I £ V S K B .1 ‘ N K
Loju: Filipič: Apologija smeha • Med novimi dramami in gledališči po -svetu • Igor P r e I 71 a r : Nekaj misli ob uprizoritvi romantične komedije > Sedejn let skeantn • Evropske uprizoritve A.velrodvre komedije • Dušan T omše: Pomembna gledališka publikacija • Fred Alte n : Igralski zbor v sodobnem gledališču’ • Vido je M a r k o v i č Za novo sezono so v Narodnem gledališču v Cetinju obnovili ansambel © Albert R e s s l e r : »Vojna ? 11. mir na gledališkem odru • .lanko T r a v c n : HiI- ' desetletnica režiserja Ferda Delaka 9 Razstava kostumskih in scenskih osnutkov • Shod gledaliških zgodovinarjev • Antonio Marti: Esej o sodobnem italijanskem gledališču (nadaljevanje) • Zamenjava Gledaliških listov • Domače gledališki vesti 0 Slikovno gradivo •
OPOZORILO BRALCEM IN SODELAVCEM Tudi iz te številke je, žal, moralo zaradi preobremenjenost, tiskarne in omejenega obsegu izpasti veliko Se pripravljenega gradiva. V glavnem gre ra prispevke, ki ne bodo zastareli, če po sili razmer počakajo, zato so sc morali umakniti aktualnemu in neodložljivemu gradivu. Od prispevkov, ki smo jih morali že drugič odložiti, naj posebej omenim obširen statistični pregled dela v lanski sezoni, ki ga je sestavil Dušan Skedl. Prosimo avtorje in prevajalce, da nam odlaganje njihovih prispevkov oprest e.
.	UREDNIK
Gleda iški list Dram« Slovanskega na.- i.dnega s>:)a;:š.'-a v Ljubljani. La/inlk n izdajatelj Slovensko nar 'd.T > gi.idališče. Ljubljana. U,rudnik Ln;izo Filipič. Zunanja oprema Sveta Jovanovič. l/.hai:i za vsako premiera. -Naslov uredništva: Ljubljana,' Dr-ama. SNG. G :::1:šče. Na.!:iv uprave: Glavna tajništvi) Slovenskega aa::a:lT)Cg;i R’.fda"s?a. .Ljubljana. Cankarjeva'5. Tiska Tinkama Ca-opisna-za' .Iniškesa podjetja .Slovens.kJ poročevalec, Ljubljana. Redakcija številk'.' je bila zakli učena 8. oktobra 1955, lisk ixi 4. noviimbi"! 1*935. Obseg tri ’ •’.< :v:n' pole. Cena Izvodu
20 dinarjev.	•	‘	.
GLEDALIŠKI LIST DRAME
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJURLJANA
PETINTRIDESETI LETNIK SEZONA 1955-56 - S T E V. 2
GEORGE AXELRO D SEDEM LET SKOMIN
SKUPNA PREMIERA S CELJSKIM GLEDALIŠČEM
Četrta premiera v sezoni 1955/56 PREMIERA DNE 12. NOVEMBRA 1955
GEORGE A X E L R O D
SEDEM LET SKOMIN
Romantična komedija v treh dejanjih (petih .slikah) iPrevedel HERBERT GRON
Režiser: IGOR PRETNAR k. g.	Scena:	.SVETA	JOVANOVIČ
Glasba: BOJAN ADAMI C	Kostumi.:	.MIJA JARČEVA
Richard Sherman ............................ STANE	SEVER
Ricky ................................................ *	*	*
Helen iSherman ........................... TINA LEONOVA
Miiss Morris ............................. IVANKA ME2ANOVA
Elaine ................................... HELENA ERJAVČEVA
Marie Kako-se-je-že-pisala ............... MARIJA SEMETOVA
Dekle .........!.......................... MAJDA POTOKARJEVA
Dr. Bruibaker ............................ JANEZ CESAR
Tom Maokenzie ............................ BORIS KRALJ
Richardov glas ........................... IVAN JERMAN
Mlada dama ............................... R02A WEiI'SSOVA
Dekletov glas ............................ VIDA LEVSTIKOVA
Radjjslkd. napovedovalec.................. DUŠAN SKEDL
Prizorišče: Prvo dejanje — 1. 'prizor — Okoli osmih zvečer, poleti. 2. prizor — Takoj .nato.
Drugo dejanje — 1. iprizor — Zvečer naslednjega dne.
2. prizor — Dve uri kasneje.
Tretje dejanje — Naslednjega dne zjutraj
Igra se godi v stanovanju družine Richarda Shermana, v mestnem okraju Gramercy Park v iNew Yonku. — iCas dogajanja ije sedanjost. Odmor po 2. in 4. sC.iki.
Kostume izdelala gledališka fcr.ojačnica pod vodstvom Cvete Galetove i,n Jožeta iN-ovaika.
Insipicieret: Brainlko (Starič	Odrski	mojster:	Vinko	Rotar
Razsvetljava: Vili Lavrenčič, Lojze Vene
Masker in lasuljar: Anton Cecič
Apologija smeha
Bežna glosa
Najhujši in najbolj uničujoči očitek, ki je mogel v zadnjih letih zadeti to ali ono gledališko vodstvo, se je glasil: uvrstili ste v repertoar boulevardsko ali broadvoaysko komedijo. Sodobne komedije lažjega žanra so bile izpostavljene najostrejšim napadom, in kdor jih je uprizarjal, je tvegal, da bo zaradi tega njegovo gledališče pri posameznikih izgubilo status kulturne in umetniške ustanove in zdrknilo na nivo zabavišča, ali vsaj, da mu bosta eno do dve deli tega žanra pri istih posameznikih docela skazili celotno repertoarno podobo. Prišlo je tako daleč, da so nekatera gledališka vodstva pred tem mnenjem kapitulirala in začela iskati nove forme in pretveze, da bi taka dela vendarle — v nekem drugem okviru — obdržala na repertoarju.
Prav je sicer, če pride do polemike ob posameznih delih, kadar se izkažejo razlike v ostrini kriterijev, toda nemogoče je sprejeti načelno in splošno veljavno stališče, da komedija lažjega žanra kratko in malo ne sodi v repertoar resnega gledališča. Nemogoče je pristati na to, da posamezniki uporabljajo pojem boulevardska in broadwayska komedija kot sinonim za brezvredno plažo in da gledališkim vodstvenim ljudem, ki taka dela uprizarjajo, očitajo mlahavost estetskih in idejnih načel ter kriterijev, pomanjkanje okusa, komercialnost in podobno.
Preden bomo nanizali nekaj ugovorov proti omenjenemu gledanju in omenjenim zahtevam, in preden bomo poskušali utemeljiti nasprotno, se velja v tej bežni glosi omejiti glede predmeta obravnave. Ne nameravamo se v tem okviru spuščati v estetske raziskave komedije in komičnega, niti v analizo razlik med komičnim in tragičnim, marveč želimo poiskati oporišča in dokaze za svoje gledanje v zgodovini gledališke umetnosti in v pregledu njenih posebnih funkcij in smotrov v preteklosti in v naših dneh.
Evropska gledališka zgodovina izpričuje, da je bila komedija lažjega žanra v vseh obdobjih razvoja bolj ali manj stalen gost v gledaliških hišah in na vseh krajih, kjer so gledališke igre uprizarjali. Obdobja puritanstva in obskurantstva je niso mogla zadušiti. Nasprotno, izza ozko postavljenih meja je vedno znova bruhala njena sočnost, vitalnost, drznost in satirična ostrina.
Toda ko že uporabljamo za to zvrst gledališke igre francoski terminus, — in da bi se predolgo in preobširno ne zadržali v zgodovini, — preglejmo na kratko razvoj francoske komedije lažjega žanra; paralel z razvojem v drugih kulturah pač ne bo težko najti.
Razvojna linija francoskega gledališča je v shematičnem prikazu na kratko takale: začne se v srednjem veku na karnevalu, na sejmu, na cesti, na boulevardu. Tu se oblikuje francoska farsa. Sveži elementi te žive predmolierske in zgodnjemolierske farse z elementi italijanskega komedijantstva so rodili umetniško visoko-vredno karakterno komedijo. Ta se je umaknila z boulevarda v kraljevo palačo. Toda boulevard s tem ni umrl. Združbe sejmskih glumačev in karnevalskih komedijantov so igrale dalje, vendar ta smer rodi nov, revolucionarno pomemben sad šele v 19. stoletju: naturalizem. V trenutku, ko je z Molierom zavila francoska komedija v kraljevo palačo, se razvoj francoske dramatike razcepi in gre dalje po dveh tirih. Prvi tir je še vedno boulevard, kajti le tu moremo govoriti o resničnem razvoju, drugi tir pa je Comedie Francaise, ki, da se tako izrazim, z boulevarda sprejema zrele sadove dolgotrajnega razvoja in jih uvršča med prebogate zaklade v svojih muzejskih trezorjih. Zadnje, kar Comedie Frangaise sprejme z boulevarda, je naturalizem. Boulevard pa še naprej živi tako polno in plodno življenje, da pride prav na tem tolikokrat obsojenem pariškem boulevardu do nove gledališke revolucije in da se v začetku našega stoletja z boulevarda odcepi še tretja linija francoskega gledališča: moderna stilna iskanja.
Ce se še enkrat vrnemo k začetkom boulevardskega gledališča, k francoski farsi, moramo za lepo dobo nazaj: v petnajsto stoletje. Spočetka samo na karnevalu, na svatbah, sejmih in podobnih prireditvah, pozneje pa redno skozi vse leto, so družbe amaterjev na vozovih, na dvoriščih, po privatnih hišah in krčmah uprizarjale nekake, moderno rečeno, skeče. Skupni imenovalec teh skečev je bila pri vseh razlikah skrajno drzna, včasih kar nesramno ostra satira na politično, družabno ali zasebno življenje. V tej je šlo za spotakljivo zgodbo o kralju ali plemiču, druga je obravnavala modne muhe, tretja posamezne stanove (zlasti so imeli »na piki« advokate in »višje« osebnosti, to pa zato, ker so advokatski in drugi pisarji v velikem številu sodelovali pri sestavljanju in uprizarjanju fars in so jim tu zelo prav prišle vse zakulisne skrivnosti), četrta davke, draginjo, duhovščino in tako dalje in tako naprej. (Podoben proces poznamo iz zgodovine starogrškega gledališča). V tem času je nastala tudi pri nas dobro znana Burka o jezičnem dohtarju.
Naj navedem le tri tipične primere: Ko je kraljica Ana zaradi nekega nesporazuma in intrig spodila z dvora enega prvih dvorja-
nov, je takoj za tem »prišla na repertoar boulevarda« farsa, v kateri je kraljica predstavljena kot oslica. Kovač (= »odpuščeni« dvorjan) jo hoče podkovati, toda oslica ga brcne in kovač-dvorjan odleti v elegantnem saltu s prizorišča. Drug primer: neka farsa prikazuje prepir med papežem in kardinali. V spopadu strgajo s »papeža« papeški ornat, pod njim pa se prikaže noša norca! In tretji: možu-copati sta žena in tašča napisali seznam dolžnosti, ki jih mora opravljati. Nekega dne pade žena v vodo in pokliče moža na pomoč. Toda »seznam dolžnosti« je pomanjkljiv: dolžnosti, da je treba ženo potegniti iz vode, če pade vanjo, ni v njem in zato je mož tudi ne opravi.
Ob začetku smo se ustavili nadrobneje in temeljiteje zato, da bi laže ugotovili črto, kontinuiteto, ki veže začetke pariškega boulevarda s sedanjim pariškim boulevardom. Veliko se je med tem spremenilo. Družbeni odnosi, način življenja, s tem tudi družbena zavest. In na boulevardu: namesto amaterskih združb igrajo danes tu ansambli vrhunskih gledaliških umetnikov; in ne igrajo več na vozovih, na dvoriščih in po krčmah, marveč v sedemdesetih gledaliških hišah, ki so posejane po Parizu. In še marsikaj. Toda bistvo in osnovna funkcija boulevardskega gledališča je ostala ista kot je bila pred petimi stoletji. Videli smo, da sta bila bistvena elementa boulevardskega teatra že pred stoletji 1. politična in družbena satira (prim. farsi o kraljici-oslici in o dvorjanu-kovaču ter farso o papežu-norcu) ter 2. razvedrilo, prikazovanje smešnih zgodb, norčevanja iz napak (prim. farso o možu-copati s seznamom dolžnosti).
In danes?
Stanje na boulevardu je isto, le da se je spremenilo razmerje sil. Politično in družbeno satirični element je kvantitativno zaostal za drugim elemntom. Toda samo kvantitativno.
Tisto, kar pri nas običajno nekateri razumejo pod pojmom boulevardsko gledališče, je tako po kvaliteti kot po kvantiteti pravzaprav na pariškem boulevardu najšibkejše. Brezproblemsko, nezahtevno družabno komedijo in vodvil uprizarja le majhen del boulevardskih gledališč.
Določen del boulevardskih gledališč pa je opravil in še vedno opravlja v Parizu izredno pomembne naloge: najmanjša, najbolj revna gledališča so bila in so še torišča, kjer se rojevajo gledališke revolucije, iščejo nove poti, kjer se eksperimentira in kjer vre živo, ustvarjalno umetniško delo.
Ne smemo namreč pozabiti, da je Antoine začel na boulevardu, celo v baraki, da je boulevard bil tisti kraj, kjer so začeli, propadali in zmagovali kartelovci in da so naposled vsa velika imena današnjega francoskega gledališča zablestela na boulevardu. Na boulevardu so nastale velike umetnine in še vedno nastajajo.
Glede domovinske pravice lažje komedije v gledališčih našega časa pa velja samo pregledati repertoarje reprezentativnih gledaliških hiš po svetu. Dokazov bi bilo veliko preveč. Sicer pa niti ne gre za to, da bi hoteli s sklicevanjem na druga gledališča utemeljevati svojo odločitev, da igramo tudi komedije lažjega žanra. Tudi za to ne gre, da bi si s tem morda nakopali očitke o posnemanju. Gre kratko in malo za to, da nočemo delati site naravi gledališča, človeka in življenja. Gre za to, da se ne moremo strinjati s posamezniki, ki bi radi naredili iz gledališča zopet čisto »moralische Anstalt«, ker gledališče samo to kratko in malo ni, marveč ima veliko bolj široko in mnogoobrazno funkcijo. In ena izmed njih je razvedrilo. Na to mnogi pozabljajo, pri tem pa vendarle na eno ali obe koleni poklekajo pred komedijo lažjega žanra iz starejših obdobij, ki bi jo glede na svoje idejne in estetske kriterije morali najmanj prav tako odkloniti kot zavračajo sodobno lažjo komedijo.
In ne nazadnje: čas, ko je sredi same bridke resnobe sproščen smeh že pomenil skrunitev gledališča, je menda vendar za nami in gledališče ter gledalec utemeljeno zopet uveljavljata svoje stare pravice do vedrine in smeha.	r	.	„... ..
EVROPSKE UPRIZORITVE AXELRODOVE KOMEDIJE »SEDEM LET SKOMIN«
Po izredno uspeli 'krstni uprizoritvi Axelrodove komedije v New Yonku so segla po delu tudi številna evropska gledališča. Nadrobnejše podatke nam je uspelo dobiti o zagrebški, berlinski in pariški uprizoritvi. Vsi kritiki so soglasni v sodbi, da predstavlja Axelrodovo delo eno najuspešnejših in najboljših sodobnih eksperimentalnih komedij lažjega žanra zadnjih let. V Zagrebu je komedijo zrežiral Kosta Spaič, Richarda igra Drago Krča, dekle pa Ljubica Mikult&ič. Berlinski »Renaissance-Theater« <je pripravil premiero že pod ikonec lanske sezone. iT.u igra Richarda Heinz Ruehmann, dekle ipa Hertha Feiler. Francosko adaptacijo Ax el rodov e komedije je oskrbel znani dramatik Jacques Deval, i&iigar {tudi v slovenščino prevedeno) komedijo »Etiemne« uprizarja sama Comedie Frangaise, glavni vlogi pa sta igrala Jean Richard in Pierette ©runo.
