11 (Ne)spregledano iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije HERBARIJ ZAVAROVANIH VRST IN BOTANIČNI ZLOČIN Besedilo: Špela Pungaršek V herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije (LJM) je shra- njen Herbarij po zakonu zaščitenih rastlin (Herbarium florae sub legis protectione) iz leta 1949. Obsega 20 pol 18 vrst: di- šeči volčin (Daphne cneorum), Sternbergov klinček (Dianthus sternbergii), okroglolistno in srednjo rosiko (Drosera rotundifolia, D. intermedia), kamniško in Rhellikanovo murko (Gymnadenia lithopolitanica, G. rhellicani), bodiko (Ilex aquifolium), planiko (Leontopodium alpinum), alpsko madronščico (Linaria alpina), alpsko azalejo (Loiseleuria procumbens), dlakavo mahovni- co (Oxycoccus palustris), kranjski in Wulfenov jeglič (Primula carniolica, P. wulfeniana), triglavsko rožo (Potentilla nitida), kranjsko in Hladnikovo buniko (Scopolia carniolica, S. carniolica var. hladnikiana), rogato in Zoisovo vijolico (Viola cornuta, V. zoysii) ter vodni orešek (Trapa natans). Rastline zanj je med leto- ma 1932 in 1949 v glavnem nabral pravnik in ljubiteljski botanik Edvard Pajnič (1872–1952), nekaj pa tudi botaničarka in naravo- varstvenica Angela Piskernik (1886–1967). Slednja je napisana le na eni etiketi, a mnoge rastline so navedene le z latinskimi in slovenskimi imeni, brez podatkov o nabiralcu, kraju in času nabi- ranja. V herbariju je tudi pola z rogato vijolico, ki pa je povezana z nesramno potegavščino. Vrsto sta leta 1901 na Begunjščici pr- va opazila botanik, gimnazijski profesor in direktor ljubljanskega botaničnega vrta Alfonz Paulin (1853–1942) ter lekarnar in pla- ninski delavec Hugo Roblek (1871–1920), po katerem je bil poi- menovan tudi Roblekov dom na Begunjščici. Najdba je bila pre- senetljiva, saj ima vrsta glavno območje razširjenosti v Pirenejih, zato je Paulin o njej pisal tudi v mednarodnih revijah, vrsto pa so v Spomenici predlagali za zavarovanje, kar se je kasneje tudi uresničilo in zavarovana je bila vse do leta 1976. Naposled se je izkazalo, da je Roblek vijolico na Begunjščico posadil sam, potem pa mimo nje peljal Paulina, da jo je našel. A s tem zgodba o rogati vijolici še ni končana. Ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja je bila vrsta najdena tudi v Krnskem pogorju Julijskih Alp in ni znano, ali so njena rastišča tam na- ravna ali posledica voja- škega delovanja. Pokojni prof. Wraber je zapisal, da »njeno pojavljanje na Ve- likem Lemežu daje nara- ven vtis, a če jo je kdo tam posadil, bi bil to dovršen botanični zločin«. INDIJSKI PITON (PYTHON MOLURUS) Besedilo: Matic Centa Kače velikanke so svojo prepoznavnost v širši javnosti pridobile predvsem iz filmskih upodobitev in pripovedi iz tropskih gozdov. Mednje sodi tudi indijski piton iz zbirke plazilcev Prirodoslov- nega muzeja Slovenije. Preparat je bil pridobljen iz Misijonske- ga muzeja v Ljubljani, primerek pa izvira iz Indije, natančneje iz Zahodne Bengalije. V Slovenijo je prišla koža brez glave med leti 1929 in 1934 iz misijona v Indiji. Dermoplastični preparat je iz- delal ljubljanski preparator Viktor Hefort, pri čemer je posebej zmodeliral glavo. Prvič je bil preparat razstavljen na misijonski razstavi Indijska džungla leta 1934. V muzejski zbirki je bil dlje časa označen kot udav, verjetno zaradi zastarelega poimenova- nja Boa Ordinata (Schneider, 1801), saj so v preteklosti vse večje kače označevali za udave (Boa). Piton je prepariran kot plenilec malajskega musanga (Paradoxurus hermaphroditus), ki prav tako izvira iz južne in jugovzhodne Azije, zato je interakcija med njima v naravi povsem možna. Indijski piton je razširjen po večini Indijskega polotoka in na ne- katerih otokih (npr. Šrilanka). Zraste 3–4 m, največji znani osebek pa je meril 4,6 m. Samice so praviloma večje in težje od samcev. Zaseda različna okolja, od močvirij, obrežij rek, mrtvic do suhih travnikov, gozdov, skalnih predelov. Njegova prehrana je sesta- vljena iz sesalcev, ptic in drugih plazilcev, vendar se na njegovem meniju večkrat pojavijo predstavniki sesalcev kot drugih skupin. Kot pri drugih pitonih gre za nestrupeno vrsto kače, ki svoj plen ubije z močnim stiskanjem in običajno posledično zadušitvi- jo. Od svojega večjega sorodnika burmanskega pitona (Python bivittatus) se poleg velikosti loči po svetlejši osnovi barve kože, na kateri so temnejši vzorci kvadratastih oblik, značilna je tudi rdečkasta do rožnata obarvanost glave in črte za očmi ter zabri- san vzorec na glavi v obliki puščice. Indijski piton spada med jaj- cerodne kače, samica lahko izleže do 100 jajc, ki jih tudi vali in brani pred plenilci. Odraslemu človeku indijski piton ni nevaren, poleg te- ga gre za dokaj letargično in nekonfliktno vrsto ka- če. Na IUCN-ovem rdečem seznamu je opredeljena kot potencialno ogrožena vrsta (Near Threatened), predvsem zaradi izgube habitata, lova zaradi kože in mesa ter za preprodajo v trgovine z eksotičnimi ži- valmi. Dermoplastični preparat indij- skega pitona (Python molurus), ki pleni malajskega musanga (Para- doxurus hermaphroditus), iz zbir- ke Prirodoslovnega muzeja Slove- nije. (foto: David Kunc) Rogata vijolica (Viola cornuta) je bila pri nas med letoma 1921 in 1976 zavarovana, pozneje pa so ugotovili, da je bila na tedaj edi- nem znanem nahajališču v Slove- niji posajena. (foto: David Kunc)