SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AÑO) XXXIX (33) ŠteV. (No.) 29 ESLOVENU LIBRE BUENOS AIRES 24. julija 1980 I učitelj POLITIČNI IDEALI NAŠIH MLADIH ZA BODOČNOST Janez Pavel II. v Braziliji (Nadaljevanje in konec) Zanimanje, s katerim so svetovni poročevalci, pa tudi razni samozvani „cerkveni analisti“ sledili papeževemu potovanju po Brazilu je toliko bolj razumljivo, kolikor je Janez Pavel II. že prvega dne dal svojim govorom ne le pastoralni ton (tega nikoli ni opusti), temveč tudi pretežno socialni ton. To zanimanje je šlo tako daleč, da smo mogli brati trditev, da k socialnim dokumentom Cerkve ne spadajo le o-krožnice od „Rerum Novarum“, preko „Mater et Magistra“ in „Populorum Progressio“ pa do „Octogésimo adve-niens“, temveč sedaj tudi govori Janeza Pavla II. v Brazilu. Zdi se pretirana ta trditev. Papež skoraj ni dodal trohice novosti cerkvenemu socialnemu nauku. Pač pa je bil popolnoma nov njegov ton, s katerim je ta nauk razložil ljudem, v konkretnih okoliščinah in na pravem mestu. Poglejmo en prim,er: Cerkev je vedno branila pravico delavcev, da kot zadnje orodje in v pravičnih zahtevah sežejo po stavki, da dosežejo zastavljeni cilj. A novost je, da papež ta nauk potrdi v mestu Sao Paulo, kjer so do pred kratkim stavkali kovinski sindikati, katerih vodje so bili potem aretirani, medtem ko je ostalim brazilska Cerkev dala pribežališče in zaslombo. Papež je branil pravico stavke, a istočasno je izjavil, da tudi socialna krivica, pa naj bo še tako huda, ne o-pravičuje nasilne revolucije ne razrednega boja. Nato pa je. še obrazložil krščanski pojem socialne pravice, „krščansko formula za pravično družbo“, kakor jo je on imenoval, ki bistveno sloni na „gotovosti, zaposlenosti in pravični plači“. „Skupni blagor družbe zahteva témeljni pogoj, da je, ta družba pravična. In krivica omaje temelj družbe, kadar se za razdelitev dobrin družba ozira le na ekonomske zakone razvoja ali večjega dobička, kadar se sadovi razvoja komaj dotaknejo, ali se pa sploh ne dotaknejo širokih množic prebivalstva.‘‘ Papežu je treba priznati, da ima čudovit čut ravnovesja. Na vsem potovanju ni bilo opomina, ne ostre kritike, kateri ne bi sledil nasvet ali vzpodbuda kako rešiti kritizirani položaj. Ni bilo ostrega očitanja zaradi krivičnih socialnih pogojev življenja, katerim ne bi -sledil opomin, da je treba te krivice poravnati, a nikdar z nasiljem in terorizmom. In v tem je bila tista čudovita veličina njegovih govorov in, njegovega nastopa, ko ni nikogar motilo, da ga je delavski- zastopnik imenoval „companheiro“ (tovariš). Kdo more papežu Wojtyli očitati „komunizacijo“. Iz Sao Paula je papež odšel v Porto Alegre, in nato zapustil južne države in se napotil na revni sever, še prej pa je posvetil največje brazilsko svetišče (katero Brazilci smatrajo tudi za največjo cerkev na svetu) posvečeno Materi božji pod podobo Nuestra Se-nhora da Conceicao Aparecida. Tu je preživel najlepše ure miru in duhovnega veselja. Tu je papež poudarjal važnost in lepoto Marijinega češčenja, kateremu se mora Brazil zahvaliti za duhovno preobnovo, ki se kaže tudi v ustanovitvi šestih novih semenišč, kot posledica novih številnih duhovnih poklicev. Aparecida je bil počitek in oddih za papeža, saj ga je čakal nov težak del potovanja. Če je namreč južni Brazil mesto hitrega industrijskega razvoja, ki postavlja bedna naselja in okrog velemesta zida široke pasove, kjer komaj žive slabo plačani delavci, ali se nakopičijo brezdelne mase, je ■sever znan p.o svoji skrajni revščini, kjer prebivalstvo mnogokrat umira od lakote, bolezni in zapuščenosti. V mestu Salvador (država Bahía) je Janez Pavel II. izrekel najbolj pre- tresljive besede, najjasnejše pozive k socialni pravičnosti. ‘Ni dvomil posvariti pred nevarnostjo, če bi do te pravičnosti ne prišlo po mirni poti: „Treba je priti do pravičnosti po poti junaških in dovršenih reform, a na načelih spoštovanja človeškega dostojanstva, sicer bo prišlo do tega — brez trajnih rezultatov, nekoristnih za človeštvo -— po poti nasilja.“ In še je opominjal: „Vsaka družba, ki noče, da se razbije, mora vzpostaviti pravičen socialni red. Ta poziv ni opravičilo razrednega boja, ki pe-, lje samo v brezplodnost in razrušenje, temveč -klic k plemenitemu boju za socialno pravico za vso družbo.“ „Vas, podjetnike, gospodarje, trgovce, vas prosim, da vedno postavite človeškost na prvo mesto v vaših načrtih,“ je prosil sveti oče. „Nikoli ne pozabite, da imajo vsi ljudje pravico do dela, najsibodi v mestu ali na polju.“ Iz Salvadorja je Janez Pavel II. odletel v Recife. Mesto in država sta znana po svoji revščini. Od tu je tudi socialno -znani -škof Helder Camara (iz mesta Olinda), eden početnikov gibanja „tretjega sveta“, a tudi (in to se po časopisju in po govorih rado zamolči) eden najvztrajnejših zagovornikov mirnih sprememb in nasprotnikov nasilja. In kakšno je bilo srečanje med papežem in škofom? Tesen objem bratov. In še je papež ponavljal svoje pozive in zahteve po socialni pravici, kakor jih Helder Camara ne bi mogel bolje: „Ni dopustno, da se v splošnem razvoju družbe izloči od resničnega človeka vrednega napredka ravno može in žene, ki živijo v kmečkih predelih, tiste, ki so pripravljeni obdelovati zemljo s svojimi rokami, da obrodi sadove.'“ In še: „Zemlja je dar, ki ga je Bog dal vsakemu človeškemu bitju.‘‘ Spominjal je, da je Kristus obsodil ne toliko posedovanje materialnih dobrin, kot tiste, ki sebično izrabljajo bogastvo, ne da bi pomislili na brate, ki žive v potrebi. „Blagor revnim materialnih dobrin, revnim, ki imajo poseben čut za brate v potrebi.“ In še je opominjal, da „delavcem zemlje“, kot vsem drugim delavcem, nihče ne more zanikati pravice soudeležbe v življenju podjetja. Po obisku mesta Recife, ki stoji v srcu severovzhodnega Brazila, tega predela tako žalostne- slave, je papež zapustil Brazil in se vrnil v Rim. Zadaj .so ostale množicp obubožanih delavcev in sestradanih kmetov. Zadaj skupine, -ki so -zakrknjene v svojem bogastvu, in druge, ki resnično iščejo mir in pravičnost. Oblasti, ki dvomijo v izbiri gospodarskih modelov, in ljudstvo, ki se navdušuje sedaj za enega, sedaj za drugega glasnika napredka in materialne sreče. Zadaj je ostala tudi brazilska Cerkev, tista, ki trpi v polemiki „progre-sizma““ in „konservatizma“, a je' edina v veri. Loči jih pogled na časovni, zem--ski red, vendar „naši škofi ne debatirajo, kot holandski, če je papež nezmotljiv, ali o Marijinem devištvu; v tem so si Arns, Lorscheider, Sherer in Araujo edini.“ Trpka a resnična oznaka položaja med škofi, kjer je Camara bolj vez med enimi in drugimi, kot pa ekstrem. In o njem se govori, da bo na prihodnjem, -konzistoriju imenovan za kardinala. Kaj bodo tedaj rekli tisti, ki ga sedaj poznajo kot „rdečega škofa“ ? Papež je odšel. A vsem, ljudstvu in vladi, revnim in bogatim, vernikom in pastirjem, vsem je pustil besede poziva in vzpodbude, vsem je pokazal pot, Kristusovo pot, ki je pot ljubezni in pravice. e. t. Hlepenje po novostih je postalo geslo posameznika in sedanje družbe. Nagle politične, družbene in kulturne spremembe so vtisnile v človekovo podzavest težnjo po vedno novih vzorcih družbenega reda, oblik in hotenj. V sodobni družbi človek mnogo preživi, a malo doživi. Vsakodnevne novosti nimajo več prepričevalne moči in ne oblikujejo o-sebnosti. Tako življenje se razvija kot filmi, ki tonejo z neizmernih občutkom praznine v pozabo. Današnja družba se ima za napredno, ker meni, da nima predsodkov. Ne zaveda se pa, da podlega enemu najhujših: vse preteklo ali trajno nima zanjo več pomena; veruje le še v novosti in jim daje prednost pred vsem. Malokdo teži še za ohranjevanjem tega, kar se je uveljavljalo v teku stoletij. Družbenih dogodkov in kulturnih pojavov ne presoja po tem, kolikor so vredni sami po sebi, temveč po tem, v koliko prinašajo nekaj novega, in po mnenju nekaterih, celo revolucionarnega. Sočasni pojavi in dogajanja dobivajo nove opredelitve: staro-novo kot sinonim za na-zadnjjaštvo - napredek, krivica - pravica. Nova upodabljajoča umetnost naj bi povsem zasenčila bogastvo klasičnega u-metniškega izraza. Sodobni politik mora biti po takem mišljenju nujno levičarsko usmerjen. Katerekoli vrste levičar, a za reklamo — levičar. Žrtve