Razgovor, ki... ga ni bilo
Sodobni .meščanski zaton 'je v krizi. iTato ugotavljajo že nekaj desetletij razni piisatelji', družbeni kritiki in ifilozofi, iki se s povečevalnim steklom nagibajo nad posameznimi primeri zakonskih tragedij kapitalističnega sveta. IDejansto je družabna .časopisna rubrika zaipadnih dežel polna novic o samomorih, umorih, detomorih, škandalih, ločitvah ter drugih ibolj ali manj krvavih dogodivščinah, katerih vzroki izvirajo iz prekrška, nazvanega — kršitev zakonske izvestolbe . . .
»Prevarana žena je polila svojega nezvestega moža z žvepleno kislino po obrazu,« »Mlada žena -skcučila skupno s svojim dveletnim sinčkom v vodo. ..«, »Petdesetletna žena zabodla nezvestega moža s kuhinjskim nožem . . .«, .»Po sedmih letih zatona je gospa ugotovila, da jo molž vara lin je popila strup ...«. To so vsaikdanjii nalslovi zapadnih družabnih časopisnih rubrik, In vse to zaradi zakonske .nezvestobe ...
»Da... po sedmih letih . ..« je melanholično vzkliknil avtor naše komedije in se zamislil. Po sedmih letih, tako vsaj pravi star pregovor, nastane kritični trenutek v zakonu, vse najhujše v zatonu pride prav po sedmih letih in zakon, ki ibo srečno prebrodil to kritično mesto, bo še naprej srečen. . . Sicer pa umori, škandali, samomori itd. ... In naenkrat se je vse skupaj našemu .avtorju uprlo. Vrag vzemi vse skupaj! Ali je res vse tako zelo tragično? Ali. je res vredno za stok čez plot ubijati, piti strup ali končati v norišnici? iNe, .nikakor ne . . . Pa se je naš avtor nenadoma zamislil in se vprašal: »Pa vendar s tem ne zagovarjam ,razvr.atništva, prešuištništva in svobodne ljubezni? »Sem proti temu...« je pomiril samega sebe. In začutil (je, da mora eno in drugo povedati ljudem, predvsem zakoncem. Povedati vse to med smehom, z lahnim .romantičnim navdihom, optimistično, človeško, svetlo. Napisal je komedijo »Sedem let skomin« in povedal...
»Da... kaj je pravzaprav povedal, kaj je osnovna ideja itega dela .. .«, se vpraša režiser. IZdi se mu, da sedita takole z avtorjem komedije za okroglo mizico, na kateri je velika steklenica slivovke (še skoraj polne) in avtor pripoveduje:
»Dragi zakonci... osnova našega .ljubezenskega izživljanja ije zakon, živite v medsebojni ljubezni in si bodite v mejah danih .možnosti... zvesti. Ker pa je človek ustvarjen iz mesa in krvi in iker je včasih meso močnejše od volje in razuma, se pa zgodi, da so zakonci včasih tudi... nezvesti. In dragi zakonci« ... nadaljuje naš avtor, »takšenle skok čez plot ni iraivno stvar, ki naj ibi povzročila že praivo družinsko tragedijo. Nikar se ne streljajte, ne .pijte strupa in tudi ločujte se še ne takoj, če je tak .»skok čez plot« bolj .ali manj slučaj. Skratka, dragi zakonci, bodite pametni, ikajti gorja je na tem svetu že tako in tako preveč. Se enkrat pa, da se .razumemo, govorim o naključnih skokih čez plot, nikakor pa ne o hitrem teku čez ovire!«
Avtor umolkne in srkne iz kozarčka. .Režiser se zamisli in prav tako srkne {steklenica ni več tato polna). Potem spregovori .režiser in sumljivo vrti z očmi:
Dragi Axelrod, ti ga pihneš, vendar tele filozofije nisi ti pogruntal, nekako po teh principih je zgrajen sodobni nordijski zakon in mislim,
da je to vplivalo nate! Znanci in prijatelji, ki so potovali po nordijskih d ržav ah, so mA namreč priipo.ved.ovaU, da ae tam pojem zakonike zvestobe ne istoveti več s pojmom seksualne zvestobe. Skratka, no.rdilj.oi gledajo na te probleme precej bolj demokratično in naravno kot pa mi in še marsikateri drugi ipo svetu. Morda je ito zato, iker je Vatikan od tam precej daleč, pa tudi ubegli .slovenski klerikalci se niso tam naseljevali (nekateri so ostali .rajši celo doma). Zdi se mi pa, da sem že večkrat bral in slišal, da so nordijski narodi trenutno naj.bo’.j zdravil narodi na svetu. In 'kljub temu, da trpijo na pomanjkanju alkohola, ne pijejo strupa. Kar .prav .imajo!«
Avtor nekoliko zardi, ker sem ga tako razkrinkal in poplakne zadrego is slivovko »Made in Yougo.sl.avia«. Režiserja ito sprav: v dobro voljo in .počuti se zelo prijetno. P.od oknom nekaj velemestno hrumi in režiser je že prepričan, da je v Axelrodovem stanovanju kje v 33. nadstropju kakega newyorške,ga nebotičnika, vendar se še pravočasno spomni, da je »zaradi pomanjkanja deviznih sredstev« verjetno le .še v Ljubljani in da pod oknom njegove edine sobe hrumi tramvaj . . .
Slivovka »Made in Yougoslavia« pa prltira pisatelja v tako razpoloženje, da prične .nenadoma priznavati, iln to s skesanim glasom:
»Veš, dragi irežisetr, .moram iti priznati, da je v obravnavanju moje snovi nekaj sorodnosti, z Van Drutnom in njegovo 'igro Grlice glas, Vendar zastavljam jaz problem ostreje, ga postavljam v zakon, medtem ko ostaja problem pri van iDrutnu izven zakonske zveze, samo med prijatelji, z vprašanjem: spolno občevanje z ljubeznijo ali torez? To .poit zardi .režiser, iker se pač to pril nas pri takih pogovorih spodobi, in ga hitro srkne kozarček, avtor sledi njegovemu zgledu (steklenica je že precej prazna), nakar se lagodno zlekne v naslonjaču in zadremlje ... Režiser pa se .prepusti svojim mislim:
Kje je .pravzaprav čar te romantične komedije? Avtor je dokaj stvaren, situacije je ustvaril iiz vsakdanjih izkušenj. <iS tem ne mislim, da iz njegovih osebnih!) Koliko zakoncev je že marsikaj takega doživelo! In tam, kjer človek na odru ali v filmu vidi samega sebe ali svojega bližnjega, tam mu je stvar najbolj pri srcu. Skratka, -rekli bi, neprestano se vzibujajo asociacije na lastne doživljaje. To je tudi
v	marsičem ključ k vprašanju, zakaj ima Axelrodova komedija po svetu tako velik uspeh! Kar korajžno priznajmo: skoraj vsak moški ima tudi v zakonu taiko imenovane »skomine« ali — skrite želje po skoku »čez ploit«. Nekateri so v tem oziru bolj .agilni1, drugi manj. Naš glavni junak Richard .pa je nekaka sredina, zlata sredina. lPo sedmih letih skoči prvič čez plot! (Prvič, čeprav so se skomine pojavljale ‘tudi že prej... Torej skočil je čez plot. In kako lepo je od tebe, dragi Axelrod, da kljub 'temu »strašnemu dejstvu« ne končaš svoje komedije niti 's škandalom, niti ne z umorom ali samomorom, niti z ločitvijo. Vse se prav srečno in dobro konča. Zena ne izve .ničesar, mož pa se zave, ikako ima pravzaprav svojo ženo zelo, zelo rad, na kar je pred item skokom čez plot že skoraj pozabil. Skratka, oba glavna junaka — On, Richard in Ona, dekle, izvlečeta svoj nauk. iRichard razen tega, kar smo že povedali, svoje dejanje obžaluje, Oina pa spozna, da je bilo doživetje sicer »v .redu in zelo veselo«, .ampak da mora biti zakon le nekaj lepega. . .
AxeJr.od se pretegne v naslonjaču, se zbudi in, kakor .d.a bi bral režiserjeve misli, pripomni:
»Vendar to še ni vse, kar sem hotel povedati. Za osnovno idejo sva torej zmenjena, sedaj .naj ti pa povem še nekaj stranskih, ki so tudi važne. Med temi v prvi vrsti problem ameriškega založništva ter
inteligence in kulturne ravni založnikov, ki hočejo pri izdajanju knjig samo čim več iztržiti in v ta namen uporabljajo najrazličnejše .neokusne 'trike od spreminjanja naslovov do .tiskanja ovitkov s slikami polna g ih žensk. Razen tega pa vsebuje moje delo tudi kritiko ameriškega zdravstva in iše posebej psihiatrije. .Tu je psihiater doktor Brubaker, za katerega so po 50 dolarjev na uro vsi pacienti enaki. Toda treba je imeti brezpogojno 50 dolarjev, natančno 50 dolarjev in niti centa manj, tudi za prijatelje in znance nič več in nič manj -kot 50 dolarjev. Ima pa ita dr. Brubaker eno prijetno lastnost — literarne ambicije. Mnogo ameriških psihiatrov ima namreč zares tudi literarne ambicije. ..«
Tu je režiser avtorja prekinil s pripombo, da je to menda splošna lastnost psihiatrov po vsem svetu, kajti, tudi na slovenskem imamo nekaj psihiatrov z literarnimi ambicijami. Pa tudi kar se tiče založništva, ni stvar talko zelo .oddaljena od .nas, da o centralnem problemu zakona niti ne govorimo. Skratka, režiserju se izdi, da se problemi v drami ne nanašajo samo na Ameriko, ampak da so aktualni prav povsod.
Avtor pa dokonča svoje razlaganje:
.»Tako je bil, spoštovani režiser, moj namen, zabavati občinstvo na prisrčen naičin, poleg tega mu nuditi dotber in pameten nauk za zakonsko življenje, mimogrede pa se obregniti .še ob založniške in zdravstvene probleme. Kar zadeva formalno stran, .lahko .rečem, da sem uporabil v bistvu dramaturški .prijem iz »Smrti trgovskega potnika«, .le da v obliki travestije. Realni dogodki se prepletajo s prikazi .»dogodkov v junakovi domišljiji«. Ta tehnika zahteva v .režiji seveda določeno slogovno diferenciacijo, kako in kdaj, dragi režiser, boš moral pač sam pre.grunta.ti. Skratka, dajem ti možnost za tako imenovano '»eksperimentalno« predstavo« ... je zaključil avtor in žalostno pogledal proti steklenici slivovke .(sedaj že popolnoma prazni). Nenadoma je ostal naslanjač, v katerem je sedel avtor, prazen. Izginil je kot osebe njegove komedije v Richardovi domišljiji ...
In sedaj? se vpraša režiser. Ostane »samo .še vprašanje«, kako predstavo zrežirati'. Predvsem vprašanje sloga. In na .naslanjaču, kjer je prej sedel .avtor, se je nenadoma pojavil nežnii obraiz prijaznega kritika, drugače Izvrstnega specialista prav v slogovnih zadevah. S seboj je imel veliko našpičeno pero in režiserja je mimogredfe spreletela misel, da mora to pero pravzaprav zelo škripati, kadar kritik z njim piše. Toda režiser .ni imel časa za premi,šljanje, .kajti kritik je že spregovoril:
»Za stiil ibi rad vedel? Vse zastonj, izberi tega ali onega, nalboš zadel pravega, kajti £e se iboš odl.oič.i.1 za tega, 'bom jaz napisal, da je pravilen oni, če si boš pa izbral onega, bom jaz v kritiki napisal, da bi bil edino pravilni stil ta.« Morda ibi še kaj povedal, gotovo še kaj hujšega, toda pogled mu je padel na prazno steklenico, in ker prazne steklenice kritikom niso ljube (razumi kakor hočeš) je hitro izginil, tako kot je prišel.
Tako je ostal .režiser zopet sam. Ker ga razen prazne steklenice niso motili nikakršni prividi, se je odločil in rekel:
»Naredili bomo zabavno, eksperimentalno predstavo, ki pa bo vsebovala tudi avtorjev nauk, ki bo imela tudi človeško toplino in ... optimizem. Slog bo tak, kot ga zahteva avtor: v realnih prizorih — romantični realizem, v prizorih, ki jilh vidimo kot .Richardove misli, Pa stil, ki ga zahteva — travestija. Kritiku trikrat zdravo! iZavesa —
°dpri Se!	IGOR	PRETNAR
Pomembna gledališka publikacija
Bralcu, ki drži v rokah zajetni almanah DANAŠNJE JUGOSLOVANSKO GLEDALIŠČE .('Le theatre youga3ilave d’aujourd’hui — The Yo>ugoslav Theaitre of itoday), se kmalu vrinejo med misli spominske podobe z dubrovniške gledališke razstave. Tako .almanah kakor razstava sta .plod malone istih prizadevanj — pripravljena sta bila ob VI. koingresu ITI v Dubrovniku — in zato ni čudno, da so jiima skupne marsikatere odlike. Predvsem moramo omeniti izredno prikupno zunanjo obliko, bogat i.n kvaliteten material ter skrb za zanimiv in pregleden raizpored gradiva, kii je ofciita. »Škoda, da med imeni sodelavcev zaman iščemo tistih, ki so prispevali teko domiselno in lepo opremo.
Tekstni del zbornika so »uredili Marijan Matkovič i(ikiot glavni urednik), Slavko Batušič, Josip Deipolo, Milan Djokovič in Bratko Kreft, med ostalimi sodelavci pa so malone vsi maši pomembni gledališčniki. Uredniki so ubrali pot, iki je vredna upoštevanja: pregledni članki so zvečine izpod peres B.atušiča in Matkoviča, o posameznih problemih in avtorjih pa so nanizali vrsto odlomkov iz del, ki so jih kdaj prej napisali različni avtorji. S tem so dosegli pestrost, ki je razveseljiva, im fragmentarnost, ki je spričo obširne snovi nujna. .Publikacija namreč sega tja v začetke gledaliških poskusov pri nas in se ne ustavlja ie pri današnjem stanju. Potemtakem nismo dobili [e zbornika o gledaliških uprizoritvah zadnjih let, marveč miniaturno zgodovino gledališkega življenja v Jugoslaviji. Kako škoda, da je ljudje, ki znajo le naše jeei.ke, ne bodo .znali brati!
.Razpored daje prednost dramskemu ustvarjanju, omenja naše najpomembnejše dramatike in uprizoritve njihovih del, zariše poteze ostalih važnih gledaliških (Ustvarjalcev pri mas in preide s prikazom tujih gledaililških del .na naših .odrih k .opernim in baletnim umetnikom.
