LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLII. LETNIK 1922 6. ŠTEVILKA IZDAJA TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI A Vsebina junijskega zvezka: 1. France Veber: O umetniškem ustvarjanju...........321 2. Juš Kozak: Tehtnica. (Koncc prihodnjič.) . *.....* . . . . 332 3. Ivan Lah: Angelin Hidar. (Dalje prihodnjič.).........343 4. Pastuškin: Pesmi (Nova sfinga. — Bližajočim se srcem. — Poln solnca. — Blagi večeri.) .................352 5. Ivan Zoreč: Beg Bukovac. (Konec prihodnjič.) . . .......354 6. A. Debeljak: Gustav Flaubert. (Konec prihodnjič.) .......358 7. Marija Kmetova: Pogovor.................362 8. Zvonimir Kosem: Avrelija.................368 9. Janko Glaser: Elegija ..................371 10. Književna poročila....................372 A. F u n t e k: Fr. Milčinski: Drobiž. — A. Pirjcvec: Začetki Slo« venske Matice. — A. F u n t e k: Pravljice. — Dr. R. M o 1 h: Dr. Fr. Ile« šič: Vežbenica hrvatskosrbskega jezika za srednje in njim slične šole. — J. A. G.: Pogonowski Jerzy: TwörczoSc Milana Bcgoviča. — I v.an Zoreč: U. Donadini: Kroz šibe. 11. Kronika ........................379 Juš Kozak: Drama. — Čehi in Slovenci. 12. Nove knjige.......................383 „Ljubljanski zvon44 izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 60 Din, za pol leta 30 Din, za četrt leta 15 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 7 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht. Uredniitvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — UpravniStvo se nahaja v Prešernovi ulici 54. Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniika tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLII. letnik 1922 6. številka France Veber: 0 umetniškem ustvarjanju. Tehtnica. rajda se je nasmehnil zastrtim zavesam. Nič več nc groze izzivajoče v noč, je pomislil, nocoj so oslepele oči, ki so vsako noč dramile hišice pod hribom. Ozrl se je in videl, da tam ne spi še nihče. Nič več bojazni, ostro uprte budne oči so mala okenca. V razsvetljenem poslopju tovarne gluha tišina. «Aha, pesti kujejo!» Toda že trenutek nato je pomislil, kako se bori zdajle mož med njimi z vso sladkostjo lažnivega srca in zbal se je: «Nemara jih vendar pregovori.» Lina je stopila prihajajočemu naproti. Rdečica na licu je iz* dajala ves njen nemir in oči so ga poljubljale z bleščečim po* zdravom: «Kako dolgo vas že nismo videli!» Dvoje belih golobov mu je priletelo na dlani. Žakljeve, s krvjo podplute oči, so se umaknile. Molče je za* jemal, se vmešal le s kratko opazko, pogledujoč ves čas nestrpno na uro in k vratom. «Čas bi že bil, da odneha, prekleta drhal!» «Brajda, ste že rešili kdaj žensko iz vode?» Lina se je sklonila čez mizo. «Ne, gospa!» Njene oči se niso mogle odtrgati od njega: «Slišite, zdajle se potaplja ena.» Celo Žaklja so neprijetno dirnile njene besede. Bliskoma je pogledal oba, toda takoj zopet povesil oči. Od minute do minute ga je napihoval srd in ves je bil zabuhel v lica. Njej pa se je tresla roka, dvigajoča čašo: «Brajda, par kapljic krvi sem vam potočila v čašo!» «Bedastoče!» godrnja mož in Brajda pomisli: «Kaj neki na* merava? Saj blazni!» «Čudne sanje sem sanjala nocoj, inženir. Lep vrt sem imela, pa ga nisem še v življenju pogledala. Oj, jaz nemarnica! Veste, lep fant je prišel po cesti, zasadil je čudovit nagelj sredi vrta. Od tedaj pa sem vsako noč preležala pod rožami, joj, kako sem ljubila svoj vrt! In fanta tudi, pa kako! Ti grdi fant, kakšen pre* varant je bil. Hudobne ljudi je pripeljal in mi je ves vrt razdejal. Kaj pravite, ni grdo ravnal z menoj, ubogo nemarnico?» «Ni bilo lepo!» je siknil Brajda, peneč se od jeze nad njenimi izbruhi. Žakelj se je oglasil: «Kako mislite? Se posreči Pribi?» «Kdo ve!» «Devet, in še niso pričeli.» «Eden bi jih lahko ukrotil, pa je nima kapljice ljubezni več v duši. Vse mu je posrkala strupena ženska!» Zvonko se je zasmejala. «Škrinjar ima svoje kremplje vmes.» «Motite se, gospod Žakelj.» «Dobro ste poučeni, inženir,» se je zopet smejala. Brajda je videl, kako drhti in se ji prsi ne morejo več umiriti. Med tem je vstopil Priba. Sopihajoč je sedel poleg Žaklja. «Izgubljeno je. Vrnili so se!» «Ka ... a... aj? Drhal! Z bičem nanje, na pse!» Težko sopenje je vzvalovilo tišino, kakor bi sova prhutala nad njimi. «Jaz se ne udam! Jaz ne! Morajo in morajo na delo. Bič za* žvižga nad njimi, da brizgne kri. Prekleta sodrga, da se drzne v najhujšem trenutku, tik pred zmago, napovedati štrajk. Kaj sledi jutri, če jih ne uženemo? Polom tovarne, ne pedi zemlje nimamo več pod seboj. Povem pa, da jim bo izza prstov kapala kri, take bodo posledice.» Lina je požirala besede in vse telo se ji je šibilo. Skočila je kvišku, valovom podobna je vzkipela. Prisiljen nasmeh smrtne groze ji je skrivil ustnice: «Brajda bo rešil tovarno! O jaz vem, da jo reši! On se mora pogajati. Le ti si mož, ki odvrne zločin in vrne mojo last. Ti sam si tisti lepi fant!» Omahnila je nazaj in vino se je razlilo po mizi. Brajda je grizel ustnice in dolgo sta se merila z Žakljem. Sovražen, porogljiv smeh je butal v uporno obličje. Že je odprl usta, da mu pljune v obraz, kar se v hipu dvigne in izpregovori skoraj dosto* janstveno: «Če vam je, gospod inženir, res sveta lastnina moje žene, poizkusite ukrotiti drhal. Plačati in delovnih ur zmanjšati ne morem. Vse drugo jim lahko obljubite. Če ne dosežete ničesar, je tovarna na bobnu. Staremo ali pademo in z nami pade tudi tovarna, njena last.» S posebnim poudarkom je omenjal ženo, ki je sedela tam, bleda in voščena, vsa ugašajoči mrtvaški sveči podobna. «Pojdcm in se pomenim!» Trdo so zvenele besede. Brez slo? vesa jc vstal. Med vrati ga je ustavil Žakelj. «Jutri zvečer skličem sejo naših ljudi. Tam vas pričakujem.» Komaj je stal na stopnicah, je planila Lina za njim. «Brajda, reši me! Reši nas zločina!» Vrgla se mu jc krog vratu in se mu blazno zastrmela v oči: «Veš, zločin se zgodi, če ne po* magaš. Usmili se moje lastnine, iz roda v rod podedovane. Vzemi jo, ampak reši.» «Miruj, Lina! Nc vem, kaj se bojiš?» «Jezus, ti nočeš?» «Ne!» Zgrudila se jc na kamnite stopnice. «Brajda, potem je konec vsega.» «Mora biti!» «Ali blazniš, Brajda?» Krčevito se je oklenila njegovih nog. «Pomiri se, Lina, vse se dobro izteče,» je izpregovoril v mučni zadregi. «Saj sem vedela, da me rešiš!» Naslonjena na zid, ga je sprem* ljala z očmi. Še enkrat se je ozrl in groza mu je odvrnila pogled od črnih globin, zevajočih sredi prstenega obličja, kakor dvoje krvavih ran. Pred hišo se je srečal zopet z žarečimi pogledi hišic pod hri* bom. «Zdaj se pripravljajo za težko breme!» Sklonil je glavo in noč mu je zašepetala Janezove besede: «Na sodnji dan gredo!» Stisnil je pest, siknil trdo in ostro: «Nc!» 8. Ves dan so ležale jesenske megle nad molčečo pokrajino. Počivajoča tovarna je zatisnila svoje oči. Če je stopil človek mimo zaprtih oken in vrat, ga je prešinila čudna groza in zdrznil se je, ker je zastalo srce pokrajine in je nebo zastrlo svoj obraz z žalnim pajčolanom. V prejšnjih, jasnih dneh so kipele visoko pod nebo bele gore in zdelo se je, da drže globoko pod seboj varno na svojih dlaneh tiho mestece. Danes pa je visoki, mračni dimnik zrastel v velikana. Mračno čelo poslopja je sikalo svoje temne poglede tja pod breg v majhne hišice, ki so dobro čutile tleče besede njegovega sajastega kamenja: «Zakaj ste mi storile to?» In odgovarjale so ponižne hišice: «Nismo ti storile zla. Ljubimo te kot mater, ki nam režeš vsakdanji kruh. Oči se nam smejejo, kadar bruhaš in sopeš svoje temne oblake dima pod jasno nebo in zapiraš vase naše gospodarje, njih žene in otroke. Kako bi nc verjela naši ljubezni? Vse smo ti dale, kar smo le mogle. Gola rebra ti razkazujemo, saj že dve leti ni zakrpala gospodarjeva roka naše strehe, luknje v zidovju pa so zadelane z blatom. Dva količka je zabila ženina roka, da postavi lično klopico in uto pred nami, pa se je izvilo iz matere tretje dete. Ko je vstala iz postelje, je morala vate, da jim ohrani življenje, katerim smo za dediščino zapisane po postavi. Ginemo in razpadamo, že bo nad zibelko posijalo nebo, pa kaj, saj veš, kako trda je pot gospodarjeva!» 2akljevo poslopje za tovarno je s svojimi za* strtimi okni sovražno motrilo pogovor. Neprestano je švigal avtomobil semintja ter kot preplašena, begajoča vest dramil mesto s svojim nemirom. Zagrizeno je drvel črni krt, od jeze mu je nabreklo telo, poizkušal se je zariti v zemljo pred pogledi izpod hriba. Na večer se je pretrgalo mračno nebo. Skozi razpoko je po* sijalo krvavordeče solnce, beli robovi oblakov so vzplamteli v škrlatnih plamenih in izgoreli. Ognjeni curki so lili na zemljo, zalesketala so se velika okna tovarne. Vsepovsod so metala svoje plameneče baklje. Brajda, ki se je napotil mimo nje pod hrib na poslednji pogovor z delavci, se je ustavil in začudeno ozrl vanjo, ker tako lepe in tako pošastne sredi polj je še ni videl nikoli. Sajaste zidove je prevlekla polt.žarečega marmorja in v njegovem okviru so trepetala velika, drhteča srca. Zločesta slutnja se je porodila v njegovi duši, da jo zdajle gleda poslednjič in prvič pred seboj. Tega veličanstvenega telesa niso mogle ustvariti človeške roke; mračni, podzemeljski zidarji so jo sezidali ter jo dvignili sredi viharne noči v naročje zemlje. Pred njim ni stalo ogromno, mrtvo telo; v teh srcih, gorečih pod lesketajočim se nebom, so trepetala srca vseh, ki so si v njej gnetli in mesili svoj kruh med jeklenim železjem. Ne krase je beli zidovi cerkvic po hribih, katere je nebo postavilo na zemljo, prekletstvo tajnih globin pod zemljo deli v njej svoje darove, črpa in izsesava do golih kosti. Po baržunastotkanem prtu zemlje je nadaljeval svojo pot k delavcem, ki so mu sporočili, naj pride zvečer na zborovanje, kjer bodo poslušali njegove nasvete in se odločili za poslednji korak. Dopoldne se je že mudil med njimi, toda v zaklenjenih hišah so mu neradi odpirali; posameznikova volja ni več odločevala in usta niso dajala odgovora. Pred očmi so mu še vedno bleščala plamteča delavska srca. Kakor brezštevilna solnca, ki se ne morejo zliti v eno samo, so nihala pred njim. Zazdelo se mu je, da ga spremljajo vsi mrtvi in živi v tem tihem večeru, katerega je dramila le enoličnost časa, zveneča z visokega stolpa. Minute so nehale biti minute, v več* nost so se raztegnile in v tem brezčasju so gorela pred njim srca rodov, črnih in zamazanih obsojencev, in sence so spremljale te goreče zublje kot tihe neizražene misli, kakor so jih že pokojniki ponesli seboj v grob. Molče žive v dušah sedanjih rodov in kdove, ali jih izgovore bodoči. Danes prihaja trenutek besede, je pomislil Brajda. V stoletjih se oglasi sredi noči temna pesem, ki bi rada pre* točila v spev te neizrečene misli. Poje jo tica mračne noči in srca vseh posluhnejo, kadar začujejo njeno prhutanje; kladiva zapojo, pesti o jeklene; toda pesem ugasne še pred zarjo in roke se po* vesijo. Pesem upora je ta klic mračne tiče, pesem pomladi, ko semena, nosna že stoletja, komaj čakajo, da se razpočijo. In ni pridiga, ne molitev, vriskanje zemlje bruha svoj praspev. Posluhnilo je srce Brajdino, kakor bi baš nad njim zaprhutala vračajoča se tica, ki bije ob zemljo s svojimi kreljuti, da se trese črna prst na njej, podobno telesu matere, bruhajočemu iz sebe obupne krike. Udarila je to telo minuta, ko se mu izloči plod iz , drobovja. Telo se odpira in v potokih teko po čelu potne srage, rodeče se bitje zahteva materino smrt. Ko ji prerežejo zadnjo nit, na kateri drhti rojeno bitje, je umrla za svet. A čas ni zaklenil v svoje ozke obroče njene smrti, v bitju, oživelem sredi bolečin, bo dalje živela, dokler ne izgori zanj. Ni ga poznala pred rojstvom, nikdar ga ne bo doumela in vendar je edino njemu usojeno njeno življenje. Težke misli roje v inženirjevi glavi. Z večernimi mrakovi se je nocoj zopet vrnila strašna oznanjevalka upora in glej, že bije s svinčenimi kreljuti po zemlji ter trosi grozo rojstva. Tudi zanj se je izluščil čas iz svojih bronastih lupin. Ena sama skromna misel ga tolaži, vsa se trese v srcu sama pred seboj: «Kaj ni morda to večno rojstvo edino usmiljenje tistega, ki nas je poklical v življenje?» — «Toda pretrdo za naše uboge duše.» Prispel je med hiše. Kakor se življenje igra z ljudmi, tako brezskrbno so se igrali na pragovih otroci. Sključene so hodile molčeče matere, možje so ga pozdravljali skoro sovražno. Stopil je v zakajeno sobo krčme, kjer so se zbrali praznično oblečeni delavci. Vse je poznal, tudi pisarja iz tovarne. Že davno se je izogibal dobro rejenemu človeku, ki mu starost iz nagajivosti ni hotela zarezati brazd v obličje, podobno rožnatonadahnjeni kepi testa. Ves ta obraz se je svetil od zadovoljstva in rdeče, polne ustnice so se smehljale v idiličnem uravnovešenju možgan in telesa. Kakor bi se v smehu potresala dobro prebavljajoča trebušna votlina. Nikdar se še niso te lene oči razvnele v ognju žarečih zvezdnih utrinkov, udano so tipale po božjem svetu, za vratom pa so se druga vrh druge gromadile težke plasti tolšče, neizbežno znamenje vseh, katerih oči še niso pogledale k nebu. Brajda se je bal besedi tega človeka, gladko in mehko se cedcčih, brez konca in kraja, ker se niso mogle povzpeti nikdar do trditve ali dokaza; vse polno stranpotic so jim odpirali možgani. A že ga je dregnil s komolccm in zaupljivo prisedel. «Tudi vas je poslal gospod Žakelj?» «Vraga, je že senca za menoj,» je pomislil Brajda. «Da bi se mu izpovedoval? Ne!» «Trda bo šla, nihče ni naklonjen tovarnarju,» je mrmral zavaljenec vsiljivo, «moji ljudje so mi pravili.» «Aha, vohun je že s hlapci na delu!» Sam zase pa je sklenil: # «Prekleto bo treba paziti, da mi ne zmede mojih vlaken.» Po prvi besedi je pričakoval, da bo že lahko razločil, kako se nocoj razvozlja. «Kako ste rekli? Hm, veste, gospod inženir, človek se nikoli ne sme prepustiti tem neukim, za bleskom drvečim ljudem. Svoje prepričanje mora ohraniti, globoko prepričanje, in le njemu slediti. Koliko bi lahko dosegel, da se postavim nocoj na čelo teh zaletačev in izprožim njih misli v bleščečo raketo. Njen žar bi mi spletel krono na glavi. Meni pa je sveto, presveto moje pre* pričanje.» «In če prihaja iz trebuha, ga istovetiš s srčnim in možganskim,» mu je hotel zabrusiti v lice. Tisti hip pa je vstal najstarejši delavec. «Vpraša se, možje, je li tovarna njegova last, ali naša?» Ne? okreten glas se je krhal iz globoko sopečih prsi. Že s prvimi besedami je izpovedal, da se jih je odvadil: «Vpraša se, ali garamo zanj ali tudi zase? Ko je bila še v povojih, sem ji stregel z malto; vse smrti sem doživel v njej. Pod tremi gospodarji sem služil, pa ga ni bilo, ki bi bolj sovražil človeka ter ga bil v obraz, ko ta. Po zobeh nas kreše, da nam kri brizga iz čeljusti. Jaz pa pravim: dopovedati mu moramo, da je tovarna tudi naša last in mu ni nihče dal pravice, zapravljati njo in nas. Če mu zdaj ne dopovemo, ko za žive kože baranta, mu ne bomo nikoli. Stran s tem napuhom in ošabnostjo!» Mislil je, da je povedal vse in odrekel vsako po? ravnavo. Mlajši so vzkipeli v pritrjevanju, starejši so sklonili glave v resno premišljevanje, ker zanje je beseda očakova že odločila. Čeprav so se v Brajdo od vseh plati ozirale oči, je trdovratno molčal, ker je namenil svoje besede za tja, ne njim. Mladi fant, ki