372
POD DOMAIM STROPOM.
Ivan Dornik.
Ta okna niso ve okenca, skozi katera sem v tistem asu hrepenel v svet. Vse je lepo prebeljeno, vse snano. Dve postelji stojita sedaj tu, kjer je stala vasih samo ena, iroka in visoka, v kateri sva spala s staro materjo. Na eni lei moja mala sirinica; obraz ji je pordel v sanjah. In tukaj jaz oh, ta nizki domai strop se nizko in belo sklanja nad menoj in mi izpraujoe gleda v obraz: kaken si?
Na mizici v kotu brli petrolejka, na belo pregrnjeni mizici, pred
katero se na stolu sklanja moja sestra. Globoko se sklanja in veze.
,Vsa je liha, stisnjena sama v se. Ko sem priel, mi je komaj slino
voila dober dan; uslnice se niso ni premeknile, pozdrav je priel
skozi stisnjene zobe. In ko sem jo vpraal, kako ji gre, je rekla: dobro.
Dobro koliko vsebuje ta drobna beseda, izgovorjena liho, alostno, skozi stisnjene zobel Poveene oi vise ez to besedico, rne sence izpod obrvi padajo eznjo. Prsti nevidno vzlrepetajo ob njej in poiejo karsiebodi na mizi, na stolu, na klopi, da se skrijejo.
Dobro. Ta beseda^ mi je tako domaa, da mi je postala v teh letih eno z vsem gorjem, z vso bridkostjo, ki je je polno srce. Da mi je postala eno z vso lajo, ki je neobhodno potrebna, da razjasni njo ljube obraze. Da mi je postala eno z vsem krikom, ki je akal v prsih in ki ni smel dobili duka drugje, kakor v trdo sklenjenih rokah
Sestra misLi, da spim. Toda v oknu, ki mu sedi nasproti in ki je nezagrnjeno, vidim njen obraz, vidim vsak njen gibljaj, vidim trepet njenih rok.
Roki hitita, vbadata in se upirata hotenju, ki jih priganja in ki je narejeno, zlagano. Za hip se prsti ustavijo, kakor da bi ostrmeli, onemeli; pletenje zdrkne v naroje, sestra dvigne glavo, se nasloni s komolci na mizo in skrije obraz. Nato se telo strese, prsi se dvignejo, kakor da bi hotele olajali pot vzdihu, ki se izvije iz njih. Nemirno, sunkoma uide obraz rokam in zastrmi v steno proti oknu. Lu pade nanj, ki je udno bled, ni ve ronat tako kakor je bil. Od oi doli teeta po licu dve temni progi, kakor da bi jih bile izkopale s silo prikrite solze. Tako pri lui sta progi e globokeji in v oknu se mi zdita temni kakor dve senni dolinici, po katerih neprestano, skrito, plano ubori studenek.
Kakor da bi si hotela pritisniti nekaj nazaj k srcu, se skloni sestra globoko nad vezenjem. Toda roka obstane, see v nedrije in med prsti zaumi papir.
Mo^m^aEra!
373
Razgrne ga pred seboj na mizici. Poasi ji zdrknejo solze iz oi, padajo na papir in ga moijo. Vsul se je droben de na gredico resed.
Med branjem obstane, pritisne eno roko na prsi, z drugo robec na usta, na oi. Nato ji roki omahneta, oi, polne solz, se dvignejo proti stropu in visoko dvignejo vse gorje; telo se strese sunkoma, glava pade na mizo, elo se pritisne na papir
Zaprem oi. Priduen, pridrevan jok mi ree srce. Ko pogledam, vidim, kako nese papir na usta, ga pritisne nanje, kako se ji prsti krevito skrijo, zmekajo papir, ga siisnejo, kakor da bi hoteli izeii iz njega eno besedo, eno samo besedo
* *' * *
Z zaprtimi omi se naslajam nad svojo odprto rano, ta nizki strop se skloni nad menoj, mizica v kotu izgine in postelja stoji tam; na njej leim jaz in krevito stiskam v roki papir, kakor da bi hotel iztisniti iz njega eno besedo, eno samo besedo.
DRUGI BREG. '
Miran Jarc.
DANIJEL: Tli -
EDVIN: Til Visoko stanuje. Moje noge so se privadile ruskih step.
DANIJEL: Visoko, da. Med mojim telesom in ulico so tiri nadstropja. Med mojo duo in mnoico pa tirikrat tiri.
EDVIN: Opazuje dim svoje cigarete?!
DANIJEL: Zavojnice svojih misli vzporejam z vijugastimi nitkami dima. Prijetno delo ...
EDVIN: Hm... prijetno brezdelje!
DANIJEL: Brezdelje? Kaj je delo? Ali ne delam tudi jaz kot vsi oni, ko izvabljam strunam vijoline carstva visokih kraljic: gospe BovaryJeve, Marie Grubbe, Renee Mauperinove?
EDVIN: Ne slii niesar?!
DANIJEL: Okno imam zaprto; vse poulino ivljenje dojemam v obliki umenja in e to me vznemirja; redkokdaj se zavihti do mene kak krik... da padem v omotico.
EDVIN: Ti! Torej sem ti v nadlego?! Danijel!
DANIJEL: Ni bilo prav, da si tako neposredno izrazil mojo ele vstajajoo slutnjo ...
EDVIN: Tam smo se navadili govoriti le neposredno! Zakaj si umolknil... prebledel si...
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si