Radovednega bralca čakajo na prvih straneh reproducirane fotografije prvih gledaliških stavb pri nas in obrazi naših prvih velikih igralcev; med njimi mi gledaliških hiš ma slovenskem ozemlju, ne znamenitega pevca in igralca Josipa Nolliija. iCastno mesto — kakor jim gre — ima.jo uprizoritve 'komedij Marina Držiča. Uvodni članek Slavka Batušiča ima .precejšnjo informativno vrednost; s skopimi komentarji in bogatimi podatki pokaže razvoj gledališča na jugoslovanskem ozemlju od začetkov do danes in pove marsikaj, kar se v .nekaterih kasnejših razdelkih po nepotrebnem ponavlja. .Zal je v drugem delu članka (obdobje 1945—1055) .komentarjev več in podatkov manj; čitatelj v zamejstvu si bo teže ustvaril podobo našega medvojnega in povojnega gledaliiškega življenja, Slovenec pa bo malce ičudno pogledal ob trditvi, da smo po vojni kdaj pa kdaj spet zaigrali .romantike devetnajstega stoletja, na primer Jurčiča.
»Pet velikih jugoslovanskih .dramatikov«, je naslov naslednjega razdelka, ki je namenjen Marinu Držiču, Štoriji Popoviču, Branislavu Nušiču, ilvanu Cankarju in Miroslavu Krleži. Bolj ali imamj. obširno podobo dajejo raizni pisci štirim izmed naštetih, petemu .(Nušiču) pa so, kdo ve zakaj, odmerili skromnejši del. Besedilo spremljajo fotografije z uprizoritev, sestavek o Krleži pa celo odlomek drame ‘V AGONIJI.
Odstavke, ki sledijo, bi lahko označili z .»nujnostjo druge stopnje«; nanašaijo se na razvoj naše dramatike od začetka do daines (o čemer j& govoril že Batušič) in na partizansko .gledališče, o 'katerem odločno premalo .povedo. V slikovnem delu zasledimo posnetke Gunduličeve DUBRAVKE, Ogrizovičeve HASAN.AGtlNIIOE, .nekaterih del Iva Voj no-
vi	6a, med slovenskimi avtorji pa Linharta (MATIČEK SE ZENI) in Krefta .(CELJSKI GROFJE 'in VELiI.KA PU1NTARIJA). Tudi v življenje-pisnih podatkih dramatikov je razmerje približno isto; med srbskimi in hrvatskimi .imeni je sicer precej .novih (Strozzi, Feldma.n, Sinko, Božič, .Matič-Halle), med slovenskimi pa sta ostala kar Linhart in Kreft.
(Branku Gavelli in Bojanu Stupici so namenjeni sestavki pod naslovom »Dva ugledna jugoslovanska režiserja«; o Stupici le .nekaj njegovih izrekov na odru, o Gavelli ipa pišejo iMarj.an iMatkovič, France Koblar in Juš Kozak. Dominira Markovičeva študija, ki sodi med redke izčrp-ne.jše sestavke v knjigi. Pisec opozarja na 'Gavellovo pionirsko delo pri ustvarjanju modernega hrvatskega gledališča, .na srečno kombinacijo velikega režiserja in dramatika (.Gavella—‘Krleža) in na Gavellovo delo na drugih domačih in tujih odrli). Matkovič z zanosom pravi, d.a je Gavella ». . . 'nedvomno vrstnik naj večjim gledališkim režiserjem, od Stanislavskega do J-ouveta in Dullina.«
Besedilo spremlja in dopolnjuje bogata slikovna razlaga; dve strani zavzemajo posnetki predstav, ki sta jih režirala Gavella to Stupica, pod inasiovom »Sodobni jugoslovanski dramski repertoar« pa srečamo mnoge znance: Draga Gervaisa is KAROLINO REŠKO, Matkoviča i(NA iKONOU P.OTI), Pera Budaka z METEZEM, 'Josipa Kulun-džiča {ČLOVEK JE DOBER), pa še Miro Puc-Miheličevo, Ivana Potrča, Mateja Bora in mnoge druge. Slikovni del se nadaljuje z uprizoritvami iz antičnega sveta; itu prevladujejo zagrebška in beograjska imena. Posebej so zbrani spomini na Moliera in Shakespeara; tu izstopa študija dr. Huga Klajina .o Shakespearu pri .nas in o težavah v prevajanju itiega avtorja. Kolikor bolj z zanimanjem sledimo njegovim mislim, toliko bolj smo razočarani spričo besedila o .Molieru (ipisoa Ranko Marinkovič in Marjan Matkovič), ki inam ničesar ne pove o Molii&ru na naših odrih. Kako pester je izbor tujih •dramatikov v naših .gledališčih, nam kaže bogat slikovni material; razveseljivo je, da najdemo med številnimi zagrebškimi, beograjskimi in .ljubljanskimi uprizoritvami tudi predstavo BRITANN1CUSA v Slavonski Požegi in TRAMVAJ POŽELENJE v Tuzli. Obenem pa nas preseneča, da so izdajatelji povsem pozabili na nekatere uspele predstave v celjskem .in kranjskem gledališču.
Almanah zaključujejo podatki o operi in baletu in članek Marka Rističa -o Dubrovniškem festivalu.
Z deležem, ki so ga Uredniki odmerili slovenskemu gledališču, ne moremo hiti povsem zadovoljni. To velja predvsem za mačehovski odnos do našega baleta, o katerem nismo našli nič podatkov. Nadalje vsi slovenski gledališki zgodovinarji najbrž ne bodo soglasni z Batušičem, k: piše, da so: »v revolucionarnem letu 1848 tudi Slovenci — zahvaljujoč dramatiku ,J. Bleiweisu — ustanovili dramatsko družbo, sestavljeno iz amaterjev, ki se je začela 'kar zadovoljivo razvijati.« Da je Kumbatoviič Kumbatovič, iZupan Zupan in Linhart kdaj pa kdaij Lin-hard, iše ni tako hudo; bolj bo začuden Vladimir Skrbinlšek, ko 'bo bral, da je :1. 1947 namesto iZedrinskega izdelal sceno za TARTUFFA, da ne govorimo o prvi slovenski operi BELIN, ki se v angleškem besedilu imenuje BERLIN! Tudi kot celota je angleško besedilo manj skrbno pripravljeno od francoskega; ne gre le za tiskovne napake, marveč tudi
za slovnične pomanjkljivosti, iki j;iih tisk take vrste pač ne bi smel imeti.
Tehnično je publikacija na dostojni višini. Večbarvni 'tisk, razkošna ta za oko [privlačna razdelitev .prostora,'kvaliteta papirja in. ljubke figurice oommedtie de,ll’arte — vse to .pomaga, da izdaija primerno kaže nivo 'gledališča v Jugoslaviji. Želeli bi pač 'kvalitetnejših fotografij (poseibino sloveniskilh, ki so zvečine medle, kakor na razstavi), in mestoma smotrneje razporejenega spremnega besedila. In želeli bi — predrznost pa toka — da bi v daljni 'bodočnosti držali v rokah podoben z,bornik .o slovenskem gledališču dn v slovenskem jeiziku.
DUŠAN TOMSE
Stane Sever kot John Prodor, Elvira Kraljeva kot Rebecca Nurse in Vida Juvanova kot Elisabeth Prodor v zaključnem prizoru Millerjeve drame »Lov na čarovnice« (premiera 8. oktobra 1955)
Foto Jere
Igralski zbor v sodobnem gledališču
Fred Alten
Vabilu uredništva »Gledališkega lista« Drame SNG k sodelovanju se je iz tujine med prvimi odzval dramaturg Mestnega gledališča iz Basla v Švici, Fred Alten. ,Poslal nam je v objavo sestavek o ansambelskih (problemih [švicarskih gledališč.
Dramaturg iFred Aliten ima še :iz časa med obema vojnama itesne zveze z jugoslovanskim gledališčem. Za nemško jezikovno območje je prevedel in priredili Držičeva, Begovičeva in Senečičeva dela. Tudi setdaij se zanima za sodobno jugoslovansko dramatiko in išče primemo delo za prevajanje.
Altenov prispevek je prevedla Zora Filipičeva.
Urednik
2e samo dejstvo, da je moč postaviti to vprašanje na dnevni red, dokazuje, da je zopet postalo aktualno lin nujno. Se pred leti 'bi bilo razpravljanje o njem odveč, zakaj pisati o nečem, kar je samo po sebi jasno 'razumljivo, je nesmisel.
Toda danes je resnica, da igralski zbori v gledališčih na 'nemškem jezikovnem področju razpadajo. Krivdo za razpad le iv redkiih primerih nosijo nesposobna ali celo zlonamerna gledališka vodstva. Medtem ko sta namreč še pred kratkim nadarjeni igralec ali pevec našla 'edino delovno področje v gledališču, imata danes na razpolago: film (izvirno produkcijo ter sinhronizacijo), radio in televtiizijio. 'Zlasti televizija zbira v zadnjem času v svojih 'študijih veliko igralcev to pevcev, ki jih je odtegnila gledališču. Potrebe po talentiranih igralcih in pevcih so se močno povečale, kar daje gledališkim vodstvom misliti, če upoštevamo, da je iresnično pomembnih odrskih umetnikov malo, to da film ter televizija mudiita glede na popularnost pa tudi glede mia materialno protivrednost za igralčevo delo neprimerno večje to 'boljše možnosti kot .gledališče.
Gledališki ansambel pa ni zgolj uglašena skupnost umetnikov, v kateri se člani medsebojno dopolnjujejo, marveč mora ibiti kolektiv, ki mu je skupno enotno hotenje, skupnost, katere sleherni člen 'se je z dušo 'in telesom zapisal enotnemu umetniškemu smotru. Biti član takega kolektiva pomeni, vedno znova osebne interese podrejati skupnim interesom in videti v skupnem uspehu tudi osebni uspeh. Sestaviti tak ansambel, ga izoblikovati ito ga tudi voditi ter obdržati — je morda največja in najtežja naloga gledališkega vodstva.
Tudi gostovanja posameznih igralcev so koristna, zlasti tam, kjer gledališča nimajo finančnih možnosti, da bi za vso sezono angažirala pomembnejše odrske umetnike. Toda tudi še tako slaven gost se mora vključiti v domači igralski zbor, kar pomeni, da se ne sme pripeljati na gostovanje s poslednjim vlakom, marveč mora imeti določeno število ansambelskih vaj. Pribiti je treba, da gost ne sme iizstoipati iz celote kot
nekaj neorgansko vrinjenega, ne sme uč:>kovati kat »zvezda« in da tudi sam ter izoliran' ne more ustvariti' živega im prepričljivega lika, zlasti pa še to, da za uprizoritev malo pomeni, če ni tu 'ansambla, ki ga kot celota nosi in ga 'V posebno srečnih primerih vzpodbudi k iprednim dosežkom.
Ansambel! Kako itežko ga je ustvariti in kako lahko ga je spet razbiti! Prvi pogoj za njegovo oblikovanje je neutrudljivo hotenje gledališkega vodstva, da ga ustvari. Toda to je še premalo. Odgovorni vodstveni ljudje morajo imeti visok« človeške i.n umetniške kvalitete, da postavijo gledal'iško skupnost v islužbo pozitivne ideje. Potreben pa je tudi mir iin neka stalnost, da bi bilo moč preprečili 'vsakoletno »razprodajo« igralcev An njihovo preseljevanje. »Razprodajia« igralcev vsako leto je za gledališče iin za mesto, -kjer gledališče dela, slab posel in slaba trgovina.
Ze konkurenca med gledališči je dovolj velika in huda. C e ob omenjenih prednostih (prištejemo še ifilm (izvirno produkcijo in sinhronizacijo), radio iin televizijo, bodo gledališki ansambli še dalje in vse huje razpadali.
Arthur Miller: »Lov na čarovnice«; režija Slavko Jan, scena Sveta Jovanovič; premiera 8. oktobra 1955. Branko Miklavc kot J. Hale, Janez Cesar kot G. Corey, Lojze Potokar kot F. Nurse, Stane Sever kot John Prodor, Vida Juvanova kot Elisabeth Proc-tor in Lojze Rozman kot E. Cheever.
Za novo sezono so v Narodnem gledališču v Cetinju obnovili ansamble
Naprosili smo vodista narodnih gledališč v FLRJ, naj nam ;za '»Gledališki Just« poročajo o sviojem delu, ■težavah, načrtih in problemih. Upamo, da bomo z objavljanjem teh sestavkov ustregli bralcem, ki ■bodo tako	dobili doiber vpogled v 'gledališko problematiko	po vsej državi. Med sezono bomo ob-
javili itudi poročila iz vseh slovenskih gledališč. Prvi je naši prošnji ustregel Vidoje Markovič, 'tajnik Narodnega gledališča v Cetinju.	Urednik
Letošnja sezona Narodnega gledališča v Cetinju se je pričela z zamudo,	ker	je	bilo treba po	razpusitu Narodnega gledališča L.R Crne
gore —	odlok	10	tem razpustu	pa je .bil izdan zelo .poizno — ustanoviti
dve novi: Narodno gledališče na Cetinju in Narodno gledališče v Titogradu. V minuli sezoni, ,še v času, ko so se podpisovale .pogodbe o angažmajih, simo mislili samo na republiško gledališče. Sele ipoizneje je Izvršni svet iLR Crne gore izdal odtok, da se namesto enega republiškega ustanovita, dve mestni gledališči.
Ob ustanovitvi Narodnega gledališča v Cetinju se je nova uprava znašla pred hudimi težavami, 'kaiko sestaviti 'in zbrati ansambel, saj so bile pogodbe podpisane samo za eno gledališče, a večina na novo angažiranih igralcev se je odločila za Titograd.
Z mnogo manjšim umetniškim ansamblom 'kot ga je imelo republiško gledališče v minuli sezoni, je 'Narodno gledališče v Cetinju začelo letošnjo sezono ob mnogo večjih nalogah in večjih naporih ikoit bi bili potrebni, če bi bile vse priprave opravljene o pravem času.
Gledališče bo letos izvedlo šest do sedem premier :in dve slavnostni akademiji': Sterijevo in iSremčevo.
Prva premiera -bo v oikv.iru proslav obletnice J. Sterije Popoviča: njegovi »Rodoljupci« v režiji Radoslava Vesniča, režiserja SNP Novi Sad.
Režiser Narodnega gledališča .BiiH v Sarajevu Vlado Jablan bo v cetinjskem gledališču režiral Hansa Ti'emeyerja »Mladost pred sodiščem«, Peograjsiki režiser Dušan Antanijevič .pa Dobrič aminov« » S k upn o stanovanj e «.
V	okviru proslav Sremčeve obletnice bo cetinjsko gledališče v režiji Dušana Popoviča, dolgoletnega igralca in režiserja Črnogorskega narodnega gledališča izivedlo Stevana .Sremca .»Zono iZanfirovo«.
Režiser Djordje Vujovič bo režiral sodobno psihološko dramo, ki pa še ni dokončno določena.
Znani dramski 'Umeitniik in prvak Narodnega gledališča v Beogradu, Raša Plaovič, velik prijatelj črnogarakega gledališča, bo pod konec sezone režiral 'klasično delo, ki pa .tudi' še ni dokončno izbrano.
Angažirani so bili naslednji novi člani umetniškega ansambla: Mi-lorad Majic iz Pančeva, V era lin Ilija Petkovič iz Titovega Užica, Dragica Viskovič .iz Zagrebškega drams.kega gledališča in trije absolventi sarajevske Srednje .igralske šole.
Kot scenograf in slikar je angažiran Gojko Berkuljan, vodstvo gledališča pa je zaupano Petru Vujoviču, dosedanjemu 'članu Drame in režiserju Črnogorskega narodnega gledališča.