takega presojanja so tudi politične ustanove. Trenutno je argentinska pozornost usmerjena na bodoči ustroj in delovanje političnih strank, -kar je precej -zapletena zadeva. Težave predstavljajo tako v preteklosti kot sedaj predvsem: a) pomanjkanje smisla za sodelovanje po volitvah; b) izključen cilj političnega delovanja je dosega oblasti; c) presplošni, nejasni politični programi; d) pretirano zasledovanje osebnih koristi; e) v nekaterih primerih pretirana gojitev kulta o-sebnosti. Razvrstitev političnih strank je lahko mnogovrstna, kar zavisi od kriterija. Tako so stranke lahko per-sonalistične-doktriname; demokratične-totalitame; svetovno nazorne-stanovske (delavske, kmetske), krajevne-državne, zakonite-nezakonite, itd. Angleži, čeprav so v zunanji politiki zavzemali več ali manj imperialistično stališče, so v domačih zadevah postavili temelje demokratičnega pojmovanja pod monarhijo. Kljub razumljivim težavam so imeli v notranji politiki uspehe, ker so vztrajno branili načelo, da delovanje strank ne -sme ogrožati skupnih narodnih ciljev in da je državljanska vzgoja prav tako pomembna kot biti ha o-blasti. Demokratična preteklost Slovenije nosi v sebi politične značilnosti, katere moremo nepristransko vrednotiti prav v primerjavi z mladim latinskim sver tom: spoštovanje določenih narodnih ciljev, neuklonljiva borba za krščanske nazore in požrtvovalna ter vseobsežna skrb za ustanove, ki naj bi vzgajale pripadnike slovenskega naroda. Ob taki politični dediščini in na tej osnovi — kakšne izhode naj si izberemo za bodočnost? K. O-i Dr. Tine Debeljak 1 (21) NEKAJ POGLEDOV Z NAŠE PERSPEKTIVE NA JOSIPA BROZA-TITA Tako so mu o partizanih poročali njegovi zaupniki in prijatelji Angleži in Churchill je že 25. 6. 1943 pošiljal prvo večjo pošiljko pomoči. In julija je že bila angleška misija pri partizanih. Brigadir Fitzroy Mc Leane. Med tem so se zavezniki že izkrcali na Siciliji, kar je povzročilo odstavitev Mussolinija in septembra 1943 italijansko vdajo. V tej kapitulaciji so AA zavezniki že naročili svojim misijam, naj poskrbe, da Italijani oddajo orožje partizanom, kar jim je omogočilo ogromno pomnožitev orožja, opreme in moštva. O takem povelju AA komisijam pri mi-hajlovičevcih piše in priča Rudi Perhi-nek v Savremeniku (1979, 95): v Mi-hajlovicevem taboru se je nahajal višji častnik, angleški polkovnik Bayley, kateremu je naročila njegova komanda naj se takoj napoti k it. poveljniku v Kala-. šin v zadevi .it. kapitulacije, četniki ga spremljajo skozi. zasede in nevarnosti k it. posadki. Ko pride tja, prosi Anglež četniškega častnika, naj ga pusti samo trenutek samega z it. poveljnikom. Med tem temu pove zavezniški ukaz, naj bodo ujetniki četnikov samo, dokler ne pri-. dejo partizani, potem naj predajo vse orožje partizanom, četnikom pa prepove razorožavati ujetnike. — In vendar je Churchill napisal v svojih spominih (Triumf in poraz, 394) ; čeprav o vdaji Italijanov nismo dali nobenih izjav, je Tito delal hitro in z uspehom. V par tednih je razorožil pet it. divizij in drugi dve sta se mu priključili, da se z njim borita proti Nemcem. Z it. plenom so partizani mogli oborožiti 80.000 mož in za nekaj časa, okupirati skoraj celo jadransko obalo. Partizanska vojska se je pomnožila na 200.000 mož... zavzeli po večino ozemlja... sklicala v Jajce 2. zbor AVNOJA, ki je ustanovil prvo vlado, imenoval Tita za maršala na predlog Slovencev (Vidmar), in prepovedal kralju vrnitev domov (29. nov. 1943). Prav v času, ko se je vršila'v TEHERANU velika konferenca TREH, ki se je končala 1. dec. ' In kaj je vse to imelo opravka z — invazijo na Balkan? -Poznamo angleško vodilo pri upravljanju države: „Anglija nima prijate- ljev, ima samo interese.“ Po tem se je ravnal tudi Churchill, ko je po interesu Anglije izbiral svoje zaveznike brez ozira na ideologije, zgodovinske obveznosti itd. Tako tudi 22. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. Takoj je Stalinu ponudil svojo pomoč in zavezništvo. In Stalin mu je že v začetku septembra odgovoril, . da želi „odprtje neke druge fronte, ali na Balkanu ali v Franciji." (T. Higgins: W. Churchill y el II fre-nte, 1940-1943, 108) Tako je bila izrečena želja po fronti na Balkanu, podobni oni, ki jo je Churchill snoval tik pred marcem 1941. leta z Grčijo, Jugoslavijo ih Turčijo, pa mu ni uspelo. Sedaj ga je zopet prevzela misel „sunka Nemčiji v pod-trebuh“. In njegova misel o invaziji na Balkan je izzivala neprestano . ameriške stratege ter_ vzbujala spor med njimi vse do konca, kakor piše Ralph Ingersoll v knjigi Strogo zaupno (77). Ali naj se napravi invazija v Francijo čez Kanal ali na Balkan iz Afrike preko Sredozemlja — to je bilo ' vzrok stalne neenotnosti med zavezniki: Curchillom, Rooseveltom in Stalinom. Deloma celo izigravanje enega proti drugemu. , Tn v čem je bilo bistvo tega spora,1 ki je bilo odločujočega pomena tudi za našo usodo med drugo svetovno vojno ? ZDA so delale predvsem nh to, da uničijo sovražnikovo armado kakor hitro mogoče, po najkrajši poti in z najmanjšimi žrtvami.. Pri tem, jih ni vodila nikaka politična misel, le vojaška strategija, ki naj pospeši uničenje nacistične armade v Evropi. Po Hitlerjevem porazu jih čaka namreč boj na Daljnem vzhodu z Japonci. Njihova glavna pozornost je bila torej obrnjena na Tihi ocean. Britanski imperij pa si je prizadeval uničiti oborožene sile Osi v Evropi, toda s tako strategijo, ki bi koristila gospodarskim in , političnim razmeram britanskega imperija. Britanci niso i-rneli „čistega vojaškega cilja", temveč so vedno gledali ob vojaških tudi Slovenski novomašniki 1 9 8 © (Številka pomeni starost; kraj pa kraj nove maše) Batič Valentin, 33, lazarist, Ajdovščina; Božič Alojz, 27, frančiškan, Stopiče; Brglez Franc, 26, Slovenske Konjice; Cocelj Vladimir, 27, dominika-kanec, Žalec; Dobravec Lojze, 26, salezijanec, Bloke; F^ipič Venčeslav, 51, Ravnica; Godec Franc, 27, Žužemberk; Hajšek Janko, 29, minorit, Žetale; Herman Miha, 26, Stari trg pri Slov. Gradcu; Kavaš Franc, 27, salezijanec, O-dranci; Knep Milan, 27, Polica; Kolar Bogdan, 26, salezijanec, Vojnik; Košir Borut, 26, Tržič; Kovač Viljem, 27, Grad; Kramar Emil, 26, Breginj; Lavrih Peter, 27, frančiškan, Veliki Gaber; Milošič Stanko, 26, Zgodnji Lesko-vec-Haloze; Mohorič Janez, 26, Sv. Anton v Slov. goricah; Murn Ciril, 27, Sela pri Ajdovcu; Ornik Franc, 27, Sv. Jurij v Slov. goricah; Pajk SlavKo, 27, salezijanec, Sv. Lenart nad Laškim; Pivec Franci, 27, frančiškan, Studenice pri Poljčanah; Pečovnik Izidor, 25, Vransko; Podbevšek Vinko, 26, Moravče; Potrebuješ Ivan, 26, Škofja Loka; Ra,mpre Ivan, 29, jezuit, Ljubljana-Dravlje; Ratej Anton, 27, Slov. Konjice; Sedej Andrej, 26, Cerkno, Sekolov-nik Miha, 27, kapucin, Ojstrica nad Dravogradom; Šamperl Janez, 26, minorit, Ptuj-Sv. Peter in Pavel; Škerlj Žarko-Oskar, 26, Tomaj;. Štrancar Albert, 27, Šturje; Štus Roman, 25, Podčetrtek; Tkavc Roman, 29, minorit, Sv. Rupert v Slov. goricah; Veršič Mirko, 29, minorit, Sv. Marjeta niže Ptuja; Vhikovič Štefan, 26, Beltinci; Zadnik Branko, 26, Velike Lašče; Žagar Ludvik, 26, Novo mesto-Kapitelj; Žvokelj Niko, 27, frančiškan, Kranj. politične nagibe. Še več: Angleži oz. Churchill je reševal tudi tu že zmago v miru, Amerikanci pa zmago v vojni. Churchill je bil z vizijo na dolgi rok, Roosevelt pragmatik na kratki. In bil je še globlji vzrok, ki je delil Angleže in Amerikance: ti zadnji so sumili, da gre pri Churchillovem prizadevanju za invazijo na Balkan za dosego angleških imperialističnih namenov, za obvladanje tega področja v gospodarskem in političnem oziru, kar je proti ameriškim demokratskim in protikoloniali-stičnim nazorom. Pri Amerikancih je igrala veliko vlogo Rooseveltova čudna vera v Stalinovo demokratičnost, ki jo je sprejel predvsem pod vplivom Bene-ša, kot piše Beneš v Spominih, ki so izšli med vojno. Tam omenja svoje srečanje z Rooseveltom, kateremu je razlagal: „Politične razmere v Rusiji se razvijajo v smeri demokracije in obstaja upravičeno upanje, da bo ruski narod kmalu užival vse državljanske in politične svoboščine. Stalin je velik državnik, ki hoče s svojim ugledom pripomoči k ureditvi in popravi razmer v svetu.