M i«
Izlaganjc Lavrctanskilft litanij.
(Dalje.)
Devica mogočna, za nas H o g a p r o s i!
„Serčno ženo kdo bo našel? C e z to, kar jc iz daljniga in iz zadnjih pokrajn, je njena cenau, pravi modri Salomon v prip. lil, 10. Toraj ni majhna hvala Dožje matere, ko bo serčna iu mogočna imenovana.
Mogočna je pa per Rogu; mogočna je čez hudiče, ktere premaga; čez malike, ktere razdene; čez krive vere, ktere pokonča.
a)	.Mogočna je per Dogu, ker njena priproš-nja per Hogu tolikanj premore.
Sv. Terezija je rekla: ..Kristus v nebesih rad usliši prošnje s. Jožefa, svojiga videzniga očeta, kar sam po svoji skušnji ve, ker mu je bil na zemlji pokorili", kakor se bere per s. Lukeži 2, 51. ,.lu jima je bil pokorin", namreč Marii in Jožefu; kolikanj raji bo Devico mater uslišal, od ktere je toliko postrežb ne le v otročjih letih, temuč ves čas svojiga življenja prejel? In zato cerkev bolj pogosto Marijo prosi, kakor druge svetnike. V litanijah vsih sveiuikov jo trikrat pokliče: rSveta Marija, sveta Mati božja, sveta devic Devica". In ss. očet je v svojih molitvah sebe in svoje bolj pogosto Marii devici, kakor drugim svetnikam, priporočajo.
b)	Mogočna je čez hudiča. Ta prekanjeni sovražnik človeškiga rodu nam zmerani nove hoje napravlja, zdaj se nas naravnost hiti, zdaj nas z zvijačami zalezuje. Strašili sovražnik zares, če svojo slabost pogledamo: ali pod varstvam Marije se ga ni bati. Ona ga ui le zmagala , ampak mu je tudi glavo sterla, ker od nje pravi s. pismo: -Ona ti bo sterla glavott, t. j. tvoje zvijače, tvoje hudobne misli ho razdjala. Marija je oblast satana premagala po Kristusu, kteriga je rodila. -— Pa tudi zdaj še ima Marija nar veči moč čez gospodo-v a v c e tega t e m n i g a s v e I a. e e z h u d o h n e duhove v podnebji, kteri se imena Marije, nje-niga varstva iu zgleda bolj bojijo, kakor vidni sovražniki obilnih vojsknih trum: kakor se v os k staja pred ognjem, tako heže, kjerkoli vrčkratin spomin tega imena, pobožno priporočevanjc inskerbno

posnemanje najdejo: tako učita s. Dcrnard in s. Dona veni ura.
e) Mogočna je čez malikovaiijc, judovsko nezvestobo in krive vere, ktere so satanovo seme. ki ga je na božji njivi med pšenico zasejal. Zaka j božji zopernik je satan , in zaklet sovražnik človeškiga rodu. Dog je od začetka v človeške duše dobro seme čednosti vsejal, po kterili bi bili napeljevani. eniga Doga častiti, h u (liga se varovati in dobro delati. Satan je pa nasproti v človeške duše vsejal pozabljen je na Doga. nagnjenje khudiiiiu. nevkretnost k dohrimu. Od tod jc prišlo malikovaiijc na s\ct. in skorej ves svet je bil po zvijači goljufiiih hudičev vero v praviga, ediniga Doga zamenil z nialikova-njeni in hudobnim časteiijeni več in krivih bogov. -Človek je lesu rekel: Moj oče si. in kanili u : T i s i m e v s t v a r i l.~ Jer. 2. 27.
Pa te goste in strašne teme jc Marija devica prepodila, ker je svetu večno luč rodila. Jezusa Kristusa. (»ospoda našiga, kteri jc Judejo s čudeži, in z žarki evangeljskili naukov razsvitljcval: potem pa razposlal apostelnov po vsim svetu, in človeški rod od častenja brezštevilnih krivih bogov iu ostudnih šeg k spoznanju ediniga, praviga Doga perpel jal.