VIDOJE MARKOVIČ'
„Vojna in mir“ na gledališkem odru
1’ISCATORJEVA UPRIZORITEV V SCHILLERJEVEM GLEDALIŠČU V BERLINU
V	»Gledaliških razgledih«, ki so bili ,pripravljeni in itud.i te postavljeni za il. številko GL, pa so morali iz že pojasnjenih razlogov ((preobremenjenost ■tiskarne) izpasti in so objavljeni šele v te>m zvezku na drugem mestu, isem na kratko poiroi6al o Pisca-torjevi (Uprizoritvi Tolstojevega romana »Vojna in mir« v Berlinu. Omenil sem tudi, da smo zaprosili dramaturški oddelek Schillerjevega .gledališča v Berlinu za avtentično poročilo o tej uprizoritvi. Prvi dramaturg omenjenega gledališča, Albert Bess-ler, nam je medtem že poslal kratek sestavek, ki pa goivori bolj o dramatizaciji kot o uprizoritvi. Priložil je tudi nekaj fotografij, od katerih dve objavljamo, žal z neavtentičnim našim kometarjem.
Se kratka novica	v tej zvezi: Piscatorjevo dramatizacijo »Vojne dn	miru« je sprejel v repertoar
J. Vilar za T. N. P.	„	.
Urednik.
Med bivanjem v Sovjetski zvezi, leta .1032, se je Erwimu Piscatorju porodil nažrt, da bi dramatiziral Tolstojev roman »Vojna In mir«. Piscator je tedaj zrežiral v ISZ film »Vstaja ribičev v Santa Barbari« po	romanu	Anne	Seeghers. A njegovega	načrta ni pripisati samo vplivom	ob	bivanju	v SZ; k tej 'zamisli so ©a vzpodbujali itudi grozeči
dogodki v svetu in imu narekovali, da bi uprizoril prav .»Vojno in mir«, umetnino, ki prikazuje absurdnost sleherne vojne, in to zavestno kot opomin ipred groze&o vojno nevarnostjo.
Hitlerjev .nastop je preprečil Piscatorju vrnitev v rotjstno mesto Berlin. Ko je končal režijo filma v SZ, je odpotoval v Pariz. Tu je začel skupno z romanopiscem Alfredom Neumannom, prav tako nemškim emigrantom pripravljati dramatizacijo .»Vojne lin mira«. Pri delu sta morala upoštevati, da uprizoritev v Nemčiji pod Hitlerjem ne bo več možna, da pa bo opomin pred vojno veljal Združenim državam, Franciji in Angliji. iffBesslerjev sestavek objavljamo v natančnem, mestoma siicer nekoliko skrajšanem prevodu, vendar si na tem mestu ne morem kaj, da bi ne opozoril na politi6no kratkovidnost avtorja — Op. ur.) Začela so se pogajanja za uprizoritev v New Yorku
in Londonu. Uprlzoiriitev v Versaillesu je bila že fiksirana, ko je izbruhnila vojna in pomedla z vsemi načrti.
Pisca tor je skupno z A. Neumannom pred prodirajočimi Nemci zbežal iz Pariza v New York. Ustanovil je gledališki studio, kjer je že 1. il938 končana dramatizacija 1. 1S42 le doživela odrski ikrst. Glas skupine nemških političnih emigrantov, sodelujočih pri Piscaforjevii uprizoritvi dela, ki je sredi besnenja druge svetovne vojne skušala dokazovati nesmiselnost in absurdnost sleherne vojne, je ostal gto$ vipijoičega vpuščavi. Pokazala in dokazala pa je ta uprizoritev eno: da raizen Hitlerjeve Ne.mlči|je žiivi še druga Nemčija, boilj hufnana, miroljubnejša in nasprotujoča slehernemu nasilju.
Zlom Hitlerjevega ,rajha je naposled PilscatoTju omogočil dolgo pričakovano vrnitev v domovino, kjer je iželel — na torišču svojih nekdanjih velikih uspehov — začeti \z umetniškimi isredstvi borbo za humanizem, mir in etični dvig človeka. Skupno z Gurot.ramom Priifer-jem, pisateljem in radijskim dramatikom iz Hamburga, je še enkrat predelal newyorško verzijo dramatizacije. A. Neumann je namreč medtem v New Yorku v emigraciji umrl. Izkazalo se je, da newyorška verzija nemškemu gledalcu ne bi dovolj pojasnila političnih ozadij
Posnetek z vaje za Piscatorjevo uprizoritev »Vojne in mira« v berlinskem Schillerjevem gledališču. Prizorišče je podaljšano v avditorij, kjer je poglobljena arena, pred njo majhno odrišče in prostor za orkester. Na prehodu med pravim odrom, na katerem zavzema ves prostor nagnjena steklena plošča-šahovnica, je napovedovalec Wilhelm Bochert, na levi Klaus Miedel kot Napoleon, na sredi Johanna Wichmann kot Nataša in na desni Robert Mueller kot Kutuzov. V ospredju slike, med sedeži je vidna Piscatorjeva režiserska mizica.
Foto H. Koester, Berlin.
Prizor iz Piscatorjeve uprizoritve »Vojne in mira«: borodin-ska bitka. Na desni je videti silhueto napovedovalca, ki je sklonjen nad stekleno ploščo, osvetljeno od spodaj, na kateri so razporejene skupine svinčenih vojakov. Formalno vzeto, je ta prizor videti kot demonstracija bitke na maketi, vendar poročila pravijo, da ga je Piscatorju uspelo oživiti in mu dati dinamiko ter napetost.
Foto H. Koesfcer, Berto
Napoleonovih vojn in da b;i ne ibila dovolj aktualna. Zato sita se drama-fcizatorjia odlo6i>la, da ne bosta pisala dramatizacije .romana, marveč da bosta ustvarila osnovo za pripoved o v a n j e '(popolnoma ustrezno neprevedljivo »Nacherzaehlung« — Op. prev.) Tolstojevega dela sob uporabi njegovih motivov. Uvedla sta torej napovedovalca (lahko tol ga imenovali tudi razlagalca ali pojasnjeval ca), ki demonstrira politično ozadje »Vojne in mira« iim ki obenem povezuje intimne, po romanu povzete scene in splošno politično dogaijanje.
V	smislu osnovne teze Piscatorjeve dramatizacije se 'razlagalec ob koncu obrne v direktnem nagovoru na publiko in jo opomni, naj ob spominu na milijone žrtev v vojnah zadnjih petdesetih let posluša imperativ časa: da ... »iMenschen sittlich und die Sittein meinschilieh werden« im da toi nihče več ne dvignil roike nad sočloveka in brata.
iLetas 'je bilo to dramsko deilo o vojni din miru uprizorjeno v Schillerjevem gledališču v Berlinu, in je doživelo izreden uspeh pri občinstvu. Uprizoritev dokazuje, da je občinstvo »Vojno in mir« razumelo kot opomin in svarilo ter ga sprejelo ipraviiilno in z odprtim srcem.
|Za Gledališki list Drame SNG napisal ALBERT BESSLER, iz rokopisa prevedla
98	ZORA	FILIPIČEVA
Petdesetletnica režiserja Ferda Delaka
Nedavno je praznoval slovenski režiser 'Ferdo De.lak 50. obletnico rojstva. (Poznamo njegovo ,bohemsko naravo in verno, da ,sii 'iz takih in podobnih 'Obletnic prav nič ne stori. Navzlic temu je morda umestno, da spregovorimo nekaj besed 10 njem in njegovem delu, iker živi po večini izven Slovenije in .zato naši mladini ni posebno znan.
'Delak se je rodil v Gorici, po iprvi svetovni vojni pa se je šolal kot gimnazijec v Mariboru, (Novem mestu, nato pa na univerzi v Ljubljani. Ze zgodaj se je posvetil gledališču, bil nekaj časa v ljubljanskem ansamblu, ustanovil svoj »Novi' oder«, nato pa se začel publicistično udejstvovati z revijo »Tank« in .Novo umetnostjo. Toda ni strpel doma, preko Salzburga je prižel na Dunaj in bil ondod vodja Prolet-teatra, kjer mu je zlasti uspela režija Sinclairjevih »Rdečih ■ krokarjev«. Po poizkusnih 'režijah v Mariboru in Ljubljani ter po potovanjih v Prago, Berlin lin Pariz je bil zopet na iDunaju, kjer je v gledališču »Rdeče pomoči« vodil .govorne .zbore. Po zopetnem prehodnem bivanju v Ljubljani, kjer 'je kot režiser sodeloval pri' prvih slovenskih filmih, je nastopil' svojo pot kot režiser po .številnih jugoslovanskih gledališčih. Takoj po vojni je ibil prvi upravnik novega Slovenskega narodnega gledališča v ITnstu, nato upravnik hrvaškega gledališča na .Reki, danes pa je .ravnatelj .gledališča v Banjaluki.
'Delak se je kot režiser trudil .oživiti okostenele forme režije in ji pripomoči do večje veljave z modernimi tehničnimi, g.itonimi. in govornimi sredstvi. Pri nekaterih njegovih dramatizacijaih .(zlasti Deseti brat, Hlapec Jernej, Sve.jik) se mu je to zelo posrečilo. Pozneje je svoj režijski- izraz skušal poglobiti, kar mu j.e prineslo priznanje zlasti v Zagrebu pri režijah Ostrovskega, iShaw.a itd. Posebno pomembno je njegovo posredovalno delo v naših južnih gledališčih, kjer je z veliko vnemo prevajal in režiral dela slovenskih .dramatikov .(v Zagrebu uspešna režija Cankarjevega »Kralja .na Betajnovi«). V zadnjem času je iza skladatelja Papandojpula napisal operno (besedilo »(Rona« po Leskov.čevi drami »Dva 'bregova« in je .to opero .tudi uspešno režiral kot gost na Reki. Prav v tem pogledu so Delakove zasluge pomembne m še ne dovolj ocenjene. Ko smo pred leti v našem listu ob 25-letnici Delakovega umetniškega delovanja, ki jo je praznoval, v Zagrebu, skušali v .kratkem 'člančiču podati obris njegovega deila, smo opozorili na to plat .njegovega delovanja. Kazalo je 'tedaj, da se foo Delak iz neposredne bližine, z Reke, kamor je potem prišel, pogosteje vračal k našim gledališčem. Z eno samo izjemo — gostovanje v Mestnem gledališču v Ljubljani — se ito ni zgodilo. .Upajmo, da bo Delak navzlic temu našel na novem službenem mestu dovolj priložnosti iza nadaljevanje svojega dela kot pospeševalec povezave med slovenskimi gledališči z njih izvirno slovensko dramatiko .in različnimi gledališči na slovenskem jugu.	..
Razstava kostumskih in scenskih osnutkov
Društvo umetnikov uporabne umetnosti v Ljubljani i(prej ,Društvo za dekorativno umetnost) je v času od 15. dio 30. junija 1955 priredilo v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani svojo II. razstavo. Razstava se je odlikovala po okusnem aranžmaju, imela pa je dosti manjši obseg kakor I. razstava, ki je bila maja 1053. Kakor vse kaže, so prireditelji namenoma hoteli pokazati le izbrane razstavne predmete, da poudarijo načela modernih razstav: mon mulita, sed multum. iZiaito tudi mi bilo velike izbire v oddelku, iki je kazal dela naših gledaliških imscematorjev ■im risarjev kostumov. iCe smo ob prvi razstavi ugotovili (glej GLLD 1053/54) obžalovanje, da razstava ni bilo zasnovana zgodovinsko in da je bilo videti zvečine novejše gradivo, velja to tudi za novo .razstavo, s pripombo, da je na tej še zlasti manjkalo nekaj pomembnih imen, ki -bi tudi ob skrajni redukcija gradiva morali razstavljati svoje načrte. To pa ne izato, da bi dosegli ustrezno številnost razstavljenega gradiva (ker to izključuje načelo izbire im ureditve razstave), temveč zato, iker prikaz delavnosti naših inscenatorjev ni popoln, upoštevajoč itudii maj-strotžje kvalitetno merilo, če dmiscematorji, ikii so iše vedno aktivni, me pokažejo svojih dosežkov. iLe taiko bi ibilo možno neko merilo, zlasti za laičnega gledalca, kiii je ma letošnji razstavi pač lahko osupnil pred odrstoo inscenatorsko (fantastiko S. Jovanoviča, rnii pa našel (korektiva ob delih drugih linscenatorjev, tem poizkusom vsaj enakovrednih. Na splošno je obžalovati, da naši1 imscenatonji in risarji! kostumov le izjemoma pokažejo svoje dobre stvari, tudi če gre za važne razstave pred mednarodnim občinstvom. Kakor lami za gledališko raizstavo v New Yorku so tudi letos za (Dubrovnik neodgovorno odpovedali dp pustili, da sta se slovenska inscenacija in risanje kostumov pokazala v skrajno nezadovoljivi obliki. Obžalujemo, da smo prisiljeni napisati to ugotovitev.	Jt
I
Shod gledaliških zgodovinarjev
V	drugi polovici meseca julija je priredilo Socieity for Theatre Research mednarodno konferenco v .Londonu. Konfrence se je udeležilo po delegatih 18 držav, medtem ko so Avstralija, ilzrael in Jugoslavija poslale opazovalce. Od Slovencev se je mednarodne konference udeležil inž. Filip Kumbatovič kot profesor Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani, ki je že dve leti včlanjena v omenjeno društvo. Konferenca je obravnavala zlasti vprašanje deleža posameznih narodov v splošni gledališki kulturi, nadalje vprašanje narodne i,n mednarodne odgovornosti gledaliških knjižničarjev im kustosov zibirk zgodovinskih gledali-
škiih predmetov, itorej gledaliških muzejev, 'ter .naposled izredn-o važno vprašanje sodobne gledališke problematike, iki zadeva vpliv gledališke zgodovine im gledališke tradicije na sodobno gledališko stvarnost, kakor se kaže v današnjem gledališkem izrazu. Vsekakor zelo zanimive obravnave, katerih praktični uspeh bi se moral pokazati v čim večji možnosti, da bi ise v mednarodnem merilu mogli uveljaviti itudi/ manjši narodi. To je tisto, kar bi moralo v izdatni meri zanimati zlasti Slovence, če nočemo, da toi ostali mutasti to neupoštevani v izboru močnejših .prijateljskih in sovražnih nam narodov.	jt
Arthur Miller: »Lov na čarovnice«; režija Slavko Jan, scena Sveta Jovanovič; premiera 8. oktobra 1955. Branko Miklavc kot J. Hale, Edvard Gregorin kot Danforth, Maks Bajc kot Herrick, Stane Potokar kot Parris, Pavle Kovič kot T. Putnam, Lojze Rozman kot E. Cheever in Ivan Jerman kot Hathorne.
Foto Jere
Med novimi dramami in gledališči po svetu
KARL -ZUCKMAYER JE NAPISAL 'NOVO DRAMO Z 'NASLOVOM »HLADNA L.U-C«. Posamezne odlomke so že 'objavile -nekatere nemške revije, krstna uprizoritev pa bo v letošnji isezoni in :s;iicer skupno v dunajskem Burgtheatiru, v Hamburgu (režija Gustaf Gruendgens), Diisseldorfu (režija Karlheiniz Stroux) in v Schillerjevem gledališču v Berlinu '(režija Helmut iKaeutneir).
»Das fcalte Li-cht« ima ‘tri dejanja. Drama se 'godi v Angliji, v Združenih ameriških državah in na Pacifiku. Naslov .pojasnjuje avtor z .naslednjim stavkom iz nekega učbenika jedrske fizike: »,Z izrazom .hladna luč' označujemo pojav luči, pri katerem ni ne 'toplote me izgorevanja.«
Kratka vsebina: Krištof Wioi1.iters, mfoa-d, izredno talentiran nemiški fizik, Ijie zaradi političnih razlogov — ibill je član Komunistične partije — emigriral 'iz Hitlerjeve Nemčije v Anglijo, ikjer ‘je nadaljeval študije. Po začetku vojne .ga najprej pošljejo s transportom emigrantov v Kanado, pozneje, fco opazijo njegove sposobnosti, ga pokličejo nazaj v Anglijo in ga pošljejo na delo v atomski laboratorij. Njegova nadaljnja pot, polna zunanjih in notranjih dramatičnih napetosti, je poit »idealističnega .izdajalca«. Deloma prostovoljno, deloma pa na zahtevo tovarišev izda skrivnost atomskega postopka.
