M a r t i n a Š i r c e l j Ljubljana P A T R I O T I Z E M V M L A D I N S K I L I T E R A T U R I O temi »Patriotizem v mladinski literaturi« nameravam spregovoriti kot o problemu, ki ga zaznavam z zornega kota svojega dela in poklica, ki mi daje možnost, da mladinsko literaturo spremljam in jo hkrati neprestano soočam z reakcijo otroka-bralca. Vendar samo spregovoriti, kajti ne čutim se dovolj sposobno, da bi o problemih, ki spremljajo to tematiko v mladinski literaturi, tudi razsodila, dokončno in objektivno. Menim namreč, da o literaturi, še po- sebej o sočasni, skorajda ni mogoče nikoli dokončno in povsem objektivno raz- sojati — to bi morda pomenilo celo njen konec. Čar in privlačnost te umet- niške zvrsti je vendarle tudi v tem, da daje možnost vsakemu, ki jo spremlja, ustvarjati si ob njej svojo podobo resnice, življenja, občutja, misli. Poglavitno zanjo torej je, da sproži v človeku duhovno reakcijo, na osnovi katere človek odkriva sebe in življenje, sooča svoje resnice z resnicami, ki uravnavajo, obli- kujejo življenje — ali naj bi ga. Spregovorila bom torej o problemih, ki spremljajo v mladinski literaturi idej o patriotizma. Spregovorila, in tega sem se vseskozi zavedala, v nezadovo- ljivi meri. Upam pa, da bo morda prav ta moja nemoč spodbudila k razmišlja- nju in govorici vse tiste, ki so sposobni nedorečenemu napraviti zanesljiv za- ključek in morda tudi piko za zaključkom. Če bom s svojimi razmišljanji to dosegla, bom skromno zadovoljna. V začetku svojih razmišljanj sem se najprej zatekla k razložitvi, vsaj pri- bližni, tega »gibljivega« pojma in k njegovi zgodovini na področju mladinske- ga slovstva in k tistemu, kar ga spremlja. Pri tem sem se zavedala, da so ta pojem razložili in njegovo zgodovino napisali odrasli in da ga z mladinskimi knjigami sprejemajo otroci ter da o njihovi predstavi tega pojma vemo zelo malo. Toda o tem pozneje. Beseda patriotizem je grškega izvora: patriotes — sonarodnjak, patris — domovina, pomeni ljubezen do domovine ter je v raznih variantah v medna- narodni rabi. Pojem patriotizem je v zgodovini spremljal pomen vzporedno s spremembami v splošni kulturi, ekonomski in razredni strukturi družbe ter je zaradi tega razumljen zelo različno in tudi dostikrat protisloven. Zato ima ta pojem obeležje določene zgodovinske in družbene konstelacije obdobja, v ka- terem nastaja. Tako razlaga patriotizem Splošna jugoslovanska enciklopedija. Ko sledimo patriotični miselnosti v mladinski literaturi, se nam poleg drugih razkrivajo te značilnosti, ki jih ugotavlja enciklopedija. Med idejami, ki jih z zavzeto pedagoško miselnostjo širi meščansko prosvetljenstvo 18. sto- letja, je patriotizem tisti, ki — izhajajoč iz idej francoske revolucije — polni strani najbolj vnetih piscev mladinskih knjig — filantropov. Ti ga pojmujejo kot etično najvišjo vrednoto meščanstva. V raznih oblikah mladinske literature vidijo prikladno sredstvo za pedagoško in tendenčno prenašanje te vrednote na otroka. Z umetniškimi vrednotami ta smer nima nič skupnega in gre od- ločno v smeri poplitvenja literature in literarnih umetniških vrednot. »Ni ga bolj razširjenega manufakturnega blaga, kot so knjige za mladino,« ugotavljajo že sodobniki (L. F. Gedicke 1787.) — Ziv ostaja v tem času še čar naprednih, tudi patriotičnih idej