Seme satanovo so pa tudi krivoverci. kteri so si že od začetka cerkve ua vso moč prizadevali, Marijo devico ob čast priprav iti. Devica mogočna je vse ie sovražnike zmagala, razkropila, sterla. kar tudi žalostni konec iicktcrih zmed tih krivovcrrov priča.
Zatorej po pravici cerkev zmago presvete Device večkrat prepeva z besedami: Veseli se. .Marija devica, vse krive vere si sama zatcrla po vsini svetu." Zatcrla jih je pa po mnogoterim načinu ker je rodila ..Desnico4*, po kteri je bila zmota pregnana. iu vsim krivini veram smert napovedana k r jc vojvoda teme poteptala, kleri je začetnik vsili krivili ver — ker zagovarjavce vere in uce-nikc, kleri se zoper krive vere pogumno vojskujejo, sosebno podpera, in tako s svo jim zasluzen jeni in s svojo priprošnjo krivoversko nezvestobo zavcrite in zaterc.
Iz tega sc da spoznati mogočnost Device . Doz je matere, ktera jc bila s toliko sov raznimi trumami oh-
V Cetertik 2\. Sušca.
dana. pa p; bila zmerani in bo kakor solnce, <lo ku rila strel nc perlcli: kakor ilcuiaut. kteriga nobeno zclc/.o nr okruši: kakor skala v sredi morja, klen-nobeni valovi ne premaknejo.
Zatorej o .Marija! za Bogam nar mogočniši lleviea. prosim te. bodi moja varluija in pomočnica zoper vse sovražnike telesa in duše, v življenji in \ smerti. Devica mogočna, za nas Koga prosi!
I Dalje sleili. i
Veliko jc poklicanih, pa malo iz-vol jenih*
Petnajsti Avgust tega leta sc je bližal in ž njim se je bližal lepi praznik vnebovzetja Marije, ko je neki pobožin mož v velikim mestu Parizu, ki je tudi predsednik neke dobrodelne družbe bil, sam per sebi premišljeval. kako bi ta lepi praznik presvete de\iee nar lepši obhajati zamogel. Prišel je tedej na to \ resnici dobro misel, nekoliko število mladih ljudi, ki so zgolj nilje njegove družbi* bili. naMariini praznik okoli mize Gospodove zbrati, kaj bi tudi nebeški kraljici ljubši biti zamoglo, kakor če ljudje per svetim obhajilu z njenim božjim sinani v živo zavezo stopijo. ker še le potem ona prav za prav njih nebeška mati postane? In kaj je tudi za farno sosesko bolj zbiiiiljivo in lepšiga izgleda polno, kakor če sr o praznikih veliko pobožnih duš okoli mize Gospodovc zbere? liazposlal je tedcj ta pobožni ino/. naglo svoje povabljciije na vse tiste može in mladencc. ktere sije k lepi pohožnosti izvolil: ali ka j ker jc izid le slabo njegovo željo dopolnil, zakaj le malo. malo po\abljeiiih se je po njegovim poklicu ravnalo! Ja tako je: veliko, ja vsi smo po-\abl;riii. ali le mal i malo izmed nas jih posluša vahiliii božji glas in ga v boga! Ali naš pobožni mož ji* imel tudi li-po premoženje: tedej je sklenil, na pobožno veselico v cerkvi tudi posvetno kratkočas-nieo svojim povabljenim napraviti, ter je v lepim osene ji svojiga sadniga verta dolgo omiz je za osemdeset gostov pogerniti dal. Tako je namreč mislil ljubezin svojiga nebeškiga Odrešenika nar lepši posnemali, dc bi. kakor se je Jezus v cerkvi svojim gnstam samiga sebe v dušno hrano dal, tudi on doma jih s telesno hrano nasitil in njih seree o\ esrlil. Tode bolj vesel kakor je zala obed v «iga obilno pcrpravljal. toliko bolj ga je zdaj v seree zabolelo, ko je per dolgim omizji