je tisto noč spremljal Janeza k pokoju, je vzprhnil, od veselja so mu žarele oči, da izpregovori možakom: «Možje! Janezov testament vam povem. On je vedel, da je prišel naš čas, ko izravnamo krivice milijonov. Toda hiteti moramo, da ne ostanejo med nami in njimi, s katerimi ob? računamo za vse grobove, mlačni dvoživci, imenovani tretji stan. Ti so tiste lene, široke vode, da ne moremo drug do drugega. Na obeh straneh rušijo bregove ter jih odnašajo na svojih udanih in pokornih hrbtih. Kakor hitro se razpasejo med armado gospo? darjev in armado upornikov, oslabe naš udar in zastrupe ozračje.» — «Ni Janez, ta bi drugače povedal, le učenec je njegov,» je pomislil Brajda. — «Zato, možje, udarite zdaj, ko si gledamo oči v oči, ne pa preko mrtvih ograj!» Starce so preplavile težke misli, da se niti zavedli niso, kdaj je končal, mlajši pa so v šumečih slapovih vriskali od veselja. «Kdo bo vodil te prestopajoče vode?» Zavedel se je Brajda, da je resnica bruhnila iz globin in je nihče več ne ustavi. Medtem je vstal pisar in vse oči so se nezaupno ozrle v svojega prejšnjega voditelja, ki pa mu že izza Janezove smrti niso več zaupali. Mirno in važno je beseda božala besedo, ena slajša od druge, a nad sklonjenimi glavami je votlo odmevala praznina. Kakor bi satan sejal svoja semena; nihče se ni drznil, ozreti se. Vodil jih je po potih svojih bližnjic in zaplotnic, obetal jim hlebce belega kruha, s cedečo se naslado opisal moža, ki ga jim bo rezal, priporočal potrpljenje, udanost in zahrbtne misli. Toda starec se je uprl ob mizo: «Nisi govoril po vesti, pisar.» Koščene besede so ustvarile mrtvaško tišino. «Od belega kruha si se vpijanil, žival, kakor od litra vina. Narobe si obrnil svoj rep, pisar, pomoli ga tja, kjer si se učil migati z njim. Mož, ki je zagnal na cesto zblaznelo ženo, nam ne bo rezal belega kruha! In ne gre nam zanj. Doslej nas je prešteval kot repe v hlevu, pa se je oštel. Tebi, pisar, privoščimo belega kruha, za nas pa ni njegova moka. Kaj je obljubil? Bo izpolnil naše zahteve? Ne, še hujše je nategnil vajeti!» Pisar se je zopet laskajoče zapletel v besede, a Brajda se je zbal za mehka srca pod raševino. Sklenil je, da odloči. «Žakelj vam ne primakne beliča! Ne more! Nima denarja in zahteva, da se udaste!» Vsi so ostrmeli: «Za Boga!» Jeklena pest je zarohnela po mizi. «Prekleti pisar! Prevarant!» Možje so se dvignili in hripavi starčev glas je prevpil zbesnelo množico: «Povejte, gospod inženir, da med nami in njim ni besede!» Osupel se je opotekel pisar. «Gospod inženir!» je jecljal. «Tako je dejal meni, molčite!» je odslovil inženir omahujočega in stopil na cesto. Vsa vas je že vedela: «Žakelj nas vrže na cesto, on se ne pogaja z nami!» Šlo je od praga do praga in vračajoči sinovi in možje so potrjevali. Tovarno so že zavili mrakovi in nič več ni videla stisnjenih pesti, ki so kakor grčave veje molele izpod hriba. Brajdo so pekli sovražni pogledi žena. Izpregovoriti je hotel besedo, toda preveč je bilo odprtih ušes. Gorel je od pričakovanja, da tam spodaj med onimi izreče svojo besedo. Noč ga je prehitela na hribu in v njen plašč je zamotal svoje tleče misli. Sredi pota se je še enkrat ozrl in videl, da gori ves kolobar hriba v ledenih plamenih. «Ta ogenj ponesem seboj in ga vtaknem v njihovo ognjišče!» Zdrznil se je, da se jasneje zave privrelih misli, ki so razbrzdano kipele, da je butalo v sencih. «Torej jih bom vodil sam, nocoj zagrmi nakovalo!» Pospešil je svoje korake, jih izpremenil malone v tek, kajti boječe misli so tkale: «Da pridem pred njim, da udarim z vso silo!» Pa se je zmotil, pred vrati je srečal pisarja. «Kam?» «Naznanit!» «Razumete, pisar, nikamor se ne ganete! Niste pozvani na sejo, zato se ne vtikajte, kamor ne spadate. Blebetate, kakor vam teče. Po seji lahko pridete. Sporočimo vam!» Še osuplejši je strmel vanj, toda inženir je vstopil in zaprl vrata za seboj. Pet ljudi je sedelo pri zeleno pogrnjeni mizi; inženir jih je že davno poznal. Pred njimi par steklenic vina, razmetani papirji, pod stropom le dvoje prižganih svetilk, da so z bledoto obsipale lica. Dva izmed njih sta se očividno dolgočasila, ker se nista niti ozrla na vstopivšega. Le Žakelj je hlastno lovil odgovora s svojimi kalnimi očmi: «Kako je?» «Pričnite, prosim. Razložim pozneje!» Žakelj je govoril sede. Razložil je najnovejše dogodke, katerih Brajda še ni poznal. Popoldne so prišli od banke in zahtevali natančnega vpogleda v račune, ker bi drugače terjali svoj denar, češ, da ga je preveč nevarno nalagati v njegovo podjetje. Če ne zlomi štrajka, je izgubil vse zaupanje, kar je očividno Škrinjar napeljal. O stranki ni govora, denar zanjo se je razkotalil. Nikjer nikake zaslombe več. Edino steze so še ostale, in sicer vodi ena v Škrinjarjevo mišnico, kjer bi vse žive dni ne našli izhoda, ali pa po drugi do konkurza, ki bi nc bil baš tako zoprn, ker je blago že na varnem. Seveda, preko delavskih pesti in njihovega štrajka pa vodi bela cesta v jasno bodočnost. «In gospoda inženirja sem naprosil, da uravna zadevo z njimi.» Vse oči je speljal Žakelj seboj in razvrstile so se pred Brajdo proseče in vprašujoče. Zapazil pa je med njimi hladne in mrzle, ledene, kakor številke. «Naj zvesta bankirja, kam sta nalagala svoj denar.» Obrnil se je naravnost k njima. «Štrajk je napovedan, gospoda, drži in bo držal!» Žakljevi ljudje so vstali. Težko sopenje ni moglo verjeti. Denarna moža sta obsedela, njuni prsti so bobnali, se poigravali po zelenem prtu, kakor da njune roke prestavljajo lutke. Le Brajda je dobro razločil težki udarec svinčenih kril mračne tiče. Pred vrati se je zganilo in šum se je prikradel v sobo. Posluhnil je: «Pisar oprezuje, razodene, udari!» «Da, štrajk, gospoda, držij Povedal sem jim, da nimate ničesar, niti drobtine, da jim zamašite lakoto. Še več sem jim rekel. Vse njihove črte na papirju so blaznost v vaših pogledih in trde pesti so vam zažugale.» «Kako, kako? Saj sem vendar dejal, da lahko obljubite vse, kar hočete. Kajne, gospoda!» se je obrnil pretrgano in razdraženo k povabljenima. «Ne bodite nespametni, nekaj denarja še in zlomimo štrajk. Zopet zajezdimo položaj in za procente na obe plati se zmenimo pozneje. Tako sem vam naročil, gospod inženir.» Molče so ga poslušali, skoro jih je narahlo pomiril. Sedli so in le Brajda je stal. Pred vrati se je zopet zganilo. «Kaj ni pritisnil na kljuko, prekleti pisar?» Toliko, da se mu ni stemnilo pred očmi. Sredi teme, pod trepalnicami, pa so zagorela plamteča srca. Tedaj je dvignil pest in udaril čez obraz. «Jaz hočem tako! Nocoj ste se zbrali, vi mrtvi sodniki, da sodite nad živimi, večno živimi srci. V tej vaši seji vidim in spo* znavam vedno ponavljajočo se sodbo, ko stoje živi obtoženci pred mrtvimi sodniki. Sodili boste z možgani, pa se ne zavedate, da posegate z njimi kakor z ledenimi kleščami iz groba v žareča ognjišča utripajoče krvi. Poslušajte, da odprem pred vami bukve vseh živih in mrtvih. Zapisani ste v bukvah mrtvih, ker so vam srca še živečim izgorela in ta vaš rod sega nazaj do tistih dtii, ko se je zemlja ohladila. V svojih drobovjih smrdite po grehu in zločinu. Poživljali ste množice ubogih in nevednih na upor. Zato ste jih izmučili, da ste jih slekli do golih kosti, ki so v besnem obupu bile kot blazne krog sebe. Vi pa ste sodili naprej, vi obsojenci že od počctka, dobro vedoči, da palijo vaše sodbe uporne misli vašim podložnim. Toda zaman, nič hujše se niste mogli rogati, nego s prelepimi kipi, postavljenimi na njih grobovih in z žarečimi napisi: za svobodo! za človeštvo! Tam spodaj pa so trohncle resnično človeške kosti. O, nikar ne mislite, da so strohnela tudi njih srca. Na Oni svet so romala in od tam se vračajo v dolgih procesijah, ker večno živi ne morejo umreti. Prekleta je dediščina vaših duš. Človeštvo tre* peta pod njeno težo, kajti, karkoli si je ustvarilo v tolažbo in . uteho, vse ste izpremenili v ječo in zatiranje. In bojim se, da se je ne otresejo zanamci. Zato ste se sami sodili. Le poglejte v knjige mrtvih. Vsi gospodarji so zapisani tam, od Faraonov do vas, do vaših bratov. Toliko jih je, da že pešajo koščeni prsti Parke. Še nerojeni nosijo vaš Kajnov žig in ne izpere ga jim molitev rodeče matere. Kakor sedite zdaj tukaj, z lažjo v svoji duši, z zankami za hrbtom, tako sede vsepovsod vaši bratje in sodijo nad tovar* nami, deželami, državami in narodi. In se ne zavedajo, da so že mrtvi in morajo umakniti svoje roke od živih. Da sem mašnik, posvečen od njih, bi vam bral evangelij iz nji* hovih bukev, ki so popisane za stoletja naprej s trpečimi, upor* nimi dušami. Semena vaša so bila grabež, lakomnost, oholost in napuh, sladostrastje in srd, vsi poglavitni grehi, katerim se upirajo duše, ki niso nikoli okusile gospodstva in si niso oskrunile ustnic iz tega keliha. S silo ste jim krčili dlani v pesti, zato padejo na vas. Njih greh in kri pa pride na vaše otroke, tako stoji zapisano. Sezidali ste jim cerkve in hodili so, da so se komaj razvrstili, molit in lajšat svoje grehe. Vi pa ste stali pred cerkvijo in zanje barantali. Nikdar utrujene roke so zidale vaše domove, greble do krvi pod zemljo, prerile jo zgoraj in spodaj, da uteše vašo nenasitnost. Pa je niso, le razdražile so jo. In kar so gradili, kopali, ustvarjali črni žulji, ste jim v krohotu topov pokončali. Z želez* nimi beti ste jih zabili v zemljo, da se ne dvignejo več, toda zmotili ste se. Vstali so milijoni in pomoleli svoje ožgane kosti iz grobov. Nocoj je odjeknil klic živih: boja hočemo! Hoteli ste ga, zdaj ga imate. Dokler vas ne zrušimo, nam ni pokoja. Tu stojim in vam povem: Teh upornikov ne prevara lažnivi jezik. Zvezdo upora nam je poslal bog za znamenja in kar se je zgodilo nocoj v malem, zgodi se z vašim bratom. Vsi ste enaki. Za njih žulje ste vadljali, iz rokavov ste stresali goljufijo in sleparstvo med sabo, toda ti žulji so dijamanti zemlje, rodeče svoje otroke. Spretno ste tehtali krive mere, pa se je pogreznila skodelica upora. Nobene uteži nimate več, da obtežite vašo praznino, ki se obupana lovi med nebom in zemljo.» Brajda je s svojimi bliski motril osuple, ozelenele obraze, na prsih si je prekrižal roke. Tisti hip so se odprla vrata in videl je, da se je zmotil. Ni stal tam zunaj pisar, v sobo je planila Lina. «Brajda, vse si uničil!» Obvisela je na kljuki in strmela vanj kakor blazna. «Tega gada sem sam dojil!» je siknil Žakelj. «Gospod inženir, predložite račune, še je denarja dovolj, da vam z njim namažem podplate. Tovarno ste uničili, ogrinjajoč se v plašč njene službe!» «Povedal sem vam, da ne jaz, ampak vi. Odprta vam je še pot dela, dokler ne pride poslednji, največji obračun.» Prikloniti se ni hotel, niti poslovil se ni, le Lina se je opotekla za njim; toda na stopnicah se je obrnila in odšla v svojo sobo, kjer se je zaklenila. Mrtvaški tišini sta goreli žarnici pod stropom. Po dolgem molčanju sta vstala bankirja: «Sprejmite Škrinjarjevo ponudbo in udinjajte se! Ostalo sporočiva!» Komaj se je Žakelj zavedel, je ostal sam in edino ravnatelj Priba je stal tam, povešajoč svojo glavo pred njim. «Jutri se odločim, prosim, pustite me samega, gospod Priba.» «Nekaj, nekaj bi vam rad povedal.» Malomarno se je ozrl vanj: «Povejte!» «Če bi — če bi Škrinjar prodal, bom ostal pri Kolarju!» «Razumem, razumem,» je odsotno mrmral Žakelj. Toda ustnice se niso mogle nasmehniti. Pred dvigajočim se poslednjim viharjem je zamrl v njegovi duši vsak utrip. (Konec prihodnjič.) Ivan Lah: (Nadaljevanje.) Angelin Hidar. Starokorotanski roman. 11. Pred sodbo. ralj Rišar se ni vrnil v gorsko samoto ne ob solnčnem vzhodu ne pozneje, ko je jasen dan svetil nad gozdovi in gorami. Bil je v rokah svojih sovražnikov, ki so ga obdali s stražami, ga uklenili v verige in zaprli v temne ječe brežiškega gradu. Grof brežiški je dal takoj razglasiti po vsej deželi, da je kralj Rišar ujet in jc pozval vso gospodo, plemiče in viteze, grofe in barone na svoj grad, kjer jim je v znamenje zmage pripravil veliko gostijo. In prišli so vsi s svojimi oprodi in služab* niki, da so napolnili s konji ves dvor brežiškega gradu. Tam so se pogovarjali hlapci o kralju Rišarju, prepevali o njem zasmeh* ljive pesmi in se pri vinu rogali tujemu vitezu, ki ni mogel niti preko mej zemlje korotanske. V dvoranah pa so se gostili plemiči in vitezi in slavili god zmagoslavja. Ko so se opili, so dali pri* peljati kralja Rišarja v dvorano. Vsi so hoteli videti njega, ki se je drznil priti v njih zemljo in hotel prevarati njih zvestobo do cesarja. Stražniki so ga privedli v dvorano in grofje in baroni so . zagnali velik krik, kajti njegovo lice je bilo shujšano, njegove oči upadle in njegova postava je bila sklonjena. A zdajci se je kralj vzravnal pred njimi in jim z ostrimi očmi pogledal v obraz, da so strahoma obmolknili. Bil je med njimi tudi Godvin, Jutin brat; ta je stopil iz njih vrste, skočil na trdi stol z mečem v roki kot sodnik in rekel z zaničljivim glasom: «Tako se zopet vidiva, gost moj, vitez Angelar in kralj Rišar! ' Kakšno pesem nam zapoješ danes, ti izmišljeni junak!» In je dvignil pesti. Toda drugi so ga zadržali, da bi ne zasramoval jetnika, kajti zdelo se jim je neviteško, nastopati proti neoboroženemu junaku. Razjarjeni Godvin jih je sunil proč in vzkliknil: «Kje je moja sestra?» «Taki bratje nimajo sester,» je odgovoril mirno kralj Rišar, «kajti kako naj brat povprašuje po svoji sestri, ako jo ima.» «Imel sem jo, a ti si jo odpeljal!» je zarjul brat Godvin in grabil po meču. «Bratje ljubijo svojo sestro, vi pa ste jo sovražili,» je rekel kralj Rišar, «nisem je odpeljal jaz, sama je zbežala.» «Tu pred vsemi vitezi zahtevam,» je rekel Godvin s srditim glasom, «da nam poveš kraj, kamor si jo skril.» «Bilo bi neviteško, izdajati skrivališče deklice njenim sovraži nikom,» je rekel kralj Rišar. «Ako ji ne bo ugajal njen novi dom, se bo vrnila sama!» Tu se je dvignila iz množice dolga postava temnega Gerona, ki se mu je še poznala bolečina na obrazu in je rekel z grohotom: «Vrnila se bo gotovo, a kakšna!» Vsi so se zgenili. Geron je z divjim pogledom dvignil svojo pest. «Kot kraljica kralja Rišarja,» je odgovoril kralj Rišar mirno. Nato se je obrnil h gospodom in vitezom in je rekel s povzdig* njenim glasom: «Ako je vaša volja in dolžnost, da me izročite cesarju, storite to, kakor vam veleva viteška čast, kajti z vami nimam pravde in nočem, da bi moral dvomiti nad častjo korotanskih vitezov.» Tedaj so se začutili osramočene zaradi svojega početja in grof brežiški je rekel: «Nismo hoteli tu obravnavati rodbinskih zadev, ako pa hoče kdo braniti svojo čast, naj se zgodi po naših starih viteških šegah.» Vsi so se ozrli na Godvina in Gerona, ki sta molčala z jeznimi očmi. Grof brežiški je ukazal stražnikom, naj spremijo kralja Rišarja v posebno sobo, ker ni hotel omadeževati svoje časti pred tujim vitezom. Plemiči in vitezi pa so popivali in veseljačili še ves teden na brežiškem gradu, igrali viteške igre in hodili na lov. Medtem so prišli cesarjevi glasniki, ki so prinesli grofu bre? žiškemu lastnoročno cesarsko pismo v zahvalo za njegovo zvesto službo. Jetnika so odpeljali s seboj. t 12/V samoti. Ko se je Juta vzdramila iz svojih mamljivih sanj in je za* gledala solnce na nebu, se je preplašena ozirala okoli sebe. Takoj se je zavedla vsega, kar se je bilo dogodilo. Planila