FRANC KOVAČ:
Izprehod po Koroškem.
ii.
^^^^H^^^H d znamenja zavijeva na levo proti zahodu in greva
^^J^^flfife^^M   po lepi, gladiki cesti  ob   strani   gozda   počasi do
^^¦^^>r^^H   Srednjih Trušenj.   Nenadoma se zopet   izpremeni
^^¦WVf|^fi%H  vsa okolica. Kot vzrastel iz tal se dviga tik pred
^Hj^vM/VM  nama nac* 100m visok strm, skalnat hrib z razva*
^^Be*J^»H   linami srednjetrušenjskega gradu.   Tako   navpično
^^^^^^^^H   nad nama na strmem pečevju kipi proti nebu staro
IH^I   zidovje,   da se zdi:   vsak trcnutek   mora   pasti na
opazovalca. Grad je bil nekaj časa (od 1423. do 1456.) v posesti celjskih
grofov,   za ValvazoTja   so   še   Ijudje   bivali v njem.   V 18. stoletju
sosezidali obširno poslopje spodaj^ pod hribom, ki ga dandanes ljudstvo
imenuje »grad«. Tu je bilo do 1.1890. nastanjeno vojaštvo, in sicer en
eskadron ulancev, a sedaj so nastanjene tu razne stranke, do sto oseb.
Vse ogromno poslopje je precej zanemarjeno in napravlja na opazo*
valca tuToben vtisk.
Ker stoji solnce še visoko, hooeva zlesti po ozki, strmi poti skozi grmovje na razvaline. Četrt ure težavne poti obilo poplača krasen razgled. Tja na južni strani nama zapirajo pogled Karavanke in Kam* niške planine. Kot pred nama stoji orjaški Obir, sneženi Grintavec, Ojstrica, košata Peca in drugi vTŠaci. Tam spodaj se vije deroča Drava, nad njo na hribu Sv. Peter na Vašinjah z veličastno famo cetkvijo, široka, gozdnata hriba VinogTad in Sv. Katarina nama zapirata pogled na Velikovec. Na južni strani pod nama leži v dolini vas Šmarjeta z vitkim, sivim cerkvenim stolpom, nekoliko naprej grad Tollerberg, kjer je 1.1568. stanoval luteranski predikant Jurij Wieser, ko so ga za protireformacije pregnali iz Velikovca. Semkaj so potem še nekaj časa zahajali luteratiski Velikovčani, da so obhajali skrivaj službo božjo. Nadalje vidiva staroslavne Tinje, ki so jih 1.1480. razrušili Ogri, požigajoč na Koroškem. V idaljavi se blišči Doberla vas z ogromnim samostanom in veličastno proštijsko cerkvijo, kjer je pokopan stari slovenski plemič Kacelin (t 1106.), nadalje je na hribu farna cerkev v Kamenu, nekoliko proč bela cerkvica v Mohličah, tik ob Dravi navpiona strma stena Škarbina (764 m) z Tazvalinami starega gradu istega imena. Zadnji trije kraji so v tesni zvezi z blaženo Lihardo in njenim sinom sv. Albuinom; blažena Liharda je še v živem spominu med ljudstvom v Mohličah in Kamenu, akoravno je živela že skoro pred tisoč leti (t 1024.). In tam pod Obirjem se skrivajo idilične, tihe Ajpače, že 713 m visoko, pravi planinski kraj. Vidiš, dragi moj, to so
145
sami zgodovinski spomini;   vsak kraj, vsaka vas,   skoro vsak grad nama kliče v spomin zgodovinske dogodke.
Če se obrneva proti zahodu, opaziva starodavno šentjunsko cerkev. Kraju se pravi Sv. Junij na Vinogradih, ker so nekoč ondi pridelovali vino, ki so ga v davni dobi tulkaj gojili Rimljani. Nekoliko od Št. Junja proč opaziva Ramšiselnov grad, ležeč na samem tik gozda ob gorskem znožju. Pogled proti Celovcu nama zapirata dva gorska grebena, in sicer Brankovec (832 m) in Škofljfea (789 m). Med obema hriboma drži divjeromantična soteska, takozvani »Saugraben«, v Slov. Šmihel. Od rimskega mesta Virunuma na Gospoisvetskem polju na Timenico—Slov. Šmihel—»Saugraben«^-Sv. Junij na Vinogradih— Trušnje—^Vovbre—Grebinj je držala v Lavantinsko dolino rimska cesta. Daleč tam na zapadni strani zapaziva visoko na gori belo cerkvico, bliščečo se v popoldanskih solnčnih žarkih. To je Sv. Krištof (901 m), kamor pridejo vsako leto procesijie iz nemških in slovenskih krajev prosit sv. Krištofa za dobro letino in odvrnitev raznih nesreč.