komej dvajset s\ojili povabijenih zagledal! Pa kakor blisk iz neba, m 11 Hog naglo njegovo žalostno seree potolaži, ter ga spomni na eno nar lepših prilik našiga Zvclicarja. kadar je namreč evangeljski liišni Gospodar bogati obed perpravil. pa povabljenih noben ni prišel, jc poslal po vsili ulicah in razpotjih, ter sklical vse uboge, krulovc in bolne. Družba. ktere predsednik je nas pobožni moz bil. je tudi veliko revnih družin in sirotejev po mestu imela, ktere je z živežem in drugimi potrebnimi rečmi zalagala, k tem je tedcj hitro \ se svoje sirežejc razposlal: in glrj! kmalo sc jc toliko rahlih starčkov, v revšini zdi-hajocih očetov in mater, uhozih vdov, zapiišciiili otrok iu bledih bolnikov nabralo, de jc bilo per dolgim omizji prostora premalo. To vidili. povabljeni gost je naglo odstopijo, ter novim povabljenemu veseli svoje sedeže prepustijo: sami pa vzamejo vsakter skledico v roke in strežno rutico pod paslio, iu se urno iu radostno okoli mize sučejo, veseli, dc zamorejo v osebi teb ubožcev Jezusu postreči. kateri jim jc tudi v cerkvi per s. obhajilu s svojim lastnim mešam iti s svojo lastno presveto kervjo
postregel. Prav lepo so pa tudi potem takim Jezusov izgled posnemali, ki nam ga je per zadnji večerji dal. ko je tudi sam svoje gorno oblačilo slekel, se s pertam opasal, in on, Gospod nebes in zemlje, svojim učencam noge umival. -—Mi pa, ljubi bravci! se iz te pergodbe učimo, de ne bomo dalej terdo-vratno in ošabno svojih ušes božjimu glasu zaperali, ki nas vabi k pokori in po pokori k mizi Gospodovi, de bi kje drugi nam perpravljenih sedežev per nebeški večerji ne posedli, mi pa v zunanjo temo pahnjeni ne bili, kjer bo jok in škripanje z zobmi: zakaj veliko je poklicanih, pa le malo izvoljenih.1*
k-.
Otroci, duhovski iičcniki svojih *lari*ev.
Rajni Sekavski knezoškof, preblaziga spomina, H o m a n S c b a s t i a n, so bili, kakor vsiga dobriga sploh, tako tudi šol in otrok posebno goreč pri-jatel. Kadar so ob času diihovskih vadb t Kverci-tienj veliko duhovnov okoli sebe zbranih imeli, jim niso nobene stvari bolj perporočali, kakor šole in otroško izrejo. Ko sim v jeseni lela 1N47 tudi jaz ncpozabljivo srečo imel, z mnogimi drugimi duhovnimi naše Lav. škofije teh diihovskih vadb se vde-leziti, so per slovesu tudi z nami, kakor s svojimi lastnimi diihovskimi sinovi se od raznih reči pogovarjali, nam pa vender šole s posebno gorečo besedo perporočali, ter blezo takole besedili: Moji ljubi gospodje! časi. v kterih živimo, so žalostni; prišli pa bojo še hujši. Mi še Ic na pragu strašnih prevratov in grozovitnih dogodb stojimo. Jaz sim že star in ves rahel: z eno nogo že tako rekoč v grobu, pa če mi Hog še kake dve leti, ali tudi le eno leto živeti da, bi utegnil še sani začetik teh groznih časov doživeti	Jaz ne zaupam več,