Avtorske pravice iZuckmayerjevih del ima založba S. -Fischer v Frankfurtu na Meni-, ki bo, upam, kmalu ustregla naši prošnji in nam poslala besedilo, te po problemu in vsebini, kolikor jo pač v kratkih potezah poznamo, zelo napete iln zanimive drame, nato pa se bo odločilo, aili pride v prihodnji sezoni na naš repertoar ali ine.
(Naknadni pripis pred izidom -številke: '»Hladno lu-č« smo medtem dobili in -bomo o njej poročali1 v eni prihodnjih številk.)
DNE 24. MARCA 1955 JiE BILA V GLEDALI-SCU MORO,SCO V MEW YORKU krstna uprizoritev naj novejše drame Tennesseeja Williamsa »C at on a Hot Tin Roof« (Mačka na razbeljeni pločevinasti strehi). Krstno uprizoritev je izvedel ansambel »>The P-laywrights Coimpany«, 'režiral -je lElia Kazan. -Pred nekaj dnevi je -pri založbi »A new -d-irectiionis book« v iNew Yorku izšla 'tudi knjižna izdaja itega dela. 'Us-pelo .naim jo je dobiti, vendar drame nismo uvrstili v repertoar, ker obravnava ekskluziven problem homoseksuailizma. -Drama je sicer pisana z izredno umetniško tsll-o, v njej so ‘izoblikovani plastični in jasni značaji, dialog je mojstrski in dramatična napetost raste od prizora do prizora, vendar pa je osrednji problem v zavesti našega -človeka komajda prisoten in komaj znan. iNe itorej 'puritanstvo ali predsodki, marveč stvarna presoja vprašanja nam je narekovala odločitev, da bomo namesto te najnovej.še drame velikega ameriškega draimatiiika Williamsa -letos 'Uprizorili njegovo 'nekoliko starejšo .»Tetovirano rožo-«. Zanimivo je, da so i»Mač.ko« napovedala zelo redka gledališča v Evropi. Osrednja vsebina dela je družinska drama -med -Margaret in -homoseksualcem Bri-cko-m. Zakon se je ‘izpreme-ml v pekel in .Margaret se 102 počuti koit »mačka na razbeljeni pločevinasti strehi«, Brick pa je
mnenja, da mačka takrat, 'ko na razbeljeni strehi res več ne more vzdržati, skoči v 'kakršno ikoli globino. Najmočnejši prizori v delu, prizori s klasično napetostjo, ise odigravajo med očetom in sinom, ki priznava, korak za korakom, drobec za drobcem, (resnico o sebi: prijatelj mu je padel, pekla v zakonu, od katerega je pričakoval zdravja, me vzdrži več, zato išče .rešitve v alkoholu. Vse :t.o se dogaja na praznovanj u rojstnega dne ipri očetu-silaku, ki mu rak izpodjeda korenine, a še prisili sina k priznanju na pragu smrti'. Drama izzveni sicer optimistično: Margaret pove, da bo dobila otroka, vendar je ta optimizem zelo .relativen. Morda bo od časa do časa nastopilo olajšanje, a dokončne in popolne rešitve mi.
»RESNIČNOST GLEDALIŠČA '(WIRKLIOHiKEIT DES THEAjTERS) JE NASLOV KNJIGE, ki ijo je pri založbi Subrkamp izdal znani nemški režiser in igralec Gustaf Gruendgens. V knjigi, so zbrani Gruendgensovi 'članki in predavanja o igri., režiji, scenografiji, o metodah vodstva gledališča, o repertoarni politiki in drugih gledaliških vprašanjih. Deloma sam, deloma komentator založbe pojasnjujeta Gruendgensovo delo v času Hitlerjeve diktature in poskušata zavrniti ostre obtožbe zaradi sodelovanja iz nacisti. Knjiga je zanimiv dokument o sodobnem nemškem gledališču. Gruendgemsa poznamo pri mas iiz nekaterih starejših nemških filmov. V 'letih po vojni se je ponovno uveljavil kot režiser im umetniški direktor državnega gledališča v Duesseldorfu.
»KATASTROFA ALI PREOBRAT iNEMSKEGA GLEDALIŠČA« (KATASTROPHE ODER WENDE DES DEUTSCHEN THEATERS) je naslov druge zanimive knjige, ki skuša podati podobo sodobnega .nemškega gledališkega prizadevanja. Napisal jo je kritik lim dramatik Egon Vietta, izšla pa je letos pri založbi .Orosite v Duesseldoirfu.
V ZALOŽBI AVSTRIJSKE DRŽAVNE TISKARNE JE IZŠLA pred
kraitkim publikacija, v kateri je E. .Lessing objavil 31 barvnih in 188 črno-belih posnetkov dramskih in opernih inscenacij zadnjih let v dunajskih gledališčih. Za študij scenografije in njenega razvoja izredno poučna knjiga do danes žal iše ni na razpolago v naših knjižnicah.
IBROTI JALOVOSTI SODOBNE NEMŠKE .IN AVSTRIJSKE DRAMATIKE se is čudnimi sredstvi bori neznani teoretik, ki ‘je .pred kratkim pri založbi Hermann Huebener izdal knijigo z naslovom »Rokopis« .in s podnaslovi »Priročnik za dramatiko«, »Oblikovanje, ustvarjanje besedne .umetnine« in »Drama, gledališče, film in radio«. Knjiga .ni miiič drugega kot zbirka makakih primitivnih formalnoHobrtnih receptov za .pisanje dram, scenarijev in radijskih iger, malo pomembna ali brezpomembna publikacija, ki pa jo vendarle velja registrirati, .če že ne zaradi drugega, vsaj zaradi ekstravagantnosti i.n zanimivosti.
PO (»TEHNIKI DRAME« .(TECHINIK iDES -DRAMAS) Gustava Freytaga nemara najbolj pregledna in jasna dramaturgija je po poročilih tujega tiska pred meseci izšla pri založbi Konrad Tri.lts.ch v Wuerzburgu. Napisal jo (je Gottfried Mueller in ji dal naslov »Dramaturgija gledališke igre, radijske drame in scenarija® .(Drama-turgie des Theaters, des Hoerspiels und des iFilms). Delo je naslonjeno na F.reytaga in na .ameriiške teoretike, živo zaradi številnih analiz sodobnih dram in scenarijev.
V CASU OD 28., .SEPTEMBRA DO '2. OKTOBRA JE B.I.L V ZAHODNEM BERLINU TRETJI KONGRES iDRAMATURGOV. Kongres že tretje leto organizira Dramaturgischer Arbeitakreis Berilm. 'Ni mi
znano, iaM se ga je letos udeležil kdo izmed jugoslovanskih dramaturgov. Lani se ©a je udeležil neki zagrebški .režiser, ki .je na kongresu itudi poročal o jugoslovanskem gledališkem življenju. Doslej .niso v celoti znane ne teme, o katerih je letošnji kongres 'razpravljal, miti ne rezultati, do katerih bo prišli. Med predlaganimi vprašanji za diskusijo je po neuradnih vesteh v (švicarskem tisku tudi tema o krstnih uprizoritvah novih dramskih del. 'Naj mi b'o dovoljeno citirati nekatere odstavke iiz predlagane teze, ki so zanimivi in aktualni' tudi za naše razmere:
.».Tudi v ladjedelništvu poznajo konstrukcijske probleme, o katerih je moč diskutirati. Toda med graditelji ladij še nikoli ni 'bilo diskusije o tem, ali mora ladja na vodi plavati, ali točneje, ali mora (biti tako narejena, da bo lahko plavala. Pri gledališču nekateri sodijo drugače. Pravijo: mogoče novo gledališko delo res še ni sposobno za plovbo, vendar pa mor,a mladi avtor enkrat videti', kako se 'bo njegov izdelek, spuiščen v vodo., vpričo publike potopil. Dramaturgi pravijo, da ibodo mladi dramatiki samo na ta način napredovali in ise naučili pisati drame. In tako prihaja do krsitnih uprizoritev del, za katera samo tisti, ki verujejo v čudeže, in pa avtorji upajo, da bodo uspela. Verjetno bi se tudi vsak mlad inženir, ki je skonstruiral novo ladjo, spametoval, če bi moral ali smel prisostvovati trenutku, ko bi se njegova ladja potopila že nekaj metrov od pomola. Toda rizii.ko bi bil prevelik. 'Gradnja ladij, sitaine namreč zelo veliko denarja, razen tega pa (bi! taki .poskusi uničili tudi nekaj človeških življenj. V .gledališču je riziko manjši. ISicer iso tudi gledališke predstave drage, toda država daje subvencijo in po vsaki, še teko ponesrečeni krstni uprizoritvi ostanejo pri življenju vsi sodelujoči. (Morda so še v največji .nevarnosti igralci, toda ti imajo z direkcijo gledališča pogodbe o angažmaju, ki jih vežejo, da morajo sodelovati, ,Ce ije stvar še tako vnaprej obsojena na neuspeh, jih dramaturg tolaži s tem, da pomagajo pri vzgoji mladih dramatikov in da služijo stvari nacionalne kulture. Občinstvo pravzaprav ini v nevarnosti. Pri teh eksperimentih ga uporabljamo v glavnem za to, da z žvižganjem ,ali odhajanjem pouči mladega avtorja. In zato mora obiskovalec plačati še 'toliko in toliko denarja. Vsa stvar pa ise ponavadi izteče tako, da poloma nista kriva ne gledališče ne avtor, pač pa uboga publika. Občinstvo pa se, kar je popolnoma naravno., branil vloge, ki mu jo dodeljujejo: da ibi namreč Igralo šolo za mlade dramatike.
Pr.i poskusih, kako pomagati mladim dramatikom, pa gledališče dostikrat precenjuje svoje možnosti, Kleist in Buechner .nista nikoli videla nobene uprizoritve svojih del. Resnični dramatik si je zgradil gledališki oder v svojih prsih, in s tem odrom ne more konkurirati nobeno gledališče. ,T,a »oder« mora biti preizkusno gledališče in samo tista dela, kil so prišla skozi ogenj resničnega umetniškega ustvarjanja in dramaturškega znanja, sodijo v gledališče. .Navsezadnje mi taka nesreča, če ta ali oni mlad človek, ki je prepričan, da izna pisati drame in jih včasih na žalost kar naprej piše, preneha s tem opravkom, ker mu nobeno gledališče noče njegovih del uprizarjati. V 'Ameriki ne vlečejo, kot v Evropi, mladih dramatikov za lase naprej. Williams n. pr. si je moral služiti vsakdanji kruh kot liftboy, natakar in vratar v kinematografih, preden je uspel s svojimi dramami. V Evropi pa hoče vsak mladenič, ki je napisal eno ali dve drami, živeti kot svoboden književnik. (Ladjedelnica, ki se ji ladja nekaij minut za tem, ko iso jo spustili v vodo, potopi, izgubi ugled, delo in denar, ter propade. Skrajni čas ije torej, da se zgodi isto s tistimi evropskimi gledališči, ki ne glede na izgubljten denar, čas lin delo uvrščajo v repertoarje nezrela 104 dramska dela.«
Ko dobimo gradivo s kongresa, 'bomo vsekakor obširno poročali o rezultatih diskusije o itej temi (in o vsem delu kongresa), saj so načeta vprašanja', ki so živa in važna tudi za slovensko dramatiko, zlasti v zvetzii s festivali slovenske in jugoslovanske drame. V tej zvezi je omembe vredno Se naslednje direktno vprašanje iz neke druge teze za kongres dramaturgov:
»Na .letošnjem festivalu dramske umetnosti v 'Parizu, pri katerem je sodelovalo 20 narodov s 35 gledališkimi ansambli, m ibilo čutiti mlade generacije. Ali res nimamo obetajočih mladih dramatikov? Vsi pravijo, da jih Evropa nima. Tako smo na .festivalu pogrešali dramska dela s sodobno tematiko. Tri .gledališča iiz treh različnih držav so .igrala Sofoklejevega Edipa, itrii druga so se predstavila s predelavo Medeje, tri pa iso v Francijo limportirala Molier.a. .Dejstvo je vznemirljivo: ali dramatiki res izumirajo? Ali pa se odgovorni vodje gledališč ne potrudijo*, da bi jiih odkrili in vzgojili, ali pa nimajo za to poguma?«
iNa vsa ta in podobna vprašanja bomo morali v kratkem odgovoriti tudi Slovenci, če ne prej, pa z drugim festivalom izvirne dramatike ali v razpravi okoli te prireditve.
AMSTERDAMSKO MESTNO GLEDALIŠČE JE UPRIZORILO KOMEDIJO PABLA PICASSA. Slavni slikar Picasso je prav ob življenjskem jubileju, ki ga je nedavno praznoval, doživel -tudi krstno uprizoritev svojega prvega dramskega dela, ki mu je dal težko prevedljiv naslov »Le desire attrappe par la queue«, (Nemci so naslov
Arthur Miller: »Lov no čarovnic e«; režija Slavko Jan, scena Sveta Jovanovič; premiera 8. oktobra 1955. Janez Cesar kot G. Corey, Helena Erjavčeva kot Tituba, Branko Miklavc kot J.
Hale, Stane Potokar kot Parris, Mila Kačičeva kot A. Putnam,
Pavle Kovič kot T. Putnam, Mihaela Novakova kot B. Parris in Duša Počkajeva kot Abigail Williams.
Foto Jere	IO J
i
prevedli: Die Begierde am falschen Ende erwischt). Vest povzemam po poročilih v švicarskem -tiis-ku, zato ne morem o Picassovi komediji poročati nadrobneje. (Znano je le to, da j« -komedija doživela samo krstno uprizoritev, takoj zatem pa .jo je cenzura prepovedala. Kolikor je mogoče .povzeti iiz omenjenih poročil, gre za zelo svobodno surrealistično ljubezensko zgodbo. iNe glede ima -kvaliteto komedije pa je zanimivo iin 'presenetljivo že dejstvo, da se je stari slikar lotil pisanja in da je njegov prvenec prišel prvič na -oder v Amsterdamu. Prav zaradi te izrednosti smo kot kronisti zanimivi dogodek zabeležili.