je s svojega ležišča, sklenila je bele roke in jc padla na kolena: «Rišar, vitez moj in kralj moj,» je vzkliknila, «kje si, kam te je zanesla pot, odkod se mi vrneš? Ali te je zadela nesreča v gozdu, da si se spustil v boj z zverjo, ki je bila silnejša od tebe, junak moj! Kje bi bilo mogoče, da bi te ukanila divja zver, ti junak nad junaki, ki si premagal zemljo in morje in si utrgal prvi cvet z groba jeruzalemskega? Ti, ki si bil nepremagljiv na obzidju svetega mesta, kako bi te ne varoval Bog v naših tihih gozdih korotanskih? Ali si padel v roke svojih nasprotnikov, ki te zasledujejo povsod? O ti, ki si bil v boju silnejši od njih vseh, kako bi mogel sedaj postati njih plen, ko si se že nekoč srečno rešil iz njih rok? O, da bi vedela, kateri grad te skriva, z rokami bi izkopala rov, da bi prišla do tebe. O, ni mogoče, da bi te obvladali tvoji zasledovalci: preveč previdna je bila tvoja hoja, preveč dobro zadene tvoj lok, preveč junaška je tvoja roka, da bi postal njih jetnik. Kje si, kje si, moj Rišar? Ali si me zapustil sam in se napotil v svojo domovino, da se vrneš s spremstvom in me odpelješ s seboj? O, preveč viteška je tvoja beseda, da bi me bil ostavil v tej skrbi in bolesti! Preveč kraljevska je tvoja ljubezen, da bi hodil svoja skrita pota. Preveč junaško je tvoje srce, da bi ne preneslo trpljenja, dokler ne pride zmaga in od? rešenje! O, Rišar, moj kralj in vitez, kam si odšel, kje naj te iščejo moje misli, kam naj grem za teboj?» Tako je tožila Juta v svojem obupu. Srna poleg nje je dvigala svojo glavo in se je stiskala k nji, kakor da jo hoče na ta način potolažiti, kajti čutila je obupno žalost svoje gospodinje. Juta jo je objela okoli vratu, edino živo bitje, ki je z njo čutilo in trpelo, in je rekla: «Zdaj mi ostaneš ti edina družica, moja zvesta žival, in kakor sem te našla tedaj ranjeno in zbegano z mladiči ob potoku, tako bom jaz tu kmalu mati z otrokom brez pomoči in opore. O, kdo bo z menoj v onih težkih trenutkih?» Tako ji je govorila Juta in bridko jokala. Srna pa se je pritiskala k nji, kakor da jo razume in jj hoče nuditi svojo pomoč. Toda Juta je čutila, da je sama in zapuščena in da ni človeka pod nebom, ki bi jo sprejel pod svojo streho. Ves svet krog nje je bil kakor izpremenjen, bujni gozdovi so se ji videli kakor gluhe pustinje in vse je bilo mrtvo in prazno. Iz te praznote pa je odmevala ena sama velika pekoča • bolečina, ki jo je žgala v srcu. Odšla je iz svojega bivališča in hodila po gozdu; srna z mladici jo je zvesto spremljala; stopala je ob potoku in gledala v bežeče valove: naročala jim je pozdrave zanj, ako ga vidijo; ptice so se zbirale okoli nje po vejah in ji prepevale: ona pa jih je pošiljala k njemu, da mu poneso vesti o njeni zapuščenosti; veter je vel preko gore in ona mu je govorila sladke besede. Tako je hodila ves dan in iskala, kar je bilo nemogoče najti. Spuščala se je ob skalah navzdol in prisluškovala v gozd, ali ne zadoni odkod njegov glas, zvečer pa je stala na najvišjem vrhu in zrla v dolino... Utrujena in onemogla se je vrnila domov in legla sama na svoje trdo ležišče: v njenem srcu pa so umirale nade. — Tako je pohajala po gozdu dan na dan; vstajala je ob prvi zori in hodila je spat v trdi noči in od nikoder ni bilo glasu o njem. 12. Menih. Nekega dne, ko je sedela sama pred votlino in je premišljala o svoji žalostni usodi, sta pribežala srnina mladiča v ogrado in naznanjala s svojo zbeganostjo prihod človeka. Juta se je vsa prestrašila. Toda pomislila je, da je morebiti prišel kak tujec in prinesel vest o njenem ljubljencu. Zunaj so se zaslišali tihi počasni koraki in skozi ograjo je stopil star menih s sivo brado, slabo oblečen, s palico v roki. «Mir božji temu domu,» je rekel sveti mož, ko je zagledal mlado ženo pred seboj. Juta se je prestrašila svetega moža, a takoj je pomislila, da ji je nemara Bog poslal tega pobožnega starca v pomoč. Zato je obrisala solze in rekla: «Sam Bog mi vas je poslal, pobožni mož, da me potolažite v težki uri.» «Bog je usmiljen in ljubi nas vse,» je rekel sveti starec. «Dovoli, hčerka moja, da počijem tu pred tvojo skromno kočo, kajti utrudila me je dolga pot.» Starec je sedel na kamen in je pogladil oba mladiča, ki sta se mu zaupljivo približala in mu legla pred noge. «Ta dva sta me pripeljala k tebi, mlada žena, nemara si potrebna božje utehe.» Juta je pokleknila k starcu na tla in mu takoj hotela razkriti vso svojo bolest. Toda njenim mislim so naenkrat pošle besede, kajti tisti trenutek se je zavedla, da je živela v grehu, da je bila njena ljubezen pregrešna, da je pozabila na svet in na Boga, ko je ljubila. In zdaj je ostala sama s svojo ljubeznijo! O, kako težka je kazen božja! In ta težka zavest nje krivde jo je prisilila, da je pričela izlivati starcu vso svojo izpoved in obtožbo v tihe, jecljajoče besede: «Nesrečna grešnica kleči tu pred vami, sveti mož, in čaka vaše tolažilne besede. Velik je bil moj greh, ker je bila velika moja ljubezen. Bog je blagoslovil moje telo, toda ob času, ko se imajo dopolniti moji dnevi, sem ostala sama in zapuščena! In to je največja kazen, ki sem jo mogla prejeti za svoj greh. Tu visoko v tem osamljenem gozdu čakam brez človeške pomoči dneva, ko naj dam življenja novemu bitju. Edino ta moja srna mi je tovarišica ob tej težki uri.» Menih je sklonil glavo in rekel: «In kje je on, ki te je zapeljal v te kraje in te tako brezvestno zapustil?» «O, sveti mož, ne govorite mi tako o njem!» je rekla Juta. «Ni me zapeljal, niti me ni zapustil — sama sem šla z njim, ker naju je vezala sveta ljubezen, in nikdar bi me ne bil zapustil iz lastnega nagiba.» «Velika je tvoja vera, žena, ker je močna tvoja ljubezen. A grešila si in zato se te je dotaknil prst božji.» Juta je zaplakala in rekla: «Presilna je moja vera v Boga, da bi mogla verovati v kazen za greh, ki ga je rodila ljubezen. On je usmiljen in odpušča svojim otrokom, ker vidi in ve za vse naše življenje in trpljenje. On sam je vodil njegovo pot, ki ga je pripeljala k nam, in moje srce ne najde greha nad seboj, ker je ljubilo v čisti ljubezni junaka, ki jc prvi razvil svoj prapor zmagoslavja nad mestom jeruzalemskim...» Zdajci je Juta obmolknila, ker se je bala izdati ime svojega junaka. Toda menih jo je prijel za roko in dejal s tresočim glasom: «Kdo je bil tisti, ki je zmagal nad pogani in ni znal zmagati nad samim seboj?» Juta je zaihtela v težki bolesti in iz njenih prsi se je prvič pred tujim človekom izvilo njegovo ime: «Kralj Rišar —» Menih se je stresel pri tem imenu, potem pa se je sklonil nad njo in ji je položil svojo roko na glavo. «Juta,» je rekel in otrl solzo iz svojih dobrih oči. Juta se je začudila, ko je zaslišala iz ust tujega meniha svoje ime. Dvignila je glavo in mu je pogledala v obraz. «Ne poznaš me, dete moje,» je rekel menih, «a jaz te poznam. ' Iskal sem te po vseh teh gorah, da te najdem in ti pomorem, zakaj kralj Rišar se ne vrne nikoli več.» Juta je sklenila roke; globoko v srce so jo zabolele te besede. «Zakaj, govorite, zakaj! Kako je to mogoče?» «Ne vem, zakaj, niti ne vem, kako je to mogoče, kajti čudni so božji sklepi. Toda kralja Rišarja so ujeli njegovi sovražniki pri Brezah ter ga odpeljali v roke cesarju, ki ga je dal zapreti v neznan grad.» «On se vrne, on se vrne!» je govorila Juta, da ne bi slišala krutih besedi, ki so jo kot nož rezale v srce. «Bog je dober, Bog je usmiljen. Moj dragi je utrgal prvi cvet na svetem grobu in zato ga osvobodi Bog s svojim čudežem, da se povrne k meni.» «Bog je dober, Bog je usmiljen,» je govoril menih, «on ga more osvoboditi s svojim čudežem — a za sedaj ni nobene nade, da bi se vrnil. Zato je treba poskrbeti zate, kajti tako ne moreš ostati zapuščena v divjem gozdu, ko se izpolnijo tvoji dnevi. In zavoljo tega sem preiskal vse te gozde naokrog, dokler me nista privedla ta dva mladiča v to tvoje skrito domovanje. Vem vse, kar se je zgodilo, kajti poznal sem tvojo mater...» Tu je staremu menihu beseda zastala, kakor da skriva v sebi globoko skrivnost. Ko pa je slišala Juta besedo o svoji materi, je bila njena bolečina še večja in z otroško udanostjo je prosila meniha: «Pripovedujte mi o nji, o moji materi, ki je nisem nikoli poznala in mi je spomin na njo vedno svet.» «Drugikrat ti bom pripovedoval o nji, dete moje. Zdaj si preveč utrujena in potrebuješ počitka. Moja skrb bo, da ti najdem zavetja, predno se izpolnijo tvoji dnevi; jaz nisem lovec, da bi ti mogel loviti divjačino po gozdu in moj stan mi ne dovoljuje, da bi prebival s teboj pod eno streho in ti stregcl v bolezni. Zato pojdem k tvojemu očetu, da se vrneš v njegovo hišo in da tam počakaš na svoj čas, kajti otrok, ki se bo rodil, je kraljevskega rodu...» Ko je Juta slišala, da namerava menih prositi zanjo pri očetu, se je prestrašila, kajti poznala je strašno jezo svojega roditelja, sirovost svojega brata in maščevalnost črnega Gerona. Zato je rekla: «O, duhovni oče, pustite me, da rajša umrjem tu s svojim otrokom, nego da bi se vrnila domov, kjer me bodo mučili moji domači. Rajša bi prebivala pri preprostih dobrih ljudeh, ki bi me ne poznali in bi iz usmiljenja sprejeli k sebi tujo izgnanko.» «Rad bi storil po tvoji volji,» je rekel menih, «toda tvoj oče te je dal iskati povsod in ko te najde, te bo ukazal s silo odvesti na skrit kraj, da maščuje svojo sramoto.» «Tedaj pobegnem odtod in pojdem sama po svetu, dokler ne najdem zavetja pri dobrih ljudeh,» je rekla Juta in si je z rokami zakrila obraz in vroče solze so ji oblile lica pri misli, da ni v domovini prostora za njo in za njeno še nerojeno dete. «Tudi za njega, ki nas je odrešil, ni bilo toplega mesta med njegovimi ljudmi,» je rekel menih. «Njegova sveta mati je morala nočevati v preprostem hlevcu med pastirji, ko so potekli njeni dnevi. Toda pisano je bilo tako in se je moralo zgoditi. Ti pa si grešila in samo pokora more izbrisati tvoj greh. Zato ne odklanjaj roke, ki ti jo je poslal Bog na pomoč, in poslušaj besede starega moža, ki hoče dobro tebi in tvojemu otroku.» Te besede so Juto potolažile, položila je svojo izmučeno glavo udano v tresoče se roke starega meniha in rekla: «Storite z menoj kakor hočete, samo ne zapustite me v tej sili.» «Ne zapustim te nikoli več, dete moje. Vrnem se kmalu zopet k tebi.» S temi besedami je menih vstal in položil roke na klečočo Juto, kakor da jo hoče blagosloviti. «Blagoslovite me in podelite mi sveto odvezo za moj greh,» je prosila Juta. Sveti mož je molil tiho molitev, blagoslovil jo in ji podelil odpuščanje grehov. Nato je odšel šepetaje svete besede. Srnina mladiča sta ga spremila na pot in sta se potem vrnila v ogrado, kjer je Juta še vedno klečala, vsa zatopljena v svoje misli. Njeno srce je bilo olajšano, ker je čutila dobro usmiljeno roko, ki se ji je v stiski izprožila v pomoč. Pripravljena je bila sprejeti vsako pokoro in ponižanje, samo da reši svoje dete. 13. Rojstvo. Dan za dnem je čakala Juta, da se vrne menih z radostno novico, da je zanjo našel pribežališča med ljudmi. Toda dnevi so potekali in meniha ni bilo. Juta mu je vsak dan hodila naproti po stezi ob potoku navzdol, da bi ga že od daleč mogla pozdra? viti. Spremljala jo je srna in njena dva mladiča, ki so čutili njeno • nemirno in nestrpno pričakovanje in tudi oni begali okoli ter iskali sledi. Toda našli niso ničesar. Pri tem je Juta vsak dan trgala bičevje in protje ob potoku in spletala košek, ker je čim? daljebolj čutila, da se približuje njen čas. Po gozdu je natrgala mahu in trave in je tako pripravljala v košku mehko posteljico; z rožami je ovenčala košek in radovala se je, ko je gledala pred seboj zibko, pripravljeno za svoje dete. Mnogokrat jo je obšel strah, da jo bo čas prehitel in da bo ostala sama v oni težki uri: tisti hip je hotela pobegniti v dolino in si poiskati zatočišča pri dobrih ljudeh. Toda verovala je v besede dobrega meniha, zato je odlašala svoj odhod od dne do dne v trdni veri, da pride menih ali kdo drugi, ki jo reši iz gorske samote. Živela je tako zaupajoča tej svoji misli, da niti ni čutila, da se njeni dnevi že izpolnjujejo. Večkrat jo je obšla sladka misel, da pride on sam, njen kralj Rišar, da se reši iz neznane ječe in prispe k nji prej, predno napoči odločilni dan. Sanjala je o njem vsako noč: ob* iskovala ga je v mislih v njegovi temnici, videla ga je, kako lomi železne okove med skalnimi okni, kako pleza po skalah med bršljinom, kako izginja v temni gošči in hiti nazaj, nazaj, v zemljo korotansko. Pogosto ga je videla, kako blodi po gozdih, kako plava preko rek, se vzpenja po strminah in se bliža, bliža vrhovom, ki so mu znani iz časov, ko je prebival z njo na tej skalni višini. Videla ga je, kako jezdi kot kralj s svojim spremstvom sredi belih cest, zmagovalec nad sovražniki, in prihaja, prihaja, da jo reši še pravi čas. Toda zjutraj se je zbudila sama na trdem ležišču in potem je slonela dolgo na ograji in gledala v svet. Odkar se je izpovedala menihu in prejela njegovo odvezo, se je čutila očiščeno in olajšano, nje duša je bila kakor bel cvet, ki ga je krepilna rosa očistila prahu in vsega nečistega. Zaupala je v Boga in neprestano tiho molila, da bi je ne zapustil v njeni stiski in sili. Tako se je zbudila nekega jutra in začutila, da se je približala njena ura. Težke bolečine so jo obhajale in ni vedela v svojem brezupu, kam bi pobegnila. Gozdi so šumeli naokrog s svojo veličastno pesmijo; gore so kakor kraljevska straža obdajale njeno gorsko samoto. Pokleknila je pred svojo gorsko votlino in molila: «O, Bog, ki skrbiš za ptice pod nebom in za lilije na polju, ne zapusti me v tej nesreči, bodi milostljiv meni grešnici.» Srna, ki je čutila globoko žalost svoje prijateljice, se je stisnila k nji, kakor da ji ponuja svojo pomoč. Juta jo je objela in rekla: «Ako ne bo prišel človek, ki bi me rešil, me boš ti krmila v moji bolezni, dokler se mi ne vrnejo sile, da odidem odtod.» Srna je razumela njene besede in ji je hvaležno lizala roke. Srnina mladiča sta stala ob ograji na straži in sta zrla s povešenimi . glavicami svojo gospodarico. Juta je prinesla košek, ki si ga je bila spletla za zibelko, pre* grnila ga z belim robcem, na katerem je bilo všito ime kralja Rišarja, potem pa je onemela od bolesti, padla na tla in obležala tako v svoji onemoglosti. Slišala je šumenje lesov, ki je rastlo bolj in bolj in se širilo naokrog, kakor da so se vzbudile vse neznane podzemske sile in zahrepenele po solncu, po življenju; zadivjalo je v koreninah, tla so se oživila, debla so se stresala in vrhovi so šumeli, kakor da se hočejo iztrgati drevesa s koreni iz zemeljskih globočin in se dvigniti k nebesom. Toda veje so bile prešibke, da bi nosile drevesa s seboj, zato so se vzpenjale v vetrovih in plahutale po zraku, kakor krila ogromnih ptic. A niso se ganile z mesta: Njihovo hrepenenje po vzletu navzgor, ki je prihajalo iz zemeljskih globin, se je izpremenilo v neskončno pesem, ki je napolnila vse gore naokrog. «K solncu hočemo in ne moremo, kajti na zemljo so privezane naše korenine in iz nje pijemo svoj sok. In če se odtrgamo iz njenih temnih objemov in sledimo vetrovom, ki nas vabijo s seboj, nam v hipu omaga sila in padamo iz višav na tla, kjer umiramo brez življenja in strohnimo na zemlji, ki nas je rodila ...» Tako pesem je slišala Juta v svoji nezavesti. Čudno se ji je