Tam na vzhodu vidiva vas Vovbre in nad vasjo kraljuje kopast grič z razvalinaini gTadu nekdanjih mogočnih Vovberških grofov, ki so bili v sorodu1 s Celjani. Bolj daleč na vzhodu se blišči nad Grebinjem ogromna siva peč z razvalinami gradu, ki so ga imeli v lasti bamberski škofje. Za upora koTOŠkih in štajerskih plemičev zoper Habsburžane se je 1.1292. Ulrih, grof Vovberški, z zvijačo polastil Grebinjskega gradu in se ondi dobro utrdil, da mu Čete vojvoda Albrehta I. in Majn= harda Tirolskega niso mogle do živega. Zato^ je ukazal vojvodov poveljnik Herman Landenberg oplenitr vsa grofova posestva v Tru>= šenjski okolici tja do Krke. Z urbarjem v roki, kjer so bili zapisani vsi grofovi podložniki, je hodil Landenberg od vasi do vasi in dal opleniti in požgati vsako hišo, ki je bila podložna vovberškim grofom. Ljudstvo pa, kolikor je moglo še pravočasno ubežati, se je zateklo v dješke gozde. A plemiške čete sta 14. marca 1293. popolnoma potolkla v boju pri Sv. Petru na Vašinjah vojvodov poveljnik Landenberg m deželni upravitelj Konrad Auffenstem. V tem boju je padel tudi kranjski vitez Viljem Ostrovrhar, zaveznik Vovberškega, o katerem je znana mična pripovest o čarodejnem prstanu. Silni grof Ukih se je moral ukloniti in za ka"zen je izgubil tnnogo posestev. Rodovina Vovberških je izutnrla že 1322. 1. in njihova posestva so podedovali Celjani.
Ogledava si še nekoliko starinsko zidovje, ki je vse že v razpadu, stopiva še za trenutek v podzemeljske obokane kleti — a če si vrto= glav, ne stopaj preveč na kraj; silovit, stfašen propad se odpira pod nama čez strme skale naravnost spodaj na cesto. Stopiva še nekoliko v bivšo grajsko kapelico, kjer opaziva še dobro ohranjeno gotsko okno z ostanki slikarij, in se odpraviva zopet navzdol!
146
Čez pet minut hoda proti zapadni smeri prideva v Zgornje Trušnje, kjer je samo gostilnica, ob potoku v;elika žaga iti kovačnica. Na desni strani naju pozdravljajo na vitkem, strmem stožcu nove razvaline bivšega gradu v Zgornjih Trušnjah, od katerega je' ostal še samo mogočen, štirioglat visok stolp. Ker pada skalovje strmo na vse strani in je držala v grad ozka, v živo skalo vsekana pot,, je bil grad ne^ dostopen vsakemu sovražnemu napadu in jako lahko branljiv. V tem gradu se je rodil znameniti solnograški nadšikof Eberhard II. (f 1246.), zaslužen oerkveni knez za ureditev Krške škofije. Ustanovil je na Koroškem mnogo župnij' in sploh skrbel za povzdigo tedanjega ver* iskega življenja. Leta 1228. je ustanovil Lavantinsko škofijo.
Trušnje
Važenberg                  Zgornje Trušnje                    Želinje                       Srednje Trušnje
Oba Trušenjska gradova sta silno stara. Tu je stolaval za fran« kovskih cesarjev mejni grof. Trušenjski grad je bil sedež grofije ali komitata istega imena. Grof je pobiral davke, ravnal sodstvo in vodil plemiče in svobodne Ijudi v boj. Prvič v zgodovini se omenjajo Trva šenjski gradovi 1. 895. Tega leta namreč je cesar Arnulf (887.—899.) moravskemu plemiču Valjhimu, pradedu blažene Heme, izročil v fevd trusenjske gradove in gozde pod Djekšami. Trušenjski gospodje so bili v srednjem veku mogočni in vplivni, eden izmed njih, Oton, je za Friderika Rdečebradca prodal nekaj posestev in se 1.1190. udeležil križarske vojne, iz katene se ni več vmil. Trušenjski potok, ki naju je ravno zapustil in se obrnil proti Šmarjeti, je do 1.1859. tvoril mejo med
147
Lavantinsko in Krško škofijo. Miren in pohleven potoček more za nevihte v Svinjski planini postati v čudovito kratkem času mogočen, silovit hudournik, ki preplavi travnike in njive, odnaša hlode in na« pravlja dosti škode.