de bi zamogli mi sedanji rod iz njegov e pregrešno-sti še zdramiti, in ga nesreče oteti, ki mu ze tako blizo žuga: zakaj prepričan sim. dc pravični Bog strašni pregrehi, s ktero sedanji ljudje Njega in Njegov i ga Kristusa zaničujejo in zasmehujejo, dalej perzanašati nc more: prišel bo in bo v strašnih pergodhah z nami govoril! Per vsim tem pa vender odrašenih ljudi tudi v svojim dušnim pastirstvu pozabiti ne smemo. Eniga ali druziga še s svojimi pridigami poboljšamo. večidel pa ostane kakoršin je. Sicer je žalostno to misliti, pa prcnaredili se vender ne da: ali boljšim prihodnjim časam pol perpra-viti. si moremo iz vse svoje moči in brez utrudenja perzadevati, ter per otrocih posebno v šoli začeti. Ne bodite nikoli pretrudni, k olrokam v šolo iti; tiste ure naj sevam nikoli ne milijo, kijih v šoli do-perncsetc: noben čas ni boljši obernjen. kakor tisti v šoli. Da tudi perpravniši poti do serca starišev ni kakor po otrocih. Otroci, vsi priprosti in nedolžni, molčati ne znajo, ampak imajo vedno seree na jeziku. Karkoli bole otrokam v šoli povedali, bodite si svesti, to vse bojo tudi stariši zvedili od besede do besede : otroške besede pa neko posebno moč čez seree starišev imajo. Ako bote v šoli kako pregreho grajali, ki je med Ijudstvam v navadi, bodo otroci, kakor hitro jo bojo doma zapazili, na cn-
**) Kako resnično so mož božji znamnja časa tolmačiti umeli. seje kmalo pokazalo. Komej pol leta pozneje, v Sušeu 1848 so že res strašni prevrati čez Kvropo perhruli. Prekucija se je tudi v CJradec vgnjezdila, in pohožnimu škofu še zadnje dni življenja mnogo žalosti dodjulu. Cineili so namreč 27. Mulotravna 1848. Yr ..Drobtincahu 1. 1849 najdeš njih življenje lepu popihano.
krat začeli: „to in to so nam g. katehet v šoli povedali.44 Staršev bo pred svojimi otroci sram, in več bo zdala otroška beseda, kakor pa njilina. In ako bojo otroci po vašim napeljevanji doma lepo pokleknili in pobožno v jutro in na večer molili, bo to posvetnim starišem, ki se morebiti nikoli na molitev ne zmislijo, bolj globoko v serce seglo, kakor če bi jim vi cele ure še tako lepo pridigovali. Me, ljubi gospodje ! le otroke, le otroke vam pcrporočim ! Tako dolgo si perzadevajte, de se bojo otroci v Kristusa zaljubili, in ne bo se vam treba bati, dc bi se potem odrašeni v ta svet zaljubili.** — Per enaki perložnosti so drugokrat tole pcrgodbico povedali, ki tudi sem sliši: Imela je imenitna gospoda maliga lantiča v šoli, ki je svoje učenike, posebno pa ka-telieta neskončno rad ubogal. Ali njegovi stariši doma niso na duhovne veliko porajtali in tudi na cerkev ne. Jedli so, kakor jc že zdaj navada, tudi vse petke iu postne dni meso, kakor Turki in neverniki. Permerilo se je, de so katehet ravno neki pelek tretjo cerkveno zapoved razlagali. Kakor vselej, je tudi danes fantek vse pridno zamcrkal. Opoldne so bile po navadi spel mesene jedi na mizo perne-senc: fantek pa se stanovitno brani kej okusiti. En čas se priči joči čudijo, kako de fantek danes nič Jesti noče; potem ker so mislili, de je le kaka otroška terma, so ga vsi zapored kregati začeli. Zadnjič je fanleku le preveč: neka sveta gorečnost ga prešine in s čverstim glasam takole pove: ..(inspoil katehet so rekli, de je greli, če zdravi ljudje o petkih mesojedo, de tako le Turki in neverniki delajo.- — Vse pričijoče, posebno pa stariše je kar rudečiea ohlila, vsi so ustnice povlekli in kar eden ni več besedice čez to čmerknil. Ali kaj sc zgodi? Prihodnji petek ni bilo več mesa na mizi in potem nikdar več.	K—.