“ Roosevelt se mu je zahvalil za poročilo in dodal, da si bo to za vedno zapomnil in je najresnejše, kar je do zdaj slišal o Stalinu. (Slobodna riječ, okt. 1976). Tedaj je namreč Stalin (1943) razpustil Kominterno in s tem Rooseveltu dal misel, da bo prav on s svojim gentlemanskim razmerjem do Stalina pripeljal sovjetsko diktaturo v območje ameriške demokracije. Tako bo lahko sodeloval pri ideji Združenih narodov, ki jih je zamislil Roosevelt za bodoče ohranjevanje svetovnega miru. Zato sta si bila Roosevelt in Stalin bližja, kakor Roosevelt in Churchill, kar se je ' pokazalo na konferencah. Tako je bil med obema — Stalin, katerega bi Churchill rad držal čim dlje od Evrope, ali bi vsaj hotel omejiti čim bolj njegov vpliv na Vzhodno pa tudi na Srednjo Evropo. Tja ga lahko prinese Rdeča armada, ki je začela zmagovati po Sta-lingrajski bitki, ko se je že kazal v obrisih Hitlerjev poraz. Te razlike v zavezniških ciljih razbiram iz omenjenih dveh knjig (Inge-soll in Higgins, iz Guntherjeve monografije o Rooseveltu, pa iz Churchillovih Spominov.). PRIČAKOVA1VI UDAR V ROUIVIJI VOJSKA LE POLITIČNA STRANKA* IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Pretekli teden so oborožene sile v Boliviji izvedle nov državni udar, baje 189. v samostojnem življenju te države. Predsednica Lidija Gueiler je nahitro (in prisilno) podala ostavko in zbežala v okrilje papeške nunciature v prestolnici La Paz. Na predsedniško mesto v vladni palači, Palacio de Quemado, je sedel glavni poveljnik vojske, general Luis García Meza. Seveda je Parlament takoj izrekel ostro obsodbo proti vojaškemu udaru. Kaj več tudi ni mogel. Vojaki so ga takoj razpustili, in vsak kongresist je hitro poiskal varno zatočišče. Bolj ostro je reagirala delavska centrala, ki je pozvala na aktiven odpor. Prav isto je storila tudi rudarska organizacija. Tako smo prisostvovali hudim spopadom med oboroženimi in neoboroženimi civilisti po eni strani, in vojaškimi oddelki po drugi strani, čeprav ni uradnih poročil, se govori o stotinah smrtnih žrtev. Med temi je padel tudi levičarski vodja Marcelo Quiroga Santa Cruz. še za tem je centralna bolivijska delavska organizacija proglasila protestno sploš-stavko, ki je trajala še v trenutku, ko pišemo te vrstice. Jugoslavija zgleda danes kot nekak žareč nevaren predmet, katerega se na eni strani izogibata vzhod in zahod, na drugi strani pa kažeta za to državo zanimanje oba in to vsak v svojem interesu. Da bi svobodni zahodni svet v tej zvezi uradno govoril o kakem zatiranju človekovih pravic v Jugoslaviji, še nismo doživeli. V tem pogledu sta npr. bolj hvaležen objekt Argentina in Čile, ki sta se tako uspešno uprle sovjetskemu imperializmu. Predsednik Carter je v volilnem boju pred leti kazal kaj malo zanimanja za Jugoslavijo in je njen geografski položaj in pomen podcenjeval. Letos pa so ga na tiskovni konferenci 13. februarja v Washingtonu časnikarji izzvali, da je le dal izjavo o Jugoslaviji; takle je bil njen smisel: Če bi bili mi naproše-ni, da nudimo v bodoče Jugoslaviji kakršnokoli pomoč, bomo to željo resno upoštevali in storili, kar bo po naši presoji za Jugoslavijo in za nas najboljše. Ponovno sem govoril z evropskimi vodilnimi osebnostmi o nujnosti, da se naše zveze z Jugoslavijo povečajo, da jo hranimo kot neopredeljeno državo, ki ne bo ogrožena ali celo obvladana od Sovjetske Zveze. Mi bomo podvzeli vse, kar bi naš vodilo'k našim ciljem;'vse to pa cb upoštevanju' dejanskih potreb in v sorazmerju s svojevrstnim položajem Jugoslavije. Ko pa se je šel Carter v Beograd poklonit mrtvemu Titu, je ob tej priložnosti poudarjal potrebo „nadaljevanja prijateljstva pomoči za obrambo in neodvisnosti, ozemeljski integriteti in e-notnosti Jugoslavije“. Zagotovil je prijateljstvo, dokler bo Jugoslavija vodena kot „močna, neodvisna in neopredeljena država“. Kje se je vse skupaj začelo: Skoraj točno pred letom, junija lanskega leta, ko so vojaki prav tako izvedli državni udar, odstavili predsednika, pa naleteli na hud; ljudski odpor. Tedaj so skušali najti srednjo pot in dopustili; da je parlament imenoval začasno predsednico Lidijo Gueiler. Njen glavni namen je bil, izvesti volitve v dobi enega leta, in predati vlado novemu ustavnemu predsedniku. Prvo ji je uspelo. A na volitvah je zmagal levičar Siles Zuazo, zaradi čigar volilne zmage so že pred letom vojaki izvedli puč. Udar je bil torej neizogiben. Vojska ni mogla prenesti poraza simpatičnih kandidatov. V vrtincu je padla ustavna vlada, a vrtinec se še ni pomiril in bodočnost je še nejasna. Kar pa je popolnoma jasno je to, da Bolivija in njene oborožene sile niso zreli za demokracijo. Splača si vedno od blizu ogledati bolivijski primer, ker je tipičen in najbolj izrazit vseh latinskoameriških držav. In v tem je imel prav nam znan a ne ljub že pokojni jugoslovanski teoretik, ki je po obisku latinske Amerike izrazil, da so oborožene sile na tem kontinentu pač le ena izmed številnih političnih strank. Seveda s to razliko, da druge niso oborožene. Tudi ob tej priložnosti se je Carter glede človekovih pravic v Jugoslaviji zaprl v zgovorni molk. Kmalu zatem je zahodno-nemški zunanji minister Genscher spremi jr,1 kanclerja Schmidta v Moskvo, kjer sta imela razgovor z Brežnjevom. Bistvena vsebina pogovorov ni proniknila v javnost, kar je naravno. Po povratku iz Moskve, je Genscher 17. julija odletel v Beograd na tridnevni obisk. V razgovorih z zunanjim ministrom Vrhovcem je Genscher poudarjal, da je „neodvisnost neuvrščenih držav bistven temelj za ohranitev mednarodnega ravnovesja sil. Jedro politike Zvezne republike Nemčije do tretjega sveta je v tem, da podpira neodvisnost in samoodločbo teh držav“. Ker je Jugoslavija pred gospodarskim polomom, predvsem zaradi prežal dolženosti v zunanji trgovini, ji je Genscher obljubil tudi pomoč pri reševanju težkih gospodarskih problemov. Ta pomoč je utemeljena s tem, da je Zahodna Nemčija drugi največji udeleženec Jugoslavije v zunanji trgovini in največji dobavitelj raznega blaga. Vrednost celotne izmenjave blaga v zadnjem letu med obema državama znaša 8 miljard nemških mark. Kje naj jih Jugoslavija vzame? Ko razmišljamo o vsem tem razvoju, moramo imeti pred očmi, da visi nad Jugoslavijo Damoklejev meč znane doktrine Brežnjeva o reševanju obstoječih socialističnih (= komunističnih) režimov. Skozi ta očala moramo gledati Genscherjeve in Carterjeve poteze. Öba branita predvsem interese svojih držav četudi posredno, ne pa interese narodov Jugoslavije. Če bi Brežnjev spustil meč svoje doktrine na Jugoslavijo, bi imelo MEDNARODNI TEDEN HUDA VROČINA razsaja po ZDA, zlasti v srednjih in zahodnih predelih. Temperature presegajo 40 in 45 stopinj Celzija, in vsekakor niso nižje kot 38°. Polja so kot požgana in živina pada v onemoglosti. Neverjetno visoke so tudi človeške žrtve. V trenutku, ko pišemo te vrstice, govore poročila o več kot tisoč smrtnih žrtev. POLJSKI ŽELEZNIČARJI v mestu Lublin so znova zmagali v boju proti vladi. Zahtevali so temeljite povišice plač, pa je vlada njih prošnjo odklonila. Nato se je pričela stavka. Trajala je' štiri dni, in vlada je končno morala popustiti in obljubiti delavcem, da bo ugodila njihovim zahtevam. V LIBANONU so imenovali novega ministrskega predsednika. Je ta Takie-ddin 1-Solh, musliman ter umirjen konservativec. S tem imenovanjem skušajo uravnovesiti položaj in pomiriti državo, katere predsednik je kristjan Eli-jas Sarkis. Libanon je že leta razklan po hudi državni vojni med desničarskimi kristjani in levičarskimi muslimani. INDIJA je izstrelila vsemirsko pa-keto, ki je postavila ira krožno pot o-koli zemlje prvi indijski satelit. Ministrska predsednica Indira Gandhi je izjavila, da je ta korak „važen uspeh indijska znanosti“. S tem je Indija vstopila v blesteči in maloštevilni „vse-mirski klub“, ki ga tvorijo ZDA, ZSSR, Francija, Kitajska in Japonska. V Indiji pa se sedaj pomešavata visok tehnološki napredek, pa zapuščenost in revščina. 