DRAMATIZACIJO TOLSTOJEVEGA ROMANA VOJNA IN MIR JE UPRIZORILO SCHILLERJEVO GLEDALIŠČE V BERLINU. Dramatizacijo ©o oskrlbeli Alfred Neumann, Eirw,in Plscator in G. Pruefer. Režiser je Erwin Pisoator, glavne vloge pa so igraili Wilhelm ©rochert, Hans Diieter, Zeidler, Erwiin Ka-sler, Siegm.ar Schneider, Johanna Wii'tizm-ann, Berta Drews in Els-e Reuss. Namesto iporoAtla o tej zanimivi uprizoritvi naj citiram nekaj odlomkov liz -kritik: 'Edwin Kontijo v »Kurierju«: »Avtorji dramatiizaaije -n-i-so -obvladali snovi. Vrstni red njihovih scen ni zadostoval niti za -to, da -bi ipo-dali -približno vsebino. Prireditelji so -izpre meni-li dramatizacijo v pacifistično pro-klamacijo. Pisoator piiše v Gledališkem listu: '»1938. Toda vojna, iki se je bližala, je preprečila uprtaoiriitev -v VerseiLlesu, -Londonu in New Yorku.« In prav ta1 -pacifistični plakat je bil v 'Schillerjevem 'gledališču zasut z aplavzom, in to po uprizoritvi, ki je zopet dokaza-la nesmisel -eps-kega gledališča in je spominjala na žive slike, z -gledališkimi sredstvi i-zluščen-e liiz romana, in inan-izane pred -občinstvo.«
iGuen-ther Bloecker v »Ta-gesis-pi-egel«: -»Da Piscator n-i spravil na oder vsega Tolstoja, mu ni moč očitati, očitati pa mu je treba, da je spravil -n-a oder po-narej-enega Tolstoja. Ze scena 'j-e dokazovala, da Pisca tor iT-o-lstioj a napačno razume in interpretira. Dominanta scen-e je bila magično razsvetljena, steklena šahovska deska, montirana poševno, iki naj -bi predstavljala usodni prostor. N-a tej plošči se odigravajo politične in vojaške akcije ... Pri občinstvu ije imela uprizoritev uspeh. Prišlo je do navdušenih ova-cij za E. Piseatorja. Zdi se, da publika ni sprejela te dramatizacije samo ik-ot neke vrste surogat, -marve-č da je v tem poskusu videla prispevek -k obogatitvi' -im obn-ovilvi v zagato zavožene dramske forme.«
Dora F-eling v -»Telegraphu«: »Treba s-e je vprašati', kaj je hotel Pis-cator. Ali je h-o-tel posredovati Tolstoja, ali se je h-otel lU-deležiiti razprave o aktualni 'temi miru in voj-ne. Gotovo je h-otel oboje in prav na tem -se ije njegova režija zlomila.«
E. G. Sohaefer v '»iKoe-lmiscihe Rundschau«: .»...Režija E-rvviina Piscatarja je bila taik-o prepričljiva, da ga je 'olbčinstvo kar naprej klicalo pred zastor. Njegovi ef-ekti -niso več pretirani in ekstatični. Njegova mirna roka je vodila iin o-blikovala igralce in mizanscano.«
Iz -teh sicer zanimivih in značilnih, a protislovnih odlomkov si seve ni mogoče ustvariti -objektivne slike o tvegani upriozritvi 'grandiozne Tolstojeve umetnine, zato ibomo poskusili dobiti iin objaviti -avtentičn-o poročilo.
(Naknadni pripis tik pred izidom številke: avtentično poročilo je medtem, ko je ta zapisek -čaka-l n-a objavo, že prišlo in je tiskano v listi številki, rna kar bralce posebej -opozarjamo.)
»BELI NAGELJ« ,SE IMENUJE DUHOVITA SATIRIČNA KOMEDIJA, ki jo je napisal angleški pisatelj R. C. Sheriff iin jo tuje založbe ponuj-aj-o gledališčem -po Evropi. Avtor je na zelo staro in neštetokrat obdelano te-mo napisal nov-o in, priznati je treba, posrečeno
variacijo. Stara tema pa je povratek neke osebe, na ta ali drug mističen način >iz smrti v življenje in komplikacije med živimi, ki zaradi tega povratka nastanejo. V našem primeru (je pisatelj uporabil motiv spiritizma: neki borzni Špekulant se je na .Silvestrovo na klic spiritistov v.rnil i!z smrti iv življenje, nato pa se mu je zgodila nesreča, da je zamudil možnost ponovnega povratka v smrt. Tako se znajde nekaj let po tem, ko so iga izbrisali iiz 'državljanskega registra, liin ker nii limel dedičev, tudi zaplenili njegovo premoženje, iv .ruševinah svoje bivše vile in začne delati strašne preglavice oblastem. Birokratski uradniki stojijo pred nerešljiVtiim problemom, ikako nesrečneža ponovno vpisati v državljansko knjigo, zlesti pa še, kako mu vrniti zaplenjeno premoženje. Stvar se seveda izteče kot je treba, vendar pisatelj v zmešnjavi, (ki nastane okoli od mrtvih vstalega 'človeka, z duhovito ostro satiro smeši tako spiritizem, ki ga je sicer uporabil kot sprožil.ni moment za svoj« delo., kot tudi okostenele in neživljenjske paragrafarske metode v tradicijo in predsodke zabetonirane angleške državne uprave. V Angliji'je komedija 'imela, ikot poročajo, velik uspeh, iza naše 'kriterije pa je vendarle nekoliko preplitva, zato je nismo uvrstili v repertoar.
PRI ANGLEŠKI (RADIJSKI DRUŽBI BBC JE ANGAŽIRANA PISATELJICA LESLEY STORM, ki se ije pred kratkim predstavila tudi kot dramska pisateljica, medtem iko je BBC oddajal že prej celo vrsto njenih radijskih iger. Svojemu dramskemu prvencu je dala naisiloiv »The Day’s Mishief«, v njem pa obravnava v 'konvencionalni formi droban, a zanimiv psihološki problem, ki pa nikakor ni nov: ljubezen med učiteljem in učenko. Cisti odnos med profesorjem latinščine in njegovo učenko se v izrazito malomeščanski, predsodkov lin lažne morale polni sredini iizpremeni v nekako javno pohujšanje In 'javno ‘katastrofo. Problem se nujno mora tragično razrešiti. Drama Lesley Stormove je v zadnji sezoni v Angliji :in v nekaterih drugih zapadnoevropskih gledališčih doživela izreden uspeh, kritika priznava pisateljici lepo mero dramaturškega znanja im umetniške potence. iZa naše kriterije pa tudi ta drama ni dovolj tehtna, da bi jo uvrstili v repertoar.
PRAVI PRAVCATI GLEDALIŠKI ŠKANDAL so imeli pred meseci v imuenchenskem gledališču iKammerspiele. Pripravili so krstno uprizoritev nemške novitete Leona Stettnerja z naslovom »Iskender«. Drama obravnava zadnja lata življenja Aleksandra Velikega (Iskender je ime, ki so ga Peržani dali velikemu vojskovodji). Zaradi konflikta med režiserjem lin upravo gledališča so krstno predstavo po prekinjeni generalki odpovedali, potem pa je režiser najel neko drugo gledališče in uprizoril iS te Minerjevo dramo kot tako imenoivano močno predstavo po koncu rednih večernih gledaliških predstav. Kritika in 'občinstvo, ki sita zvedela za trenja okolii 'te predstave, sta dodobra napolnila .gledališče. Toda namesto pričakovanega uspeha se je razvil škandal z žvižganjem, protesti in obmetavanjem igralcev. Dela ne poznam, zato ne morem o njem podrobneje poročati, kolikor pa povzemam iz poročil v tujem tisku, je nekak omnibus strahot, krvi, umorov, bičanj, sadizma, brutalnosti in blaznosti. Jasne so baje pisateljeve in režiserjeve aluzije na zadnje Hitlerjeve dneve. Povod za škandal na premieri pa je dal igralec K inski, ki ga ibaje ni bilo moč razumeti in ker gre v bistvu za celovečerni monolog, zato tudi ni Ibilo mogoče sprejeti in doživeti drame. Dogodek beležim .kot kronist s pripombo, da je stališče občinstva, ne glede na razloge, ozadja in motive, ki jih ne moremo poznati, razveseljivo, saj kaže živ, prizadet in prav zato odklonilen stav do ponesrečenih ali slabih uprizoritev. Sklepati je torej, da bi bilo Isto
občinstvo sposobno z navdušenimi ovacijami nagraditi dobro delo. Maj mi, 'bo dovoljena še ena pripomba: kolikor poznam razmere v nemškem gledališču in ,psiihozo Nemcev, ni izključeno, da so .škandal organizirali in izvedli nacisti, ker so bile, koit omenjeno, v delu, režiji in interpretaciji glavnega igralca očitne aluzij,e na blaizno in odvratno človeško zver, tki se je imenovala Hitler.
»DVA ANGELA IZSTOPITA« (ZWEI ENGEL STEIGEN AUS) je naslov move nemške drame, ki je doživela pod konec lanske sezone krstno uprizoritev v Narodnem gledališču v Mamnheimu, napisal pa jo je znanji nemški napredni pisatelj in dramatik Guenther Weisenborn. Dejanje se odigrava »nekje med progo in cesto«, pri preprosti lopi ob železnici. Pod večer, tik pred delopustom, slišimo .štiritaktno pesem krampov. Progovni delavci popravljajo železnico. Nekje v bližini se je prevrnil tovorni/ avtomobil, na katerem so peljali v živalski vrt Izredno strupene .škorpijone in progovni delavci jih za lepe nagrade ikljub nevarnosti vneto .lovijo. Medtem pristane na sceni čuden projektil, iz katerega izstopita dve še faolj čudni ibitji. O ljudeh, ki jih tu najdeta, govorita kot o .divjih bitjih, ki žive v prazgodovinski dobi, kot o trogloditiih, kot o bitjih, ki imajo dobro razvite čute, a zelo primitivne možgane, kot o '» ... obritih uničevalcih, blaznih od strahu pred uničenjem«. Vest o prihodu »marsovcev« je že prišla med iljudi in .prvi je pridrvel novinar Wal. Med divjo vožnjo na svoji vespi je že pripravil tudi naslov za senzacionalno reportažo. Naslov se glasi »Izstopila sta dva angela«. Toda da ibi se idila ne razbila, dado novinarja pod ključ in med progovnimi delvci in delavkami ter med obema državljanoma vsemiirja se splete konverzacija, .iz nje razvije prva ,ljubezenska vez do ženskega bitja n.a našem »sicer taiko zelo, po stvarni in po psihološki atmosferi hladnem planetu«, in naposled se oba obiskovalca odločita, da ne bosta več zapustila zemlje. Komedija se konča sredi zavojev fantastične kovinske konstrukcije vsemirske antene, po kateri marsovca sporočata svojim, da se ne bosta vrnila.
Wei!senbornova komedija je mešanica komedije tipov in moderne aktualne kabaretne komedije, .realizma in fantastike, satire .in ironije. Njena vrednost je v dialogu, v droihnih duhovitostih, v drobnih opazovanjih, v satiričnih osteh na našo civilizacijo .in moralo, kot celota pa zaradi ohlapne gradnje in neenotnosti zgodbe' ter pomanjkanja dramatične napetosti ne predstavlja dosti več kot .aktualno zanimivost.
ANGLEŠKI DRAMATIK JOHN WHiITIiNG, KI JE DALJ ČASA-2IVEL V NEMČIJI, je lami napisal zelo zanimivo dramsko Studijo o izrazito nemškem povojnem problemu, znani nemški režiser Gustaf Gruendgens pa jo je v Narodnem gledalilšču v Dusseldorfu prvič postavil na oder in dosegel ,z njo fantastičen uspeh.
Eden generalov bivše nemške vojske se v.rne po sedemletnem ujetništvu v domovino, kjer ubije svojo bivšo ljubico in si najde novo, mlado, .nedolžno dekle. 'Življenje hoče živeti na novo, pozabiti hoče vse, kar je toiilo, kajti v vojni je zagrešil hud zločin, ki ga teži in preganja. Kot komandant oklopne enote je dal pobiti skupimo slabo Oboroženih .partizanov in neoboroženih žena 'ter otrok. Po zločinu se je v njem vzbudila vest lin nenadoma je spoznal (?!), kaj pomeni človeško življenje. D.a hi obvaroval sramote starega oficirjia in vojnega tovariša, ki bi moral zaradi umora in zaradi vojnega zločina pred sodišče, ponudi sam kancler po pruski navadi generalu strup, nakar ta i»gre v prostovoljno smrt«.
Whii'ting se je lotil zelo globokega in pomembnega vprašanja, vendar njegova umetniška sila ni mogla Obvladati snovi. Njegovo delo
je zato skonstruirano, psihologija naivna d,n prisiljena, uspeh, .ki ga je Gruendgens z delom dosegel, pa je po mojem mnenju močno pre-tiinan in 'napihnjen.
V LONG IlSLANDU JE UMRL TUDI PRI NAS 'ZNANI NEMŠKI GLEDALIŠKI KRITIK IIN TEORETIK JULIUS BAB. Od leta 1933 dalje je živel v ©migraciji' in v emigraciji itudi umrl, star 74 let,. .Nekatera Bafoova dela so na razpolago tudi v ljubljanskih knjiiižniiaa;h.
V ZAPUŠČINI .PRED PETIMI LETI UMRLEGA 'NEMŠKEGA DRAMATIKA FRiIEDRICA WOiLEA, avtorja ‘tudi v hrvaščino prevedenih Kotorskih mornarjev, v .slovenščino prevedenega Profesorja Maimlocka, senzacionalna uspele drame Ciankalij in še mnogih drugih dramskih del, so nalšli dramo »Ladja .na Donavi«. Dejanje se odvija ma Dunaju po nemški zasedbi leCa 1938. Pod .konec sezone je delo doživelo krstno 'Uprizoritev v gledališču '»Maksim iGiOtnki« v vzhodnem Berlinu.
JEAN ANOUILH PRIPRAVLJA NOVO 'DRAMSKO DELO in napoveduje, da bo naslov posnel po Victoriju Hugoju i(Les Misžrables) a mu bo dal obraten pomen. Anouillh obravnava v svojem novem delu razne Oblastnike, prikazuje njihov način življenja, analizira njihovo psihologijo in odgovarja, krat je imoč povzeti in razbrati diz napovedi, na vprašanje, kaiko lahko dostikrat abnormalni posamezniki obvladujejo milijone zdravih in normalnih ,ljudi.	Lojze	Filipič
Arthur Miller: »Lov na čarovnice«; režija Slavko Jan, scena Sveta Jovanovič; premiera 8. oktobra 1955. Duša Počkajeva kot Abigail Williams, Majda Potokarjeva kot M. Lewis, Mihaela Novakova kot B. Parris in Vika Grilova kot; Mary Warren.
IIO
Foto Jere
Esej o sodobnem italijanskem gledališču
Antonio Marti
(Nadaljevanje)
Svojo prirojeno in prekipevajočo gledališko naravo je nenadoma razodel Ettore Giannini z bogato fantazijsko režijo Pirandellovega dela »Nocoj improviziramo«, ki ga je uprizorila akademijska igralska skupina. iRedna in zamotana vsakdanja praksa je postavila Gianninija tudi pred tekste z omejeno notranjo vrednostjo. Toda .tudi v teh primerih ise je pokazala sposobnost režiserja, ki je iznal najti izanje 'ustrezno mero pristalih odrskih učinkov. Gi.anninji se je ikmalu izkazal z duhovitim bogastvom komike im humorja, z intenzivnim čutom za ritem in barvo, o čemr pričajo dela različne pomembnosti: »Obrt gospe Waren« Bernarda Shawa, '»Igralka sobarica« Pavla Ferrari j a, Bourdetov »'Grahov cvet« in Kesseilriingov »Arzenik in stare čipke«. Toda komična struna ni bila edina, dasiravno je bila najzaznavnejšia izmed tistih, s katerimi de 'režiser razpolagal: ito se je pokazalo v 0’Neilovii »Čudni medigri« ((gledališke skupine Pagnan i^Ninichi), .kjer je Gianniiniju uspelo, da je z bistroumno poglobitvijo dramatsko zgostil težavno lin malo raztegnjeno ozračje te obširne .žaloigre. Zadnje razodetje Glanninijeve 'nadarjenosti je lbi'l iDi Giaeomov »0’voto« (quirinisfca skupina), 'Uprizorjen s tako prepričljivo odrsko polnokrvnostjo, da si je .režiser .nakopal razen občudovanja tako jasnega iin slikovitega osnutka tudi nekaj kritike zaradi dozdevne, dasiravno ne stvarne samovoljnosti okvira, dodanega besedilu.