zdelo, zakaj so se razburili gozdi naokrog, kakor da je prišel zanje veliki trenutek. In videla je v sanjah, kako so se zazibale gore pod veličastno pesmijo šumečih gozdov; vsi zakladi v gorah so se zasvetili v svoji bajni svetlobi; tema je izginila in vse se je zableščalo v zlatu in srebru in dragih kamnih. Ali niso to darovi, ki jih prinaša v dar zemlja na veliki dan, kadar se raz* odevajo njene najglobje skrivnosti? In vse živali v gozdih so se vzbudile in so se zbirale v nepreglednih vrstah in so se spustile na pot, kakor da gredo na slavnosten pohod. In vsi ptiči nad gozdi so se dvignili visoko nad vrhovi dreves in so letali v gostih jatah, krožeč pod nebom, kakor da oznanjajo svetu velik dogodek, ki se godi sredi gozdov. Solnce je sijalo veliko in mogočno in je objemalo s svojimi žarki v neskončni ljubezni vso zemljo, ki je trepetala v njegovem vročem objemu in mu je razkladala vsa svoja čuda, ki jih je hranila skrita v svojih skrivnostnih globočinah. Vse to je videla Juta v svojih sanjah in se je zavedala, da je ta velika slavnost, . ki šumi okoli po svetu, pozdrav njenemu kraljevskemu sinu. Še napol v omotici je planila iz svojih sanj, strašne bolečine so v trenutku prešle, divji šum gozdov, ki se je v njem slišalo pokanje korenin, je mahoma utihnil — čudna tišina je zavladala vsenaokrog in iz nebeških višav je odmevala angelsko mila pesem miru in tihote. Juta je odprla oči in v svojem naročju je stiskala toplo telesce svojega otroka, ki je dvigal svoje slabotne ročice ' in iskal zavetja pri svoji materi. Stisnila ga je k svojim prsom in polnila vse njegovo telesce z vročimi poljubi. Iz njenih prsi je vzklila zahvalna molitev k Bogu in po njenih licih so tekle vroče solze. «O, Bog, ki si me v svoji ljubezni rešil v tej uri, bodi mi dober oče, ki skrbi za svojega otroka in če jaz nisem vredna te milosti, prizanesi vsaj temu drobnemu črvičku, da se otme smrti in ostane pri življenju.» Čutila je svojo slabost, zato se je bala, da bo onemogla in umrla: strašna je bila misel, da bi ostalo živo dete pri mrtvi materi in bi ne bilo nikogar, ki bi ga rešil v življenje. Ko je zbrala svoje moči, je okopala dete v vodi in ga položila v košek. Srna in oba mladiča so obstopili košek in so z za* čudenjem gledali drobno dete, ki je odpiralo svoje jasne oči in gledalo proti nebu. Juta je slonela nad njim in ga je klicala s sladkimi imeni. (Dalje prihodnjič.) Pastuškin: -p. Pesmi. Nova sfinga. Poglejte, bratje, ženo: trd ponos v negibnost kuje čelo ji in lica, a polne prsi poljejo in skoz prebclo polt kipeča slast pronica. Ni žena — levji trup in dvoje šap, grozeči rep, še bolj grozeča griva... Če vam, ugankarji, bo duh preslab, ne pridete uganki tej do živa. Od Adrije in Soče širni vzhod vam Samo dal, branila sta ga Ingo in Ljudcvit... Kdo vam poslal na pot je od zapada zdaj to novo sfingo? Vsi so dojili jo, kar je vekov vršalo preko nje med tremi morji, in blagih sokov polna in strupov se zvijala ob našem je obzorji. A zdaj se nam ulegla je na prag, zaslanja Triglav in Snežnik in Istro in Kras Dalmacije. Zdaj bodi jak, moj rod, in motri pazno jo in bistro. Sokove blage strumno razigraj i v njej i v sebi, da se naveliča dvoumne igre in se njen sijaj za istino ali za laž izpriča. Bližajočim se srcem. Ali so, bratje, dnevi taki, da bi srca prosto sijala, da bi svobodno se poznala? Kje so lopovi, kje poštenjaki? Srečamo se in — hladno mimo; smela srca si krotimo. Včasi, v znamenje vere prave, žarek si pošljemo iz daljave. Srca, čuvajte toplo žarenje; tisočpostajni križev pot trdo kali vas za trpljenje, ne za udobnost lenih usod. V prisojno reber ležat goloud spomladi se izgubljam in jeseni, poleti na obali se peščeni mi proti solncu pne ožgana grud. Kako preraja žarkohlepni trud! In kot bi strele v tarči se ognjeni vse pšice solnčne sekajo se v meni in krešejo stotisoč zlatih rud. Zdaj pridi, draga, da izprožim vate vse iskro seme za iskrejši rod. Z žarenjem svojim naj ošinem brate, ki vedrih niso zrli še usod. Vesoljstvo vabim k sebi v solnčne svate, moj smeh oznanja v solncu preporod. Poln solnca. Blagi večeri. Daj mi srebrne peruti, blagi večer, daj mi s tabo pluti v sinjo smer. Blagi večeri plovejo mimo vrhov, preko doline sejejo bisernih snov. Človek zaprede se vanje in ni več slab, brige odveje vsakdanje tisoč pozab. Ivan Zoreč: (Nadaljevanje.) Beg Bukovac. o je prišel beg Ali domov, ga je že čakal Risto 2ivanovič. «Slišiš, Risto, Vukösavi sem vzel jagnje; ob desetini ti ga vračunam.» «Tvoje je bilo, sebi si vzel, gospodar!» «Dobro si rekel, a poslušaj dalje: Vaso Radovič bi rad Vukösavo. Kaj praviš?» «Siromak je Vaso in slaboten. Ne imel bi rad slabiča za zeta. — Oprosti, če misliš ti drugače!» «Ne mislim. Vukösava ni za Vasa in za nikogar ne!» «Da, mlada je še.» «Risto,» je dejal po kratkem molku beg Ali Bukovac in se mu je zdelo, da razodeva že staro svojo misel. «Risto, oče mlade ali nemlade Vukösave, pazi, kaj ti povem: Vukösava bo moja kakor je bilo danes njeno jagnje moje!» «Gospodar —,» se je prestrašil Risto, «mogočna ti je roka, silna ti je oblast, kakor ti je jaka in sijajna bela kula — in zdrav bodi v sreči in zdravju in v junaštvu nesmrtnem! Ali prosim te, ne pljuni mi na moško čast, ne daj, da bi mi hči izginila za zidove turške kule!» «Pusti, Risto, odločil sem se, da dobi Vukösava drugo usodo.» «Narodni pevci razglašajo čast tvojega imena, o, gospodar, in vsi vemo, kako blago srce imaš, dobrotnik naš! O, usmili se mi otroka in pusti nas, da živimo v svojem siromaštvu! Bog ti daj zdravje —!» «Na čast in poštenje ti obetam, da bom skrbel za njeno srečo!» «Sreča ji bo, če jo pustiš meni in usodi preproste žene.» «Sreča ji je v moji sreči, a tvoja sreča bo v njeni sreči.» Risto ni mogel več govoriti; po brazdastem, trdem licu so mu polzele tihe solze. «Risto, ali se spomniš, da bi bil jaz kdaj prelomil besedo ali da ne bi bil izpolnil obljube?» «Ne spomnim se, gospodar!» «Pomni torej, da sem ti obljubil vso skrb za srečo Vukösave. In da se boš zmerom spominjal te obljube, te že od jutri oprostim desetine in vseh dajatev. Prost si!» Risto je rignil od neznanske sreče. Beg Ali je udaril roko ob roko in na vratih se je pokazal star sluga. «Vukösava, hči Rista Živanoviča, naj pride semkaj!» Risto je dvignil roko, ali beg mu je s trdim pogledom ubil besedo na ustih. «Molči,» mu je ukazal, «in tu počakaj, da se vrnem!» Tako mu je gospodovalno rekel, ne da bi ga pogledal, in je šel k ženi Zulejki. — Zulejka se je leno valjala na debeli, široki preprogi v skoraj mračni sobi, razsvetljeni samo z majhno oljenico, valjala se je in se nestrpno ozirala na vrata. Blizu nje je stala komaj za pedänj visoka mizica, na mizici se je svetilo bakreno in porcelanasto posodje za pripravljanje črne kave, zraven je leno slonel dolg, dragocen čibuk. Ko je beg Ali naenkrat vstopil, je Zulejka v pridušenem veselju tiho kriknila in skočila na noge. «O, sokole, prišel si, o, prišel si!» «Ostani, kakor si bila,» je pokimal mladi beg in še sam počenil na njeno mehko ležišče. «Da si prišel! Čakala sem te ... zmerom te čakam ... zmerom sem sama, sama.» «Ne boš več sama, Vukösavi sem ukazal, da pride in ostane tu.» «Vukösavi, hčeri Rista Živanoviča?» «Prav tisti.» Zulejka ga je nemo gledala. V očeh ji je gorelo vprašanje, ki si ga usta niso upala izgovoriti. Beg Ali je bral vprašanje in je odgovoril: «Poklical sem jo, ker lepo poje, tako lepo poje, da umiram, če je ne slišim.» «Kako cjolgo bo ostala tu?» ji je ušlo. «Zmerom, zakaj mila je mojemu srcu.» «A kaj sem ti storila jaz — ?» je zaihtela uboga Zulejka. «Ti si mi žena in si vsa v mojem srcu. Zakaj dvomiš? Vuko* sava mi ne more biti žena, ker je kristjanka; a kar mi bo, brez škode zate bo.» «Gospodar si. Ne bom dvomila več in izpraševala,» je tiho, vdano rekla, po obrazu se ji je razlila topla rdečica. Beg Ali se je nagnil k nji in Je počasi in polglasno govoril: «Glej, zaradi svojega grla in svoje pastirske lepote je mila mojemu srcu. Prosim te, ne sovraži je zato! Uči jo stvari, ki jih sama znaš, in bodi ji sestra! Zaradi nje bom imel rad tvojo sladko ljubezen, s pametjo in z dobrim srcem me boš silila k svojim nogam. Zakaj Alah je eden, kakor je Zulejka samo ena za bega Ali ja... Beden in nemiren sem; pričujočnost Vukösave mi povrne mir in spanec.» Beg je malo razširil roke, zibaje se nagnil nekoliko naprej in se počasi dvignil s svojih čepečih nog, kakor bi se motal iz zemlje. «Vrnem se,» je dejal, ko se je obrnil k vratom. «Čakam te,» je tiho rekla Zulejka, na belem obrazu se ji je utrnila rdečica. Kipeča ženska se je zleknila po debeli preprogi in se obrnila v steno. Ali kmalu je sedla na prekrižane noge, obrisala si nekoliko oči in se nasmehnila. S kratkim smehljajem po vsem vročem licu je v koprnečem pričakovanju obstala z očmi na vratih. «Čakam te, dragi, dobri, modri...!» Vukösava se je takoj prikupila lepi Zulejki in dobri begovi materi. Pomagala ji je pri domačih opravilih in pazila, čakala in se bala bega. Ampak že v drugič se je pomladil mesec, odkar je na gradu, pa gospodarja ni še videla. Kakor bi ga ne bilo. Kje je, zakaj se ji skriva? Zulejka jo je večkrat kar nenadoma poklicala in ji velela, naj pusti delo in naj zapoje, zapoje tisto in tisto pesem. In ko je najlepše pela, je Zulejkin pogled nekoliko postal na težkih zavesah, ki so zastirale vrata v sosednjo sobo; potlej je legla vznak, priprla žareče oči in se blaženo, tiho smehljala. «Res, lepo poješ,» bi pohvalila nazadnje. «Ne verjamem. Pesem je lepa samo na planini.» «Ali se ti toži po planini, Vukösava?» «O, lepo je na planini! Ali gospodar mi je ukazal in tu sem. Dobro je.» «A kaj ti pravi gospodar?» «Kje je gospodar? Odkar sem tu, ga nisem še videla. Ali je odpotoval, ali bije kje boj junaški?» Vukösava jo je proseče gledala. Pa Zulejka je burno sedla, težko je dihala in drhtela: «Ali je res, dobra Vukösava, da nisi videla gospodarja?» «Res. Prosim te, kje je? Ali je bolan ali ga celo skeli junaška rana? O, povej — !» Zulejka ni nobene odgovorila. S tresočimi rokami si je pokrila lice in je spet legla. «Moje pesmi je rad poslušal... morda bi ga razvedrila ... Naj grem do njega, da mu zapojem ...,» je plaho poizkušala Vukösava. A Zulejka se je preblaženo smehljala in si šepetala: «O, sokole dragi, dobri, modri —!» Ko se je begu Aliju zdelo, da je Vukösavino pričakovanje že zadosti nemirno in nestrpno in njeno srce zvrhoma polno vroče ljubezni, je naenkrat stopil prednjo. Na Vukosavinem licu so se prižgale lepote vseh večernih zarij, iz srca ji je planil krik sladke groze in sreče: «O, gospodar —!» V čudni omotici, v prijetni nemoči je omahnila predenj. — Zaželjeno svidenje z begom ji je vzelo pesem iz grla in utrnilo ' tisto nežno rdečico z lica. Ali počasi se ji je pesem vrnila, vsa Vukösava je zacvetela in se razbohotila v zdravju in obilnosti. Pa se je spominjala planin in svoje krasne prostosti sredi ovčic in jagnjičev? Zmerom. In vendar ni šla več iz gradiča. Le iz ozkih lin in zamreženih oken se je ozirala po belih pečinah, žarko se bleščečih v visokem solncu in trudno krvavečih v drhtečih večernih zarjah; samo iz svoje sladke ječe je z motnimi očmi pozdravljajoče in ljubeče božala tiho rodno vas, ki je ubožna in umazana strahoma koprnela v prisojni breg. Ni šla iz gradiča. Sram jo je bilo pred vrstnicami in vrstniki, pred vso vasjo in bala se je Vasa. Mati jo je obiskovala, oče ni prišel več blizu in nihče ne. Odkar pa je dobila v lepo pisano zibelj svojega malega begiča, je tudi mati izostala. O, Vukösava ni več gledala iz ozkih lin in zamreženih oken po belobleščeči solnčni planini, domače strehe v revni rodni vasi ni več iskala in božala z motnimi očmi; — vse žarko solnce belih pečin, vsa blestava lepota drhtečih večernih zarij, vsa sladko* otožna tihota domače sreče je preblaženo domovala v velikih, jasnih sinčkovih očeh in ji je vela iz njegovih presladkih glaskov . v neizmerno srečno in zadovoljno srce. O, na belem, silnem gradiču je zagospodoval Vukösavin sinek, silni begič. Samo dihnil je bolj glasno, in že so se skrbeče sklanjale nad njim trepetajoča mlada mati, stara begica in lepa Zulejka, ki je vdano in radostno postala prava sužnja mogočnega begiča, najskrbneje pa je posedal ob zibeli sam presrečni beg Ali Buko* vac, gospod in gospodar vse široke doline in vse visoke planine. Kadar je begu Aliju srce hotelo razgnati od preblaženih čuvstev in od očetovskega veselja nad krepkim sinkom, jezdečim mu na kolenu in lovečim ga za ponosne brke, je srečni oče po* grabil handžar bridki in puško kremenjačo in je zarajal v solnčne planine, ker mu je bil gradič preozek in pretesan za preveliko srečo in radost, ki mu jo je poslal pravični Alah... Ali to mu ni bil gosposki lov na plemenito divjačino in ni iskal plahih sledov za maščevalnimi, bojevitimi hajduki, da bi prišel nadnje z junaško četo, — o, ne: splezal je po nazobčanih grebenih škrba* stega gorskega slemena na najvišji vrh, tam gori široko sopel vase močni vonj planinskih trav in vroči soj visokega solnca pa gledal v dolino, kadečo se v potu svojega trudnega, zdelanega obraza, z očmi obstal na gradiču, belem ko jagnje, in s srcem, poljočim in vriskajočim, videl sina svojega, sokoliča bistrega, junaka bodrega, gospoda in gospodarja mogočnega in dobrega... «E, sinko, sokole sivi, veliko ti zdravje, junaška ti duša, široka ti sreča ...! Alah je velik!» In beg Ali Bukovac je počenil na izpodvite pete, položil puško na prekrižane noge, sklonil glavo na kosmate prsi junaške in od sreče in blaženstva rignil v sladki jok... «Dä, Boga mi!» (Konec prihodnjič.) A. Debeljak: Gustav Flaubert, <1821-1880). se svetovno knjištvo menda ne premore bolj čudne, zamotane in nezadovoljne umetniške osebnosti, nego je Flaubertova. Kakor da se podedovani vplivi niso mogli strniti v ubrano celoto. Vsi očctnji predniki, doma iz ušive Champagne, so bili živinozdravniki, oče pa je bil 34 let v Rouenu načelnik v kirurgični bolnici, dočim je bilo vse sorodstvo po preslici iz Normandije. Pogosto so ga prispodabljali z Vikingom, sam pa pravi o sebi v Pismih: «Jaz sem divjak, imam barbarski nagon, trmo, jezljivost. Kar nas je Normandcev, se nam pretaka nekoliko lesnikovca po žilah. To je kisla, kvašena pijača, ki včasi raznese sod.» Že v svojem 9. letu se je zanimal za slovstvo. Še na pravniški fakulteti v Parizu se je večinoma bavil z leposlovjem. Takrat se mu je primerila naslednja zgodbica: Oče se zlekne v naslanjač in mu veli: «Čitaj mi nekoliko, kar si napisal!» Bilo je po kosilu. Vročina. Gustav je že bral pol ure, oče pa je brzo zadremal. Končno se sin oglasi nejevoljno: «Menda imaš dovolj!» Stari se zbudi in se zasmeje, rekoč: «Pisanje ni ravno slaba zabava; bolje je, kakor da bi hodil v kavarno ali tratil čas z igranjem. Ampak česa je treba za pisanje? Peresa, črnila in papirja, drugega nič. Književnost, pesništvo, čemu je to? Nihče ni doumel tega.» Gustav pa vzklikne: «Slišiš, doktor, ali mi moreš razložiti, za kaj je vranica? Ti tega ne veš, jaz tudi ne, toda neobhodno je po? trebna človeškemu telesu, kakor je poezija potrebna človeški duši.» In svoje žive dni ni pozabil roditeljevih nespoštljivih besedi o umetnosti. Kot mož je bil Flaubert lep, visok, plečat, belopolt, rdeče? nadahnjenih lic; lasje so mu bili tenki in vihravi, nosil