prosvetljenstva, ki so s spremenjenimi političnimi raz- merami v prvi polovici 19. stoletja izrinjene s pedagoškimi cilji monarhističnih in klerikalnih piscev. Spisi le-teh teže k soglasju z vladajočimi strujami; ro- mantično heroiziranemu patriotizmu se praviloma pridružuje sentimentalni re- ligiozni element, ki se na naših tleh razbohoti v spisih epigonov Chr. von Schmi- da in A. M. Slomška. Z ljudsko umetnostjo ti avtorji ne najdejo stikov, kakor tudi nimajo veliko skupnega z umetnostjo nasploh. I. Tavčar je imel po vsej verjetnosti v mislih to smer naše mladniske literature druge polovice 19. sto- letja, ko je zapisal 1914. v Slovenskem Narodu: »Kako naziranje sugerira (na- ša slovenska mladinska literatura) mladini? Bodi ponižna in pokorna, bodi mi- roljubna in krotka, spoštuj vse šribarje in ravnaj se slepo po njihovih uka- z ih . . . prenašaj vse težave vdano, moli in delaj. Če bi vsa ta naša mladinska literatura v eni noči zgorela, bi je ne bilo nič škoda.« Začetek 20. stoletja je s Finžgarjevim romanom Pod svobodnim son- cem, ki sicer ni bil namenjen mladini, pač pa je v vseh naslednjih desetletjih postal najljubše čtivo mladine, nacionalno patriotično idejo posredoval skozi prizmo zgodovinskega dogajanja. »Povejte našim ljudem, da naši očetje niso bili takšni hlapci kot smo sedaj mi!« je bilo geslo J. Ev. Kreka, ko je opozarjal Finžgarja na zgodovinsko gradivo dr. Fr. Kosa. S tem zgodovinskim romanom »popularno romantične smeri« se uveljavi, ker je postal ta roman priljubljeno branje za mladino, tudi na področju mladinske književnosti zgodovinska snov in patriotizem posredovan skozi prizmo te zgodovinske snovi. M e d o b e m a v o j - nama pa se v mladinski literaturi zasidra tudi močno socialno občutje, ki nosi v sebi sicer rahlo zbrisano, a vendarle pristno patriotično zavest — npr. F. Bevk, V. Winkler z zgodovinskima povestma Mladec Dragožit in Petelinje pero nadaljuje v tem času in na tem področju s Finžgarjem ustvarjeno tradi- cijo. Zgodovinski ambient, bujna fabula in zanos ter psihološko klišejski liki glavnih junakov postanejo sredstva, s katerimi se nadalje uveljavlja nacional- ni patriotizem v mladinski književnosti. Morda sta prav bujna fabula in psihološko dokaj preprost junak ustvarila most, prek katerega sta prišla do mladega bravca zgodovina in z njo patriotič- na ideja. Dogodki pestre in bujno zasnovane fabule pa imajo, ker se gibljejo še na časovno odmaknjenem, torej nenavadnem prizorišču, nadih avanture, nadih pustolovščine. Kaže, da postajata zgodovinska snov in pustolovščina bolj ali manj stalni spremljevalki literarnih del, v katerih so prisotne patriotične ideje na področju mladinskega slovstva. Beseda avantura je izpeljanka iz latinske besede advenire — kar pomeni pripetiti se, doleteti nekoga nekaj, ne da bi oseba to hotela. V starih epih je s tem pojmom povezan čudežen, pravljičen dogodek, v obdobjih kri- žarskih vojn pa dobi z orientalskimi snovmi prizvok eksotike. Španski pote- puški roman z avanturo označuje dejanja rahlo dvomljive, zato pa bolj za- bavne vrednosti — avanture ali pustolovščine v tem smislu se oprijemajo da- našnje mladinske knjige — medtem ko je v zgodovinski tematiki avantura ali pustolovščina povezana z zgodovinskim koloritom in zgodovinskim dogaja- njem. Obdobje conquista ali španskih zavojevalnih vojn vnaša v zgodovinsko gradivo sovražnost in nestrpnost do zavojevanih in to vodi do pačenja zgodo- vinskih resnic, kateremu se je pridružil še svetovnonazorski fanatizem. 