------    403    ------
Sol v živinski krmi.
Sol je vsakemu želodcu potrebna; če soliš živini klajo, pomagaš želodcu, da laže prebavlja tudi slabejšo klajo, in živina ostane krepka, vesela in zdrava.
Sol je človeku, pa tudi živini potrebna. To je resnica, zoper katero se ne da nič druzega ugovarjati nego to, da vsak kmet ne more živini dajati soli, ker si je revež večkrat še sam sebi ne more kupiti. „Kjer ni nič, izgubil je tudi cesar pravico," slove star pregovor, katerega tudi mi ne zabimo, trdeč, da je sol človeku, pa tudi živini potrebna.
Ako priporočamo toraj sol za živino, priporočamo jo takim kmetovalcema, ki si morejo vsaj nekoliko soli za svojo živino kupiti, posebno živo pa jo svetujemo onim, ki so premožni kmetje.
Solna kislina (sol) je sestavni del želodčnega soka, kuha jo natura sama v želodcu živinskem kakor človeškem. Vzemimo želodčnemu soku solno kislino, in želodec ne bo mogel več prav kuhati, — použiti živež bo obležal neprebavljen v želodci in čevih, živina bo začela hirati, ker si ne bo mogla narejati dobre, tečne krvi, katera se le dela iz dobro prekuhane piče v želodci in čevih.
Če dajemo toraj živini soli, dajemo jej to, kar jej natura sama daje kot najpotrebnejši pomoček za pre-kuhavanje použite piče.
Mnogokrat vidimo živino slabo in klavrno s kr-mežljavimi očmi, s ščetinasto dlako in brez moči. Jed se jej upira. Bodi taka živina za molžo ali za pitanje ali za vprego namenjena, nikjer ne bo dobro storila. Poiščimo pa vzrokov, zakaj da je živina taka, in našli bomo — ako ni kakšne posebne bolezni v njej —, da jej ali manka klaje ali da je klaja slaba, sprijena, ali pa da je živina od slabega vremena in napačnega gle-štanja začela hirati.
Pa kako pomagati? Kmetovalec si ne more vselej omisliti dobre klaje, če je slabo pridelal, — tudi z vremenom ne more gospodariti, da bi ne bilo mokrotno itd. Ob tacih okoliščinah ni druzega bolj gotovega pomočka zoper vse to, nego je sol.
Že natura sama naganja živino, da rado liže slano zidovje, da včasih celo srka scalnico in da požira pohotno vse, kar je le količkaj  slanega okusa, in to zato,
ker čuti v sebi silno poželenje po soli ter si prizadeva, temu poželenju kakor koli zadostiti, zato se jej tudi scalnica ne gnusi, če je le slana.
Dajajmo taki živini potrebne soli, in videli bomo kmalu, kako bo od dno do dne boljša, koliko raje bo začela tudi slabo klajo uživati, koliko bolje jo bo sedaj prekuhavala, ker jej sol nadomešča pomankanje slanega želodčnega soka. In ker bo raje jedla in tudi bolje prebavljala, zboljšala se bo kmalu v vsem, da jo boš komaj poznal od poprejšnje. Vse to bo storila sol, če ni, kakor smo že poprej   rekli,   nikakeršne bolezni v
v •      •       •
živini.
Sol si moremo ob tacih okoliščinah ravno tako misliti, kakor priprego. Eno samo preslabo živinče ti ne more voza čez klanec spraviti; če mu pa priprežeš še eno v pomoč, šlo bode. Ravno taka je s soljo, ki hodi prepičlemu ali preslabemu želodčnemu soku na pomoč — V priprego.