PISMA BRALCEV
Stare razglednice in nostalgija
Razglednice iz časa, ko je naša »Filharmonija« bila še »Tonhala«, izpred prve voj-ne in med obema vojnama, ko je bila »Kino Matica«, šo pred mano in morala sem se zamisliti.
Pogled na Tivolski ribnik. »Pozdrav iz Ljubljane« piše na njej in še »Ribnjak, drsa-lišče ptsleg Tivolija«. Takšen je bil ribnik moje mladosti, mojih študentskih let: tri stavbe tik pod gozdom, čol-narna in restavracija, obr-njena proti ribniku, po kate-rem so vozili čolni. Zakaj je ribnik danes tako umazan, gost in pokrit z zeleno broz-go? Res, da predstavlja eko-loško redkost, ker vnjem ži-vi rak jelševec, bilo bi pa le lepše, če bi bil spet tak kot nekoč. Gotovo je prenekate-ri podjetni Ljubljančan ra-zmišljal o velikem prometu, ki bi ga lahko v restavraciji ob ribniku ustvaril samo z brezalkoholno pijačo in sla-doledom, s sladicami in sen-dviči, tako blizu otroškega igrišča.
Pozimi so na tivolskem ribniku drsali. Plačati so morali vstopnino in gardero-ba je bila na voljo. Za novin-ce so bili na voljo posebni
drsalni stoli, ki so jih poriva-li pred seboj. Na teh stolih so vozili otroke pa tudi da-me in zraven prijetno kram-Ijali.
Komu pride danes na mi-sel drsanje na ribniku, pa je le bilo lepo!
Druga stran razglednic je popisana v nemščini, ena v" gotici, druge z okroglo, kali-grafsko pisavo. Le kdo bi znal danes še tako lepo pisa-ti, ko vsi pišemo na stroj.
Nanaslednji razglednici je napis: »Laibach - Schwei-zerhaus - Ljubljana - Švica-rija«.
Nizka pritlična hiša z od-prto verando, preraslo z vzpenjalkami. Pred stavbo je nekaj miz z belimi prti in gostje, predvsem ženske, v dolgih krilih in steznikih.
Nekoliko novejša slika ka-že »Restavracijo Švicarija Tivoli«. Pritlična stavba z dvema zastekljenima utama in pokrito terasa vmes, na terasi je videti kar mnogo miz z belimi prti.
Tretja, še novejša razgle-dnica predstavlja Švicarijo v današnji obliki, leda je pred stavbo množica miz in go-stov, nosi pa napis »Hotel Tivoli«.
Švicarijo so odprli junija 1835 z godbo in ognjemetom in ob vsaki obletnici so imeli enako slavje. Ob nedeljah je igrala vojaška godba. Mest-na občina pod županstvom Ivana Hribarja je leta 1908 gostilno preuredila v hotel Tivoli.
Gostilna je slovela po od-^ ličnem kruhu in beli kavi. Tako skromni užitki, ki jih danes ne cenimo več. Me-nim, da bi bil gostinski lokal
tako blizu Centra in na tako lepem kraju privlačen in obiskan tudi dandanes.
Škoda! Nismo več skro-mni, ne cenimo drobnih užitkov. Gledam te stare raz-gl&dnice in postajam otožna: tudi kramljati ne znamo več, strmimo v televizijski ekran, ki uravnava naše družinsko in družabno življenje, ali ga celo onemogoča.
Anamarija Cholewa, TRG OSVOBODITVE 8