16. sto- letje s španskim osvajanjem Amerike postane neizčrpen vir snovi za zgodo- vinske povesti in tudi mladinske povesti v Evropi v 19. stoletju. Te zgodovin- ske snovi se znajdejo v tem času na nekakšnem razpotju, pri katerem ima ravnotežje med pustolovščino in zgodovinsko snovjo pomembno vlogo: bodisi, da se pisatelji naslonijo na zgodovinske dogodke in v ozadje teh dogodkov vnašajo tudi miselnost zgodovinskega časa, seveda rahlo romantično idealizi- rano, kakor je idealiziran tudi junak, nosilec dogajanja in običajno domišljij- ska iznajdba pisatelja — to so zgodovinski romani W. Scotta, H. Sienkiewicza in našega F. S. Finžgarja, na katerega sta oba imenovana pisatelja močno vpli- vala, ali pa ravnotežje porušijo preveliko poudarjane živce cefrajoče pustolov- ščine, ki pripeljejo običajno tudi do popačenja zgodovinske resnice in s tem do posredovanja svetovnonazorsko in nacionalno prenapetega patriotizma (K. May). Na taki svetovnonazorski in nacionalni nestrpnosti sta gradila pa- triotizem Hitler in nacistična stranka v Nemčiji med obema vojnama in ga deklarativno vnašala v nemško mladinsko literaturo tega časa. Ko si poskušamo ustvariti sliko o današnji patriotični mladinski literaturi pri nas in v Evropi, potem lahko ugotovimo, da je težišče le-teh v tistih deže- lah, ki so zadnjo vojno doživele kot vojno za nacionalno osvoboditev in kot re- volucijo, tj. družbeno prebrazbo. Ideje, ki so zmogle ta boj in revolucijo, so dale pojmu patriotizma nove razsežnosti. Te razodevajo težnje, da postanejo domovina, njeno bogastvo in lepote vir blaginje za vse ljudi, ki v njej živijo. Taka koncepcija patriotizma dopušča strpnost do drugih narodov, ker je ustvarjena humanistično. V teh deželah je v povojnem obdobju neprestano prisotna težnja, da bi se ideja boja in revolucije ter novega patriotizma prene- sla uspešno tudi na generacijo, ki teh preobrazb niso doživljale in tako postane mladinska literatura posredovalec teh teženj. In prav v deželah, ki žele intenzivno prenašati pridobitve revolucionarnih generacij prek mladinske literature, je neprestano prisotno večje ali manjše nezadovoljstvo z učinkom teh teženj, utelešenih v obstoječi mladinski literaturi in nezadovoljstvo z umetniško kvaliteto teh tekstov. Neprestano je pričujoča diskrepanca, nesorazmerje med zgodovinsko pomembnim dogodkom, oseb- nostjo ali idejo in nemočjo izraziti vse to v umetniško prepričljivi obliki, ki bo otroku neizkrivljeno spregovorila o zgodovinskih, patriotičnih in političnih vrednotah. Ali lahko vpliva pozitivna ideja sama po sebi na umetniško vrednost tek- sta? Odgovor je vsakokrat ne! Še posebej zato ne, ker ima mladinska litera- tura svojega bralca, ki iz svojega zornega kota sprejema te ideje. Lahko bi rekli, da mora literarni tekst izpolnjevati na področju mladinske literature dva pogoja: da je umetniško prepričljiva interpretacija tako ideje patriotizma kot otroških miselnih in čustvenih tal, v katera ustvarjalec ideje vsaja. Na tej točki jih več obnemore kot uspe in tako spremljata mladinsko lite- raturo v tej smeri etična rigoroznost in didaktična tendenčnost, še