Srečni so bili tudi začetni poskusi Aleisaandra Brissonija, ki je včasih kar imalce zloben 'in razigran, ;in se dostikrat nagiba k čarom pravljice. (Njegova prva poskusa z akademijsko skupino sta bila: Shakespearova komedija »Mnogo hrupa za nič« in Gozziijev »Kralj jelen«, ki sta dosegla pomemben uspeh zaradi iskrivega humorja, izvrstnih domislekov in intenzivnega gibanja, ki je poživljalo te pestre uprizoritve. (Treba je pripomniti, da je bil »Kralj jelen« iznajdljiva in samovoljna predelava Grozzijeve basni, ki jo je priredil Brissoni sam). Jasni, vedri in ganljivo učinkujoči 'režiserjev duh se je pokazal tudi v uprizoritvi Wilde.rjeve tridej>anke .»Prihodi in .odhodi«. Ko je Brissoni zašel v rutino potujočih igralskih skupin, ni imel več dosti priložnosti za uveljavljanje lastnih darov. Nekajkrat mu je 'škodovalo nagnjenje, da je rad izmaličil svoje osebe v zabavne (figure živih risank tudi tokrat, kadar niso bile videti, pripravne za tako preobrazbo, a.li pa je poudaril lahkotno bulvarsko plat nekaterih del ‘(Anoui.lh.ova »Ardelia«, dasiravno je bila naštudirana z izrazitim okusom). Včasih se je moral Brissone pomeriti tudi z deli, ki so bila tuja njegovemu okusu in .uporabiti ne.priiklad.ne igralce '(Sartrove »Umazane roke«.) Toda kadar se je lahko izognil kompromisu, je i(tudi še nedavno) potrdil sloves, da ima oster čut za ritem in dovršen smisel za barve. :(Pri tem ima dragoceno sodelavko v svoji soprogi, Maud Strudthoffovi, ki je sijajna kostumerka). *
j f Fojl!u&ujle ic /nokujia LA &jiafJivrr0opli in
Čisto drugačen je V;iito Pandolfi, čigar ostroumna in ukaželjna narava, prepojena s poskusi ekspresionistov to velikih ruskih režiserjev, včasih razumsko zavre ali ohladi intuitivno dogajanje na odiru. Pandiotfijevii akademski poskusi so ibili dokaj značilni za njegovo usmerjenost — od uprizoritve »Komedije .umetnosti«, poudarjene z ritmi moderne glasbe, pa do Gayeve »Beraške opere«, 'ki jo je vzdržal v natančnem -ritmu to prežel s polemično dvoumnostjo. K taki odnski postavi se ije iPaindolfi vrnil po nekaterih različnih poskusih z rednimi igralskimi skupinami, ki iso bili bolj itrezno 'realistično usmerjeni, gotovo pa precej manj osebni in pomembni. (Njegov povratek se je razodel s »Sejmom mask«, s polemično predstavo po vzorcu -commedie deli’iarte, v kateri so ekspresionistične to 'brechtianske reminiscence dosegle samo nekaj raztresenih učinkov, in s Cocteaujevim delom »Zaročenka z Eifflovega stolpa«, katerega 'besedilo, »okuženo« z drugimi bolj ali manj podobnimi besedili, je hotela poudariti pomen poskusa, ki je zdaj že dokončno obsojen. S svojo nedavno uprizoritvijo Toller-jevega '»Hinkemanna« .(Malo .gledališče v iFii.re.nzii) (je PandoMi dokazal, da zna dovršeno preliti v odrske vrednote svojo kulturno* dediščino, pri černr isi je pomagal s pisicatorianskiimi prijemi (spojitev odrske predstave in filmske projekcije), da je stisnil delo v okvir 'zgodovinske verjetnosti.
Mario Landi ise je pri marljivem opravljanju poklicne prakse izkazal včasih s pogumnim iskanjem nenavadnih tekstov — od Bruk-knerjeve »Botoe mladosti« do mnogih italijanskih sodobnikov (Moiravia, Chiesa, Jovine), pa tudi s krepkim odrskim razmahom.
Med najmlaljšimi režiserji, ki' so izišli .z Akademije, so omembe vredni: AdoMo Celi, s prepričljivo uprizoritvijo Sa.r.oya novega dela »Dnevi našega življenja«; iLuigd ,Squarzina, umerjeni avtor 'različno pomembnih predstav to uprizoritev nekaterih ilbsenovih del, ki kažejo tudi 'nekaj spornih stremljenj (skupina iRenzo Riicci); Luciano Salcem, duhovit temperament, ki se je uveljavil na Akademiji z Maettienrlink-kovim »Čudežem sv. Antona« 'in z Anouilhovim '»Plesom tatov«, 'in je nedavno potrdil svoje sposobnosti z okusno prireditvijo iMoli&rovega »Georga Dandina«; 'Luciano Lucignani, ki se doslej ibolj ukvarja s poskusi v »Malem gledališču« v iF.irenzi kakor z zrelim režiserskim delom.
Toda — ker nas je ta pregled privedel preko vojnega preloma do nedavnega časa, se je treba osredotočiti na dva lika, vznikla v zadnjih letih, ki sita najbolj obdarjena z bogato, izrazito gledališko fantazijo. To sta dva nadarjena samouka: Luchi.no Visconti 'in Giorgio 'Strehler, ki pa se po svojih darovitostiih vendarle globoko razlikujeta.
Strehler predstavlja nekakšno posvetitev tistega eklektizma, 10 katerem pravijo, da tvori histveno Ifizdognomijo naše .režijske panorame. Razume se, da uporabljamo to besedo v njenem .najboljšem pomenu, v pomenu široke razpoložljivosti izrazitih strun, ki .omogoča režiserju, da prehaja brez težave od ene vrste predstave do druge, pri čemer sii pomaga tudi s svoijo čudovito sposobnostjo za asimilacijo temeljnih poskusov sodobnega gledališča. .Po drugi plati je treba poudarita, da Strehlerjev eklektizem .ni toliko proizvod svobodne izbire, kakor antološke usmeritve', take, za kakršno se je doslej odločilo milansko .»Malo gledališče«. Strehler trdi, da stremi k »svojemu« tendenčnemu gledališču in nimamo vzroka domnevati., da ta njegova namera ni resnična. Pravzaprav .bii se znašli v težavah, če bi morali tvegati napoved, kam se bo takt* gledališče morda usmerilo. Verjeti moramo tistim, ki pripisujejo Strehlerju nagnjenje k neki izraziti vmesni obliki med baletom to .commedio deliarte, prežeti z zbadljivim modernim humorjem, k obliki, od katere je ostal sočen vzorec v
živahnem, vrtoglavem ritmu »Sluga dveh gospodov«, in ;lci jio manj dognano izkoriščata »iKnalj jelen« 'in '»Ukročena trmoglavka«. Strehler to zanika, čeprav je smisel za ritem ena njegov,iih očitnih posebnih vrlin. iZato moramo pri njem občudovati veliko sposobnost za .razgibano režijo klasičnih del, tudi če so .nenavadno obsežna in prežeta z visokim navdihom — včasih lahko opozorimo na nenehni, drhteči 'zanos (»Umor v katedrali!«), v&alsih ina odlično igranje a »revolucionarnimi figura-cijarni«; »Kakor vam drago«, uprizorjeno po vzorcu »bajnih predstav« 17. stoletja; Alfieirov »Oreisto«, pogreznjen v našopirjeno baročno razkošje; »Troilo in iCressido«, prevedeno s pestrim izrazoslovjem srednjeveške »chanson de geste«. V vseh ‘teh primerih najdem,o samovoljno prikrojevanje tekstov. Vendar moramo takoj dodati, da najdemo tudi strnjeno povezanost upriaoritve ,(poleg zrelosti in volje do velikih, po možnosti novih osnutkov, ki nima primere v Maliji), im ,o kateri ni mogoče dvomiti.
Stališče, liz katerega izhaja Vilsoonti, j,e skoraj vedno v veliki meri podvrženo spornemu razpravljanju; toda njegova odrska interpretacija ne dopušča nikaikih dvomov glede skladnositi režiserjevih namenov. Pač pa moramo poudariti, da privede kljub često presenetljivim figurativnim uspehom režiserja do tega, da je njegova predstava pre-nasičena in razblinjena.
Pri uprizoritvah verističnega značaja i(kar je več kakor .realistično zaradi namerne ostrine pri iskanju pristnega ozračja) se jto nagibanje k pre nasičenosti morda manj opazi, ali bolje .rečeno, zavzame drugačno obliko; to je prizadevanje, da b,i se predstava čimbolj natrpala tudi z najmanjšimi elementi lin podrobnostmi, ki ibi bile sposobne ustvariti določeno dramatsko vzdušje. Krčeviti višek tega prizadevanja je bil dosežen s »Tramvajem poželenje« Tennesseeja Willi,ams,a; to delo je imelo sicer že mnogo predhodnih zgledov, ki so skoraj vedno našli posnemalce glede soglasne pre.pričevalnosti in zgoščenosti učinkov; omenimo naj Cocteaujeve ».Strašne starše«, iKirklandovo in C.aldwellovo »Tobačno cesto«, Hemingwayevo »Peto kolono« in Anouilhovo »Euridi-ko«. Opozoriti moramo Se na neko drugo plat tega Viseonitdjevega prizadevanja, namreč na njegovo izbiro tekstov, ki priča o režiserjevi volji, da se ne bo 'izognil nobenemu izmed naj.težavnejiših lin najimoč-nej'ših (»Rihaird dl.«, »Nevihta v iBoboliju«). .Ali pa se ne bi irajlši pomudili pri nekaterih odrskih prijemih, ,ki jih izrazito Ibogata domišljija ustvarja pod pritiskom čarobnih zamisli '(»»Gorski orjaki«, predvsem pa »Čudežni čarovnik«, .».Rodbina Andropus«)? A če hočemo dojeti manj vidno, a stvaimejšo vrlino G. Strehlerja, se moramo najbrž obrniti v drugo smer: proti raziskovanju tistega gostega ozračja, ki ga dostikrat najdemo v ruskih delih, kjer se režiser sreča z drobnim, trpečim človeštvom v 'mračni žaloigri, ki >je ibliižja njegovim čustvom; in tako so se rodili čudeži.: »iMalomeščani«, »Drevo revežev«, »Zločin in kazen« (priredil G. Baty) in predvsem »Utva«. Tam se iskanje 'Odrskih učinkov podredi strnjenemu psihološkemu razglabljanju, tam prispeva igr® luči, ki jo Strehler mojstrsko obvlada, k ustvaritvi pravega ozračja, 'tam dosežejo učinki recitacije .(ki so v '»Malem .gledališču« včasih zelo različni, bodisi zaradi prevladanja odrskih elementov, bodisi zaradi nezadostne povezave sloga) svoj. absolutni višek.
Luchino Visconti je najbolj značilen primer dovršene .in logično usmerjene gledališke zavesti, izven skušnjav eklektizma. Vendar zasledimo v njem dve temeljni smeri: po eni plati nagnjenje h klasični predstavi velikega razmaha, z razkošno dekoracijo in včasih baletnim navdihom; po drugi plati nagnjenje k ostremu, verističnemu prikazo-114 vanju sodobnih del. To navidezno nasprotje je v resnici 'liahko poijas-
niti, kajti oba Viscontijeva načina ustrezata njegovi edini, siloviti želji, da bi »ustvaril spektakel« z .uporabo vseh elementov, ki lahko vplivajo na .gledalca. S tem opozorilom je tudi že pojasnjena nevarnost, ki tiči v samih zametkih V isoontijevega režijskega dela: to je, dodatne odrske vrednote prevladajo nad besedilom, iki se med -njimi nekako stiska in duši, tako da podvomiš o njegovem pomenu. Poglejmo na primer »Figarovo svatbo«, ki se je sprevrgla v balet s simboličnimi zamislimi sodobnega dramatskega 'Odra. V 'tem smislu je italijansko gledaliišče dolžno Visoontiju že več, ker je omogočil naglo prilagojevanje sodobnosti, na pr. s takimi uprizoritvami, kakršne so Williiamsova »Steklena menažerija«, Sartrova »Zaprta vrata« in Anouilhova .»Antigona«; v .prvi izmed teh se je verizem zavijal v mračno psihologijo, v drugi v motno projekcijo vesoljne stiske :in zaskrbljenosti človeštva, medtem ko je dosegel v tretji skozi filter sodobne vznemirjenosti .luč klasične vedrine.
;Za izpopolnitev slike lahko omenimo med režiserji, ki »o se izkazali, pri' »malih .gledališčih«, tale imena: Sandro Bolchi je bistroumen .avtor tekih .pomembnih predstav, kakršne so Gogoljev ».Revizor« in 0’Neillov »Gesar Jones«; Giannino Galloni (»Adamova glava«, »Noči jeze«); Giain Maria GugJielmino ((»Žalostna ljubezen«, »Pidk-oip iginl«); Gianfranoo de Bosio .(»Pobožnost«), In med tistimi, ki se ipo navadi udejstvujejo v potujiočih skupinah: Daniele D’Anza (»Pokopljite mrtve«, Irvtina Shawa, 'Hoflfrnannsthalove »Legende za vsakogar«, Coctea.ujev »Peklenski stroj«).
Neodvisna, izvirna .narava Alessandra Fersena se je imela doslej le redkokdaj priložnost izkazati; njegov instinktivni čut za .koreografsko figuraeijo d.n njegovo .obredno pojmovanje gledališča kot kolektivnega dejstva, kot spojitve glasbe in mimike z napisanim besedilom, sta ga usmerila k .odrskemu ,izr.ažev.anju po načinu »Hebrejske gledališke skupine«, ki je .pri svoji uprizoritvi dela «Lea Lebowitz« pričarala s .širokim koralnim navdihom ozračje kolektivne pobožnosti in razodela tajni pomen simboličnega ritima .kompozicije. To koncepcijo .je Fersen nedavno uporabil za Shakespearove »Vesele ženske "mndsorske«, zrežirane na prostem, v posrečenem .ritmu in barvitosti flamandskega sejma, kjer so se mimične .zborne figuracije točko za točko ujemale z besedilom.	(Nadaljevanje	prihodnjič)
Iz rokopisa prevedel dr. Ivan Črnagoj
POPRAVEK: Premiera »Svatbe krvi« F. G. Lar c e ni bila 12. oktobra, kot je navedeno na 3. strani 1. številke Gledališkega listo, marveč 13. 'oktobra. .Tudi premiera Machiavellijeve '»Mandr.agole« je ibila prestavljena od 15. na 19. oktober, kar je popraviti na 4. strani iste številke GL. Na strani 3 iste ištevilke lin v prispevkih o F. iG. Lorci na straneh 33—38 j,e na več mestih popraviti. »Svatbe krvi« v »Svatbo krvi«.
»
Pri metiranju 1. štev. GL je prišlo do napak pri Machadovi pesmi »Zločin se je zgodil v Granadi«. Pesem ima tri dele: I. del »osi naslov »Zločin« (prvih 14 verzov na str. 40), M. del nosi naslov »Pesnik in smrt« (str. 39), III. del nima naslova in obsega zadnjih 7 verzov na str. 40. Prosimo bralce, da to .popravijo: k podnaslovu »Zločin« dodajte številko 1, k podnaslovu »Pesnik in smrt« .številko 2, na strarni 40 napišite nad 7. verzom od spodaj številko 3. Obe.nem popravite v 7. verzu od spodaj na str. 40: Videli so jih, kako gredo mimo... Bralce prosimo, da na-m napako -oproste!
