»Sreča« v nesreči
Kadar hodiš, moraš budno paziti, da se ob kaj ne spota-kneš ali da te ne povozita kak-šen zagnan motorist ali drveč avto. In ko tako gledaš, mar-sikaj vidiš.
Nadvse zanimiv je, na pri-mer, sprehod mimo našega kodeljevskega kina. Včasih se tam kar tare Ijudi in avtov, včasih pa jih ni niti za lek.
Kako to? Ah, kako prepro-sto! Kadar vrte kak resnejši film, prodajalka samo zdeha, saj proda komaj ducat vstop-nic. Ljudje namreč nfto čez les; zato nikakor ne hodijo radi gledat filmov, ki jih silijo k razmišljanju, pa tudi za ču-stvene tilme jim ni mar. Kdo pa naj bi se dandanes, v dobi avtomobilizma, stolpnic, ra-čunalnikov, umetnih satelitov in atomske bombe še navdu-ševal nad filmom z naslovom Bridke solze majskega hroš-ča? Bedarija! To je bilo nekaj kvečjemu za naše praprapra-ptababice, vendar takrat kina še ni bilo; zatopa so se cmerHe že, ee so gledale y mesec.
Danes, dragi moji, vlečejo drugačne reči. Na filmski trak spretno posnet sočen pretep v leseai kavbojski krčmi ozi-roma v razvpiti pristaniški če-trti večmilijonskega Hong-konga ali pa srčkan nastop cele rajde dražljivih slačipunc — to je tisto, kar blagajne ki-nematografov napolni s cven-kom ne le do roba, ampak še krepko čez.
Seveda se pedagoško na-ravnani šolniki zmrdujejo, češ nasilje in seks kvarita mladi-no.
Na srečo pa šolnikov — ko-likor že ne de-lajo v bankah ali drugih do-nosnejših po-klicih — tako nihče več ne posluša...