posebej pri obdelavi zgodovinskega in zgodovinsko-biografskega gradiva. Sovjetska mladinska literatura ima nedvomno na področju prenašanja idej revolucije in patriotizma v mladinsko književnost največjo tradicijo in kljub temu sovjetska kritika z njo ni povsem zadovoljna. Oblikovanje človeka, junaštvo, revolucija so njene glavne teme. Kljub potrditvam teh tem pa sov- jetska kritika ugotavlja, da so estetske potence teh tekstov nizke, nastajajo te- žave pri oblikovanju junakov, revolucionarjev; te podobe niso domišljene in njihov duhovni horizont komajda lahko služi kot vzor, niti ne ustreza nor- mam o profilu socialističnega človeka. Najpomembnejši zgodovinski lik, ki ga sovjetska mladinska literatura ob- ravnava, je lik Vladimira Iljiča Lenina. Sovjetska kritika (npr. Valentina Va- siljevna Bavina) govori o pomembnosti takih knjig, ki spregovore o revoluciji današnji mladini, za katero so revolucija in njeni junaki že davna preteklost. Te knjige posredujejo preteklost v last sedanjosti — ni pa lahka reč v mladin- ski literaturi naslikati podobo voditelja revolucije, še teže pa je otroku z li- teraturo posredovati idejo te revolucije. Marsikaj učinkuje deklarativno — od- bijajoče, celo poenostavljeno, sentimentalno in razbija celotno podobo Vladi- mira Uljanova. Sovjetski pisatelji in teoretiki se zavedajo prednosti, ki jo ima literatura kot posredovalka patriotičnih idej in zgodovinskih dogajanj ter osebnosti, saj ima edinole literatura možnost najti intenzivni stik z otrokovim čustvovanjem (vemo, da ima otrok v določenem obdobju svojega razvoja izrazito čustven od- nos do sveta). Toda še vedno ostaja odprto vprašanje, kako? Kako najvažnejše ideje revolucije in patriotizma pretopiti v literaturo, umetniško prepričljivo podobo, ki naj bi ustrezala otrokovemu čustvenemu dojemanju? Sovjetski teore- tiki dajejo v tej smeri mnogo navodil, ki preraščajo celo v recept. Težnja teh je, dati sedanjim generacijam s preteklimi dogajanji vzore. Toda kakšen je v mladinski literaturi učinek takih vzorov? Naj otrpnemo od spoštovanja ali strahu? Naj si začenjamo postavljati barikade tam, kjer niso potrebne? Ali sploh potrebujemo glorificirane junake, okinčane z abstraktnim patosom? Če literarno delo prikazuje revolucionarnega junaka, kako je one- mogočal nasprotnika od akcije do akcije, potem bralec mimo napete pustolov- ščine in zabave ne pridobi ničesar. Ali je potemtakem prav, da mladinska literatura daje vzore, ki silijo k direktnemu mehaničnemu posnemanju? Vzhodnonemški kritik Walter Lewerenz govori o tem, kako je pisal šolsko nalogo »Slava žrtvam fašizma!« Ko se je vojna končala, mu je bilo 12 let. Teme naloge ni povsem razumel, zato je na konec gesla v naslovu namesto klicaja napravil vprašaj. Kot otroku se mu je zdelo umiranje za nekaj tako abstrakt- nega, kot je neoprijemljiva ideja, nesmiselno. Toda nalogo je do konca šolske ure moral napisati in v stiski je poiskal zatočišče v neprebavljanih frazah iz časopisov. Za nalogo je dobil slab red: Toda, ugotavlja Walter Lewerenz, cela generacija pred menoj, je našla odgovor na vprašanje, ki me je mučilo. Ta od- govor je spadal k vzdušju dobe, v kateri je ta napredna generacija živela in se borila, k vzdušju, ki je pomenilo: fašizem duhovno prerasti in ne samo odpra- viti z vojno. Velika