brezčutna, mrzla tema se zgrinja okrog. Le njene bele roke sta planili v zrak kot dva bela goloba. Štejem: Traktaka — traktak, traktaka — traktak — in v misli dva bela goloba plašno obletavata voz: zdaj sta pri oknu, zdaj čisto nad glavo in plahutata brez šuma, dokler ne utoneta trudna v gluho temo. Tedaj pa je sen počasi in tiho zapiral moje oči. ČEZ RAVAN Vlak bije ob tir in poje kot boben za ples. Človek bi planil in plesal in plesal svoj zadnji divji kan-kan. Na vse strani se širi ravan: tam gora sena, tod razgaljena prst, hrastič, neznan ptič in solnce — dan. Vlak besni mimo vasi: na pragu mati z otrokom, pod jablano fant igra na harmoniko, in dekle ob progi — sama mladost v teh prsih in bokih — pa robec po zraku vihti. li pa stojiš in vidiš: življenje tukaj — življenje tam, in ti si sam s svojo spečo bolestjo in od srca pada kaplja za kapljo tvoje razbičane, vroče krvi in poji ta suha, umazana tla pod teboj. PISMO Zdaj sem napravil čez vse življenje križ Zunaj se zbuja pomlad, misel hoče k tebi v prostost pa pade kot ptič ob teh črnih rešetkah znak. Ljubezen — dekle? Kres. Plamen, ki ga dež zaduši. Eno je še, kar morda med nama živi: spomin in usmiljenje. Žalostna groblja in nad njo težak vzduh, vse cvetje na jablanah je osmodil požar. Mrtva so moja stremljenja, mrtve oči... Odpusti, dekle, da sem napravil čez svoje življenje križ. BELA OVRATNICA. Jutri bo praznik. Zvonovi pojo, veselo pojo in kakor z drugih bregov segajo s svojo prosojno roko v samotno, pozabljeno celico. kakor bi stri otroku majhno igračico. Če bi bil zdaj Bog z menoj, bi mu razgrnil svoje srce, ki je zdaj kakor strta igračica in še vedno utriplje pa sem ves že čisto drugje. Težko je, neizrekljivo težko ... Okoli vratu imam namreč Danes mi je nekdo razdrl življenje, belo ovratnico... POGOVOR Križi na oknu, po stropu, po zidu, po tleh in moja senca med njimi tisočkrat križana. Koraki po vseh straneh zvene skozi zid, kakor da hodi »iva, zakleta osmorica o polnoči čez ves svet. (To so naši skrivnostni pogovori brez besed skozi metrski zid.) Nekdo mi trka, potrkam nazaj — prisluhnem — 540 glas — tuj, kakor iz grobnice: «... jo j, jaz sem že vsega sit h Tudi ti, brat! Vem, brez tvojih besed, zakaj prežalostna žalost gre kakor električni val skozi metrski zid. Da je zunaj sneg, mi pišeš, sestra — in da so polja tako bela, kakor da so se odela s tvojo poročno svilo — in da je gozd za hišo kakor truma mož, ki je ob noč obstala z bremenom belim na ramenih in prosi, da bi vstopila — PISMO OD ZUNAJ in da žarijo gore izza tankih oblačic, da mene čakajo ... Vse čaka! \sako uro, ves dan in vso noč — še v sanjah — čakam, da bi zazvenelo kakor v pravljici in da bi se mi odprlo v tisto čudežno, bleščečo zimsko luč. TRIJE PO JO Somrak je v celici. Peč žari, po mizi papir in drobtine kruha. Trije po jo: Polje — kdo bo tebe ljubil, ko bom — jaz v grobu spal... Pojo — pa je pesem čudno izpačena. Pri nas fantje drugače pojo: zavriskajo in zategnejo, da se glasovi čez polje razlegajo in utonejo za drugo vasjo. Če naši fantje zares zapojo, imajo polja v očeh in dekleta in smeh in nagrado za pesem: nagelj in greh . .. Trije pojo — četrti molči. Vsi pa vemo, da je zunaj svet in da na nas težak, pretežak hrastov ploh leži. UKLENJENO DREVO Sredi dvorišča, iz kamenitih tal raste črno drevo zajeto v plesnjrv zid. Koliko trpljenja je v teh zveriženih vejah, koliko hrepenenja, da bi vjelo v svoje zelene mreže en sam solnčni žarek. 341