'CARTER IN REAGAN se bosta spopadla na televizijskih debatah. Na to je pristal novopečeni republikanski kandidat Ronald Reagan, katerega bo na podpredsedniškem mestu spremljal njegov nasprotnik na primarnih volitvah George Bush. Carter bo gotovo dosegel nominacijo demokratske stranke za predsedniško kandidaturo, demokrati bodo težje izbirali podpredsednika, saj je skoraj nemogoče, da bi posneli republikance in bi Kennedy šel Carterju za podpredsednika. OBSOJENA ATENTATORJA Lani smo poročali v Svobodni Slove-. ni ji o atentatu v Velikovcu, ko sta Luka Vidmar iz Ljubljane in njegova spremljevalka iz Maribora položila bombo v Velikovcu v tamkajšnjem muzeju. Bomba pa je že eksplodirala med polaganjem in Vidmarju strgala nogo, tako da so mu jo morali amputirati; njegova to vsaj danes še nepredvidene posledice za ves svet. Kot pošastna senca pa je v ozadju teh dogajanj Stalinov nasmeh, ko se mu je posrečilo v Jalti in Teheranu ujeti v svoje mreže svobodni zahodni svet in te mreže tako zaplesti, da se j ih še danes ne morejo osvoboditi. Kljub temu, da kritike na sedanjo gospodarsko vodstvo ne pojenjajo in si nenehno sledijo izjave in zahteve posameznih sektorjev ali političnih strank, je stvar nekoliko zgubila na zanimivosti. Pač pa so politični opazovalci posvetili veliko pozornost sicer kratki izjavi, ki jo je pretekli teden podal glavni poveljnik mornarice, admiral Lambruschini. V odgovoru na zadevno vprašanje, ki mu ga je stavil časnikar malega dnevnika iz notranjosti države, je Lambruschini zatrdil, da sedanja vlada nima namena spremeniti ustave, morda le uvesti majhne, tehnične popravke. Stvar na prvi pogled nima važnosti, a treba je poznati tukajšnjo politično in ustavno miselnost, pa bomo spoznali, da je za argentinsko pojmovanje to bistvene važnosti. Sedanja ustava je temeljno ista, ki so ’ jo izglasovali, proglasili in prisegli spoštovanje leta 1853, potem ko je končala krvava državljanska vojna med unitarci in federalisti. Ta ustava je bila malokrat dotaknjena, in vse spremembe so bile bolj praktične narave kot pa da bi šle v bistvo ustavnega teksta. Celo spremembe za časa prvih dveh peronističnih vlad, in tiste, ki jih je uvedla ustavodajna skupščina „osvobodilne revolucije'' (vlada, ki jo je vodil general Aramburu), nista spremenili bistva prvotne ustave. Taka je ostala do danes, in tako jo kot svetinjo čuvajo in spoštujejo sedanji rodovi. Sicer se je že večkrat govorilo o spremembi ustave, oziroma o potrebi te spremembe. Svoj-čas namreč je bila gotovo napredna, med najnaprednejšimi na svetu. Kako bi sicer mogla preživeti skoraj nespremenjena več kot dolgo stoletje. A težko je razumeti, da bi se mogla modema država vesti po določenih principih, nekaterih sicer splošnih, drugih bolj konkretnih in potankih, sklenjenih v časih, ki so popolnoma različni od sedanjih. Ta je eden izmed razlogov, ki ga sučejo tisti, ki svetujejo (ne upajo si zahtevati), delno spremembo. Tako je npr. vprašanje ministerskega predsednika, kajti sedanja ustava predpisuje predsedniški system, kjer je predsednik države obenem vodja vlade. Drug sličen predmet je število ministrov ali njih na KOROŠKEM spremljevalka pa je bila tudi težko ranjena. Koncem junija je bil končan ,proti atentatorjema proces, ki se je vršil na Dunaju. Obsojena sta bila vsak na 4 leta zapora. Sodnik je ob razglasitvi sodbe pripomnil, da je odmeril nizko kazen tudi zaradi tega, da se ublaži slovensko-nemški narodnostni spor na Koroškem in da je Luka Vidmar zgubil nogo, da bo vse življenje invalid. Velikovska občina je naračunala 4,3 milijone šilingov škode na stavbi, ki je sedaj že obnovljena in za razdejanje „domovinskega" muzeja. Proces se Je vršil na Dunaju, namesto na Koroškem, po vsej verjetnosti zato, da ne bi vzbujal prevelike pozornosti, ker je bil tudi ljubljanski vladi atentat neprijetna zadeva. funkcije. O tem pač ni problema debatirati, in tozadevno spremeniti ustavo. Gre pa morda tudi še za drugačno zadevo. Politični krogi se vedno boje, kadar se za časa vojaških vlad govori o spremembi ustave. Delno strah izhaja iz slabe vesti, češ, morda bodo ukinili strankarski politični sistem. V tem jim gre bolj za stranke kot za demokracijo, pa to je druga zadeva. Delno pa so te domneve svojčas našle oporo na govoricah vladnih krogov v preteklosti. Šlo je za korporativizem, in nihče ne zanika, da ima peronizem delno tak prizvok. Prav tako pa se je za časa vlade generala Ongania, ko je bil notranji minister dr. Guillermo Borda, tudi precej govorilo o korporativizmu. Koliko je to odgovarjalo resnici, koliko pa je bila posledica domišljije raznih opazovalcev, tega se ne da ugotoviti. Da se vrnemo v sedanjost: vlada nima namena spremeniti ustave. Kar se strank tiče, so praktično vse vladne1 o-sebnosti izrazile prepričanje, da so stranke bistveni sestavni del demokracije, in bodo kot take ostale tudi, ko bodo- oborožene sile zapustile oblast. Drug predmet zanimanja preteklega tedna pa je bila gotovo važnost, ki jo je vlada položila na . žalne proslave ob deseti obletnici smrti generala Aramburu j a. Ne le zaradi kampanje, ki smo ji prisostvovali po televiziji; važnost je bila tudi v dejstvu, da se je osrednje proslave udeležil, in na njej tudi govoril, predsednik države general Videla. Važnost, ki je temu dogodku poverila vlada, sloni na prepričanju, da je bil general Aramburu ena prvih žrtev mar-ksistično-peronistične gverile. 29. maja leta 1970, prav na dan praznovanja argentinske vojske, ga je na domu ugrabila prevratna skupina, in odpeljala neznano kam. Par mesecev za tem so varnostni organi, katerih napori so se dotlej izjalovili, na nekem posestvu v provinci Buenos Aires, našli truplo ubitega generala, bivšega predsednika države za časa protiperonistične „osvobodilne revolucije". Leta zatem, v veliki vihri levičarskih izpadov in javnega nastopanja monto-nerske gverile, so storilci tega zločina v svoji reviji do najnatančnejših podatkov opisali, kako so ugrabili, „sodili", obsodili na smrt in ubili generala Aramburu j a. Sedaj je vlada z žalnimi slovesnostmi hotela izkazati poklon pokojnemu, pa zlasti izpričati, da oborožene sile trdno stoje na braniku argentinske svobode. Zatrle so gverilsko vstajo, in imajo namen zatirati jo tudi v bodočnosti, kadar bi se znova prikazala. In vsaj v tem imajo popolno zaslombo večine strank in naroda. Seveda pa nimajo tolikšne zaslombe glede gospodarskega' vodstva. Prav te dni je gremialna skupina, ki je znana pod imenom „petindvajseti", tudi ostro kritizirala nove gospodarske uspehe. O-čitajo ministru, da z novimi ukrepi skuša le „preložiti na poznejši čas eksplozijo ekonomske krize". Zelo se pritožuje tudi ribolovna industrija. Ta teden je objavila statistiko svoje krize, kjer ugotavlja, da je 80 odstotkov proizvodne zmogljivosti neaktivne. Carter in Genscher v Jugoslaviji MOLK O ZATIRANJU ČLOVEKOVIH PRAVIC SLOVENCI Tine Debeljak (121) Med knjigami in revijami KNJIGE GORIŠKE MOHORJEVE Vinko Beliči?: PRELISTAVANJE POLDAVNINE Šele zdaj sem prejel v oceno knjige Goriške Mohorjeve družbe za 1. 1980. Letošnji dar predstavljajo štiri knjige: poleg Koledarja 1980, še dve leposlovni knjigi in 6. snopič Primorskega slovenskega biografskega leksikona. — Leposlovni knjigi sta: zbirka črtic Franca Jeze: Nevidna meja in nekaka avtobiografija pesnika Vinka Beličiča: Prelistavanje poldavnl-n e (str. 103). Vzel sem'v roke takoj Beličiča, ker me je pritegnila že naslovna stran Edija Žerjala: rokopisna stran — faksimile — iz Beličičevega rokopisa, prečkana z naslovom knjige in podpisom avtorja, ki ga dobro poznam. Prav ta podpis mi je'ustvaril takoj uvodno razpoloženje, kakor da sprejemam s knjigo 1 obenem intimno pismo tega belokranjskega pes-\ nika, bivajočega zdaj za mejami domovine „med mejniki", kjer je' našel svoj novi navdih in pokrajinsko dopolnilo v kraškem svetu med kamenji in dehtečimi rožami, brinji in bori, bližino morja in višino sonca, z burjami in dežjem.. . Zdaj jaz prelistavam njegovo Prelistavanje in mi ob njegovem pisanju ves čas stoji ob meni, da ga gledam: mirnega, resnega, malobesednega, razmišljajočega, brez hlastajočih kretenj ih dramatičnih razburjenj, človeka, ki bi mu odrekal temperament na zunaj, toda veš, da je mirnost v njegovem srcu iskrena in globoka, in polna dojemanja lepote v majhnem'svetu najnavadnejših dožit-kov, ki jih ne napihuje, temveč obdaja s pastelno tenč!co mehkega, a ne mehkobnega opisovanja. Taki so njegovi zapiski v teh spominih polpreteklosti: prav za prav prav malo dogodkov njegove življenjske poti, komaj zveš, da je šolnik, profesor, nič ni impresij iz njegove Bele krajine in nič pričevanj iz časov