Hatolski duhovin in sovlailniski vojak.
V letu 1794 so Francozje dobriga kralja Ludovika XVI. umorili, vero zatajili, pravico zaterli, duhovne in vse keršanske poštene ljudi začeli klali in daviti. Iz velikiga mesta se je bogotajska povo-«1 i 11 j razlila po deželi: povsod so požigali, ropali in prelivali nedolžno kri. — Tako globoko pogrezne človeštvo omika brez vere! — V mčsticu Fegrcacu so bili ob nekim prazniku verni ravno v cerkvi pri b(»žji službi zbrani, kar se v zvoniku znamnje da, de sc proti vasi dervi kardelo sovladuhov (rcpuhli-kaneov). Pobožni mašnik je bil ravno odpovzdigo-val. in vse ljudstvo je na kolčnih molilo v Svetosti skriliga Hoga. V cerkvi šum in krič vstane: otroci, žene, možje se zažend proti durim: edini mašnik ostane neprestrašen pri oltarji. ..Sveta daritev* — reče ljudstvu — ..se mora dokončati. Hog je med nami, nc hojmo se, molimo bratje!** — Xa to se sklone k oltarju, se skesano na persi terka, in za-vžije t e I o in kri Zvcličarja. V tem prileti otrok v cerkev in zavpije: ..Ohranite si življenje, gospod oče ! morivci bodo zdaj (ii !u Havno de je bil duhovin masno obleko slčkel, pridirjata dva konjika k cerkvi. Duhovin hoče skoz žagrad uhčžati, pa odzunnj se sreča z dvema drugima vo jaka mu, ki sta ga hotla ujeti. Ali duhovin se jima umakne, preskoči zid, in beži po polji. Hepiihlikanci se za njim derve. Duhovin, urn in močin. jih kakih HK> korakov zad pusti, priteče do rečice, skoči vanjo, in jo preplava. Ko se z brega ozre. že vidi vojaka, ki je za njim plaval. Xi druziga, kot zopet
se v beg spustiti, in tako pride na obrašen home«*, kjer je bil žc bolj varin pred naslcdnikam. Zasliši pa nekoga na pomoč klicati, in ozre\ši se, vidi iz hriba vojaka, ki ga jc preganjal, od vole na globoko zanesciiiga. in se je že komaj nad vodo deržal. .Mašnik božji nc razmišljujc dosti: karoberne se, leti k reki, se verze vanjo in pla\a lic, kjer se je konj ik bil ravno karpotopil. K srečijc bil pravi duhovin tudi prav plaveč. Potopi se enkrat, poiopidru-gič in tretjič, in. v svoje veliko veselje, zagrabi utonjeniga, ter plava ž njim na breg. - Treba je bilo pa še ne kar malo truda. dc ga jezopt t k zavednosti pripravil. -- Kdo pa bo izrekel stermenje vojakovo. ko je zopet oživel. Vidili se v rokah duhovna. kteriga jc hotel umoriti, zavpije: ...le li to mogoče? Jez sim vas preganjal, jez v as lodel umorili, vi pa meni življenje oteli ?u ___llcs je,— odgovori mašnik. ....jez sim te s pomočjo božjo ohranil pri življenji. Ako me hočeš ubili — lii me imaš! Tleči ti zdaj že ne morem.— ..Hog me viiri !■* zavpije dragonar, ..rajši sani poginem, kakor de bi vam kej žaliga storil. Kako nas vender zapeljujejo ti goljufi! Za terdno nam pravijo, dc so naši duhovni nam nar hujši sovražniki, de so ži-juikcrvi in mašt-vanja.** ....Zdaj tedej vidiš, ljubi moj!— - reee
mašnik •—__če; smo res žejni kervi in niašlvnuja.