je gosto svetloplavo brado, izpod črnih obrvi so mu virile velike morsko? zelene oči. Vzgoja mu je bila izrecno romantična. Še v poznejših letih je ohranil nekaj čudaških običajev. Pisal je n. pr. pri dveh švetiljkah z zelenim senčilom, a vselej z gosjimi peresi, katera si je sam skrbno prirezoval. Odločno je odklanjal jeklena ali železna peresa. Pivnika tudi ni maral, sušil je samo s sipo. Čeprav je gojil romantično mržnjo do meščana, je bil vseeno v svojih šegah zelo praktičen: živel je kot ura. Vstajal ob desetih, delal takoj po zajutrku dopoldne, često do treh ali štirih zjutraj. Razen daljšega potovanja po Vzhodu, je prebil po očetovi smrti do mala vse svoje dni z materjo na posestvu v Croissetu kraj Rouena, samo pozimi je prihajal za par tednov v Pariz. Mrtvoud ga je spravil s sveta. Objavil je romane: Gospa Bovaryjcva (1857), Salambö (1862), Sentimentalna odgoja (1869), Izkušnjava sv. Antona (1874) in Troje povesti (1877) ter neuspelo šaloigro Kandidat (1874), po smrti pa je izšel nedovršeni roman Bouvard in Pecuchet (1881) ter Dopisi (1884—1906). V vseh teh delih lahko zasledujemo prist? nega romantika, ki pa se čez nemoč peha in poti, kako bi ubegnil liriki. Stremeč kakor znanstvenik po neobčutljivosti ter objekt? tivnosti, je ustvaril najboljši realistični umotvor, Madame Bovary, ki ga je poslovenil V. Levstik. Ema Rouaultova se je vdala za vdovca Karla Bovaryja, človeka brez volje, misli in zanosa, brez . ideala. Redno se hraniti mu je višek modrosti in blaženstva. Žena pa je nasprotno sanjarska duša, hrepeneča po čarobnem in ne? dosežnem; nikoli se ni otresla vpliva vznositih povesti, ki jih je prebirala v samostanu. Je?li čudo, če podleže miku in čaru mladega Leona, ki ji zna govoriti o zanimivih rečeh? Vse bi bilo šlo mirno svojo pot, da ni moral njen vzornik odpotovati in prerušiti Emin zamik. Ona pa se poslej oklene Rudolfa, ker je ' Leonu sličen. Ali novi znanec je brezobziren in ume izkoristiti njeno šibkost. Tako Ema nravstveno propada, ne reši je niti dete, otel bi jo kvečjemu romantizem. S točnim opazovanjem je Flaubert tolikanj pogodil nastopajoče osebe, da so postale skoro brez izjeme tipi. «Bovarizem» pomeni danes ono človeško stremljenje, kjer se pojmuješ drugačnega, nego si zares. Ema je bedasto sentimentalna, verujoča v lepoto čustva na sebi, ne glede na predmet, na katerega se čustvo na* naša. Poleg te karikature čustva zastopa lekarnar Homais pokveko misli: to je Molierov plemeniti meščan, ki si je nabral peščico puhlic iz moderne vede, ne da bi jih bil doumel, in jih uporablja o priliki in nepriliki. Abel Hermant je nekje postavil zanj protives v osebi Surhomaisa, kar naj bi bilo narobe nadčlovek (surhomme). Flaubert je sanjaril o slavi za svoja dela, sam pa je hotel ostati v senci. Molčal je o sebi, a vztrajno robotal. Nerad se je kazal. Toda namenjeno mu je bilo drugače. Pred sodišče je moral zaradi morale. Kako se je izpremenilo dandanes javno mnenje, dokazuje ploskanje državnega pravdnika ob odkritju Flaubertovega sporne? nika (12. dec. 1921), kjer je slavnostni govornik Haraucourt izjavil: «Ko je prišel ta Rouenec k nam, mu Akademija ni odprla svojih vrat; zato pa mu je sodnija otvorila duri v zapor.» Flaubert spada namreč med one žrtvovane veleume, ki niso bili sprejeti med nesmrtno štiridesetorico, hkratu pa med one, ki so trpeli pre* ganjanje zaradi «pohujšljivega» pisanja, kakor pozneje Baudelaire (Bolno cvetje), Richepin (Potepuške pesmi), Descaves (Podčast* niki), Paul Bonnetain (Šarlot se zabava), Fevre*Desprez (Okoli zvonika), Seylor (Pomorščaki), Marinetti (Mafarka) i. dr. Da bi se popolnoma skril, je zbežal v afriške puščave, proti mestu, ki je docela zbrisano s površja. Ustvariti je želel slike, ob katerih ne bi bilo nikjer in nikdar opaziti njih početnika. V Salambi je popisal hčer pomorskega sufeta. Toda iz sentimen* talnega romančka, kakor si ga je zasnoval prvotno, se je razvila široka podoba nekdanje Kartagine, njenega gospostva na morju, njenih bogastev in podjetij, njenega mišljenja, njenih logov, njene omike. In zgodil se je čudež: od mrtvih je obudil pokopano mesto. Koder so stari teksti molčali, je ustvarjal pesnik, ugibal zgodovinar ali starinoslovec. «Hudi možje» so mu ugovarjali, da je njegova Kartagina preveč feničanska, prevztočna. Toda ne pozabimo, da je bila sredi preteklega stoletja afriška arheologija še v povojih. Nekatere izmed antičnih razvalin še niso izkopane. Sohe, mozaiki, kiparski ali stavbarski drobci, zlatnine, keramike, mrtvaški šteli, ki se kopičijo danes po tamošnjih muzejih, še niso bili vnovič ugledali belega dne. Tedaj se še ni vedelo, da sta bili v Salambini dobi Kartagina ž Afriko do korena pogrčeni, oziroma polatinjeni v zunanjih oblikah svoje omike in v življenskih potrebščinah. Tit Livij ima prav, ko nam predstavlja Kartagino jedva za spoznanje različno od Rima ter ostalih sredozemskih pokrajin. Ako še pristavimo vpliv starega Egipta, dobimo dovolj točno predstavo hibridne, šarovite, neoriginalne Kartagine. Ven* dar, to je samo vnanjost, okrasek. V jedru se Flaubert ni zmotil. Videl je, kako je Kartagina neenotna, kako plemensko vprašanje nadkriljuje vsa druga: Kartagina je zgolj prehodišče, koder se je srečaval zapad z iztokom, mešanica raznovrstnih narodov, kamor je vsakdo prinašal svoje šege in običaje, nošo in bogastva. Raz* dvojena dežela, kamor je morala venomer posegati oblast od zunaj, da bi napravila mir in red. A vkljub temu je ta svetov? ljanska zemlja v srcu in duhu globoko afrikanska. Megleno čustvo skupnosti jih veže. In to zavest slednjega Afričana je Flaubert simboliziral v boginji Taniti, ki je duša Kartagini kakor vsej deželi. Kako dlakocepna se nam vidi dandanes kritika, če oponaša avtorju «kuzlino mleko», «višnjeve kamene», če zbija šale na rovaš nečistujoče «kače», če ga sumniči razuzdanosti. Brunetiere vam jemlje njegove najlepše prispodobe in graja njih neverjet* nost. A čez štirideset let piše Marcel Proust: «Flaubertove pri* spodobe so v splošnem tako šibke, da bi jih bile do malega mogle najti njegove najneznatnejše osebe.» Skratka, po končanem knjiž* nem boju je akademik Lebrun opravičeno dejal o Flaubertu: «Prav za prav je postal še večji gospod, nego je bil prej.» Iz početne zamisli: opisati žensko, ki je zaljubljena v boga, to je Erna Bovaryjcva, hlepeča po nemožnem in nedosežnem, prav za prav pa Flaubert sam in ves njegov neukročeni romantizem, iz te zamisli se je porodil umotvor, brez katerega morda danes ne bi čitali France*ove Thaide, Louysove Afrodite, Adamovega Neznanega mesta in cele redi afriških romanov, kakor jih grade Jean Lombard, Robert Randau, Louis Bertrand, Pierre Benoit po mojstrovem geslu: pri starem veku uporabljaj sredstva modernega romana, smatraj starino kot sodobno, živo istino! V sedanjost se je vrnil Flaubert s Sentimentalno vzgojo, ki pušča še bolj bolesten in siv dojem nego Bovaryjeva: ta poslednja junakinja doseza tragično veličino v strastnih trzavicah in končni pogibeli, dočim predstavlja Friderik Moreau povprečneža, slabiča, ki po malem izgubi vsak polet, vse višje pohtevice, vso mladeniško prožnost. Življenje se mu zamočviri v glupem, enozvočnem malo* ' meščanstvu. Poleg njega je kipno načrtana gospa Marija Ar* nouxova, «čestita» žena, protives vzhičene Eme, torej Čustvena brez lirične primesi. Sicer se ne upira, dasi je poročena, razmerju s Friderikom, privija se k njemu iskreno, z občutjem, a ne na škodo svojemu zakonu. Prisrčnost traja dokaj dolgo, brez globine, pa tudi brez viharjev, dokler se naposled postopoma ne oslabi v blagem pozabljenju. Erna in Marija sta po Flaubertovem nazoru dva poglavitna ženska značaja v sočasni francoski družbi. Ne prvi ne drugi mu ni pogodu, ker vidi v obeh obče slabosti srca in razuma. Naj dodam iz te knjige čudovito iver, ki se pogosto* krat omenja. Ob koncu Prečutljive vzgoje pride gospa Arnouxova k Frideriku, ki ga bo za vselej ostavila, in tu čitaš krilatico: «Pri slovesih nastane trenutek, ko ljubljene osebe že ni več pri nas», besede, kakor naletiš nanje tudi v njegovi mladostni noveli November. (Konce prihodnjič.) Marija Kmetova: Pogovor. (Odlomek iz «Meteža».) a sem mislil, da so vam grozote všeč, je dejal Pire, ko sta že zavila navkreber na drugo stran mesta. — «Zakaj?» — «Ker sami drevite takole skozi živ? ljenje.» — «Drevim? Meni se zdi, da gre vse silno počasi,» je odgovorila Tina nekako lahkomiselno, vendar se ji je za hip zmračilo lice in jc za trenutek švignila vsa njena življenska pot mimo nje, da se ji je zazdelo, kakor bi ji legla črna senca na oči. Nehote je potegnila z roko preko čela in je nalahno zavzdihnila. A bilo ji je koj žal, da se jc za hip izdala, ker je zaslišala Pirčeve besede: «Le ne varajte se, gospa! Sami sebe slepite! Sicer se pa slepimo venomer,» je dodal, «in smo sami sleparji vsenaokrog in vse* povsod.» Tina se je spet hotela zasmejati, a smehljaj je le zaokrožil ustnice, glas pa se je prelomil. Molče sta šla dalje, čeprav je bilo obema, da bi govorila in sta v mislih oba iskala pripravne besede in je bilo obema sitno, ker nista našla izraza, ne prave točke v sebi. Pa je dejal Pire, da se je Tina kar zgenila: «Le čemu se spet hočete poročiti, gospa, to mi ne gre v glavo.» «Ali ste resni zdajle?» je vprašala Tina in nezaupno pogledala Pirca, ki je imel nenavadno resen izraz v obrazu. «Zelo resen sem zdajle.» «Bom pa tudi jaz resna, čeprav mi solnce tako lahkomiselno sije v obraz, da bi se najrajša smejala. Torej vam odgovorim: Kako morete tako neumno vprašati!» «Nasprotno — to je pametno vprašanje in veliko mi je do vas, zato vas vprašam.» Morda ni bil Pire še nikdar tako odkritosrčen, kakor je bil pri teh besedah in še njemu se je zazdelo čudno, da govori tako iz srca. Kar nejevoljen je bil sam nase, da je snel krinko s sebe in ni razumel tega novega občutka, ker se je bil namenil, da bo govoril popolnoma drugače s Tino; kakor si je bila uravnala tudi Tina doma vse drugače svoje besede, ki jih bo govorila Pircu na izprehodu. Noge so šle nevede svojo pot, v glavah obeh pa se je mračilo in ni bilo prav nič podobno mlademu življenju solnca in ljudi in drevja krog njiju. «Da se ne marate vživeti v moj sedanji položaj! In nihče se ne mara — od matere preko vseh znancev do vas,» je dejala Tina in nagubančila čelo. «Saj prav to je, ker vas tako natančno vidim — še preveč natančno.» Pire se je spet začudil sam sebi in je nejevoljno stresel z glavo. «Torej?» «Kaj torej! Ne da bi zavrisnili od veselja, da se vam je posrečilo tako izlahka sneti zakonski jarem z vratu — v novega silite in si ga kar oberoč natikate čez glavo! Stepel bi vas!» V silnem začudenju se je zazrla Tina v Pirčev obraz, ki je kar gorel od nemira, da so se bliskale oči in so podrhtevale ustnice. In tudi v njej se je prekrhnilo, se zateknilo, da jo je zabolelo v srcu in je zaprla oči. Dejala je: «Ni mogoče drugače.» «Vse je mogoče!» «Ne!» «Pa kaj?» «Denar.» Zamolklo je izgovorila Tina besedo in se prestrašila temnega • glasü in zdelo se ji je, kakor bi bil nekdo drugi izgovoril to ledeno besedo. Nenadoma pa se je zdrznila in se za korak od* meknila: «Izkušat ste me prišli? Pa menda vendar ne po Gornikovem naročilu?» Kakor bi umazala lepoto, se ji je zazdelo, ko je bila toliko odprla svojo dušo. «Potem je bolje, da se koj razideva,» * je nadaljevala ogorčeno, «ker ste mi vendar tujec in zato...» «Gospa, nikar, nikar!» Pire* jo je nalahno prijel za komolec in jo potegnil dalje. «Tak pa vendar še nisem, čeprav sem precej neokusen, nevljuden, grd, če hočete — in tako dalje! Pa glejte, zunaj mesta sva že, kaj ni tu v bližini kake gostilne? Nimam več veselja do hoje.» «Tamle je gostilna — in tudi jaz bi rada sedla,» je odvrnila s tujim glasom Tina in si v resnici zaželela odpočitka. Zakaj toliko trudnosti je čutila v sebi, čeprav ves ta izprehod ni bil dolg. «Me veseli,» je dejal Pire in molče sta šla do gostilne in sta vstopila v prijazno solnčno sobo. Le malo gostov je bilo ondi in solnčni praški so se medlo motovilili v širokem žarku sredi sobe in se svetlikali na mizi, ki se je v sredini bleščala kakor zrcalo. Sedla sta, Pire je naročil vina in ko je zablestela že mavrica steklenice in kozarcev pred njima in je Pire natočil obe čaši, sta se šele spogledala s Tino in Pire je dejal: «Pa oprostite, gospa! Na zdravje!» Dvignil je kozarec in Tina je kar nehote trčila s Pircem, a je koj povzela: «Oprostite tudi vi, gospod doktor! A — le pustite, da govorim,» je dejala s poudarkom, ko je videla, da je Pire zamahnil z roko, in nadaljevala: «Ne le denar, kakor sem bila treščila kar tja* ven dan...» «Ne slepimo se...» Tina je hote preslišala Pirca in glasno poudarila: «... tudi ljubezen me sili v novi zakon.» Pire je pretegnil noge pod mizo, dvignil obrvi, zavzdihnil in odvrnil: «Če bi bil, kakršen sem navadno, — pa ne vem, imate li tu tako ozračje ali kaj! — ali ste vi — torej bodi kakor že: če bi bil, kakršen sem vedno, bi se vam zdajle na ves glas zasmejal.» «Gospod doktor!» je karajoče vzkliknila Tina, vendar jo je zaskelelo, ko se je spomnila zmešane štrene svojih misli z doma. Pire pa je povzel: «Saj me nič ne briga, vem, pa bi se res zasmejal, takole bi se: ha*ha*ha.» In v resnici se je zagrohotal, da so se s sosednje mize začudeno ozrli vanj in je Tino oblila temna rdečica. «Pa me ni prav nič sram, zdajle, veste —» «Pa kaj vam je, gospod doktor?» «A vi, gospa, vi ne ljubite,» skoro sikajoče je šepetal besede, da se je Tina kar odmikala, «vi ne ljubite Gornika. In ga ne — pa pika.» «In tole ste mi prišli povedat iz Trsta? Ah — prihranili bi si bili rajši ves ta trud! Kako ste — no, prav milo rečem: čudni.» Tina se je zaničljivo zasmejala in se zazrla skozi okno. «Dobro veste, kaj sem vam prišel povedat in sem vam bil že dopoldne povedal. Vse drugo je prišlo, — kaj vraga vem, odkod je prišlo! Saj sem sicer ves drugačen.» «Vem, slišala sem, videla — in čudim se.» «Torej! In mi je končno vseeno, ste zaljubljeni, niste zaljub* ljeni, je denar — ni denar, kaj me briga! Res pa je, da me zanimate.» «Kakor sploh tudi druge ženske.» «Sem mislil.» «Zdaj pa?» «Vidim, da ne.» «O, gospod doktor, kako ste padli iz vloge! Nisem mislila, da ste tako slab igralec! Ki ste vendar vedno le igralec.» «Ne bom odgovarjal in ugovarjal.» Molčala sta precej časa. Tino pa je še vedno pekla ona beseda: denar — pa je spet pričela: «Torej res ne verjamete v mojo ljubezen do Gornika?» «Ker izprašujete, tudi sami ne verjamete. Iz tega sledi: če ne verjamete sebi, tudi ni ljubezni v vas.» Kakor nož so se zarezale te besede v Tino; spomnila se je materinih besed, spomnila razmišljenosti in dolgočasja pri pisanju Gorniku in spomnila se je, kako se je tolažila, ko ni čutila hrepe* nenja po združitvi, ampak je bilo v njej le veselje do razkošnega življenja. Zato ni odgovorila, le silno nesoglasje se je zarinilo v njeno dušo in tako je čutila, kakor bi imela vso premočeno obleko in obutev na sebi. «In čeprav ne verjamem v srečne zakone iz ljubezni,» je nadaljeval Pire, «ljubezen kaj kmalu izpuhti — in sploh! Sreča in tako dalje — sleparija! Pa če je že, kar je — bodi! A vi ste se izmotali iz teh stvari — ste spet, kar ste bili; ste vsi v nemiru, ki drevite, drevite dalje in boste še drevili, — pa da spet iznova — nak, to je neumnost! In vse le, ker