vprašanja, nadaljuje Walter Lewerenz, o nacionalni po- membnosti in patriotizmu postavljamo in nanje odgovorajamo, kadar hočemo mladino pridobiti. Zato razlikujemo mladinsko literaturo in čtivo za mladino. Prepustimo torej odgovore na odločilna vprašanja literarnim delom, ki niso mi- šljena niti napisana za mladino. V tej točki se ta vzhodnonemški kritik približuje tezam, ki so prisotne tudi v »zahodnem bloku« in ki ugotavljajo, da postane mladinska knjiga lahko sil- no slabokrvna tisti hip, ko postane interpretatorka patriotičnih in celo politič- nih idej. V sami naravi mladinske literature vidijo meje, prek katerih ta lite- ratura ne prenese nikakršne idejne tendencioznosti, če naj ostane umetniška; izjema je čista zgodovinska tematika. Ni nam potrebno, da se s temi hipotezami strinjamo, lahko pa jih kot problem registriramo. Lahko vemo, da današnja in prihodnje generacije po- trebujejo prej duhovnih zakladov iz velike preteklosti, ne pa direktnih vzorov, ki silijo k direktnemu posnemanju. Idealizirani vzori trajno ne vlečejo. Revo- lucionarno in patriotično dediščino sprejmejo nove generacije le, če bodo ve- dele z njo v svojem času kaj početi. Za nas ostaja odprto vprašanje: če literarni teksti na področju mladinske literature ohranjajo prihodnosti duhovne zaklade revolucionarne in patriotične dediščine, ki jo bodo nove generacije vedno znova v skladu s svojim časom odkrivale — ali nam je po drugi svetovni vojni uspelo ustvariti take literarne tekste? In s kakšnimi sredstvi le-ti to dosegajo oziroma ne dosegajo? Naša literarna kritika ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let se začne jasneje zavedati, da sama tematika NOB še ne zagotavlja umetniške kvalitete: »Dobrohotno razumevanje, naša čustvena prizadetost in iz družbene angažiranosti porajajoča prizanesljivost in navdušenost ne smejo zaustaviti na- šega iskanja stvarnosti in resnice« (v literaturi NOB) svari Viktor Smolej v Naših razgledih leta 1962. »Stalno povzdigovanje in občudovanje literature iz NOB nam vrednote te literature vse bolj zatemnjuje in zabrisuje, posebno pri mladih pokolenjih,« nadaljuje isti pisec in se s tem dotakne zelo občutljive to- čke, ki zadeva predvsem generacije, ki so se narodnoosvobodilnega boja udele- žile in v povojnem času čutile potrebo, da v literarni obliki ohranijo svoja doživetja bodočemu, še zlasti mlademu rodu — ne oziraje se pri tem na lastne ustvarjalno literarne sposobnosti in na nekatere zakonitosti, ki so specifične za mladinsko literaturo. V ospredju je bil in je tudi za nekaj časa zadoščal do- ber namen in dobra volja. V poznejših letih pa je to izhodišče pripeljalo do marsikakega nesporazuma; v današnjih časih pa pisanje mladinskih knjig s to tematiko ne prinaša sicer literarne slave, pač pa ima prizvok aktualnosti in uspeha. Nekateri ambiciozni sodobni mladinski pisatelji poskušajo svojo ustvarjal- no slabokrvnost na eni strani prikriti s tem, da se poskušajo v zvrsteh, ki so se uveljavile na področju mladinske literature, in v temah, ki so na tem pod- ročju aktualne, med katerimi so tematika NOB in ideje, ki naj jih ta tematika posreduje, še vedno v ospredju. S tem ti pisatelji sicer širijo opus svojih del do spoštljive številčnosti, kar pomeni, da ti teksti niso nastali iz notranje in- timno izpovedne nuje, ki