De siru li življenje ohranil, sim le svojo dolžnost spolnil. Vsak verin mašnik, vsak pni v kristjan bi ravno tako storil. Hodi pa (iiospodii Hogu tudi ti hvaležin. in ne preganjaj več ljudi, ki Hogu služijo — v Hoga ver je jo!— Vojak vidi svoje tovarse prijezdarili. iu prosi duhovna: rSkrito se vgerme:** moji tovnrši sc bližajo, in mi vojaki moramo pokorni biti. \e bom pozabil vas ne pozabil, kar sle mi rekli. Tako sla se razšla.
PrcKeriiANtl vpuijati. in ob enim postiti se : — »ii je to post?
To bi ne bilo post. Post mora biti po kor i-ven, to je s spokornimi deli sklenjen. S poštam, kedar je res post, se božja jeza potolaži. Vemo. koliko šib jc gospod Hog že poslal, nas k treznimii keršanskimu življenju, k modrosti zbudili: ne ven., pa, koliko jih je še za nas prihranil. De bi bilo z konec kervavih tepežnie, je le težko upali, zaLi po vsih vclicili nesrečah, in znamnjih božje j« /.». ki so se tč dve leti razodevale, seje ljudstvo spi.,t. le malo poboljšalo. Vemo pa vender in smo pr. -pricani, ee jc Hog tudi nar hujši kazni nam odm« nil, bi vender odjcnjal in prizancsel. ko bi s«- t v resnici poboljšali, iu sc sami pokorili in zaiaj« -vali s pravim postani, in z druzimi pomocki sv«;, cerkve.
De bo pa pravi post. se jc treba ludi v sad-: šumečiga razvcscljcvanja. bodi si s peljem, godb... hrumečo družino. igr«i i. t. d., ali na drugo vi/.«, zderžati. in zraven del svojiga poklica resno mislili na zveličanje svoje duše. Sirokoustni zasuo -hovavci vsiga. kar je božjiga iu cerkveniga. ... utegnili kmal priti z vgovorani, dc Hog nc lirja človeka, de bi živel samotno kakor kert. se iii..-tvil in merčvaril samiga sebe itd. itd., kakor s„ navajeni, in kakor jim njih zbegani tovarši in nj.ii žolč narek vajo. Prašnimi pa : ..('e je nedolžni Jezus svoje brezmadežno telo tako terdo imel. di ^ . je 40 dni in 40 noči s postani brez vse jedi. pokoril, ga skoz celo življenje vsim mnogim nadlogam pod vergel, in nar na zadnje tako grenke bolečin« nad»se raz lil: se bo mar pa človeku njegovo tri«
ktero je meso greha, in Hogu in svoji duši zmiram nasprotva. še smililo? Se li ne spodobi, de človek svoje telo, ktero hoče neiimerjočo dušo pogubiti, terdo prime, iu v ujzdi derzi?
Sv. Hernard vsim človeškim počutkam post odloči. in pravi: „Xaj se posti oko, ktero je dušo obropalo: naj se posti uliti, naj se posti jezik, naj m- posti roka, naj se posti ludi duša sama. Naj se posti oko zoper vidožcljnc poglede in zoper vso prešernosl, de se dohrovoljiio poniža in v pokoro vklene, ktero seje hiidovoljno in razujzdano ogle-dovalo. Posti se uho. ki je nečiniurne marnje poslušalo. in luži naj od vsiga, kar je vnemarno. iu ne gre k zvcličanju. Posti se jezik zoper obrekovanje in godernjanje, zoper nepotrebne, neeimerne in kvantarske besede. Posli se roka zoper vnemarno gibanje, pa se veliko bolj naj se posti duša sama zoper greli in lastno voljo.u
„Nikar tedaj ne zaničujte štirdesetdanskiga posta -— pravi sv. lgnaci — zakaj on je posnemanje tistiga, kar je Jezus za vas storil.u r0rug čas v letu ( kadar bi ne bilo zapovedano) se postiti, je čednost, in posebno plačilo zasluži: ob štirdcseidnev-skim postu pa se ne postiti, je smertni «[reh, zakaj to nar svetejši postava zapoveduje (sv. Ambrož). - Post je bil že v sv. raju zapovedan, pravi sv. Itazili. Iu to je lahko razumeti: zakaj, koga je bilo druziga. kakor nekaki post, de nista smela prrva človeka od vsih dreves sadja jesti.