si nekaj domišljate, česar ni.» Že je hotela spet reči Tina, da zaradi denarja ni mogoče drugače, a se je vgriznila v ustnico. Pa se je koj spomnila, da ima zdajle Pirca pod seboj in je ona na višku. Dejala je: «Ali veste, gospod doktor, da ni prav nič lepo od vas, takole govoriti z menoj, ki ste nekak zaupnik Gornikov in sem tik pred poroko z njim? Ali je pa to že kar v poklicu odvetnikov, da rabijo take besede v takih in podobnih slučajih?» Nasmehnila se je in se poredno zazrla v Pirčeve oči. «In zdaj menite, da bom zardel, da se bom razjezil, se opro* ščal in podobno? Dobro veste, zakaj sem govoril prejšnje besede, ki ste jih prav dobro razumeli tudi vi. Človek je govoril človeku — nič drugega. Spesniti se mi hočete, pa vas imam le v pesti.» «In me hočete še nadalje pestiti? Kje je ostal kavalir?» «Milostljiva, oprostite! Služabnik sem vaš. Izvolite govoriti o čem drugem? Dobro.» «Kako ste poredni! In izvrstno igrate!» «Saj sem igralec — in vi — igralka. — V Trstu vas čaka razkošno opremljena vila.» «Vi veste?» «Vse vem. Gornik je noč in dan na nogah in je ženin prav po paragrafu.» «Ali mu to štejete v zlo?» «Nikakor. On je rojen ženin po paragrafu in to je njegov značaj.» «Ljubi me.» «Da.» «In jaz njega,» je spet poudarila Tina kljubovalno. «Ne.» «Zakaj govorite tako?» «In zakaj ne bi? Njegovega bogastva in udobnega življenja se veselite.» Tina se je zdrznila in je čutila, da se ne more več izmikati. Že je hotela vstati in oditi sama domov, a nekaj jo je s silo zadržalo in zazdela se je sama sebi kakor grešnik pred izpovednikom. «Vidim, da vam je sitno pred menoj,» je povzel Pire, kakor bi bil prebiral Tinine misli in je nadaljeval: «In tudi meni je sitno. Vendar je danes nekaj v meni, kar me sili, da govorim z vami, kakor pač govorim že ves čas. Da bi se oproščal zaradi tega, bi bilo odveč, ker vem, da se ne bom premagal in ne govoril drugače.» «Pa če vam prepovem?» «Ne morete mi prepovedati, ker vidim, da je v vas samih tisto nekaj, ki vas prav tako sili, da me poslušate.» «Čuden človek ste.» «Nič čuden — samo človek. Sicer pa slišim enake opazke večkrat o sebi in me prav nič ne motijo. — Pa zakaj ne marate pogledati brez vsakršnih ovir vase in zakaj si ne upate priznati resnice?» V Tini je vse drhtelo in vsaka Pirčeva beseda jo je urezala, da jo je zabolelo v srcu. «Ker resnica v oči bode, kajne?» je povzel spet Pire. «Pa ne bojte se sebe — vsaj sebe se ne bojte!» «Saj se ne bojim,» je tiho odvrnila Tina. «Pa še kako se bojite! In to ni prav. Kako morete potem tako v svet? Pa vem, tenčice so mehkejše od trnja — pri vas — pri ženski pa so še mehkejše — in je trnje še bolj bodeče.» «Tako zavito modrujete, da vas ne razumem,» se je hotela spet izogniti Tina, čeprav je vedela, da se je že vso oddala. «In Gornik ni za vas,» je dejal spet Pire, kakor bi moral vleči nit pogovora v tej smeri. «Ni za vas — in je za vas.» «Zakaj ni — in zakaj je?» «Ni, ker nima ognja, ki ga potrebujete vi; in je, ker ima denar, ki ga prav tako potrebujete.» Tinino lice se je zmračilo in tudi v sobi so pojemali solnčni odsevi in lahek mrak je polzel skozi okna. «Pojdiva,» je kar zaprosila Tina. Pire ni odgovoril, plačal je in molče sta odšla. Ko sta že nekaj časa hodila po cesti, je nalahno prijel Pire Tino za roko in dejal komaj slišno: «Mučil sem vas, vem, pa mi odpustite! A vi ste mi več, kakor so mi bile doslej druge ženske.» Če bi bil Pire izpregovoril te besede pred uro, bi se bila Tina začudila; zdaj jim je verjela in zasačila je v sebi misel, ki je že iskala teh besed. Tudi mu ni izmeknila roke, še oprla se je na njegovo in ni vedela, če sanja ali bdi. «Ali ste zato prišli?» je dejala končno in utrujenost je bila v njenem glasu. «Prav za prav sem tudi zato prišel, a sem mislil, da mi bo, kakor mi je bilo vedno v takih slučajih. Zdaj pa vidim, da sem popolnoma brez krinke, kar me jezi in me vendar spet ne jezi.» «Kakor bi govorili iz mene,» je dejala Tina, «tudi v meni je vse tako.» Pa je začutila pri teh besedah toliko žalost v sebi, da so ji nehote prišle solze v oči. «Glejte,» je dejal Pire, «takole tavamo — tavamo — zaneti se žarek — in ne da bi ga bili veseli — žalostni smo.» «Prepozno,» je dehnila Tina in je nenadoma zaslišala oni ,prepozno', ki ga je bila izrekla pred ločitvijo zakona Gorniku. A zdaj je občutila z vso jasnostjo, da je res prepozno in naj? rajša bi bila padla na zemljo in se razjokala za vse dneve. «To ni ljubezen,» je povzel Pire, kakor bi nadaljeval ono tretjo misel, ki je bila v obeh. «A je ona vez dveh bitij, ki sta ustvarjena drug za drugega. In — da vam povem popolnoma 'odkrito: midva sva drug za drugega in sva bila zvezana že od nekdaj in bova do konca. Jaz sem vaš človek in vi ste moj človek. Tragika je v tem, da je za oba prepozno: jaz sem raztrgan na dvoje, na troje in mi je življenje le še komedija in vi — vi se v kratkem poročite.» «In šele danes ste spoznali vse to?» je vprašala Tina. «Šele danes. — In kakor sem bil zatrl že vse občutke v sebi — zdajle mi je hudo.» Tina ni odgovorila in oba sta molčala prav do Tininega doma onkraj mesta. Pred vrati je obstala Tina in dejala: «Niti v sanjah od sanj bi si ne bila mislila, da se bova takole vrnila s tega izprehoda.» «Da se bova našla, kajne? In zdaj vam je hudo.» «Kakor vam.» «A jaz sem prost — vi se pa vežete iznova.» «Usoda. S te poti ne morem več.» «Vem.» Pire se je sklonil in poljubil Tini roko in Tini je bilo tako čisto v duši, da bi ga bila najrajša pobožala po licu. A obstala je kakor lesena in gledala za Pircem, ki je odšel s počasnimi in težkimi koraki. Zvonimir Kosem: ^VTZii)^ o kosilu so šli z verande. Gospod Dominik, ki je bil ves dan sijajno razpoložen, je svetoval, naj se od? peljejo na morje. Mira je ugovarjala, češ, da je trudna; naj sedejo rajši v senco pod smokve in naj jim gospod Dominik pripoveduje, kako je živel v Parizu. Z Mirinim predlogom je soglašal tudi go? spod Mavricij. V hiši družine Klariničeve, kamor je došel na oddih dva tedna prej, nego gospod Dominik in se je že nekako udomačil, se je sploh rad strinjal z željami domačih; še celo pa je skrbel, da ni prišel v nasprotje z Miro. Samo Avrelija, Mirina starejša sestra, ki je, kakor razposajen otrok skakljala pred vso družbo, se je vprašanja, ali na morje ali v senco, dotaknila le s svojim zvonkljajočim smehom — ko pa so dospeli pod smokve, se je naglo obrnila in vzkliknila: «Glejte morje, otroci!» Njen pogled je poblisknil preko vseh obrazov in se razlil žareč na licu gospoda Dominika. Vsi so obstali in gledali na safirno morsko plan, ki je migljala skozi smokvino vejevje in se v visokih pobrizgih lomila ob pe? čevju pod bregom. «Stopimo torej v čoln, gospodična Avrelija?» je vprašal gospod Dominik. V vijoličastem trakovju solnčne svetlobe, utrinjajoče se med vejevjem, se je svetil pred njim Avrelijin obraz in se samo smeh* ljal. Še pred trenutkom na njegovih licih počivajoči pogled je krožil v zlate dalje nad morjem. Gospod Dominik je čutil, kako ga je v tej svetlobi njena kipeča mladost povabila s seboj in ne* hote je iztegnil roko, kakor da hoče zagrabiti blesk vse te šumeče lepote, v čigar krogih se je zibal Avrelijin smeh, sijali njeni lasje in gorela belina njenih lic in njenega vratu; za hip mu je zaigrala med prsti njena vroča dlan — mimo njegovih oči je zablestel njen smehljaj — in njegova roka je bila prazna. «Kopat se pojdem, gospod Dominik!» Stal je na drobnem pesku z začudenimi očmi — pred živo za* gonetko. Kakor tisti dan, ko se je pripeljal s parnikom in se napotil iz mesta na izprehod, ko se mu je prvič zasmejala iz zelenja na bregu bela Klariničeva hiša, in je sklenil: Tu se hočem odpočiti! Pred njim so se iz večernih senc zaoblilc polne dekliške prsi in iz živahnih oči je zavel do njegovega srca pozdrav, ki ga je zdaj vabil, se mu zdaj umikal, se zdaj zopet skril v smeh in kljubovalnost in ga tako spremljal iz dneva v dan. Z veselimi očmi ji je zakljuboval še sam. «Vi v morje, gospodična Avrelija, jaz v čoln!» Zasmejala se je. Njena laket se je izprožila svetla in gibka iz kratkega rokava, veja se je upognila in prstiči so trgali smokve. Ena smokev je padla na klop, kjer je že sedela Mira in je odlagal na mizo gospod Mavricij debel roman; Mira se je sklonila, a pre* hitel jo je gospod Mavricij — Avrelija pa je zavrisnila: «Sreča se je utrgala in ti padla v naročje, Mira!» Izpustila je vejo, da je vzprhutala nad mizo, in njen smeh se je razletel v vetru, ko je planila po izjedeni stezi navzdol proti . morju-- Nekoliko pozneje je sedel gospod Dominik pod napenjajočim se jadrom sredi morja, sam s svojimi sanjami in slikami, sam s svojim svetom, do katerega ni segal več Avrelijin glas. Mrgoleča morska površina, na njej zibajoči se pajčolan iz solnčnih žarkov. Na enakomerno dvigajočih se in padajočih valovih čoln — nad njim veter, v solncu veter, v vetru odmev daljnjih pesmi. In gospod ' Dominik se je zleknil pod jadrom in se z valovi vred zazibal v sanje; nad njim vijoČa se modrina neba, krog in krog vzdrgeta* joče morje, na bregu gaj, sredi gaja smehljajoča se Klariničeva hiša — on počivajoč med svojimi sanjami. Iz morja je plusknil vrisk: «Gospod Dominik--» Dvignil se je v čolnu in se ozrl; v njegove sanje se je nagnil zlat cvet. «Vi ste, gospodična Avrelija? Pa si upate tako daleč od brega?» Iz valov je blestelo žensko telo, kakor velika bela riba, in med škropečimi penami iztegnjena prelestna roka je vrgla proti čolnu perišče vode, da so se zaiskrile v solncu pršeče kapljice kakor biseri. «Bi radi, da bi utonila, gospod Dominik?!» «Če utonete — vaša krivda! Zakaj niste hoteli z menoj v čoln?» To je bila njegova kazen. Avrelija pa je smehljaje obrnila glavo: «Tam je skala, gospod Dominik--» In melodija njenega glasu se je z roko vred zasekala v valove. Gospod Dominik je še zaklical za njo: «Igrate se z valovi, ker jim ne poznate dna, gospodična Av* relija!» Iz pen se je dvignil njen smeh: «In mi ne odpustite tega greha, gospod Dominik?» «Drugje si boste morali poiskati odveze!» «Samo vi ste moj izpovednik, gospod Dominik!» In zopet ji je ramo zagrnil val. Nad morjem je zapihal močnejši veter in napel jadro, da se je zagugal čoln in je zaškropila voda čez rob gospodu Dominiku v razpaljena lica. Nato je švignil čoln kakor galeb preko valovja. Ko je zaobrnil gospod Dominik jadro, je pognal naraščajoči jugo* vzhodnik čoln naravnost proti samotni, iz morja štrleči skali, da je frfotala na jamboru rdeča zastavica-- Počivala je vrhu skale, na okrogli pečini, visoke prsi nastav* ljene solncu v poljub, z rokami pod glavo. «Gospodična Avrelija--!» Tik pred skalo je obstal čoln z gospodom Dominikom. «Žal mi je, da nimam s seboj barv, čopiča in platna! Bil bi to lep akvarel--nimfa sredi morja--» Samo napol se je dvignila. «Pariz ima boljših slik na izbiro, gospod Dominik--» «Zdaj smo na Adriji, ne v Parizu, gospodična Avrelija!» Videl je, kako se ji burno dvigajo prsi, kako ji žare oči in ji plamtč lica. In vprašal se je: Ali ni namenoma priplavala iz zaliva v njegovo bližino? Če je — zakaj razdira most, ki ga je zgradil do njegovega srca že vonj njenega prvega pozdrava? Jugovzhodnik je postajal vedno silnejši, morje se je dvigalo. V zagonu čofotajočega valovja se je pozibaval čoln med visokimi, preko skale brizgajočimi penami. Gospod Dominik je prestrašeno pogledal na obzorje. «Vihar bo, gospodična Avrelija!» Z radostnim vzklikom je planila pokoncu in objela z razpro* strtimi rokami val, kakor objame hrepeneča žena najdenčka. «Vihar! In zato ostanem tu na skali, gospod Dominik, pa če treba, do večera--» In vnovič je zajela z rokami vode in jo razpršila okrog sebe. «A jaz se odpeljem nazaj k bregu, gospodična Avrelija! Čoln vam je na razpolago--» Z zmagovalnim smehom je zaplesala na skali. «Rekla sem, da ostanem!» Gospod Dominik je nategnil vrvi, in ko se je dvignjeno jadro napelo v vetru, se je poslovil mirno: «Saj skala nima srca! Zato na svidenje pozneje, po viharju!» In z brega vabeča Klariničeva hiša ga je gledala kakor začaran grad, nad njo v ostrih trikotih bodeči oblaki pa so se zavrtali v njegove sanje kakor temni vprašaji-- Tistikrat je prišumel do plahutajočega jadra visok val, iz nje? govih pen je zrastlo v čolnu drhteče žensko telo, gospoda Domi* nika se je oklenilo dvoje svetlih, še mokrih rok in v njegov obraz so se strastno vsesale Avrelijine ustnice. Janko Glaser: Pol dneva vožnje na vsako stran: od juga do severa, od jutra do večera — in že iz tal mejniki štrle in že je konec naše zemlje: še je tam preko brat, je tujcu tlačan! In niso milijoni, komaj tisoči so, ki ljubijo majhno zemljo to; o, morda niti tisočev ni: brez ljubezni ta bedna zemlja leži!... Brez preteklosti narod, brez razmaha, v epopeji rodov, ki buči čez zemljo, ponosne tuje lepote samo trubadurska ponižna pesem plaha. — Književna poročila- Fr. Milčinski: Drobiž. V Ljubljani 1921. Založila Tiskovna zadruga. Natisnila Delniška tiskarna. V tej knjižici je zbral pisatelj 13 humoresk, spisanih v razdobju od leta 1909. do leta 1920. Milčinski je priznano dober pripovedovalec, causcur, ki umeje tudi prav vsakdanje dogodke obravnavati šegavo ter jih soliti z rahlo satiro, ki ugrizne, vščipne, ne, boli preveč. Najboljši je tam, kjer poseza v sodno stroko; tukaj je njegova domena in take njegove sličice se kar iskre od ironije in humorja. V pričujoči zbirki gre torej vsekakor prednost črticama «Za čast» in «Predsednik Groga», ob katerih se moraš nasmehniti, ako že nisi najbolj zagrizena čemerika. Prijazno pripoveduje o malih otrocih, katerih duševno življenje odkriva v jasnih odtenkih; imena vredne so n. pr. črtice «Nazori mlade Brede», «Naši in vojna», «Dedno obremenjen», «Morski strah in Dimcž, strah kranjske dežele». To vse skupaj je drobiž, ki ga istotako preveva rahel humor; seveda pa bi mu bilo v prid, ko bi pisatelj tam, kjer ne navaja direktno otroške modrosti, nekoliko manj rabil izrazov iz otroškega jezika («smejčati se», «pupica in papica» itd.) in pa nekoliko manj deminutivov. — Milčinskemu niti ob vojnih grozotah ni otrpnila humorna žilica; o tem pričajo tri črticc: že navedena «Naši in vojna», «Aprovizacija ali red vlada svet» in «Tenda Lala». Zlasti «Aprovizacija» je izborna satira na birokratsko poslovanje, ki smo ga vsi skupaj le preveč čutili v vojnih letih. Na literarni svet spušča Milčinski puščicc v črticah «Sanje» in «V gorskem zakotju», pa je zraven ljubezniv, da ne more biti nihče nanj hud. Skratka: «Drobiž» jc prijetno čtivo, zajeto sicer iz malenkostnih razmer, a s široko perspektivo na neminljivo tragikomedijo človeškega življenja. — Jeziku seveda bi bilo marsikje treba še zadnje pile. V tem oziru bodi omenjena ona jzoprmi Jkonstrukcija ä la «Išče se Uršo Plut» kakor v stavkih: Najprvo se je je treba privaditi, potem se j o že razume, str. 23.; «treba je časih tudi krepke pesti, predno se j i h poravna izlepa», str. 28; «ki se g a ne dobi povsod» str. 58. Nekakšna posebnost pri Milčinskem je inverzija za veznikom «in» v priredju, kjer imata stavka različni osebkovi besedi. Takih zvez jc vse polno; tukaj naj stoji samo ena: «To mi jc bilo novo in sem jo vpra* šal.» To zveni po vsej priliki tako, kakor bi zapisal nemški birokrat: «Das war mir neu und fragte ich sie.» Isto je pri stavkih, zvezanih z «ali» in «kajti». Mani«» rirano