jo oživlja umetniška potenca ustvarjalca. »Piscem je literarna vzpodbuda lastna udeležba v NOB ali pomembnost zgodovinskih do- godkov v tem času in je zato tudi vir snovi, medtem ko miselne prvine, ki to snov presegajo ali naknadno osmišljujejo, prvotno osnovo — podobo mukoma in neavtentično, modno oživljajo,« ugotavlja Slovenska literarna zgodovina 1945—1965. Mladinska literatura s tematiko NOB kot nosilka vrednot in patriotičnih idej se je v naši literaturi izoblikovala kot tematsko zaokrožen ciklus, ki pa nima v sebi tendenc po uveljavljanju novih stilnih prvin, skratka, ne išče spre- memb v načinih in sredstvih izražanja, temveč pomeni nadaljevanje smeri in zvrsti, ki so se izoblikovale v prejšnjih obdobjih našega literarnega razvoja. Opira se na tako imenovani stil novega realizma ter se zateka k ustaljenim, za mladinsko literaturo že iz prejšnjih obdobij značilnim zvrstem. Od teh sta v ospredju pravljica in realistična povest, v kateri je zgodo- vinsko oziroma spominsko gradivo podano s kompozicijskimi prijemi v mla- dinski literaturi zelo uspešno uveljavljene pustolovske zgodbe. V tem literar- nem gradivu se zopet srečujemo z vprašanjem, ki smo ga že registrirali v teh razmišljanjih: v kakšnem ravnotežju je pustolovščina, katere junaki so pravi- loma otroci, bralčevi vrstniki — drugače kot pri zgodovinskih povestih prejš- njih obdobij, v katerih so glavni junaki mladi, vendarle ne otroci (Scott, Sien- kiewicz, Finžgar) — z zgodovinsko, spominsko snovjo? V veliki večini tekstov je ravnotežje porušeno v škodo zgodovinskega in spominskega gradiva kot interpretatorja patriotičnih idej. V ospredju je akci- ja in da ostane glavni junak-otrok kot nosilec te akcije psihološko preprič- ljiv, je gibalna sila te akcije za pustolovsko zvrst zelo ustaljen kompozicijski prijem — slučaj. Napetost zgodbe je potencirana z usmeritvijo akcije na na- sprotnika, ki daje junaku možnost, da se izkaže v neštetih dražečih in živce cefrajočih nevarnostih; psihološki argument, da glavni junak to bitko sprejme, je motiviran v junakovem sovražnem razpoloženju do nasprotnika, ki je v teh tekstih predstavljen kot predstavnik določene nacije. Tako se znajdemo zopet pred vprašanjem: ali je taka interpretacija časa NOB pravilna, smiselna za mlade generacije? Ali ne zatre preveliko poudarjanje slučajnosti v mladem bravcu zavest, da je bila NOB široka, idejno domišljena in organizirana akcija, ne pa zgolj vrsta bolj ali manj slučajnih dogodkov? Ali ne vcepljamo s tem, da motiviramo junaštva glavnega junaka z njegovim sovraštvom do nasprotni- ka — predstavnika določene nacije, mladim generacijam revanšistično misel- nost, ki ne privede k miru in pomiritvam med narodi? Ali ni osnova sociali- stičnega patriotizma humanizem, ki vodi k strpnemu odnosu do drugih naro- dov? »V šoli sem dobila čudno podobo o vojni,« pravi 16-letna Nataša (Beseda mladih, Borec 1964/2), »sovražnik še vedno ni bil človek, pač pa oduren Ne- mec in strahopeten Italijan . . . Ko bi mi takrat kdo rekel, da imajo tudi so- vražniki doma družine in otroke, mu ne bi verjela.