šolanja, akademskih let, začetkov pisateljevanja, ure'evanja, razburljivih let med revolucijskega časa, komaj malo ljubezni in zavestnega bega čez mejo, kjer je zdaj. Pa vendarle1 tudi o vsem tem zvemo mimogrede iz teh kratkih zapiskov iz dnevnika od 30. avg. 1948 do 11. avg. 1974. Beličič začne svoj polpretekli dnevnik po dobrih dveh letih zdomstva v Trstu kot profesor slovenske srednje šole in član slovenske kulturne sredine, ki * se je v času tržaškega svobodnega mesta znašla v tem mestu „na meji". V mirnem realističnem slogu pripoveduje vsakdanje stvari na svoji zdomski poti: kako se je naselil najprej na Proseku, potem na Opč nah, kako se je srečal z ženo, ki je prišla k njemu nelegalno, ko so otroci tragično ostali v domovini, a so v poznejših letih vendarle našli pot v družino. Pač pa pokaže bolj družbo slovenskih kulturnikov, kako pripravljajo zbornik Tabor v Trstu, kako se obiskujejo med seboj pa z onimi iz Rima (Dolinar, Vodeb), kako žive vzdušje slovenske ustvarjalnosti v okviru zdomskega leposlovja. Piše spet žive podobe takih ustvarjalcev kot so Gorše1, Vodeb, Janežič in Turnšek, ali. šolnik Muhr, kateremu posveča tople pr smrtne besede. Prav tako se spominja smrti italijanskega prijatelja'Slovencev 'n slovenske poezije prof. Salviniia. pa smrti politika Agneletta. O men a ital. nadzornika šol slavista prof. Cronia z drugačnim vtisom kot prof. Salvinija. Malo več pove iz svojega življenja o težavah z uverovlje-njem ljubljanske diplome in delanju doktorata v Milanu; prav malo o dogodkih iz šole, dasi je on kot šolnik nenehno pričujoč, in še manj o političnih dogodkih, dasi ne krije, zakaj je odšel z doma. Omenja razdelitev tržaških komunistov v času kominformske krize ob proslavi 1. maja. Oddolži si smrti svojega prijatelja, med revolucijo (ing. M. Simčiča) itd. Tudi to, kako so ga hoteli na jugosl. konzulatu pridobiti za „zaupnika" za ceno, da mu vrnejo sinove itd. itd. Zelo malo je torej v tej avtobiografiji realnih prijemov zgodovinskih dogodkov, ko-' maj nekaj imen tiste takratne slovenske kulturno ustvarjajoče družbe, ki se je zbirala v Trstu, kakor so bili ob njem še Javornik, Klakočer, čekuta, R. Lenček, Jevnikar, Poštuvan, Kregar, Kacin in drugi poleg že omenjenih prej, kar ima za bodočnost literarno zgodovinski pomen za poznanje okolja teh izbrancev usode, ki so se pozneje večinoma razpršili na razne kontinente. Prav malo je tega realističnega dogajanja, toda mnogo — pristne leposlovne lepote in poezije. Pa tudi ta se ne javlja v impresijah, temveč v mirnem, lepem, premišljenem „postavljanju besed", kar se pravi po naše v slogu, ki je pristno individualno Beličičev in največja privlačnost njegovega pisanja. Kot sem že rekel: vrednost tega avtobiografskega opisovanja dvajsetih pre-življenih let v Trstu v družbi tamkajšnjih kulturnih delavcev - zdomcev je v •tem mirnem, nevznemirljivem pripovedovanju pisca-umetnika,' realista pa z globoko duhovno podstavo in nezakritem idealizmom. Prav ob tem pripovedovanju v polnem kraškem ozračju in okolju, v slogu resnega — recimo — Mencingerja iz preteklosti, nam je ta polpretekli no-vckraški pripovednik aktualnih glos k sodobnosti dal morda svojo naj lepšo knjigo. Vsaj jaz sem jo prebral z užitkom, kajti — znal mi je zgodbe iz naj-vsakdanjosti predstaviti nevsakdanje z resničnostjo kraškega in tržaškega življenja kulturnikov s prvega dvajsetletja našega zdomstva — v i Trstu. Tako ta Beličičev svojski opis tržaškega „zdomstva1, lepo in slogovno oglašeno dopolnjuje Papeževe Zapise z zdomstva. Dva Belokranjca doživljata podobno problematiko „zdomstva" na dveh različnih koncih sveta: v Buenos Airesu in v Trstu, š podobno vsebino kulturnega slovenstva in s podobno umetnišlco močjo. Zato mi je ta Beličičeva knjiga pomembna, blizka in ljuba. SLOVENCI v ARGENTINI boj za dosegu prvih mest. Turnir vodijo Franc Resnik, Viktor Sever in Tone Močilnikar. CELJE — V prostorih centra Golovec so 14. junija odprli 4. mednarodni sejem „Vse za otroka“, na katerem so razstavili hrano, oblačila in igrače. Ras-tavljalo je na sejmu 71 domačih in 5 tujih razstavljalcev. TOLMIN — V Tolminu so odprli -novo knjižnjico, ki je druga zgrajena po drugi svetovni vojni v Sloveniji. Knjižnica je dobila ime po pred kratkim u-mrlem pesniku Cirilu Kosmaču, ima pa zaenkrat nad 25.000 različnih knjig. bodo močnejše, dvostopenjske rakete. Do konca leta 1982 bo kakih petdeset strelnih mest, sedaj pa1 jih je v 7 občinah okoli sto. KONJICE — Zreški Unior razmišlja o lastni železarni. Samo razmišlja, pa ga že napadajo z vseh strani. Nihče pa ne vpraša, zakaj hoče lastno železarno: Od slovenskih železarn ne dobi dovolj kvalitetnega jekla in tudi ne dobi zagotovila, da bi jeklo dobil, če bi šel v skupno naložbo z železarnami. LJUBLJANA — Mala retrospektiva Riharda Jakopiča, ki je prvi odprl pot k slovenskemu ekspresionizmu, je naletela na obilen obisk ljubiteljev slikarstva. MARIBOR —- Na mednarodnem sejmu transportne in skladiščne opreme, ki so ga odprli 12. junija, je razstavljalo 100 podjetij, med njimi jih je bilo 15 iz tujine. Ta razstava naj bi pomagala k hitrejšemu razvoju in uveljavitvi integralnega transporta. Po mnenju strokovnjakov so zaradi počasnega uvajanja sodobnih transportnih načinov stroški v slovenski blagovni proizvodnji od tri do petkrat višji kot v razvitih državah. LJUTOMER — Ljutomerska občina je dala pobudo, da bi v tem kraju, kjer je bil 9. avgusta 1868 prvi slovenski narodni tabor, ustanovili muzej slovenskih taborov, v katerem naj bi zbrali vse dosegljive dokumente o taborskem gibanju na Slovenskem. Pobudo so podprle razne ustanove, med njimi tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti. PIRAN — Splošna plovba, edino slovensko ladjarsko podjetje, je imelo lani 27 ladij z nosilnostjo 436.723 ton; ladje so bile v povprečju stare 12,2 let. Skupno so prepeljale lani 2.245 milijonov ton blaga, kar je približno desetina vsega slovenskega prometa. V Splošni plovbi je zaposlenih 1.568 oseb, neto deviznega pi-iliva pa so ustvarili za 28 milijonov dolarjev. ČRNA NA KOROŠKEM — Na 9. slovenskem tekmovanju gozdnih delavcev — sekačev, ki se ga je udeležilo 70 ljudi iz enajstih gozdnogospodarskih organizacij, so zmagali Novomeščani. Merili so se sekači v šestih disciplinah: v razstavljanju motorne žage, v kombiniranem prežagovanju, zaseku, končnem prežagovanju, kleščenju, podiranju debel na balon in v preciznem prežagovanju. MARIBOR — V severozahodni Sloveniji bodo posodobili obrambo proti toči. Sedaj varuje pred točo več naprav z radarjem, računalnikom in raketami sedem občin; k tej obrambi so priključili občine Konjice, Lendavo in Mursko Soboto, zato pa so morali kupiti nov radar, ker stari ne seže v priključene občine. Postavili bodo redkejša strelna mesta, toda uporabljali MARIBOR — Pri mariborskem Konstruktorju so pregledali bolezenske izostanke in so ugotovili, da najpogosteje izostajajo zaposleni do 20. leta starosti, ter delavci, ki so zaposleni v podjetju manj kot tri leta. Povprečno pa je v Konstruktorju vsak delavec izostal z dela po 26 dni. LAŠKO — Laško pivo gre kar dobro v prodajo. Računajo, da bodo lahko presegli letni plan. Seveda le, če... bo steklarna Straža poslala dovolj steklenic, če... bosta Pluta in Plutal izdelala dovolj zamaškov. V juniju namreč niso iz steklarne dobili niti ene steklenice. Laška pivovarna ima v obtoku okoli deset milijonov steklenic in dobra tretjina se v letu dni razbije, tako, da je proizvodnja kar precej odvisna od steklarn. UMRLI SO od 16. do 23. junija 1980: LJUBLJANA — Vlasta Šimenc, višja tehniška sodelavka ljublj. univ.; Alojz Kos; Alojz Plevanč; Vinko Jaklič; Cilka Rak r. Gorjanc, up.; Karel Demšar, up. knjigotiskar; Angela Benedičič r. Repar; Frančiška Pregelj, up.; Rudolf Gale, žel. up., 76; Anton Mecilovšek, tes. mojster; Dušan Maz-gon, up. ravn.; Matko Soklič, up.; dr. Tomaž Pušenjak, diabetolog; Franc Goričan, odvetnik (pokopan v D. M. Bolje); Pavle Kržan,90; Jože Marinčič, ključ. RAZNI KRAJI — Vera Žohar, Celje; Ana Sušnik r. Strusnik, 80,, Sv. Katarina; Zdenka Mihalič r^ Metlika, Kozina; Ivanka Strah r. Dečman, 66, Vižmarje; Bruno Sluga, rudar, Trbov lje; Polde Ferlež, Zg. Secovo pn Rogaški Slatini; Zvonka Logar r. Peha-ček Idrija; Franc Cokan, Žalec, Mak