je začenjati glavne stavke z enklitičnimi oblikami: «Mi je koj odgovorila» (str. 60.) ali: «Sem jo vprašal» (str. 61.). Doslednosti bi bilo želeti pri zmanjševalnih oblikah za besedo «roka»; nekje sc čita «ročici», drugje «rokcama», zopet drugje «rokici». (NB. Pri telesnih delih, ki jih imamo po dvoje, jc vendarle navadnejša množina namesto dvojine.) Izmed drugih hib naj bosta samo še omenjena itali» janizem. -?v okojen priti» («S takimi slavlji [reete: slavji] ne pridemo zlu v okom», str. 116.) in germanizem «zapasti čemu» («ugibam bodočnost, kakršni zapadeš», str. 123.; «neizprosno zapade mrkemu svetobolju», str. 126.). A. Funtek. Začetki Slovenske Matice. Spominski spis k 501ctnici, sestavil dr. I v a n Lah. V Ljubljani 1921. Založila Slovenska Matica. Leta 1914. je slavila Slovenska Matica svojo petdesetletnico, a razpustitev Slov. Mat. in konfiskacija njenega premoženja ob izbruhu vojne je onemogočila izdajo spominske knjige in tako smo dobili šele post festum namesto spominske knjige «spominski spis», ki šteje 72 strani in čigar sestavitelj v predgovoru skromno zatrjuje, da podaja «le nekaj spominov» in «nekaj podatkov». Nekak uvod knjigi tvori prvo poglavje, v katerem podaja dr. Lah kratek pregled ustanovitve drugih slovanskih Matic, ki so bile vzorec naši Matici. Stare hvalevredne navade navesti pri takih sestavkih tudi literarne pripomočke pa dr. Lah ne pozna; sicer pa ni težko določiti temu sestavku vir, to je OttüvSlovmk/ naučny. Popoln ta sestavek ni, ker ne omenja n. pr. ustanovitve Matice v/^Zadru, ki je bila naši Matici neposredna predhodnica. —1 V drugem in tretjem poglavju «Prvi začetki» in «Ustanovitev» jc ponatisnil dr. Lah članke in notice iz «Novic» 1.1845. in 1863. do 1864., ki se tičejo ustanovitve Slov. Matice, ne da bi s tem odkril in pokazal sile in razmere, ki dado šele pravo sliko, kako se je ustanovila Slov. Matica. Kup opeke še ni hiša, barve na paleti šjejii s& Jgortrct in ponatis vseh .Jetnikov «Novic» še ni zgodovina slovenskega slovstva. DrJLaJh j^odaj^saiji.c^gradivo, a Jex nepopolno, in v isti meri je tudi slika nepopolna in celo kriva, ki si jo mora čitatclj, ki drugega gradiva nc pozna, sam ustvariti na podlagi Lahovcga materijala. Či^aie]ju,%ki se hpče.ppučiti iz Lahov^k^i^e ojj§ta^vitvi^jo^. Matice, nc^bo torej nu^lila^jčnj^a^rav nič, ker mu nepopolna.zbirka gradiva ne more rcproducirati dobe, v kateri so žive sile našega naroda ustvarile dve izrazito kulturni družbi, Mohorjevo družbo in Slov, Matico. Za strokovnjaka pa jc Lahova knjižka brez vsake vrednosti, ker ne po« daja vsega gradiva, še manj pa novega, in ker bo moral literarni zgodovinar vedno znova sam poiskati in pregledati vire. A tudi popolna zbirka vsega mate* rijala, kar ga nudijo «Novice», «Glasnik» in drugo časopisje štiridesetih do šest« desetih let, bi bila, še tako vestno sestavljena, le nekak luksus, ker jc časopisje one dobe našim raziskovalcem šc v raznih javnih in zasebnih knjižnicah na raz« polago. Naj obračam stvar kakor hočem: prave eksistenčne pravice za Lahpyo knjižko — za takšno, kakršna pač jc — nc morem najti. A^o v-e^^H/. Svojo zbirko materijala prične dr. Lah s poročilom iz «Novic» 1845. 1. ter jo nadaljuje s pozivom iz «Novic» od 9. marca 1863. Vmes je velika vrzel. In baš med tem časom se je šele polagoma izčistila in razbistrila misel, kaj naj bo Slovencem «Matica». Vmes so se oglasili skoraj vsi veljavni možje one dobe za «Matico», a tudi proti «Matici»: Jancžič v «Glasniku», Cegnar v «Novicah», Levstik v «Napreju», dopisniki iz raznih krajev, z Dunaja, Maribora itd. O vsem tem ni nc duha ne sluha v Lahovi knjigi. Prav nič ne izveš, da so smatrali nekateri «Matico» za nepotrebno, ker smo imeli tedaj že_Mohorjevo družbo in da se je šele polagoma opredelila meja med delovanjem Mohorjeve družbe in Matice. Pojavili so se še drugi nasveti, naj bi se Slovenci oklenili Jugoslo* . venske Akademije v Zagrebu, «ki bo gotovo tudi ubogo slovenščino vzela pod svoje krilo», ker smo «za lastno matico doslej prenezmožni, mecenatov pa nimamo, da bi jej v materijalncm oziru na noge pomagali» (Glasnik, 1861.). Zanimiv jc tudi Cegnarjcv poizkus razširiti in poglobiti delovanje Čitalnic, to je njegov predlog za ustanovitev društva, ki bi bilo nekaka zveza vseh čitalnic in ki bi «iz nabrane društvenine razpisavalo darila za dobre izvorne dela, kupovalo dobre spise in izvrstne prestave...» (Novice, 1862.), predlog, ki nas živo spominja, da je nameravala že poprej tržaška Čitalnica (Cegnar*Lcvstik!) t izdajati časopis. A tudi iz «Novic» 1863. 1. je omeniti več, nego ima Lah. Prvi poziv ni namreč šele v «Novicah» od 9. marca, temveč že v prvem listu od 7. januarja, kjer pravi Dr. L. (ovro) T. (oman) v članku «1863.»: «Mislimo in nabirajmo moči, da ustanovimo tudi «matico slovensko», iz katere, kakor bčelc iz ulnjaka, naj prilete podučivne knjige za narod naš mili», česar bi ne bil prezrl dr. Lah, ako bi bil vzel v roko prvo knjigo, katero je izdala Matica, namreč Koledar slovenski za navadno leto 1865., kjer najdeš na 77. str. in dalje Levstikov sestavek «Zgodovina slovenske matice». Ob .istem času _ kot Toman, se je tuglLLeystik zavzelv «JSlapreju» za ustanovitev Slov. Matice, ko poroča o ustanovitvi Matice v Zadru. V prvem oddelku svoje knjige pripoveduje dr. Lah o ustanovitvi češke, srbske, ilirske, lužiško«srbske, slovaške in poljske Matice — prezrl pa je ustanovit^vpadrske Matice (tudi Ottuv Slovnik naučny je nima), ki je povzročila, da sta se fcevstik in Toman istočasno zopet javno spomnila tudi Slov. Matice. Četrti oddelek Lahovc knjige «Ustanovni občni zbor» lahko prečitaš v ravno tako čitljivem tisku v «Novicah» 1865. 1. Dr. Lah nam je torej podal materijal ^zjjNoylc^samo iz, «Novic», in tudi iznjih_n& vsega, ne da bi se bil sam ob tem gradivu poglobil v zgodovino usta« novitve Slov. Matice, ne da bi izkušal rešiti obilico vprašanj, ki se pojavljajo, ko prebiraš vesti o Slov. Matici v časopisju ustanovitvene dobe. Že sama poročila v «Novicah» zahtevajo včasih pojasnila, katera bi moral podati pač oni, ki sestavlja «spominski spis» z naslovom «Začetki Slov. Matice». Tako na primer je s tem gradivom še prav malo razjasnjena vloga_štajerskih rodoljubov ob ustanovitvi injijihova «opozicija» pri prvem občnem zboru (glej tudi Vošnjakove «Spomine»), saj poročilo samo dvakrat jasno namiguje, da se je «opozicija» javila že pred prvim občnim zborom v časopisih. In končno mislim, da ustanovitev Slov. Matice ni in ne more biti le zasluga «Novic», Novičarjev ali Bleiwcis« Tomanovega kroga. O Matici so toliko pisali drugi pred Tomanom in pred 1863. 1., da nudi šele ves oni drugi materijal, ki ga Lah niti ne omenja, pravo sliko one dobe, vsega njenega literarnega in političnega ozračja, ki tvori delu za Matico podlago. Matica se ni ustanovila zavoljo Tomanovega oklica — Matica je bila v oni dobi nujna potreba, ustanovila se je, ker se je morala ustanoviti — zakaj in kako, vsega tega nam Lahova knjiga ne pove. In zakaj so ravno mariborski Slovenci tako silno angažirani, zakaj ravno najsevernejša meja? Vprašanje, ki izzove zopet drugo, o kulturnem središču v drugem obmejnem mestu, v Celovcu, odkoder se je oglasil Jancžič — proti ustanovitvi Slovenske Matice! In zopet drug problem — ali so bile res le literarne potrebe, ki so rodile Slov. Matico? Ravno to, da so se Štajerci ob jezikovni men tako zavzeli zanjo, kaže tudi na politično polje in Vpžpjjak sam pripoveduje, v «Spominih», da se je njihov odbor (Suman, Majcinger, Sisin.cc, Chocholovšck) konstituiral, «ko smo dobili nasprotnega škofa», namreč M. Stepišnika, katerega so bili «Nemci...silno veseli»! K^pa^airazboritciša glava one dobe, Levstik, in njegovo delo za Matico? Povedal sem že, da dr. Lah nikjer ne omenja Levstikovega vprašanja v «Napreju» od 6. januarja 1863. I., ne omenja pa tudi ne Levstikovega po* lemičncga spisa «Slov. Matica» iz istega leta, kjer je Levstik z njemu lastno .. pregnanco ugotovil za naše slovstvo nujnost Slov. Matice, ki je «Slovencem tako potrebna, kakor je slepec potreben vida» in ker moramo izobraževati «svoje slovensko narečje, ker to nam silno ukazuje sedanji čas; to nam ukazujejo naše politične okolnosti in naša zemljepisna lega.» To_j[^J^v^tikov^^ojemik^ s «Slov Pri jfiftfi)jfTflfr, l^j naj se ne ustanovi Slov. Matica, temveč naj bi se združiLLs hrvaško.-Matico V-Z-3ilrcj?u, ki bi bila potem Matica vsem južnim Slovanom. Tem zanimivejši je ta L^vyttijcrvy j»pis- ker je nadaljevanje njegove M ft ostre zavrnitve predloga, naj bi sprejeli Sfrivgncj. hrvaščino za književni jezik. Ako pa je bil drju. Lahu znan Levstikov spis «Zgodovina Slov. Matice» v Koledarju 1865. 1., ponatisnjen v Levstikovih Zbranih spisih, tedaj se res lahko vpraša, zakaj je ponatisnil tudi ves oni materijal, ki ga ima že Levstik? Odgovor «radi popolnosti» ne drži, ker Lahova zbirka itak ni popolna. Kakor zatrjuje dr. Lah v predgovoru, je hotel podati le nekaj spominov in podatkov o prvih začetkih Slov. Matice, ki «kažejo, s kako ljubeznijo se je narod oklenil svoje ustanovljene Matice». A tudi to se mu je ponesrečilo, ker ni znal izbrati z veščo roko spominov in podatkov, ki bi dali jasno in pravo sliko in ker nam ni pokazal dela onih mož, ki so v večji meri kot^Toman, Costa , in Bleiweis nositelji idejnih vrednot dobe, ki je rodila Slov. Matici ^. S7 Usoda jc preprečila ob pctdcsctlctnici Slov. Matice 1. 1914. izdajo^pominsKc knjige — dolžnost Matičinega odbora pa bi bila, da prepreči 1. 1921. izdajo «spominskega spisa». A. Pirlcvec.^'^AZo Pravljice. Spisala in jim slike narisala Ilka Waschtetova. V Ljubljani, 1921. Založila Tiskovna zadruga. Umetnih pravljic niti ni kdo ve kaj v književnosti velikih narodov, kaj šele v slovenski. Nekaj ličnih stvarc smo sicer dobili v novejših mladinskih knjižicah; a kolikor toliko so te pravljce vendarle stilizirani narodni motivi. Samonikle in samorasle niso. like Waschtetovc delce pomeni v tem oziru nekaj napredka. Saj je gotovo težko, ako nc celo nemogoče, izumiti lastne pravljične motive, ker so ti motivi povsod isti in relativno prav tako maloštevilni kakor barve za slike, toni za skladbe. Ali da sc dado tudi iz skromnih elementov ustvarjati nove oblike, to vemo vsi in to se vidi tudi v pravljicah like Waschtetove. Pisateljica kaže v njih dosti zmisla za otroško dušo; zato pa je tudi vrlo pogodila preprosti pravljični ton ter svojo dikcijo vseskozi prilagodila otroškemu čustvovanju in pojmovanju. Druga njena vrlina jc ta, da so nekatere pravljice nekako moderne, t. j. da srečno spajajo stare elemente z dogodki iz pol minulega časa, z motivi iz svetovne vojne. Take so: «Znamenje devojke vile» (kjcr^luži acroplan za bajnega ptiča), «O zmaju» (vojska) in «Pjjpovedka s soških planin» (kjer se p^rjpoveduje, kako so vile zbežale od zelene Soče pred grdogledimi kozorogi). Iz drugih diha topla ma== terinska ljubezen («Materini biseri», «Zaklad uboge mamice»), ali pa so v njih obdelani vobče vzgojni nauki v nevsiljivi, prikupni obliki («Dobruško», «Čarek in začarani lešniki»). «Mali Tin» kaže v pravljičnem odelu pogubni vpliv nikotina (jn^li^Jm f== jiikp&p). — Pisateljica je opremila pravljice z ličnimi slikami, ki so večinoma izvedene v barvnem tisku; škoda samo, da je prva, ki bi morala kazati dolgo vrsto palčkov, tako neusmiljeno odščipnjena. — Knjižica je vredna vsega priporočila; v naši mladinski književnosti ji sodi vsekakor eno izmed najugled« ncjiših mest. A. Funtek. Dr. Fr. Ilešič, Vežbenica hrvatskosrbskega jezika za srednje in njim slične šole. 1921. Str. 283. Založila «Tiskovna zadruga» v Ljubljani. Kojj)o_prevratu jc Višji šolski svet za Slovenijo vpeljal po srednjih šolah (od^j)ctcga razreda dalje) obligaten pouk srbohrvaščine; sedaj se poučuje tudi v_ui.no.vnih šolah in v nižjih razredih srednjih šol. Pouk na srednjih šolah so večinoma prevzeli slavisti, ki so pa le deloma praktično obvladali srbohrvaščino. Kako težavno je bilo to, vedo posebno oni,k ki so morali pričeti prvikrat v /1 življenju poučevati jezik, ki ga sami niso obvladali. Največ težkoč pa je ^ * J povzročalo pomanjkanje primernih učnih knjig. Pomagali smo si pač, kakor smo mogli. Vzeli smo si knjige, ki so bile vpeljane na Hrvatskem, in jih primerno tolmačili. Te knjige pa so za naše razmere neporabne, ker nimajo naglasnih znakov, ki so za nas vsaj še za nedogleden čas neobhodno potrebni, saj vemo, da dela Slovencu pri pouku in učenju srbohrvaščine razlika v naglasu največje težkoče. Najbolj idealno bi pač bilo, če bi poučevali srbohrvaščino rojeni Srbi ali Hrvati, ker bi se učenci od njih najlažje naučili pravilnega naglasa. Mogoče bi pa tudi Slovenec, ki popolnoma obvlada srbohrvaški jezik, dosegel ^ste — če ne boljše — uspehe, kot rojen Srb ali Hrvat, ker bi poznal natančno oba jezika in bi znal bolje tolmačiti razlike v obeh jezikih. V tem oziru pa % ima naša vlada lepo priliko, da pošlje na svoje stroške nekaj učiteljev v * srbske in hrvaške kraje, posebno v Bosno in Hercegovino, da se na mestu nauče * pravilnega akccnta. Doc se vsaj kolikor toliko odpomore potrebi po primernih učnih knjigah, jc izšlo v zadnjih dveh letih nekaj več ali manj dobrih del; med vsemi je pa 1 lesičcva vcž b e n ic a najobširnejša in naibpljše delo te vrste. Prvi del obravnava slovnico z vajami, drugi ima vaje v cirilici in cirilske tekste, vmes pa so še vzorci nazornega nauka. Čisto pravilno je podlaga slovnici ekavsko narečje. Znamenj za naglase je dvoje. Materijal, ki ga je Ilešič zbral z veliko vestnostjo, še ni popolnoma dobro metodično obdelan. Dobro je glasoslovje, vendar je primerov več kot preveč in tudi oznaka glasov «č» in «dj» ni zadostna. Z velikim trudom je pisan oddelek o naglasu, vendar jc premalo jasen za učno knjigo. Preobširna je sklanja; še veliko bolj preobširni pa so oddelki o zaimkih, predlogih in veznikih. Pri glagolih bi si želel tudi mnogo izprememb. Vaje so mnogokrat prenaivne in nepraktične. N^^ljj^motij.o v knjigi oi\i^^lej paragraf ta in ta!» — Vaje v čitanju različnih rokopisov so na mestu, vendar bi si želel bolj karakterističnih pisav. — Tudi jc stvar okusa, da se začenja vežbcnica kakega jezika z naukom o «vejici». — Na koncu knjige pogrešam kratek slovar manj znanih besed. — Iz* med vzorcev nazornega nauka bi iztrebil razne tujke in bi si ravno to partijo želel zelo razširjeno. Mnogo takih praktičnih izrazov bi lahko prišlo v vaje. V podrobnosti se nalašč nisem spuščal, ker tu ni mesta za to; to spada v strokoven list. Gornje opazke pa gotovo nc bodo zmanjšale vrednosti knjige, ki bo v rokah izvežbanega in vestnega učitelja sigurno dosegla izborne uspehe. Zato jo lahko priporočamo. Dr. R. MoU. Pogonowski Jerzy: Tworczošč Milana Begoviča. We Lwowie. 1922. 