Vedno korakava po beli cesti proti zahodu, a nenadoma se obrne pot v osfrem kotu proti severu v slikovito in samotno, v zgodovinskem in geološkem oziru znamenito dolino. Pa zopet se odpre novo čudo očesai, da se hočeva tudi tukaji nekoliko pomuditi!
Mogočne razvaline važenberskega gradu na strmem, obraslem hribu se dvigajo grozeče proti1 nebu. In ker ni ravno daleč in zložna pot, si hočeva ogledati ogromno ter obsežno, razmeroma še dobro ohranjeno razvalino, ki se sedaj v razpadu kaže nekdanjo mogočnost in slavo. Same gole, začrnele stene štrlijo v nebo, oboki zgornjih nad* stropij so padli skupaj. Spodnji deli so bolje ohranjeni, ondi se vidijo lepe stukature in lep portal. Mogočen, masiven obok bo kljuboval vremenu še stoletja. Zobu časa kljubuje tudi dobro ohranjen okrogli stolp na severni strani, odkoder se nudi obiskovalcu krasen razgled po šentjunski fari. Istotako stoji na južni strani še obrambni stolp z vijugastimi stopiiicami, odkoder je držala zložna, okrog hriba se vijoča cesta v ravnino. Grad so opustili okrog 1.1780. Sedaj1 je vse v razsulu, tu vladata mir in tihota, samo rezek, polslišen vrišč divjih golobov, ki gnezdijo po zidovju, trenutno prekine samoto. Izprehajajoč se po razsulem grajskem dvorišču, ogledujbč nekdanje, a še dobro ohranjene grajske kleti in ječe, stopajoč po razsutem kamenju padlega oboka, se zamisliva v davno preteklost, ko je vladalo tu šumno živ« ljenje. Votlo odmevajo najmi koraki v znamenje, da so pod nama še podzemeljski prostoti. Tam, kjer so bile nekoč obokane dvorane, opravljene z razkošno opremo, kjer je nekoč pri rujnem vinu zbranim vitezom in gospem v beneškem baržunu popotni pevec brenkal na kitaro in pel bojne pesmi, kjer so nekoč v gTajskih hlevih rezgetali iskri konji, vedno pripravljeni, da jih zajezdijo vitezi v boj, ondi je sedaj vse zapuščeno, trnje in grmovje raste po zidu. Vse je minilo. Le med ljudstvom še živijo v spominu nekdanji vitezi na strmih in nedostopnih gradovih.
Stopiva še malo tja v okroglo sobo grajskega stolpa! Popolnoma dobro je še ohranjena in treba bi bilo samo oken in vrat, pa bi se dalo tu prijetno stanovati. Krasen razgled po šentjunski fari se nama nudi s te višave. Pod seboj kot na mizi vidiva Št. Jur, Grunčiče, raz« treseni Važenberg, Gosinje, tam pod Škofljioo Voglje;, velike kmes tiške hiše, zakrite med sadno drevje, važenbeTŠko barje, kjer poleti kopljejo šoto.
Do 1.1848. so bili kmetje gradu podložni, mu delali tlako in od« dajali desetino.  Grofje so imeli v rokah tudi sodstvo, na gradu je
148
obstojal takozvani »Landgericht« in »Bannrichter« je sodil čez živ* ljenje in smrt do 1.1776. Še sedaj kažejo inesto na Drunški gmajni, kjer so stale vislice, in pri oranju so zadeli na človeške kosti, ker so pokopavali obsojence kar na mestu, kjer ,so bili usmrčeni. Star mož ve celo povedati, da so v zemlji še sedaj dobro ohranjeni hrastovi štori, ostanki nekdanjih vislic. Med ljudstvom kroži še sedaj^ povest o močnem možu, ki je raztrgal spotoma, ko so ga tirali na morišoe, močne vezi in zbežal, da ga niso nikdar več videli.
Pozneje so take težke obsojence odpravljali v Annabichl za Ce= lovoem in jih ondi obešali v gozdu nad cesto, ki drži v Gospo sveto. Kmet Pečnik iz šentunake fare je imel za roboto, da je gonil take uboge grešnike do Gospe svete. Pa se mu je nekoč slabo godilo, da je obsojenec raztrgal nekje pri Timenici verige in ga tako namlatil, da je — dospevši domov — čez tri d*ni umrl.