so 'Gorišek, Teharje; Ana Suhy, gospodinja, 87, Novo mesto; Jure Kriz, Gornje Brige pri Kočevju; s. Marta — Franca Varl, 72, Kamna Gorica; Lojze Perko, akademski slikar, Cerknica (pokopan v Podcerkvi pri Starem Trgu), Leopold Miklič, ključ, mojster, Kokrica pri Kranju; Zofija Klemensek, Robanov kot; Miloš Leskovšek, up. uct., Store; Ludvik Fain, soboslikar, Zugor-ie- Jožica Šter r. Grašič, prevajalka, Duplje; Janez Bizjak, delavec, Mavčiče ;P Anton Federnsperg, Celje; Jakob Germek, up. tesar, Krško; Tilka Ulaga r Prošek, Šentjakob ob Savi; Marija Kovačič r. Jerebič, St. Lenart; Frančiška Petkovšek, Pavkarjeva mama, Vrhnika; Anton Podbevsek, up. rudar- Slavko Koen, Ruse; Franc Tajnik, Šoštanj; Marija Molk, Borovnica, Anton Pfeiffer, Nemški rovt; Terezija Polovic, Gaberje pri Dobovi; Vinko Pod- Zlata paroha Bergantovih Bergantova ata in mama sta obhaja-a pretekli torek 8. julija t. 1. svojo zlato poroko v krogu svojih domačih, sorodnikov in prijateljev. Oče France in mati Frančiška roj. Klopčič sta se poročila 7. julija 1930. na prijazni podružnici sv. Mohorja na Moravškem. Poročni obred je opravil tedanji moravški dekan Janko Cegnar. Bergantov ata je bil doma v vasi Kraš-ce pri Frfrav, mama pa v vasi Vinje pri Hravat, oba iz moravške fare. Svoj novi dom sta si ustvarila na podedovanem posestvu v vasi Soteska pri Moravčah. Oba sta izšla iz trdnih kmečkih, vernih in narodno zavednih družin. Začetki na novi domačiji so bili trdi; z močno voljo in vztrajno molitvijo sta se lotila dela, da obnovita precej zapuščeno Makovčevo (tako se- je reklo po domače) gospodarstvo. Kljub obilnemu delu je Bergantov oče vedno našel čas tudi za prosvetno delo v Moravčah, pri čemer ga je z razumevanjem podpirala njegova žena. . Njuna skupna življenjska pot je bila že takoj cd začetka posejana z raznimi težavami. Še isto leto, ko sta se poročila' so nastale politične spremembe (Živko-vieeva diktatura), kar je prizadelo Bergantovega očeta zaradi njegovega udejstvovanja pri katol ški prosveti S. L. S. in po vrhu še gospodarska kriza tistih let. Kljub temu je njuna kmetija vidno napredovala s trdim delom in božjo pomočjo. Po letu 1936, ko je iogledalo, da bo trud nlunih prvih let rodil lepše sadove — tudi družina se je med tem povečala —.f go se na obzorju pričeli grmaditi oblaki nr> narodne nesreče. Kot toliko drugih slovenskih družin, je tudi Bergantova -oradi svojega verskega in narodnega prepričanja morala mnogo pretrpeti najprej pod Nemcj nato pa še pod O. F. Oče se je pridružil Domo- brancem na Domžalski postojanki, kar je imelo za posledico represalije proti družini, ki je ostala doma. 2. novembra 1944. so partizani izselili družino v Domžale od lpder je nekaj mesecev pozneje odšla na pot begunstva skozi Vetrinje, Peggez, kjer je umrl sin Janez, nato Spittal in končno čez morjč v Argentino. . . Pretekli torek smo se, torej, zbrali ob 8. zvečer k jubilejni sv. maši Bogu v zahvalo. Sveto mašo je daroval sin prof. France Bergant, z njim pa sta somaševala čč. gg. dr. Alojzij Starc, slovenski župnik v San Justo in prof. Danijel Vrečar. G. župnik Starc je med mašo lepo nagovoril jubilanta, poudaril njuno globoko vero, zvestobo Cerkvi in Narodu. Udeležilo se je lepo število domačih z družinami, sorodniki, sovaščani od doma in tukaj, ki so z ubranim ljudskim petjem povzdignili slovesno opravilo. Po sveti maši pa smo se zbrali v prostorih Našega Doma v San Justo. Poleg že omenjenih duhovnikov so bili navzoči tudi ihsgr. Orehar, prelat France Novak, Štefan Novak, France Urbanija (Moravčam) in sanjuški župnik mons. Mareon. Med pojedino je najprej pozdravil in slavljencema napil prelat France Novak; v veselem, njemu lastnem tonu, je poudaril pomen zlate poroke za slovenske družine, ki morajo biti naša prva skrb za ohranitev vere in narodnosti. Nato je msgr. Anton Orehar čestital jubilantoma, da sta dosegla tako lepo starost in da moreta obhajati zlato poroko sredi svojih otrok in vnukov ter jima še za naprej želel zdravja in božjega blagoslova. Večer je potekel v lepem domačem vzdušju ob dobri postrežbi in slovenski pesmi. Bergantova ata jn mama, prej-mita prisrčne čestitke od vseh Morav-čar.ov, ki Vama bi radi osebno čestitali, pa vama ne morejo. Bog Vaju živi in , še na mnoga leta! M.-n. Osebne novice: Smrt: Umrl je na svojem domu v San Justu g. Anton Bidovec v 90. letu starosti. Naj počiva v miru! Buenos Aires TRETJI SESTANEK SFZ — SDO Predavanje prof. Dr. Milana Komarja V nedeljo, 6..julija je " hiši tretji zvezni sestanek SDO-b* L, Ka terega se je udeležilo lepo število deklet in fantov. . _. _ Sv. mašo je daroval msgr. Anton Orehar. Petje med sv. mašo je pripravila carapachayska mladina. Berili pa sta brala Mojca Komar m Irenej Mar Po sv. maši je bil odmor in prijateljski razgovor. Nato so odšli v veli o dvorano, kjer je začel sestanek predsednik SFZ Pavel Pleško. Pozdravil je dekleta in fante ter se jim zahvalil za lepo udeležbo. Prav posebej je pozdravil predavatelja prof. dr. Milana Komarja, ki ie imel predavanje o temi: „Slovenci v Argentini. Dolžnosti slovenske mladine do Argentine in do skupnosti.“ Predavatelj se je omejil na to, ker ie imenoval našo osnovno dolžnost, ki jo imamo ne le do argentinske družbe, ampak tudi do slovenske skupnosti in do človeštva sploh; biti ljudje v polnem smislu besede, to se pravi uresničiti lik človeka v vsej možni dovršenosti. Današnja družba krvavo potrebuje pravih umnih in odgovornih ljudi, ne pa nerazsodnih črednih bitij, ki brez glave slede vtisom, propagandi in sprotnim modam, ljudi, ki od družbe vse zahtevajo, pa k njei nič ne doprinašajo. ^ ... Predavatelj je naslonil svoja izvaja-nja na misel sv. Tomaža Akvinskega, po katerem je človeka vredno življenje le tisto, „ko um, izpopolnjen s spoznanjem resnice, od znotraj ureja in oblikuje naše hotenje in delovanje . Kjer realistični um razsvetljujte osebno in družbeno življenje in volja sledi umu, vse dogajanje dobi nekako vez smisla in skladja. Tudi več svobode, brez katere ni odgovornega življenja. Sodobni svet potrebuje več svobodnjakov. Po končanem predavanju se je predsednik SFZ Pavel Pleško zahvaliL prof. dr. Milanu Komarju za tako poučno in zanimivo predavanje. Vsi navzoči pa so se zahvalili z res iskrenim ^ploskanjem. Predsednik je nato končal sestanek z molitvijo in povabil vse navzoče na-prihodnji sestanek. Mendoza POMEMBEN SESTANEK NAŠIH ŽENA IN MATER Dne 25. majnika so naše žene in matere imele svoj sestanek v Slovenskem domu. Zbrale so se v počastitev Matere božje Marije, ko smo sredi Marijinega leta, in v pripravo za Marijin kongres v Mendozi. Po Marijini pesmi „še gori ljubezen“ je ga. Anica Hirscheggerjeva recitirala pesem župnika Gregorija Malija „Brezmadežni“. Nato je sledilo razmišljanje ge. Minke Hirscheggerjeve o temi: Marija — vzor žene. Govornica je najpreje v jasni obliki nanizala in na globoko zajela mnogo bogatih misli o Mariji in vzporedno prikazala naloge žene v današnjem času, predvsem v družini. V drugem delu govora je gospa o-risala dobo, v kateri živimo. Poudarila je važnost, ki jo predstavljajo dobre krščanske družine. Teh pa ni — brez dobrih mater. Zato morajo matere dobro spoznavati okolje in njegove zmote, ki danes razkrajajo družino in svet: razkristjanjevanje kulture; tehnični napredek, ki služi za pobijanje in pohuj-ševanje; organizirani ' napadi na Cerkev; (’pri tem je najagilnejši in najnevarnejši komunizem); dalje uzakonje-vanje pravice zakonske ločitve, splav-ljanja, preprečevanja rojstev; pospeševanje razuzdanosti, pomehkuženja in uživanja.. Na praznik sv. Duha in v času priprave na marijanski kongres je zatorej primerno, da se žene in matere zavemo svojega odgovornega poslanstva, da po Marijinem zgledu otrokom posredujemo Kristusa in jih navajamo na pravilno gledanje na vsa področja iz okolja, v katerem živijo, ter jih opominjamo in svarimo pred moralnimi nevarnostmi, ki jim prete od vseh strani. V pomoč za izvrševanje teh dolžnosti so jim darovi sv. Duha, pogum, modrost, moč. Jedrnatemu govoru je še duhovni vodja g. J. Horn dodal nekaj misli o Mariji, naši Srednici in Vodnici. Končno so se žene še dogovorile, kako bodo skušale v letošnjem letu pospeševati skupno (družinsko molitev in duhovno branje ob družinskem oltarčku. Sklenile so