« Ali: »V osnovni šoli sem imela tovarišico učiteljico, ki nam je večkrat pripovedovala o svojih doživlja- jih med vojno. Bilo me je strah. Spominjam se, da sem se po takih pogovorih ponoči zbujala in jokala . . . « Vsekakor je škoda literature in ideje patriotizma, da bi NOB posredovali mladim prek psihičnega šoka? To spominja bolj ali manj na metode katoliške cerkve, ki se je posluževala šokantno in sentimentalno pretresljivih zgodb iz življenja mučencev, da bi si pridobila mlade vernike. In končno, sleherna nacionalna nestrpnost vodi k prihodnjim vojnam. Edi- no sprejemljivo v mladinski literaturi je sovraštvo do slabega, zla in krivic, zla, ki ga prinaša vojna, ne pa posamezni ljudje ali narodi. Knjiga o vojni, ki ne prinaša sovraštva do človeka, marveč odpor do vojne in vsega, kar jo spremlja, je v mednarodnem merilu znana in priznana Asscher Pinkhoff: Zvezdni otroci; iz našega opusa novejših del z vojno tematiko pa F. Forstne- riča: Srakač. S Srakačem prihaja na površje neka posebna dimenzija mladinske litera- ture, ki je bila doslej v naši mladinski literaturi s tematiko NOB skorajda popolnoma odsotna, dimenzija, ki šele daje literarnemu delu pečat mladinske literature. Doživljanje in umetniško oživljanje življenja in dogodkov skozi prizmo lastnega, osebnega otroštva, je hkrati tudi izpoved, resnica o tem otro- štvu. Leta 1964 smo v analizi »Mladinska literatura s tematiko NOB od leta 1945 do 1964« postavili domnevo, da bo . . . »mladinska literatura s tematiko NOB postala prepričljiva takrat, ko bo izhajala iz resničnih doživetij otroštva ob pri- sotnosti resničnih kreativnih sposobnosti...« Ni torej dovolj biti udeleženec NOB in pisatelj, ki približuje to obdobje otroku s tem, da dogodke in ideje tega časa poenostavlja in s tem vulgarizira ter jih po tej poti poskuša pribli- žati otroku; to je sicer najenostavnejša in najbližja pot, ki pa redkokdaj pri- pelje do umetniške zrelosti in prepričljivosti; njihova misel je kratkotrajna, potem pa se z zgodovinskimi in družbenimi spremembami, ki jih oblikujejo nove generacije, praviloma izmaliči; velja biti pisatelj, ki je sposoben ozreti se na te dogodke skozi prizmo otroškega sveta in v tem ambientu vdihniti živ- ljenje ideji patriotizma. Za ustvarjalca je to naporna pot in nedvomno imajo pristnejše izhodišče tisti, ki se temu ambientu približajo skozi doživetja last- nega otroštva. Kajti otrok nas s svojimi predstavami o miru, domovini, svobodi in sreči preseneča na vsakem koraku. Mladinska literatura oziroma mladinski pisatelji so dolžni iskati stikov s temi predstavami. O svobodi: »Meni je takrat svoboda, ko se na travniku lovimo; svoboda je to, ker so partizani premagali fašiste; svoboda je, če imamo športni dan ali kak prost dan; svoboda je, kadar se učiš celo popoldne in če te očka pusti ven na dvo- rišče in rečeš, da si prišel na svobodo . . . itd.« (Mladina, 1970/46/47). O sreči: Sreča je, če si na svobodi; srečen sem, da ni več vojne in da je mir; sreča je, če zadeneš na jugoslovansko loterijo.« ali: »Kaj so nebesa? Tam rastejo ja- bolka, hruške, češnje . . . Aha, torej so nebesa kompot?