Iliizslcd po keršaiiNklm Nvelii.
Osnabruck. V pastirskim listu /.a post sc bere: „Ni šc Hii^mi dopadlo uslišati. kar nas toliko teži in kar mu vsako nedeljo in v vsih cerkvah poto/ujemo. namreč že več let zaželjeiio vravuavo naše škofije iu mirno vpeljan j c sv. oecla v plavim mesto keršanstva. De se bo poslednje v času. ki pa ir Hog odločil, /podilo, o tem nikakor ne dvomimo ; pervo upamo ( sladki up!) in smemo, kakor se nam dozdeva, v pričijočim hipu bolj ko kdej upati; vender nimamo glede izpeljave še uobeniga zanesljiv iga poroštva, desiravno je pravičnost nasipa terjanja spoznana. De si ludi, naj nas nikar nič ne zader-zuje. Kopu tožili, kar naui jc na sercu. in zaupajmo v besede svojiga Gospoda in Zveličarja: Ne bi li Kup svojih izvoljenih, ki noc in dan k njemu vpijejo, opravičil, akoravno odlaša? .Icz vam povem: kmalo jih bo opravil il! | l.uk. 18, 7. 8.)
K i m. Vse kaže, de se bodo sv. oče Pij l\. kmalo v lino vernili. kakor pre sploh po časopisih povorica iu kakor je bilo v zboru 5. sušca v Por tiči deržanim sklenjeno, se ima veliki ali pa vsaj velikonočni teden /podili, Gotovo je. de so papež svojim ministram spo-roeili. de zete ne pod avstrijansko, španjolsko, francosko iu neapolitansko brambo na svoj sedež podati, ker sc ljubi mir m zaupanje še nista v klavci lic in zbegane serea po\« ruila Se hc vedno v liimu hudodelstva do-pcrua>ajo in za«aet-iii v jece vtikujejo. V pričnost papeža bo pa te tedej varna, ko se bo resno na povzdigo vere po-.st»d sieer, posebno pa na l.aškim mislilo in duh pravica kcrsanslva oživil.
I.a-ko. Sardinsko minislcrslvo je 25. p. m. med drugim predlog storilo, dc naj bi se razun nedelj in sedem družili praznikov, vsi drugi prazniki odpravili, in dr bi zakon pred posvetnimi sklepal. — Iz tega se v d., koliko de "e cerkvi svoboda privoši. Povsod sc antikrist ka/r; rfr< imicruiit genli-s. et populi meditati suut Iliaiiia; si-it Domina* eoiiHnbabit eosu.
Mar-ei lir. Sv. oče Pij IX. so škofu tega mesta
pismeno svoje veselje in svojo zahvalo izrekli. ker je sploh Francosko in sosebno on ude Jezusove družbe , kterim so povsod vrata kazali in jih iz predrage domovine s silo na ptuje gonili, prijazno sprejel in pod streho vzel. „Cedalje bolj", se glasi v tem pismu, rspo/.navamo, koliko de so francoski škofje nam in tem preganjanim storili, s koliko gorečnostjo in pogumiiostjou.