31 str. Ta zanimivi «Studjum ze wspölczesnej literatury chorwackiej» je izšel kot ponatisk iz znanega lvovskcga «Przewodnika naukowego i litcrackicgo». Po« gonowski prinaša v njem podrobne življcnjepisne in biblijografične podatke o Begoviču, obenem pa tudi razbor in oceno njegovega umetniškega delovanja, najbolj obširno seveda, kar je za Poljaka umljivo, o njegovi «Gospč Walew* ski». «Milan Bcgovič — tako govori v uvodu — lirik, dramaturg, prozajik in esejist, vedno živahen in življenje sveže dojemajoč, a obenem miren psiholog — sijajen prikazovatelj renesančne kulture v italijansko*hrvaškem stilu, nje odmev — obenem pa tipično moderen tvorec tako glede vsebine kakor oblike, .zaslužuje zaradi nenavadne mnogostranosti svojega talenta poleg Vojnoviča in Nazora med vsemi današnjimi hrvaškimi pesniki najbolj poljsko monografijo. K tem tukaj navedenim ozirom prihaja še ozir na presrčno razmerje Begoviča do Poljske, ki jo posebno dobro pozna, saj obravnava v svojem delu celo poljske motive. Begovič je skromen; v korespondenci s piscem te razprave pravi, da sploh noče biti «velik poet», ker je prepričan, da se ta naslov lahko meri samo po onih, ki jim ga je priznala zgodovina. Za življenja pa se lahko dd komaj onim, katerih starost je jamstvo, da je zlata knjiga njih ustvarjanja definitivno zaprta. Proti koncu življenja je že bilo mogoče imenovati «velikega» kakega Hugoja, Tolstega ali Ibsena. Begovič jc popolnoma zadovoljen, če se mu prizna odkrit artizem. Več si ne želi. Vse življenje je posvetil poeziji in umetnosti, čas pa, najpravičnejši kritik, bo kdaj dobro ocenil njegovo delo. Veliko priznanje, ki ga dobiva — in ne samo doma — že danes, je pač dovolj dokaza, da njegov napor in trud ni bil brezploden.» V nadaljnjem Pogonowski podrobno opisuje Begovičcvo življenje in po« daja podrobno bibliografijo njegovih del od prvih pesmi, ki jih je priobčil kot realee leta 1892. v «Vijencu», pa tja do najnovejših del, ki šc niso natisnjena ali dovršena. Ocenjuje ga kot erotika — med južnimi Slovani je po njegovih mislih največji — in kot finega artista, ki mu umetniški impulzi prihajajo pred vsem iz miselnega sveta. Sledeči odstavek bo menda dovolj značilen za način, kako ga ocenjuje: «Če naj reasumiram, imam težavno nalogo: kateri skupni imenovalec naj vzamemo za te neštete divergence, ki jih Begovič ljubi in v svoji umetnosti uporablja? Menda se ne bom zmotil, če za glavne, njih vzdihe, sanje, čustva in poljube — misli (ob spremstvu bistroumnih opazk iz psihologije tipov in značajev epizodičnih ali sekundarnih oseb) vzamem kot imenovalca zmagovito ljubezen, katere ponosna boginja kakor stvarnik nad svetom kraljuje in v osehlo apatijo in sivino vsakdanjosti treska s svojim prastarim, večnim in večno novim bleskom». Knjižica je lep in zanimiv dokument stoletnih kulturnih zvez med Poljaki in Hrvati, ki se sedaj na novo oživljajo, vsled svojega bogatega in zanesljivega gradiva bo dobro <£lužila našim literarnim zgodovinarjem, dasi menda ne bodo sprejeli vseh njenih rezultatov. J. A. G. U. Donadini: Kroz šibe. Zagreb. 1921. Ulderiko Donadini, komaj osemindvajset let star mož, jc plodovit pisatelj hrvatske moderne, novelist in dramatik. Njegova najnovejša knjiga je bolesten vzklik obupa, klic k idealizmu, ob zadnji uri svarilno znamenje zbeganemu in trpečemu človeštvu. Zakaj strašno je v naši dobi, ko so «svi autoriteti propali. Nitko više nikomu ne vjeruje, i to je početak društvenog raspadanja... Kroz redove naših bankara, trgovaca, posjednika, poživinčalih u želji za sticanjem sve večeg imetka, prolazi ponižen čovjek od srca i volje za radom: ismijan, podrta odjela... Duh kod nas mora početi da sumnja, nijc li možda posve nepotreban... Svi smo otrovani... Pokopali smo sve lijepo, što smo imali...!» Junak našega časa je novelist Martin Semič, idejni nositelj romana «Kroz šibe». «On je bijedan, ali je junak», ki si iz dni našega «osvobajanja» ni rešil prav ničesar. V novo dobo stopa bolan in nesrečen, obupan in nezadovoljen. Najmanj enkrat na mesce se napije do nezavesti. Ko se iztrezni, je še bolj nesrečen in nezadovoljen in hud na vse, tudi na kulturo, ki «... ubija .nerve... Ništa nema ogavnijega od neurastenika... što če biti, kad taj pauk neurastenijc, histerije i modernog ludila razplete svoje mreže iz gradova u provinciju i mala, mala scoca...» , Tragično svojstvo vseh mladih modernih umetnikov je silno svetožalje. Mladega človeka je včasih podžigala ta ali ona vzvišena misel in ga jc nosila vroča ljubezen. A kaj je ljubezen, kje so ideali? Dr. Žgalin, siti blaziranec in brezobzirni afarist, pravi: «Ljubav je povišena tjelesna toplina. Preobraženi seksus». Mladi rod je svetožalen in ciničen morda tudi zato, ker je že v njegovo vzgojo posegel trdi materijalizem, da mu duša nikoli ni prav mogla piti ob čistem viru svetlih idealov. Ali je končno ču lno? Kaj nam ne izpodnaša tal sleherni dan? In nam ne ubija starih idealov, rušečih se v prah in v skrajni materijalizem? A kje je kdo, ki bi jih še znal in pošteno smel braniti? Izobraženstvo strada, trpi pomanjkanje, pada v dekadenco ali pa v indolenco. Kjer bi morali stati izobraženci kot idejni voditelji ljudstva, so sc kot tipični povzdignjcnci vrinili razni brezvestni samozvanci in drzni zajcdavci ali pa plitvi politični rokomavhi. Martina Scmiča jc to strašno grizlo. Qkoli njega pa se je «... život razvijao u znaku borba političkih stranaka i ministarske lisnicc. Svaka stranka nabrajala je svoje narodne mučenike... Prcstao svaki rad. Svi su trgovali.» Iz svete jeze nad hinavstvom sc ni mogel več premagovati in je «zažviždao u jednom društvu, dok su nekoji sumnjivi patrioti pjevali narodnu himnu. Patrioti se pobuniše i izbatinaše ga.» Reveži, ki so trpeli krivico in so bili preganjani zaradi pravice; krivičniki, ki so živeli ob grehih napuha in lakomnosti; mogočniki in očitni sleparji, ki se jim ni smililo zasužnjeno ljudstvo; nevoščljivci, blaziranci in potuhnjenci, ki so bili sami nesposobni velikih, plemenitih misli in dejanj; — vsi, ki ga zaradi svojega pokvarjenega in zavistnega srca niso mogli ali niso hoteli razumeti, so z glavo zmajevali nad njim in so ga razglasili za človeka zmot in neplodnih, zmešanih sanj. Lačen in zapuščen je srdito grizcl svojo jezo in bol, dokler se ni «... u njegovoj duši probudila neka apstraktna ljubav prema svima ljudima. Svc jc opravdao. Nikoga nijc osudjivao.» V Svetem Pismu nove zaveze je našel vozal za vse svoje krize. Zakaj spoznal je, da je rešitev sveta samo v altruizmu in ljubezni do bližnjega. Značilno je za hudo«hudo bolno današnjo dobo: Če ji jc dano spoznanje, morajo pasti cinizem, sofizem, mizantropizem, ateizem in še premnogi, premnogi «izmi», in ubogi, po grdobiji in hudobiji greha tepeni, mučeni človek se vrača k začetku pravice in vse etike, ki more pomagati in odrešiti, h — katekizmu! Zakaj nepojmna, neizmerna globočina in veličina je v nauku in v zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! Moderna, kakor jo zastopa in razume Donadini, mi jc všeč, ker mi njen kratek in jasen način izražanja razločno kaže pravo, neponarejeno podobo našega sramotnega in obupnega časa in ker brez ozira na kake tako zvanc svetovne nazore, mogotce in oblastnike tepe in krvavo biča razmere, ki smo jih sami krivi in ki na njih vsi konjederimo. Pot, ki jo hodi Donadini, ni nova, ali je sveža. Taka modernistična smer je dobra, ker vodi v večjo popolnost pozitivnosti. Pozitivist v tem zmislu jc bil tudi naš Ivan Cankar, ki je z «novo pisarijo» potegnil za seboj vse in jc dal našemu slovstvu blesteč slog in zares domač, naraven jezik. Premnogi mladi objestneži, ki se jim na prvi pogled vidi pomanjkanje dobre očetove vzgoje, se po nemarnem tudi imenujejo «umetniki» in «moder* nisti», a so v resnici dekadentni, negativni in neresni jecljavci, so vredni prav za prav samo pomilovanja, ker sb tudi žrtev našega časa in le izrodek vse« splošne zlorabe tako imenovane svobode. Donadini pa je Jugoslovan poštenega starega kova. Zato se mu, čeprav je bolan, godi kakor mnogim slovenskim kulturnim delavcem, ki so ostali zvesti samim sebi. Ivan Zoreč. Kronika. Drama. Goljcve «Petcrčkove poslednje sanje» *in «Hamlet» so pritegnile široko ljudstvo v letošnji sezoni. Izvzemši «Pohujšanja» — mislim — se gledaiišče še ni razveseljevalo toliko prodanih hiš. Prva je morala kot edina slovenska noviteta v tekočih sezonah prestati težke boje. Postavili so jo na sramotišče, ji očitali, da sc je izlegla iz kukavičjega jajčcca in šele tribunal je zaključil nehonetne literarne boje. Mistični čar božične noči, v kateri sluti človeška duša bližino svojega odrešenika in se ji odpirajo bajni svetovi narave, nakloni revnemu Peterčku njegove poslednje sanje, da se po Jakobovi lestvici povrne k svoji materi, med kore angelov. Vsebino' povesti — ne drame — tvorijo clizijska polja sanj, po katerih išče otrokova duša svojo mater, prvo osebo vsežrtvujoče ljubezni, na poti človeškega življenja. Drzna pesnikova intuicija jo je kot duha pripeljala z onega sveta ter ji udahnila tudi v onem življenju večno živo ljubezen do svojega deteta. Otroška fantazija pa si je ustvarila še dvoje spremljevalcev: princa lazurnih dalj, Mesca, in čarodeja gorjanskih hribov, Grčo. Druga slika odpira otroškim očem tajne globine pod zemljo, kjer spi Matjaž s svojo vojsko. Očitka, da umotvor ni povsem harmonično izveden, opravičuje ta del božične pravljice. Pesnik je tolikanj vzljubil povest o Matjaževi vojski, da jo je preživel preveč po svoje in premalo vibrira v njej vlaken otroške fantazije. Oplojena z bogatin doživetjem komaj minulih dni krvave vojne je bolj kot vsi drugi deli ustvarjena «za» otroka in ne toliko iz njegove domišljije. Vkljub vsemu, da bi kot samo? stojna enodejanka ne pogrešala prav ničesar, je priklenila otroške oči s posre* čenimi, bajnimi vojaki in njihovim spevom. V njem počiva vsa barvitost pesni* kovega ustvarjanja, njegove individualnosti. Pesem in sanje stražarjev nosijo pečat iz globin duše privrelih vrednot. Menim pa, da bi zahteval nekoliko poprave dramatični konflikt, ki mora tudi v dramski povesti razgibati dejanje. Dvomim, da bo sedanji ljubosumni oficir, za katerega se nisem mogel prav posebno ogreti, zadostoval v tem oziru mladim srcem. V tretji sliki, božični noči v gozdu se je razbohotila pesnikova ustvarjajoča sila do prelestnega bisera v mladinski literaturi. Predstava ni vezana na nikakršno režijo; s komplicirano lahko uspešno tekmuje najpreprostejša in vendar tudi ta nc bo razbila resnične poezije, ki veje- iz tega dela. V njem najde otroška duša vse, kar so iskale sanjave oči v gozdnih globinah do čarodejne mizice, ki jo siutijo pod zelenim mahom. Poosebljena gozdna bitja, kakor oče Hrast, robata čarovnica Bukev, Meglica krasotica, bodo romaia z maiim gledalcem v njegove sanje in živela bodo v njem, ko bo sam stikal za gozdnimi skrivnostmi. Pesnikov duh je v pravljičnem svetu ustvaril novo predstavo, polnočno mašo v gozdu. Dramatične niti, segajoče v četrto sliko, so vidnejše in Petrčkovo življenje v sanjah se zSruži z realnim življenjem, odkoder ga reši njegov vnebohod. Kakor mnoge mladinske igre, tako je posebno četrta slika vezana na bizarno režijo, ki mora nebesa naslikati z najpestrejšimi barvami. Zabrisala pa je ta slika v nežni in občutljivi duši poslednjo žalost, kajti nebesa niso otroku nikaka mistična nagrada za pozemeljsko življenje in ne odrešijo Pctrčka trpljenja, temveč ga sprejmejo v realno srečo ter radost. Največ piie bo potrebovalo, prvo dejanje, katerega mora pesnik v bodoče jačje oživeti v dramatičnem oziru. Da bo tudi nekatera prebohotna mesta neko* liko pristrigel in poglobil, mu, mislim, lahko mime duše prepustimo. Kdor pa želi še brskati po njej, bo imel priliko prihodnje ieto. Režijo je vodil Sest. Lepo posrečenim slikam bosta čas in razmišljanje vzporedila še druge, ki so šle letos nekoliko na hitro roko. Mogoče se mu posreči tudi množico nastopajočih skladnejše voditi, kakor doslej, ter poenostaviti izpremembe. Vsekakor pa so vodile predstavo vešče roke. V zasedbi potrebna predrugačenja bo zahtevala predvsem oseba matere. Če bi ji Šaričeva žrtvovala svojo Meglico krasotico, bi igra trpela manj, kakor je. Wintrovi se namreč ni posrečilo oviti svoje matere s pajčolanom nadzemlja, govor preliti iz dekla* macijc v življenje. Vera Danilova je zadovoljivo utelesila Peterčka. Gregorinov glas je neposlušen organ in se ne ukloni tudi taki ljubezni, s kakršno jc to pot igral njegov oče Hrast. Oba skupaj bi dosegla mnogo lepše uspehe. Kralj in Šubclj sta bila edina poklicana voditi težki spev stražarjev. Mladini se je Lipah s svojo kreacijo takoj priljubil, mi pa smo opazovali njegovo vestnost in natančnost. Brezdvomno je pokosila Rakarjeva kot resolutna soproga svojega moža Grčo. — Najsilncjša drama svetovnega slovstva je še vedno Hamjet. Objektivna, da lepi na njej prst slcheftnTzčirttje, sega z duhom človeka v kozmične dimenzije. Njeno dogajanje ne pozna časa in zato se ji odpirajo vedno novi načini upri* zarjanja. Pred nedavnim je razburila Evropo uprizoritev Hudožcstvcnikov. Dejstvo jc, da jc naš Hamlet predramil občinstvo in ga navdušil za klasično dramp. Če iščem vzroka, moram potrditi, da je Hamlet razgibal množice, ker se nam je vprizoritev posrečila. Nc zanima me dejstvo, da sicer res ni povsem samorodna tvorba, kajti prednjačili mi ne bomo v enakih predstavah. Gre le za življensko silo uprizoritve. Še nedolgo je tvorila Hamletova oseba središče drame. Sledilo je, da se jc patetika kosala z verbalistiko; celö razumevanje njegove osebnosti je zahtevalo različno prednašanje psihičnega stanja. Modernemu človeku se jc Hamlet zopet približal. Sinteze iščoči duh se zaveda, da preveva dramo harmonija vesoljstva. Mož, ki edini na dvoru danskem ni odložil črne obleke, sprejme poslanstvo z onega sveta, da uredi ta svet, ki jc zablodil v pregrehe in zločine. Krog njega se zgrnejo razvratneži, hinavci, udani hlapci ter potegnejo v svoj kolobar čisto devico Ofclijo. Mož osami in bije boj s strašnim orožjem, maskirano blaznostjo. Edini prijatelj, Horazio, mu nc služi v oporo, široka ledina je, kamor lijejo prekipevajoče misli in čustva, katerih se mora tudi najsamotnejši človek v gotovih urah izpovedati. Za te izpovedi si je izbral Horazia. Kajti v njem samem ni pokoja, drama sile in moči, ki jo bije Hamlet v znamenju sveta, divja z isto silo v notranjosti. Vsak človek preživlja v svojem mikrokozmu več ali manj to najsubjektivnejšo dramo. In tragika je njena usoda. Tajnih vrat skrivnega razodetja nc bo odprla z lastnim ključem, duh klone glavo, kakor Hamlet v grobni sceni. Kaj so Yorickovc oči videle v onostranstvu, ne razodeva njegova lobanja. Spoznanje vanitatis vanitatum ošibi kolena in intriga, ^zloim. ki \c • rita poleg urednika „Ljubljanskega zuona" še dua člana. • '"V v '• ■ '-K'.' •», . • V Ljubljani, dne 7. junija. 1922. iT* OBRTNA BANKA v Ljubljani, Kongresni trg 4 daje kredite v obrtne svrhe, po izrednih pogojih, pospešuje in podpira ustanavljanje obrtnih in industrijskih podjetij, izvršuje vse bančne transakcije najkulantneje. Obrestuje vloge na ^^o/ na tekoči račun po knjižice po /o dogovoru od dne vloge do dne dviga. — Ima dovoljenje za po-= slovanje z devizami valutami Telefon štev. 508. — Račun pri poštnem ček. zavodn štev. 12.051 Medic, Rakove & Zanki tovarna kern, in rud. barv in lakov Podružnica: Maribor. Centrala Ljubljana. Skladišče: Novisad. Ljubljana t Telefon 64. Brzojavi: Merakl. Ljubljana: Poštni predal 120. Emajlni laki. Pravi firnež. Barve za pode. Priznano najboljša in zanesljiva kakovost barve za obleke, vse vrste barv, suhe in oljnate, mavec (Gips), mastenec (Federweiss), strojno olje, karbolinej, steklarski in mizarski klej, pleskarski, slikarski in zidarski čopiči, kakor tudi drugi v to ——— stroko spadajoči predmeti. ———— JHÜHL