sestanek z brezjansko pesmijo „O bodi med nami“. SPOMIN NAŠIM NARODNIM ŽRTVAM V Mendozi smo se žrtev komunistične revolucije v domovini posebej spom-mnili pri naši skupni maši v nedeljo, 29. junija. Datum je soupadel s praznikom apostolov sv. Petra in Pavla, prvih pričevalcev Kristusove resnice in njenih mučencev, ter z dnevom, ki je obenem posvečen sv. očetu. Za uvod v sv. opravilo je zbor zapel papeško himno in med darovanjem je počastil oba apostola s Foersterjevo „sv. Peter in Pavel“. Nedeljsko premišljevanje pa je naš dušni pastir g. Jože Horn posvetil spominu naših mučeniških krvavih žrtev rdeče revolucije, ki danes — po 35 letih — živo pričajo o resnici komunističnega nasilja. Misli iz govora g. Homa pri maši za rajne žrtve Bili so mučeni, pobiti in umorjeni zato, da bi s svojim življenjem in s svojo govorjeno besedo ne mogli vsemu svetu oznanjati resnice o brezbo-štvu in nečlovečnosti komunizma, resnice o zlaganosti komunističnega raja in resnice komunističnega usužnje-vanja ljudi v nasprotju s pravico človeške svobode. Ob 35-letnici njihove daritve v prid in spoznanje vsega človeštva nam gre danes edino le za oznanjevanje resnice. Kazen za zločine in plačilo za zvestobo prepustimo vsepravičneniu Bogu. Kar svet danes potrebuje, je spoznanje in ljubezen do resnice; kajti laži in prevare z vseh strani je že toliko, da človek sploh ni več sposoben ločiti med lučjo in temo, med herojstvom in zločini, med dobroto in krivico, med voditeljem naroda za njegov blagor ali za njegovo uničenje. Laž, prevara, nepoznanje ali odklanjanje resnice je ena največjih nesreč in nevarnosti današnjega človeštva, ki se ne potrudi, da bi tistim, ki ga zapeljujejo in varajo, strgal masko z obraza in resnici pogledal v oči. Človeštvo je danes treba rešiti in mu pomagati. V ta namen je vedno potrebna molitev, včasih smrt mučencev, danes pa prav gotovo oznanjevanje resnice, ki mora človeku biti kažipot v mišljenju in delovanju, da bo tako ohranil v sebi dostojanstvo božjega otroka. Slovenci in sinovi slovenskega naroda smo lahko ponosni, da poznamo resnico in se tudi zavedamo dolžnosti, da to resnico brez olepšavanja in brez prikrivanja posredujemo vsem tistim, ki to želijo poznati. Po 35 letih, v današnjih razmerah in potrebah, je v spomin vsem našim žrtvam naše poslanstvo, naša dolžnost, je naša borba in je naše orožje — oznanjevanje resnice. Nasprotniki so dosegli velik uspeh, ko so človeštvu v zadnjih mesecih predstavili odgovornega za umore naših protikomunističnih žrtev kot največjega dobrotnika zapostavljenih narodov Afrike, Azije in Južne Amerike, kot očeta moderne Jugoslavije, kot največjega borca za dosego in ohranitev miru med narodi sveta. In vse to — s potvarjanjem resnice in z lažjo! Vse pa molči in nihče ne povprašuje, kako opravičiti tisoče življenj, ki jih ni več. Gre za resnico, četudi bode v oči vse tiste, ki z lažjo ustvarjajo javno mnenje in zavajajo ljudi v nesrečo. Neomajno je potrebna naša zvestoba resnici! Zvestoba pa zahteva, da resnico spoznamo, jo odkrito oznanjamo svetu in živimo tako, da te resnice nikdar in v ničemer ne zatemnimo ne v besedi ne v dejanju, da tako vse obvarujemo zmot, ki bi bile usodne in bi ne rešile današnjega človeštva. Govornikove besede so vse navzoče globoko prevzele, i, 'Po končanem mašnem obredu je zbor zapel v častitljiv spomin pobitim žrtvam psalm 64 in „Na grobeh“. Odhajali smo od sv. opravila z zavestjo težke odgovornosti — pričevanja resnice. Bb. Carapachay SPOMINSKA PROSLAVA Kakor so se vrstile po drugih središčih spominske proslave v spomin padlim junakom, umorjenih med zadnjo svetovno vojno v naši domovini, tako smo se tudi v našem Domu ob lepi u-deležbi, dostojno spomnili teh nesrečnih žrtev. Lep in jasen spominski govor je imel Milan Magister. OBČNI ZBOR SLOVENSKEGA DOMA Na praznik argentinske neodvisnosti 9. julija, se je vršil v našem Domu redni letni in sicer je bil to dvajseti občni zbor. Začel se je s sv. mašo, katero je daroval g. Janez Cukjati. Občni zbor je vodil Ivan Žnidar. Odborniki so podali vsak svoja poročila. Iz teh poročil je bilo razvidno, da je bilo delo v Domu uspešno, kljub temu, da so bile med letom spremembe v upravnem odboru. Pri volitvah je bil izvoljen naslednji odbor: predsednik Edi Škulj, podpredsednika Vinko Aljančič in Jože Markež, tajnik Janez Žnidar, blagajnik Janez Amon, pomočnik Franci Korošec, kulturni referent Aleksander Pirc, gospodar Ivan Žnidar. Odborniki Jože Korošec, Ivan Sušnik. Za Zvezo žena ga. Helena Gričar; za nadzorni odbor dr. Valentin Pezdirc, Lojze Sedej in Resnik Franc. Navzoča gg. Matija Borštnar in Janez Cukjati, ki opravljata dušnopastir-stvo v naši srenji, sta izrazila željo po obnovitvi župnega sveta v tem okolju. Po živahni 'debati, je novoizvoljeni predsednik pozval vse navzoče k večjemu sodelovanju in zaključil občni zbor. Nato so bili vsi povabljeni na domače kosilo, ki so ga pripravile članice Doma. Med kosilom je član Doma g. Jože štefanič, z njemu dano živahnostjo in zgovornostjo, poročal o vtisih, ki jih je dobil na pravkaršnjem potovanju po Evropi in Severni Ameriki. Medsebojni pogovori, so se zavlekli prav tja do popoldanskih ur. ŠAHOVSKI TURNIR Na povabilo kulturnega referenta se je odzvalo in prijavilo 12 članov za šahovski turnir, ki se že bojujejo med se- KUHARSKI TEČAJ Tečaj, ki ga z vso spretnostjo in marljivostjo vodi ga. Mira Eckerjeva, se vrši dvakrat na mesec. Udeležba je nadvse lepa, saj se udeležuje nad 25 žen in deklet, že priznane naše kuharice bodo dobile še večji sloves in bodo gotovo v bodoče radevolje prišle tudi na pomoč pri društvenih prireditvah. AR. VELETOMBOLA. Se ra Izume, da gradnja Doma ne more napredovati brez gotovih sredstev. Eno izmed teh je tudi vsakoletna sanhuška veletom-bola, katera je znana po zelo bogatih dobitkih, saj največkrat presegajo vrednost tablic. Velikoštevilna udeležba je dokaz, da rojaki tudi radi igrajo in da jih gotovi dobitki zelo privlačijo. Tombola je potekala v najlepšem redu in razpoloženju, za kar je skrbel naš znani navduševalec Lojze Rezelj. Skoraj bi rekli, da je včasih kar malo predaleč pripeljal živčno napetost navzočih, ker so se nekaterim začele že žile napenjati od nestrpnega pričakovanja izida številke, ki jim je manjkala. Veliko rojakov je odšlo na svoje domove v zadovoljstvu, da so vsaj nekaj zadeli, drugi pa so odšli v prepričanju, da jim bo prihodnjič sreča bolj naklonjena. Glavni dobitek (barvasti televizijski aparat) je zadela ga. Jelka Malovrh katera ga je podarila Našemu domu. ŽREBANJE AVTOMOBILA in ostalih dobitkov je v Našem domu postala že prava tradicija. Ta žrebanja se vršijo redno vsakih šest mesecev. Velika udeležba ne samo rojakov, predvsem domačinov, katerih število presega 80% udeležencev je nam dokaz, da je med domačini vedno večje zanimanje. Sicer je pa upravičeno, kajti od šestih žrebanj ni bilo niti enkrat dano, da bi odnesel prvi dobitek kakšen od rojakov. 'Po drugi strani je pa tudi v tem zadoščenje, da pomagajo graditi slovenske Domove tudi domačini (Argentinci). Prvi dobitek nagradnega žrebanja, barvasti televizijski aparat, je pa zadela gdč. Olga Miklič na srečko, ki so ji starši kupili za petnajstletnico. Nad 700 udeležencev na zadnji večerji, kateri so se razšli z zelo pohvalnimi izrazi o dobri postrežbi in gostoljubnosti rojakov, je najboljša propaganda za prihodnje žrebanje, ki bo v mesecu decembru. Dohodki tega žrebanja se bodo kmalu poznali v dokončni dograditvi novih prostorov Našega doma. 9. julij, dan argentinske neodvisnosti, dan počitka. Sanhuška mladina se je že ob 8. uri zjutraj (nad 30 fantov) zbrala v Našem domu in so v dobrih osmih urah skopali in znesli iz kleti nad 30 kubičnih metrov zemlje. Pa naj kdo trdi, da med našo mladino ni več idealizma! -č-e "3 S! La1 ÜËI nsH n SAN MARTIN ENAJSTI MLADINSKI DAN V nedeljo, 13. julija, je imela san-martinska mladina svoj enajsti mladinski dan, na katerega je prihitela mladina iz )vseh slovenskih Domov. Zjutraj so se začele tekme v odbojki, ki so se prekinile opoldne, ko se je vsa mladina udeležila sv. maše, ki jo je v sanmartinski dvorani daroval g. France Bergant. Po maši je bilo skupno kosilo. Popoldne so se tekme nadaljevale. Zmagali so: dekleta iz San Martina ter fantje iz San Justa. Ob