tira de c. V Gradcu se je katolško društvo sv. Pavla vstanovilo, in udje njegovi so si cerkveni list rl)cr kath. Wahrheit-freundu. ki je I. 1848 jel izhajati, zvolili, si v njem svoje misli in želje na znanje dajati in se vzajemno posvetovati. De se bo omenjeni li>t verlo obnašal, za slavo in krasoto Jezusov e neveste i.a zemlji poganjal in v vsaki zadevi v svoji nalogi jako napredoval, so nam porok »loviti možje, ki pa bodo s svojimi krepkimi sostavki iu dopisi podpirali, kakor Dr. Schlor, Dr. in prof. Riedl. Dr. in korar Kiichinper. Izhajal bo po prizadetji društva trikrat v tednu in svesli si njegove veljavnosti pa marljivim bravcam živo perporoeimo. Cena je po pošti za čelert leta 1 polil. 12 kr. — fSliši se, de so Sekavski knezoškof v kratkim pastirske posvetovanja naročili. Tudi se povori od ljudskih misijonov, ki so v našim veku tako potrebni. rPa zdej", so besede svitiipa pastirja , „se kaže pnmaiikanjc misijonskih duhovnov , ker Hedemtoristc bolj ua Kavarsko jcmljo. Jezuiti pa so po ptujiui razkropljeni. Pravična kazin! kakor v dneh Samuela bo beseda božja draga v deželi. In ako se hitro k Gospodu ne vernemo. zna kraljestvo božje nam vzeto in druzimu ljudstvu dano biti. Danes, ko glas Gospodov zaslišite, ne otei puite svojih sere! •— Se jih je veliko visocih in nizkih med nami. ki se v svoji besni zmami z besedo in djanjem ustijo : Nočemo, de bi kristus med nami gospodoval ! Tedej in — /.nabili kmalo-— vam On, ki ga botc klicali, poreče: Jez vas nočem slišali". — Naj bi ta blagi pastir večkrat s*«j glas povzdignil, gotovo jih je veliko, ki bi ga radi in s pridani poslušali!
Dunaj. 8. t. mesca so obhajali v stolni cerkvi sv. Stepana Dunajski knez in nadškof Vincenc Kduard spomin petdcsctletniga duhovuiga pastirstva s slovesno sveto mašo, pri kteri jc bilo 30 mestnih župnikov (fajm ost rov), več iz okolice in veliko redovnikov 8 križi in banderi pričijočih.
Iz Ogrov. Lailislaj baron Bcmčr. bivši katolški škof v velikim Varadinu, ki se je ogerskiga punta vde-ležil, diktatorju košutu poklonil in mu svojo vdanost očitno na znanje dal, njegove razglase okliceval in kri-žansko vojsko zoper lluse pridigoval, jc po poti milosti na SO let v težko železje obsojen.
Iz kine. Tudi na kitajskim gre misijonski delo urno od rok, kar je posneti iz tega, de škofija od Nau-kiua sama že šteje 7(1000 kristjanov. Misijonarjev jc tukaj nekoliko nad trideset, ki so ali Frančiškanarji, Jezuiti, Lazaristi, ali redovniki Marije porodnirc in drugi svetni duhovni. Ima že tudi semenišč za 30 kitajskih mladcnčcv.— Iz vsih strani obširniga cesarstva hite kupoma, možje in žene v krilo keršanske cerkve in dostikrat boli višiga pastirja serce zato, ker nima potrebnih evangeljskih delaveov. Tudi jim napotje tlela dvojna zlo razširjena vera, muhaiiiedanska in Coiifucijtva; od perve se jih sicer da nekaj kerstiti, od poslednje pa dosihma! clo nič.
Popra rek. V nekterc slovanske liste seje pomota vmuznila. ne vemo kako. dc bi bil slovesni misijonar Friderik Karaga Korošec. Mi tedej to pomoto popravimo, in naznanimo. de gospod Friderik Baraga ie rojen v Trchnu na Dolenskim: tedaj pravi krajnee. in lic korošcc.
Odgovorni v red n i k iu zaloznik: Janez Kr. Poyacar.
— Natiskar: Jožef Blazni k v Ljubljani.