Domače gledališke vesti
Prihodnja premiera v iDnami bo v drugi polovici meseca. V .režiji ih sceni inž. arh. Viktorja Molke bo uprizorjen Goljev »Jurček«. Sredi decemibra bo že 'šesta premiera, lin sicer bo na vrsti prva slovenska uprizoritev Shakespearovega »Henrika IV.« '(prvi del). Režijo ima dr. Bratko Kreft, sceno pripravlja Vladimir Rijavec. .Pod konec decembra bo kot sedma premiera v sezoni uprizorjena komedija Fay Kanin ove '»Zibogom, sanje«, lin sicer v režiji Balbine Batteilino-Barano-viieeve ter v inscenaciji inž. arh. (Ernesta iFranza. »Henrika IV.« je prepesnil Matej Bor, »Zbogom, sanj,e« pa je pas,loven,ila Mira Miheličeva.
V	začetku decembra bo tudi prva premiera »Bralnega gledališča«, tako-da bomo do novega leta imeli osem premier.
SKUPNA PREMIERA AXELRODOVE KOMEDIJE S CELJSKIM GLEDALIŠČEM
Axe,lrodovo komedijo »iSedem ileit skomin«, ki prihaja zdaj prvič na slovenske odre, uprizarjamo skupno s Celjskim gledališčem. iS tem
uvajamo pri nas novo 'metodo sodelovanja med gledališči, iki je v svetu že dolgo v inaviadi: ko izide noivo domače 'ali tuje dramsko delo, ise dve ali velč gledališč 'dogovori za skupno premiero iali skupno krstno uprizoritev, ki je seveda natančno ali približno 'istega dne. Take skupne akaije poudarjajo med gledališči solidarnost in sodelovanje, avtorjem pa pomagajo lk več uprizoritvam njihovih del.
SLOVO DOSEDANJEGA UREDNIKA
Ko se poslavljam kot urednik dramskega Gledališkega lista, mislim, da je prav, da ob tej priložnosti tudi sam nekaj povem. ,Te vrstice bi sicer morale iziti v 1. 'številki lista, kar pa je bilo zaradi obilice ,gradiva nemogoče. Neki stavki v 'članku o mojem urejevanju lista bi utegnili pri nepoučenih 'bralcih ustvariti napaično sliko o odnosih med urednikom in osebjem tiskarne, ki naš ildlsit tiska. Reči moram, da so -bili ti odnosi vseskozi korektni in tovariški, kar je pri takem listu, ki izhaja periodično in ki je vezan na določen dan premiere, ki je pa spet odvisna -od mnogih faktorjev, pogoj za njegovo življenje. Ce omenim še težave, ki jih ima vsak urednik s pravočasnim oddajanjem rokopisov, ki ne pritekajo in tudi mnogokrat ne morejo dotekati po določenem načrtu, kar vnaša nered ,in dostikrat tudi zmedo v tiskarno, je še bolj jasna dobra volja 'in naklonjenost itiskarniškega osebja do našega lista itn do gledališča. 'Zato se ob tej, priložnosti inajlepše zahvaljujem osebju Tiskarne Slovenskega poročevalca za vse usluge in uvidevnost, ki so mi jo v težkih delovnih pogojih izkazali, prav posebno pa 'to velja tovarišem Vodniku, Krombholzu in Vlahoviču. Prepričan sem, da bo novi urednik Gledališkega lista našel pri 'odgovornih ljudeh tiskarne enako razumevanje.	Ivan	Jerman
K besedam Ivana Jermana želim kot novi urednik dodati le t.o, da me v (tiskarni — od odgovornih vodij do neposrednih sodelavcev pri tiskanju lista v posameznih oddelkih — sprejeli z vsem razumevanjem. Prav njihovi izjemni naklonjenosti do gledališča in do njegovega glasila se imamo zahvaliti, da je prva — sicer trojna, ker drugače zaradi objektivnih in resnično nepremagljivih ovir pač ni bilo mogoče — številka pravočasno izšla, daisl je bil prav v času njenega 'tiska -občutno reduciran električni tok in je bilo treba premagati še vrsto drugih hudih in resnih težav. Ko sem jim za to izredno naklonjenost jav.no zahvaljujem, upam, da ibo naše sodelovanje tudi v bodoče enako tesno in dobro.	Lojze	Filipič
Zamenjava gledaliških listov
Da bi izboljšali medsebojno sodelovanje, smo predlagali večjim gledališčem v Franciji, Angliji, Belgiji, Nizozemski, Avstriji, Švici, Vzhodni in Zahodni Nemčiji ter Češkoslovaški zamenjavo Gledaliških listov. Zamenjava gledaliških glasil med gledališči v Sloveniji je že dalje časa uvedena, nekaj publikacij pa dobivamo v zamenjavo tudi iz drugih jugoslovanskih republik.
Do zaključka redakcije smo prejeli naslednje publikacije:
LR SLOVENIJA:
Zbornik Mestnega gledališča v Ljubljani Gledališki list Mestnega gledališča v Ljubljani, št. 1
LR HRVATSKA:
Kazališta u Slavoniji, povodom smotre slavonskih kazališta.
Osijek, 1955
Splitska scena, Bilten narodnog kazališta u Splitu
ČEŠKOSLOVAŠKA:
Divadlo, Praga
ŠVICA:
Hefte des Stadttheaters Basel Hefte des Stadttheaters Luzern Schauspielhaus Ziirich
AVSTRIJA:
Blaetter des Burgtheaters, Wien Kammerspiele in Theater in der Josefstadt, Wien Tiroler Landestheater, Innsbruck
ZAPADNA NEMČIJA:
>Die Rampe«, Deutsches Schauspielhaus Hamburg >Thalia«, Thalia-Theater, Hamburg Schiller-Theater, Berlin Theater am Kurfuerstendamm, Berlin Die Theater der Freien Hansestadt, Bremen Bayerisches Staatstheater, Muenchen
VZHODNA NEMČIJA:
Hefte des »Maksim Gorki Theaters«, Berlin Berliner Enssemble, Berlin
HOLANDIJA:
Het Toneel, Amsterdam
H7
Gospodarsko
razstavišče
LJUB LJ ANA
LJUBLJANSKI VELESEJEM
organizira poleg stalnih razstav slovenskega gospodarstva specialne razstave in sejme za posamezne stroke gospodarstva republiškega, zveznega ali mednarodnega značaja. Vse večje prireditve so vnesene v mednarodni koledar razstav. V času, ko ni razstav, so razstavni objekti na razpolago tudi za razne družabne, kulturne in športne prireditve, kongrese, večje koncerte, plese itd.
Zahtevajte prvovrstne modne tkanine
Zefejčtčfte tov&Ktie, M&dv&dc
pri Ljubljani
telefon 27
Trgovina »NA VOGLU« (bivšiJelačin)
Ljubljana, Trg francoske revolucije 3, tel. 23-538
ima dnevno v zalogi vse vrste špecerijskega blaga in gospodinjskih potrebščin! — Po želji dostavljamo na dom!
Se priporočamo!
ELEKTRO-STROJNO PODJETJE
LJUBLJANA
Trata 12 / tel. 27-87
se udejstvuje na področju elektro-ko-vinske stroke z izdelovanjem električnih grelnih naprav, sušilnih omar vseh velikosti, talilnih peči, žarilnih peči, zavornih magnetov, tlačnih električnih grelcev vode (bojlerjev), aparatov za destilacijo vode itd.
Obiščite prodajalne parne pekarne
»BEŽIGRAD«
uprava Crtomlrova ul. 3a prodajalne Titova 51 in 168 Mala vas 14 Podmilščakova 57
, vrstah % vsert^ p0-
ueietn0 Va m PeC^va
\n p° ,tars^1 \eVe-
Vrt-
TJavo'
(tila
lo«
9P'
Ste'
,reiett'
jO-938
NAKIT
5 SVOJIMI POSLOVALNICAMI
..MANON" „MOŠKA MODA „DOJENČEK" ..OKRAS'
| NUDI VSEM ODJEMALCEM KVA-LITETNE PLETENINE. PERILO, 'opremo Z/\ DOJENČKE IN VSAKOVRSTNI
Trgovsko podjetje
..USNJE"
CELJE. Trg V. kongresa 4
nudi v oddelku na veliko in v detajlni trgovini raznovrstno usnje, čevljarske, sedlarske in tapetniške potrebščine ter pogonsko jermenje.
PRIPOROČA SE ZA UGODEN NAKUP!
TRGOVSKO PODJETJE
(blvtfl (/Lebane J
SE PRIPOROČA t
PEKARNA GRAD
s svojimi obrati
Gradišče 5, Staretova 18 Viška 46
Rožna dolina, c. II, št. 14 Celovška 250
IŠČE
ter Slaščičarna
Tržaška 85
Cenjenim odjemalcem nudimo dnevno svež kruh vseh vrst. V naši slaščičarni dobite vsak dan sveže pecivo in torte. Sprejemamo naročila za godove in druge priložnosti. Postrežba solidna. — Se priporočamo!
»ETOL«
CELJE, tovarna esenc in eteričnih olj
PROIZVAJA:
esence za likerje in žganje, za rum, limonadni sok, pokalice, sladoled in pecivo, arome za nadeve mehkega peciva, sadna olja za bonbone in parfumska olja za eau de co-logne, kozmetiko, toaletna in navadna mila ter razne tehnične proizvode
TRGOVSKO PODJETJE
DE
00
Ljubljana • Tei. 30-956
Vam nudi preko svojih skladišč in maloprodajalnic kvalitetne tobačne izdelke vseh naših tobačnih tovarn
Restavracija »KOPER«
GRADIŠČE 13	Telefon:	23-094
OBIŠČITE NAS PO PREDSTAVAH! PRISTNA ISTRSKA VINA!
ODLIČNA KUHINJA!
DNEVNO SVEŽE RIBE!
PRIJETEN VRT, POSTREŽBA TOČNA IN HITRA! — SPREJEMAMO NAROČILA!
T E S N I L K A
TOVARNA TESNIL
IN PLASTIČNIH MAS	.»nTV.lCt
StaSSe***
MEDVODE — SLOVENIJA
Brzojavi: TESNILKA MEDVODE
PAROLIT je tesnilni material za zatesnjevanje parnih, vodnih in zračnih vodov do temperature 400° C in do 20 atm. pritiska.
%!? 2&nmkm
SO LEA
ui 2dhcuJ}e
Veliko izbiro aktovk, damskih torbic, kovčkov, listnic, denarnic in razne druge usnjene galanterije Vam vedno v veliki izbiri nudi trgovina
USNJENI IZDELKI
LJUBLJANA, ČOPOVA UL. ST. 30
PRIPOROČAMO SE ZA NAKUP!
Sesad gg
proizvodno in trgovsko podjetje
Ljubljana
Prečna ul. 4, tel. 30-329
ODKUPUJE:
suhe in sveže gobane (jurčke) in druge vrste gob, nadalje vse vrste zdravilnih zelišč in gozdnih sadežev
PROIZVAJA:
odlično čajno mešanico »Planinski čaj«, dišavice za kuho in kuhinjske začimbe, krmilni prašek REDISOL, razne mešanice za kozmetično in prehransko industrijo. Dobavlja razne droge farmacevtski industriji in lekarnam
IZVAŽA:
suhe in sveže gobe, zdravilna zelišča in eterična olja
BLA@©VMDCA TROMOSTOVJIE
LJUBLJANA
nudi v veliki izbiri tekstilno blago, konfekcijo, obutev, perilo, pletenine in vse otroške potrebščine v poslovalnici »Sneguljčica
e G stil-pr omet
LJUBLJANA, Stritarjeva ulica 5
Vam nudi
veliko izbiro tekstilnega ter galanterijskega blaga, in to po zelo> ugodnih cenah
Humoristični in satirični tednik
TODL158"
vam lahko postane najboljši prijatelj. Zahtevajte ga pri prodajalcih časopisov — posamezna številka stane 15 dinarjev — ali pa se naročite nanj.
Celoletna naročnina .... 500 din
polletna............ 250	din
četrtletna...........125	din
Uprava PAVLIHE v Ljubljani Gosposka ulica 12, p. p. 208
nnom
odkupuje vse vrste odpadkov po najugodnejših cenah
Odkupne postaje po vseh večjih krajih Slovenije
„ O D P A D “
Ljubljana, Parmova 33
Telefon: 32-66 4, 32-732, skladišče 20-5 44
PRED NAKUPOM ROKAVIC SI OGLEJTE ZALOGO V TRGOVINI
»Rok<aimč<air«
LJUBLJANA, TITOVA 2
V PALAČI HOTELA „SLON“
TRGOVSKO PODJETJE ..IZBIRA- LJUBLJANA
Wolfova 1/1
iLiia-nisLt
.fu o L f centi tea
TOVARNA HRANIL
LJUBLJANA, ŠMARTINSKA C. 30
priporoča svoje odlične izdelke:
KAVOVINE: »Proja«, »Star« in »Brazil« OVSENE KOSMIČE — SPECIALNI PŠENIČNI ZDROB
PRAŠKE ZA KUHINJE: vanilin, pecilni prašek, cimet, acitron
PUDINGE: najboljših okusov (kakao, vanilin, rum, limona, mandeljni)
Ustanovljena 1909 — nad 45 let v službi ljudstva.
„PARK"
IZOLA
posluje od julija 1955 v najlepšem parku istrskega polotoka. Cenjenim gostom nudi na svojem vrtu prijetno zabavo s plesom, raznimi nastopi ter solidno in ceneno postrežbo — vseh vrst gostinskih uslug.
S pričetkom sezone prihodnjega leta bo gostišče razširjeno v gostinsko podjetje
„ Psiirlk hoteli ”
ki bo imelo v svojem sklopu sedanje gostišče, moderno urejene hotelske sobe, restavracijo, bar ter kopališče.
Priporoča se uprava gostišča »PARK« — IZOLA
LJUBLJANA
H
ZA JESEN IN ZIMO SO PRISPELI NOVI VZORCI VOLNENEGA ,IiN BOMBAŽNEGA BLAGA, PERILA, OEVLJEV ITD. VELIKA IZBIRA, NAJNIZJE CENE
Zbrano delo
Švana IZaveatja
0(1 zadnjih desetletij prejšnjega stoletja naprej je Ivu« Tavčar rasel v eno izmed osrednjih osebnosti našega slovenskega naprednega življenja, v katerem je zlasti nastopal v smislu liberalnega osveščanju, našega meščanstva. Toda pomen Tavčarja umetnika ji' vsekakor neprimerno širši in globlji od Tavčarja politika.
Čeprav je Tavčar utegnil le del svijjlh sil posvečati leposlovnemu ustvarjanju, odseva njegova vedra, r.drava in topi.* osebnost iz vsega njegovega dela. Tavčar bo za vedno klasik slovenske pisune besede, njegova dela pa tudi v bodeče fr.eler.ni inventar sleherne slovenske, knjižnice.
Zbrano delo Ivana Tavčarju bo izšlo v devetih knjigah. Prve štiri knjige so že izšle in jih novi naročniki prejmejo takoj po vplačilu prvega obroka. Naslednji dve izideta v letu 1955, in sicer V. knjiga septembra. VI. knjiga pa decembra. Po vsej verjetnosti pa bo celotno Zbrano delo Ivana Tavčarja zaključeno do konca leta 195ti. Subskripcijska cena je za celotno Zbrano delo Ivana Tavčarja izredno nizka in znaša za vseh devet knjig lo 39fi() din. Po tej ceni bodo naročniki lahko dobili Tavčarja samo še do konca letošnjega oktobra, ko bo subskripcijska prodaja zaključena. To vsoto pa lahko naročnik plača v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 330 din počenši r. mesecem naročila.
Zahtevajte' prospekt štev. 4. ki .Vam ga brezplačno pošlje DllZAVNA ZAL02HA SLOVENIJE V LJUBLJANI
Mestni tre 26
SACRtOM
'0(-AOt BONI
.E!*C»