napovedani uri se je začel kulturni program, ki ga je vodila Irena Rupnik. V imenu sanmartinske mladine je pozdravila navzoče Mirjanka Voršič, predsednica SDO v San Martinu, ki je poudarila, da je potrebno sodelovanje vseh za dober uspeh dela v Domu. Zahvalila se je starejšim, ki so z velikimi žrtvami pripravili mladini Slovenski dom. Nato so štirje pari v narodnih nošah zaplesali folklorni ples, ki ga je sestavil in naštudiral prof. Alojzij Zupan. -— V imenu zveznih odborov SFZ in SDO je nato pozdravil navzoče predsednik Pavel Pleško, ki je poudaril, da je namen mladinskih dne-vov že od vsega početka ta, da vsaj enkrat na leto mladina pokaže značilnosti svojega življenja na vseh področji11, -zlasti na tistih, ki so v zvezi s slovenstvom. Za mladinske organizacije pomeni dobro izpeljana prireditev dosego njihovega namena. Seveda pa ni dovolj, da gleda članstvo ene or-gam-arje samo na svoje osebno ali skupinsko dobro. Treba nani je duha skupnosti! Uspešno delo mladine predstavlja veliko in močno vejo na dreve-vesu skupnosti, v katero imajo uprte o-či na'i starši in vsa naša skupnost. To je vem. ki je silno važen pogoj za na-dalhrn «radnjo naše skupnosti in dosego veličine slovenstva v svetu. ?Tatn je sanmartinski mladinski zbor pod - c’s tv 'in g. Vinka Klemenčiča zapel tri slovenske narodne pesmi; športna re" -enta iz San Martina pa sta ■ - t;l" pokale zmagovalcem v odbojki. Plodila je vesela . družabna prireditev ob , zvokih Slovenskega instrumen-'•>! kestra V. F. Po športnem svetu XXII. OLIMPIJSKE IGRE V MOSKVI je točno ob napovedani uri odprl Brežnjev 19. julija. Odprtju je sledil koreografski nastop in nato povorka nastopajočih držav. Od 139 članic Mednarodnega olimpijskega odbora se moskovske Olimpiade udeležuje 81 držav, teh pa šestnajst ni sodelovalo v povorki z državno zastavo ampak le z olimpijsko. Te države so: Avstralija, Andorra, Belgija, Velika Britanija, Irska, Italija, Luksemburg, San Marino, Francija, Švica in Nizozemska ter Portugal, Danska, Portoriko, Nova Zelandija in Španija, ki so na ta način protestirale proti sovjetskemu - vdoru v Afganistan. Olimpiada bo pa bolj trpela zaradi odsotnosti športnikov ZDA, Nemčije, Argentine in nekaterih afriških držav, predvsem Kenije, ki ima odlične lahko-atlete, ter seveda nekaterih muslimanskih držav. Pravijo, da je organizacija dobro izpeljana in da je Olimpiada že dala prvi rekord: Še pri nobeni Olimpiadi ni bilo videti toliko vojakov, ki' bi tako budno čuvali, da bi se kaj ne zgodilo ... PLANINSKO DRUŠTVO LJUBLJA-NA-MATICA je pripravila izlet v perujske Ande, ki se ga je udeležilo 14 planincev pod vodstvom M. Rebule in A. Veličkoviča. Alpinisti, ki so obiskali Machu-Piehu in se povzpeli na nekatere vrhove, so se vrnili v Slovenijo sredi julija. ROKOMETAŠEM AERO-CELJE ni uspelo zmagati v povratni tekmi s Slogo Bosnaprevoz iz Doboja za uvrstitev v prvo jugoslovansko zvezno ligo. Bili so prekratki za dva zadetka. Igro so dobili s 23:20, za uvrstitev pa so potrebovali razliko petih zadetkov. Pravijo, da so igralci igrali preveč bojazljivo, čeprav jih je v dvorani Golovec bodrilo 3200 gledalcev. OBVESTILA In vstali so pevci! in Slovenija je slišala njihovo pesem. Pesem materi, pesem zemlji, ki poje v nebesih pod Triglavom. 28. OBLETNICA DRUŠTVA SLOVENSKA VAS Nedelja, 27. julija 9.30 Maša za žive in umrle člane društva — daruje dr. Alojzij Starc Opoldne kosilo — domače koline 16.00 Dviganje zastav — argentinska in slovenska himna Pn7HT*il V71P V\pqpnp Kulturni, spored: SLOVENSKA PESEM ŽIVI Sodelujejo: Slovenska šola, dekliški zbor - “Zarja”, Mešani pevski zbor ter Folklorna skupina Govornik: Lojze Rezelj 18.00 Družabni del Sodeluje orkester: “ZLATA ZVEZDA” • EDINSTVENA KNJIGA O ZDOMSKI PROBLEMATIKI Dr. Vinko Brumen: NAŠ IN M & J Č A S Izdala Slovenska kulturna akcija 480 strani. V prodaji le 400 izvodov. Cena v kartonu vezani knjigi 15 dolarjev, v platno vezani 20 dolarjev. Na voljo v Dušnopas-tirski pisarni in pri poverjenikih SKA. Naš dom San Justo LEPO VABI NA IGRO Pogumni Tonček V IZVEDBI ŠOLE “FRANCETA BALANTIČA”, KI BO v nedeljo, 3. avgusta, ob 17. uri Režija: FRIDO BEZNIK Scena: TONE OBLAK Organización Eslovena T. E. 651-5885 INMOBILIARIA HIPOLITO YRIGOYEN 2946 - S. JUSTO © « O. E. SE VAM ISKRENO ZAHVALI! NIKDAR NISMO PRIČAKOVALI V TAKO KRATKEM ČASU TOLIKO ZANIMANJA, ZAUPANJA IN NOVIH PRIJATELJEV. $90* ■■■■■■■■■■■■ I HVALA VAM. VEDITE, DA NAS VAŠ TELEFONSKI KLIC ALI OBISK POČASTI. KREDITNA ZADRUGA SLOGA Z. O. Z. NAŠA. ZABRUGA NE MOKE DELATI NOBENIH ČUDEŽEV Svojim članom samo nudi možnost, da težko prisluženi denar rodi lepše sadove, kot pa bi jih kje(drugje... Ali-veste točno, kaj vse vam nudijo vezane delnice? Pozanimajte se! Pridite ali kličite nas! Berite STIK! NE BO VAM ŽAL! V SLOGI JE MOC! SOBOTA, 26. julija: V Slov. domu v Carapachayu večer za proslavitev 20-letnice Doma v priredbi mladine. V Slovenski hiši nadaljevanje Filozofskega ciklusa predavanj dr. Milana Komarja. Pričetek ob 16. uri v mali dvorani. V, Slovenskem domu v San Martinu druge koline s sodelovanjem orkestra Zlate zvezde (bivša Planika). NEDELJA, 27. julija: V Hladnikovem domu obletnica društva Slovenska vas. Sv. maša za Slovence v farni cerkvi v Hurlinghamu ob 17.30. Spovedovanje od 17 naprej. SOBOTA, 2. avgusta: V Slovenskem domu v Berazateguiju sv. maša za Boleslava Cvetka idejnega ustanovitelja organizirane slov. skupnosti v Berazateguiju ob 20. obletnici smrti. Koncert Marijinih pesmi v priredbi SPZ Gallus ob 20. uri v cerkvi Naše Gospe iz Fatime v Lomas del Mirador. Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši oh 5. uri. V Slovenskem domu v San Martinu ob 20 mladinska sv. maša, ob 21 predavanje prof. Tineta Vivoda. Tema: „Zavest skupine“* in debata o tem. NEDELJA, 3. avgusta: Mladinska sv. maša in zvezni sestanek SDO in SFZ s predavanjem g. Jožeta Bokaliča CM v Slovenski hiši ob 9.30. ^ ‘ Naš dom San Jus[o. Ob 17. uri igra: Pogumni Tonček. ■ •■■■■■■■■«■■■■•■■■•■■■«■IllifflK ■ ■■■■■ ■■»■■■■■■‘■■■«M AKTUALNO PREDAVANJE V “SLOGI” “G o s p © d a r s t v' © v Argentini“ govori DR. MARKO KREMŽAR petek, 8. avgusta 1980 ob 20. uri Člani in prijatelji prisrčno vabljeni! )«■■■■ Brusivo Slovenska Pristava Castelar vabi otroke in starše na OTROŠKI BAN V NEDELJO, 3. AVGUSTA DOPOLDNE ob 10 sv. maša takoj po maši otroški kino ob 12 družinsko kosilo po zmernih cenah; za otroke polovično. Po kosilu OTROŠKA TOMBOLA z lepimi dobitki Starši, pripeljite otroke na Pristavo in praznujte z njimi njihov prisrčno veseli dan! Pristava vas vabi in pričakuje! ■ LETALSKA VOŽNJA V EVROPO ; k n ■ a ■ n j Izredna ugodnost v s j avgnstai in septembru \ S ■ Potovalna agencija Emona ■ M ■ ra S Simon Raj er ■ ffi •» Tucuman 1561, 7. nadstr. št. 50 g S T. E. 46-9440; od 9—12 in 15—18 \ JAVNI NOTAR FRANCISCO RAUE CASCANTE Escribano Público CANGALLO 1642 BUENOS AIRES pritličje, pisarna 2 T. E. 35-8827 i Poravnajte naročnino! Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK specialist za ortopedijo in travmatologijo MARCELO T. DE ALVEAR 1241, PRITL. CAPITAL FEDERAL T. E. 393-3536 Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 666-4366. ■■■¡■■■■■■■■■«■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■raaMT PETEK, 8. avgusta: Sestanek Zveze slov. mater in žena v Slovenski hiši ob 2'0. uri. Predava dr. Miha Stariha „Vpliv in posledice arterioskleroze“. V prostorih SLOGE ob 20. uri predavanje dr. Marka Kremžarja o Gospodarstvu v Argentini. SOBOTA, 9. avgusta: Pevsko glasbeni festival SDO in' SFZ v Slovenski hiši. NEDELJA, 17. avgusta: Slovensko romanje v Lourdes ob 15.30 uri. Sestanek Zveze slovenskih mater in žena bo izjemoma v petek 8. avgusta ob 20. uri v Slovenski hiši s predavanjem zdravnika dr. Mihe Starihe: Vpliv in posledice arterioskleroze. Lepo vabljeni tudi možje! Sporočilo Slovenskega doma v Ca-rapachayu: Vstopnice za večer ob 20-letnici Doma dne 26. julija t. 1., razprodane. ESL0VENIA LIBRE Editor y director: Miloš Stare REDACCION Y ADMINISTRACION: RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ■ ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3 Uredniški odbor: Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit Correo Argentino Central (B) FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N