« (K. Čukovskij: At dvuh do pjati.) Menim, da je vsaka od teh izjav vredna seminarske naloge psihologa. Ker se v obdobju po letu 1945 patriotične ideje izražajo predvsem v po- vezavi z zgodovinskimi dogajanji, je vsekakor pomembno vprašanje, kdaj se razvije pri bralcu — otroku občutek za zgodovino. Opažanja in raziskave so pokazale, da je ta občutek za zgodovino v ospredju šele po desetem letu sta- rosti in to je hkrati obdobje, ko daje bralec v svojem literarnem interesu pred- nost pustolovščini; ne sme nas torej presenečati, da so se pisatelji v posredo- vanju zgodovinskega gradiva v mladinski literaturi tako zelo oprijeli kompo- zicijskih prijemov pustolovskih zgodb. Toda še vedno ostaja vprašanje — kako. Tudi zgodovinska pustolovska zgodba je lahko umetniško prepričljiva ali pa ne. V našem gradivu (O mladinski literaturi s tematiko NOB 1945—1964) smo si zastavili tudi vprašanje: Kdaj pričeti otroka na področju literature sezna- njati z NOB? — Ali je bolje, da otroku nudimo črno-beli kliše te tematike prek pravljičnih zgodb, ki bi ga rešila samo velika umetniška potenca, ali počaka- mo do tiste starostne dobe, ko bo otrok zrel za bolj komplicirano, a zato objek- tivneje podano tematiko? Literarni teksti, ki interpretirajo mlajšemu otroku to tematiko, se poslu- žujejo zakonitosti pravljice kot zvrsti; zgodovinsko-realistični element je tej zvrsti sam po sebi tuj, saj se je zakonitost te zvrsti izoblikovala v zgodovinsko povsem drugem času, ob drugačnih duhovnih pogojih. Ali pa se na tem pod- ročju ustvarjalci poslužujejo rekvizitov iz otroškega fantazijskega sveta, prek katerega poskušajo izraziti vrednote NOB. Tudi tu pisatelji ostajajo na pol poti. Zbirka črtic L .Suhodolčana Punčka je taka na pol prehojena pot. Sme- joči pajac, ki obvisi na žični ograji taborišča, zmaličen medvedek pod goseni- cami tankov ali razcefrana punčka, s katero se žogajo nemški vojaki, gredo v smeri terapije šoka . . . »Bilo me je strah,« slišimo Natašo, kot se je izpove- dovala v reviji Borec 1964/2, »po takih zgodbah sem se ponoči zbujala in jokala. . .« Simbolni pomen, ki ga ti teksti v sebi nosijo, bi lahko zazvenel v svetu literature za odrasle — vendar kot že rečeno, pisatelj je ostal na pol poti, ker je s temi črticami ž e l e l priti v svet mladinske in še posebej otroške litera- ture. Ob takih tekstih se tudi vprašujemo, ali izhaja avtor iz resničnih dogod- kov, ki so jih otroci vojne doživljali, otroci, ki so zavoljo takih dogodkov pre- trpeli krute duševne šoke? Ali je edina pot, da ohranjamo odpor do vojne, pot šoka, ki ga smemo ali ne smemo prihraniti sedanjim generacijam? Čeprav je bil nekoč resnica? Zgodovinska resnica, resnica individualnega doživetja, umet- niško izpovedana resnica — to so problemi, s katerimi se je literarna teorija že ukvarjala ravno ob nesporazumih, ki so nastajali na področju literature s tematiko NOB. Nikoli niso mogla literarna teoretična razglabljanja dati za- dovoljivih odgovorov na ta vprašanja; odgovor da lahko samo resničen umet- niški tekst, tudi na področju mladinske literature. Prav pa je, da smo občut- ljivi, da vsa ta vprašanja zaznavamo, jih obravnavamo, iščemo odgovore in se tudi razburjamo. Moja razmišljanja bodo dosegla svoj namen, če bodo vzpodbudila k na- daljnjemu obravnavanju in iskanju odgovorov. Zusammenfassung Der Beitrag zeigt den geschichtlichen Weg und die Anwesenheit der Idee des Patriotismus in der slowenischen und teilweise in der Welt Jugendl i teratur . Eine ge- nauere Aufmerksamkeit wird der heutigen Jugendliteratur gewidmet, die aus der Zeit des Volksbefreiungskampfes wächst, und der Interpretierung der Patriotismus- idee vom Standpunkt der geschichtlichen und künstlerischen Wahrheit aus.